1.
poglavje: AJKO IN PIKA
Bil je soparen poletni dan. Sredi
majhnega vrta se je v senci pod smreko hladila temnolasa
deklica. Stara je bila enajst let in je že težko
pričakovala svoj dvanajsti rojstni dan.
Sedela je na stolu in razmišljala.
Zaključevale so se poletne počitnice. Čez štirinajst
dni se bo začelo novo šolsko leto. Pika si je želela,
da bi izkoristila še poslednji kanček poletnih
počitnic. Upala je, da ji bodo starši končno dovolili
s prijatelji na počitnice. Vedno, ko jih je vprašala,
je bil odgovor negativen.
Da bi se razvedrila, je pomislila na svoj
deveti rojstni dan. Takrat je dobila najlepše darilo. To
je bil Ajko, dobrodušen, debelušen bostonski terier.
Kot da bi bral njene misli, je pritacal iz hiše in se
leno zleknil pred njo. Ni si mogla kaj, da ga ne bi malo
počohala. Spominjala se je časov, ko je bil še
mladič. Takrat je bil zelo trmast. Če ga je kdo želel
peljati na sprehod v park, se niti premakniti ni hotel.
Našobil se je in se z nogami zaril v zemljo tako, da
ga ni bilo mogoče spraviti z mesta. Pikin oče je iz
žepa potegnil vrečko s pasjimi briketi in sirom. Ko
jo je Ajko zagledal, je z vso hitrostjo pritekel in
pojedel nastavljeni priboljšek. V parku pa je užival.
Čim je srečal psa, se je zagnal vanj in ga začel
lizati. Dolgo je trajalo, preden je odšel naprej. Tako
je lahko kratek sprehod trajal tudi več ur.
Ko je Ajko odrastel, ga je ta trmoglavost
minila. Postal je zvest in zaščitniški. Spomnila se je
dne, ko ga je peljala na sprehod pred šolo. Tam so bili
dečki iz višjih razredov. Enemu je bila všeč.
Namesto da bi ji to povedal na lep način, je vanjo
brcnil žogo. Rekel je, da je bilo po pomoti, ampak
vedela je, da laže. Na pomoč ji je priskočil Ajko. Za
hlačnico je potegnil na smrt prestrašenega dečka in ga
podrl na tla. Od takrat naprej si Pike nihče več ni
upal dražiti.
2.
poglavje: AJKO PREKRIŽA NAČRTE
Naslednjo noč Pika ni mogla zatisniti
očesa. Ni vedela, kaj je vzrok te tegobe: sopara,
pričakovanje dvanajstega rojstnega dne ali čudni zvoki,
ki so prihajali od zunaj. Vseeno se je trudila zaspati.
Ni ji uspelo.
Z vrta se je slišalo nekakšno praskanje
in renčanje. Pri sosedovih je razločila zvok motorne
žage. Začudila se je, saj so bili sosedovi na
počitnicah. So se mogoče predčasno vrnili? Ne, to ni
mogoče. Spreletel jo je srh. Kaj pa, če pri sosedih
ropotajo vlomilci? Uščipnila se je v lička. Ne, ne
sanjam, je pomislila. Tedaj je zaslišala renčanje. Brez
kakršnega koli razmisleka se je pognala iz postelje in
stekla na balkon. Ob prizoru so se ji tresle roke in
šibila kolena. Njen dragi Ajko je ležal na dveh
vlomilcih in besno lajal. Pikini starši so se zbudili in
poklicali policijo. Ajko se je preizkusil v kopanju
rovov. Pod ograjo, ki je ločevala njihov in sosedov vrt,
je skopal rov, po katerem je prišel do vlomilcev.
Od takrat naprej so sosedje cenili Ajka
in mu velikokrat poklonili kakšen priboljšek. Ni
čudno, da je zdaj tako debel.
3.
poglavje: PIKIN DVANAJSTI ROJSTNI DAN
Naslednje jutro se je Pika prebudila
šele okoli devete ure zjutraj. Bila je vznemirjena in v
trebuščku ji je ščemelo.
Ni več
zdržala. Vstala je iz postelje. Hitro se je oblekla in
odšla v kuhinjo. Tam pa jo je čakalo presenečenje. Na
mizi je ležalo tako veliko darilo, da je segalo še čez
njen rob. Tudi v sanjah si tako ogromnega darila ni mogla
predstavljati. Imelo je dvanajst pentelj, na njem pa je
ležala torta. Med občudovanjem darila so se v kuhinjo
prikradli še ostali družinski člani. Brat in sestra
sta se veselo hihitala. Po zajtrku so pojedli torto. Pika
je največji kos odrezala svojemu ljubljencu Ajku za
nagrado, ker je ponoči rešil sosedovo hišo. Nato je
sledilo odpiranje darila. Ko je Pika videla, kaj je
dobila za svoj dvanajsti rojstni dan, so ji solze
ganjenosti napolnile oči.. Izvedela je, da ji bodo
starši dovolili oditi na taborjenje z dvojčkoma in
Ajkom, zato so jo obdarili s šotorom. Za tri dni bodo
odšli na samotni otoček s svetilnikom.
Nasproti
otočka živi dvojčkova nona, kjer se bodo
prehranjevali. Pika je od sreče in ganjenosti
zajokala.
4.
poglavje: DVOJČKA
V hiši,
nedaleč stran od Pikine, sta živela na pogled enaka
dvojčka, deček in deklica. Dečku je bilo ime Jonatan,
deklici Julija. Bila sta si tako podobna, da so ju tudi
lastni starši komaj ločili. Na prvi pogled so ju
ločevali le zlati uhani v Julijinih ušesih. Julija
je bila Pikina najboljša prijateljica. Mnogim se je to
zdelo nerazumljivo, saj sta bili pravo nasprotje. Julija
je bila pri svojih trinajstih letih za pol glave manjša
od svoje prijateljice. Pika je imela dolge lase in
je rada nosila oblekice in krila, Julija pa je bila
kratko pristriženih las in je bolj spominjala na dečka
kot na dekle. Pika je imela najraje matematiko,
rada je računala in razmišljala. Julija pa je v šoli
rada le risala in to je počela zares zelo lepo.
Juliji in Jonatanu so starši dovolili iti samima na
počitnice z ameriškim buldogom Valterjem pri
njunih enajstih letih. Tako svobodo jima je Pika
zavidala. A vseeno so se dobro razumeli. Odkar
Valterja ni več, so jima straši dovolili, da gresta na
počitnice brez njihove prisotnosti le s Piko in
Ajkom.
5.
poglavje: NONA IN OTOK
Naslednjega dne so se otroci skobacali v
avto že ob sedmih zjutraj. Odpeljali so se proti morju.
Zaradi zastojev je vožnja trajala več ur. Ajko je
skakal in naveličano plezal po otrocih. Nato se je
zleknil v Pikino naročje in zaspal. Na cilju jih je
pričakala dobrodušna stara gospa, ki sta jo Jonatan in
Julija klicala nona je vesela snidenja z otroki.
Postregla jim je s testeninami in domačim jabolčnim
sokom. Po kosilu jih je odpeljala do pristanišča in jim
tam pokazala svoj čoln na vesla. Povedala jim je, da si
ga lahko izposodijo, če ga potrebujejo. Ker so bili
vsi otroci v velikem pričakovanju, so zelo hitro
odveslali proti otoku. Obpluli so ga. Na vzhodni strani
otoka je ležal peščen zaliv. Tam so pristali in čoln
zvlekli na obalo. Skrili so ga v grmovje. Sprehodili so
se po otoku in si ogledali svetilnik. Ostali del otoka je
bil poraščen z gozdom. Sredi gozda je bila lepa jasa.
Na robu jase so postavili šotor in ga obdali z vejevjem,
da od daleč ni bil viden. Ker je bil vroč, soparen dan,
so se okopali v morju. Ko so prišli iz vode, so
zagledali motorni čoln, ki je plul proti njim. Iz njega
sta na otok izstopila dva moška. Prvi je bil visok in
suh. Imel je svetle lase in očala. Drugi je bil manjše
in bolj močne postave. Bil je temnolas in že njegov
pogled ni pomenil nič dobrega. Pozdravila sta otroke, ti
pa so začudeno strmeli v njiju. Moška sta jih grdo
pogledala in vprašala: »Zakaj buljite?«
Temnolasec je rekel: »Saj nisva
vesoljca.«
Medtem je izza drevesa pritekel Ajko in
začel skakati in lizati svetlolasega moškega. Ta je z
roko segel v žep in iz njega povlekel črno kovino. Cev
revolverja je uperil v psa. Piki se je zameglilo pred
očmi. Jonatan je branil psa in ga potegnil k sebi. Ajko
je besno zarenčal. Svetlolasec je pospravil pištolo v
žep in nadaljeval pot za kolegom. Otrokom ni namenil
niti pogleda več.
6.
poglavje: RAZBURLJIVA ZGODBA
Zvečer so otroci v večernem vetriču
odveslali k noni. Ta jim je velikodušno postregla z
domačimi skutinimi štruklji. Ker je otroke prevzel
svež morski zrak, jim apetita ni manjkalo. Med
obedovanjem jim je nona pripovedovala zgodbo o
svetilniku na otoku:
»Pred dvestotimi leti je bila krvava vojna.
Ob obali je vladal kralj, ki je imel ogromno vojsko. Ko
so se začeli kmečki upori, je izgubil velik del svoje
vojske. Zato je moral pobegniti. Skril se je v svetilnik
in tam živel. Dan in noč je imel zaklenjena vrata.
Posadka mu je trikrat tedensko prinašala hrano. Ker so
bila kamnita vrata zaklenjena, skozi njih posadka ni
mogla priti. Lahko so mu prinesli hrano po lestvi do vrha
svetilnika. Obstaja pa še ena pot do svetilnika, in
sicer po skrivnem rovu. Ta se prične na obali in vodi do
svetilnika pod morsko gladino. Te poti še do danes
nihče ni odkril. Večina ljudi pravi, da gre tu le za
izmišljeno legendo, ki je namenjena zabavanju ljudi iz
okoliških krajev. A jaz sem prepričana, da je v tej
legendi tudi nekaj resnice. Verjamem, da bodo nekega dne
ta skrivnostni rov odkrili. Kapitani različnih ladij
večkrat opazijo, da iz svetilnika prihajajo svetlobni
signali. Torej mora nekdo v svetilniku biti in morda celo
vedeti za podvodni rov. Ta oseba zagotovo ni kralj, ker
je le-ta že zdavnaj umrl. «
Otroci so se noni zahvalili za večerjo
in zabavno zgodbo in odveslali nazaj na otok. Tam so
skrili čoln in odšli do šotora. Ulegli so se v
postelje in se še nekaj časa pogovarjali. Vsi so
razmišljali isto stvar. Kdo sta moška na otoku? Sta
policaja, da nosita s seboj revolverja? Ali pa…Nihče
si ni upal naglas povedati, saj so se bali resnice. Najbrž
sta moška lopova, ki iščeta podvodni rov. Vsi trije so
se spogledali
in v strahu zaspali.
7.
poglavje: NOČ IMA SVOJO MOČ
Jonatana so sredi noči zbudili čudni
zvoki. Tudi Ajko je bil buden. Tiho je cvilil. Odpravila
sta se pogledat, kaj se dogaja. Prišla sta do obale in
se skrila v grm. Jonatan je Ajku ukazal, naj bo tiho.
Videla sta ladjo, ki je pristala ob
obali. Moški (najbrž kapitan) je izstopil. Pred
svetilnikom je stal svetlolasec in kadil. Kapitan je
stopil do njega in vprašal: »Prišli smo na pomoč. Kdo
jo potrebuje? Nekdo nam je iz zgornjega nadstropja
svetilnika signaliziral, da je tam ujet. «
Svetlolasec se je nakremžil: »Bil sem
gor pa nikogar ni bilo.«
Samo Jonatan je v medlem soju svetlobe
zaznal na njegovem obrazu rdečico.
Kapitan je vztrajal: »Peljite me gor in
mi pokažite, da tam res nikogar ni.«
Svetlolascu je vidno prekipelo. Iz žepa
je potegnil revolver in nemudoma ustrelil kapitana. Ta je
le še kriknil in v bolečinah umrl. Temnolasec je stopil
k svetlolascu in mu rekel: »Dobro si opravil. Skrbelo me
je že, da naju boš izdal. Le ne vem, kaj bova naredila
s truplom.«
Svetlolasec mu je odvrnil: »Zbašiva ga
v vrečo, to pa napolniva s kamni. Nato jo vrziva v
morje, da se potopi. Svetilničarju pa morava pokazati
zobe. Kaj se to pravi, da naju je skoraj izdal? Ko bova
oddala blago, bova še premislila, če ga bova izpustila
na prostost. Le še zemljevid potrebujeva, da izveva,
kje je prišel ta trapec v svetilnik.«
Temnolasi nadaljuje: »Kaj pa bova z
otroki? Zdi se mi, da nekaj vohljajo za nama.«
Svetlolasec odvrne: »Ah, pusti jih pri
miru. Navadni turisti so, drugače pa prestrašeni
otročiči. Ko sem deklici pomahal z revolverjem pred
očmi, je skoraj umrla od strahu. Tisti pes pa je tudi
navadno igrivo ščene.«
Kot da bi Ajko razumel pogovor, je tiho
zarenčal. Jonatan se je ustrašil, da bi ga Ajko izdal.
Zdelo se mu je, da je izvedel dovolj. Odšel je nazaj v
šotor in zaspal. Ajko je še celo noč bedel in
prisluškoval zvokom narave.
8.
poglavje: KJE JE AJKO?
Zjutraj se je Pika zbudila vsa prestrašena.
Ob svojih nogah ni čutila toplega kožuha. Tudi dvojčka
sta opazila, da je izginil Ajko. Odločili so se, da ga
poiščejo. Ko so vstajali iz postelje, je Jonatan
dekletoma povedal, kaj se je zgodilo ponoči. Pika je
zajokala. Pomislila je, da Ajka ne bo več videla. Morda
je v rokah roparjev. Kaj bo naredila, če ga ne bo? Še
močneje je zajokala. Jonatan jo je poskušal pomiriti. A
ne za dolgo. Pred njo se je kmalu pojavil Ajko s kostjo v
gobcu. Julijo je spreletel strah. »Kaj pa če je kost
zastrupljena?« je na glas pomislila. Psu je iztrgala
kost iz gobca in si jo natančno ogledala. Ko jo je
obrnila na glavo, je iz nje padel list.
Razgrnila ga
je. Ajko je spet pograbil kost. Ogledali so si zemljevid.
Na njem je bil narisan rov. Tako so ugotovili, da je
legenda resnična.
Odločili so se, da bo Julija odšla po
rovu do svetilničarja in ga povprašala, kaj se dogaja.
Še prej bo prerisala zemljevid svetilnika brez
podvodnega rova in ga skrila v kost. Kost bo nastavila
lopovoma.
9.
poglavje: STRAH IN SKRBI ZAMAN
Pika je v rokah ponosno držala
zemljevid. Prijatelji so skupaj hodili proti vzhodu
otoka. Zagledali so strmo skalnato pobočje. Obkrožili
so ga, a ničesar niso našli.
Pika je s pogledom iskala Ajka. Ni ga
našla. Zažvižgala je. Iz luknje na vrhu kupa skal se
je prikazala črno-bela zverinica. Tako so našli vhod v
rov. Ta se je v notranjosti razdelil na dve poti. Ena je
verjetno vodila proti obali, druga pa proti svetilniku.
Julija je izbrala drugo. Preverila je,
če ima v žepu kost, si nataknila naglavno svetilko in
izginila v notranjost rova. Prvi del je bil dovolj
širok, da se je po njem lahko normalno plazila po vseh
štirih. Bil je suh in v dobrem stanju. Rahlo se je
vzpenjal. Kasneje se je zožil, tako da se je komaj še
lahko premikala po njem. Prestrašena se je zagozdila. Ni
ji uspelo narediti niti koraka več. Naenkrat jo je
močno zabolelo v hrbtu. Od strahu je okamenela. Komaj je
lahko obrnila glavo. Takrat si je oddahnila. Ni bil ne
svetlolasec ne temnolasec ne kakšen drug lopov ne
kapitan, ki je morda vstal od
mrtvih … Bil je Ajko.
In ta mali
prijateljček ji je pomagal, da se je lahko naprej
premikala po rovu. Že po prvih nekaj korakih je
začutila mokroto po telesu. Ugotovila je, da je rovu
postalo vlažno. » Nič nenavadnega«, je pomislila.
Rova že dolgo časa ni nihče uporabljal.
Rov se je
začel strmo vzpenjati. Kmalu je zagledala stopnice.
Zazdelo se ji je, da je
že v notranjosti svetilnika. Ajka je
poslala nazaj k prijateljema in se sama podala na pot po
starih, z betonom podprtih stopnicah.
Po dobrih
petih minutah utrudljive hoje je zagledala kovinsko
loputo. Potrkala je po njej. Nihče je očitno ni
slišal. Šele kasneje je ugotovila, da loputo lahko
odpre le sama, saj je bila na njej kovinska ročica. Z
nekaj truda jo je odprla in se znašla sredi majhne
kamnite sobane, v kateri je bilo natlačenih veliko kosov
pohištva: omara, miza , stol, majhen prašen kuhalnik,
stranišče in umivalnik. Na stolu je sedel gospod,
najverjetneje svetilničar. Bil je zvezan. Začudeno je
bolščal vanjo. Skozi okno si lahko dosegel lestev, ki
je vodila po zunanji strani svetilnika do tal. Zdrs po
njej bi lahko pomenil konec življenja.
10.
poglavje: PRETKANA UKANA
Julija se je predstavila svetilničarju
in ta ji je hvaležno povedal, da sta ga svetlolasec
Mihol in temnolasec Fatmir ugrabila. Želita, da jima
pomaga najti rov med čermi iz obale do skrivnostnega
otoka. Tam bi rada skrila tihotapsko blago. Povedala mu
je, da mu bo s prijatelji pomagala pobegniti. V tistem
trenutku so se odprla vrata in v sobo je vstopil Mihol.
Z zanimanjem je vprašal svetilničarja: »Kaj dela to
dekle pri tebi? Kako je prišla sem noter?«
»S stolom sem se splazil do okna, ga
odprl in zagledam otroke, oni pa mene.«
Oglasila se je Julija: »Odločila sem
se, da splezam po lestvi do gospoda, saj se mi je zdelo,
da je v težavah.«
»Kaj imaš v žepu? Kost? Daj jo sem!«
se je zadrl Mihol. Julija mu je prestrašeno izročila
kost. Mihol jo je neumno pogledal in kar zasmejalo se mu
je. V kosti je bil zataknjen zemljevid, ki sta ga s
Fatmirjem iskala. Še enkrat je zvezal svetilničarja, pa
tudi Julijo in dodal:
»Prekleti mulci! Maščeval se vam bom.
Ti boš do smrti pri nama s Fatmirjem. Postala boš
Fatmirova žena. Kuhala nama boš, tvoji zlati uhani pa
bodo postali moja last.
Hahahaha! Kakšna dobra ideja.«
Odlomil je okensko kljuko, skozi katero
je bila dosegljiva lestev. Zaloputnil je z vrati in
odvihral iz sobe.
Pogovoru je
pod loputo prisluškoval Jonatan. Priplezal je v sobo,
odvezal Julijo in svetilničarja. Skozi loputo je v rov
spustil dvojčico. Svetilničar je ostal v sobi, saj je
bil predebel, da bi se lahko splazil skozi rov. Jonatan
mu je obljubil, da bodo poiskali pomoč in rešili tudi
njega iz krempljev ugrabiteljev.
Dvojčka sta se brez težav vrnila po
rovu nazaj na prostost. Ko sta prišla do Pike in Ajka so
stekli do obale, kakor hitro so jih nesle noge. Odpluli
so proti celini. Tam so stekli na bližnjo policijsko
postajo in povedali zgodbo. Akcija se je hitro sprožila.
Policisti so spretno ujeli nepridiprava in ju vpeli v
lisice. Rešili so svetilničarja. Ta jim je povedal, da
se je Mihol zelo razjezil, ko je ugotovil, da Julije in
njenih zlatih uhanov ni več.
11.
poglavje: KANČEK SLAVE
Otroci so bili srečni, ker so policajem
uspešno pomagali pri lovu na kriminalce. Ti pa so jim
čestitali in jim poklonili visoko denarno nagrado.
Kazalo je, da
bodo preostala dva dni počivali na otoku in imeli krasne
počitnice. Motili so se. Vsak dan je na otok prišlo
vsaj deset novinarjev, ki so jim čestitali, jih
spraševali, snemali, slikali in prosili, da jim
pokažejo vhod v rov, po katerem sta se Julija in Jonatan
prebila v notranjost stolpa. Veliko slave je požela tudi
Pika, ko je novinarjem pokazala z vejami obdan šotor in
svojega pogumnega kužka Ajka.
Ta pa je bil
deležen največ pozornosti. Vsi so ga božali,
ljubkovali in hranili s priboljški, da se je še bolj
zredil. Njegova gospodarica Pika ga je držala v rokah in
božala. Zvečer je od utrujenosti rekel le še hov! in
zaspal.
Prijatelji
sklepajo, da je ta hov pomenil: »Ne maram biti slaven!«
