Glasovalna številka: PR134

Brin Frelih Kozinc

TEMNI PRIJATELJI IZ NOČI

OŠ Jakoba Aljaža Kranj

 

Dan je šestošolec, star je dvanajst let. Učitelji ga hvalijo, saj vedno sodeluje pri pouku in je zelo ustvarjalen. Njegova mama in oče sta zelo ponosna nanj, čeprav je včasih doma neubogljiv.

Štirikrat na teden trenira tenis. Je zelo dober, ne samo zelo dober, je najboljši v svoji skupini. Petkrat je bil zmagovalec na mednarodnih turnirjih. Hodi tudi na dodatni pouk nemščine, saj ve, da mu bo znanje tujih jezikov pomagalo v prihodnosti. Res je znal kar nekaj nenavadnih besed, vendar ni znal sestavljati povedi.

Nekega dne je poleg kondicijskega treninga moral prepisati še nalogo, saj ga prejšnji dan ni bilo v šoli. Časa za učenje mu je ostalo premalo, saj je v Minecraftu moral dokončati svoj obrambni zid in zgraditi kip, ki je predstavljal torto. Z njo je hotel razveseliti svojo mamico, saj je imela tisti dan sedemintrideseti rojstni dan. Zares je bila vesela in Dan je srečen zaspal.

Zjutraj je kar skočil iz postelje, saj se je spomnil, da bodo pisali matematično kontrolno nalogo. »Joj, kako sem lahko pozabil?« se je jezil sam nase. »Mami, danes pišemo kontrolno iz matematike! Nisem se učil. To je strašno!« Mama ga je bodrila: »Ne boj se, matematiko znaš. Ti si moj mali Albert Einstein, ha ha ha. Ne pozabi pa na natančno branje navodil, o katerem ste se učili pri slovenščini.« Vseeno je med zajtrkom pokukal v zvezke in upal, da bo sreča na njegovi strani.

Dan je imel med pisanjem čisto potne roke od strahu. Ene naloge sploh ni znal rešiti, saj ni razumel navodil. Vseeno je upal, da bo dobil petico ali vsaj štirico. Naslednji dan, ko so učenci dobili popravljene teste nazaj, je zgroženo ugotovil, da je pisal trojko. Malo je manjkalo, da ni zajokal.

Po pouku se je vrnil domov. Vedel je, kako bodo starši sprejeli njegovo oceno. Oče in mama sta začela vpiti in se kregati. Mama mu je zagrozila: »Celo leto ne boš smel prijeti v roke ne tablice ne telefona niti igralne konzole ali kontrolerja.« Oče je mami miril: »Ne dramatiziraj! Vsak kdaj dobi kakšno trojko ali še slabšo oceno. To pa res ni nobena tragedija. Si ti vedno dobivala same petice?« Mama pa je vztrajala in se ni pustila prepričati: »Težava ni v trojki, ampak v razmerju časa, ki ga najin sinek porabi za učenje in domače naloge, ter časa, ki si ga vzame za igro s svojimi prijatelji in igro na svojih napravah. Nočem slišati niti besede več!« Oče jo je še hotel prepričati, da je vse v redu, vendar ni popustila niti za mišjo dlako.

Dan tega ni mogel več poslušati, zato je odšel v svojo sobo.

Premišljeval je, kaj bi naredil, medtem pa ves čas poslušal starša, ki zaradi jeze sploh nista opazila, da je zapustil prostor. Po dolgem razmisleku si je rekel, da tega ne more več zdržati. »Tega pa res ne morem več poslušati! Zaradi mene je ogenj v strehi. Kar odšel bom. Bosta že videla!«

Vzel je potovalko in začel pakirati samo najnujnejše stvari. »Kako naj se izmuznem iz hiše, ne da bi ju zmotil sredi izmenjave očitkov? Aha, kar skozi okno. Saj zmorem!« se je bodril.

Splezal je torej skozi okno, potem po balkonski ograji in skočil na travnata tla. Ozrl se je okoli sebe, da bi se prepričal, da ga nihče ni videl. Zdelo se mu je, da je bil uspešen, saj ga od sosedov ni mogel videti nihče. Najbližji, Petričevi, so imeli že spuščene rolete, saj so njihovi trije mlajši otroci morali zgodaj v posteljo. Na drugi strani hiše je bila stara zapuščena baraka, obdana z grmičevjem in visoko travo, zato ga od tam tudi ni mogel nihče videti. Na zadnji strani pa je bil večji travnik, po katerem je tekel potoček in ob katerem je skoraj vsako jutro videl srne, ki so prišle pit vodo. Na koncu travnika je bila njiva s koruzo, za njo pa veliko njiv z različnimi pridelki. Že se je začelo mračiti, zato se je odločil, da se mora hitro odpravil na pot.

Do gozda je prišel, ravno ko je postajalo temno. »Naj grem naprej?« Bilo mu je neprijetno in malo ga je bilo strah, vendar se je odločil: »Da, grem naprej.«

Odpravil se je v gozd mimo grmičevja in dreves. Gledal je naokoli in videl le polno luno, ki je močno svetila in ustvarjala nenavadne sence dreves, ki so bile včasih kar malo strašljive tudi za neustrašnega Dana. Kar naenkrat pa je zaslišal šumenje v grmu: »Pššššš…« To ga je prestrašilo, zato je upočasnil korak, vendar se je vseeno počasi približal grmu. Ko je bil kakšen meter pred grmom, je kar naenkrat nekaj skočilo ven! »Oh! Mala oranžna lisička! Kako me je prestrašila. Mnogo hrupa za nič. Uf, dobro se je izteklo.« Čeprav se je Dan tako ustrašil, da se je skoraj zgrudil, je potem pomirjen nadaljeval pot, a je za vsak slučaj pozorno poslušal in opazoval vse okoli sebe. Takrat je na drevesu zagledal hišico.

Splezal je vanjo po lestvi, ki je bila prislonjena na drevo, in se razgledal po njej. Bila je kar lepo urejena. Na stenah so bile risbe nekih čudnih bitij, na levi strani je bila omara, polna knjig, v kotu je stal stol, na mali mizici je bil star televizor, najbrž na baterije, saj elektrike ni bilo daleč naokoli, in na tleh v kotu nasproti stola, torej desno, je ležala odeja, ki je služila kot postelja. Dan je bil že zelo utrujen, zato se je ulegel in zaspal.

Bila je polnoč, vse je bilo mirno.

BAM!!!...

Kar naenkrat je zaslišal močan pok in Dan se je takoj prebudil. Presenečeno je gledal levo in desno, vendar ni ničesar videl, čeprav je to noč luna nenavadno močno svetila. Pomislil je, da so bile gotovo samo sanje, zato se je želel usesti na stol, da bi se malo pomiril. Ko se je približal stolu, ga je ustavil listek, ki je ležal na njem. »Je bil listek že prej na tem mestu? Čudno, da ga nisem opazil,« mu je postalo tesno pri srcu. Vzel ga je v roke in ga začel brati. Na njem je pisalo:

Duno tin wa di i, ju wa a sa!

Go te mid o foresto a da eve el!

Di Unon

Dan ni razumel niti ene besede, vendar so se mu besede mid o foresto zdele podobne angleškim, ki so se jih učili v šoli. »Middle of forest, kar pomeni sredi gozda,« je poskusil razvozlati napis na listku. Odločil se je, da bo šel res proti sredini gozda.

Odpravil se je proti severu, ker je vedel, da ta pot pelje v pravo smer. Med potjo se … ni zgodilo … nič. V daljavi pa je zagledal nekaj nenavadnega … »Le kaj je tam? Podobno je velikemu okroglemu plovilu,« je tuhtal. Nikjer ni videl vhoda, zato je odšel okoli plovila, ki je bilo zelo veliko, sivo in modro in ni imelo oken. »Je to velika raketa?« se je spraševal. Predvideval je, da je to raketa za vzlet in pristanek. Še je hodil in končno prišel do zadnjega dela plovila. Gledal je in gledal, vendar nikjer ni bilo nobenih vrat. Odločil se je, da bo še pritiskal na veliko potlačeno kroglo, saj bi se kje lahko skrival skrivni gumb. Dan je raziskoval, ampak otipal je le hladne sive in modre stene. Ni se vdal in še naprej tipal ... Kar naenkrat je zaslišal izpust zraka! Ker je bil radoveden, je stekel do kraja, od koder je zaslišal zvok – do sprednjega dela krožnika, točno tja, kamor je prispel, ko je odšel raziskovat neznani pok. Zagledal pa ni sive ali modre stene, ampak odprta vrata, ki so vodila v notranjost plovila. Dan se je opogumil in vstopil.

»Kako zanimivo,« ga je prešinilo. »Je to v ospredju nadzorna plošča? Kamor pogledam, sami gumbi in ročice,« se je čudil. Gumbi so bili rdeči, modri in rumeni. »Kaj je pred ploščo? Stol?! Lebdi? Je to tehnologija prihodnosti? Čigavo je to plovilo? Je lastnik kakšen zmešan znanstvenik iz prihodnosti?« je razmišljal. Približal se je nadzorni plošči in želel pritisniti velik rdeč gumb, vendar mu ni uspelo, saj ga je nekaj zgrabilo za vrat. Dan se je ustrašil, a ni mogel izustiti niti besedice. »Kako naj se rešim? Kaj se dogaja? Kdo mi bo pomagal?« so mu po možganih dirkala vprašanja. Z rokami in nogami je začel mahati levo in desno. »Pustite me! Proč od mene!« mu je še uspelo izustiti, ko ga je naenkrat nekaj prijelo za roko in mu vanjo vbrizgalo neko tekočino, ki ga je uspavala. Dan se ni več zavedal, kje je, zakaj je tu in kaj tukaj dela. Zaspal je …

Počasi je odpiral oči. »Kje sem? Mami, pomagaj mi,« je šepetaje spregovoril. Pričakalo ga je nekaj nenavadnega. Nad njegovo glavo se je sklanjalo polno črnih glav z velikimi belimi očmi. Eden od stvorov je nosil tudi zelenkasta očala in bele rokavice. Dan se je prestrašil in se želel dvigniti, vendar so ga kovinske zapestnice držale na postelji, na kateri se je znašel. Vedel je, da ne more pobegniti, zato se je umiril in si pobližje ogledal stvore, ki so bili podobni malo človeku in malo bobi palčki. Vse je še enkrat pogledal in jih prepoznal. »Saj to so stvori iz poročil,« je trepetaje ugotovil.

Ko je Dan pred časom skupaj z mamo gledal poročila, je bil pozoren na prispevek o njih. Pokazali so tudi skice teh pošasti, ki so jih narisali na osnovi pričanj ljudi, ki naj bi jih videli. Spomnil se je, da so govorili, da naj bi bili stvori vesoljci, vendar pa do sedaj niso imeli nobenih podatkov o njih. Niso niti vedeli, ali so Nezemljani nasilni ali prijazni.

Dan je zdaj približno vedel, kaj se dogaja, vendar pa je imel vseeno polno vprašanj zanje. Pogledal jih je in vprašal: »Kdo ste? Od kod prihajate? Zakaj ravno jaz?!« Beloočniki Dana niso razumeli, zato so mu v roko vsadili neki mini čip, ki ga bo od zdaj moral imeti celo življenje. Ni točno vedel, kaj je ta prihodnja tehnologija, vendar se mu je zdelo, da je to prevajalnik, ki prevaja zemeljske jezike v vesoljski jezik, za katerega je Dan predvideval, da se imenuje vesoljščina. Tudi neznana bitja so si v roke vsadila napravice, ki so prevajale ta vesoljski jezik v katerikoli zemeljski jezik. Dan jim je rekel: »Razumem slovenščino, delno tudi angleščino, zato ne izberite kitajščine.« Čip je moral imeti vse možne izgovorjave, saj so obiskovalci njihovega nenavadnega super tehnološkega prevoznega sredstva morali razumeti ta vesoljski »hadžamufadža«. Mladi fant je na svoje vprašanje: »Kdo ste?« dobil odgovor, ki se je glasil: »Mi smo vesoljci. Jaz sem vesoljski poglavar Xohd. Smo s planeta Mxnpla in radi bi postali prijatelji Zemljanov.« Odgovor ga je zelo presenetil. »Dan sem,« se jim je predstavil tudi on. Pogumno je predlagal: »Vaš prijatelj bom, a me morate izpustiti.« Neznanci so nekaj časa premišljevali, nato pa so se odločili: »Izpustili te bomo. Želimo pa, da nam pomagaš.« Dan je bil vesel in pomirjen, zato se jim je zahvalil. Pristal je na pomoč. »Nekam te bomo odpeljali, a se ne boj,« so ga skušali pomiriti. Dali so mu prevezo čez oči, saj niso hoteli, da bi videl skrivno pot.

POT?!

Nekdo ga je trdo prijel za ramena, zato se je Dan moral ustaviti. »Odvezali ti bomo prevezo in zdaj lahko odpreš oči,« je zaslišal glas za seboj. Pomel si je oči in pomežiknil. Zagledal je veliko sobo, polno čudnih stvari. Čudil se je: »Sredi sobe je velika naprava z znakom za radioaktivnost?! Je na levi postelja? In polno laserjev! Ali vidim prav?« Na desni je zagledal dve prozorni cevi, na stenah pa velike luknje. S stropa je visel ogromen ekran, na katerem je pisalo Gnusmas. Dan se je razgledoval po nenavadni, vendar zanimivi sobi. Eden od ugrabiteljev pa ga je prosil: »Ulezi se, prosim, na posteljo.« Ubogal je.

»Le kaj bodo naredili z menoj? Zakaj bodo rabili meter?« je bil radoveden. Ugotovil je, da se stvori primerjajo z ljudmi, saj so z njim primerjali svoje roke, število prstov na nogah in rokah, velikost in barvo oči, dolžino nosa in vse mogoče. Eden od njih pa je imel v rokah tudi zvezek in pisalo, s katerim si je primerjave zapisoval. »Štiri okončine, dve zgoraj in dve spodaj. Na vsaki pet izrastkov. Prstov, pravijo,« je po nareku Yqxa zapisoval Bgfw. »Vstopi še v eno od teh prozornih cevi,« so ga prosili. Dan je zlezel v eno, v drugo pa je šel Yqx. Ostali radovedneži so stali pod ekranom Gnusmas in si zapisovali, kar je pisalo na njem.

Po tem testu pa je radovedneža čakal še finalni test. Vesoljci so mu rekli, da naj vstopi v napravo z znakom za radioaktivnost. Dan je kar malo zavlačeval, ker ni vedel, kaj ga čaka, vendar je nato vseeno prestrašen vstopil v napravo. Neznanci, ki jim Dan ni prav verjel, so za njim zaprli vrata naprave in Dan je zaslišal glas, podoben motorju. Brrr… brrrrr… br… Prestrašeno je stal v temnem okroglem prostoru in z zaprtimi očmi upal, da se ne bo zgodilo nič hudega. Kar naenkrat so se prižgale zelene lučke in stene okoli Dana so se začele vrteti. V prostoru je zaslišal neki robotski glas, ki je govoril: »Era, era, era!!!« V prostoru so začele utripati rdeče luči in zaslišalo se je piskanje. Dan se je prestrašil. Bum bum bum, je udarjal na vse, kar je dosegel. »Prosim, odprite! Spravite me ven!« je vpil. Na srečo je izhod odprl Xohd. Dan je skočil ven in bil zelo vesel, da je prišel živ in zdrav iz tiste strašne naprave. Nezemljani so se mu opravičili: »Oprosti, nekaj je šlo narobe. Napaka.«

Čeprav beloočnikom ni uspelo opraviti zadnjega testa, so se vseeno Danu zahvalili. Želel je oditi, vendar so ga ustavili: »Še zadnjič bi te radi nekaj prosili. Bi nam pomagal priti na Zemljo in poskrbel, da se spoprijateljimo z Zemljani?« Dan jim je obljubil, da bo poskusil, vendar ni vedel, kako.

Ugrabiteljem, ki naj bi zdaj že bili njegovi prijatelji, je predlagal, naj mu sledijo, in želel odpreti vrata plovila, o katerem so mu »prijatelji« povedali, da se imenuje San Bla Al, vendar pa ga je Rtz ustavil in mu povedal, da so ga takrat, ko je imel prevezo čez oči, odpeljali v vesolje. »Ali res? V vesolju sem? Ne morem verjeti!« ni skrival navdušenja. »Se lahko malo igram v velikem nepredstavljivem prostoru brez zraka?« jih je prosil. Nekaj časa so premišljevali, se posvetovali, nato pa so mu dovolili, saj jim je pomagal. Želel je skočiti v neznano neskončnost, a so ga vesoljci ustavili in vprašali, če sploh kaj ve o vesolju. Dan je odkimal. »Nekaj sem že slišal, tudi film Marsovec sem si ogledal, a mislim, da vem premalo,« jim je pojasnil. »Torej te moramo še nekaj stvari naučiti,« so sklenili.

Tako so Dana odpeljali do neke sobe, za katero so mu razložili, da je namenjena prav učenju o vesolju, prava vesoljska učilnica. Dan je zelo radoveden skočil vanjo in jo začel raziskovati. Vse je bilo tako zanimivo. »Uou, sredi učilnice je lebdeča modra miza!« se je čudil. »In štirje lebdeči beli stoli,« je ugotavljal. »Tako je videti vesolje? Pri nas sem videl čisto drugačne slike,« je bil presenečen, saj je na steni viselo veliko slik vesolja. Na eni je bil narisan vesoljec in njegovo okostje. »Je res slika teh bitij? Zelo so drugačni od nas. Lobanja je kvadratna in možgani veliko večji od človeških,« se je čudil.

Sredi slik je stala velika bela tabla, na katero se je pisalo s samodejno kredo. Narekoval si mu, kaj naj piše, to pa je namesto tebe samo pisalo. Za mizo in stoli je bila maketa mlečne ceste. Dan je stekel do nje. »Tukaj je naša Zemlja,« se je razveselil, ko je zagledal znano obliko. Nekaj pa se mu je zdelo zelo čudno. Videti je bilo, kot da je bila maketa prerezana na pol in se jo je dalo odpreti. Želel je preveriti ugotovitev, a ga je učitelj Qerf takoj ustavil. Dan ga je ubogal, vendar se mu je glede na to, da ga je vesoljec ustavil, zdelo, da je v tej krogli res nekaj nenavadnega.

Usedel se je na stol in začel poslušati Qerfa. Razlagal mu je: »Najbrž že veš, da je vesolje neskončno in da v njem ni zraka.« Dan je vprašal: »Ja, in?« Vesoljec je nadaljeval: »Ljudje ne bi mogli živeti v vesolju, saj ne bi mogli dihati. Brez zraka ne bi mogli živeti. Tudi brez posebne obleke ne bi šlo.«

Dana je naučil še nekaj drugih stvari, ki pa niso bile več tako pomembne. Razlagal mu je na primer, koliko planetov je v vesolju, učil ga je o galaksijah, kako pilotiraš veliki, kot ga kličejo Zemljani, NLP in nekatere zelo zanimive, vendar neuporabne stvari. Dan je bil neučakan in je takoj želel videti obleko, ki jo bo nosil. Odpeljali so ga do nekih vrat in ga povabili: »Zdaj lahko vstopiš v sobo. Oglej si obleke, izberi si tisto, ki ti bo najbolj ustrezala. Obleci si jo in pridi k nam.« Še posebej so poudarili: »Ne dotikaj se nobenih drugih stvari!« Dan jih je ubogal in odšel v sobo.

Pred njim je bil dolg hodnik. Na koncu je zagledal obleke. Dan je počasi stopal po hodniku in gledal levo in desno. Na stenah so bile obešene slike nekih bitij. »Slike ljudi na Luni?« se je čudil. Zraven slik na stenah so bile tudi ročice in gumbi, ki pa jih Dan ni upal pritisniti, saj se je bal »prijateljev«, ki ne bi bili prav dobri prijatelji, če bi ga zaradi tega natepli ali kaj podobnega. Poskusil je pozabiti na to. A dalje kot je hodil, bolj ga je obhajala misel: »Bi vseeno pritisnil enega od gumbov? Tako me mika. Ne, ne bom. Prepovedali so mi.« Prišel je do obleke, ki se mu je zdela najprimernejša, vendar je ni oblekel niti prijel. »Zdaj ali nikoli!« se je odločil in pritisnil na enega od gumbov. Slika zraven gumba se je umaknila in Dan je pred sabo zagledal neznani predor. Stopil je vanj.

»Kot bi bila ena luč le na vsakih sto metrov. Kako temno je,« je razmišljal in pazljivo opazoval neznani prostor. Stene so bile prazne, brez okrasja, zato so bile čisto črne. Dan se ni prestrašil in je nadaljeval svojo pot. Dolgo je hodil in končno prišel do konca predora. Tam je na široko odprl oči in usta. Zagledal je sobo, v kateri je bil velik ekran in polno zgoščenk Super skrivnosti. »Le kaj je na njih?« ga je zelo zanimalo in takoj je začel eno predvajati. Na videoposnetkih je bil neki vesoljec, ki je govoril vesoljščino, in Dan ga ni razumel, saj vesoljec na videu ni imel čipa.

Zaskrbljen se je spomnil, da mora po obleko in da ga vesoljci čakajo. Takoj je stekel nazaj, in ko je prišel do gumba, ga je hitro pritisnil, slika pa je predor zakrila. Ravno ko je Dan začel gledati obleko, je kar naenkrat v sobo stopil Bgfw in ga vprašal, kaj se toliko časa mudi z izbiro obleke. Dan se mu je zlagal: »Obleka je zelo zanimiva in sem si jo podrobno ogledal.« »Uf, sreča je na moji strani. Če bi bil trenutek počasnejši, bi me dobili. Moram biti bolj pazljiv,« je sklenil. Bgfw mu je verjel, nato pa mu je rekel: »Pot pod noge!« Dan ga je ubogal in se hitro oblekel, nato pa odšel do beloočnežev, ki so ga čakali. Zaploskali so mu, ko se jim je pridružil. Nato so ga vprašali: »Si si zapomnil vse, kar si prej izvedel v učilnici?« »Seveda, vse in natančno!« jim je odgovoril. Odprli so mu vrata. »Pa se mi bo izpolnila največja želja: sprehod po vesolju!« Skočil je v neznano in zabava se je začela.

Kar poletel je in letel in letel. Zdelo se mu je, da plava. K njemu so nato skočile še »bobi palčke«, kot je Dan klical vesoljce, in skupaj so se igrali. Pokazali so mu veliko iger, ki se jih lahko igra v vesolju. Taka je bila vesoljski napad. »Podobna je našemu lovljenju!« je vzkliknil. Pokazali so mu tudi igro ustreli ga, ki se igra kot med dvema ognjema. Pri igri ustreli ga Dana nobeden ni mogel zadeti, saj se je umikal in zvijal kot kakšen oklepaj. Pri igri vesoljski napad pa ni bil prav dober, saj ni bil navajen na plavanje po vesolju, vendar se je čez čas navadil. Zabava je bila nekaj časa res dobra, a se je potem Dan začel dolgočasiti. Nezemljančki so ga pustili pri miru. »Najbrž bi še sam rad malo raziskoval,« je ugotovil Nčoh. To je povedal še drugim in odšli so nazaj v San Bla Al, Dan pa je ostal sam. Začel je leteti proč od San Bla Ala in opazoval okolico. Videl je ogromno planetov in zvezd. Kar naenkrat je zaslišal pok in zagledal eksplozijo. Bila je daleč proč, vendar se je odločil, da bo odletel bližje.

Bolj ko se je bližal, bolj ga je bilo strah, vendar se ni predal. »Ne bom odnehal. Res me zanima, kaj se je zgodilo,« je sklenil. » Grozno! Joj, kaj je to?« se je zgrozil. Pred njim je stala ogromna pošast. Bila je rdeče barve in ni imela niti ušes niti nosa. Orjaške oči so bile črne kot noč, ogromne so bile noge, prav tako pa tudi roke. Bile so tako velike, da bi lahko prijele petdeset avtobusov naenkrat, vendar petdeset v eni roki, tako da bi v obeh rokah pošast lahko držala sto avtobusov. Gledal jo je, vendar ga ta ni pogledala, saj se je bojevala z vojsko letečih ladij. Dan je predvideval, da je eksplozijo povzročila pošast, ko je uničila eno od ladij. Gledal je zmedo in nato ugotovil, da so leteče ladje podobne San Bla Alu, vendar ni vedel, ali so enake. »To me res zanima,« je sklenil. Gledal je še natančneje. Gledal je in gledal, da ne bi česa zamudil. Naenkrat je v čeladi svoje obleke zaslišal glas: »Kje si? Kaj delaš?« »Raziskoval sem vesolje, ko sem zaslišal nenavadno strašen pok. Zanimalo me je, kaj se je zgodilo, zato sem odplaval k neznanemu,« je razložil. »Takoj se vrni!« je zaslišal zaskrbljeni glas. Dan ga je ubogal. Hitro se je vrnil k San Bla Alu. Odprli so mu vrata in Dan je zletel v leteči krožnik.

»Povej nam, kje si slišal pok?« jih je zanimalo. »Odpelji nas do kraja eksplozije!« so ga prosili. Povedal jim je smer, kamor morajo odleteti. Hitro so stekli do nadzorne plošče ter odpeljali San Bla Al v želeno smer. Pritisnili so na nekaj gumbov in zapluli z vesoljsko hitrostjo. Od daleč so zagledali pošast. Nezemljani so Danu povedali, da so v ladjah njihovi sorodniki in da jim morajo nemudoma pomagati. San Bla Al so odpeljali v napad in začeli streljati na pošast. Dan je skozi okna San Bla Ala gledal zmedo, a ni razumel, kaj se dogaja. Zmeden je gledal skozi okno, saj ni vedel, zakaj ladje streljajo pošast in zakaj pošast napada ladje. Rdeča pošast ni odnehala. Lovila je plovila in jih drobila. Zdaj je vedel, da ga je lomljenje spominjalo na eksplozijo. Preostale vesoljske ladje so skupno napadle ogromno dolgoroko pošast. Ko rok ni mogla več premikati, je odnehala. Končno je opazil, da je pošast padla v črno luknjo, ki je bila pod njo. Začeli so proslavljati zmago. Dan je hitro stekel do vesoljcev iz njegove ladje. Vprašal jih je: »Kaj se je zgodilo?« Povedali so mu, da se velikokrat bojujejo s pošastmi. Dan jih ni več spraševal, saj jih ni želel motiti pri proslavljanju. Bil pa je še vedno zmeden in pod močnim vtisom dogajanja. Še nikoli ni bil prisoten v vojni. Vse, kar je vedel o bojevanju in vojnah, je videl na televiziji ali se je naučil iz iger. Odšel je do svoje sobe, ki jo je imel na San Bla Alu. »Nikoli si ne bi mislil, da bom doživel pravo vojno. Računalniške igrice in resnične – res niso enake. Joj!« je premišljeval po poti.

Soba je imela modre in črne stene, na katerih so bile nalepke vesoljskih plovil, glav vesoljcev in njihovih nenavadnih naprav. Na tleh je ležala bela preproga s črnimi kvadratki. V vsakem kvadratku je bila ena črka, vendar Dan zaporedja ni razumel, zato je preprogo pustil. Na steni je bil tudi velik ekran, kjer je imel Dan Alien igralno konzolo. Pred njim je ležalo veliko iger. Večina jih je bila raziskovalnih ali pa skrivnostnih. Danu se to ni zdelo nič čudnega, saj so vesoljci že sami po sebi zelo skrivnostni. V kotu je pri njegovi kraljevski postelji stala miza, na kateri je bil Alien prenosni računalnik. Imel je še polno drugega pohištva in okrasja, saj je bila soba zelo velika. Poleg nenavadnih črk na preprogi so bili na steni tudi neki gumbi in napravica, na katero se je dalo vtipkati kakšno geslo.

Dan se je odločil, da bo na Alien konzoli preizkusil nekaj igric. Igral jih je zelo dolgo, vendar je nato odnehal, saj ga je ves čas motila neka misija, ki jo je vmes delal računalnik, vendar mu je ni in ni uspelo dokončati. To ga je precej jezilo, a je vedel, da se tu nič ne da narediti. Odločil se je, da bo šel do bobi palčk.

Prišel je do nadzorne plošče. Pri zidu se je ustavil in se skril, saj je zaslišal dva vesoljca, ki sta se prepirala. Približevala sta se mu. Dan je imel potne dlani, ker jih je stiskal v pesti. Sam pri sebi je prosil, naj ga ne opazita. Bal se je. Nezemljana sta šla mimo. Nista ga videla. Slutil je, da je to, o čemer se pogovarjata beloočnika, skrivnost. »O čem se pogovarjata? To moram izvedeti,« je sklenil.

Začel jima je slediti, vendar je pazil, da ga nista opazila. Zaslišal je njun pogovor. »Tega fanta se moramo znebiti, saj nam je v napoto. Kaj misliš, da bi morali storiti?« je vprašal prvi. »Ne vem … Kaj pa, če bi ga vrgli v luknjo v njegovi sobi?« je razmišljal drugi. Prvi se je strinjal: »Super ideja, stari! Kako, da se tega nisem spomnil že prej? Daj mi petko!« »Se še spomniš gesla?« je zanimalo prvega. Drugi je samo odkimal, zato sta se odločila, da bosta odšla pogledat v Danovo sobo. Dan jima je sledil kot skrivni agent. »Še dobro, da sem si ogledal nekaj filmov o Sherlocku Holmesu,« se je nasmehnil sam pri sebi, čeprav ga je bilo pošteno strah. Pred sobo se je ustavil in prisluškoval skozi odprta vrata. »Fanta ni! Zdaj imava priložnost, da vse pregledava, vendar naju nihče ne sme videti,« se je razveselil prvi. Oba sta začela gledati v preprogo in na glas brala črke. »Seveda! Geslo je PLTSVSBA!!!« je zavpil prvi in takoj pogledal naokoli, saj je tako zavpil, da bi ga lahko kdo slišal in prišel pogledat. Vtipkala sta geslo in zid se je odprl. Pred bobi palčkama je bil dolg hodnik in vstopila sta vanj.

Dan je vse videl in ugotovil: »Aha, zdaj pa vem, zakaj imam v sobi tako preprogo in napravico za gesla. Še dobro, da sta nehote razkrila skrivnost.« Gledal je za vesoljcema, vendar ga je nekaj zmotilo. Vrata so se zapirala in Dan je hitro, še v zadnjem trenutku, skočil v hodnik. Dobro si je zapomnil geslo, vendar je moral biti pazljiv.

Hodnik, po katerem so hodili, je bil dolg, temen in tla so bila iz materiala, podobnega naši zemlji. Na steni so bile lesene deske, za katerimi so se skrivale majhne lučke, ki niso prav dobro osvetljevale prostora.

Dan je vesoljcema sledil. Naenkrat je brcnil v kamenček. Ta se je skotalil pred beloočnika. Takoj sta ugotovila, da je nekaj narobe. Ozrla sta se. Ničesar sumljivega nista opazila. Dana takrat ni bilo več v njunem vidnem polju. Splezal je po stenah in stal na lesenih deskah kot spiderman ali kakšen pajek. Vesoljca nista bila več zaskrbljena, zato sta nadaljevala pot.

Dan je tiho skočil na tla in jima naprej sledil. Prišli so do velike luknje, ki ni bila samo velikanska, ampak tudi globoka. Dan se ji je počasi približal in pred sabo zagledal pravo kraljestvo vesoljcev. Vstopil je.

Ob stenah luknje so bile pritrjene dolge in široke deske, na katerih so delali delavci vesoljci, ki so kopali in tako dobili še več prostora za gradnjo. S stropa so visele viseče hišice delavcev. Prostor je bil osvetljen, saj je na vsakih deset metrov stala velika luč. Po stenah in stropu so bili sredi temno rjavega peska so se bleščali zlato, srebro, diamanti in dragi kamni. Dan je tiho gledal naokoli. Prestrašili so ga koraki, ki so se mu približevali. Skril se je v bližnjo luknjo v steni. Koraki so se oddaljili. Splezal je ven in zazvonil mu je Alien telefon, ki so mu ga dali vesoljci. Bil je »prijatelj« Asd, ki je Dana opozoril, da bo čez deset minut kosilo. Ustrašil se je, da bo prepozen, hitro poiskal hodnik ter stekel nazaj do sobe. »Kakšna sreča! Tri minute do kosila! Uspelo mi je!« je zadovoljen momljal sam sebi. Hitro je stekel do kuhinje. Na kosilo je prišel pravočasno. »Spet te tablete! Oh, kako dobro kuha moja mama pa tudi kuharice iz šole niso od muh,« je skoraj zajokal. Pojedel je kosilo in se vrnil v sobo.

Vzel je svoj vesoljski zemljevid in poiskal najhitrejšo pot do Zemlje. Iskal je in iskal in se ves čas smejal, ko je prebiral imena poti in UFO-cest. Našel je najhitrejšo pot, po kateri bi se lahko vrnil domov. Prestrašil se je, ko je za hrbtom zaslišal: »Dan, pomagal se nam boš spoprijateljiti z Zemljani, še prej pa moramo varno prispeti na Zemljo.«

Utrujeno je izustil: »Praaavvv…« in odšel do nadzorne plošče. Beloočniki so mu sledili in mu povedali, kaj kateri gumb pomeni. Še preden pa so mu predali poveljstvo, so mu rekli, da ga bodo najprej odpeljali zelo blizu Sonca, na planet, ki ga ni še nihče odkril, na Blaxyw. »Zelo zanimivo, saj še nobeno živo bitje ni bilo blizu Sonca,« se je razveselil. Utrujenost ga je minila. Takoj je bil pripravljen na akcijo. Prinesli so mu posebno obleko proti temi, saj oči Zemljanov ne prenesejo take teme. »Moji sopotniki že imajo tako razvite oči, da jih tema ne more ustaviti,« si je mislil.

Dan je vzel obleko in si jo najprej ogledal. Bel in moder skafander iz posebnega materiala, ki ga še nikoli ni videl, je bil mehek in videti je bil udoben. Čevlji so bili črni in iz srebra, na kolenih je imel posebne ščitnike, prav tako na komolcih. Čelada, ki naj bi imela priključek za dovod in odvod zraka, je bila skoraj manjša od Danove glave, vendar jo je vseeno lahko nataknil nanjo. »Le kje so cevke za zrak?« je zaskrbelo Dana.

»Zrak, ki ga potrebuješ za dihanje, te skrbi?« je zanimalo najbližjega. »Vidiš tisti gumb blizu ust? Poskrbel bo zate, ne boj se,« ga je potolažil Qutvc.

Na čeladi so bila pritrjena očala iz super svetlečega stekla, ki je oddajalo tako močno luč, da si lahko po temi gledal kot podnevi. Počasi si je Dan obleko oblekel. »Kot bi si oblačil smučarski kombinezon,« je ugotovil. Nekaj težav mu je povzročilo natikanje čelade. Končno je bil pripravljen.

Vesoljci so prižgali San Bla Al in odleteli proti Blaxywu. S hitrostjo, ki je bila za Dana nepojmljiva, so bili vedno bližje glavnemu telesu našega Osončja. »Koliko meglic! Nekje sem prebral, da je meglica ostanek starejših izrabljenih zvezd. Spomnim se, da jim pravijo tudi zvezdne porodnišnice,« je poskusil v možganih poiskati podatke. »Le kam smo namenjeni? Kje je neznani planet?«

Pristali so. Dan je opazoval čudni planet zelo natančno, saj je želel znanstvenikom na Zemlji povedati, kakšen je Blaxyw. Planet je bil res temen. Vse črno, kot da bi bil v ulici brez kakršnekoli luči. Ali ne bi bilo strašno? V glavnem poleg teme ni bilo skoraj ničesar, razen velike luknje in neke stavbe v daljavi.

»Sprehodili se bomo. Od tukaj je najlepši razgled na Zemljo, na Sonce in na nekaj planetov, ki jih vaši znanstveniki še niso odkrili. Se nam pridružiš?« so Dana povabili.

Dan je bil nad idejo navdušen. Od navdušenja bi skoraj počil. Vesoljci so že odšli proti izhodu, Dan pa je bil še v kabini San Bla Ala, zato je hitro stekel za njimi. Sledil jim je, nato pa so se ustavili. »Zdaj bomo mi odšli, kamor moramo, ti pa raziskuj. Določili ti bomo točno uro, kdaj se moraš vrniti. Točno ob 16. uri, zdaj je ura 13.00,« so ga poučili. Dodali so: »Ne približuj se luknji, ne dotikaj se je, sploh pa ne skoči vanjo.« Pokazali so na veliko temno luknjo, ki je bila videti, kot da bi jo skopal mutantski krt. Po dogovoru so vesoljci odšli, Dan pa je ostal sam. Bolj kot je premišljeval o njej in o opozorilu, bolj ga je vleklo vanjo. Potrpljenja ni imel več, zato se je odločil, da bo skočil vanjo. »Ena, dva, tri!« je preštel in skočil.

Padal je in padal, na koncu pa pristal v vodi. Bila je globoka in Dan nanjo ni bil pripravljen. »Samo da pridem na površje,« si je zaželel. Končno je lahko zajel zrak. »Le kam sem padel? Kot bi bilo majhno jezero v tej jami,« je tuhtal. Končno je ugotovil, da je bilo v jami res jezero. Splezal je na kopno in pred sabo zagledal troje vrat. Na vseh je visel nekakšen znak, ki je kazal prepoved vstopa, vendar Dana to ni zmotilo. Zmotilo ga je število vrat. Ni vedel, skozi katera bi šel, a se je odločil, da bo vstopil skozi srednja vrata. Približal se jim je in ta so se samodejno odprla. Spet dolg hodnik s kovinskimi stenami in stropom, s katerega so visele luči, ki so oddajale zeleno svetlobo. Dana so prestrašili kriki v daljavi. Vedel je, da prihajajo s hodnika. Motilo pa ga je, da so se mu zdeli neznansko oddaljeni. Ni imel druge izbire, zato je vstopil.

Hodil je naprej. Vse se mu je zdelo čudno, saj nikjer ni opazil kamer ali pasti. Ni pa vedel, da se vse skriva … V stenah so bile vgrajene kamere, vendar so bile take barve, da so bile videti kot zid. V eni od sob, ki je bila v tej podzemni zgradbi, se je skrival močan neustrašen varnostnik, ki je vse videl preko kamer. Opazoval je prestrašenega Dana, ki se je oziral po hodniku in ni vedel, kaj ga čaka. Varnostnik ni prižgal alarma niti ni ustavil Dana. Lepo mirno je sedel v svojem naslanjaču v nadzorni sobi in srebal kavico. Dan, ki ni vedel, kaj se dogaja ali kam hodi, je nato prišel do še enih vrat. Približal se jim je in ta so se kot prejšnja odprla.

Pred sabo je zagledal temen prostor, ki ga je spominjal na laboratorij. Videl je luči, ki so visele s stropa, vendar so bile ugasnjene. »Halo!!! Je kdo tukaj?!!« je vpil in gledal naokoli. Povsod bele stene z rumeno-zelenimi črtami, na tleh polno razbitih epruvet in razlitih tekočin, razmetane mize, ob stenah omare s knjigami, knjige na tleh, polno razmetanih postelj za bolnike. Na koncu sobe so bila vrata, ki so vodila v še eno sobo. Bila so odprta. Iz druge sobe, ki je še ni videl, je zaslišal jamranje: »Na pomoč!!! Pomagajte mi!!! Te zveri me hočejo ubiti!!!« »Nekdo rabi pomoč. Pohiteti moram,« se je odločil. V kotu je na postelji ležal človek. »Saj je tudi on Zemljan!« se je začudil. Približal se mu je. »Star gospod je,« je ugotovil. »Kaj pa vi delate tukaj? Jaz sem Dan. Doma sem v Kranju. V Sloveniji.« Starček ga je čudno pogledal, zato je Dan poskusil: »I am Dan. I am from Kranj. From Slovenia. What are you doing here?« Tokrat ga je Jeremy razumel in mu je začel pripovedovati zgodbo v angleščini, ki jo je Dan v mislih sproti prevajal: »Glej ga, Kranjčan, iz Slovenije! Hmm, … Saj se še nisem predstavil. Sem Jeremy Smith iz Londona. Bil sem doma in zunaj je bil lep dan. Odločil sem se, da bom odšel na sprehod. Srečal sem nekaj prijateljev, ki so me povabili v kino. Res je bil lep dan, vendar sem moral iti, saj so mi obljubili, da bomo po filmu skupaj odšli na sprehod in na kosilo. Gledali smo film, ki se je imenoval …, se je imenoval … Pazi se me ti, Zemljan. Film je bil napol grozljivka, napol skrivnost in akcija. Po koncu filma smo res, kot je bilo obljubljeno, odšli na kosilo, nato pa na sprehod. Hodili smo ob robu gozda, ko smo zaslišali pok …« je povedal gospod Smith. Dan ga je prekinil: »To se je zgodilo tudi meni!!!« »Zelo nenavadno … Ampak dovoli mi, da nadaljujem. Torej …, zaslišali smo pok. Odločili smo se, da bomo odšli pogledat, kaj se je zgodilo. Prišli smo na cilj in zagledali nekakšno plovilo, vendar v gozdu nismo bili sami. Nekaj nas je prijelo in nas vse zvleklo v plovilo. Nato smo se zbudili v neki majhni sobi. Nismo vedeli, kje smo ali kaj se je zgodilo. Do nas so nato prišle neke pošasti, ki so se predstavile kot Mxnplajevci. Vprašali so nas, če smo lahko prijatelji. Seveda smo se strinjali, a smo jim postavili pogoj. Izpustiti nas morajo.« Jeremy je globoko vzdihnil: »Obljubili so, seveda so. Vprašali so nas, če jim lahko pomagamo pri nekih testih. Vstopati smo morali v neke nenavadne naprave. Na koncu so se nam zahvalili, nato pa nas vprašali, če jim pomagamo, da se spoprijateljijo še z drugimi Zemljani.« »Kot pri meni. Najprej pok, nato pot v vesolje, prošnja za prijateljstvo … Čudno,« je pomislil Dan. »Povedali smo jim, da jim bomo pomagali, vendar so nas prej odpeljali še na neznani planet blizu Sonca. Na poti so nas kar naenkrat zgrabili, nam z rokami prekrili usta, nas zvezali. Potem nismo več vedeli, kaj se je zgodilo. Še sedaj ne vem, kaj so storili z nami. Ko smo odprli oči, smo se pojavili v tej sobi. Ležali smo na teh posteljah. Videli smo, kako so kar naenkrat zgrabili enega od nas in ga dali v tiste velike steklene pokončne cevi, v katere spravljajo človeška telesa,« je pojasnil Smith in pokazal na cevi, ki jih je imenoval »tube«, napolnjene z zeleno sluzjo. Nato je nadaljeval: »Ko so prijatelja položili v stekleno krsto, se ta ni več premaknil. Kot bi bil mrtev. Tudi drugi prijatelji so končali v steklenih pokončnih ceveh. Ostal sem sam. Tudi mene so se želeli znebiti. Začel sem kričati: »Uuuuuuuaaaaaaa!!!« Glasni kriki so Yqxa pognali v beg. Bolela so ga ušesa. Ni prenesel krikov. Zavezal me je nazaj na to posteljo. Od takrat ves čas ležim tukaj.« »Torej ste vi tisti, ki sem ga slišal kričati, ko sem vstopil v hodnik? Ali veš, da imaš zelo podobno zgodbo kot jaz?« je starca ogovoril Dan. »Res??? To pa je zelo zanimivo …« mu je odgovoril sivolasi gospod po dolgem razmisleku. Nastala je tišina. Dan je ravno hotel spet spregovoriti, ko pa so se kar naenkrat prižgale rdeče lučke na stenah in začel je piskati alarm.

Gledal je naokoli. Nikjer nikogar. Srce mu je začelo hitreje biti. »Samo da mene ne čaka podobna usoda kot gospoda iz Londona,« si je zaželel. Lučke so nehale utripati in alarm se je ustavil. To ga je zmedlo. Ni vedel, kaj bi naredil, in komaj je kaj videl, saj je bilo čisto temno. Ko so se mu oči privadile na polmrak, je iskal novega znanca, s katerim sta se lahko vsaj pogovarjala, vendar je bila postelja, na kateri je prej ležal, prazna. Dan je bil zdaj res prestrašen. »Kaj me čaka? Kje so?« ga je zaskrbelo.

Zaslišal je korake za sabo. Hitro se je obrnil in vzkliknil: »Kdorkoli že si, pusti me, saj ti nič nočem!«

Spet je zaslišal korake. Spet se je obrnil. Nikjer nikogar. Tako kot prej. Spet koraki. Spet se je obrnil. Pred sabo je zagledal … neznano postavo. Z iztegnjeno roko se ji je počasi približeval. Postal je pred čudno postavo. Tišina. Nobenega glasu. Dan je nanjo položil roko in začutil … kovino ter volno?! To ga je zmedlo, ampak ne za dolgo, saj ga je nekaj zgrabilo. Dan je ugotovil: »Lutka je. Lutka?« V trenutku ga je nekdo, katerega obraza sploh ni videl, privezal na posteljo, na kateri je prej ležal prijazni starček. Prižgal je luči, ki so Dana močno oslepile. V laboratoriju sta bila sama. Psyf, tako je Dan »razvozljal« napis na tablici, ki jo je nosil okoli vratu neznanec, je vzel neko napravo. Dan se je te stvarce ustrašil, saj je bila videti kar ostra. Prestrašeno je gledal, kako se mu je Psyf približeval. »Le kaj bo z mano? Mami, očka, vedno bom ubogal, samo da se vrnem domov živ in zdrav,« si je v mislih obljubil, saj od strahu še spregovoriti ni mogel. »Kaj pa je to? Padel je …« je srečen ugotovil. Pred njim je stal gospod Jeremy Smith. »Prišel sem ti pomagat. Knokavtiral sem ga. Treniram boks!« je povedal Danu in mu pomežiknil.

Danu je odvezal pasove, s katerimi je bil privezan na posteljo, in mu pomagal vstati.

»Kaj pa zdaj? Kako se bova rešila?« je zanimalo rešitelja. »Povedal ti bom svoj načrt,« je začel srečen fant. »Torej … Sva na planetu Blaxyw, v nekakšnem podzemnem laboratoriju. Najprej bova šla skozi ta vrata,« je pokazal Dan nanje in nadaljeval: »Nato bova hodila do konca hodnika in prišla do trojih vrat in malega jezera. Tam bova splezala po lestvi do vrha. Prišla bova na površje planeta, vendar ti brez ustrezne obleke ne moreš tja, zato bova pred odhodom našla obleko tudi zate. Torej ko bova prišla na površje, bova odšla do plovila vesoljcev. Tam bova odšla v mojo sobo, kjer te bom skril, da te nihče ne bo videl. Obljubil sem jim, da jim bom pomagal, da se bodo spoprijateljili z Zemljani. Takrat se bomo torej morali odpeljati na Zemljo. Ko bomo pristali, boš odšel z mano iz plovila in varno boš na Zemljinih tleh. Se ti načrt zdi v redu?« »Super je!!!« je Danu odgovoril novi zaveznik.

Najprej sta v eni od sob poiskala primerno obleko. Iskala sta po vseh omarah v laboratoriju, in ravno ko sta začela obupavati, sta jo zagledala. Svetila se je kot diamant. Enaka kot Danova, vendar se jima je zdela še malo bolj posebna. »Ne vem, zakaj, ampak se mi zdi tvoja obleka dragocenejša od moje. Ali zaradi sijaja ali zaradi velikosti ali zato, ker sva jo našla v posebnem, neznanem prostoru? Res ne vem!« se je kar naprej spraševal fant. »Kaj ti je?! Obe oblika sta enaki! Ti si tisti, brez katerega ne bi bil svoboden. Brez tebe bi do konca življenja ležal na tisti postelji ali pa bi me vrgli v tiste pokončne cevi, ki mi vlivajo strah v kosti!« mu je pojasnil gospod Smith. Dan mu jo je pomagal obleči. Odpravila sta se po hodniku mimo trojih vrat in luknje, napolnjene z vodo. Tudi lestev je bila še vedno tam. Začela sta plezati. »Kdaj se moram vrniti? Kaj so mi že naročili?« ga je zaskrbelo. Pogledal je na uro in ta je kazala 15:30. »Uf, uspelo nama bo!« se je razveselil. Z boksarjem, ki je v resnici zelo dobro plezal, sta nadaljevala pot. Čez nekaj časa sta prišla na površje. Odpravila sta se do plovila. »Srečo imava! Vrata so odprta,« je od sreče skoraj zavpil. Vstopila sta in Dan je Smithu pokazal svojo sobo. Najprej sta slekla obleki in se odpravila nazaj v Danovo sobo.

Imela sta še dvajset minut časa. Odločila sta se: »Bi igrala družabne igre?« Skrivni sostanovalec, gospod Smith, je bil zelo dober soigralec. Danu je povedal, da je v mladosti igral kot nor. Znal je igrati šah, človek ne jezi se in tudi novejšo igrico Make'n'Brake. Ko ga je Dan matiral, sta začela pospravljati. Morala sta pospraviti še nekaj šahovskih figur, ko sta zaslišala korake. Dan je poražencu v igri predlagal, naj se skrije pod posteljo, in ta je upošteval njegov nasvet. Jeremy je roko potegnil pod posteljo zadnji trenutek, saj je prav takrat Waqj vstopil v sobo. »Zakaj pa imaš na tleh šah?« je vprašal Dana. »Vadil sem za tekmo proti vodji Xohdu,« mu je pojasnil Dan. »Naj mu povem, da ga izzivaš na dvoboj?« je zanimalo Waqja. »Prav! Povej mu, da sem pripravljen na vse!« je odgovoril Dan in Mxnplajevec je takoj odhitel povedat novice vodji. Ta je čez nekaj minut vstopil in se zarežal: »Oho, se bova res pomerila, ho ho ho!« Dan mu je pritrdil in pripravil figurice. Igra se je začela. Bilo je napeto. Najprej je Dan premaknil konja. Xohd je takoj napadel s kmetom. Tudi Dan mu ni ostal dolžan. »Adijo, kmet,« je nasprotnik požrl izgubo šahovske figure.

»V napad, kraljica,« je fantič napasel in »pojedel« črno kraljico. »A tako se greva? Prav,« je Xohd premaknil konja, ko je zagledal možnost za napad. Premikala sta figurice, skušala drug drugega prisiliti v napačno potezo. Igra se je vlekla v neskončnost, ko so vsi na plovilu zaslišali vzklik: »ŠAH-MAT!!!« Zavpil je Dan, ko je belo kraljico premaknil na F2, in zmagoslavno dvignil v zrak roko, v kateri je držal črnega kralja. Vodja Xohd mu je čestital in ga opozoril, da se bo za naslednjo tekmo dobro pripravil. Dan se ni prestrašil, saj je vedel, da mu nič ne more. Ko so vsi odšli iz sobe in zaprli vrata za seboj, se je izpod postelje privlekel gospod Smith, na katerega je Dan že pozabil. Sivolasec mu je čestital in povedal, da je videl celo igro. Ravno sta se želela začeti pogovarjati, ko se je zaslišalo po ozvočenju: »Dan naj se takoj zglasi pri nadzorni plošči, saj se bomo odpravili na Zemljo!« Fantič je ubogal navodila.

Prišel je do nadzorne plošče. Vsi so ga že čakali. »Pa pojdimo!!!« so zavpili vsi naenkrat in Dana posedli k poveljniku. Pilot Syxe je premaknil ročice in pritisnil gumbe, San Bla Al pa je odletel. Do Zemlje, ki se je videla v daljavi, so potovali dve uri. Dan je med potjo opazoval vesolje. Videl je satelite, zvezde, mlečno cesto in polno galaksij. Nekje je bil Sombrero, nekje Krogla, nekje Peščena ura in v daljavi galaksija Par. Približevali so se modremu planetu, naši Zemlji.

San Bla Al se je kar naenkrat zatresel. »Alarm!!!« so vpili eden čez drugega. Nato se je zaslišalo: »Zadeti smo!!! Zadeti smo!!! Meteor je treščil v nas!!!« jih je bilo groza. Prestrašeni so oddivjali v sobo, ki naj bi bila zavarovana in narejena prav zato, če bi bil San Bla Al zadet. Prostor je bil zelo dobro osvetljen. Dan je pričakoval, da bo prostor temnejši. Poleg luči, ki so osvetljevale prostor, je bilo pet hladilnikov, napolnjenih s hrano. »Zdaj vem, kje so imeli spravljeno hrano zame!« V sobi je bilo še nekaj stolov in nič drugega. Dan se je v sobi počutil kar varnega, vendar je vedel, da strmoglavljenje na Zemljo ne bo prav prijetno. Raje je stal v kotu, ko je spet začutil, kako se je San Bla Al zatresel. Čutil je, kako je plovilo pospeševalo. Počutil se je, kot da se pelje v posebni raketi, ki je desetkrat hitrejša od navadne. Samo čakal je, da se bo vse razpočilo, a se ni zgodilo nič. Gledal je okoli sebe. Syxe in Waqj sta, vsaj zdelo se mu je, molila. »Le v kaj verjamejo na planetu Mxnpla? Če bom še kdaj njihov gost, se bom gotovo pozanimal,« je sklenil Dan. Drugi so se čudno tresli, kot bi jih tresla elektrika, in nerazumljivo momljali. »Ojoj! Le kaj se je zgodilo z Jeremyjem?! Je še živ?! Ga je postelja, pod katero se je skril, obvarovala?!«

»Kje je zasilni izhod?« je fant iskal rešitev. Zagledal je majhna okrogla vrata. Pogledal je skozi okno v vratih. »Kje smo? Visoke gore! Je to Triglav? Ja! In Bohinjsko jezero?« je tik pred padcem ugotavljal. »Mami! Oči! Kje sta?! Rabim vajino pomoč!!!«

Tik pred padcem se je odprlo varnostno padalo. San Bla Al je mehko pristal. Dana je odneslo iz plovila. Letel je po zraku in prestrašeno mižal, da ne bi videl, kje bo končal.

»Kako visoka drevesa!« se je čudil, ko je končno pogledal okoli sebe. Danu je začelo hitreje biti srce. Prestrašeno je gledal naokoli, a ni videl ničesar. Pomislil je, da ima mogoče privide. »Se mi že meša?« ga je zaskrbelo. »Tisti vrh me spominja na Kočno, drugi na Grintovec, pa na Skuto, na Krvavec, tisti na Storžič. Saj ne morem verjeti, da sem blizu domu. Jesssssss!«

Prav takrat, ko je odkril, da je skoraj doma, so prileteli s padali Xohd, Waqj in Syxe. »Aaaa, tukaj si! Skrbelo nas je!« so spregovorili možje, ki bi se jih vsak ustrašil, če jih ne bi poznal. »Poglejmo, kako so prenesli pristanek ostali sopotniki! Zdaj vam lahko tudi priznam, da sem pritihotapil v plovilo gospoda Smitha. Greste z mano?« je vse razložil in se napotil proti plovilu, ki je pristalo v bližini.

V daljavi je zaslišal tuljenje gasilskih siren in zavijanje reševalnih vozil. »Blizu so! Najprej moram spraviti na varno nove prijatelje, saj bi se jih ljudje prestrašili. Pripraviti jih moram.«

Komaj je Xohd zaprl vrata, so že gasilci in reševalci hiteli proti Danu. »Vse je v redu! Živ in zdrav sem!« jim je hitel pojasnjevati.

»Kdo si? Kaj pa to plovilo? Česa takega še nismo videli!« so se čudili radovedneži. »Si res v redu?« »Sem Dan. To je plovilo San Bla Al,« se je predstavil fantič. »A ti si tisti, ki ga iščejo vsi Slovenci! Kje si bil?!« jih je zanimalo. »Ja, prav tisti fant sem! Neznanci so me ugrabili in me odpeljali na Blaxyw, neznani planet,« jim je pojasnil Dan. »Kam??? Kdo te je odpeljal?« so spraševali naprej. »Jax, Nčoh, Asd, Rtz, Swfe, Waqj, Xohd, Qutvc, Bgfw, Sdyf, Yqx, Syxe in Qerf, posadka vesoljcev s planeta Mxnpla. Želeli so se spoprijateljiti z Zemljani, zato so me odpeljali,« je razložil fant. »Kje pa so?« je bil radoveden gasilec Samo. »Da se jih ne bi prestrašili, sem jih skril. Čakajo nas v posebni sobi na San Bla Alu. Predstavil vam jih bom,« je povedal.

Prav takrat so se jim pridružili še novinarji, ki so prihiteli, da bi poročali o nenavadnem dogodku. Mikrofon je novinar Brin FK porinil pred Danova usta, saj ga je zanimalo, kaj jim bo povedal mladenič.

»Počakajte malo, fant bo z vami govoril, ko se bomo prepričali, da je z njim vse v redu,« je zdravnik prijel Dana za roko in napotila sta se proti še nikoli videnemu vozilu.

»Počakajte! Najprej bi z vesoljci govoril sam. Rad bi jih pripravil na vaš obisk,« je ustavil zdravnika.

Dan je vstopil. »Naj vas nič ne skrbi. Tresk ob pristanku so slišali bližnji prebivalci in obvestili reševalce. Še sreča, da smo pristali blizu Brnika, kjer je vedno vse pripravljeno za reševanje. Z njimi sem se že vse dogovoril. Le vas moram še predstaviti. Ne bojte se! Vse bo v redu,« jim je vlival pogum. »Povej jim, da smo miroljubni. Želimo si, da bi se spoprijateljili in drug drugemu pomagali,« so dajali navodila. »Torej ste pripravljeni na srečanje? Opa, še nekaj moram prej urediti. Ste že govorili z gospodom Smithom?« se je pozanimal Dan in odhitel proti tistemu delu, kjer je bil Jeremy.

»Jeremy! Predstavil te bom Nezemljanom. Ali si pripravljen?« ga je zanimalo. »Prav. Vendar stoj ob moji strani,« se je strinjal. »Pa pojdiva!« je rekel Dan in skupaj sta odhitela k njim.

»Torej je to gospod Jeremy Smith? Sem vodja Xohd in želim biti tudi vaš prijatelj,« se je predstavil vodja. »Me veseli! Sem Jeremy Smith iz Londona. Mogoče me boste kdaj obiskali,« se je predstavil. »Vidim, da smo vsi srečno preživeli nenavadno potovanje. Pohitimo, novinarji nas že čakajo!« je hitel Dan. Skupaj so zapustili San Bla Al.

Zunaj jih je pričakala množica radovednežev. »Joj, kakšni so!« so se čudili neznanim bitjem. »To so moji novi prijatelji: Jax, Nčoh, Asd, Rtz, Swfe, Waqj, Xohd, Qutvc, Bgfw, Sdyf, Yqx, Syxe in Qerf. Ugrabili so me, da bi izvedeli več o nas,« je začel Dan.

Novinarji so prižgali kamere. Od vsepovsod so letela vprašanja. Vse jih je zanimalo. Odgovori so potešili njihovo radovednost.

»Dan! Moj junak! Tako sva bila zaskrbljena!« sta pritekla Danova starša. »Res nama je žal. Tudi mi moramo biti prijatelji!« sta še rekla in objela veselega sina.

Posnetki in prispevki novinarjev so preplavili medmrežje, vse televizijske in radijske postaje so poročale o Danu in njegovih novih prijateljih. Vsi so želeli intervjuvati nove junake.

Xohd in njegovi pomočniki so v zahvalo za topel sprejem Zemljanom pokazali tehnologijo prihodnosti. Ljudem je bila zelo všeč, zato so jim jo podarili in zaživeli življenje, o katerem so prej lahko samo sanjali.

Dan je novinarju, ki je želel še več zvedeti o njegovi pustolovščini, zaupal: »Kaj vse sem doživel, boste lahko prebrali v moji knjigi.«

ŠTIRI TEDNE POZNEJE

Dan je praznoval svoj dvanajsti rojstni dan. Povabil je vse svoje sošolce in prijatelje. Praznovali so pri njem doma in dobil je veliko super daril, vendar se je najbolj razveselil mamino in očijevega ter še nekega, skrivnostnega. Danova mamica mu je za rojstni dan kupila plišastega vesoljčka, oče pa plišasti San Bla Al. Obe darili nista bili prav posebni, vendar pa sta Dana spominjali na super trenutke. Tisto tretje, najboljše darilo, pa je bilo od Jeremyja Smitha. Poslal mu je pismo in šahovsko figurico. V pismu je pisalo:

Naš veliki junak!

Vse najboljše za tvoj 12. rojstni dan! Želim ti veliko uspeha v šoli, pri tenisu in na tvojih pomembnih šolskih in mednarodnih tekmovanjih!

Tvoj prijatelj

Jeremy Smith