1. september 1939
Začelo se je. Bila sem v svoji sobi,ko
sem zaslišala hrup. Hitro sem stekla do okna,kjer sem
zagledala, kako po ulicah tečejo prestrašeni in zmedeni
ljudje. Ko sem pogledala proti mestnemu trgu, sem
zagledala velikanski top,ki se je vozil po ozkih
ulicah,ob tem pa uničeval hiše. Zaslišala sem
mamo,ki mi je zavpila:» Ewa! Pridi,hitro moramo iz hiše!«
Ko sem že nameravala oditi, mi je pozornost pritegnila
starejša ženska. Za levo roko je držala petletnega
otroka,v naročju pa novorojenčka. Ko sem pomislila,kako
hudo ji mora biti,sem začela jokati. Stekla sem iz hiše
in po ulicah iskala varno mesto. Tekla sem, kakor hitro
sem lahko proti jezeru blizu mesta. Ko sem končno
prispela, sem se spomnila, kaj se je tu zgodilo pred
nekaj meseci…
1. junij 1939
Spet junij. Kot vsako leto bodo spet v naše
mesto prišli sejmi. Takšni in drugačni. To sem opazila
tudi,ko sem hodila proti fakulteti. Povsod so bili
oglasni plakati. Sejmi mi nikoli niso bili všeč in sem
jih v življenju obiskala le nekaj. Ko sem prišla na
fakulteto, pa je bilo spet noro kot vsako leto,saj so me
vse prijateljice začele vabiti na sejem. Vsaki sem se
uspešno izgovorila in odšla v predavalnico. Ko sem
sedla v zadnjo vrsto,je do mene prihitela Jania. Z njo se
poznava že zelo dolgo. Spoznali sva se na gimnaziji,kjer
sva postali najboljši prijateljici. Pozdravila sem jo,
ona pa me je brez pozdrava takoj začela vabiti na sejem.
Vedela je,da mi sejmi niso všeč,ampak je še kar naprej
razpredala, kako dobro bo in da se bova zabavali.
Prekinila sem jo in z muko sprejela povabilo. Na poti
domov sem na enem izmed plakatov opazila,da je sejem
jutri v gozdu nedaleč stran od mesta. Ker mi je bil gozd
že od nekdaj zelo všeč, sem pomislila,da mogoče sploh
ne bo tako slabo. Ko sem doma povedala mami,da grem na
sejem, je bila začudena,ker do zdaj nisem hotela
slišati o njem. Takoj mi je začela dajati navodila,
kako se moram obnašati,česa ne smem delati na sejmu in
da naj se ne družim s pijanci. Po večerji sem odšla
spat,zato da bi bila jutri spočita.
2. junij 1939
V šoli sem mislila samo na sejem.
Preslišala sem vse, kar so rekli profesorji. Poslušala
nisem niti Janie,ki pa je bil zaradi tega malo jezna. Na
poti domov pa sem jo le slišala, ko me je vprašala:»Kaj
je s tabo? Že ves dan si zamišljena in ne odgovarjaš
na moja vprašanja.« »Oprosti,ampak zelo se veselim
sejma. Že od včeraj razmišljam o tem.« Jania me je začudeno
pogledala,ker sem še včeraj govorila,da ne maram
sejmov. Na srečo me ni spraševala,zakaj sem kar čez
noč spremenila mnenje,ampak sva normalno nadaljevali pot
proti domu. Doma sem hitro naredila domačo nalogo,nato
pa sem razmišljala, kaj bi oblekla za na sejem. Končno
pa sem izbrala rožnato obleko in bele čevlje. Ob
šestih sva skupaj z Janio odšli. Ko sva prispeli v
gozd, je bilo veliko ljudi. Odšli sva do majhnega
bara,kjer sva naročili pijačo. Jania je naročila
pivo,jaz pa sem,ker nisem bila velika oboževalka
alkohola, izbrala vodo. Plesali sva,se pogovarjali,nato
pa je prišel Janiin prijatelj iz osnovne šole. Ker ju
nisem hotela motiti, sem odšla do stojnic. Gledala sem
ljudi, kako plešejo, pri tem pa se mi je zgodilo nekaj
neprijetnega. Fant, malo starejši od mene, se je zaletel
vame in me polil s pivom. Tako zelo sem smrdela,da sem
pri priči hotela skočiti v jezero nedaleč stran. Po
nekaj trenutkih me je fant ogovoril: »Oprosti! Zelo mi
je žal. Nisem te videl ...« Kar naprej se je opravičeval,nato
pa me je presenetil z besedami,da mi lahko kupi hlače in
majico,da se ne bom prehladila. Seveda sem privolila,ker
se tudi sama nisem hotela prehladiti. Šla sva do ene
izmed stojnic,kjer je našel majico,na kateri je pisalo»najboljša
punca«, in hlače in mi kupil. Hitro sem se šla
preobleč. Ko sem se vrnila, se mi je vljudno predstavil:»
Mimogrede, ime mi je Dawid. Pa tebi?« » Jaz sem Ewa«.
Začela sva se pogovarjati,nato pa so prišli njegovi
prijatelji. Ko so prebrali napis na moji majici, so
začeli govoriti Dawidu,da niso vedeli, da ima dekle. Dawid
pa jim je samo rekel: »Saj je nimam,to je dolga
zgodba.« Razložila sva jim, kaj se je zgodilo, nato pa
so planili v smeh. Pogledala sem na uro in videla, da je
že enajst. Preden sva se poslovila, mi je Dawid predlagal,
da bi se lahko še kdaj dobila. »Če hočeš, te lahko
jutri po koncu pouka počakam na mestnem trgu,da greva na
kosilo.« Seveda sem privolila,mu povedala, kdaj končam
s poukom in odšla. Ko sem prišla domov, sta mama in
oče že spala. Odšla sem v sobo in se ulegla na
posteljo. Razmišljala sem o Dawidu. Imel je tako zelo
lepe modre oči in rumeno rjave lase. Celo noč nisem
spala,ker sem razmišljala o njem.
3. junij 1939
Prišel je. Bila sem zelo vesela in
navdušena,ampak mu tega nisem hotela pokazati. Včeraj
sem se mami zlagala,da bova po pouku z Janio naredili
nalogo,ker sem imela občutek, da bo Dawid prišel.
Pripeljal se je s črnim motorjem, ki se je tako zelo
svetil,da so me oči zapekle. Ko sem hodila proti njemu,
sem se počutila,kot da sem znana oseba,ki jo z vseh
strani obdajajo novinarji. Pozdravila sem ga,nato pa ga
vprašala, kam greva. Pogledal je proti motorju,kar sem
razumela, kot vabilo, naj se samo usedem. To sem tudi
naredila. Odpeljala sva se. Vozila sva se po ozkih
ulicah,medtem pa mi je veter prijetno pihal v lase.
Ustavila sva se v gostilni na mestnem trgu,ki je veljala
za eno izmed najboljših v mestu. Tam sva sedela ure in
ure ter se pogovarjala. Ko sva se spoznala, kako dolgo
sva že tam,me je zapeljal domov. Pred hišo pa sva se
zmenila,da bova šla vsak dan skupaj na kosilo. Ker je
bila mama še budna, sem si izmislila,da bom od danes
naprej dlje v šoli kot ponavadi, seveda mi je verjela,
jaz pa sem odšla spat.
Po tistem
dnevu sva res vsak dan hodila na kosilo,se
pogovarjala,zabavala in sprehajala po našem
prečudovitem mestu. Nato pa je prišel dan,ki ga nikoli
ne bom pozabila…
24. junij 1939
Ker je bila na ta dan sobota,sva se
odločila,da se dobiva pred gostilno na mestnem trgu. Kot
prvič sem ga vprašala,kam greva,on pa mi je odgovoril,
da ima zame presenečenje. Nisva se dolgo peljala,vem
samo,da sem slišala šumenje vode. Ko sva prispela, je
Dawid ugasnil motor in mi snel prevezo z glave. Videla
sem jezero,ki je imelo prelepo sinje modro barvo, voda pa
je bila tako čista,da si lahko videl pod gladino. Dawid
mi je prišepnil: »Tukaj sva se spoznala. Se spomniš?«
Seveda sem mu prikimala,on pa me je prijel za roko in
dahnil: »Odkar sem te prvič videl, si mi všeč.
Mislim, da je bila to ljubezen na prvi pogled. Vedno si
bila z mano,ko sem te rabil, in tega nikoli ne bom
pozabil. Ewa,bi bila moje dekle?« Nasmehnila sem se in
od sreče skoraj zajokala. Ostala sem brez besed in samo
prikimala. Dawid je bil moja prva prava ljubezen in zdaj
je tudi moj fant.
3. julij 1939
Danes sem šla k njemu domov na
večerjo. Pome je prišel z motorjem. Živel je v majhnem
stanovanju. Ko sva vstopila,sem zagledala pogrnjeno
mizo,na kateri so gorele sveče. Natočil nama je rdeče
vino,prižgal radio ter postregel z večerjo. Ko sva
pojedla, sva stopila na verando. Še nekaj časa sva se
pogovarjala,nato pa je postalo hladno,zato sva odšla
nazaj v dnevno sobo. Stal je pred mano. Čisto blizu.
Gledal me je globoko v oči,nato pa me prijel za lice.
Odmaknil mi je pramen las z obraza ter me počasi nežno
poljubil,kot bi bila najbolj krhka stvar na svetu.
Ponovno me je poljubil, jaz pa sem mu vrnila poljub.
Prepustila sem se mu.
1. september 1939
Začelo se je. Bila sem v svoji sobi,ko
sem zaslišala hrup. Hitro sem stekla do okna,kjer sem
zagledala, kako po ulicah tečejo prestrašeni in zmedeni
ljudje. Ko sem pogledala proti mestnemu trgu, sem
zagledala velikanski top,ki se je vozil po ozkih
ulicah,ob tem pa uničeval hiše. Zaslišala sem
mamo,ki mi je zavpila:» Ewa! Pridi,hitro moramo iz hiše!«
Ko sem že želela iti, mi je pozornost pritegnila
starejša ženska. Za levo roko je držala petletnega
otroka,v naročju pa novorojenčka. Ko sem pomislila,kako
hudo ji mora biti,sem začela jokati. Ko sem se zbral,
sem stekla iz hiše in po ulicah iskala varno mesto.
Tekla sem, kakor hitro sem lahko proti jezeru blizu
mesta. Ko sem si malo spočila,sem se odločila,da bom
tekla proti letališču. Ko sem po dolgem času pritekla
na letališče,sem tam videla Dawida. Oblečen je bil v
vojaško uniformo,v roki pa je imel puško. Stekla sem do
njega,ga objela,on pa me je samo presenečeno gledal.
Zmedeno sem ga vprašala, kaj se dogaja,on pa mi je prav
tako zmedeno odgovoril : »Še sam ne vem,kaj se dogaja.
Vdrli so mi v dom in mi rekli,da moram braniti Poljsko.
Začelo se je Ewa. Moraš se skriti,Nemci so nas napadli.
Ko sem že hotela iti, pa mi je zašepetal: „Ewa,ljubim
te. Ko bo konec ti obljubim,da se bom vrnil.« Močno sem
ga objela,ga poljubila in s solznimi očmi stekla
stran. Tekla sem nazaj proti mestu,da bi poiskala starše
in Janio. Ulice so bile skoraj prazne. Vsi ljudje so
našli zatočišče. Tekla sem proti mestnemu trgu. Tam
sem se ozirala okoli sebe in s pogledom iskala Janio.
Gostilne ni bilo več,od nje so ostale samo še
ruševine. Tekla sem naprej. Ko sem v porušeni stavbi
zagledala ljudi,sem se skrila med njimi. Slišal se je
samo jok in bombe. Tudi jaz sem jokala. Bilo me je
strah,nisem vedela, kaj naj naredim. Skrbelo me je za Dawida,saj
sem vedela,da je ves čas v smrtni nevarnosti. Ker nisem
vedela, kam naj grem,sem noč prespala kar v stavbi. Bilo
je mrzlo,zato sem se pokrila z veliko plastično vrečo.
Vse, kar sem si v tistem trenutku želela, je bilo,da bi
bilo čim prej konec.
Dnevi so
minevali,tanki pa so se še vedno vozili in streljali.
Bilo je tako grozno,da sem hotela umreti. Ves dan sem
sedela v stavbi in razmišljala o Dawidu. Nisem vedela,
kje je in če je sploh še živ.
20. september 1939
Ko sem se zbudila, mi je bilo zelo slabo.
Bruhala sem in se potila. Mislila sem,da sem zaradi mraza
dobila vročino. Moški,ki je bil od začetka vojne z
mano v stavbi,,je videl, kako slabo se počutim. Rekel mi
je,da me bo na skrivaj odpeljal k zdravniku Josepu,,ki je
skrbel za ranjene vojake. Ker zaradi slabosti nisem imela
moči,da bi hodila,me je odnesel v gozd, kjer je bila
ambulanta. Ko sva vstopila, ,sem povedala zdravniku, kaj
se dogaja z mano. Moškega je odslovil. Ko sva ostala
sama, mi je povedal, da sem noseča. Bila sem vesela,ker
je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Bila pa
sem tudi žalostna. Nisem hotela,da otrok
odrašča,medtem ko se ljudje pobijajo med sabo. Oče
otroka je bil seveda Dawid. Josep mi je rekel,da moram do
poroda ostati na varnem. Peljal me je v majhno hišo
sredi gozda. Tam sem imela vse kar sem potrebovala.
11. junij 1940
Čas je bil. Zbudila sem se s bolečinami
v trebuhu. Josep mi je rekel,da morava v ambulanto,ker
bom rodila. In res sem. Rodila sem prelepega fantka,ki
sem mu dala ime Igor. Imel je rjave oči in lase ter
gladko kožo. Ko sem izvedela,da sem noseča, mi je Josep
povedal,da po porodu ne bo mogel več skrbeti zame.
Spakirala sem svoje stvari, takrat pa mi je predlagal,da
lahko ostanem samo,če se z njim poročim. Ker sem
vedela,da me bodo drugače ubili,Igor pa bo ostal
sirota,sem privolila. Naslednji dan naju je poročil Josepov
prijatelj, ki je bil duhovnik. Josepa sem imela
rada,ampak ga nikoli nisem ljubila. V mojih mislih je bil
vedno samo Dawid.
Bili smo srečna družina. Josep je imel
Igorja rad kot svojega otroka. Dokler ni 15. decembra
1944 zaradi hude bolezni umrl. Z Igorjem sva ostala sama.
9. maj 1945
Bil je navaden
dan. Preden se je Igor zbudil, sem odšla na tržnico
kupit hrano. Vse je bilo tiho. Nisem slišala tankov in
vpitja vojakov,kar sem do danes vsak dan poslušala.
Prodajalca sem vprašala, zakaj je vse tako tiho.
Nasmehnil se je in rekel,da je vojne končno konec. Bila
sem tako vesela,da sem kar zakričala in ga objela. Hitro
sem stekla do hišice,spakirala in rekla Igorju,da bo od
danes naprej lahko živel normalno. Odšla sva proti
mestu,kjer sem živela pred približno šestimi leti. Tam
pa sem doživela veliko razočaranje. Od prelepega mesta
ni ostala niti ena hiša. Ker sem hotela čim prej
stran,sva odšla proti sosednji vasi. Videla sem samo
štiri porušene hiše. Praznovali so konec vojne. Z
Igorjem sva nekaj pojedla,nato pa sva začela iskati
hišo, kamor bi se preselila. Zagledala sem prelepo
marelično hiško,ki je bila ravno dovolj velika za naju.
Na verandi sem videla moškega,ki je dajal vtis,kot da
nekaj čaka. Vprašala sem ga,če kdo živi v tej hiši.
Povedal mi je,da je on lastnik te hiše in jo hoče
prodati,ker bo odšel drugam. Brez pomisleka sem jo
kupila. Sosedje,ki so bili tako zelo prijazni,so nama jo
pomagali preurediti,da sva se lahko vselila še isti dan.
Ko sem odšla spat,sem razmišljala o Dawidu. Ko je
odšel,mi je rekel,da se bo vrnil. Danes se ni,upala pa
sem, da se bo jutri.
11. maj 1945
Minila sta dva dneva, Dawida pa še vedno
ni bilo. Zdaj sem sprejela dejstvo,da je verjetno mrtev.
Ko sva z Igorjem pojedla kosilo,sem slišala,da nekdo
trka. Odprla sem vrata in zagledala soseda,ki mi je rekel
:» Živijo Ewa! Oprosti če te motim,ampak ko sem šel v
gozd nabirat jagode, sem srečal nekega moškega,ki je
spraševal po tebi. Rekel je,da je tvoj prijatelj. Potem
sem mu povedal,da sem tvoj sosed. Prosil me je,da ga
peljem k tebi,kar sem tudi naredil.« Sosed je odšel,jaz
pa sem stopila iz hiše na verando. Tam je bil. Isti kot
pred šestimi leti. Stekla sem proti njemu in ga močno
objela,on pa mi je objem vrnil. Nato pa mi je rekel:
»Oprosti,ker nisem prišel prej,ampak z ostalimi vojaki
smo proslavljali. Ko pa sem prišel nazaj, sem te iskal
in hvala bogu,da sem srečal prav tvojega soseda,ki me je
pripeljal do tebe. Ne veš, kako zelo sem te pogrešal.«
Jaz sem samo poslušala, kaj je govoril in zraven od
sreče jokala. Poljubila sem ga,nato pa je na verando
prišel Igor. Ko ga je Dawid zagledal, je mislil,da sem
se poročila in da imam otroka. Postal je žalosten in
razočaran, zato sem Igorja poslala v sobo,Dawid pa me je
vprašal,če je to moj otrok,jaz pa sem mu prikimala.
Začel je vpiti in se jeziti name : »Kako si mi lahko
naredila to! Obljubil sem ti,da se bom vrnil,ti pa me
takoj zamenjaš s prvim moškim,ki ga vidiš. Če bi to
vedel,sploh ne bi prišel sem. Odkar sem te prvič videl,
te ljubim. Vsak dan sem bil v smrtni nevarnosti,ampak sem
se boril,zato da sem lahko prišel nazaj k tebi. Hotela
sem mu povedati,da je Igor njegov sin,ampak mi ni pustil,
da bi prišla do besede. Rekel mi je,da naj ga ne
iščem. Stekel je čez cesto. Takrat se je zgodilo
Ležal je na tleh. Ni se premikal. Avto, ki ga je
povozil,pa se je odpeljal naprej,kot da se ni nič
zgodilo. V solzah in obupu sem stekla do njega. Povsod je
bila kri. Počasi je odprl oči. Obupano sem hitela
govoriti : »Ta otrok je tvoj sin. Ime mu je Igor. Ker
nisem hotela,da odrašča brez očeta,sem se poročila z
zdravnikom,ki mi je pomagal pri porodu. Lansko leto je
zaradi raka umrl in z Igorjem sva ostala sama. Oprosti
mi,ampak zdaj ko končno veš resnico,me ne smeš kar
zapustiti.« » Ljubim te. Oprosti za vse, kar sem ti
rekel. Upam,da ne boš nikoli pozabila ljubezni,ki sem jo
čutil do tebe, « je dahnih s komaj slišnim glasom in
izdihnil.
Jokala sem še
ves mesec po njegovi smrti. Po šestih letih se je vrnil,
da je umrl v mojem naročju. Igorju sem tudi povedala,da
je bil to njegov pravi oče. Na pogrebu so mi vsi izrekli
sožalje,jaz pa sem komaj zadržala solze. Takrat sem
ugotovila,kako nepredvidljivo je življenje. Dawida se
hočem spominjati kot mladega,noro zaljubljenega fanta.
Nočem se spominjati,kako je njegovo telo ležalo sredi
ceste. Nikoli ne bom nikogar ljubila,bolj kot sem Dawida.
Z Igorjem sva zaživela na novo,jaz pa se nisem nikoli
več poročila.
