Zdravo, moje
ime je Anastasia in prihajam iz Rusije. Odločila sem se,
da vam povem svojo zgodbo. Najprej vam bom zaupala nekaj
stvari, ki jih morate vedeti o meni. Torej, stara sem 29
let, poročena in mati dveh otrok, Tamare in Danijela.
Moji starši so umrli, ko sem imela pet let in z mojo
mlajšo sestro Sofijo sva bili siroti, dokler naju nista
posvojila Nataša in Aleksej, najina rejniška starša.
Poleg ruščine govorim tudi slovenščino, španščino
in angleščino. V svojih najstniških letih sem bila
dobra učenka. Imela sem fanta Aleksandra in najboljšo
prijateljico Natalijo. Sedaj pa dovolite, da vam
predstavim svojo zgodbo.
25. junij
2010 - Dan pred mojim rojstnim dnem
Z mamo sva
ravno prišli iz trgovine in se začeli pripravljati za
moj 24. rojstni dan, ko je na vratih pozvonilo. Bila je
moja prijateljica Natalija. Povabila sem jo v hišo.
Vprašala sem jo, s čim jo lahko postržem. Prosila me
je,naj se usedem zraven nje, saj mi mora nekaj povedati.
Začela je jokati. Stekla je ven, jaz pa za njo, vendar
je nisem mogla dohiteti. To noč nisem mogla zaspati.
Mislila sem na Natalijo..
26. junij
2010 - Moj rojstni dan
Bila je
sobota. Ker nisem mogla spati, sem se oblekla in odšla
ven, da se nadiham svežega zraka. Hodila sem proti
trgovini, tam pa zagledala Natalijo in Aleksandra. Hotela
sem pristopiti k njima, potem pa se je zgodilo tisto,
kar nisem pričakovala. Videla sem, kako sta se poljubila
na usta!!!! Solze so mi začele teči po licu, bila sem
zelo potrta. Zagledala sta me. Stekla sta k meni in mi
rekla, naj jima pustim razložiti. Jaz pa sem samo rekla,
da jima ni potrebno razlagati, saj sem vse že videla na
lastne oči. Ko sem prišla domov, me je mama videla
objokano in me vprašala, kaj se mi je zgodilo. Jaz sem
ji vse razložila, ona me je pa objela. Odšla sem v
svojo sobo, poklicala vse prijatelje in jim povedala, da
je moja rojstnodnevna zabava prestavljena na jutri. Vsa
utrujena od te drame sem zaspala. Zbudila sem se popoldne
in se odpravila na kosilo. V kuhinji sem zagledala
Natalijo in Aleksandra, ki sta se mi prišla opravičit.
Rekla sem jima, naj se usedeta. Aleksander mi je povedal,
da me nikoli ni ljubil in da je bil vedno zaljubljen v
Natalijo. Z mano je bil samo zato, ker je verjel, da
bo imel boljše ocene. Nato pa sem ga vprašala, če je
bila najina zveza samo laž, on pa je rek, da je bila na
nek način prevara. Niti žal mu ni bilo, da mi je to
naredil. Potem pa sem ju še vprašala, kdaj sta postala
par. Natalija je priznala, da je hkrati začel z obema.
To noč zopet nisem mogla spati, samo mislila sem si, kaj
sem naredila tako slabega, da se mi to dogaja.To je bil
moj najbolj žalosten rojstni dan.
6. julij
2010 – Velik korak v prihodnost
Dnevi so
minevali, jaz pa sem se vsak dan počutila bolj
osamljeno. Nisem mogla več biti v tej državi, v tem
mestu, zato sem se odločila, da bom odšla k teti v
Španijo in tam začela delati. Po kosilu sem pristopila
k mami in ji povedala svojo odločitev. Bila je vesela
zame, ker si bom našla delo, hkrati pa je bila
žalostna, ker odhajam. Tisti dan sem si rezervirala
letalsko karto in si spakirala stvari. Bila sem vesela,
ker bom lahko obrnila nov list v svojem življenju.
7. julij
2010 – Nov začetek
Let sem imela
ob osmih zjutraj. Poslovila sem se od družine in se
odpeljala na letališče. Hitela sem, da bi ujela
letalo, ko sem se zaletela v njega, v temnolasega fanta z
modrimi očmi. Ime mu je bilo Sergej. Opravičila sem se,
on pa me je samo pogledal in me vprašal, kam se
odpravljam. Zaupala sem mu, da grem k teti v Španijo in
če ne bom pohitela bom let zamudila. Spet me je pogledal
s svojimi modrimi očmi in mi rekel, da gre tudi on v
Španijo. Na letalu me je vprašal, kako se piše moja
teta. povedala sem sem mu njen priimek in da živi v
Madridu. Nasmejal se je in mi povedal, da je njen sosed.
Bila sem navdušena, da imam tako čednega soseda. Na
poti do Španije sem izvedela, da tudi on prihaja iz
Rusije in da je izgubil starše, ko je bil še majhen, v
Španijo pa so ga pripeljali njegovi rejniški starši.
Tako sva se celo pot pogovarjala in se smejala. Imela sva
veliko skupnih interesov in res sem uživala v njegovi
družbi. Ko smo prispeli, sva se z avtobusom odpeljala do
hiše moje tete. Bila me je zelo vesela. Šli smo v hišo
in teta je na mizo postavila kosilo. Pogovarjali smo se,
nato pa se je Sergej poslovil. Pospremila sem ga do vrat.
Obrnil se je proti meni in se mi zahvalil, ker sem mu
polepšala večer. Nato pa je pristopil bližje in me
nežno poljubil. Nasmejala sem se mu in mu zašepetala,
da komaj čakam, da se vidiva naslednji dan. Ko sem se
vrnila v jedilnico, sem vse povedala teti, ona pa se mi
je nasmehnila in rekla, da je vesela zame, saj je Sergej
dober fant.
8. julij
2010 – Nova služba in moj novi fant
Zjutraj sem
zgodaj vstala, ker mi je teta rekla, da mi je našla
službo v neki majhni firmi v središču mesta. Tam bom
delala kot računovodkinja. Odšla sem z avtobusom, saj
nisem še imela avta. Vstopila sem v pisarno, tam pa me
je pričakala moja nadrejena. Razkazala mi je firmo in me
spoznala s tajnico Natašo. Potem pa sem že kar začela
delati. Čas je hitro mineval, saj sem imela veliko dela.
Po službi me je poklical Sergej in me povabil k sebi
domov, ker ima zame neko presenečenje. Ko sem prišla
domov, sem poklicala mamo in ji povedala, kaj vse se mi
je zgodilo. Potem sem se začela pripravljati za odhod.
Oblekla sem rdečo obleko, ki mi jo je kupila mama za
maturo, in bele sandale. Odpravila sem se proti
Sergejevem domu. Odprl je vrata in me povabil. Ko sem
vstopila, sem zagledala sobo polno vrtnic. Rekel mi je,
da bova imela večerjo zgoraj na balkonu. Njegov balkon
je bil zelo velik in lepo okrašen. Večerja je bila
okusna. Ko sva pojedla, je pokleknil na kolena in me
vprašal, če bi bila njegovo dekle, jaz pa sem
privolila. Nato pa se je zgodilo tisto, česar nisem
pričakovala. Začel me je poljubljati nežno po vratu,
jaz pa sem se mu čisto prepustila.
20. julij
2010 – Vprašanje
Dnevi so
minevali, midva s Sergejem pa sva samo uživala. Večkrat
me je peljal na večerjo, ali pa na kakšno zabavo. Celo
njegove prijatelje sem spoznala, zelo so prijazni. Danes
pa naj bi se dobila ob sedmih v neki restavraciji. Ko sem
stopila sem videla, da je bilo vse lepo okrašeno s
svečami in z baloni. Nato pa so se vse luči ugasnile,
samo ena je ostala prižgana, da sem lahko videla
Sergeja, ki je prihajal proti meni, pokleknil je na
kolena in me vprašal, ali bi se poročila z njim. Ostala
sem brez besed, nato pa sem le dahnila, da bi se z
veseljem poročila z njim. Ko sem prišla domov, sem vse
povedala teti, nato pa še mami. Bila sem zelo srečna.
24. julij
2010 – Novica
Ker je bila
sobota, sem se zbudila kasneje. Nekdo je potrkal na
vrata. Bil je Sergej. Povedal mi je, da mora za nekaj
časa odpotovati v Ameriko, ker je njegov stric imel
prometno nesrečo. Ko sva se poslovila, me je čakalo že
drugo neprijetno presenečenje. Zazvonil je telefon, bila
je moja sestra. Povedala mi je, da sta najina rejniška
starša doživela prometno nesrečo. Solze so mi tekle po
licu. Vprašala sem jo, v kateri bolnišnici sta, ona pa
je rekla, da sta v kliničnem centru v Moskvi. Rekla sem
ji, da bom prišla v Rusijo. Hitro sem stekla domov in
povedala teti, kaj se je zgodilo. Pot je bila dolga, zato
sem v letalu zaspala. S teto sva prispeli v bolnišnico.
Tam naju je čakala že moja sestra. Vprašala sem jo,
kako sta najina starša, ona pa mi je rekla, da nič ne
ve ker ju operirajo. Usedla sem se in čakala, da pride
zdravnik, ko mi je zazvonil telefon. Bil je Sergej.
Oglasila sem se, on pa je zakričal, da naj ga pridem
rešit, potem pa je prekinil. Nisem vedela, kaj naj
naredim. Pogledala sem na telefon in na internetu
poiskala novice. Srce mi je zastalo, ko sem na telefonu
videla, da je letalo za Miami strmoglavilo in pristalo v
morju. Teti in sestri sem povedala, kaj se je zgodilo,
potem pa sem hitro stekla na policijsko postajo. Tam sem
jim povedala, da je moj fant bil v letalu za Miami in da
mislim, da je še živ, saj me je poklical in me prosil,
naj ga pridem rešit. Policist je pogledal na zemljevid
in rekel, da je to nemogoče, saj so strmoglavili v
morje, blizu pa ni bilo nobenega otoka, do katerega bi
lahko priplaval. Rekla sem mu, da mi mora verjeti. Končno
smo bili tam, pregledali smo celo morje, a o Sergeju ni
bilo ne duha ne sluha. Potem pa sem v daljavi zagledala
kopno; to sem povedala policistu, on pa je rekel, da se
bomo spustili dol in ga poiskal. Hodili smo, jaz sem ga
klicala, on pa se ni oglašal. Naenkrat sem padla v neko
jamo in zagledala sem ga, Sergeja, mojega fanta. Šla sem
k njemu in preverila, če še vedno diha. Bil je živ.
Zakričala sem na ves glas, da so me lahko vsi slišali.
Najprej so mene povlekli iz jame, nato pa še Sergeja.
Potem smo hitro odleteli nazaj v Moskvo. Sergeja so
odpeljali v operacijsko sobo, jaz pa sem odšla do tete
in sestre in jima povedala, kaj se je zgodilo. Iz
operacijske sobe je prišel zdravnik in mi rekel, da je
Sergeju odpovedalo srce in da morajo hitro najti
darovalca. Začela sem jokati, upala sem, da bo vse v
redu. Čez 15 minut je zopet prišel zdravnik in mi
povedal, da so našli darovalca. Bila sem vesela, dokler
ni prišel še drug zdravnik in izjavil, da moj oče ni
preživel, moja mama pa je še vedno v kritičnem stanju.
sem Vprašala sem, kdo je darovalec in zdravnika sta mi
povedala, da je darovalcu ime Aleksej, to pa je bil moj
oče. Onesvestila sem se. Ko sem se zbudila, sem ležala
na postelji, zraven mene je stal zdravnik. Presenetil me
je z novico, da sem noseča. Bila sem srečna, hkrati pa
tudi žalostna zaradi mojega očeta.
25. julij
2010 – Čudež
Zjutraj smo
bili še vedno v bolnišnici, ker se mamino stanje še ni
izboljšalo, Sergej pa je moral okrevati zaradi naporne
operacije. Okoli 8-ih sem odšla v trgovino in vsakemu
prinesla nekaj hrane. Nato pa je prišel zdravnik in
rekel, da je moja mama padla v komo in da ne vedo kdaj
oziroma ali se bo sploh zbudila. Bila sem potrta, močno
v sebi sem upala, da se bo mama zbudila. Odšla sem do
mame, jo prijela za roko ter ji rekla, da jo imam rada in
da mi je vedno bila kot moja prava mama. Zahvalila sem se
ji, ker je bila vedno z mano in me podpirala ter mi
dajala vso ljubezen. Nato sem glavo položila na njene
prsi in se spomnila trenutkov, ko sem imela 6 let in sem
bila žalostna, ker mi je nekdo zlomil igračo, ona pa me
je potolažila in mi zapela pesem. Poljubila sem jo na
čelo. In nato se je zgodil čudež. Moja mama je odprla
oči, zbudila se je. Poklicala sem zdravnika, da jo je
pregledal. Vprašala sem ga, kdaj gre lahko domov, on pa
je rekel, da če bo vse v redu, gre lahko v sredo.
Zahvalila sem se mu. Potem pa me je mama vprašala, kje
je moj oče. Razložila sem ji, da ni preživel, ampak da
je daroval svoje srce Sergeju. Tisti dan sem bila
srečna. In tudi če mojega očeta ni bilo več z nami,
sem ga jaz čutila blizu sebe.
28. julij
2010 – Spet doma
Zjutraj je
mama zapustila bolnišnico. S Sergejem sva jo
pripeljala domov. Vsi smo bili srečni, saj smo bili
skupaj. Tega dne smo pokopali mojega očeta. Ko smo
prišli domov, sem Sergeju povedala o svoji nosečnosti.
Objel me je in mi rekel, da sem ga naredila za
najsrečnejšega moškega na svetu.
28. julij
2015 – 5 let pozneje
Leta so hitro
minevala, midva s Sergejem pa sva se poročila in dobila
še drugega otroka. Opazovala sem svoje otroke, kako so
odraščali in se skupaj z njimi smejala. Moja sestra se
je poročila in rodila deklico Natašo. Moja mama in teta
pa uživata in potujeta po svetu.
Ko sem stala
na terasi in gledala otroka, kako se igrata, je pristopil
Sergej,me objel in poljubil. »Ljubim te od prvega dne,
ko sem se zaletel vate na letališču,« mi je prišepnil
na uho. » In jaz tudi tebe. In tudi ko umrem, te ne bom
nehala ljubiti.«
Zdaj poznate
mojo zgodbo in povem vam, da sem se naučila nekaj zelo
pomembnega. Znati moramo odpuščati drug drugemu, saj si
vsak zasluži drugo priložnost. In še nekaj si
zapomnite: Dobro se z dobrim plača. In ne pozabite se
smejati, saj veste, smeh je pol zdravja.
