Glasovalna številka: PR135

Hana Bujanović Kokot

MED SVETOVI

OŠ Jakoba Aljaža Kranj

 

Vsak trenutek na tem svetu je enak trenutku na drugem svetu.

Vsaka oseba na tem svetu je enaka osebi na drugem. Ko neka oseba umre na enem svetu, umre njej enaka oseba tudi na drugem. In tako vesolje lovi ravnovesje.

Vsako vprašanje je na obeh svetovih enako, odgovor pa vsakič nov.

Nihče ne ve, kako natančno se je vse skupaj začelo. A zakaj bi morali?

Nastalo je vesolje. Neskončnost se je širila. Ves čas, za vselej. To je vse, kar je pomembno

Sčasoma sta nastala dva svetova nevede drug za drugega. V enaki želji po obstoju sta se širila in razvijala vsak v svojo smer.

In že takrat, skoraj na začetku, sta obstajali dve osebi, vsaka na svojem svetu, ki sta podzavestno vedeli za svojo dušo dvojčico, za drugi svet.

Varuhi so razumeli. Razumeli, ko so opazovali smrtnike tavati po prašnih poteh, ko so poslušali tihi jok izgubljenih duš, ko so začutili človeško samoto. Pošiljali so iskalce, da ju poiščejo. Iskali so ju,  a bilo je zaman.

Namesto da bi duši stopili iz vrste in rešili zdaj izgubljeno, sta se potuhnili in se skozi stoletja skrivali med tistimi, ki so tavali v neznanju. V sebičnosti sta se obrnili stran od usode in pozabili. Pozabili v zameno za lastno varnost.

A prišel je čas, da se spomnita. Čas, da se razkrijeta. Čas, da vsak najde svojega dvojnika. Čas, da se zastavi vprašanje, ki jih bo združilo. In poiščeta zadnji odgovor.

 

Prvo poglavje: KAJA

Sivina. Povsod.

Pod mano ? asfalt. Odvečne ceste, ki le oddajajo vročino v poletnih dneh. Okoli mene ? stolpnice. Neskončne zgradbe povsod, kamor se ozreš. Vedno vidiš samo to. Nad mano ? nebo. Pravijo, da je bilo včasih modro. Danes to spada v pravljice prav tako kot vile in samorogi. Ampak pravijo, da je ravno v pravljicah tista mala skrivnost življenja.

Spet preveč sanjarim …

Hitro sem zradirala narisano in na okenski polici zažgala list papirja. Hvala za vžigalice, Leo! Poleg tega bi risba v javnosti povzročila množično zgražanje in sramotna senca bi padla na našo družino. Ups.

Predramilo me je rahlo trkanje po vratih. Pogledala sem na uro in privzdignila obrvi. Ob tej uri nisem nikogar pričakovala.

»Kdo je?«

Preden mi je odgovoril, sem vedela, kdo trka. Prestrašen glas je le potrdil, kar sem že vedela.

»Le jaz, gospodična. Pismo prinašam, gospodična.«

Gospodična to, gospodična ono! Formalnosti sem imela po skoraj petnajstih letih že vrh glave. Kaj? Ima me, da bi nadrla vsakega, ki me pokliče gospodična, že zadnji dve leti. Čeprav me tako kliče samo Jon …

»Potisni ga pod vrata, Jon. Prebrala ga bom pozneje. In, za vraga, nehaj me klicati gospodična!«

Prestopanje ... Še trenutek obotavljanja ...

»Da, gospo… Kaja.«

In tam je bilo. Zavila sem z očmi in goreč list papirja, s katerim sem se prej ukvarjala, spustila skozi okno, preden je dokončno zgorel. Previdno sem stopila z okenske police, kjer sem sedela, in na poti do vrat z mize vzela trak za lase. Popravila sem si zmečkano krilo in si lase hitro spela v čop.

Ne da bi pobrala lično belo kuverto, sem se vrgla na posteljo in iz zvezka iztrgala list. Vrnila sem se k polici in se zazrla v goreč ostanek moje risbe, ki je še vedno poplesaval po zraku. Vsaj nekaj, da popestri dan. Vsaj nekaj, kar ni sivo.

Zaprla sem oči in pustila roki, da dela svoje. Ni minilo veliko časa, ko je spet obmirovala. Z zanimanjem sem odložila svinčnik poleg sebe. Dlan se mi je tresla od radovednosti.

Odprla sem oči in srce se mi je za trenutek ustavilo. To sem že narisala! Morala jo bom zažgati. To sem najbolj sovražila.

Hitro sem ponovila postopek, ki sem ga opravila vedno po tej risbi, in se v mislih opomnila, da Leu naslednjič, ko pride, povem, da mi je zmanjkalo vžigalic. Enkrat sem na eno izmed risb pozabila in jo pustila na mizi. Ni se dobro končalo. Mama se je name drla še ves večer potem, ko jo je našla, in pri tem uporabljala besede, ki bi nas pred drugimi ponižale bolj kot katerakoli risba. Ali pesem. Saj ni pomembno.

Ko so se ognjeni zublji že druge risbe danes porazgubili v vetru, sem spet stopila v sobo. Vrgla sem se na stol in začela brskati po predalih mize. Mora biti nekje tukaj. Saj ga ni našla. Ni ga mogla najti ... Oddahnila sem si, ko sem rdeč svinčnik našla v spodnjem predalu pod kupom neodprtih knjig in učbenikov. Zmagoslavno sem ga dvignila v zrak in si dovolila glasen smeh. To, da mi je izmed vse barv ostala rdeča, je bilo presenečenje. Po navadi sem jo vedno porabila prvo. Vzela sem eno izmed tistih knjig, ki bi jih morala že zdavnaj prebrati, in odprla na naključni strani. Začela sem podčrtavati naključne besede in se čudila lepoti barve. Že dolgo nisem videla rdeče. Še ena črta. In še ena ...

Konica je bila kmalu topa in rahlo razočarana sem odprla prvi predal, da bi iz njega vzela nož.

»Kaja?«

Ob maminem glasu sem barvico hitro spustila v spodnji predal in ga z nogo zaprla še zadnji trenutek, preden je mama odprla vrata. Zavzdihnila je in me razočarano pogledala. Kot da je to že kdaj delovalo.

»Kaja!«

Sovražila sem ton, s katerim je govorila.

»Spet si zmečkala krilo. Kolikokrat naj ti še rečem? To se ne spodobi.«

»Kdo me pa vidi? Nikamor ne grem in nihče ne pride sem. Se spomniš? Že zadnjih štirinajst let!«

»Kaj pa sem jaz?! Ali pa tvoj oče! Mogoče midva nisva dovolj zate? Tudi brat je tukaj! Če ti mi nismo dovolj, pač ne razumeš, kako tukaj teče zgodba!«

Zdaj sem stala. Ne vem, kdaj je prišlo do tega, a ni mi bilo mar.

»Ali se sploh slišiš?! Govoriš mi o sebi! Saj ti sploh nič ni do mene! Gre ti le za ugled. Za, kako že rečeš … čast, ki jo vidijo vsi, tega vredni! Očeta nikoli ni doma in Leo še nikoli ni bil urejen!«

Kot riba je še nekajkrat nemo odprla usta. Šele ko je za nekaj trenutkov zaprla oči in jih spet odprla, se je spet oglasila.

»Petnajst boš v manj kot mesecu dni.«

Njen glas je bil miren in skoraj šepet, a bil je oster in slišala sem vsako besedo.

»V tem času ostani v svoji sobi in bova obe zadovoljni. Potem lahko greš, kamor hočeš. Tukaj te nočem več videti.«

Obrnila se je, odšla iz sobe in zaprla vrata. Slišala sem škrtanje ključa v vratih in vedela, da se je spet odločila za enega tistih njenih nesmiselnih priporov. Iz stanovanja tako nisem mogla!

Sedla sem. Kar na sredino sobe. Komu mar?! Stegnila sem se do mize in iz predala, kamor sem jo vrgla, spet vzela rdečo barvico. Z nožem sem jo hitro ošilila in s tal odstranila preprogo. Tam so bile. Vse risbe, ki so se nabrale skozi leta. Tla, skoraj polovica sobe, so bila polepljena z nekoč belimi listi. Odkar jih je Leo pred dvema letoma dopolnil petnajst, mi je kar naprej prinašal stvari, ki niso bile dovoljene. Ne vem, komu je bilo to v večje veselje, meni ali njemu. Vse barvice sem skrbno porabila in listi so bili porisani z enako sliko. Včasih je bila narisana, kot bi jo opazovala od zgoraj, drugič spet drugače. Zraven so bile zapisane različne številke, večinoma datumi in starost, pogosta pa je bila tudi številka dve. Vse so si bile vedno podobne, razlikovale so se le v barvi.

Nasmehnila sem se svoji umetnini, se sklonila nad prazen list in zaprla oči.

 

Drugo poglavje: EMILI

»Tega zagotovo ne bom nosila na zabavi!«

Kljub temu da sem mislila popolnoma resno, sem komaj zadrževala smeh.

»Daj, no, mama! Karkoli drugega?«

Za razliko od mene se je moja mama neustavljivo režala in ob tem skoraj padla s pokrpanega naslonjača. Poskusila je nekaj reči, a karkoli je bilo, ji je smeh to preprečil. Namesto besed je kazalec zavrtela po zraku. Še enkrat sem se v obleki zavrtela po sobi. Obleka pravzaprav niti ni bila tako slaba. Segala mi je do gležnjev in bila je svetlo modre barve ? kot moje oči. Čez sem imela ogrnjen svoj najljubši plašč, lase spletene v kito. Tako urejena nisem bila že od … nikoli.

»Kaj?! Sem res tako grozna?«

Mami je pri poskusu govora ponovno spodletelo. Zdaj je le divje zmajevala z glavo, da so njeni oranžni kodri opletali po zraku. Oblečena je bila v krilo in v z barvami umazano preveliko majico, ki je visela na njenem gibkem telesu. Zavidala sem ji preprostost, v kateri je bila po mojem mnenju vedno najlepša. Za razliko od nje bi bila jaz zadovoljna že s hlačami, a to tokrat očitno ni bila možnost izbire.

»Daj, no, mama, saj nisem videti tako slabo!«

Tokrat je celo uspela odgovoriti. Še dobro, imela sem občutek, da se pogovarjam z eno izmed tistih lutk, ki vedno ponavljajo iste tri gibe.

»Ne … ne, samo nisem te vajena v obleki.«

Vstala je s tal, kjer je pristala, in mi z obraza popravila pramen las.

»Čudovita si, Emilija.«

Zavila sem z očmi in začela slačiti obleko.

»Zakaj moram že nositi to … stvar?«

Mama se je nasmehnila, na srečo tokrat le to.

»Ker si prejšnjo strgala.«

Popraskala se je po čelu, kot da razmišlja.

»In tisto belo tudi. Pa tisto pred njo.«

Dobro sem vedela, o čem govori.

»Ob ognju lahko plešem tudi v hlačah. Po drevesih pač ne morem plezati v obleki.«

Še enkrat mi je popravila pramen las, ki je spet padel izza ušes, se nasmehnila in me poljubila na čelo.

»Odraščaš, miška. Mogoče je čas, da se začneš vesti kot dama in prepustiš ostalo drugim.«

V zadnjem tednu mi tega ni rekla prvič.

Takrat je v sobo pritekla Lena. Bila je zadihana. To je bilo za dekle, ki je večino časa ležala v travi in brala poezijo, nekaj novega. Ne vem, katera je bila bolj šokirana – ona zaradi moje obleke ali jaz, ker je ona ravnokar pritekla sem.

»Jakob … spet se je zgodilo …«

Preden je Lena lahko res zadihala, sem dojela pomen nesmiselnih besed in kar v obleki mimo nje stekla iz šotora.

Ni bilo težko ugotoviti, kje se je zgodilo. Skoraj cela karavana ljudi se je nagnetla na robu jase. Sprva se nisem uspela zriniti med vsemi, a ko sem zagledala Jakoba, kako negibno leži na tleh, mi ni bilo mar. S komolci sem si utrla pot in se vrgla na travo poleg Jakoba. Prepletla sem prste in začela pritiskati na prsni koš, kot so me naučili. Vedela sem, da ne bo pomagalo. Še nikoli ni. A nisem ga mogla kar tako pustiti.

Ne vem, koliko časa je minilo. Spomnim se, ko sem gledala, kako odhaja med zvezde s solzami v očeh. In ga še zadnjič prijela za roko. Mislim, da sem ob njem zaspala.

Zbudila sem se v svojem šotoru. Mama je sedela ob meni. Ko je videla, da sem se zbudila, se je rahlo nasmehnila in mi z obraza odmaknila lase.

»Hej, Emilija.«

Z naslonjača je vzela blazino in se ulegla poleg mene.

»Kako si?«

Imela je podočnjake in v očeh ji je sevala žalost. V tistem trenutku se je zdelo, kot da se je nenadoma postarala za pet let. Obrnila sem se proti njej in svoj obraz zakopala v njen vrat. Čutila sem, kako me je z eno roko objela in mi z drugo začela rahlo razvozlavati lase. Po licih so mi spolzele solze.

Tako sem preležala še naslednji dan. Jakobovo negibno telo so zakopali pod drevo, kjer sva po navadi sedela in se pogovarjala. Obenj so postavili kamen in o njem po tem nismo več govorili. Jakob ni bil prvi, ki se mu je to zgodilo. Podobno se je pred nekaj leti zgodilo neki gospe, ki nas je nekaj časa spremljala na poti. Vse je bilo v redu, potem pa se je v nekem trenutku zgrudila in se s steklenimi očmi zazrla v daljavo. Mama mi je povedala, da se je to zgodilo tudi očetu, a ko sem jo nekoč vprašala o njem, je le molčala in gledala nekam čez hribe.

Takrat sem ji zadnjič zastavila kakršnokoli vprašanje o očetu.
Iskalec je tekel dolgo in daleč, da je prišel do cilja. Kljub prvotnemu razočaranju, ki ga je bil že vajen, je opravil, kar je narekoval protokol, in rezultat je prebil njegovo hladnokrvnost. Dolga leta iskanja so se mu končno obrestovala! Vedel je, kaj vidi pred sabo in kaj mora narediti: o najdenem mora poročati in slediti ukazom, ki jih dobi. A nekaj ga je zmotilo. Videl je mladost dekleta, ki jo je zdaj opazoval že več kot teden dni, in dobro je poznal dogodke, ki bodo sledili, ko bo o odkritju poročal. Obotavljal se je, a le za trenutek, preden je spet stekel proti Centru.

Iskalec je imel od vsega najraje tek. Takrat so namreč slike v vrtincu barv letele mimo njega in imel je čas zase, da uredi misli, ki so se nabrale. Tokrat mu to ni uspelo. Bolj kot se je prepričeval, da dela pravo stvar, manj je verjel lastnim besedam. A obnašati se je moral, kot da verjame. Vsaj za zdaj.

Center je dosegel hitreje kot kdajkoli prej in kljub prepotovani poti ni potreboval počitka. Za to je bil rojen. Hitro je stopil do svojega portala in izrekel besede, ki so jih vsi čakali že stoletja: »Našli smo jo.«

Moški, katerega imena ni poznal nihče, se je z lahkotnim korakom približal portalu in dvomeče privzdignil obrvi.

»Ste prepričani?«

Iskalec ni pri svojem mentorju še nikoli opazil čustev in nenaden odziv ga je presenetil. Vzel si je trenutek in se zresnil. Pokimal je.

»Zagotovo. Spomini iz prejšnjih življenj se ji vračajo, a postopoma, in velika možnost je, da bo prepozno, preden bo uzrla celotno sliko.«

Starejši mož je pokimal, in preden se je vrnil nazaj k delu, rekel le: »Opazuj jo! Ukrepaj, če moraš! In poročaj! Redno.«

Iskalec je pokimal in se vrnil, od koder je prišel. Ukaz mu ni bil všeč, a tako bo vsaj blizu, ko se bo kaj zgodilo. Ukrepati mora. Takoj!

 

Tretje poglavje: KAJA

»Hej, mala!«

»Leo!«

Okoli vratu sem mu visela, še preden je zares stopil skozi vrata. Brez besed sem ga začela vleči v svojo sobo, ne meneč se za starša, ki sta stala takoj za Leom. Za sabo sem zaprla vrata sobe in se sloneč na njih spustila niže ter sedla na tla. Vzela sem vrvico s ključem, ki mi je visela za vratom, in ga poskušala na slepo vtakniti v ključavnico. Medtem niti za trenutek nisem odmaknila oči od Lea. Spremenil se je, odkar sem ga nazadnje videla. Lase je imel daljše, v očeh pa je bilo nekaj … nekaj drugačnega. Nekaj, česar nisem znala popolnoma razložiti. Vse misli sem potisnila na stran in se nasmehnila, ko je ključ končno zadel ključavnico.

Leo se je zazrl nekam v preprogo in malo me je stisnilo pri srcu, ko sem pomislila na tisto, kar je bilo skrito spodaj. Kot da bi začutil napetost, ki je iz sekunde v sekundo naraščala v meni, je Leo dvignil pogled in se otožno, a hkrati igrivo nasmehnil.

»Torej, mala, kaj novega?«

Vedel je, da sovražim ta vzdevek. Najbrž ga je to le še bolj spodbujalo. Prvič sem lahko prezrla, a drugič … ne, drugič je bilo preveč. Skremžila sem se in Leo se je smeje vrgel na posteljo. Nisem mogla biti več stran od njega. Bil je edina dobra stvar v vsem času, ki sem ga preživela v tej kletki, in ko ga ni bilo, sem bila prepuščena le še vedno resnim paznikom, imenovanim starši.

Pognala sem se v zrak in stekla proti postelji, ko me je sredi koraka nazaj potegnila vrvica s ključem v vratih. V zapestju me je zaskelelo, in medtem ko sem z eno roko obrnila ključ v vratih, sem z drugo rahlo podrgnila ob krilo.

»Kaja?«

Nasmehnila sem se Leu, ki je zdaj ležal na moji postelji.

»Ne morem verjeti,« sem se pošalila, »poznaš moje ime!«

Spet se je nasmehnil, in s tem pokazal vse svoje zobe.

»Nekaj imam zate.«

Privzdignila sem oči, a on je kar molčal, kot da bi nekaj pričakoval. Nekaj časa sem se nerodno prestopala z noge na nogo in se trudila biti potrpežljiva. Nisem dolgo zdržala. Privzdignila sem obrvi in skoraj poskočila od pričakovanja.

»No?! Kaj je?«

Spet se je nasmehnil. Iz plašča je počasi potegnil roko in razprl pest. Bila je prazna. S svojim nasmehom je bil videti kot otrok, ki je ravnokar pojedel prepovedan piškot, ne da bi ga mama zasačila.

»Zgodbo.«

Sedla sem na preprogo in Leo se je poleg mene naslonil na posteljo.

»Včeraj sem bil spet zunaj. Vse je tako … drugače. Red se sesuva. Prepovedane legende se širijo. Pripovedke, ki so se že zdavnaj izgubile, spet lezejo na plano in govorice se širijo dvakrat hitreje.«

Nasmehnil se je. Njegove po navadi zamišljene temno zelene oči so bile polne navdušenja.

»Tole moraš slišati.«

»Davno tega je bilo, ko je sivina tega mesta začela razjedati vse okoli sebe. Takrat, ko si lahko še videl v modri vodi zelene bilke poplesavati v vetru, je bilo dekle izgubljeno v lastnem svetu. Govorila je o deželi svobode, sreče in plesa, kjer moč nikoli ne bo zavladala človeku. Z željo je zdravila črnino, množila upe in gradila nove sanje. Nov svet.«

Leo se je za trenutek ustavil in zagledal v nekaj, česar sama nisem videla.

»Ni ji uspelo. Bila je prepozna. Želja po obvladovanju vsega se je zažrla pregloboko v človeško srce. Ljudje so jo začeli preganjati in zdaj se je po svetu le še opotekala. Njena moč je plahnela in le še najzvestejši so jo podpirali, da ni padla. Skupaj s tistimi, ki so v svetu še videli barve, se je skrivala na neodkritih robovih sveta, kamor še ni segla roka pohlepnih mož.«

V bratovemu pogledu sem videla mešanico čustev, in ko je ujel mojega, se je otožno nasmehnil. Vstal je in stopil k oknu. Še vedno zamišljen je segel po zavesi in jo zagrnil, da v sobo ni prodrl niti curek sončne svetlobe. Iz enega izmed mnogih žepov plašča je potegnil škatlico vžigalic, in preden jo je pospravil nazaj, eno izbezal ven in jo prižgal, da so po sobi zaplesali ognjeni zublji. V očeh se mu je iskrilo, ko je nadaljeval.

»A s časom se je bolezen širila in z njo še zadnji kanček iskrenosti, ki so jo v srcih nosili izgubljeni. Njeni lastni ljudje so se obračali proti njej. Ni minil dan, ko dekle ne bi pomislilo na brezupnost v njenem preprostem načrtu in razmišljalo o predaji. Nikoli ni pozabilo na občutek, ko ti dušo objame pozaba in se pretrga še zadnja nit, ki te veže na ta svet. Tako so minila stoletja in komaj živo se je še skrivalo v jami, kjer je vsak večer opazovalo sledi barv na sinjem nebu.«

Leo je zamahnil proti stropu sobe in nasmehnila sem se, ko sem v temi uzrla zvezde, ki mi jih je bil nekoč narisal. Bile so zbledele in kljub času, ki je minil od tedaj, se dobro spomnim po stropu drseče krede in Leovega glasu, ki mi je povedal ime prav vsake zvezde in mi obljubil, da me bodo varovale pred pošastmi, ki so živele pod mojo posteljo.

»Otroci niso poslušali resnobnih obrazov in mnogi so našli pot do zdaj že dame, ki je ob ognju na robu sveta govorila o sanjah, rojenih na oblakih in po kapljah spuščenih na zemljo. Dami v pisani pokrpani obleki pa je k srcu najbolj prirasla deklica, ki je k njej zahajala pogosteje kot drugi. Kmalu jo je vzela za svojo in ji skrivaj razkrila svet, zgrajen v njenem umu skozi vsa ta leta. Deklica je odraščala v strahu, ko sta se zdaj že vsak drugi dan skrivali pred globokimi glasovi, ki so vpili po gozdu. V srcu in duši je nosila barve, a pisana dama je bledela kot barvne krpice, prišite na njeno obleko,  v njenih laseh pa je deklica videla le še bele pramene.«

Videla sem damo. Kot bi sedela na moji postelji, sem jo videla, kako si s spretnimi prsti spleta kito iz las. Njene oči so razkrivale strtost. Razumela sem jo in čutila bolečino, ki jo je nosila vsa ta leta.

»Nekega hladnega zimskega večera, ko sta se spet skrivali v jami, je dama deklici stisnila roko in dejala: 'Pojdi, otrok! Pojdi in ustvari boljši svet!' Deklica je prisluhnila in se zazrla dami globoko v oči: 'Vrnila se bom. Prišla bom po vas. Samo …, samo imejte upanje!' Dama je deklico pobožala in ji poljubila čelo. Nato je vstala in se napotila proti glasovom. Samozavestno je stopala in se ni več obrnila nazaj. Deklica pa je slišala besede, ki jih je dama zašepetala sama pri sebi: 'Težko je imeti upanje, ko ne veš več, kaj pomeni.'«

Po licu mi je spolzela solza in padla na preprogo, preden sem jo uspela obrisati.

»S strtim srcem je tako deklica ustvarila nov svet. Držala je obljubo. Vrnila se je po damo in jo tukaj brezupno iskala še dolga leta, čeprav je vedela, da dame ne bo več mogla rešiti. Vedela je že tistega hladnega večera, ko je po dolgem času prvič padel sneg. Zato se je že drugič vrnila v barviti svet daminih sanj in upov. Deklica je dolgo tavala, preden je našla odgovor na vprašanje, ki jo je razjedalo. Vedela je, da je dama globoko v sebi še poznala upanje, saj je doumela, da je bila ona njeno upanje. Zato je v znak vere, ki jo je imela v damo, in z močjo želje ter lastnih upov ustvarila pot v boljši svet. Skrila jo je tako, da jo lahko najdejo le tisti, ki še verjamejo. Ki še upajo ...«

Leo me je v plamenu sveče pričakujoče pogledal in najbrž je opazil stezico, ki si jo je po mojem licu do zdaj utrla več kot le ena solza. To ali pa so me razkrile zabuhle rdeče oči ter drgetajoča spodnja ustnica. Po vseh štirih se je priplazil do mene in me nežno, kot bi bila iz porcelana, objel.

»Oh, Kaja. Oprosti, mislil sem, da boš vesela.«

Začela sem zmajevati z glavo in mu poskušala razložiti, kar sem čutila, a mi ni uspelo. Zato sem namesto pogovora in smeha tokrat večer z Leom preživela v njegovih rokah. V varnem objemu bratovih rok.

 

Četrto poglavje: EMILI

Obleko sem zažgala. Nisem je mogla več gledati. Dajala mi je občutek, da sem jaz kriva za Jakobovo smrt. Ni pomagalo. Mama, ki mi je medtem kuhala čaj, je opazila dim, ki se je kadil iz mojega šotora. Pritekla je nazaj in pogasila obleko. Ni ostalo veliko od nje, jaz pa imam še vedno ta grozen občutek, da bi mu lahko pomagala, če bi bila takrat z njim.

Od takrat je bila mama večino časa z mano. Če ne ona, pa Lena. Prav tako je bila vedno tam tudi napetost. Vsi so jo čutili. V prikolicah in šotorih. Ljudje niso bili več sproščeni in konji so bili ves čas nemirni. Celo zvečer ob ognju, ko so vsi peli in plesali, je bila tam. Četudi nevidna, je bila dobro opazna. Nihče ni več klepetal in odrasli so se brez razloga prepirali. Na poti ni več odzvanjal smeh in nihče ni sproščeno prepeval vsem znane melodije. A napetost me ni motila. Bolj me je motila tišina, ki je prišla z njo.

Sovražim tišino. Daje mi občutek, da … ne vem, ne maram je. Kot da sem tukaj sama. Kot da ni nikogar, ki bi mu bilo mar. A kljub temu je prav hrup tisti, ki nas bo spravil ob pamet. Naš dom je že na robu normalnosti. Naša nikoli ista rutina je bila kar naenkrat pretrgana in nihče ni bil več prepričan, kaj naj.

Zato sem bila hvaležna, ko smo na križišču medse sprejeli popotnika. Bila sta mlada in glede na podplate njunih čevljev, sta imela za sabo dolgo pot. A pogled se mi ni ustavil na njunih čevljih. Kot očarana sem strmela v knjige, ki jih je ona, pozneje se je predstavila kot Sara, izvlekla iz torbe, ki jo je nosila na hrbtu. Bile so stare in hudo zdelane: hrbti so bili poškodovani, naslovi na platnicah so bili komaj vidni, robovi strani obarvani rumeno, nekatere strani pa celo polite z bog ve čim. Ni mi bilo mar. Vanje sem zrla, kot bi bile največji zaklad, in ko je Sara zagledala moj izraz na obrazu, mi jih je potisnila v roke in se toplo nasmehnila.

»Imej jih! To je najmanj, kar lahko ponudiva v zameno za prevoz, zavetje in topel obrok.«

Njene kot lešniki rjave oči so strmele vame in imela je tisto vrsto nasmeha, ki mu preprosto nisi mogel reči ne.

Tako sem naslednjih nekaj dni sedela poleg Lene in njenega očeta v sprednjem delu prikolice. Pustila sem, da sonce potemni mojo rahlo potemnelo in z znamenji posuto kožo, ki mi nikoli ni bila posebej všeč, in se prepustila besedam.

Zvečer je bilo vzdušje ob ognju zaradi novih obrazov še bolj nelagodno in nekaj časa so se ljudje samo spogledovali. Nisem jim posvečala veliko pozornosti, a po drugi strani zame ogenj, družina in tišina nikakor niso spadali skupaj. Besed nisem slišala in niti šepeta ne bi, če ne bi bilo, kot je pač bilo. Takrat smo vsi gledali mladi par in Saro, kako fantu njene starosti, ki je prišel sem z njo, nekaj šepeta na uho. Ko je Sara nehala govoriti in se s skodelico vročega čaja v roki spet obrnila proti ognju, je ravno še ujela poglede vseh opazovalcev, preden so se vse oči uperile v tla. Takrat pa se je obraz fanta poleg nje, Toma, sprostil, kot bi ravnokar dojel šalo, in na ves glas se je zarežal. Takoj so se vsi pogledi, ki so do zdaj čepeli na Sari ali na tleh, preselili k njemu in nekaj trenutkov so ga opazovali, kot da je nekoga ubil prav pred njihovimi očmi ali pa je prekršil najbolj sveto pravilo od vseh.

Tom se za poglede ni zmenil. Smejal se je tako na glas in s celim telesom, da jih sploh ni opazil. Kaj kmalu je v smeh bruhnila še Sara in za njo še vsi ostali. Led je bil prebit, in čeprav tega nihče ni povedal na glas, sta v tistem trenutku Sara in Tom postala člana naše velike družine.

Zgodbe so se med potjo spet širile. V kotu, kjer so si opravljivke našle zavetje, so odmevale govorice in pesmi so donele, kamor si usmeril uho.

Sarine knjige sem prebrala hlastno in z navdušenjem, še posebej zaradi debat, ki sva jih načenjali. Zanimivo je bilo slišati mnenje osebe, ki je še ne poznaš. Zato sem se z navdušenjem spuščala v pogovore, hvaležna, da sem lahko za kratek čas pozabila na Jakoba.

Ne vem, od kod ali kako, ampak ko sva naslednjič spet govorili in obdelali še zadnjo knjigo, ki mi jo je dala, je preprosto vzela nove in jih položila predme. Že je odprla usta, da bi nekaj rekla, ko je v prikolico pogledal Tom.

»Sara?«

Z glavo ji je nakazal, naj pride ven. »Samo za minuto.«

Sara se je nasmehnila, pokimala, potem pa vstala in sledila Tomu iz prikolice.

Ko sem v prikolici ostala sama, sem se lotila knjige na vrhu kupa, ki mi ga je dala Sara. Govorila je o znanstvenih posegih in drugih stvareh, ki jih ne bom potrebovala nikoli v življenju, zato sem knjigo zaprla in jo odložila nazaj na kup. Naslonila sem se na steno prikolice in priprla oči. Sicer zadnje čase nisem imela veliko časa, ki bi ga posvetila Jakobu , a to še ne pomeni, da sem pozabila nanj. Kadarkoli sem zaprla oči, sem ga videla pred sabo. Njegovo negibno telo v travi, rahlo pomodrele ustnice in steklene oči. Njegove čudovite skoraj sive oči … Hlastno sem zajela zrak in sunkovito odprla oči, ravno ko se mi je spet zdelo, da sem obtičala v spominu. Namesto da bi oči spet zaprla, sem se zagledala v tla in s prstom počasi sledila vzorcem v lesu. Nasmehnila sem se, ko sem se zalotila, da ne sledim več potezam v lesu, temveč oblikujem črke.

»… ne razumeš?! Ne moreva ostati tu!«

Obraz sem obrnila proti nenadno glasnejšemu zvoku in prepoznala Tomov glas.

»Vsi so tako … čudni! Sara, daj no! Še tista punčara je čudna!«

Glasen pok. Skoraj tako, kot da bi nekdo nekomu prisolil klofuto.

»Ona zagotovo ni punčara! Če bi se ji za trenutek posvetil ali pa mogoče z njo izmenjal kakšno besedo, bi razumel, kaj vse je pretrpela!«

Saro sem takrat prvič in zadnjič slišala povzdigniti glas.

Sledila je kratka tišina in Tomov glas je bil tišji, ko se je spet oglasil, a v njem je bilo prepoznati odločnost.

»Zjutraj odhajam. S tabo ali brez tebe.«

Sara se tisti večer ni vrnila v prikolico in tudi s Tomom ni izmenjala nobene besede več. Notri sem ostala sama, dokler se nismo ustavili, nato pa kolikor hitro sem mogla, odšla mimo Sare in Toma v domačo prikolico. K mami.

»Eden izmed Iskalcev jo je našel.«

Pogledi zdolgočasenih ljudi za mizo so se vzdignili iznad papirjev in moškemu, ki je ravnokar prišel v sobo, je bila v trenutku posvečena vsa njihova pozornost. Ženska v oprijeti beli obleki, ki je sedela na koncu mize, v kotu, se je prva oglasila: »Kako prosim?« Mož brez imena ni želel ponavljati. Starost mu je prišla v kosti in skupaj z imenom se je v času izgubila tudi njegova mladost.

»Našli smo jo. Sicer je na drugem svetu še nismo, a vsaj eno imamo.«

Zdaj se je porogljivo nasmehnila.

»Tako kot nazadnje?«

Starec je dobro vedel, kaj je imela v mislih. Skozi iskanje so lažni alarm sprožili že mnogokrat in to nikomur ni bilo všeč. Ko je ponovno spregovoril, njegov izraz na obrazu ni razkrival ničesar.

»Razumem vašo skrb, gospa, a tokrat smo prepričani. Na drugem svetu v tem trenutku iščejo štiri najboljše patrulje, k prvi duši pa smo že poslali nekoga, ki nam bo poročal o vsakem njenem koraku.«

S temi besedami jo je očitno pomiril, saj mu je v odgovor le pokimala in se naslonila nazaj na stol. Glas, ki se je pridružil pogovoru naslednji, je bil globlji in na koncu stavkov si lahko zaslišal tresenje.

 »In kaj natančno nameravate narediti z njima, ko ju najdete, gospod …?«

Mož se je le nasmehnil preprostemu poskusu poizvedovanja po imenu in zamahnil z roko.

»Znebili se bomo grožnje, seveda.«

 

Peto poglavje: KAJA

Leo je rekel, da bo ostal na kosilu, a je bil kljub temu obed prava muka. Enolično kot vedno. Zelenjava, ločena od priloge, priloga, ločena od mesa, in meso, oh, seveda, meso, ločeno od zelenjave. Mama je nakladala o svečanosti, ki jo pripravlja zame, in oče je razmetaval hrano po krožniku, namesto da bi jo jedel. Nikomur ni bilo všeč biti v družbi.

»… Kaja?«

Bila je mama.

Dvignila sem pogled od korenja, v katerega sem se poglobila.

»Hmm?«

 »Govorili smo o tvojem rojstnem dnevu in sprejemu.«

Zavila sem z očmi.

»Oh, to …«

»Obleka, ki jo boš nosila, bo čudovita. In prostor …« z desno dlanjo je pokrila Leovo, z levo roko pa zakrilila po zraku: »Prostor bo še večji, kot je bil za tvoje praznovanje, Leo.«

Govorila je še naprej, a svojo pozornost sem spet namenila svojemu krožniku – natančneje grahu. Mama je mahala po zraku in čisto navdušeno razlagala vse podrobnosti, ki niso nobenega zanimale. Čudno, da se sploh trudi, ko pa ji sploh ni mar zame. Skomignila sem z rameni bolj sama zase kot kaj drugega in z mize pobrala umazane krožnike. Odnesla sem jih v korito in ostanke spustila v luknjo. Ko sem bila majhna, sem enkrat poskusila splezati skoznjo, da bi videla, kaj je na drugi strani. Zataknila sem se in dve uri so me spravljali ven. Mama je bila tako razjarjena, da me je – presenečenje! – kaznovala in zaklenila v sobo.

Še vedno je govorila. Slišala sem njen strupen glas, kako navdušeno razlaga o …, mislim, da o gostih. Nisem imela pojma, komu pripadajo imena, ki jih je naštevala. Kako naj bi?

Nekaj je zaropotalo. Zvok je bil rezek in skozi vse moje nesmiselne misli je prodrl naravnost v možgane.  Ozrla sem se k viru in videla kup stvari, ki jih nisem mogla takoj razvrstiti. Bil je Leo. Stal je ob mizi čisto zaripel v obraz in grdo zrl v nekaj. Ne, v nekoga. Oh, groza, kaj je narobe z mojo glavo! Iskala sem razumevanje, a očetov obraz je bil prav toliko presenečen kot moj. Ozrla sem se proti mami in šele takrat zagledala današnjo sladico, jagodno želirano torto, na njenem obrazu, obleki …, no, povsod. Leo se je nekaj drl, besed nisem uspela razbrati in imela sem občutek, da mi nekdo prebija lobanjo prav v središču čela. Podrgnila sem se po obrazu in dlani pritisnila ob sence, da bi ublažila bolečino, ki se je širila.

Bolečina se je še stopnjevala in v glavi sem zdaj že kričala. Ali sem tudi zares? Pravzaprav ne vem natančno, kaj se je dogajalo. Komaj sem slišala Leov glas, ki mi je nekaj šepetal na uho. Bil je mehek in njegova sapa topla. Skoraj sem se nasmehnila, ko sem zavohala jagode. Potem me je nekdo dvignil in me nesel. Naslonila sem se nanj in zaznala očetov šampon. Mogoče ne najboljši vonj, saj je bil močen in je le še povečal moj glavobol. Ne, ni bil glavobol. Bolel me je tudi prsni koš in nisem več čutila nog. A vsaj vedela sem, da je bil on. Nesel me je po stopnicah v mojo sobo, ki je bila v drugem nadstropju. Če bi želela, bi stopnice lahko preštela, saj sem začutila prav vsak še tako majhen premik.

Zadnja stvar, ki sem jo začutila, je bila znana odeja, ki mi jo je nekdo potegnil do ramen. Nato me je objela tema.

 

Šesto poglavje: EMILI

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje spala brez nočnih mor. Mamina roka v mojem prijemu je postala stalnica. Jakob je bil zdaj dobro znana iluzija, ki se je pojavila takoj, ko sem zaprla oči. A tokrat ni bilo tako.

Kot vedno sem pred spanjem morala spiti toplo mleko z medom. Mamin čarobni recept za spanje, čeprav še nikoli ni deloval. Zato sem ga spila. Potem sem se vrgla na odeje in šla spat.

Bila je mirna noč in blazine so bile nenavadno mehke. Veke so se zdele nemogoče težke in nenadoma sem v glavi zaslišala uspavanko iz otroštva. Nisem se spomnila besedila, a melodija je ostala, bila je tako … nostalgična. Nisem mogla ostati budna, še svetle zvezde z juga ne bi videla. Zato sem se prepustila. In zaspala.

Nič ne traja večno.

Nekdo me je tresel za roko.

»Mmm.«

Nisem zmogla česa več.

»Emili.«

Priprla sem oči, da bi videla, komu pripada glas. Bil je le obris, ampak takoj sem prepoznala razcapana oblačila in vedno neukročene zlate kodre, ki so se svetili v temi.

»Sara?«

Sedla sem v postelji in si pomela oči.

»Kaj … kaj počneš tukaj?«

Prst mi je položila na usta in zašepetala: »Psst.«

Glavo je nagnila proti zavesi, ki je služila kot vrata, in mi šepnila na uho:

»Si za sprehod?«

Skomignila sem.

»Zaspati tako ali tako ne bom zmogla več. Zakaj pa ne?«

»Oprosti. Potrebovala sem pozornega poslušalca, ki mu lahko zaupam, in ti si najboljša izbira.«

Še enkrat sem si pomela oči in pustila Sari, da me odvleče ven. Pravzaprav nisem vedela, kam me vodi, a na koncu me je posedla ob drevo.

»Upam, da sanje niso bile predobre.«

Odkimala sem.

»Ne skrbi. Nič posebnega. In zdaj sem budna, torej …«

Z roko se je nerodno popraskala po vratu.

»Oh, to … Jutri odhajam. Želela sem te vprašati, če bi mogoče … no, bi šla z mano? Mislim, z nama. Z mano in Tomom.«

Presenečena sem jo pogledala. Zdaj sem se popolnoma prebudila. A na njenem obrazu ni bilo videti ničesar, bila je popolnoma resna. Vseeno sem vprašala: »Ti … ti to resno?«

Nasmehnila se je, sicer pa ostala resna. Njene rjave oči niso bile prav nič tople. Pokimala je.

»Popolnoma resno.«

Še vedno sem bila čisto iz sebe.

»Kaj pa Tom? Se on strinja?«

V njenih očeh sem videla krivdo. Stresla je svoje divje lase in kakršnakoli sled o njej, o krivdi, ne Sari, je izginila.

»Ne, nisem. Ampak mi je popolnoma vseeno.«

Privzdignila sem obrvi.

»In kaj, če reče ne?«

Skomignila je z rameni in začela zavzeto brskati po travi. Po prepiru se je očitno zgodilo še nekaj.

 »Komu mar!«

Spet je dvignila obraz in pogled priklenila na mojega. Nasmehnila sem se.

»Tomu?«

Bruhnila je v smeh in jaz z njo. Če ne drugega, sem jo vsaj razvedrila. Njene rjave oči so bile spet takšne kot prej. Pokimala je in vstala.

»Če ti tako praviš.«

Pogledala je proti vzpetinam, ki smo jih prečkali pred nekaj tedni.

»Časa imaš do jutra. Takrat odideva. Upam, da s tabo. Prirasla si mi k srcu, veš?«

Vstala sem in se napotila za Saro, ki se je že odpravila proti taboru.

Šla sem nazaj v posteljo in legla. Nisem zaspala. Ne vem, koliko časa je minilo, preden sem ugotovila, da je zaspati nemogoče, in vstala, da bi šla na zrak. S sabo sem vzela eno izmed mnogih blazin in sedla nanjo pred šotorom. Sonce je ravno vzhajalo in eksplozija oranžne, rumene in rožnate je bila prečudovita. Še vedno nisem vedela, kaj naj rečem Sari. Morala bi najprej vprašati mamo, a ona bi mi zagotovo dovolila in potem bi se morala posloviti od Lene in najbrž jih nikoli več ne bi videla in …

Po drugi strani nisem več zdržala tukaj. Tako kot vsi ostali sem se smejala in bila močna navzven. Bila sem takšna kot pred … tistim. V sebi … v sebi pa sem se sesuvala. Počasi, noč za nočjo sem se izgubljala v sanjah in zablodah. Vedela sem, da moram od tod, če se hočem spet najti.

 

Ženska v beli obleki je bila ena izmed oseb z največjo močjo daleč naokoli, a za razliko od drugih je z njo ravnala previdno in preudarno. Po sestanku se je odpravila iz sive enolične zgradbe, imenovane Center, ki ji nikoli ni posvečala veliko pozornosti, in sedla v osebni avtomobil. Voznik je speljal takoj, ko je zaprla vrata, in končno je imela možnost za razmislek.

Bila je ena izmed redkih, ki bi lahko moža, odgovornega za večino dogajanja v Centru, poklicala po imenu, a dovolj dobro je poznala posledice, da se je zadržala. Z njim je preživela celo otroštvo in kljub velikemu potencialu je zavrnila povabilo med Iskalce. S potrdilom mentorja, ki ji je odprl mnoga vrata, je razvila imperij. Njeno delo je bilo veličastno in zavidal ji ga je marsikateri mož, a zanjo je imperij pomenil nekaj drugega.

Tudi sama je iskala dvojčici. Konec koncev je imela vse, kar je potrebovala. Imela je krinko. Imperij, vreden zavidanja, se ji je zdel pomemben le zaradi tega. Imela je denar. Dovolj, da je priskrbela vse potrebno. Imela je znanje. Kar je sama pridobila v Centru, je na svoj način širila drugim. Imela je dostop. Njen mentor ji ga je omogočil kot podkupnino, da bi se mu pridružila, a ona je darilo izkoristila drugače. In ne nazadnje je imela tudi vohuna. Zmaj je dolgo spal, skrit med Iskalci, in prišel je čas, da koristi svojemu namenu.

 

Sedmo poglavje: KAJA

Nagrbančila sem čelo in si z rokami zakrila oči. Zakaj, prekleto, je bilo tako svetlo?

»Kaja?«

Glas je bil daleč, tako daleč ...

»Oh, Kaja. Nikoli več ne naredi tega! Še mama se je ustrašila.«

Privzdignila sem obrvi in pesti počasi odmaknila z oči.

»Leo?«

Pokimal je in se nasmehnil, a to ni bil smeh, ki sem ga poznala. Bil je ves napet in čisto nič razigran kot po navadi.

Svetloba stropne luči mi je rezala skozi veke naravnost v oči. Obrnila sem se stran, a svetloba je bila še vedno tam. Odprla sem oči in pogledala proti luči. Bila je ugasnjena. Priprla sem oči in takoj začutila znano roko na zapestju.

»Ne, Kaja. Samo … budna ostani! Ne zapri oči!«

Pokimala sem in hkrati še malo bolj zaprla oči. Ne, da nisem hotela upoštevati Leove prošnje, preprosto je nisem mogla.

»Kaja … prosim.«

Glas je bil najbrž le šepet, a še dolgo mi je odmevalo v glavi. Bili so kriki in jok in pritisnila sem dlani na sence. Vse je odmevalo v glavi, kopalo globlje in globlje in globlje … Zakričala sem. Nisem mogla več. Glasovi so se prekrivali eden z drugim, niso nehali in kričala sem.

»Nehajte!«

Sem bila to jaz? Glas mi ni bil znan – to nisem mogla biti jaz. Ne, ne, ne.

»Prosim …«

Bil je šibek in tresel se je.

»Stran …«

Hotela sem nekaj reči. Hotela sem povedati Leu, da je v redu. Ampak ni bilo. Hotela sem …

In potem nič.

-*-

Glasovi so bili še vedno tu. Ampak zdaj niso bili več … glasovi. Nekaj je bilo drugače. Ni bilo več vse bolečine, stiske, smrti, bil je smeh. Čutila sem ljubezen v zraku in pesem. Melodija mi je bila tuja in besede prav tako, a hkrati mi je bila znana, kot bi jo pela vsak dan svojega življenja. Naredila sem korak. In še enega. Vsi so plesali in sreča je bila očitna. Opazila sem fanta, ki je hodil proti meni. Takoj sem ga prepoznala. Hotela sem zaklicati njegovo ime, a je izpuhtelo. Nisem se ga mogla spomniti. Nasmehnila sem se. Ne, ne jaz. Nekdo drug. Kot bi bili dve osebi v enem telesu. Zavrtela sem se okoli svoje osi, ampak spet to nisem bila jaz. 

»Emili!«

Obrnila sem se proti glasu – ne, ne jaz. Mvah, to je tako čudno!

Bil je fant, ki je prej hodil proti meni. Zdaj je bil od mene oddaljen le še kakšen meter. Na obrazu mu je plesal nasmeh in v njegovih sivih očeh sem videla odsev ognja, ki se je v nebo dvigal za mano. In videla sem sebe. Le da to nisem bila jaz. Punca v njegovi očeh je imela svetlejše lase, kot jih imam jaz, in redki temnejši prameni so ji valovili vse do pasu. Za ušesom je imela zataknjeno cvetlico, in kljub temu da so bili drugi tako urejeni, ona pa le v hlačah, je bilo videti, da spada mednje. Še enkrat se je zavrtela in fant jo je ujel v objem. Prijela ga je za roke. In ga poljubila na brado, više ni dosegla, na prste pa zaradi objema ni mogla stopiti. Smejala sta se in plesala.

Hotela sem jokati. Od sreče, ki je še nikoli nisem tako občutila. Od ljubezni, ki je nisem poznala. Vedela sem, da spadam sem in da sem tukaj lahko, kar res sem. A to nisem bila jaz.  To je bila ona.

Potem pa vsega tega kar naenkrat ni bilo več. No, mene ni bilo več. Še vedno sem jo videla. Tam je bila, čisto pri ognju. In plesala v njegovem objemu. Bila sem nad njima, kot da bi letela. Pogledala sem pod sebe. Zrak. Čutila sem, kako se mi je utrip pospešil, in imela sem občutek, da mi panika počasi leze iz grla navzgor. Prijela sem se za prsni koš in iz njega poskušala iztisniti zrak, ki se je zataknil na pol poti. Zrak me je ovil in oblačila, ki zagotovo niso bila moja, so vzvalovila z vetrom.

Še enkrat sem poskusila. Zrak še vedno ni dosegel pljuč in ustnice so se mi začele rahlo tresti.

»Samo sanje so. Samo sanje so.«

Bilo je nemogoče. Nisem mogla dihati, a hkrati sem z lahkoto govorila. Poskušala sem se prepričati.

»To ni mogoče. Sanjaš, Kaja.«

Ni mi uspelo. Vse je bilo preveč resnično. Smeh, obrazi okoli mene, on …

-*-

Bila sem budna, ampak nisem še odprla oči. Vdihnila sem. Zrak je bil spet tam, kjer sem ga potrebovala, in jaz nisem lebdela v zraku. Nisem bila oblečena neumno smešno in čutila sem tisto udobno in še kako resnično toplino. Spet sem bila … ona.

 

Osmo poglavje: EMILI

»Z vama grem.«

Tom me je najprej šokirano pogledal, potem pa bruhnil v smeh. Sara me je takoj močno objela in začela poskakovati, kot bi bila deset let mlajša. Tom je medtem očitno ugotovil, da mislim resno, ker me je gledal, kot da sem nora. Nekaj je poskušal reči, a ko iz ust ni prišla niti beseda, se je raje obrnil proti Sari in vprašujoče privzdignil obrvi.

Ona je samo pokimala: »Mhm.«

Še en poskok.

»Ona gre z nama.«

»In kdo je o tem odločil?!«

Glas je bil močan, globok in odseval je mnogo preveč jeze za eno osebo.

Sara se je v trenutku zresnila, a ni izgubila poguma in samozavesti. Bila je odločna: »Jaz.«

Tom se je porogljivo zasmejal: »Ti?!«

Sara je sicer stopila korak nazaj, ko je Tom kar pljunil proti njej, a ramena je še vedno imela vzravnana in gledala je Toma naravnost v oči. »Ja, jaz.«

Tom je zamahnil po zraku in Sarina glava je rahlo sunila nazaj. V njenih očeh se je zdaj nabiral strah, a njena drža je ostala enaka. Ko je videla, da je Tomova roka ostala na pol poti do njenega obraza in se je strah v njenih očeh polegel, se je nasmehnila.

»Ti kar poskusi. Ničesar drugega ne znaš.«

Prijela me je za zapestje. Močno.

»Jaz in Emili odhajava. Sami.«

Zvlekla me je stran od Toma v smer, iz katere sem prišla. Prišli sva do moje prikolice, in če ne bi vedela, da je šla mami k sosedi na njuno dozo opravljanja, bi naju takoj zvlekla stran. Dovolj je bilo sporočilo, ki sem ga pustila na svojem zloženem šotoru poleg naslonjača v prikolici. Sara se je naslonila na zadnjo stran prikolice in se sesedla na tla. Rokav dolge temno rdeče obleke, ki jo je nosila, ji je zdrsnil do komolca in videla sem modrice, ki so segale vse od zapestja in pod rokav. Nekatere so bile še temno vijolične, druge pa že rumene. Ko je Sara opazila rokav, si ga je hitro popravila, nato pa vstala in si obrisala solze. Glavo je nagnila na stran. Tega najbrž sama ni opazila, a zdaj, ko sem bila pozorna, sem lahko tudi ravno pod robom obleke, na rami, zagledala še eno izmed mnogih modric.

»Pridi, greva!«

Pogled mi je begal od modric do njenih oči, ki niso razkrivale ničesar, a bila sem tiho. S tal sem vzela bisago z najpomembnejšim in ji sledila. Dogodivščini, ki sem jo tako zelo potrebovala, naproti.

Hodili sva že nekaj časa, pot ni imela konca; na neki način mi je bil nov potek dneva všeč. Med hojo sem imela čas za razmislek, čeprav ni bilo veliko za razmišljati, in dnevu je vladala tišina. Le Sara se je občasno oglasila in poskusila preglasiti tišino s tihim žvižganjem ali brundanjem melodije.

Ko se je začelo večeriti, sva na obzorju zagledali rahle obrise mesta, ki se je kopalo v sončnem zahodu. Sara mi je namignila in sedli sva v senco, ki jo je metala lipa. Torbo, ki jo je Sara nosila vrženo čez ramo, sem se naučila spoštovati, in ko jo je vzela v naročje, so bile moje oči polne pričakovanja. Morda sem to do zdaj videla le dvakrat, a vsakič znova me je očaralo. Prvič sem to videla, ko je iznenada Sara iz svoje torbe privlekla knjige na dan, ko sta se s Tomom pridružila karavani. Drugič se je to zgodilo danes, ko sva se končno ustavili. Tokrat je ven privlekla star radio, ne vem, od kod ali kako ga je dobila, a tega tukaj redko vidiš.

Nasmehnila se je, ko je videla moj izraz na obrazu, in mi pokazala kup blaga, ki ga je imela v torbi. Spet sem v njenih očeh videla tisto iskrico, ki je kazala njeno resnično mladost.

»Si za piknik?«

Razgrnili sva odejo in Sara je iz torbe privlekla vse mogoče. Pogostili sva se s čajem, ki je bil tako vroč, da sem si opekla jezik, in ko sem ga vsa presenečena izpljunila na travo, sva se obe smejali. Piškoti, ki so bili mamini, so me rahlo užalostili, zato sva jih pospravili nazaj noter. Na koncu sva si privoščili še kruh z medom. Zadnje sem, presenetljivo, na odejo položila jaz, ne Sara, in ob pogledu na med je igrivo zaploskala. Kmalu sva imeli polne želodce, in čeprav nama je ostalo le še četrt hlebca, Sari za to ni bilo mar. Skupaj sva legli na odejo in nekaj časa gledali v zvezde. Videla sem jih veliko več kot ob ognju in Sara je poimenovala in povedala zgodbo za prav vsako od njih. Nekatere sem poznala že od prej, a ni mi bilo mar. Vživela sem se v vsako besedo posebej in po dolgem času spet uživala. Za spanje sem si vzela svojo mehko, modro odejo in legla na drugo stran drevesa.

Zaprla sem oči v veliki želji po spancu, a kljub temu me je vase neusmiljeno posrkal svet sanj.

-*-

Čeprav sem sovražila zaprte prostore, še bolj pa sivino, sem se v sobi, kjer sem bila, počutila mirno. Ta kraj sem zagotovo poznala, a nikakor se nisem mogla spomniti, od kod. S prsti sem si šla skozi razvozlane lase in si pomela oči. Vedela sem, da se ne bom zbudila zlahka, nikoli se nisem, a v trenutku teme, ki so ga prinesle dlani na očeh, sem upala, da se bom znašla na odeji, poleg Sare in pod lipo, kjer sem zaspala. A ni bilo tako.

Ko sem jih ponovno odprla, sem še vedno ležala na isti postelji, pod istim stropom. Noge sem dvignila s postelje in pustila, da so se mi vlakna preproge ujela med prste, a gib se mi je zdel prisiljen. Tega jaz nikoli ne bi naredila. Bil je čisto preveč domač zame, ki sem bila prvič tukaj. Še enkrat sem zaprla oči, kot bi si želela, da bi se znašla drugje, in spet vekam tega ukaza zagotovo niso poslali moji možgani.

Vstala sem in se napotila proti nečemu, kar je bila očitno omara, čeprav sem se upirala z vso voljo, ki sem jo imela. Nisem se več posvečala dogodkom okoli sebe, vso energijo, ki sem jo v sanjah lahko imela, sem posvetila temu, da bi se premaknila, pa četudi bi bil le trzljaj mezinca. Medtem sem se v sanjah očitno preoblekla, saj nisem več nosila prevelike črne majice in hlačk, ampak sem na sebi imela preprosto sivo oblekico. Bljak! Če to punco nekoč spoznam v resničnem življenju, ji moram razložiti, da je njen slog oblačenja grozen. Predstavljala sem si mamo in njen odziv, če bi me kadarkoli videla v takšni obleki. Podobo sem odgnala iz glave in se posvetila dogajanju okoli sebe. Telo, v katerem sem bila, se je zdaj obrnilo proti ogledalu na vratih omare, in čeprav je razbito (le kaj ji je naredilo ogledalo?!), sem lahko v njem videla podobo. Moje novo telo je imelo dolge ravne in vranje temne lase ter zelene oči, v katerih, bi mami poetično pripomnila, je vihrala nevihta. Videla sem, kako sem zavila z očmi ob pogledu na njihov odsev v ogledalu – mogoče pa si le nisva tako različni. Zaloputnila je z vrati omare in se vrgla nazaj na posteljo.

Nekdo je potrkal na vrata.

»Gospodična? Gospa vas kliče.«

Dvignila sem/je glavo.

»Jon?«

Glas izza vrat je odprl vrata.

»Želite gos...«

»Kaja,« ga je popravil glas, ki je bil očitno moj ali pa vsaj od tega telesa.

Potrudila sem si zapomniti ime, preden sem se spet posvetila pogovoru.

»Kako je zunaj, Jon?«

Nisem prepričana, če je vprašanje bolj presenetilo mene ali njega. Skomignil je.

»Nič kaj posebnega, gos...«

»Kaja,« je bil spet prekinjen in ugotovila sem, da mi je bil, kdorkoli si je v tem trenutku z mano delil ali nadzoroval tole telo, vedno bolj všeč.

Jon se je nasmehnil.

»Kaja.« Glas je imel miren, kot da je to temo obdelal že mnogokrat.

Hotela sem še enkrat poskusiti vsaj govoriti s Kajo, kličimo jo Kaja, a nekaj je očitno imelo drugačne načrte. Imela sem občutek, da je bilo sonce, ta tako oddaljena reč na nebu, kar naenkrat na neki nemogoč način znotraj mene in me je sprva le rahlo in nežno grelo. Potem pa se je toplota začela širiti in videla sem Jona, kako odpira usta in nekaj govori, a besed nisem uspela razločiti. Odneslo me je skozi okno nad posteljo in kot list sem poplesavala v vetru ter se s soncem v sebi oddaljevala od okna. Hotela sem kričati in prositi za pomoč. Kogarkoli …

Poskusila sem se umiriti, a ni pomagalo. Še enkrat sem poskusila: vdih, izdih.

Ponovi vajo: vdih ...

Vsi udi so me skeleli in imela sem občutek, da se bo koža kar sama odluščila z mene.

Izdih.

Pogledala sem okoli sebe v pričakovanju, da namesto rok najdem le še zoglenele štrclje, a le-te so bile še vedno tam.

Vdih …

Vročina je bila do zdaj že nevzdržna. A ne bi mogla zdaj že zadeti tal? Samo … naj bo konec!

Izd...

-*-

Kar pognalo me je iz postelje. Ozrla sem se okoli in si oddahnila, ko sem pod sabo začutila trdoto. Občutek letenja ni bil tako čudovit, kot sem si ga predstavljala. Zagotovo ne.

Še vedno sem bila v sobi, a nekaj je bilo drugače. Bila je čisto enaka: bele stene, preprosta postelja, zavese (bele seveda), prazna miza z lesenim stolom, pospravljenim ob njo, zraven vrat predalnik in omara, na tleh pa siva preproga. Vse isto. In takrat sem ga zagledala. Čisto poleg postelje, v kateri sem ležala, je sedel fant. No, ni bil ravno fant, očitno je bil nekaj let starejši od mene, ampak vseeno.

Najbrž je minilo nekaj časa, preden si je katerikoli od naju opomogel, in ker jaz še vedno nisem našla pravih besed, se je prvi oglasil on.

»Kaja?«

 

V Centru se je odvijal trening. Čeprav je bil videti kot navaden trening, pa je bil veliko več od tega. Bil je sprejem. Vsak vajenec se je tukaj pomeril s svojim mentorjem in nato so se najboljši izmed najboljših, ki so prisostvovali skozi celoten postopek urjenja in vaj, odločili, če je vajenec dovolj sposoben, da postane Iskalec in nekega dne mogoče celo mentor. Mož brez imena je v opazovalnici sedel na srednjem stolu in z zanimanjem opazoval priprave. Prav tako je bila v te usmerjena vsa pozornost mlajšega moža na njegovi levi. Moža s črnimi, a že rahlo osivelimi lasmi, ki je sedel na desni, pa je zanimal le eden.

Govoril je s svojo gospo in bil je pripravljen na vse, kar mu je naročila. Ni bil edini vohun, ki je uspel priti v Center. Bilo jih je mnogo. In ko bo čas, ko bo dal znak, se bodo pokazali prav vsi. Vsi do zadnjega.

Ujel je pogled enega izmed vajencev. Za razliko od drugih v spodnjem prostoru, ki so jih šteli največ dvajset, je bil ta mož v zgodnjih tridesetih. A tako je bilo le zato, ker so ga oni postavili tja. Rahlo je pokimal z glavo in bilo je dovolj.

Dvoboji so se vrstili po starosti vajencev. Najmlajši so bili prvi, in ker so bitke trajale tudi več ur, je najstarejši prišel na vrsto skoraj opolnoči. Vsi so že izgubili upanje vanj in tukaj je bil le še zato, ker lahko odneha šele, ko bojevanja ni več sposoben. Zato so se vsi veselili današnjega dneva – to je bila njegova zadnja priložnost. Do naslednjega popravnega dvoboja je bilo deset let in takrat bi bilo zanj prepozno. A takoj ko je njegova roka prišla v stik z mentorjevo, je zamahnila, in namesto da bi vajenec kot do zdaj pristal na tleh, je tam pristal njegov mentor. Vajenec je svojo nogo postavil svojemu učitelju na goltanec in jo čvrsto zataknil za brado. Imel je popoln nadzor, in če bi želel, bi lahko moškega na tleh ubil v manj kot sekundi in le z enim premikom.

Namesto tega je počakal, tako kot je bil naučen, in ko je njegov nasprotnik dokončno obmiroval, preprosto odmaknil nogo in glavo rahlo spustil, s čimer je pokazal ponižnost in rahlo opravičilo, čeprav mu za storjeno nikakor ni bilo žal. Mogoče bo pustil kakšno modrico na vratu in eno zagotovo na roki, a drugih posledic ni bilo.

Osiveli mož se je ozrl po posledicah. Obrazi drugih so kazali nekaj neprecenljivega. Presenečenje, strah in šok, ki so valovili po prostoru, so bili neizogibni, in ko je končno dosegel pogled vajenca, je ta že zrl vanj. Odobravajoče mu je pokimal. Za razliko od njega je nov Iskalec opravil svoje. Njegova pot se je začela.

 

Deveto poglavje: KAJA

Bolela me je glava. Ne, ni me bolela, to je napačen izraz. Imela pa sem občutek, da je bilo nekomu neskončno dolgčas in se je odločil, da bo trdnost moje lobanje preveril s kladivom. Seveda me je bolela glava!

»Emili? Si v redu?«

Prestrašena sem se sunkovito obrnila in pogledala čez ramo, od koder je prihajal glas. Osebe nisem dobro videla, a bila je punca. Da bi se prepričala, sem se zdaj obrnila  s celim telesom. Bila je malo starejša od mene in veke je imela še vedno rahlo zlepljene. Zbudila sem jo. S čim? Obrnila sem se nazaj in noge prižela k prsnemu košu. To se ne more dogajati. Stresala sem z glavo. To nisem jaz. Jaz nisem Emili.

»Hej …, hej, hej, Emili! Umiri se! Emili …«

Nisem je poslušala. Nisem je poznala. Jaz ... nisem ... Emili. Nisem je videla. Bila je le vrtinec barv, katerih imen nisem poznala. Z dlanmi mi je objela obraz: »Emili, osredotoči se name, na moje oči!«

S palci mi je obrisala solze, ki so mi tekle po licih.

»Me vidiš? Emili? Jaz sem Sara. Saj se spomniš?«

Roke sem pritisnila ob stegna in jih poskušala umiriti. Rahlo sem odkimala. V Sarinih očeh se je začel nabirati strah. In obup. Kot da ne bi vedela, kaj naj naredi. Kot da bi za to, kar se je dogajalo, krivila sebe. Zakaj bi se? Je ona kriva za to? Poskušala sem se osredotočiti na nekaj, karkoli …

»Poslušaj, Emili! Poslušaj moj glas! Me slišiš?«

Prikimala sem.

»Če te spustim, boš nehala udarjati ob drevo?«

Še enkrat sem ponovila prejšnjo gesto.

»Takoj bom nazaj. Samo povoje vzamem.«

Še enkrat sem pokimala, čeprav nisem razumela, zakaj je potrebovala povoje. Ko se je s pisanimi trakovi, ki so bili najbrž povoji, vrnila na mojo stran drevesa, se je opotekla in skoraj padla. Sedla je nasproti mene in mi glavo potisnila rahlo naprej. S prstom je potipala hrbtno stran moje glave in se skremžila. Jaz nisem čutila ničesar. Vzela je enega izmed trakov (kaj bi dala za barvico takšne barve) in ga začela ovijati okoli moje glave. Ko je končala, se je zadovoljno nasmehnila in z dlanmi udarila po svojih stegnih: »Takole.« Potem se je zresnila: »Kaj, ko bi mi povedala, kaj se je zgodilo?«

 Solze so mi začele kar liti iz oči in Sara me je razumela. Rekla ni ničesar več, samo objela me je. Nekje na sredi tega objema sem se začela smejati, čisto neprimerno in brez razloga, in Sara me je tako prestrašeno pogledala, da se sploh nisem mogla ustaviti. Ne vem, kaj mi je bilo, ampak to se je ponovilo še nekajkrat, dokler nisem bila čisto prisebna.

»Jaz nisem Emili.«

Sara, ki je nekje vmes obupala nad mano in se lotila čudovito zelenega jabolka, je zdaj dvignila pogled: »Huh?«

Najbrž bi rekla, kaj več, a to je bilo s polnimi usti očitno težko.

Ponovila sem: »Jaz nisem Emili. Moje ime je Kaja in ne vem, kako sem se znašla tu.«

Jabolko ji je zletelo iz ust. V pozdrav mi je ponudila roko: »Pozdravljena! Moje ime je Mila in to zagotovo ni moje telo.«

Že sem hotela sprejeti roko, ko sem ugotovila, da ne misli resno. Ob njenem nastopu sem, čeprav z zamudo, bruhnila v smeh.

Bil je dober občutek. Po tolikih letih, ko sem bila zaprta v enem samem prostoru, po tolikih letih prenašanja mame, ki me je hotela spremeniti v popolno lutko iz izložbe, in očeta, ki mu ni bilo mar, po tolikih letih samote. Po tolikih letih sem bila končno zunaj, svobodna na svežem zraku. Zaprla sem oči, za nekaj časa pozabila na vso zmedo in le globoko vdihnila. Preden sem slišala Saro, kako se nerodno prestopa, je minilo kar nekaj časa v tišini in za to sem ji bila hvaležna.

»Torej?«

Počasi sem odprla oči in pogledala proti Sari. Sonce je bilo zdaj točno za njo in pogledati sem morala stran. Sara, ki se je še vedno prestopala z noge na nogo, me je pogledala. Ni mi je bilo treba videti, da bi to vedela. Čutila sem njen pogled, kako vrta vame in poskuša ugotoviti, ali se šalim.

Vstala sem in zdaj sem bila jaz tista, ki je iztegnila roko: »Začniva znova.«

Sara si je očitno oddahnila in sprejela ponujeno roko, a kljub temu sem v njenem odzivu videla obotavljanje.

»Hvala,« pokazala sem na glavo, »za povoj mislim.«

Sara se je nasmehnila in videla sem, da se je kanček bolj sprostila.

»Oh, ni za kaj. Samo obljubi, da si ne boš več poskušala razbiti lobanje na deblu.«

Začudeno sem jo pogledala in se ozrla na mesto, kjer sem bila prej naslonjena na drevo. Kri se je že začela strjevati, a bilo je je veliko. Opravičujoče sem jo pogledala: »Ups …«

 

Deseto poglavje: EMILI

Nisem vedela, kako naj mu odgovorim. Bila je možnost, da povem resnico. Kot da mi bo verjel. Lahko bi se pretvarjala, da sem Kaja – dokaj nemogoče glede na dejstvo, da niti njegovega imena nisem vedela. Zato sem naredila edino, kar mi je preostalo. Poskusila sem si pridobiti čas.

No, ni bilo tako težko, kot zveni. Roke so mi še vedno gorele, nog pa od mraza sploh nisem čutila. Čudno je bilo, da me tega, kar se mi je ravno zgodilo, sploh ni bilo strah. Pravzaprav sem imela občutek, kot da sem si skoraj želela nekaj takega. Še bolj me je zmrazilo in vročina v rokah je izginila. Začutila sem, da mi je spodnja ustnica začela drgetati. Leo je hitro vzel odejo, s katero je bil pokrit, in jo pogrnil čezme. Skoraj stekel je skozi vrata.

»Takoj bom nazaj, samo …«

Zadnjega dela nisem ujela, ko je stekel po stopnicah. Pogreznila sem se še globlje med odeje in blazine in se zazrla v steno. Ni mi bilo jasno, kako sem se znašla tukaj, in še manj, kako se bom vrnila.

Ko se je fant vrnil in mi v roke potisnil skodelico vročega čaja, sem izdavila prvo vprašanje, ki mi je padlo na pamet: »Kje je Jon?« Bilo je neumno, a to je bila edina stvar, ki sem jo glede življenja, v katerega sem vdrla, vedela.

Fant je izbuljil oči.

»Mama …, mama ga je odpustila pred kakšnim tednom.«

Ni spraševal, zakaj me to zanima. Nekaj časa sva proučevala drug drugega. Spomnila sem se slike, ki sem jo v sanjah videla v ogledalu. Fant je bil nekaj let starejši in imel je temno rjave lase, ne črnih. Oči so bile popolnoma iste.  Rekla bi, da je bil to njen brat.

»Kaja? Si v redu?«

Prej ali slej mu bom morala povedati resnico. Srknila sem vroč čaj in preklela, ko sem si na njem opekla ustnico. Odkimala sem in si še vedno grizla opečeno ustnico.

»Moje ime je Emili.«

Čeljust mu je skoraj padla z obraza.

»Glej, poskusi razumeti! Ne vem, kaj se je zgodilo. V nekem trenutku sem skupaj s Saro spala pod drevesom in zdaj sem tu. V telesu tvoje sestre, če pravilno sklepam.«

Ignorirala sem njegov obraz, ki je bil še vedno enak.

»Oh, kje so moje manire. Še tvojega imena ne poznam in že ti razlagam nemogoče.«

Skodelico s čajem sem odložila v svoje naročje in za trenutek poskušala prezreti majhen dvom v sebi. Saj bo minil. »Jaz sem Emili. Ti?«

»Umm …«

Pomel si je roke. Potrudila sem se mu ponuditi čim bolj razumevajoč pogled, čeprav v novem telesu nisem bila prepričana, če bo videti tako, kot sem si želela.

»Leo.« Pogledal me je v oči: »Moje ime je Leo.«

Nehal si je mesti roke in napetost v zraku je rahlo popustila. Mogoče mi bo celo verjel. Karkoli se bo zgodilo, trenutek, v katerem sva bila ujeta, je bil pretirano zmeden. Poskusila sem začeti pogovor: »Hvala. Glava me je začenjala boleti od tega, da sem te klicala 'njen brat' in 'fant pred mano'.«

Leo se je nerodno zasmejal. Spet je začel proučevati svoje prste. Vedela sem, da mu moram dati čas, konec koncev sem ga tudi jaz potrebovala.

Trajalo je nekaj časa, a Leo je sčasoma spregovoril: »Torej …, umm …, kaj natančno se je zgodilo?«

Zasmejala sem se: »Sploh se mi ne sanja.«

Lahko bi se spomnila česa boljšega, a zdelo se mi je najbolje, da mu povem resnico. Z lažmi bi nastal le še večji kaos.

Leo je razumevajoče pokimal. Očitno je bilo to edino, kar je imel reči, saj se je soba spet potopila v tišino. Pustila sem ga. Takrat pa sem v glavi zagledala sliko. Nisem bila prepričana, a zdelo se mi je, da je bil spomin. Spomin, ki zagotovo ni bil moj.

»Mogoče je bolje, če starša ne vesta za to.«

Roke sem položila na še vedno toplo skodelico v svojem naročju in pokimala Leu: »Mogoče je tako res najbolje.«

»Saj ni veliko za vedeti. Sovražiš ju … Starša mislim.«

Privzdignila sem pogled in ujela Leovega.

»Ko ju spoznaš, boš razumela. Mislim, da tega dela ne bo težko hliniti.«

Pogledal je proti oknu: »Bližajoče praznovanje, ki ti ga pripravljajo, in vse druge tradicije ob njem. To je nekaj drugega.«

 

Moški je na sestanku ostal neopazen, čeprav so ljudje govorili, da je to zaradi njegovega videza nemogoče. A gospa v belem je poskrbela za to. Sam zase ne bi rekel, da sta bila ravno partnerja, a on je bil tisti, ki je na njena vrata pripeljal mnogo sposobnih in nadarjenih rekrutov, hkrati pa je, ko je bilo potrebno, od nje odvrnil odvečno pozornost. Zadnje za človeka, kot je bil on, ni bilo prezahtevno.

Nasmehnil se je. Svoja sredstva je zagotovo dobro vložil. Medtem ko so se v Centru že več desetletij – kaj desetletij, stoletij! – ubadali z iskanjem dvojčic, so ju v Organizaciji odkrili po manj kot treh letih odprav. Sicer je res, da so se z nemarnim zakrivanjem sledi razkrili Centru, kjer so bili zdaj bolj pozorni, a to je bil le manjši spodrsljaj, za katerega je bilo že poskrbljeno.

Od nujno sklicanega sestanka v Centru je minilo manj kot teden dni, ko so že dobili poročilo o napredku. Vsi ljudje v Centru so bili opozorjeni na situacijo in čakajo v pripravljenosti. Najbolj pa so se razveselili druge novice. Zgodilo se je ravno tako, kot so pričakovali. Vedeli so, kakšno zmedo bo povzročil dogodek, in tudi čas jim bo koristil.

Kot otrok, ki je ravnokar dobil dobro zaslužen bombon, se je zadovoljno nasmehnil, ko se je vrnil k branju dnevnega časopisa.

 

Enajsto poglavje: KAJA

Pod drevesom sva presedeli celo dopoldne. Sara mi je nekajkrat v roke potisnila jabolko ali kos kruha in jaz sem ga ubogljivo in z robotskimi gibi pojedla. Govorili sva in govorili in minilo je več ur, da sva si končno izmenjali vsaka svojo zgodbo. Povedala mi je o sebi, Tomu in času, ki sta ga preživela v Emilijini karavani. Med razlaganjem se je popolnoma vživela v zgodbo in po zraku mahala z rokama.

Sedeli sva na njeni odeji, moja je bila namreč malo okrvavljena, in Sara mi je v roke potisnila torbo: »Tale je tvoja. Zloži svojo odejo. Na pot morava.«

Všeč mi je bila njena odločnost in niti za trenutek ni podvomila v najin preprost načrt, poln lukenj. Iti po cesti. Se ustavljati čez noč. Odkrivati nove stvari. Pozabiti. Sicer nisem bila prepričana, kaj je mislila z zadnjo točko, a nisem se preveč ubadala s tem. Če ne drugega, bom sama našla pot, da se vrnem nazaj v svoje telo. Želela sem spet videti Lea. In tla pokriti z novo preprogo, dodati novo risbo. A želja po vrnitvi je tiho izginjala. Tukaj, kjer sem bila, mi je bilo všeč. Bilo je bolje kot prej. Seveda Lea ni bilo tukaj, ampak vedno se mora zgoditi nekaj slabega ? sicer bi se ena stran tehtnice prevesila.

Hitro sem vstala in odejo skupaj z vsem, kar je bilo na njej, stlačila v torbo.

»Kam pa greva?«

Sara, ki je zdaj poskušala splezati na drevo in si med tem strgala rokav obleke, se je nasmehnila in skočila z veje.

»Naprej. Do roba sveta in čez.«

Zavrtela se je in nabrana rdeča obleka je zaplesala okoli nje. Jaz sem imela na sebi hlače z naramnicami in belo majico, polno sledi različnih barv. Bila mi je več številk prevelika, a v njej sem se počutila čudno udobno. V primerjavi z vsemi sivimi majicami, črnimi hlačami in belimi oblekami, ki jih je bila moja omara polna, je bila majica preprosta in barvita.

Na ramo sem si vrgla torbo in stopila k njej. Kot kakšen gospod sem ji ponudila komolec in ona ga je smeje sprejela.

»Mesto je nedaleč od tu. Še dan in pol hoje mogoče …«

Večer se je bližal in Sara se je ustavila ob križišču.

»Malo stran od ceste.« Za trenutek je pomolčala in potem nadaljevala. Sama sebi je pokimala: »Ja. Tako bo najbolje.«

Zato sva se odpravili sto metrov od ceste, na rob gozda, in se pod drevesi usedli na tla. Z roko je pokazala na oddaljene griče v smeri, od koder sva prišli: »Tam sva začeli.« Odobravajoče si je prikimala: »Daleč sva prišli.« Še nekaj časa je gledala v obzorje, potem pa se v nekem trenutku prebudila iz sanjarjenja in iz svoje torbe vzela kupček kart: »Znaš igrati?« Le zmedeno sem odkimala. »Kako? Vsak zna.« Besede so ji ušle iz ust, in takoj ko jih je izgovorila, si je usta pokrila z dlanjo: »Oprosti, Kaja. Pozabila sem, da nisi od tod.«

»Težko se navadiš. Saj te razumem.«

Hitro sem ji namenila nasmešek, čeprav nisem bila pri volji za smejanje. Pokazala sem na karte: »Me naučiš?«

Sara je navdušeno pokimala. Očitno je tako kot jaz samo iskala nekaj, kar bi ji misli odvrnilo od trenutne situacije. Karte je začela razporejati pred seboj. »Imaš pet vrst kart. Vse so enake.« Pokazala je na pet kupčkov, ki so zdaj stali med nama. Iz vsakega je vzela eno karto in jih položila pred mano, da bi jih lahko primerjala. Bile so identične. »Karkoli narediš. Ne pozabi, s katerega kupčka si vzela katero karto.« Zvito se mi je nasmehnila: »Vse je v gledanju.«

Ni pomembno, kaj sem naredila, Sara je vedno zmagala. Igra je bila preprosta, dokler je nisi poskusil igrati. Vlekel si karte. Nikoli z istega kupa dvakrat zapored. In ko nisi več vedel, od kod si vzel ostale karte, si izgubil. Uspelo mi je vse do sedemnajste karte, a potem sem se vedno zmedla in se predala. Sari je uspelo do trideset, in ko sem jo enkrat obtožila goljufanja, se je le nasmehnila in karte razporedila na svoje kupčke. Lahko bi rekla, da se pretvarja, a nosila se je tako ponosno in samozavestno, da nisem mogla verjeti, da je bila le igra. Ko me je že devetič premagala, pa nisem mogla več: »Ne verjamem ti! Saj se samo pretvarjaš!«

Sara je bruhnila v smeh: »Dolgo si zdržala!« Pogledala me je, in ko je videla, da sem popolnoma resna, je le še enkrat bruhnila v smeh. »Rekla bi, da boš ugotovila prej,« je povedala med smehom.

Meni ni bilo smešno. Čemerno sem se ulegla na svojo mehko, a krvavo odejo in zaprla oči, medtem ko se je Sara še vedno smejala kot otrok.

 

Dvanajsto poglavje: EMILI

»Če sem prav razumela, moram torej v roku enega tedna, ko imam rojstni dan, poznati vse običaje in znati uradne govore, ki se jih je Kaja učila zadnje leto. Poznati moram vsakega gosta, ki ga bom prvič videla. Ne smem omenjati nobenih barv ali kakršnihkoli drugih besed, s katerimi sem odraščala. Je to vse?«

Leo je dvignil prst v zrak: »Kaja govorov ni niti pogledala in potrdila vabil je najbrž zažgala, kar nama bo še otežilo zadevo. Glede barv in teh zadev pa ja, prav imaš.« Popraskal se je po vratu, kot da razmišlja, in nato zadovoljno pokimal: »Ja. To je vse.«

Zavila sem z očmi. Takrat pa mi je prišlo na misel nekaj, na kar sem prej čisto pozabila: »Kje pa so tvoji starši? Mislim, ko ti omedli hči, po navadi ostaneš ob njej. Ali pa vsaj blizu.«

Skomignil je: »Dobrodošla pri nas!«

Obnemela sem. Nisem vedela, kaj naj rečem. Četudi sva se do zdaj kar ujela, je med nama v trenutku nastala vrzel. Slika me je zadela v trenutku in še močneje kot nazadnje. To se je zdaj zgodilo že tretjič v eni uri. Morala sem mu povedati. Vedela sem, da se to mene ne tiče, saj spomin sploh ni bil moj, a tudi skrivati ga nisem mogla večno. Želela sem mu povedati. Res sem mu.

»Ne smeš ju kriviti.« Naenkrat je Leu ravno v trenutku, ko sem zbrala dovolj poguma, da bi mu pokazala zaklad, skrit pod preprogo, prišlo na misel, da mora svoje starše braniti. »Oče je prezaposlen. Težko se je prebil do tja, kjer je zdaj, služba je bila zanj vedno na prvem mestu. Mama pa ima dovolj težav.«

Zaprla sem usta, ko sem ugotovila, da mi čeljust še vedno visi v zraku, in pogledala Lea. Čeprav sem lahko videla žalost v očeh, sem vedela, da misli popolnoma resno. Nekje globoko v sebi je poznal resnico, a ni se še bil pripravljen soočiti z njo. Pokimala sem.

Opazovala sem poteze njegovega obraza. Videla sem napete v tanko črto stisnjene ustnice. Videla sem njegove pozorne oči, ki so opazovale vsak moj gib. Videla sem njegove neurejene lase, ki so skoraj edini razkrivali njegovo pravo starost. Videla sem junaka iz svojih zgodb.

V Leu sem našla vse. Izgubljenega fanta, ki tava po gozdu. Postavnega princa, ki je bil na svojem neukročenem črnem konju drugačen od drugih. Starega moža, ki je ob prašni cesti opazoval in govoril zgodbe, ki so bile zaprašene v spominu drugih. Skrbnega očeta, ki ga nikoli nisem imela.

Takrat sem vedela, kaj moram narediti. Vrgla sem se na tla in se ujela na kolena in komolce. Nisem se obotavljala in začela iskati konec preproge. Leo, ki je vse skupaj le začudeno opazoval s stola ob postelji, mi ni bil v pomoč. Predelala sem pol sobe, konca pa še vedno nikjer. Zaprla sem oči in si poskušala priklicati sliko sobe v spominu. Bil je tam. Čisto poleg okna sem videla Kajino podobo, kako izpod postelje vleče že dodobra obdelan konec preproge. Odprla sem oči in se po vseh štirih splazila do postelje ob oknu. Izpod noge postelje sem z nohti izvlekla konec preproge in počasi začela razkrivati tla pod njo. Ko sem zagledala robove prvih zdelanih listov, se nisem prav nič več menila za zlomljen noht in vsa siva vlakna pod ostalimi nohti. Nadaljevala sem hitreje kot prej, in ko je Leo opazil, s čim so pokrita tla, je tudi on začel vleči preprogo na stran.

Zajela sem sapo. Desetine risb ena na drugi. Vsaka je bila drugačna, večina črno-belih, nekatere pa deloma okrašene z rdečo. Vmes je bil, čeprav poredko, kakšen list tudi popisan. Risbe so se nadaljevale tudi v tisti kot sobe, ki je bil še vedno pokrit z odejo. Besede so obvisele v zraku.

Bilo je čudovito.

Pogledala sem Lea. Oči so mu begale od mene in nazaj na tla. Zdelo se je, kot da je iskal nekaj, kar bi me povezalo s porisanimi listi na tleh. Ne. Iskal je nekaj, kar bi Kajo povezalo s tem. A še bolj je poskušal najti dokaz, da je vse to resnično. Roko sem mu položila na ramo: »Saj bo še vse v redu, boš videl. Uspelo nama bo. Skupaj.«

 

Govorice o njegovem dvoboju so se hitro razširile in skoraj hkrati z njimi tudi govorice o novi najdbi. Od resnice je v zgodbah, ki so zdaj razsajale po Centru, ostalo le malo. Čeprav je bil nov in je delo Iskalcev končno imelo smisel in cilj, dvoma zdaj med svoje vrste ni bilo težko zasejati. No, sicer ni bilo vse njegovo delo, a vse skupaj je bilo učinkovito. V le štirih dneh ni bilo Iskalca, ki ne bi dvomil v delovanje Centra.

Rahlo se je nasmehnil in se vrnil nazaj k treningu. Četudi je bil zdaj med boljšimi, je bil prepričan, da bi lahko, če bi se mu zahotelo, z zavezanimi očmi pokončal vse v tem prostoru. Misel o patetičnih in slabo izurjenih vojakih, ki so se imenovali Iskalci, ga je vedrila.

Mogoče je kot otrok v njih videl junake in hotel postati eden izmed njih, a to se je z leti spremenilo. Dolga leta je sanjaril in se igral z akcijskimi figuricami, ko nihče ni gledal, ko pa je prišel čas, je bila njegova gospa tam in odprla mu je oči. Pokazala mu je boljšo pot in ga vodila po njej.

Zdaj je napočil čas, da ji uslugo povrne.

 

Trinajsto poglavje: KAJA

Vse življenje sem si želela iz škatle, ki naj bi jo imenovala dom. In zdaj sem bila tukaj. Svobodna. Lahko sem šla kamorkoli, kadarkoli. Ni se zdelo prav.

Še enkrat sem pogledala spečo Saro in previdno, da je ne bi zbudila, vzela karte, ki mi jih je pokazala prejšnji večer. Odejo sem zmečkala v torbo in vzela kruh ter sadje iz njene. Zavezala sem si prevelike čevlje in si ogrnila jopico, ki sem jo našla v svoji bisagi. Bila sem pripravljena . Na vse, kar me je čakalo, pa čeprav nisem o tem svetu vedela nič. Odgnala sem pomisleke. Pripravljena sem. Na dogodivščino svojega življenja.

Pogledala sem karte v svoji roki. Zavila sem z očmi, nisem vedela, kaj me je prijelo, da sem jih vzela. Vrnila sem jih na odejo, od koder sem jih vzela. Nasmehnila sem se ob pogledu na Saro. Bila je tako mirna.

Odpravila sem se na pot. Stran od vsega. Na samo, da končno najdem, kar že dolgo iščem. Križišča nisem bila vesela. Tri različne poti – dve preveč. Zaprla sem oči in šla na slepo. Bom že nekam prišla. A po nekaj korakih sem se ustavila in se vrnila na prejšnje mesto. Sedla sem kar na sredino ceste in pogledala okoli sebe.

Nekdo je prihajal proti meni. Nisem se ozrla.

»Hej, punca!«

Bila je Sara. Pogledala sem proti njej. Ne v oči.

»Zakaj si tu?«

Sara je sedla poleg mene in objela kolena.

»Nisi vzela vsega,« njen glas je bil miren in topel. V njem ni bilo znakov jeze ali razočaranja. »In bala sem se, da bi se izgubila.«

Ob tem sem se nasmehnila. Pokazala sem na križišče pred sabo: »Nisem dolgo potrebovala.«

In potem sva sedeli.

Čez nekaj časa je za nama pripeljal voz.

»Umaknita se s ceste, otroka! Hej!«

Ostali sva tam. In sedeli. Voz naj zapelje po njivi, saj je dovolj široka! Ko je Saro začela  tišina motiti, mi je povedala zgodbo. Spominjala me je na Lea. Včasih je zapela. Takrat me ni spominjala na nikogar znanega. Prvič sem koga slišala tako peti. Pri nas je bilo vse skupaj bolj mrmranje in govorjenje vedno istih besedil. A še vedno se nisva odmaknili s sredine ceste, kjer sva sedeli.

Začelo se je temniti. Že nekaj časa sem se ubadala z robovi obleke in razmišljala o stvareh, ki sem jih že naslednji trenutek pozabila, Sara pa je poleg mene grizla nohte. Za trenutek se je ustavila. Tišina.

»Mogoče bi morali …«

Pogledala sem jo in čakala, da nadaljuje. Zamahnila je z roko.

»Pozabi!«

Z dlanmi se je oprla ob tla in me pogledala.

»Kaj gledaš?«

Vprašanje me je zmedlo. Nisem bila prepričana, kaj sem sploh počela. Skomignila sem z rameni: »V nebo,« ozrla sem se navzgor: »Drugačno je kot pri nas.«

S prstom sem pokazala na zvezdo naravnost nad mano. Bila je najsvetlejša, in če si dobro pogledal, si lahko čisto ob njej videl še nekaj manjših.

»Katera zvezda je to?«

Sara je s pogledom sledila mojemu prstu in se nasmehnila, ko so njene oči dosegle cilj.

»Rečemo ji velika mama. Ne vem, kdo je začel s tem imenom, a prijelo se je.«

Zdaj je slonela na komolcih in lasje so ji popadali na hrbet.

»Pred kompasom, in ko so bile ceste še slabe, neurejene, so se popotniki ravnali po njej. Nekateri pravijo, da te popelje, kamorkoli hočeš.«

Skomignila je z rameni: »Vsak ima svoj razlog, da ji  tako reče.«

Sara je obnemela in se zagledala v zvezdo.

»In kaj je tvoj razlog?«

Najprej je molčala, kot da mi noče odgovoriti in se sama s sabo prepira, če bi mi povedala ali ne, a potem je spustila ramena v znaku predaje in začela: »Moje življenje je bilo dolgočasno. Starša sta se posvetila obrtniški delavnici in želela, da nadaljujem, kar sta onadva začela. Vedno sta bila videti tako resna pri tem in nisem ju želela razočarati. Učila sem se najprej pri mami in potem pri očetu. Želela sem se najti, ju razumeti, živeti, kot sta si zamislila onadva. Nikakor ju nisem razumela. Že kot otrok sem ponoči uhajala skozi okno in hodila po našem malem mestu. No, v resnici je vse skupaj bolj vas, ampak vseeno. V temi je bilo vse drugače. Na koncu sem se vsakič ulegla na polje ob koncu mesteca in gledala v nebo. Takrat sem jo prvič videla. Naslednji dan sem očeta pobarala po zgodbi in imenu svetle luči, najsvetlejše poleg lune. Nasmejal se mi je in odkimal: 'Pravljice so za otroke.' Spomnim se, kako mi je razmršil kratke lase. 'Ti pa to nisi več.' Zgodbo o veliki zvezdi mi je povedala starka, ki je takrat živela poleg nas, a njeno pripovedovanje je bilo monotono in starost ji je načela spomin. Bila sem tvojih let, ko sem opolnoči kot vedno pobegnila skozi okno, le da se takrat nisem vrnila. Hodila sem po svetu in iskala resnico o zvezdi, ki me je spravila od doma. Zbirala sem legende z vseh koncev poti in niti enkrat nisem slišala enake.«

Brez nadaljnjih besed je Sara vstala in se odpravila proti drevesu, pod katerim sva spali prejšnjo noč. Videla sem, kako je nekaj iskala v svoji torbi, in ko je našla, je na plan potegnila predmet pravokotne oblike. Lahkotno je priskakljala in se vrgla na tla poleg mene. Takrat sem v njenih rokah zagledala zvezek. Imel je rjave platnice in bil je dodobra zdelan. Listi so viseli iz njega na vse strani in lahko si opazil, da so na robovih začeli razpadati. Odprla ga je in videla sem popolnoma popisane strani. Nekateri odstavki so bili napisani z drugačno barvo kot drugi, nekateri celo večkrat podčrtani. Listi so bili vmes prišiti zraven in videla sem sukance različnih barv. Sara ga je previdno položila med noge, ko se je spet namestila na prašno cesto poleg mene.

»Našla sem toliko o njej. Lahko bi rekla, da se po petih letih iskanja mogoče končno bližam resnici. Ne samo da sem spoznala povesti, na katere prej niti pomislila ne bi, izvedela sem toliko novih stvari, ki mi jih moja rojstna vas ni mogla ponuditi. Smešno je, koliko mi pomeni vroča gmota, ki se je nikoli niti dotakniti ne bi mogla. Velika mama mi je rešila življenje. Mogoče ne dobesedno, kot bi si človek predstavljal, a brez nje ne bi bila to, kar sem.«

Pogledala me je: »Oprosti za nakladanje. Upam, da je bilo v tem, kar sem povedala, vsaj malo smisla.«

»Več kot malo,« sem rekla in jo objela.

 

Štirinajsto poglavje: EMILI

»Kaj praviš?«

Pogledala sem obleko, ki sem jo nosila, in se obrnila pred ogledalom. Na toliko načinov me je spominjala na obleko, ki sem jo pomerjala z mamo, ravno preden je Jakob umrl, čeprav je bila povsem drugačna. Segala mi je le čez kolena in bila je polna raznih volančkov in dodatkov, ki sem jih videla prvič v življenju, povrh vsega pa je bila še bela.

Kajina mama me je prijela za ramena. Na vprašanje, ki ga je postavila malo prej, si je odgovorila sama, preden sem sploh prišla do besede: »Čudovita je.«

Leo je imel prav. Nihče ni opazil razlike v mojem obnašanju. Saj sem se trudila biti podobna Kaji in upoštevala sem vse, kar mi je Leo povedal. A niti najmanj čudno me nista pogledala, ko sem kaj naredila popolnoma drugače in je Leo skrivoma v strahu odkimaval z glavo. Tako sva ugotovila, da nama ni treba skrbeti glede staršev, in Leo je tako včeraj odšel. Ko sem ga v strahu, da se bo kaj zalomilo, stisnila za roko, mi je obljubil, da se vrne takoj, ko se bo lahko, a mora nekaj nujno postoriti. Ni mi povedal, kaj.

Tako sem zdaj stala pred ogledalom v preveč načičkani obleki, obdana z bucikami in dvema šiviljama, ki sta paranoično skakali okoli mene. Da ne omenjam mame, ki je vse skupaj opazovala z zaigranim navdušenjem naslonjena na podboj vrat.

Nisem mogla biti tiho. Če ne drugo, se lahko izgovorim na to, da tudi Kaja ne bi bila.

»Ne vem, no …«

Mama se je zarežala. Bil je histeričen, piskajoč smeh, ki bi ga prej pričakovala od umirajoče živali kot pa od uglajene ženske.

»Utihni že! Obleka je popolna bolj, kot boš ti kdajkoli.«

Z roko je odslovila šivilji in stopila korak bližje. Visoke pete, ki jih je nosila, so grozeče odmevale po parketu.

»Ta slovesnost je pomembna. Ni pomembno, če je ti ne želiš imeti. Nihče se ne ozira nate. Imela jo boš in naredila boš, kar ti bo rečeno! Tako je. In pika.«

Poskusila sem jo ignorirati in molila, da se Leo čim prej vrne. Prišel je zvečer. Bil je očitno boljše volje kot ob odhodu. Potrkal je na vrata Kajine sobe in jih odprl: »Preživela?«

Oddahnila sem si, ko v sobo ni stopila mama s še enim odvečnim poskušanjem – tudi če mi ne bi bilo všeč, je bilo njej, in to je zadostovalo. Ko je Leo prišel bližje, sem se vrgla na posteljo.

»Komaj.«

Prezrl je moj odgovor in me za roko povlekel na noge: »Pridi, lenoba! Nekaj ti moram pokazati.«

 Malo sem se mu upirala in godrnjala, kot se je le dalo, on pa se je ob mojem odzivu smejal, čeprav se je poskušal zadržati. Odprl je okno.

»Prideš?«

Stopil je na okensko polico. Še vedno me je držal za roko in zdaj sem bila jaz tista, ki ga je začela vleči.

»Si nor? Pridi nazaj noter!«

Izpustil je mojo roko in se oprijel nečesa nad oknom.

»Daj, no, Emili! S Kajo sva to počela skoraj vsakič, ko sem prišel.«

Približala sem se oknu, da bi videla, o čem govori, in zagledala lestev. Bila je iz vrvi in zagotovo ni bila videti varna, a oddahnila sem si, ko sem ugotovila, da Leo ne namerava skočiti.

Ko je začel plezati, sem še jaz stopila na okensko polico, da bi mu sledila. Lestev je bila kratka, a kljub temu sem, da sem prišla do strehe, potrebovala kar nekaj časa. Ko sem se oprijela roba vrha, mi je Leo pomagal, da sem se dvignila čezenj, in oba sva zletela po tleh. Potrebovala sva nekaj časa, da sva se umirila, in ko sva končno sedela eden ob drugem, sem se ozrla okoli.

Ni bilo kaj posebnega. Bila sva na betonski strehi kvadratne oblike. V enem kotu so bile različne antene in poleg njih je bila železna loputa, ki je najbrž vodila v notranjost stolpnice.

»To je najbližje, česar sem se lahko domislil.«

Pogledala sem proti Leu. Očitno je nekaj govoril, jaz pa sem ga med opazovanjem preslišala.

»Kaj?«

Nasmehnil se je in se zagledal čez rob.

»Jaz sem bil vedno mirnejši. Kaja …, ona je vedno želela od življenja čim več. Ko sem po petnajstem letu odšel, se je sesula. Bila je sama in sovražila je vse okoli sebe. Starše, stanovanje, sivino. Vedno ko sem imel čas, sem jo obiskal. Pripovedoval sem ji zgodbe in ji opisoval zunanji svet. Ni ji bilo dovolj. Enkrat je poskusila pobegniti. Ujeli so jo in priskrbeli Jona, da je bil tam vedno nekdo, ki jo je lahko nadzoroval. Ko se je vse umirilo in sem jo spet lahko obiskal, sem jo odpeljal sem. Lestev sem že prej nastavil in vedel sem, da ni isto, kot če lahko hodiš po mestu, a bilo je največ, kar sem lahko naredil. Bilo je najbližje svobodi.«

Naslednji del je zamrmral sam pri sebi in vedela sem, da mi ni bilo namenjeno, da ga slišim.

»Bilo je najbližje nečemu, česar še jaz ne poznam.«

 

Ženska, ki je stala pred steklenimi vrati, z roko, zamrznjeno v zraku, je bila mlajša od večine ljudi, ki so jo obkrožali. Njen šef bi ji bil lahko ded, če ne praded. Popravila si je belo volančkasto majico, ki jo je nosila, in hitro, preden bi si premislila, potrkala.

»Gospod?«

Zaslišala je zamolkel odgovor in vstopila.

»Nujno poročilo iz Centra, gospod. Upirajo se, gospod.«

Tajnica najvišje uvrščenega moža v Centru je trznila, ko je mož brez imena jezno zamahnil z roko. Vedela je, da je čas, da odide.

Hitro, kot je lahko v oprijetem krilu, je stekla skozi vrata in sedla za svojo mizo. Poskusila se je zaposliti. Uredila je papirje in urnik za cel teden vnaprej. Odobrila je vse prošnje, ki so se nabrale, in potrdila srečanja z njenim šefom. Zato je bila tu. Bila je njegova tajnica. In nič več.

Vsaj to so mislili drugi. Skrbela je še za mnogo stvari, ki niso bile v okviru njene zaposlitve, in opravila vse dolžnosti, ki niso zahtevale velikega mojstra osebno.

Nasmehnila se je. Mogoče bo res potrdila ponudbo, ki jo je prejšnji dan čakala na mizi. Ne za njenega šefa. Zanjo. Ker, kdo je boljši vohun od tajnice tvojega največjega sovražnika?

Oh, ja. Upor se je zagotovo začel.

 

Petnajsto poglavje: KAJA

Razumela sem jo. Najini zgodbi nista bili enaki, a bili sta dovolj podobni, da sem jo razumela.

»Posebna je.«

Sara se je obrnila k meni, ko me je zaslišala govoriti.

»Zgodba mislim. Ohrani jo! To je zagotovo nekaj, kar boš lahko govorila svojim otrokom.«

Na njenih ustnicah sem opazila majhen nasmeh, ko je spet zaprla oči.

»Pojdi spat, Kaja! In če boš pridna, ti mogoče jutri povem še eno zgodbo za lahko noč.«

Skremžila sem se ob sarkazmu v njenem glasu in se naslonila nazaj na drevo.

Potem ko mi je Sara povedala o veliki mami, naju je zvlekla nazaj do drevesa, češ da jo zebe, in se takoj ulegla na svojo odejo. Od nekod je privlekla krzno in se ovila vanj. Zaprla je oči in takoj zaspala. Zbudila sem jo trikrat, preden sem se končno vdala in tudi jaz poskusila zaspati.

Nisem mogla. Nekaj mi je preprečevalo dostop do doline teme, kjer bi si lahko oddahnila. Razmišljala sem o tem, da bi spet zbudila Saro. Bilo bi tako sebično – če že jaz ne morem zaspati, naj vsaj ona. A ni bilo to edino, kar me je ustavilo. Sara je smrčala. Zarežala sem se, potem pa si usta hitro pokrila z dlanjo, da ne bi zbudila Sare. To me je vsaj malo razvedrilo. Priprla sem oči in se naslonila na deblo.

Razmišljala sem o tem, kaj vse je v tako kratkem času, kot sem jo poznala, zame storila Sara. Brez mene bi ji bilo zagotovo lažje. A ko sem ji to omenila prej, je le zamahnila z roko in me utišala.

Bila je posebna. Sara seveda. Lahko je bila tako resna in se vedla, kot da je doživela že vse, kar je mogoče. Takrat je bila videti starejša. Njeni živi lasje so se komaj vidno posvetili in povesili, v očeh pa je izgubila tisto iskrico. Videti je bila utrujena in dajala je vtis, da je videla preveč. Obleka je zbledela in nasmeh, najlepša stvar, ki jo je nosila, je bil otožen. In čeprav je bila večino časa vesela, si lahko srečen, če jo takrat vidiš. Njena podoba je kot iz pravljice, ko pleše po obrabljeni cesti. Nabrano oblačilo se vrti in njen nasmeh bi lahko pozdravil vse. Videti je neopisljivo. Čarobno.

Ona je bila moja velika mama. To zveni smešno. Naj bo. Jaz vem, da je res. Pokazala mi je pot, ker kompasa še ni (ali pa ga samo ne znam uporabljati). Pripeljala me je, kamor sem želela, in me naučila živeti.

Zmrazilo me je in ovila sem se v udobno zdelan plašč, ki sem ga našla v Emilijini torbi. Začela sem pregledovati žepe. Vem, da plašč ni moj in ne bi smela, a če sem zaradi nekega razloga pristala tukaj, se lahko vsaj navadim na to. Našla sem gumbe, razpadajočo žepno uro in nekaj zmečkanih listov. Gumbe in uro sem vrnila nazaj na svoje mesto in se lotila previdno razgrinjati liste. Bila sta dva. Enega sem položila poleg sebe in si ogledala podobo na prvem listu. Prepoznala sem osebo na njej. Bil je fant. Tisti s plesa ob ognju. Ampak tisto so bile samo sanje. Kajne?

Vse njegove poteze so bile previdno in natančno narisane. Bil je nasmejan, prav tako kot v sanjah, edina razlika je bila, da v njegovih očeh ni bilo Emilijine podobe.

»Jakob.«

Poleg obraza sem nenadoma videla ime in zašepetala sem si ga. Samo zase. Da bi videla, če je vse to res.

Kje si našla to risbo?

Glas, ki sem ga zaslišala, je bil moj. Ne Emilijin. Moj. In besed zagotovo nisem izrekla jaz.

 

Šestnajsto poglavje: EMILI

Dlani sem zakopala v lase in si z njimi pokrila obraz. Imela sem občutek, da mi bo razneslo lobanjo.

»Kaj delaš?«

Vprašanje sem zastavila na glas, a ni bilo namenjeno Leu. Ko mi je kljub temu odgovoril, se mi je zdelo, da je njegov glas ovit v odejo. Bil je tako mehak in oddaljen. Tako neresničen.

»To ni tvoje!«

Moja groba skica Jakobovega obraza, ki sem jo narisala nekaj dni, preden se je vse to začelo, se je s potezami svinčnika prelivala pred mojimi očmi in prepoznala sem svoje roke, ki so jo prižemale k sebi. A to nisem bila jaz. Jaz sem bila še vedno na strehi zraven Lea in brez meni najdražje stvari, ki jo je premogla moja skromna lastnina.

»Pojdi stran!«

Roka, ki sem jo čutila na ramenu, se je odmaknila in slišala sem Leove korake, ko se je umikal. Spustila sem eno roko in segla proti Leu – ali vsaj, kjer sem mislila, da je.

»Ne ti.«

Moj glas je bil komaj šepet.

Leo? Potem ko sem le eno besedo, ime, zaslišala v glavi, mi je še dolgo odmevalo in se kot žoga odbijalo od koncev mojih misli. Takoj za tem kratkim vprašanjem sem zagledala podobo človeka, katerega roka je spet počivala na moji rami. Razumela sem. Videla sem svojo risbo, eno izmed redkih, ki mi je res uspela, spet zloženo in pospravljeno v žep mojega plašča. Šele takrat sem se zares zbrala.

»Kaja?«

Roke sem počasi spustila z glave in pogledala proti Leu. Skrb je meglila mimiko njegovega obraza in ob imenu me je čudno pogledal.

Koga pa še poznaš, ki je tako nor?

Nasmehnila sem se in poskusila odgovoriti brez glasnega govorjenja: Logično gledano, te ne poznam.

Zaslišala sem smeh. Torej me je slišala. Potem pa je naenkrat v moji glavi zavladala tišina. Izkoristila sem čas, ki sem ga imela, in vse razložila Leu. Njegov obraz se je za trenutek razsvetlil, potem pa se je spet skremžil v zmedenosti.

Spet sem začutila Kajino prisotnost in zaprla oči, da bi se zbrala. Kaja me je prehitela in spregovorila prva.

Je Leo tam?

Počasi sem odprla oči in ji pritrdila. Poskusila sem ji pustiti, da vidi z mojimi očmi, a ne vem, če mi je uspelo.

Leo!

Ja. Uspelo mi je. Leu sem prenesla sporočilo in objel me je, kot da bi bila na mojem mestu Kaja. In res, za trenutek je bila. Čutila sem njena čustva, ljubezen, ki jo je gojila do brata. Razumela sem jo in spoznala njene najbolj skrite skrivnosti.

Poskusila sem se umakniti čisto na rob uma in prepustiti bratu in sestri čas, ki sta ga imela. Vedela sem, kako se počuti, in tudi jaz sem potrebovala kanček upanja. Takrat sem ga videla. Videla sem upanje v Leovih očeh, Kajinem nasmehu in v tem, kako jo je dvignil v zrak, jo zavrtel. Spomnila sem se Sare, mame, Jakoba in vseh drugih ljudi, s katerimi sem odraščala. Vseh, ki sem jih imela zunaj dosega roke in jih nisem mogla objeti, kot je Kaja objela brata. In čeprav telesa nisem imela pod nadzorom, sem čutila, kako je Kaji po licu spolzela solza.

Začela sem se opravičevati, ker sem ju zmotila, ju spet ločila. Stisnila sem se čisto v kot svojih misli, se skrila v sence in poskušala biti nevidna, dati Kaji prostor – saj je bilo to njeno telo, ne moje!

Hej.

Glas je bil nežen, takšen, kot ga od skrite umetnice, mlade upornice Kaje nikoli ne bi pričakovala.

Nisem odprla oči.

Pojdi k Leu! Ne veš, koliko časa ti je še ostalo. Mogoče …

Zadrževala sem solze in pogoltnila cmok, ki se mi je še kar večal v grlu.

Mogoče ga zadnjič vidiš.

To je Kajo utišalo.

Emili …

Nisem več zmogla. Solze so mi začele teči po licih in ne vem, če je to videl tudi Leo, a Kaja je zagotovo.

Emili!

Objela me je. Previdno, kot bi bila iz porcelana.

Uspelo nama bo.

Nisem vedela, kaj ima v mislih, ideja pa mi je bila všeč. Ideja o uspehu, ki se mi je zdel tako zunaj dosega.

Njene besede sem poskusila na svojih ustnicah.

Uspelo nama bo.

Vrnila sem ji objem in iste tri besede izrekla še enkrat, tokrat pogumnejše.

Uspelo nama bo.

Takrat sem ob sliki, ki mi je preletela misli, bruhnila v smeh. Pogledala sem Kajo.

Ali misliš, da Leo vidi, kako tvoje telo objema samo sebe?

In še dolgo sva se takole, v mojem umu in Kajinem telesu, sproščeno, kot da je vse v redu, smejali ob tej misli.

 

Ko je pritisnil tipko kliči, na liniji tišina ni trajala več kot tri sekunde.

»Kaj je?«

V glasu je bila znana ostrina, ob kateri je klicalec prvič, ko jo je slišal, trznil. A od takrat je minilo veliko časa.

»Posodobitev podatkov.«

Vedel je, da je to ne bo zadovoljilo, zato je nadaljeval, preden je prišla do besede.

»Kličem na številko, ki mi je bila poslana s sporočilom o pomembnosti podatka, ki vam ga bom predal.«

Njegova vljudnost je bila odveč. To je vedel. Klicana je bila njegova redna stranka.

»Ne plačujem te za to. Povej kaj koristnega ali prekini.«

Pokimal je, čeprav ga ni mogla videti.

»Tudi prav. Takoj k bistvu.«

»Mogoče pa le nisi pozabil na to, kako stvari delujejo pri meni.«

Ignoriral je njen komentar in nadaljeval: »Stvari se odvijajo prehitro. Prestopili sta prvo stopnjo in napredujeta bolje, kot ste predvideli. Niti ti polzijo iz rok.«

»Ne vem, o čem govoriš. Vse je popolnoma tako, kot mora biti. Še kaj?«

Njen glas je bil odrezav in vedel je, da je zadel živec. Mogoče je ženska trdila drugače, a prepadenost v njenem glasu je povedala vse: novica je bila zanjo nova in zagotovo ne pozitivna.

Njemu ni bilo mar za dve duši, ko pa jih je bilo na pretek.

»Veste, kam prenesti denar.«

Potem je prekinil.

 

Sedemnajsto poglavje: KAJA

»Ni več daleč.«

»To si rekla že zdavnaj.«

»Zdaj mislim resno.«

»Tudi to si že rekla. Ponavljaš eno in isto.«

»Potem bom tiho.«

Meni je bilo prav. Imela bom čas za razmislek, čeprav tudi to ni bil več pravi razmislek na samem. V moji glavi je bila vedno še ena oseba. Ne ravno vedno … Samo nikoli nisem vedela, kdaj je Emili tam in kdaj ne. Po drugi strani pa niti nisem imela toliko za razmisliti. Tudi prav.

»Sara?«

Upala sem, da bo pripravljena za pogovor, kot je bila vedno, in si ne bo premislila v trenutku, ko sem se želela pogovarjati z njo.

»Hmm …?«

Potrebovala je nekaj sekund, da se je obrnila proti meni in mi res odgovorila.

»Oh, ja, oprosti. Kaj si rekla?«

Pospešila sem korak, da bi jo dohitela.

»Vprašala sem, kaj razmišljaš.«

Pogledala me je v oči in nekaj časa sem v njenih šarenicah še lahko opazila odsev zamišljenosti. Ko se ji je izraz na obrazu končno zbistril, je zamahnila z roko: »Ah, to. Nič pomembnega.«

Potem je spet nezavedno pospešila korak in se zamislila. Komaj sem ji sledila.

Tako je minilo skoraj celo dopoldne. Sara je premlevala vse, kar sem ji povedala zjutraj, jaz pa sem jo po sedmih poskusih nehala dregati. Od Emili nisem slišala niti besede. Tudi poklicati je nisem želela.

Hodili sva v tišini, zato me je Sara presenetila, ko se je nenadoma ustavila.

»Prišli sva.« 

Potrebovala sem trenutek, da sem razumela. Ozrla sem se okoli. Bilo je tako … drugače. Pri nas so bila mesta, vsaj kakor mi je povedal Leo, siva, polna prenatrpanih cest in še bolj polnih enoličnih stolpnic. Vse sem sovražila. To …, to je bilo tako razgibano. Ceste so bile široke in ljudje so hodili ob njihovih robovih ter ponujali vse mogoče stvari. Nikjer ni bilo videti stolpnic. Namesto njih so bile naključno razmetane nizke in široke stavbe, med katerimi so se vile ožje uličice. Stojnice so bile posute s pisanimi trakovi in svetlečimi predmeti, ki jih nisem poznala.

»Tako pisano je.«

Sara se je ob mojem odzivu nasmehnila. A bilo je res. Česa takega pri meni nikoli nisi videl. Najbolj pisana stvar v mojem življenju so bila tla, skrita pod mojo preprogo. Moja rdeča barvica. In vse ostale, seveda. Tukaj je bilo toliko barv, a rdeča bo za vedno ostala moja najljubša.

Nehala sem se vrteti in pogledala Saro. Še vedno se je smehljala, a videla sem, da je tudi ona čutila podobno.

»Si ti že bila tu?«

Pokimala je: »Tu sem odraščala.«

To je bilo torej tisto na njenem obrazu ? spomini.

»Pridi.«

Prijela me je za roko in me začela vleči skozi množico, ki se je drenjala na cesti.

»Hej, Sara! Kam greva?«

Dlan mi je pritisnila na usta, da nisem mogla več govoriti.

»Ššš. Če sem spet tu, še ne pomeni, da morajo to vedeti vsi.«

Roko je umaknila, si ruto, ki jo je nosila okoli vratu, poveznila na glavo in si jo potegnila navzdol, da se ni videlo njenih oči, in se odpravila naprej. Hitreje.

Ko sem se naslednjič oglasila, sem se potrudila, da je bil moj glas kar se da tih.

»Kam pa greva?«

Ni mi odgovorila. Prijela sem jo za podlaket.

»Sara!«

Njeno ime sem zasikala tiho in neopazno, a očitno ne dovolj. Ljudje, ki so naju obkrožali, so se hipoma obrnili proti nama.

Izid niti ni bil tako slab. Vsaj po mojem mnenju ne. Ena izmed oseb, ki se nama je približala, je bila starka, ki je Saro očitno poznala. Začela jo je vleči, kot je Sara prej mene, in jaz sem ji še vedno držeč se za roko sledila.

 

Osemnajsto poglavje: EMILI

Globoko sem vdihnila. Uspelo mi bo. Stresla sem z glavo ne meneč se za pričesko, ki so mi jo urejali več ur. Kaj se slepim?! Seveda mi ne bo! Potne roke sem obrisala v obleko, ki sem jo nosila. Ustnice so se mi tresle. Zakaj je treba glede tega zganjati tak cirkus?

Začutila sem roko na rami in prestrašena skočila v zrak.

»Hej, pomiri se!«

Bil je Leo.

Solze so mi začele megliti pogled: »Kaj, če mi ne uspe?«

Popravil mi je frizuro in se nasmehnil: »Seveda ti bo.«

Prijel me je za roko in me odvedel do velikih vrat.

»Pridi. Čas je.«

Vrata so bila ogromna, čez celotno steno, preostali prostor pa je bil pust in prazen. Zjutraj so me najprej uredili, potem pa s črno ruto okoli obraza odpeljali sem. Iskala sem uteho v majhnih stvareh. Karkoli večjega mi je pognalo strah v kosti. Zato sem opazovala vijuge, ki so se vile po stebrih, in elegantne oboke nad okni ter vrati. Po celotnem prostoru so bili razporejeni stoli, v zraku pa se je vil ogaben vonj po potu in postani hrani. Kot da to ni bilo dovolj, prostor ni imel oken, ljudi pa je bilo več, kot jih je bilo mogoče spraviti sem noter. Proučila sem vsak obraz posebej. Vsi so bili enaki. Ostre poteze, polne zaigranega navdušenja, zdolgočasenost in nestrpnost. Razen nekoga. Kljub temu da je moški stal v kotu prostora in se skušal zliti z okolico, a bil je vse preveč nemiren. Mogoče bi se mu, če ne bi odraščala v družini, kot je moja, še uspelo izmuzniti, tako pa sem takoj opazila gube, ki na obrazu zagotovo niso zaradi dolgočasja in lagodja.

Leo me je pocukal za rokav in obrnila sem se k njemu.  Z glavo je rahlo, samo meni vidno, pomignil predse in razumela sva. Od tu naprej moram sama.

»Oh.«

Na hrbtu sem začutila njegovo dlan, ki me je opogumljajoče potisnila naprej. Obotavljajoče sem stopila korak naprej. Zakaj je tole sploh pomembno? Pri nas za rojstne dneve plešemo okoli ognja.

Ošinila sem zgrožene obraze in se nasmehnila. Vsaj dolgčas jim ni več. Sedla sem na stol, ki je bil pripravljen zame, in se poskusila čim udobneje namestiti. Zagodrnjala sem: »Zakaj morajo imeti gostje udobnejše stole kot jaz?«

Leo je že sedel poleg svojih staršev, ko sem se nehala presedati na stolu. Nekdo poleg mene je nekaj govoril. V ušesih mi je bobnelo. Obrnila sem se v smer glasu, da bi videla, od kod prihaja, in videla Kajinega očeta. A ne sedi poleg Lea?

Komaj sem še ujela Lea, ki je zaskrbljeno gledal v mojo smer. Ko sem ga pogledala, mi je pokimal. Bil je čas. Zaprla sem oči, a sem jih v strahu, da bi kdo videl, takoj spet odprla. Poskusila sem se zbrati brez pomirjajoče teme okoli mene.

Kaja?

Odgovorila mi je skoraj takoj.

Ja?

Sama pri sebi sem se zadovoljno nasmehnila. O bog, kako rada bi vedela, kaj zdaj počne. Nemirno sem prepletala prste v svojem naročju in stopali ovijala okoli nog stola.

Vse najboljše …?

Ko je njen odgovor končno prišel, je bil le kup nesmiselnih besed. Poskusila sem jo strezniti.

Kaja!

Utihnila je.

Nasvet bi mi prav prišel. Nisem imela ravno celega otroštva časa, da bi se naučila to, kar moram vedeti.

Čutila sem Kajino napetost in za trenutek sem mislila, da mi sploh ne bo odgovorila.

Nekaj vem. Samo … ponavljaj za mano.

Pokimala sem, čeprav me ni mogla videti. Morda nama celo uspe.

Kaji sem prepustila nadzor. Čutila sem težo obleke, kapljo potu, polzečo po mojem čelu, in vsak delček bolečine, ki je prišla z visokimi petami. Mišice na rokah so se mi za drobec sekunde napele, ko sem stisnila dlani v pesti in je Kaja prevzela telo. Stisnila sem se tako kot zadnjič in ji dala prostor.

»… Kaja?«

 Obrnila se je proti zvoku in počasi vstala z neudobnega stola. Pogledala je očeta, potem pa v tla. Nekajkrat se je prestopila na mestu, nato pa počepnila. Začela si je odpenjati paščke na snežno belih čevljih in nekaj mrmrati. Ko je opravila z desnim čevljem, se je lotila levega. Odvrgla jih je na stran in se lotila pričeske. Razpletla si je kito in razmršila lase. Za obleko si je vzela več časa. Najprej jo je dobro proučila. Vse šive in dodatke. Samozavestno je začela z nje trgati eno stvar za drugo. Na koncu je ostala le preprosta črna obleka, ki je valovila okoli njenega telesa. Dodobra si je ogledala šokirane obraze gledalcev, preden se je ponovno obrnila k očetu.

»Kje smo ostali?«

 

Center se je sesuval in tudi najbolj vztrajni so bili obupani. Posledic upora ni bilo – zatrli so ga, preden se je zares začel, in vse je delovalo kot prej. A vse je bilo drugače. Iskalci so izgubili željo in upanje; vsi so pozabili na nenaden napredek. Delali so le še zato, ker so potrebovali denar ali so se preveč bali oditi.

Vsi so delali ne glede na dan in uro. Urniki so se redno spreminjali in srečen si bil lahko, če si si privoščil več kot pet ur trdnega spanca. Ko si bil preveč izmučen za iskalne akcije, so te preprosto prestavili v tehnični oddelek.

Ko so se nove posodobitve podatkov prikazale na zaslonu, je Iskalec, ki je sedel pred njim, skočil v zrak kljub velikemu pomanjkanju energije. Stol se je odbil od njegovih nog in padel po tleh z glasnim treskom. Zdaj so bile vse oči uprte vanj. V rdečici se je Iskalec hitro sklonil k ekranu, da med njegovimi očmi in zaslonom ni bilo več kot pet centimetrov. Miško je pograbil, kot da mu gre za življenje, in nekajkrat živčno pritisnil na gumb.

Na listu, ki je iz tiskalnika prišel še vroč, je ponovno preveril številke, z neurejene mize pobral še nekaj listov in stiskajoč jih k prsim stekel iz sobe.

Tokrat do cilja ni pritekel nič hitreje kot po navadi, le zadihan je bil veliko bolj. Vrata mu je odprla tajnica, in takoj ko je uspel zajeti sapo, ji je v roke potisnil papirje.

»Nekdo prenaša podatke. Izdajalca imamo.«

 

Devetnajsto poglavje: KAJA

Vse skupaj je bilo izjemno utrujajoče. A bilo je vredno. Na slavju nisem sicer nikogar poznala in hrana zagotovo ni bila okusna, izrazi na njihovih obrazih pa so bili neizmerno zabavni. Po drugi strani pa mi je šel pogovor s starko, ki jo vidim prvič v življenju, ve vse o meni in nikoli ne neha govoriti, vedno bolj na živce.

Obema s Saro je bilo sprva nerodno in predvsem neudobno, ko sva sedli pred starko v njeni z zelišči natrpani hišici, ki je stala na robu vasi. Ob vonju, ki je butnil vame, ko sem stopila za Saro, sem zakašljala in potrebovala sem nekaj minut, da sem se nanj navadila. Na srečo sem polovico tega časa preživela na svoji rojstnodnevni zabavi. Če se sploh lahko tako imenuje.

Hitro sem poskusila obnoviti pogovor med Saro in starko – kako jo je že imenovala Sara? Oddahnila sem si, ko sem videla, da sta še vedno zatopljeni v pogovor v meni tujem jeziku.

Zaslišala sem Emilijin glas v glavi: Mogoče bi šlo tudi brez vse zmede, ki si jo povzročila.

Brez tega ni nobene zabave.

Tega ne more zanikati. Brez mene bi vsi v tistem prostoru umrli od dolgočasja. Preden bi mi lahko odgovorila, sem rekla: Moram iti.

Dovolj sem imela tega, da se obnašata, kot da me ni.

»Halo …?«

Sara se je obrnila proti meni in se poskusila nasmehniti.

»Kaja,« pokazala je na starko, »tole je Alora. Večina prebivalcev jo kliče coprnica. No, saj na neki način je.«

Alora je iztegnila roko.

»Sploh me ne poskusi klicati Alora.«

Z rokama je dramatično zakrilila po zraku: »Lola, če že moraš.«

Utihnila je, kot da nekaj razmišlja. Pokimala je in spet spregovorila: »Ja. Lola bo v redu.«

Spet je iztegnila roko in sprejela sem jo: »Jaz sem Kaja.«

Lola me je postrani pogledala.

»Jaz te ne poznam pod tem imenom. Vsaj če si, kar pravi Sara.«

Začudeno sem privzdignila obrvi. Ženska je še bolj nora, kot sem najprej mislila. Ob mojem odzivu se je nasmehnila. Sklonila se je naprej, proti meni, in se s komolci naslonila na stegna. »Povedala ti bom zgodbo.«

Tudi jaz sem se sklonila bližje v pričakovanju skrivnostne legende. Prizor me je boleče spominjal na Lea in njegove zgodbe.

Še preden bi se lahko zatopila v idilične pokrajine pravljic, je starka iznenada vstala in se obrnila proti Sari. Namrščila se je in nekaj potegnila iz razcapanega predpasnika, ki ga je nosila. Zmečkan in umazan listek je skupaj z nekaj kovanci potisnila Sari v roko.

»Kaj še čakaš? Pojdi, naberi mi stvari na seznamu.«

Proti njej je nekajkrat podeče zamahnila z rokama, nato pa ne meneč se za Saro sedla nazaj na z odejami prekrit stol.

»Torej …?«

Bila sem nestrpna. Kdo pa ne bi bil?

»Naše vesolje je nekaj posebnega. Nekaj tihega in glasnega, majhnega in neskončnega hkrati. Zavito v samoto in temo je tavalo in skozi dobe, ki so tekle, iskalo nekaj tako čarobnega, kot je bilo samo.«

 Postala je.

»Saj ti je Sara povedala za Veliko mamo?«

Hitro sem pokimala željna besed, ki sem jih kot otrok požirala eno za drugo.

»Bila je prva solza, ki je prodrla skozi vrtinčaste galaksije, očesa vesolja. Ona in še dve, ki sta ji sledili. Prvi in edini otroci vesolja. Velika mama, prva rojena, ki je skrbela za red, ravnovesje. Polna modrosti, znanja, besed in imen, neznanih drugim. In drugi dve solzi, obe kristalno čisti, sta ji sledili. Nikoli nista bili zreli, a razvili sta se v svetova, polna čarovnije. Vsaka solza je bila drugačna, krenila je v svojo smer.«

Leo mi je povedal toliko zgodb, ampak ta je bila drugačna. Sevala je utrujenost, ki je kazala Lolino starost in igrivost, ki je je bila njena duša polna.

»Tako so se razvili ljudje, na vsakem svetu drugačni. Iz soli, ki je ostala od solz, so nastali prvi trije, ki so bili začetniki vsega. Tam je bil mož brez imena. Moški, ki je želel imeti vse, tudi tisto, česar si nisi mogel lastiti. Imel je ime, polno ljubezni in znanja, ki mu ju je podarila Velika mama, in vse zavrgel v zameno za potešitev želje, ki je vedno rasla. Bila je ženska. Dama z nežnimi potezami in medenim glasom, ki je ljudem delila upanje, dokler ji ga ni zmanjkalo. Prepozno je spoznala, da je bila sama izgubljena, in je potonila v pozabo. In na koncu: bil je otrok. Deklica, ki je sejala srečo kot žito in pela pesmi nevedna za vse tegobe.«

Vedela sem, kdo je bila deklica in katero damo je mislila. Razumela sem bistvo vsega. Ne glede na to, kam bom odšla in koliko zgodb bom slišala. Resnica bo v vsaki in vedno jo bom lahko našla, če bom le poslušala.

»Dama je odkrila deklico in deklica je našla damo. Živeli sta skupaj, sami zase. In mož ju je skozi čas opazoval in jima zavidal vse, kar sta imeli in česar on ni imel. Uporabil je dar, zvezde in ustvaril njim podobne. Ljudje, ki so se zgledovali po njem, so zapolnili oba svetova tako kot njegovo zvezdo. Hoteli so imeti vse in lovili so žensko in otroka, ki sta bili drugačni od njih.«

Poskusila sem razbrati Lolin izraz, a njen pogled mi je ostal neznan. Zasanjana je zrla v zlato zapestnico na svojem zapestju in jo obračala med prsti. Ni se menila za svet in nadaljevala zgodbo.

»Skrili sta se in še dolgo živeli daleč stran, a hkrati moškemu tik pred očmi. Na očitnem mestu sta preživeli najhujša leta. Obrabljeni sta uzrli še zadnje zvezde in zaužili toploto sončnih žarkov, preden sta se prepustili času, obe že zgubani in sivi.«

Starka je prste odmaknila z zapestnice in z očmi zaplavala v mojo dušo. »Ne vem, koliko je resničnega. Nisem prepričana, če ti lahko na tvoji poti kakorkoli pomagam. Prepričana pa sem, da pot ne bo lahka.«

Z zgubanimi dlanmi je objela moje.

»Nisi tako daleč od resnice, kot misliš, Kaja.«

 

Dvajseto poglavje: EMILI

Kaja najde popolne trenutke, da uide iz moje glave. Čudovito bi bilo, če bi tudi jaz lahko. Dan sem komaj preživela. Mogoče malo pretiravam, ampak imela sem občutek, da bo vsak trenutek nekdo skočil in mi zabodel nož v hrbet. Nervozno sem pogledovala proti moškemu v ozadju, ki je neprestano strmel vame.

Ko je bilo vsega konec, me je Leo potegnil v majhno sobico in mi v roke potisnil moja oblačila. Tudi on se je živčno obračal okoli, kot da nama nekdo sledi: »Pohiti!«

Pokimala sem in noge stlačila v ozke hlače. Obleka je ostala preprosta, kot jo je pustila Kaja, in za to sem ji bila hvaležna. Strgala sem jo pod pasom, da me ni več motila, in si čeznjo navlekla sivo jopico. Prestopila sem se na hladnih tleh in svoj pogled s še vedno bosih stopal premaknila na Lea.

»Imaš tudi čevlje?«

Stresel je z lasmi: »Pridi!«

Odprl je vrata, ki jih prej nisem opazila, in me potegnil na ulico. Ljudje so se drli in čemerne obraze, pokrite s črnimi in belimi kapucami, je močil dež. Raztegnila sem jopico in si jo potegnila čez glavo. Ozrla sem se za Leom, ki je že tekel proti množici. Hrupni, predirljivi glasovi so vdirali v moja ušesa in hvaležna sem bila glasnemu dežju, ki je preglasil besede. Komaj sem ujela Lea in poskušala loviti korak. Z las mu je tekla voda in komaj sem ga slišala skozi udarjanje kapelj ob tla.

»Mama nekaj načrtuje. Videl sem jo. Mislim, da ti hoče nekaj narediti.«

Prestrašeno sem ga pogledala, on pa je le pospešil korak.

»Nikoli ni želela še enega otroka. Kaja je bila nesreča, in kolikor se spomnim, jo je oče zanikal kot svojo hčer. Mama je mislila, da si ti kriva za njeno napako, in se te želi znebiti, še preden kdo ugotovi, kaj se je res zgodilo.«

Spomnila sem se obraza, ki me je tako natančno opazoval. Mislila sem, da je bila to le paranoja, a zdaj se je vse postavilo na svoje mesto.

»Kako to misliš, da se me hoče znebiti?«

Leo se je ozrl okoli, se ustavil in mi stisnil dlani: »Načrtuje tvojo ugrabitev. Pred nekaj dnevi, ko si bila nezavestna, je prišel moški. Ponudil je veliko vsoto zate. Mama ni pomislila dvakrat.«

Spet je stekel. Tekla sem za njim in poskušala iz njega izvleči še kaj, a mi ni uspelo. Ulice so mi bile neznane, zato nisem mogla vedeti, kje sva. Tekla sva mimo vedno enakih belih vrat, dokler se Leo pred enimi ni ustavil. Iz žepa je vzel ključ in ga potisnil v ključavnico. Ko sem mu sledila v eno izmed stolpnic, potem v dvigalo in končno skozi še ena vrata, sem prepoznala predsobo.

»Leo? Kaj počneva tukaj?«

Ignoriral me je in stekel po stopnicah. Našla sem ga v Kajini sobi. Preproga je bila že odmaknjena in s tal je začel trgati risbe in besedila. Pogledal je proti meni: »Pomagaj mi! Nimava veliko časa.«

Vrgla sem se na kolena in začela s tal pobirati meni najbližje. Leo mi je ponudil nahrbtnik in vrgla sem jih vanj. Takoj ko sva s tal pobrala vse, je Leo stopil na okensko polico. Izginil je skozi okno, ko je začel plezati po lestvi na streho. Sledila sem mu in ga komaj še ujela, ko je skočil z ene strehe na drugo. Pogledala sem lestev, po kateri sem priplezala, in videla, da jo je načel tako, da se bo strgala, ko se bo kdo obesil nanjo. Pridobil nama je čas.

Vzela sem zalet in se pognala čez praznino na cilj. Z nogama sem ujela zrak in začutila Leovo potno roko, ki me je zadržala. Pomagal mi je na streho in pri naslednjem skoku me ni bilo treba več ujeti.

»Leo! Kam greva?«

Za trenutek se je ustavil in me povlekel za sabo, ko se je skril za zračnik.

»Na varno. Ne moreva k meni, tam bodo najprej iskali, poznam pa kraj, ki bo za silo v redu.«

Pokimala sem in stekla sva naprej.

 

»V Centru niso dovolj previdni in svoje grožnje proučijo površno. Tam si zatiskajo oči pred izdajalci in vohuni, ki se kot pijavke hranijo z njihovimi podatki in informacijami. Organizacija je egoistična, vase zagledana in se ima za več, kot je. Izgubljajo se v majhnih napakah in njihova prihodnost je kratka. Tako različni, a kljub temu tako enaki. Vsi imajo isti cilj, isti namen. In vsi se izdajajo za nekaj, kar niso. Imajo se za Varuhe, Iskalce z veliko začetnico, a si nevede kopljejo lasten grob. Vsi so izdali zaprisego, pa naj bodo vodje ali le možje, ki sledijo ukazom.«

Mogoče pravi Varuhi res niso bili oboroženi z najsodobnejšo tehnologijo in njihove vrste zagotovo niso štele več sto mož, a to ni bilo tisto, kar je zares štelo. Stoletja so čakali na pravi trenutek, da prikorakajo iz senc in razkrijejo prevarante, jih kaznujejo.

Moški, ki je sedel na glavi okrogle mize, postavljene na sredino razkošne podzemne sobane, je vstal. Z dlanmi se je oprl na leseno mizo, da so mu popokali členki, in nadaljeval: »Tudi če se po nekem čudežu zedinijo, nam niso kos.«

S pestjo je udaril ob mizo, ko so drugi le kimali.

»Dvojčici še imata čas. Imamo ju v pesti, medtem ko so ju drugi komaj oplazili s prsti.«

Pogledal je vsakega posebej.

»Zdaj je čas, da se končno razkrijemo. Zdaj je čas, da končamo, kar so začeli naši in njihovi dedje. Zdaj je naš čas.«

 

Enaindvajseto poglavje: KAJA

»Kaj …, kaj misliš s tem?«

Odgovora nisem dobila. Vsaj ne takšnega, kot sem želela.

»Povedala sem ti. Nismo v mlinu in ne bom ponavljala.«

Stopila je do mize v kotu in nekaj nalila v skodelico. Privzdignila jo je proti meni: »Čaj?«

Odkimala sem: »Ne, hvala.«

Nekaj je vrgla v zrak in predmet sem komaj ujela. Bilo je jabolko. Šele takrat sem začutila lakoto, ki me je preganjala na poti. Še preden pa bi lahko hrano zavrnila, me je moj trebuh razkril in zakrulil. Ni mi preostalo drugega in zagrizla sem v jabolko.

»Mi lahko pomagaš? Pri tisti resnici, ki si jo omenila, mislim.«

Skomignila je s svojimi koščenimi rameni in iz skodelice srknila čaj: »Vse je odvisno od tebe. Jaz te na poti le spremljam.«

S svojim čajem je nadaljevala v tišini, ko je Sara kot na iztočnico prišla v sobo in na poti vhodna vrata skoraj prelomila na pol.

»Oh, dragica! Tukaj si.«

Sarin obraz je bil komaj viden izza raznih košar z omamnim vonjem, ki jih je prinesla. Lola je nagnila glavo na stran: »Pa imaš vse, Sara?«

Sara ji je poskusila odgovoriti, a prek vsega se je slišalo le momljanje.

»Dragica?«

Sara je v odgovor odkimala, kar se ni dobro izšlo. Vse je zletelo po tleh. Lole pa to očitno ni motilo. Pobrala je koščke zelišč, ki so se ujeli med prameni njenih sivih las.

»Česa torej nisi dobila?«

Sara je s tal pobirala vse mogoče stvari in jih zlagala nazaj v košaro. Odgovorila je, ne da bi pogledala navzgor: »Rudbekije. Sveže korenine so pošle, zato jih nisem vzela.«

Lola je zamahnila z roko: »Saj ni bilo nujno. Peter samo spet jamra in pretirava.«

Sedla sem na tla in spodvila noge pod sebe. Začela sem s tal pobirati padle stvari, ki so bile v dosegu mojih rok.

»Peter?«

Lola se je nasmehnila in se vrgla na stol. Za trenutek sem se ustrašila, da bo počil ob zvokih, ki jih je spuščal pod njeno težo.

»Sosedov dec. Opekel si je roko in zdaj ne neha težiti. Bo že zdržal.«

Pogledala naju je s Saro in potem z očmi sledila neredu na tleh: »Pustita to. Prej ali slej bo spet priletelo na tla.«

Od nekod je vzela temno vijolično torbo, ki je bila vsa pošita in v kotu strgana. Vanjo je začela tlačiti zelišča, ki jih nisem znala poimenovati. Vrgla si jo je čez ramo in stopila k vratom: »No? Prideta?«

Vprašanje me je ujelo nepripravljeno: »Eee … Kam pa?«

»Dovolj imam že te vasi. Sara se je pametno odločila že dolgo nazaj. Ko odide tokrat, grem z njo.«

Nagrbančila sem čelo in vprašujoče pogledala Saro. A ni je bilo več na tleh poleg mene. Pogledala sem okoli, da bi jo našla, in jo zagledala poleg Lole.

»Meni ni treba dvakrat reči.«

S Sarino pomočjo sem se dvignila na noge in vzela Emilijino torbo. Lola je bila že zunaj in prav tako Sara. Stopila sem k njima in za sabo zaprla vrata.

 

Dvaindvajseto poglavje: EMILI

»Temno je.« Obrnila sem se in v temi poskušala najti Lea: »Kje sva?«

Zaslišala sem škljoc in prostor se je nenadoma razsvetlil.

»Kaja ni edina z umetniško žilico v družini.«

Vsepovsod po prostoru so bila razporejena stojala, polna popisanih platen, in napol odprti predalniki, iz katerih je bilo videti same barvice različnih barv. Barvni listi so bili nametani po tleh in eden se mi je zalepil na še vedno boso nogo. Leo je medtem Kajine risbe odložil na majhno mizo in se naslonil nanjo: »Vesel sem, da je Kaja tisto, kar sem mislil, da je.«

Zaslišala sem korake in se obrnila proti zvoku.

»Kaja!« Še nekaj udarcev čevljev ob tla: »Moje ime je Noe.«

Najprej sem videla le silhueto, obrobljeno s sencami. Glas, ki je zagotovo pripadal moškemu, je bil globok in na robovih ter koncih rahlo hripav. Stopila sem korak nazaj. »Lažje je govoriti z ljudmi, ki jih vidiš. Jaz sem Emili.«

Začutila sem Leovo roko na moji rami.

»Emili,« njegov glas je bil miren in nenavadno hladen, »samo pomagati hoče. Edini je, ki te lahko spravi od tod.«

»Oh!«

Noe je stopil iz sence.

»Mogoče ne ravno edini. A v tem trenutku sem najbolj priročen za načrt, ki ga mislimo izpeljati.«

Stopil je še korak bližje in jaz sem se nagonsko umaknila. Noe je proti meni v pozdrav iztegnil roko, a jo ob mojem odzivu takoj odmaknil, da mu je padla nazaj ob telo.

»Oprosti, nisem te hotel prestrašiti.«

Skomignila sem z rameni in ga opravičujoče pogledala: »V teh časih ni previdnost nikoli odveč.«

Noe je pogledal Lea: »Ta punca mi je všeč. Kje si jo staknil?«

Leo je samo skomignil. Še vedno nisem bila prepričana, če mu lahko zaupam, a Leo mi ni dal izbire. Še enkrat sem proučila moškega pred sabo. Rekla bi, da je v zgodnjih petdesetih, čeprav so njegove prodorno zelene oči govorile drugače. Skoraj hipnotizirana od valov v njegovih šarenicah sem hitro umaknila pogled, ko sem ugotovila, da strmim. Rahlo sem nagnila glavo in poskušala skriti zmedenost.

»Noe, torej?«

Mrmranje, ki je prišlo od njegovih v črto stisnjenih ustnic, bi lahko bilo tako pritrdilno kot nikalno. Tudi prav.

»In kako natančno me misliš spraviti od tod,« pogledala sem po prostoru, »kjerkoli že smo?«

Nisem vedela, koga naj gledam, in ko se je moj pogled končno umiril na Noetu, je spregovoril Leo: »Načrt je bil moj. Sicer sem dvomil, da je izvedljiv, a Noe trdi nasprotno.«

»Tuneli za pobeg so pripravljeni. Jaz vem vse, kar je za prenos potrebno, in tudi ljudje, ki so nas pripravljeni braniti, se strinjajo s pogoji. Resda ima načrt veliko lukenj, a izvedljiv vseeno je.«

Komaj sem sledila.

»Čakaj …, prenos? Ka..., kakšen prenos?«

Noe je začudeno, skoraj posmehljivo privzdignil obrvi: »Ne veš?«

»Malo težko izveš karkoli, ko se kar naenkrat zbudiš v tujem telesu, med ljudmi, za katere bi lahko po njihovem vedenju trdila, da so vesoljci. Tudi tisti, ki se obnašajo vsaj malo normalno, mi ne povedo nič!«

Odgovoril mi je Leo: »O vesoljcih bi lahko še debatirali …«

»To ni bistvo!«

»Prav imaš. Veliko lažje je, ko so vse stvari pojasnjene in ti položene na pladenj. Razumeti pa moraš, da tvoje življenje ni postlano z rožami. Nikogaršnje ni. Zato se sprijazni in začni tudi sama delati na tem!«

Prekipelo mi je: »Mestni modrec, kaj? In kako, za vraga, naj zaprta v sobo brez izhoda brskam za podatki, ki jih vedo samo mrtvi? In ne, Leo, to ni tema, odprta za debato!«

Oba sta utihnila. Sedla sem na stol in se naslonila na steno: »Hvala za razumevanje.«

To sem potrebovala. In zagotovo je dobro delo. Takrat sem zaslišala hrup. Obrnila sem se proti Noetu in Leu za potrditev, da tega ne slišim samo jaz.

»Pohiteti moramo.«

Noe me je zgrabil za zapestje in njegov prijem je bil močnejši od Leovega. Ozrla sem se okoli, da bi našla kakšen izhod, skrit kot prej, po obredu, a nikjer ni bilo videti še enih vrat. Še bolj me je presenetilo, ko me je Noe začel vleči proti predoru, od koder smo prišli. In od koder so prihajali tudi zvoki.

Žarnica nad mano je ugasnila in Noe me je v temi vlekel neznano kam. Nenadoma je zavil ostro v levo in hrup je ostal za nami. Slišala sem Noetovo globoko dihanje nad mano in Leovega pod mano. Ko se je Leo končno oglasil, je šepetal: »Smo se jim izognili?«

»Dvomim.«

V tišini smo hodili naprej. Nisem si upala govoriti, čeprav so se zvoki, ki so nas preganjali, že zdavnaj porazgubili. Začutila sem roko pod koleni, ko me je Noe brez predhodnega opozorila zavihtel v zrak.

»Je bilo to potrebno?«

Čeprav je bila okoli nas trda tema, sem lahko skoraj videla, kako je Noe pokimal. »Tvoja bosa stopala. Preglasno hodiš.«

Ni mi bilo jasno, o čem govori, a nisem si upala ponovno odpreti ust. Še dihanje se mi je naenkrat zdelo glasno. Srčni utrip mi je bobnel v ušesih in skoraj sem lahko slišala premikanje svojih trepalnic, ko sem veke stisnila skupaj in zaprla oči, kolikor močno sem lahko.

 

Moški s preveč zalizanimi svetlo rjavimi lasmi se je udobno namestil na stolu in skozi neprebojno zrcalno steklo opazoval dogajanje. Sedel je na skrajnem levem stolu v majhni sobici in v prostoru je bilo komaj dovolj zraka za vse tri. Nerodno se je ozrl proti ostalima dvema in ju poskusil oponašati. On ni spadal sem. Položaj mu je pridobil denar. A s tem je bil čisto zadovoljen – raje je bil rahlo nemiren na z blazinami obloženem stolu, kot pa krvavel na drugi strani stekla.

Močno se je oprijel naslonjal za roke, da so mu členki pobelili, in kolikor je lahko mirno opazoval dogajanje pred sabo. »Ta bo pravi,« si je zamrmral. Mogel je biti. Ni bil prepričan, če bo lahko hladnokrvno opazoval še enega.

Dovolj je imel vsega, kar je preživel v zadnjih dvainsedemdesetih urah.

Prvi ukrep kot pričakovano ni zadostoval. Položaj, v katerem se je Center znašel, ni dovoljeval zasebnosti. Te si niso mogli privoščiti. Zaslišanja so bila javna, in to jim je vsem le še oteževalo delo.

Drugi ukrep je segal globlje v laži. Serum ni bil preizkušen, a nobenemu ni bilo mar. Tako je ostal nezakonit in zanj so vedeli le redki. Kljub temu so vsi vedeli, da bo prej ali slej vse prišlo na površje. In tudi je.

Ukrep številka tri je bil v poteku. Tudi najbolj radovedni niso vedeli ničesar o njem. O prvem so prosto govorili, drugega skrivali za lažmi, tretjega pa nikoli omenili. Zanj so vedeli trije. Nihče drug ni živel dovolj dolgo, da bi o njem razširil besedo.

 

Triindvajseto poglavje: KAJA

Nisem bila prepričana, kako naj povem čisto vse o svojem svetu. Ko je Lola poleg mene kar naenkrat bruhnila v smeh, sem skoraj skočila v zrak od presenečenja.

»Saj ni tako hudo, kaj?«

Skomignila sem. Vedela sem, da ima prav in ni zahtevala veliko, a preprosto nisem znala izbrati pravih besed: »Ne, samo … težko je.«

Poskusila sem se zbrati: »Nihče ni tako sproščen kot pri vas. Vse, kar šteje pri nas, je red in za drugo se ne menijo. Delijo sloje, skupine in se vsi držijo vseh deset tisoč sedemsto enaindevetdeset pravil. Točno. Vsak skrbi samo zase in za svoj ugled. Nič posebnega.«

»Meni se ne zdi tako. Vidiš, pri nas ni nobenih pravil. Nobene monarhije ali reda. Človek živi tako, kot se mu zazdi. Ne izide se vedno dobro in mogoče bi potrebovali kanček vašega sveta. In vi delček našega.«

»Zato sem tu, kajne?«

Lola je samo pokimala in ponovila moje besede: »Zato si tu.«

Grizla sem si razpokano ustnico: »Alora?«

Nisem prepričana, zakaj sem jo poklicala po njenem polnem imenu. Namrščila se je in me grdo pogledala: »Lola!« Njen popravek je bil odsekan.

V zmedi sem zaprla oči in stresla z glavo: »Lola. Imaš sploh kakšno idejo, kaj narediti? Mislim …, jaz ...«  Obmolknila sem. Nisem bila prepričana, kaj sem hotela povedati, a Lola …, Lola je bila videti, kot da to ve bolje od mene.

»Razumem, kako se počutiš. Ampak zdaj lahko samo čakaš. Ne moreš se vedno zapoditi naravnost. Čisto vsaka pot ima dva ovinka, in če po nekem čudežu najdeš takšno, ki vodi popolnoma naravnost, bo ta polna ovir. Verjemi mi na besedo! Dovolj časa sem na svetu, da vem, o čem govorim. Razen če govorim bedarije in otroške čenče. Takrat samo nakladam.«

Videla sem, kako je Sara komaj opazno privihala kotičke ustnic in poskusila sem slediti njenemu zgledu.

»Sem edina, ki ne ve, kam gremo?«

Sara je kot otrok poskočila v zrak, da so skoraj vsi lasje zlezli izpod nebesno modrega traku, ki ga je imela zavezanega okoli glave.

»Jaaa!« Odgovor je skoraj zapela.

»Bi me razsvetlila?«

Zahihitala se je in stresla z lasmi. Modrina se je med prameni že skoraj izgubila.

»Pusti dekletu malo zabave. Odgovor je takooo očiten.«

Obrnila sem se proti Loli in jo proseče pogledala. Odkimala je: »Boš videla. Ni več daleč.«

Vedela sem, kaj to pomeni. Pred kratkim mi je te tri besede Sara ponavljala celo popoldne. A tega nisem povedala na glas.

»Pohitimo! Ni več veliko časa.«

 

Štiriindvajseto poglavje: EMILI

Ne vem, koliko časa je minilo, preden smo prišli. Tudi razlike v tunelih nisem opazila. Noe pa je predore očitno poznal kot lasten žep. V nekem trenutku se je ustavil.

»Prišli smo.«

»Prišli smo … Kam že?«

Noe me je počasi spustil na tla in v nekem vzorcu potolkel na kamen pred nami. Preden bi lahko odgovoril na moje vprašanje, sem zaslišala neznan glas. Prihajal je z druge strani kamnite stene, pred katero smo stali.

»Kdo je?«

»Jaz sem, Pip. Nehaj skrbeti in odpri vrata!«

»Pip?«

Leo mi je šepetaje odgovoril: »Ti razložim pozneje.«

Nekaj je zaškrtalo in stena pred nami se je premaknila, da sem na drugi strani zagledala fanta. Rekla bi, da ni bil nič starejši od mene, če ne celo mlajši. Nos je imel rahlo privihan, v skoraj črne oči pa so mu silili svetli lasje. Gola koža mu je na rami gledala izpod prevelike majice, čez hrbet pa je visela puška. Prijel se je za pas in si dvignil hlače. Proučil me je s pogledom, kot sem jaz pred nekaj trenutki njega.

»Torej? Je to ona?«

Noe je pokimal: »Jup. To je ona.« Pogledal je Pipov obraz, kot da je šele takrat opazil njegovo začudenost: »Je kaj narobe?«

Pip je hitro zmajal z glavo. S prsti si je šel skozi lase: »Ne …, samo … drugačna je videti.«

»Drugačna od česa?«

Še enkrat je stresel z lasmi: »Pozabi! Le drugače sem si jo predstavljal.«

V pogovor se je zdaj vpletel Leo: »Kako pa, če smem vedeti?«

Pip je zardel, kar je na njegovem bledem izrazu izpadlo še bolj izrazito, kot je bilo: »Starejšo.«

»Kako plitko.«

Prestopila sem se in z levim stopalom stopila v lužo ? kako za vraga je voda prišla sem? –, a drugi tega očitno niso opazili.

»Karkoli sumljivega?«

»Nič. Tudi iz odprav so se vrnili. Vse skupine so se vrnile pred rokom. Oh, Ani te je iskala.«

Noe je zavzdihnil: »Kaj je tokrat?«

»Nič ni rekla.«

Zavil je z očmi in zamrmral nekaj v smislu: »Ženske.« In: »To bo še zanimivo.«

Vsi štirje smo obmolknili. Pogledala sem proti Pipu in rdečica je še enkrat objela njegova bleda lica. Leo je za Noetom z zanimanjem proučeval svoje pogrizene nohte, Noe pa je bil očitno zaposlen z monologom nam neznane vsebine.

Vsi smo poskočili v zrak, ko je Leo glasno plosknil z rokami: »Mogoče bi bilo bolje, če gremo notri. Smrdimo tako, da ne bodo potrebovali dolgo, da nas najdejo.«

Ne da bi čakal na odgovor, me je začel potiskati skozi luknjo v zidu in Pip se je previdno umaknil na rob.

»Uh …, tudi prav.«

Leo me je ignoriral in me po hodnikih peljal v sobo. Ko sva bila oba v sobi, je za sabo zaprl vrata. Zavrtela sem se okoli svoje osi in vpila podrobnosti prostora okoli sebe. Ne, da je bilo kaj posebnega. Videla sem posteljo, majhno omarico poleg nje in miza z dvema stoloma.  Leo je sedel na tistega v kotu in se sproščeno naslonil nazaj: »Koliko veš?«

»Kaj se ti zdi?«

Zavzdihnil je: »Narobe sem začel. Oprosti. Kaj misliš, kje sva?«

Privzdignila sem obrvi: »V sobi?« Nisem bila prepričana, a odgovor ni mogel biti napačen.

Leo se je nasmehnil in se rahlo dvignil na stolu. Še enkrat sem pogledala okoli sebe. Postelja je bila razmetana, na omarici so bili neki papirji in čez naslonjalo drugega stola je bila vržena majica.

»V tvoji sobi?«

Leo je pokimal: »Sicer nisem mislil tega, ampak ja …, to je moja soba.« Preden je nadaljeval, je zajel sapo. »Tole je središče naših srečanj. Neke vrste glavno oporišče nas, karkoli že smo. Noe je bil tisti, ki je vse skupaj začel. Sčasoma smo se pridružili še drugi in gradili na načrtu.«

»Načrtu?«

Na to vprašanje mi ni odgovoril. Zamahnil je z roko in vstal s stola.

»Lačna? Nisem videl, da bi kaj jedla na slavju.«

Odkimala sem.

»Kaj zdaj?«

»Nisem prepričan. Noe je edini, ki ve potek celotnega projekta.«

Presedla sem se na stolu in poskušala najti udoben položaj.

»Leo? Zakaj si sploh tu?«

S komolci se je naslonil na stegna in me previdno pogledal. Lahko sem zaznala strah, ki je kot potok seval iz njega.

»Drugače je, kot je bilo včasih,« pogledal me je in stavek poudaril z zamahom rok. Potem je v prepiru s samim sabo stresel z glavo: »Ne. Saj ne moreš vedeti. Ne spomniš se.«

Pomel si je roke in jih pustil, da so padle s stola in mu obvisele v zraku.

»Prvotni duši sta se potuhnili zaradi nevarnosti, ki jima je pretila, ampak vseeno nista obupali. Za sabo sta pustili še zadnje upanje. Zadnjo možno rešitev.«

Začudeno sem ga pogledala, a nisem mogla razbrati, kaj mi je hotel povedati.

»Krvno nasledstvo, Emili. Njuni spomini so potovali od potomca do potomca. Mogoče ti in Kaja ne poznata življenja pred tem, ampak mi ga. Vsega se spomnimo. Vsak svojih delcev, a skupaj je celota. Čisto vsako tvoje življenje, Emili!«

Nisem vedela, kako naj odgovorim na kaj takega. Ravnokar mi je povedal, da ljudje vedo o meni več, kot vem jaz. Poznajo vsako skrivnost, ki sem jo kadarkoli imela, vse strahove, ki sem jih skrivala, vse, kar sem pozabila. In to ne le nekateri. To vedo povsem naključni ljudje, ki so meni neznanci.

Leo me je opazoval. Poskusila sem odpreti usta, mu povedati, da nočem razumeti. Opotekla sem se nazaj in padla čez stol. Leo je bil takoj pri meni.

»Emili? Si v redu?«

Podrgnila sem se po glavi, kamor sem se udarila, in pokimala: »Ja. Samo … veliko za predelati in vse tako naenkrat.«

Leo je pokimal, a ni odgovoril. Namesto tega me je objel. In to je bilo zame popolnoma dovolj.

 

Soba je bila majhna in zaradi prenapolnjenosti se je komaj dalo dihati. A to skoraj ni bilo opazno in nikomur ni bilo mar za pomanjkanje kisika. Vsi, od prvega do zadnjega, so zrli na zabetonirano steno jame, polno zaslonov.

Na vsakem je bilo polno podatkov in tehnik, ki je v tej sobi preždel že mnogo ur, je bil eden izmed redkih, ki je v resnici razumel njihov pomen.

Vsak zaslon, zapolnjen s številko osebka, njihovimi osebnimi podatki, zdravstvenim stanjem in bližnjico do podrobnega življenjepisa, vse, kar bi jim lahko nekoč koristilo. Desno pa je ekran vseboval tudi posnetek kamer, ki so bile razporejene na vseh vogalih, nadstropjih ter ulicah in namenjene opazovanju vsakega koraka.

Bilo je zanimivo. Opazovati dodeljeno dušo in jo dodobra poznati. Imel je skoraj občutek, da bi si svojo tarčo lahko predstavljal popolnoma živo pred seboj. Zastavil bi ji vprašanja in ona bi odgovorila. Točno je vedel, kako bi se odzvala.

Pozabil je na sanjarije, ki so se mu podile po glavi, in se osredotočil na obraz pred seboj.

 

Petindvajseto poglavje: KAJA

Preden sem lahko verjela, sem morala več kot nekajkrat pomežikniti. Edino, kar je ostalo od okolice, ki me je obdajala še pred nekaj trenutki ...

Še malo prej smo bile ob koruznem polju z drevoredom hrastov v daljavi. Sonce se je v ognjeni mešanici barv prelivalo nad zahodnim hribovjem. Veter je na trenutke rahlo zapihal in v zrak ponesel zgodnje odpadle liste rjavih odtenkov. Želim povedati, da je bilo neverjetno. Česa takega v našem svetu nikoli nisi mogel videti.

In potem se je vse okoli mene zavrtelo.

Čas se je za trenutek ustavil in meglica se je prepletala z meglico. Za očmi sem začutila začetek glavobola in veke sem stisnila skupaj. Roke so mi oblikovane v pesti prosto visele ob telesu in v nogah sem imela občutek, da mi bodo vsako sekundo klecnile. Ni bilo prijetno.

Ko sem skozi obdelane podplate čevljev spet začutila trdna tla, so se moje noge vdale. Padla sem po tleh. Sara mi je hitro pomagala na noge in se zahihitala.

»Ne skrbi, vse je enkrat prvič.«

Ni mi bilo jasno, kaj mi je Lola s tem želela povedati, pa saj mi skoraj nikoli ni bilo. Z roko je zamahnila proti meni. »Vrtoglavica,« je pojasnila, »minilo bo.«

Oprla sem se na Saro in nekajkrat pomežiknila, da se je pogled zbistril. Ko sem končno videla kaj več kot črno-bel zmazek, sem si ogledala novo okolico. Opečnate stene so razpadale, vse je prekrivalo več plasti prahu, kote stropa pa je začela načenjati zelena plesen. Zadrževala sem kašelj, ko je Lola stopila do ene izmed štirih sten in si rokav potegnila čez dlan. S podlaktjo je začela drgniti prah in ostanke stvari, preveč nerazpoznavne, da bi jih lahko poimenovala.

Ko je bila opečna rdeča barva opazna, je Lola stopila korak nazaj in si zadovoljno pokimala. Tišina, ki je obvisela v zraku, je iz trenutka v trenutek postajala bolj neprijetna. Pogledala sem Saro: »Torej … je …« z glavo sem pomignila proti Loli, ki je še vedno občudovala zid, »je … ona, saj veš …, čarovnica?«

Sara se je nasmehnila, a njen pogled je bil še vedno osredotočen na Lolo. »Ne,« je odkimala, »ni. Samo norci verjamejo v čarovnice. Ona je drugačna. Tako kot ti.«

Za trenutek je pomolčala, potem pa sonožno skočila v zrak. Ne veselo, kot da bi se želela ogreti. »In jaz. Tako kot jaz.«

Nisem več spraševala. Namesto tega sem se obrnila k Loli, ki se je spet lotila čiščenja. S členki je drgnila še zadnje, kar je ostalo, in si nekaj momljala pred sabo: »Aha!«

Sara je stekla k njej: »Si končala?«

Lola je pokimala. Pogledala je proti meni: »Pridi sem, Kaja.«

Počasi in nezaupljivo sem stopila k njej. Nestrpno je zamahnila z roko: »Saj ne grizem.«

Sprejela sem ponujeno dlan in jo močno stisnila. Drugo roko je Lola potisnila v Sarino: »Pripravljena?«

Sara je pokimala, in preden bi lahko kakorkoli ugovarjala, je Sara pritisnila na očiščeno opeko.

Vse se je streslo. In potem še enkrat. Še močneje sem prijela Lolino roko in vrnila mi je stisk. Takrat so se tla pod nami sesedla. No, ne dobesedno sesedla. Bilo je kot neke vrste dvigalo. Tla so se spustila in vse, kar sem videla, so bili zidovi, ki so se dvigali okoli mene, ko smo se spuščale. Tudi za to ne morem trditi, da je bilo prijetno. Na kakršenkoli način.

Ko so se tla končno ustavila, sem pritisk lahko čutila v prav vsaki kosti svojega telesa. Lola poleg mene je samo globoko vdihnila in si otresla prah s predpasnika, ki ga je nosila. Sare najprej sploh nisem opazila, a ko sem jo končno našla, je stala pri kovinskih vratih in nama mahala: »Pridita že! Tole hočem opraviti, preden bom tako stara kot Lola.«

 

Šestindvajseto poglavje: EMILI

Pip je stopil skozi vrata. Najprej ga sploh nisem opazila in sem še naprej s solzami nemoči namakala Leovo majico. Proti njemu sem pogledala šele, ko se je odkašljal in naju s tem opozoril nase: »Uhm. Noe te kliče.«

Leo je pokimal, me previdno odmaknil in začel vstajati, ko ga je Pip prekinil: »Ne tebe,« pokazal je name, »njo.«

Leo ga je ignoriral, vstal in si dlani obrisal v hlače. Slekel si je mokro majico in jo vrgel na posteljo. Ne meneč se za Pipa in mene je stopil do omare in iz nje vzel svežo majico ter si jo navlekel nase.

»Ampak vseeno grem lahko z njo, kajne?«

Slišala sem Pipov odgovor, a moj pogled je bil še vedno priklenjen na Lea.

»Ne. Kliče samo njo.«

Leo je pokimal: »Prišla bo.« Za trenutek je utihnil, nato pa se je dopolnil: »In jaz z njo.«

Pip ni ugovarjal. Edino, kar sem slišala, je bilo glasno loputanje vrat in odmevanje njegovih korakov po hodniku.

Leo se je obrnil proti meni in šele takrat sem ugotovila, da buljim vanj. Leo se je nasmehnil, jaz pa sem se vsa zardela hitro obrnila stran. Ko sem se končno opogumila in ga spet pogledala, je iztegnil roko proti meni: »Greva?«

Pokimala sem in se oprla na njegovo roko, da sem vstala. Leo me je brez opozorila zgrabil pod koleni in me dvignil v zrak – podobno kot je bolj zgodaj tega dne naredil Noe. Prestrašeno sem se nasmehnila in poskusila skriti rdečico.

Ko je Leo z mano v naročju stopil na hodnik, sem se začela upirati: »Hej! Spusti me dol! Kaj, če naju kdo vidi?!«

Leo je odkimal in me močneje prijel: »In kaj potem? Konec koncev je to telo moje sestre. Razen če te moti.« Pogledal me je v oči: »Te moti?«

Za trenutek sem obmolknila. Nisem bila prepričana, če me res moti. Kaj naj mu odgovorim? Priznam, da je bilo nekaj na njem. Ni bilo tako kot pri Jakobu. Leo je bil njegovo popolno nasprotje. Ampak nekaj …, nekaj je bilo na njem. Kot da bi svetil in bi to opazila samo jaz. Kot da bi bil nekaj posebnega, drugačnega od drugih.

Nekajkrat sem pomežiknila: »Ne. Ne moti me.«

Ustavil se je na mestu in me pogledal. Čutila sem njegov pogled. Kako natančno me je opazoval, kot slikar svojo muzo, preden se loti ustvarjanja umetnine. Mogoče bi me moglo to, da me tako opazuje človek, ki ga komaj poznam, strašiti, a zaradi nekega razloga me ni. Ko je prišel do mojih oči, se je samo toplo nasmehnil in me odložil na tla: »Prišla sva.«

Odprl je vrata in me spustil naprej. Pokimala sem mu v zahvalo in stopila noter. Slišala sem njegove korake takoj za sabo, ko sem si ogledovala prostor, v katerega sem stopila. Soba je bila skoraj prazna. Na sredini je stala miza in ob njej sta naslonjena nanjo stala Noe in Pip.

Prvi je izza mene spregovoril Leo: »Vse sem ji razložil. Samo še načrta ne.«

Noe je zavzdihnil in stopil proti nama: »To si torej prepustil meni?«

Leo je pokimal.

»Tudi prav.« Prijel me je za ramo: »Emili, zdaj že veš za naše spomine. Tu spodaj jih imamo sicer samo Leo, jaz in Pip, a bilo je dovolj. Skupaj smo našli način za tisto, česar si ti nisi upala storiti toliko časa nazaj. S tvojo pomočjo lahko pridemo v tretji svet. Tudi na drugem svetu mora biti nekdo, ki je tole ugotovil, in na tretjem svetu vaju lahko spravimo nazaj v vajini telesi. Končno lahko počistimo nered, ki sta ga pustili za sabo.«

»Nered? Če me hočeš spodbuditi, nisi izbral ravno pravih besed.«

Noe se je nerodno prestopil: »Nisem mislil tako. Samo nekateri moji spomini niso ravno … čudoviti.«

Pokimala sem in poskušala razumeti. Noe je stopil nazaj za mizo k Pipu: »S Kajo se lahko pogovarjata, kajne?«

»Ja.«

»Tako bi lahko, če bi obe hkrati mislili na to, prišli v tretji svet. Skupaj z nami seveda.«

»Na kaj natančno bi morali misliti?« S Kajo sva se komaj kaj pogovarjali in mislim, da sva se obe bolj ali manj držali nenapisanega pravila o zasebnosti – z drugo govoriš samo, ko je to nujno potrebno.

»To je manjša luknja v našem načrtu.«

»Manjša?« Vprašanje je zvenelo veliko bolj zagrenjeno in ostro, kot sem želela.

Noe je skomignil z rameni: »Noben ni popoln.«

Zavila sem z očmi: »Očitno je ta del na meni.«

Poskusila sem se zbrati in poklicati Kajo: Si tam?

Odgovorila mi je hitreje kot po navadi: Ja. Zakaj?

Mogoče sem našla način, da se obe vrneva vsaka v svoje telo.

 

Moški se je namrščil ob vsebini pisma, ki ga je držal v roki. Bilo je prezgodaj. Ne, da ga je to motilo, hotel je le še malo uživati v počasnem sesedanju Centra. Vse odkar je nadzorovanje Organizacije prevzela njegova hči, se zabava le še s časopisi in križankami. Vse skupaj mu je začelo najedati po dveh dneh. Zato zdaj najraje poseda pred ekranom, ki mu ga je priskrbela njegova naslednica, in opazuje dogajanje.

Bilo pa je prvič, da mu je poslala kopijo pisma. Vedno se je rada držala zase in strogo ohranjala svoj zasebni prostor. Nekaj se je dogajalo, česar mu ni povedala. Zavzdihnil je in list papirja položil na kavno mizico pred sabo.

»In?«

Pogledal je proti hčeri, ki je sedela na fotelju nasproti njega in se nemirno zibala naprej in nazaj. Previdno je odkimal z glavo, da ne bi razkril svojih misli, in jo pogledal v oči: »Sama se moraš odločiti.«

Vstala je.

»Mislim, da to ni pravi odgovor.«

»Vedno si si želela samostojno odločati. Tako to ne bo šlo.« Vstal je in se odpravil v kuhinjo, da bi si v skodelico nalil še malo vročega čaja.

Slišal je topotanje visokih pet ob tla in glasno loputanje, ko je ženska stekla skozi mahagonijeva vrata. Sedel je nazaj na svoj že obrabljen naslonjač in pustil mirovno prošnjo na kavni mizici, kamor jo je odložil.

 

Sedemindvajseto poglavje: KAJA

Sledila sem Sari. Poskušala sem ne razmišljati o tem, kar mi je povedala Emili. Končno sem se nekje počutila dobro. Vseeno sem ji odgovorila: Si prepričana?

Emili se je obotavljala, in ko je končno odgovorila, je zvenela negotovo: Ne. Ampak vredno je poskusiti.

Nekdo mi je mahal pred očmi. Presenečena sem stopila korak nazaj in se ravno še dovolj hitro osredotočila, da sem videla, kako je Lola umaknila roko izpred mojega obraza.

»Ti.«

Nasmehnila sem se: »Jaz.«

»Si v redu?«

Pokimala sem in potrkala po svoji glavi: »Samo …« nisem bila prepričana, kako naj temu rečem, »Emili.«

Lola je očitno razumela. Nekaj časa sva samo gledali druga drugo in edini zvok je bil Sarin, ki si je živahno požvižgavala nekaj korakov pred nama. Naenkrat je utihnila. Odmev njenih korakov se je ustavil. Lola se je napotila proti Sari in se na pol poti do nje ozrla proti meni: »Pridi, Kaja! Pričakujem, da ti je Emili povedala nekaj o vrnitvi domov.«

Popolnoma presenečena sem pozabila na tisoče vprašanj, ki so se mi vrtela po glavi, in sledila Loli in Sari.

Emili mi je zdrsnila na rob spomina, in zato me je njen glas še toliko bolj presenetil.

Torej …? Kaj misliš?

Kaj natančno bi morali početi? Skoraj sem se spotaknila ob dvignjen prag.

Nisem prepričana. Ideje?

Ti si tista, ki se je tega spomnila, ne jaz.

»Kaja? Tukaj te bomo potrebovali.« Glavo sem zasukala, da sem ujela Lolin pogled: »Spet Emili?«

»Ja.«

»Koliko ti je povedala?«

Skomignila sem z rameni: »Praktično nič.«

»Odšli bomo v tretji svet, Kaja. Skupaj z Emili nam bosta to omogočili. Mi smo sestavili načrt in priskrbeli vse potrebno. Vidve pa morata vse samo še uresničiti.«

Nisem bila prepričana, da sem jo popolnoma razumela.

»Ampak kako?«

»Razmišljaj o popolnosti. Ne o tisti, ki si jo ti predstavljaš v svoji glavi. Ne potrebujemo zgodbic. Ne smeš misliti samo na red in ne le na svobodo. Najti moraš ravnovesje. In ko poravnaš tehtnico, boš tam. V svetu, ki nam je bil vzet. V pravem svetu.«

»Samo malo.«

Vse sem hitro razložila Emili in ponovila Loline besede. Čutila sem zmedo v njenem glasu, a nobena je ni hotela omenjati.

Spet sem pogledala Lolo. Sara je stala ob njej.

»Kaj zdaj? Se primemo za roke ali kaj? Kako to deluje?«

Lola se je zasmejala: »Samo predstavljaj si! Vsi, ki so potrebni za potovanje, bodo s teboj.«

Zaprla sem oči in se poskusila zbrati. Preden sem si pred očmi narisala sliko, ki mi jo je opisala Lola, sem poklicala Emili: Pripravljena?

Odgovorila mi je hitreje kot kadarkoli: Pripravljena.

Potem me je zajelo morje misli.

 

Osemindvajseto poglavje: EMILI

Slišala sem otroški smeh, ki je poplesaval z listi ognjenih barv. Črno-belo sem videla resne obraze odraslih, ki jih je posrkal svet, poln ponavljajočih se vzorcev. V zraku je bilo mogoče zaznati vonjave domačega ognjišča in toplino zgodbe. Okusila sem trpkost osame človeka, izgubljenega v neskončnosti sivine.

Lebdela sem v vrtincu barv kot ptica na nebu, polnem oblakov, ki sem jih tako rada opazovala. Glasno sem se zasmejala in se prepustila toku. Zaprla sem oči in se zavrtela v zraku. Lasje so se mi zataknili za nos. Odprla sem oči in izpod nosa umaknila pramen las. Ampak lasje niso bili črni. Kaj črni, niti temni niso bili. Bili so moji svetli lasje s temnejšimi pisanimi prameni, ki sem jih tako oboževala. Noge sem obrnila navzdol, da bi stopila na tla, ki jih tam ni bilo. Spet sem bila jaz.

V grlu nisem več čutila tistega nadležnega cmoka in olajšano sem izdihnila. Spet sem bila jaz. Komaj sem verjela. Nasmehnila sem se. Jaz sem.

Za sabo sem nekaj zaslišala. Obrnila sem se okoli.

»Kaja?«

Ogledala sem si telo, ki sem ga nosila do nedavnega . Iztegnila sem roko proti njej – očitno je bila prav toliko zmedena kot jaz. S svojimi divjimi očmi je pogledala proti meni: »Je uspelo?«

»Nisem prepričana.«

Poleg mene se je zaslišal glasen pok in odskočila sem, kolikor pač lahko odskočiš, ko nimaš tal pod nogami. V debeli plasti megle, ki se je vila okoli, sem najprej zaslišala kašljanje. Previdno sem stopila v belino. Pogledala sem za sabo in videla, da je Kaja takoj za mano. Pokimala je in naredila sem še en korak naprej. Takrat sem začutila dlan na svoji. Mogoče to zdaj zveni neverjetno bojazljivo, ampak takrat sem imela občutek, da bo moje srce ušlo izza reber. Kriknila sem.

»Hej!«

Oddahnila sem si, ko sem prepoznala Leov glas.

Preden bi lahko karkoli naredila, je Kaja stekla mimo mene: »Leo!«

Leo se je ob nenadnem udarcu Kajine teže opotekel. Hvaležna sem bila, ko sem zaslišala še en pok in sem imela izgovor, da ju pustim sama.

Sara je priletela v meglo blizu mene in stekla sem k njej: »Sara?« Sprva nisem bila prepričana, če je v tem kupu pisanih rut in barvnih kril res ona.

»Emili?«

Preden sem ji odgovorila, me je že objela in ni bilo videti, da me ima namen izpustiti. Sapo sem lahko zajela šele, ko je trikrat počilo nekje na moji desni in me je Sara presenečena izpustila.

Tokrat sem jaz povlekla njo: »Pridi. Zanima me, kdo je zdaj.«

Osebe, ki se je prva opotekla skozi meglo, nisem prepoznala. Popolnoma sive lase je imela, spete v figo na vrhu glave, zgubano telo pa je imela ovito v obleko vijoličnih barv, narejeno iz blaga, ki ga nisem uspela prepoznati. Rdeč trak, ovit okoli fige, ji je padel pred obraz in razigrano ga je pihnila navzgor. Šele takrat sem opazila njene oči. Tako kot Sarine so bile tudi starkine rjave, a v njenih šarenicah so kot konfeti plavale zlate zvezde. Bile so veličastne.

»So ti všeč?« Starka je s prstom pokazala na svoje oči.

V odgovor sem ji uspela le nemo pokimati.

Nasmehnila se je in pri tem pokazala svoje rahlo porumenele zobe: »Nisi prva.«

Pogled mi je ušel mimo nje, kjer je skozi dimni oblak po zraku pritekel Pip. Zmedenost na njegovem obrazu mi je povedala vse, še preden je uspel odpreti usta. Stopila sem proti njemu: »Vse je v redu, Pip. Umiri se! Načrt je deloval. Lahko verjameš? Uspelo nam je!«

Gledal me je le še bolj prestrašeno kot prej. Čisto sem pozabila, da sem se vrnila v svoje telo in nisem več videti kot Kaja. Obmirovala sem na mestu in prav tako Pip.

»Jaz sem, Emili.« Govorila sem počasi v upanju, da bo razumel. Pokazala sem nase: »To je moje pravo telo, Pip.«

Za njim sem videla prihajati Noeta in upala, da bo on razumel. Hkrati z njim je poleg mene stopila Kaja.

Nasmehnila se je v pozdrav: »Jaz sem Kaja.«

 

»Tukaj so.«

Smeh.

»Dolgo je minilo, odkar so bile vse izmed prvih duš na enem planetu. A to zdaj ni pomembno. Zdaj je vse, kar šteje, čas. Danes. Jutri. Ne včeraj.«

Popolnoma isti glas se je razlegel po prostoru le sekundo pozneje, tokrat na drugem koncu sobe.

»Preprosto. To je dirka. Zmaga najboljši.«

Glas je odmeval, in preden bi lahko kdorkoli zbral dovolj poguma, da bi odgovoril, se je ponovno oglasil.

»Ni pravil. Samo zmaga.«

Kljub temu da so bile v sobi samo štiri osebe, je postajalo iz trenutka v trenutek tesneje.

»Vsi želite isto. To je igra za življenje.«

Zdaj je stal pred njimi. Nasmehnil se je ob misli. V isto sobo je spravil tri osebe, ki drug za drugim vohunijo že skoraj celo življenje. Edini je bil, ki je razumel resničen pomen situacije. Zato se mu je ta zdela še toliko bolj zabavna. V tem trenutku bi lahko najmočnejše vodje na tem planetu prestrašil že s preprostim: »Bu!« A ni mu bilo do tega. Preden se je pogreznil nazaj v sence, jim je namenil še zadnje vprašanje: »Kaj še čakate?«

 

Devetindvajseto poglavje: KAJA

Trajalo je, preden sem se spet navadila na svoje telo. Drugi so potrebovali še več časa, da so me nehali klicati Emili in Emili Kaja. Vsi smo bili zmedeni.

Nihče ni bil prepričan, kako nam je vse to res uspelo. Ko smo se končno vsi spoznali, se je Lola večinoma držala s Saro in Emili, Pip pa je nekaj zatopljeno govoril Noetu. Tudi Leo mi je nekaj razlagal, a ga nisem poslušala. Stiskala sem njegovo roko – ne bom dovolila, da ga še enkrat izgubim.  Gledala sem nekam predse, v mešanico barv, in pustila Leu, da me vodi.

Toliko stvari je bilo v tem trenutku neznank. Nismo vedeli, kje smo ali kam gremo. Med sabo smo se komaj poznali in nekateri niti niso zaupali ostalim. V tem trenutku smo samo čakali drug na drugega in vsak zase stavili, kdo nam bo prvi zaril nož v hrbet. Tudi jaz sem dvomila v skupno delo, res sem.

Noe je bil očitno prvi, ki sem ga proučila. Vedno je sumljivo pogledoval okoli in izraz na obrazu je bil ves čas zamišljen. Pipovemu monologu zagotovo ni sledil.

Lola je bila sumljiva, že odkar sem jo spoznala. Ne, da ji ne zaupam, samo vsa čarovniška stvar se mi je zdela za lase privlečena. Mogoče sem ji zaupala, a zagotovo ji nisem verjela.

Sara in Pip sta si bila podobna. No, mogoče ne po starosti in videzu, ampak oba sta bila na prvi pogled nesposobna česa takšnega, kot je izdaja. Ali pa je bila ravno to krinka.

Tudi glede Emili nisem bila prepričana. Ali Lea. Ampak to je druga zgodba. Če bi stavili, bi jaz svoje, kot sem že rekla, položila na Noeta.

S tem sem se zaposlila za vsaj nekaj časa. Kaj? Vsak ima svoje načine.

Leo se je kar naenkrat ustavil in se obrnil proti ostalim, ki so hodili za nami: »Kam sploh gremo? Mislim, ne bi potrebovali kakšnega načrta ali kaj?«

Noe je bil prvi, ki je stopil bližje: »Prav imaš, Leo. Potrebujemo načrt.«

»Ampak kakšen?« To je bila Emili. »Mogoče bi lahko midve kaj naredili. Karkoli.«

Nisem vedela, kaj naj si mislim o tem. Emili je v to verjela tako globoko, jaz pa sem najinim čutom zaupala vedno manj. Kaj naj narediva z nečim, kar nama je bilo slepo dano brez besede navodil?

Pogledala sem proti Emili in poskušala razumeti, kar je razumela ona. »Ne vem. Nisem ravno prepričana, da nam lahko tukaj pomaga kakršnakoli vrsta telepatskih sposobnosti. Preprosto … ne vem.«

Naslednja se je pogovoru pridružila Lola: »Vedno lahko nadaljujemo s hojo. Mislim, da nam svež zrak ne bi škodil.«

Sara se je ob tem nasmehnila. »Saj hodimo po oblakih. Dobesedno,« ob tem je skočila v zrak, »s tem ni nič narobe, kajne?«

Začela je navdušeno poskakovati naprej in ni nam ostalo drugega, kot da ji sledimo. Komaj smo jo dohitevali, ko se je ustavila. »Hej! Tole morate videti!« Z rokami je začela mahati proti nam in kazati nekaj v daljavi: »Poglejte to!«

Emili je bila prva, ki je stekla proti Sari in Lola takoj za njo. Takoj ko je Emili pritekla do Sare, se je ustavila in se obrnila proti nam. Potem se je spet zasukala nazaj in nam obrnila hrbet. Nisem več zdržala. Stekla sem proti njej in ostali so mi sledili.

 

Trideseto poglavje: EMILI

Barve so se v neki točki prenehale in se kot odeja ovile okoli stopnic. A stopnice niso bile tisto, kar je jemalo dih. Tisto, do česar so vodile, je bilo. Črna ograja se je v vijugah ovijala okoli mesta. V krogih je ustvarjala vzorce, ki so tvorili črna vrata na zapah. Bila so odprta.

Mesto je bilo polno glasov, ki so odmevali na poti. Stavbe so bile visoke in sive kot v Kajinem svetu, a življenje okoli njih je bilo pisano in živo. Ljudje niso bili črni in beli, bili so sivi in vseh barv vmes. Svet je bil v ravnovesju, ki ga ni mogel doseči nihče brez obeh polovic.

Preden sem se spet zbrala, so bili že vsi pred mano. Vsi, razen Lea. »Res nam je uspelo.«

Stal je poleg mene in očaran pogledoval proti mestu pred nami: »Lahko verjameš, Emili?«

»Ne.« Stresla sem z glavo in se zazrla nazaj predse: »Ne, ne morem. Občutek imam, da je nekaj …, ne vem. Nekaj me preprosto moti.«

Začudeno me je pogledal in z glavo pomignil proti stopnicam. »Pridi!« prijel me je za roko. »Če bova še malo gledala okoli, jih ne bova več ujela.«

Pokimala sem in mu, ko me je izpustil, sledila po stopnicah. Leo je skoraj tekel. Preskakoval je po dve stopnici hkrati in zadnje tri preprosto preskočil. Poskušala sem mu slediti, a takšna kratkonoga neroda kot sem, sem se opotekla vsaj trikrat. Zadnjih treh sploh nisem poskusila preskočiti. Čim hitreje sem opravila z njimi in stekla za ostalimi.

Ko sem jih končno dohitela, so že dosegli prve stolpnice in eden za drugim smo si ogledovali okolico. Bilo je tako drugače od tega, kar sem si predstavljala kot popoln svet. V moji glavi ni bil videti ravno tako kot Kajin svet, ampak tudi tako kot moj ne. Bila je nekakšna mešanica obeh svetov, zelo podobna temu, tretjemu svetu, a prizoru pred mano je nekaj manjkalo.

Vsi so se smejali in otroci so tekali naokoli, a v zraku je bilo čutiti napetost. Kot strah, ki ga hočejo vsi skriti, pozabiti. Niti dvakrat nisem pomislila, preden sem dvom potisnila tako daleč na stran, kot sem lahko. Izpadlo bi samo, kot da hočem vsem uničiti užitek. Povedala sem Leu in ni razumel, zakaj bi kdorkoli drug?

Počasi sem se odpravila naprej in se ustavila po nekaj korakih, ko sem se obrnila okoli. »Morali bi se razdeliti. Hitreje bomo izvedeli, kje smo.« Ustavila sem se in še enkrat pomislila, preden sem nadaljevala: »In vse drugo o tem kraju.«

Prvi mi je odgovoril Pip: »Meni je prav. Jaz sem z Noetom. Ostalo je na vas.«

»Jaz sem z Lolo. In s tabo,« nasmehnila sem se in pokimala Sari.

»Potem ostaneta še Leo in Kaja. Saj je v redu?«

Kaja je pokimala: »Gremo?«

Vse skupaj je bilo spontano in čisto neumno. Nismo se dogovarjali, kdo gre kam. Nismo povedali, kdaj in kje se spet srečamo.  Kot sem rekla: neumno.

S Saro in Lolo smo se napotile proti jugu – ali vsaj tja, kjer smo mislile, da je. Sari nikoli ni zmanjkalo tem za pogovor in tudi jaz nisem našla načina, da bi jo samo za trenutek utišala. V tem trenutku smo se pogovarjale o slogu oblačenja tukaj, se mi zdi. Tako se je nadaljevalo še naslednje dve uri.

»In kam gremo zdaj?« Bila je Sara. »Okoli hodimo že več kot dve uri in mogoče bi se morale vrniti.«

Lola ji je odgovorila pred mano: »Prav imaš. Vrnimo se nazaj na začetno točko.«

Ko smo prišle nazaj, sta bila Noe in Pip že tam: »Ste kaj našle?«

»Sara ne zna utihniti,« je Lola skomignila, »ampak to smo že vedeli. Vidva?«

»Samo ograja.«

»Hej? Sta Leo in Kaja že prišla?«

»Ne,« Noe se je ozrl okoli, »ne še.«

 

»Sta prava?«

Moška, ki sta ujetnike držala za zvezana zapestja, sta na ukaz z ujetnikovih glav potegnila vreče. Pred mladim znanstvenikom sta zdaj stala dekle in fant, oba komaj mlajša od znanstvenika samega. »Ni..., nisem prepri..., ...pričan. Kako …, kako naj jaz vem?«

»Ti si znanstvenik tukaj.«

Mladenič se je nerodno prestopil – če ne bo ničesar rekel, bo nasrkal on, sicer pa bosta na njegovem mestu pristala otroka. »Jaz, jaz … ne vem. Moral bom še, še preveriti. Narediti pre..., preiskave.«

Pogledal je proti vodji Varuhov in molče moledoval za dovoljenje. »En dan. Imaš štiriindvajset ur. Veš, kaj se zgodi potem.«

Znanstvenik je pokimal in kakor hitro je uspel, stekel nazaj v svoj laboratorij.

 

Enaintrideseto poglavje: KAJA

Bilo me je strah. Vreča na glavi in vrvi na zapestjih niso bile v pomoč. Leo se je upiral in nekaj momljal, a čez ruto, ki so nama jo zatlačili v usta, nisem razumela ničesar.

»Hej! Hej!« bil je isti glas kot prej: »Umiri se!«

Najprej sem slišala samo glasno dihanje, šele potem Leov glas. »Kaj se dogaja? Kje smo? Kaja?« Njegove dlani sem začutila na ramenih. »Kaja!«

»Mm …, ...eo!«

Vrečo mi je potegnil z glave in takoj za njo ruto. Roke sem še vedno imela zvezane za hrbtom, a še preden se je Leo lahko lotil vrvi, sem se vrgla proti njemu. Leo me je objel in že drugič v istem dnevu sem bila hvaležna, da je bil poleg mene.

Prijel me je za ramena in me potisnil stran od sebe, da si me je ogledal: »Si v redu?«

Pokimala sem: »Bi me lahko zdaj odvezal?«

»Oh, ja …, seveda,« stopil je okoli mene in se lotil vrvi.

Medtem se je obrnil proti znanstveniku, na katerega sem jaz popolnoma pozabila. »Si pripravljen razložiti?«

»Jaz, uhm …«

Podrgnila sem si zapestja in pogledala Lea. Imel je prebito ustnico, a to je bilo tudi vse. Pogledala sem znanstvenika, ki naju je zvlekel sem. Bil je starejši od naju, a ne več kot pet let. Lase je imel rdečkaste in skoraj popolnoma črne oči. Pod belim plaščem je nosil preveliko modro srajco, ki je bila zatlačena v zmečkane rjave hlače.

»Vsaj ime?«

Roke, ki jih je prej imel prekrižane na prsih, je spustil, potem pa desno hitro stegnil predse. »Jaz … Moje ime je Samuel. Doktor Samuel. Bo pa Sam dovolj.«

Roko je držal v zraku in ni se zdelo, da jo bo spustil. Sprejela sem jo in pustila, da moja dlan pade v njegovo. »Kaja … Samo Kaja.«

»Glede vsega tega … Oprostita! Nikoli nisem mislil, da bo iz tega nastalo kaj takšnega.«

Leo je stopil poleg mene in me zaščitniško prijel za roko. »Kakšnega?«

»Začelo se je drugače. Bili smo samo otroci. Raziskovali smo mite – vse, kar nam je prišlo pod roke … Potem se je vse spremenilo. Iz dneva v dan smo se čutili bolj ogrožene v kopici spletk in laži. Vedno več nas je bilo in vedno več jih je začelo iskati resnico. Nekateri na ene, nekateri na druge načine … Ugrabljali so ljudi in jih mučili.«

Še vedno sem poskušala dojeti vse, kar je ravnokar povedal, ko se je oglasil Leo: »Kaj pa ti? Če se ne strinjaš z njimi, zakaj si še vedno tu?«

»Ne dovolijo nam oditi. In ko nas ne potrebujejo več, nas odstranijo. Konec zgodbe.«

»Ka..., kaj bodo naredili z nama?« Nisem bila prepričana, če sploh želim poznati odgovor, a morala sem vprašati.

»Ne vem. Če rečem, da nista prava, vaju bodo ubili. Če rečem, da sta, vaju bodo mučili in pustili na robu smrti. Ravno prav, da ne pobegneta in sta še vedno živa.«

Poskusila sem skriti obup v svojem glasu, a bilo je očitno, da mi je spodletelo. »Moraš nama pomagati. Skupaj lahko pobegnemo, Sam. Samo … pomagaj nama. Prosim!«

»Ne vem, koliko lahko naredim. Tukaj sem prav toliko ujetnik kot vidva. A karkoli se zgodi, sem jaz na vajini strani. In nisem edini.«

 

Dvaintrideseto poglavje: EMILI

Ni ju bilo. Čakali smo ju, dokler se ni stemnilo, in še takrat nas je Noe komaj prepričal, da si najdemo zatočišče. In zdaj se nas je vseh pet stiskalo v razpadajoči sobi, ki jo je Lola uspela pridobiti v zameno za nekaj izmišljenih govoric.

S tem izgovorom si je pozneje pridobila posteljo in po glavi mahnila vsakega, ki je komaj slišno zamrmral: »Starejši imajo prednost.« Ali karkoli podobnega. Tudi Noeta. S Saro sva bili edini, ki sva se celemu dogodku glasno smejali, drugi so si ali drgnili zadnjo stran glave ali pa jih je bilo preveč strah, da bi se oglasili.

To nas je vsaj malo razvedrilo in za trenutek smo vsi pozabili na Kajo in Lea. Zdaj je Lola smrčala na postelji. Pip in Noe sta se šepetaje pogovarjala v kotu sobe poleg postelje, Sara pa je vsakih pet sekund znova zakinkala in se z glavo udarila ob mojo ramo. Nič bolj sproščujočega in zabavnega. Ko se njena glava ni več dvignila z moje rame in sem lahko slišala Sarino mirno in enakomerno dihanje, sem počasi in previdno vstala, da je ne bi zbudila.

Po prstih sem stopila k Noetu in Pipu: »O čem se pogovarjata?«

»O ničemer.« Nejevolja v Noetovem glasu je bila očitna.

Pip je pogledal najprej mene in potem Noeta: »Lahko ji poveva. Saj ni nič takšnega, Noe.«

»Zakaj že, Pip? Kdo nama je že pomagal? Kdo, ki je o nama izvedel več, kot je bilo nujno potrebno, je še ostal in naju ni izdal?«

Z vsako besedo je Pip glavo nagnil še milimeter nazaj, in ko je Noe končal, se je z vsem telesom tiščal ob steno. Zdelo se je, kot da ga je Noetov glas poslal v neke vrste trans. Takoj ko je utihnil, se je Pip spet zbral in se presedel nazaj na svoje prvotno mesto. Obraz si je obrisal v rokav majice in pogledal Noeta naravnost v oči: »Prav imaš. Nihče do zdaj še nikoli ni verjel. Ampak to še ne pomeni, da je ona takšna kot drugi.«

»Drugi?«

Pip me je pogledal samo za trenutek in potem spet umaknil pogled: »S spomini.«

Noe je zavil z očmi: »Zdaj je vseeno, tudi če ji poveš vse.«

»Vse?« Tokrat sta me ignorirala.

»Ne še. A vseeno ima pravico vedeti.«

»Tudi prav. To je na tebi.« Pip si je oddahnil, a še preden je lahko odgovoril, je Noe nadaljeval: »Ampak ko odide, ne hodi k meni.«

»Kdaj pa še sem?«

Zadnjega najbrž ne bi smela slišati in prek Lolinega glasnega smrčanja tudi komaj sem. Noe očitno ni.

»Poiskat grem nekaj za jest. Medtem ko me ni, ostanita tu. Kaj počneta, me ne zanima.«

Nisem bila prepričana, kdo izmed naju s Pipom je bolj zardel.

»Resno? Pozabita, da sem kaj rekel. Samo malo glejta okoli, da ne bo izginil še kdo.«

 

»Karkoli?«

»Nič. Prišli so na ta svet in izginili brez sledi.«

»Brez sledi?! Se ti zdi brez sledi, če so Varuhi dva že ujeli?!«

»Oprostite, gospa. Ampak ne vem, kako so ju našli. Naši senzorji ne zaznavajo ničesar.«

Dekle pred zaslonom je njena vodja potisnila na stran. »Nesposobnica! Bom sama.«

Svetlolaski ni bilo treba reči dvakrat, preden se je pobrala s tal in stekla stran. Napetost je naraščala in nihče ni imel razloga, da bi bil v središču nevihte.

Za sabo je že slišala žensko, kako se je drla v telefon in klicala druge operaterje, ko je stopila skozi zvočno izolirana steklena vrata. Ni ji bilo zares mar, kaj se bo zgodilo. Le to je bilo pomembno, da je odšla od tod.

 

Triintrideseto poglavje: KAJA

Štiriindvajset ur je minilo hitreje, kot sem si želela. Z Leom sva se komaj umirila in nekaj pojedla, ko je moški, ki sem ga slišala prej, spet prišel. »Si končal?«

Samozavesten in ponosno vzravnan znanstvenik, se je takoj skrčil in potlačil sam vase, da je pred mano stal samo še strahopeten delavec, ki sem ga videla prej. »Ne, ne. Samo še nekaj te... testov.«

Moški se je naslonil na mizo in se s prsti počasi dotaknil mesta, kjer je na njegovem levem zapestju počivala ročna ura. »Ne bom te oviral.«

Pustila sem, da me je Sam posedel na nizko posteljo ob vratih. »Tole te bo rahlo zmrazilo.«

Pokimala sem in pustila, da opravi svoje. Hlad je naenkrat ponehal in Sam je stopil korak nazaj. »Končano. Zdaj pa še ti, Leo.«

»Kaj počneš?«

»Merim možganske valove. Aktivnost lahko pokaže starost duše. To je najlažji način, da ugotovimo, kdo je sorodna duša in kdo ne. Prvi trije so najstarejši. Razumeš?«

»Dovolj nakladanja. Ti,« moški je pokazal na Lea, »tja.«

Leo je obotavljajoče stal na mestu.

»Rekel sem, da se premakni!«

Leo se je skoraj opotekel čez sobo in sedel na posteljo čisto poleg mene.

»Rahlo te bo zmrazilo.«

Ko je Sam opravil z Leom, se je s stolom na koleščkih zapeljal do pisalne mize in začel nekaj zapisovati. Moški je še vedno nestrpno pogledoval od enega proti drugemu in Samuelu je kmalu tekel pot po čelu: »To..., tole bo vzelo ča..., ča..., čas.«

Moški je stopil proti nama: »Torej imamo ravno dovolj časa, da malo poklepetamo. Čisto sproščeno. Kot z babico ob čaju in piškotih. Kajne, kolega?« S komolcem je Lea močno dregnil v rebra.

On mu je v odgovor zamrmral nekaj v smislu: »Z babico, ja,« in komaj sem se zadržala, da nisem bruhnila v smeh.

Babi Ani sem videla samo dvakrat in nič ni bila podobna osebi, s katero bi sproščeno srkal čaj in si izmenjaval čenče. Obakrat, ko sem jo videla, je nosila oprijeto sivo obleko z globokim dekoltejem, boleče visoke pete na svetlečih se črnih čevljih, lase strogo spete v figo in na ustnicah krvavo rdečo šminko. Lahko si bil srečen, če si slišal samo, kako nesposoben si, in ne česa hujšega. Najbrž je bil to razlog, da je celo mama ni marala. Ni bila ravno popolna babica, ki bi v volančkastem predpasniku cele dneve pekla piškote.

Pogledala sem proti moškemu in Leo se je ob vprašanju, ki je sledilo, namrščil.

»Kje so vajini prijatelji, ha?«

Nobeden izmed naju mu ni odgovoril.

Moški je privzdignil obrvi in nagubal čelo: »Tudi prav. Poskusimo s tem: kateri izmed vaju je duša? Najstarejša seveda.«

V glavi sem si lahko predstavljala čričke, kako poskušajo preglasiti tišino.

»Nič? Če že vztrajata …« Glas je odtaval stran od mene, ko se je moški spet obrnil proti Samuelu: »Hej! Pametnjakovič!«

Sam je trznil ob gromkem glasu, ki je odmeval po prostoru in se cepil od sten.

»Šestdeset sekund. Potem bom sam preveril kri.« Kot dokaz je k sebi potegnil Leovo desnico in z dlanjo pomahal po zraku. Režeč se je s prosto roko iz žepa potegnil svetleč nož in še tega pokazal mlademu znanstveniku: »Jaz ne bom previden pri jemanju vzorcev.«

Sam je začel zbegano tekati po prostoru, a četudi je bil videti kot zmeden otročaj, so bile njegove poteze jasne. Iz različnih tiskalnikov je vlekel liste in proučeval rezultate, ki so se pokazali na zaslonih. S police je na poti čez sobo potegnil še tri knjige in jih dodal na kup, ki ga je nosil v naročju. Lasje so mu zavihrali, ko je stekel pod zračno rešetko v stropu, in izpod njegovih las se je razkril svinčnik, zataknjen za uho. Drugo pisalo je držal z usti in s tretjim nekaj označeval po papirjih, ki so se mečkali po robovih.

Moški poleg Lea je začel odštevati, meni pa se je zdelo nemogoče, da je minilo manj kot minuta.

»Deset.«

Sam je začel stresati z glavo in trgati list pred sabo na polovico.

»Devet.«

Nerodno sem se presedla, Leo pa je svojo roko poskusil izviti iz prijema.

»Osem.«

V glavi mi je razbijalo in skoraj sem lahko čutila kri, ki mi je utripala skozi srce, ko je moški z rezilom močneje pritisnil na Leovo zapestje.

»Sedem.«

Sam je zaklical proti moškemu in začel teči proti nam: »Čakaj!«

Šestica ni nikoli prišla, ko je moški utihnil in z zlobno radovednostjo pogledal znanstvenika pred sabo: »Si končno uporabil te svoje možgane za nekaj dobrega?«

»Im..., imam jo. Imam re..., rešitev.«

Zdaj sem ga pogledala tudi jaz. Čeprav sem že od vsega začetka vedela, kaj bo povedal, se je v meni nekaj predramilo, in kot da nisem poznala rezultata, ki ga je prinašal Sam, sem se ozrla proti njemu.

»E..., eden je pravi,« Sam se je ustavil in vdihnil, »in dru..., drugi ni.«

Vzravnala sem se na postelji, kjer sem sedela, in videla, da je Leo naredil enako. Moški med nama se je samo zadovoljno nasmehnil: »Je to vse? Meni se ne zdi tako.«

»Ne, ne.«

Čutila sem nestrpnost moškega, ko se je nerodno presedel in neučakano ter zajedljivo odgovoril: »In?«

Sam me je otožno pogledal, ko je ponovno spregovoril: »Ona ni prava.«

Potem se je obrnil proti Leu in pokazal nanj: »On je.«

 

Štiriintrideseto poglavje: EMILI

Ko se je Noe vrnil, so ostali še vedno spali. Tudi Pip. Meni nikakor ni uspelo. V tem trenutku sem proučevala speče obraze okoli sebe in poskušala zadržati smeh. Lola ni bila nič posebnega. Mirno je spala na postelji, ki si jo je priborila, in vsake toliko rahlo zasmrčala. Pip je bil podoben primer. Sara je za razliko od njiju spala raztegnjena čez skoraj celotna tla z vsako okončino na svojem koncu sobe. Lase je imela razmršene še bolj kot po navadi in nekateri prameni so ji zašli na obraz. Eden izmed krajših ji je lezel v usta, ki jih je imela široko odprta. Slina ji je tekla iz kotičkov ust in neenakomerno je smrčala.

Hitro sem vstala in Noetu pomagala s papirnatimi vrečami, čez katere sem ga komaj videla.

»Kaj je vse to?«

»Hrana. Po to sem šel, se spomniš?«

»Oh.« To je bilo največ, kar sem uspela spraviti iz sebe.

Še nekaj časa sva se izogibala čemurkoli v povezavi s Kajo in Leom, a na koncu nisem več zdržala: »Si kaj našel? Karkoli?«

Noe je zavzdihnil in odkimal: »Nič. Nič od nič.«

»Nekdo mora zagotovo nekaj vedeti. Saj nista mogla kar izginiti brez sledu.«

»Mi praviš, da ne znam opravljati svojega dela?! Pazi, o kom govoriš, punca! Ne glede na vse, sem veliko starejši in bolj izkušen od tebe.«

»Ne …, ne. Mislila sem samo …, mogoče se ne trudiš dovolj.«

»Misliš, da meni ni mar zanju? Mogoče ju ne poznam, ampak vseeno sta del ekipe.«

Še nekajkrat sem odprla usta, potem pa zagledala Noetove stisnjene pesti in se raje umaknila. Skoraj stekla sem skozi vrata in jih zaloputnila za sabo ne meneč se za ljudi, ki bi jih lahko prebudila ob pozni uri.

Ulica je bila v temi veliko bolj neprivlačna kot pri dnevni svetlobi. Pogledala sem okoli sebe in se zapodila na desno. Prišli smo z nasprotne strani in zdaj sem imela čas, da malo raziščem okolico, ki je prej nisem uspela.

Ne, da je bila kaj drugačna od meni že znanega dela. Ljudje so bili še vedno zunaj, bilo pa jih je veliko manj. Vsake toliko se je kakšen opotekel mimo mene, nekateri pa so bili naslonjeni na stene stavb ali so ležali ob njih. Nič kaj prijeten razgled. Najbolj so me motili moški, ki so mimo mene hodili popolnoma vzravnani. Vsi so bili oblečeni enako in isto je veljalo za izraze na njihovih obrazih. Ustnice, stisnjene v črto, resne ozke oči in napete obrazne mišice. Nekaj je bilo narobe.

Moje sume je potrdil odziv, ko se je eden izmed njih zaletel v starko, ki je na ulici prodajala barvne trakove in kose blaga v zameno za drobiž. Ženska se je takoj začela opravičevati in se umikati njegovemu neusmiljenemu pogledu, on pa je le iztegnil roko in jo v opozorilo dvignil proti njej, ko jo je nadrl s kletvicami, ki jih nisem še nikoli slišala.

Glavo sem sklonila in se obrnila s hrbtom proti njima, ko se je moški ozrl proti meni. Ko sem zaslišala korake, ki so se vedno bolj približevali, sem začela hoditi stran. Koraki so se mi še vedno približevali in skupaj s srčnim utripom sem začela pospeševati.

Zaradi zaletavosti sem morala vrata potisniti trikrat, preden sem se spomnila, da jih moram povleči. Odprla sem jih in se opotekla v notranjost, bežeč pred koraki, ki so me še vedno zasledovali. Zadihana sem se pognala po stopnicah. Imela sem občutek, da so se rušile takoj za mano kot v kakšni zgodbi, ki mi jih je pripovedovala mama.

Prišla sem do petega nadstropja, preden sem si upala pogledati čez ramo. Korakov nisem več slišala in nekajkrat sem vdihnila, potem pa pogledala navzdol. Kjer so bile prej stopnice, je zdaj zevala samo še luknja.

 

Moški se je nasmehnil ob odkritju, ki mu je ravnokar prišel na sled. Dekline morda ni ujel, a vedel je natančno, kje se ona in vsi, ki so sem prišli z njo, zadržujejo. Še zadnjič se je ozrl proti stavbi, ki se mu je skoraj sesula na glavo, in stekel proti Centru.

Dobro se je zavedal sledi, ki jo bo na njegovi duši pustilo dekle, čeprav jo je videl le za trenutek. Lahko je čutil svetlobo, ki jo je s starostjo pridobila njena duša, in utrinke spominov vseh njenih življenj. Česa takšnega ni občutil še nikoli in najbrž tudi nikoli več ne bo.

Predal se je enakomernemu ritmu dihanja in vetru, ki je vršel mimo, ko je stekel po ulici, točno tako kot ga je naučil starejši brat. On je bil tisti, ki je odkril prvo dušo, kakšen ponos in slavo bo njihovi družini prinesla novica, da je mlajši brat našel drugo.

Skupaj bosta dokazala, da lahko v Centru uspe kdorkoli. Skupaj z bratom bosta Centru povrnila ugled, ki ga je izgubil. Skupaj se bosta zapisala v zgodovino.

 

Petintrideseto poglavje: KAJA

To mora biti del načrta. Sam laže, da bi naju spravil od tu. To je edina možnost. Saj ne more govoriti resnice, kajne? Zakaj bi govoril resnico? Kako bi to pomagalo?

Poskušala sem se umiriti in biti tiho. Poskusila sem umiriti svoje histerično hitro dihanje in skriti kakršenkoli znak panike, ki me je zgrabila. Sreča me je kot vedno zapustila in v sebi nisem uspela najti niti kančka hladnokrvnosti, ki sem jo tako zelo potrebovala.

»To... to je nemogoče. Ne, ne. Jaz sem Emilijina sorodna duša …, ne on.« Jecljanje, ki me je naenkrat popadlo, je očitno motilo samo mene.

Sam se je odzval prvi: »Jaz …« Namrščil se je in se začel pačiti, kot da se poskuša nečemu upirati. »Nikoli nisi bila ti. Bilo je samo …« Spet je naredil isto grimaso: »Vsi so ti tako govorili že od začetka, čeprav si bila le ena izmed mnogih nosilcev spominov. Nisi ti kriva, da si jim verjela. Tudi jaz jim bi. Energija, upanje in nasploh vera, ki si jo vložila v to misel, te je prepričala v laž in začela si si graditi svet na teh lažeh …« Zdelo se je, kot da je hotel povedati še nekaj, a usta so ostala odprta in iz njih ni prišel niti glas, tudi potem ne, ko je še nekajkrat poskusil oblikovati besedo.

Namesto njega je nadaljeval moški, katerega imena še vedno nisem izvedela: »Saj ni bilo tako hudo, kaj, Samuel?«

Šele takrat sem zagledala strah in grozo v Samovih očeh.

»Kaj si mu naredil?«

»Nisem tako grozen, kot misliš, Kaja. Samo serum resnice je bil. V takšnih časih si ne moremo privoščiti kakršnekoli nezvestobe ali laži. In Samuel ni ravno zgled popolnega delavca.«

Resnica me je zadela nekaj trenutkov pozneje in veliko preveč je je bilo, da bi lahko prenesla. Z rokami sem se oprijela roba postelje in se sesedla nanjo čakajoč, da se besede posedejo.

Leo, na katerega sem čisto pozabila, je izkoristil sekundo tišine in se predramil: »Kako ti lahko verjamemo, če sploh ne poznamo tvojega imena?«

»Imena niso pomembna. Ali pa so preveč pomembna, da bi si tak privilegij lahko privoščili. Izberita sama. Poleg tega pa verjemita, meni ni mogoče zaupati.«

Še vedno se mi je vrtelo in odgovor na Leovo vprašanje ni pomagal.

»Kaj hočeš povedati?«

»Da je serum resnice zaradi površnosti Centra dostopen vsem, Leo. Še kaj?«

Takrat me je zadelo. »Od …, od kod poznaš najini imeni?«

Nasmehnil se je in me zgrabil za nadlaket. Močno. »Oh, saj res ni pomembno.«

Poskusila sem se umakniti, a ni nič pomagalo. Obrnila sem se in zgrabila Leovo dlan: »Leo!« Kar je bilo mišljeno kot krik, je iz mojega grla prišlo le kot pisk ranjene mačke.

»Hej! Pusti jo!«

Ni pomagalo. Proti Leu sem segla še z drugo roko, a spolzela mi je zaradi nenadoma potne roke.

Ostra igla je bilo zadnje, kar sem začutila, preden je svet okoli mene izginil.

 

Šestintrideseto poglavje: EMILI

»Kar …, kar bile so tam in potem jih ni bilo več.«

Lola me je prijela za ramena in me pogledala v oči: »Emili, umiri se! Globoko vdihni in poskusi še enkrat. Tokrat počasi, če se da.«

Poskusila sem to opraviti na njen način. Vdihnila sem.

»Si v redu?«

Preden sem ji odgovorila, sem morala o tem resno premisliti. Potem sem pokimala.

»Dobro. Zdaj pa še enkrat povej, kaj se je zgodilo. Vsaj počasneje, če ne moreš počasi. Bo šlo?«

»Lovil me je. Mislim, da je bil samo eden, ampak nisem prepričana. Bilo me je strah, stekla sem in šla sem po stopnicah in potem jih ni bilo več. Stopnic mislim.«

»Jih ni bilo več ali jih ni bilo več?«

»Sara?«

»Oprosti. Sem že tiho.«

»Uh. Nisem prepričana. Predstavljala sem si, da slišim rušenje stopnic, kako se premikajo, sesedajo. Skoraj tako kot v zgodbah, ki mi jih je govorila mama. Saj veste: zmaji in princese. Samo malo bolj …, drugačne. In ko sem se obrnila, stopnic ni bilo več. Samo še prah in kosi, ki so ostali od stopnic.«

Noe si je pomel roke: »Torej praviš, da so v tvojih pravljicah za lahko noč iz zgradb ostale samo še ruševine, in ko si si to predstavljala v glavi, se je uresničilo?«

Odkimala sem. Ko je to povedal tako, je zvenelo noro: »Ne ravno.«

»Razumem. Pogrešamo dva člana in ubadamo se s pravljicami, ki se uresničujejo.«

Lola je Noeta ostro udarila po zadnji strani glave: »Obnašaj se, otrok.«

Ko se je obrnila proti meni, je bil njen glas za več kot odtenek nežnejši in pogled v njenih očeh materinski: »Misliš, da bi lahko ponovila? Karkoli je že bilo.«

Skomignila sem z rameni: »Lahko poskusim.«

V resnici sem dvomila v to, a imeli smo dovolj težav tudi brez mojega jamranja. Nisem bila prepričana, kje sploh začeti. Prvo, kar sem se spomnila, je bila telepatija, a ta ni delovala, odkar smo prišli sem. Stopnice so bile naslednje, kar sem črtala s seznama. Dovolj sem jih porušila za en dan. Takrat sem se spomnila vreč, ki jih je prinesel Noe.

Veke sem močneje stisnila skupaj. Tukaj ... nič.

Čutila sem, kako so se mi mišice napele, ko sem dlani stisnila v pesti. Spet nič.

Skoraj sem že obupala, ko sem nekaj začutila. Kot neke vrste vibracijo. Vrnila sem se na mesto, kjer sem jo zaznala in spet je bila tam. Komaj sem jo čutila, a vseeno je bila tam.

Odprla sem oči in pogledala okoli. Sara je bila še vedno tam. Prav tako kot Lola, Noe in Pip. Vsi so bili tam. In prav vse sem čutila.

Nasmehnila sem se, pogledala Noeta in potem Lolo. Nisem bila prepričana, kdo se bo odzval prvi, a v vsakem primeru sem nasrkala. Ni mi bilo mar. Spet sem se zarežala, tokrat glasneje, potem pa se oglasila, preden bi si premislila: »Resno, Noe? Rože? Za Lolo?«

 

»Kaj pa zdaj?«

»Zdaj? Zdaj čakamo.«

Mlajši se je nerodno prestopil in s stopalom zdolgočaseno začel drsati po tleh. »Kaj sploh delamo tukaj?«

Starejši je v nejeveri zavil z očmi in pogledal mlajšega: »Nekdo bo prišel. Lahko zdaj utihneš?«

Mlajši je samo pokimal. Nekaj časa se je še poigraval s peskom in risal po tleh, potem pa se še enkrat oglasil: »Ampak zakaj midva?«

»Ker naju je šef določil. Zdaj pa molči.«

Mlajši je molčal.

»Kaj želita? Najbrž me nista sem klicala, ker vama je bilo dolgčas.«

Starejši je potreboval trenutek, da si je oddahnil od nenadnega prihoda, preden je uspel odgovoriti.

»Ne. Najin šef pošilja sporočilo.«

Smeh, ki je prišel izpod kapuce je bil sproščen. Preveč sproščen.

»In zakaj mi tega ne pove sam?«

»Rekel je, da je zaposlen.«

Mlajši je pogledal starejšega, ko je začutil strah v njegovem glasu.

Kapucar se je namuznil in kljub pokrivalu, ki mu je skrival obraz, je bilo očitno, da se zabava.

»Naj me pokliče, ko bo spet prost. Takrat bova govorila.«

Potem je izginil.

 

Sedemintrideseto poglavje: KAJA

»Dobro jutro, zaspanka!«

Odprla sem oči in jih še stisnila nazaj skupaj. Glavo sem nagnila na stran in se poskušala izogniti soju svetilke, ki mi jo je moški uperil v obraz. Svetloba je naenkrat pojenjala.

»Oh, to. Pozabil sem na tole stvarco.«

Ponovno sem odprla oči in tokrat je bila svetloba sprejemljiva.

»Tako. Bolje?«

Razumela sem retoričnost vprašanja, a zdelo se mi je, da moram izkoristiti vsako priložnost, ki jo dobim. V odgovor sem mu zakrakala preprost: »Ja,« in se prestrašila ob drugačnosti svojega glasu. Še vedno je bil moj, a bil je bolj hripav in skoraj sem lahko slišala, kako se je lomil na robovih.

»Razumem, da morda želiš izvedeti malo več.« Moški je z rokami zamahnil okoli sebe: »O vsem tem.«

Bilo me je strah lastnega glasu, zato sem mu v odgovor samo pokimala.

Moški si je ob mojem odzivu zadovoljno pomel roke: »Pravzaprav sploh ne vem, kje naj začnem.«

Pogoltnila sem slino in si s tem vsaj malo ovlažila grlo. Hotela sem mu odgovoriti, ko mi je ob ustnice prislonil kazalec in me utišal.

»Aaa. Ko si tiho, si mi čisto všeč. Jaz sem tisti, ki tukaj govori.«

Nasmehnil se je in stopil korak nazaj: »Kje smo ostali?« Namrščil se je, kot da razmišlja, nato pa pokimal sam sebi: »Seveda.«

Kot da bi poplesaval, je spet stopil bližje, jaz pa sem otrpnila na stolu. »Dobrodošla med Varuhi. Lovci, ki se skrivajo v sencah. Za nekatere smo demoni, ki ubijajo in krivdo zlivajo na druge. Ampak vidiš, za druge smo angeli, ki so prišli zato, da rešijo ta svet. Ključno vprašanje pa je, kako nas vidiš ti?«

Poskusila sem sprostiti dlani, ki sem jih imela na hrbtu stola stisnjene v pesti.

»To pa ne bo šlo. Razumeti moraš: tu je samo en pravi odgovor. Na tebi je, kdaj boš to doumela.«

Zamežikala sem proti njemu in poskušala razumeti, kar mi je govoril.

»Ti …, ti hočeš, da delam zate?«

Zvok mojega glasu me je spet presenetil.

Moški se je nasmehnil in odkimal: »Ne ravno tako. Bila bi bolj …, hmm …, partnerja.«

Zaslišala sem Leov glas, a vedela sem, da si samo domišljam. Lea ni tukaj. V ušesih so se mi kar naprej ponavljale besede, ki jih je povedal Sam. Vse sem si samo domišljala. Živela sem v lastni iluziji in sanjarila tako, kot sem vedno. Vse, kar sem, je ovira. Ampak to so moji prijatelji. Mogoče Emili ni moja sorodna duša, ampak še vedno je moja prijateljica. Nikoli mi ni dala razloga, da ji ne bi zaupala.

Obrnila sem se stran od moškega – potrebovala sem trenutek zase. In tam je bil. Leo. Stal je skoraj ob vratih sobe in se nasmihal točno tako kot v morah. »Vsi te bodo pozabili, Kaja. Nikomur nič ne pomeniš, sestrica. Vedno si bila le črna ovca. Črna ovca v družini, črna ovca na tem in drugem svetu, vraga!  Črna ovca si v lastni usodi. Vsaj v nečem si dobra, mala. V izgubljanju. Izgubljaš znova. In znova. In znova!«

Zadnje besede je skoraj izpljunil vame. Veke sem stisnila skupaj, kolikor sem lahko, in nagrbančila čelo ter obrvi.

»Pojdi stran … Ne …«

Vse je bilo točno tako kot nekakšna mora, le da se je zdaj vse skupaj dogajalo pri belem dnevu. Pogledala sem proti mestu, kjer je prej stal Leo. Ni ga bilo več. A moški je bil še vedno tam.

»Torej? Kaj bo?«

Glas, ki je sledil, je bil Emilijin. »Resno, Kaja? Še vedno ne veš? Nikoli nisi bila ti tista. Kaj nisi čutila iskre med mano in tvojim bratom? Hotela si ukrasti moje telo, Kaja! Misliš, da ne vem?! Želela si vzeti moje telo, se umakniti stran od kaosa, ki si ga povzročila na svojem svetu, in naprej sanjariti v majhnem kraljestvu, ki si si ga ustvarila tukaj notri.« S členki se je močno potrkala po glavi. Premočno. »Nora si, Kaja. To je vse, kar si.«

Nisem mogla več. Otresla sem z glavo in poskušala pozabiti na Emili. Nič od tega ni bilo resnično. Leo in Emili nista bila resnična. To so samo halucinacije. Ampak Emili je bila še vedno tam. Stala je zraven Lea in znova in znova ponavljala isto. Nora sem.

Pogledala sem proti moškemu in se poskusila zbrati, dokler sem lahko še vsaj malo krotila glasove. »Jih bo... boš ustavil? Prosim, samo … na... naj se vse neha.«

»Novo življenje, Kaja. Vse lahko pustiš za sabo. Vse, kar moraš reči, je ja, Kaja. Samo reči ja.«

Pokimala sem in stresla z glavo, da so mi lasje prekrili obraz: »Naj bo vsega ko... konec.«

Na strani sem še vedno videla Lea in Emili, a poskušala sem ju prezreti.

»Potrebujem tvojo besedo, Kaja. Slišati te moram reči ja.«

Ponovno sem stresla z glavo in se poskušala znebiti glasov: »Pojdite stran!«

Slišala sem mamin glas v ozadju, kako se mi smeji v obraz. Leo in Emili sta bila še vedno tam in postave so se še naprej množile. Globoko sem vdihnila in tresoče ustnice stisnila skupaj: »Ja.«

Ponovila sem samo za vsak slučaj: »Ja.«

Moški je stopil za mano in ton njegovega glasu se je osvetlil za nekaj odtenkov. Čutila sem njegove velike dlani, ki so me prijele za zapestja, ko mi je s svojimi grobimi prsti začel razvozlavati vrvi, s katerimi sem bila privezana na stol.

»Pozdravljena med nami, partnerka.«

 

Osemintrideseto poglavje: EMILI

»Nikoli jih nisem kupil.«

Noe se je hitro ozrl proti Loli in se potem spet osredotočil zame: »Lahko zdaj zamenjamo temo? Tukaj je malo več kot ena pomembnejša tema za razgovor.«

Lahko bi prisegla, da sem ga slišala pod sapo zamrmrati: »Zmanjkalo je vrtnic.«

Nasmehnila sem se in mu pokimala v odgovor, hkrati pa poskušala prezreti rdečico na Noetovih licih. Maščevanje je sladko.

Pogledala sem proti Loli, ki me je kot pričakovano zasula z vprašanji: »Kaj se je zgodilo? In kako? In Noe, ni pravi čas za vrtnice. In raje imam naglje.«

Poskusila sem skriti nasmeh in odgovoriti Loli: »Nisem prepričana, kaj se je zgodilo. Preprosto sem bila v Noetovi glavi. V vseh vaših glavah. Mislim, ne dobesedno, samo slišala sem vaše misli. In spomine.«

»Bi lahko to ponovila?«

»Najbrž.«

»Čakaj malo. Če si bila, saj veš, …« Sara je nerodno pokazala na glavo, »tukaj, potem veš vse, kar se nam je kadarkoli zgodilo?«

Skomignila sem: »Večino. V resnici ni tako preprosto. Vse skupaj je megleno, in če hočem kaj vedeti, se moram res osredotočiti na tisto, in še takrat ni delovalo.« Pogledala sem Noeta, potem Lolo. »Tebe, Noe … Tebe sem z lahkoto prebrala. Lolo sem komaj, in še to so bili samo delci, nič jasnega.«

Z roko sem zamahnila proti Sari: »Bi …, bi poskusila nekaj?«

»Odvisno, kaj?« Sara je skomignila in skočila v zrak.

»Poskusi govoriti z mano.«

Sara se je zahihitala: »Saj že govorim s tabo, tepka.«

Odkimala sem in prekrižala roke: »Ne tako. Dobro veš, kaj mislim.«

Sara je najprej samo zmedeno buljila vame, potem pa končno pokimala. To je bil edini gib, ki ga je naredila, preden se je spet osredotočila name. Počasi se je vzravnala na mestu in dlani vsakič znova stisnila v pesti ter jih sprostila. Gubala je čelo in takrat sem jo prvič videla popolnoma resno in z umirjenimi lasmi. Bilo je prvič, da sem opazila stran, ki je bila večino časa skrita pod masko svobodne, radožive in mlade popotnice. Senca, ki se je priplazila na njen obraz, me je sprva prestrašila. Njene šarenice so vzvalovile v odtenkih rjave, ki jih nisem še nikoli videla, in zenice so se razširile. Nosnice so se ji širile in krčile enakomerno in usklajeno z dihanjem. Obleke so se sesedle okoli nje in ji objele postavo, bosa stopala pa so bila videti skoraj mrtva, prvič po dolgem času mirujoča na hladnih tleh.

Emili?

Ozrla sem se proti Sari in ob njenem uspehu zadovoljno pokimala. Sara se ni niti malo trudila ohranjati mirne krvi in temna podoba, ki je bila na njenem mestu še sekundo prej, je izginila. Prijela me je za roki in naju začela vrteti po sobi.

Ko se je končno umirila, sem pogledala proti ostalim, ki so v nevednosti prestrašeno gledali okoli. »Kdo je naslednji?«

Prvi se je zbral in odgovoril Pip: »Kaj?« Nekajkrat je pomežiknil, preden se je dokončno sestavil skupaj in uspel povedati več kot eno besedo: »Kaj se je ravnokar zgodilo?«

»Sara je podrla umsko steno. Vsi imamo eno,« pokazala sem nanj. »Tebi in ostalim ta zavira sposobnosti. Meni, na primer, vpliva na spomine.«

»In kaj naj naredimo?«

»Nič lažjega: podrimo jo!«

 

Ženska je bila s stereotipno podobo knjižničarke, ki jo je nosila, zadovoljna. Kljub mladosti skoraj bele lase je imela spete v tesno figo na vrh glave in na konici privihanega nosu so ji stala majhna okrogla očala za branje. V krilu, ki ji je segalo do kolen, in pleteni jopici je listala po debeli in prašni knjigi pred sabo.

Z vsako stranjo je lahko občutila drug vonj. Osebnost. Dušo. Obrnila je še eno stran in s prsti previdno potegnila prek vijug, ki so se vile na robu vsake strani. Natančnost rokopisa je bila veličastna. Roka se ji je tresla, ko je s prsti otipala šibko točko v vezavi in jo izkoristila. Že ena sama stran je bila neprecenljiva, kaj šele cela knjiga. Ženski je bilo iz trenutka v trenutek bolj žal za škodo, ki jo je storila.

A kaj naj? Vsi so vedeli, da bo denar nekoč zavladal, in tako se je tudi zgodilo. Vse se da kupiti, samo pravo številko je treba povedati. Tudi usodo.

In prav to se je ravnokar zgodilo. Bila je usoda ene same duše, samo ena pergamentna stran, a cena je bila veliko več kot samo denar. Številka, ki se je ženski zdela že skoraj absurdna in še več v zameno za nekaj imen in besed.

Poskusila je pozabiti na vse skupaj in si iz glave izbila še zadnje dvome ter jih nadomestila s sanjami in vsem, kar si bo lahko kupila s tem denarjem.

Stopala je med tihimi prašnimi policami, polnimi neverjetnih zgodb, vrednih več, kot je življenje smrtnika. Ampak tudi to si zdaj lasti. Minilo je dolgo, stoletja, odkar je nazadnje trgovala s človeškimi dušami.

 

Devetintrideseto poglavje: KAJA

Oblačila, ki so mi jih prinesli, so bila udobna. V dolgi črni jopici, ki mi je segala skoraj do kolen, sem se počutila podobno kot v eni izmed Emilijinih oblek. Pod jopico sem nase navlekla še majico in hlače, nič posebnega. Ko sem se preoblečena vrnila v sobo, kjer me je že čakal moški, mi je ta potisnil pas.

»Zapni si ga. Potrebovala ga boš.«

Upoštevala sem njegova navodila in si čez majico zapela pas. Stran, kjer je z njega visel trak s pištolo in je bila težja, mi je obvisela točno na boku. Moški mi je, preden bi se lahko podrobneje posvetila pasu, v roke potisnil še nekaj: bodalo. Orožje sem med opazovanjem previdno obračala v potnih dlaneh. Ročaj je bil že dodobra obrabljen in v rji si skoraj lahko videl odtis dlani. Poteze svetlečega se rezila so bile na konici preproste in elegantne, ob ročaju pa je bila ravna površina prekrita z vzorci in besedami, ki jih nisem prepoznala.

»Zakaj pa to?«

»Ko bo trenutek pravi in ga boš potrebovala, boš vedela.«

Namrščila sem se ob odgovoru in ga jezno pogledala. Potrpljenje me je minevalo: »Lahko bi bil malo manj skrivnosten. Partnerja sva, saj veš.«

Preden mi je v odgovor iztegnil roko, je nekaj trenutkov razmišljal. Ponujeno roko sem sprejela in jo močno stisnila, da sem se prepričala o njeni resničnosti.

»Jaz sem Raz.«

Nasmehnil se je in s tem pokazal svetleči zob v ozadju in še nekaj podrobnosti, ki jih nisem želela videti.

»Vidiš, Kaja. Bolje je biti zloben. Če si brez srca, ni možnosti, da ti ga kdo zlomi.«

Obrnila sem se proti glasu in zagledala Lea.

»Moraš razumeti. Vsem pač ni usojeno živeti dlje. Nekateri si to možnost z neumnostjo vzamejo sami.« Skomignil je z rameni: »Ampak to že veš.«

»Pojdi stran!«

Začutila sem Razovo roko na rami, ko me je obrnil proti sebi: »Nikogar ni tam, Kaja. Sama sva v sobi.«

Zadrževala sem solze. Počasi sem obdelala in ponovila Razove besede: »Nikogar ni tam.«

»Torej nismo resnični, Kaja? Boš rekla, da nič ni bilo resnično? Moja risba, ki si jo skrila in na koncu tudi izgubila, ni bila resnična? Edino, kar tukaj ni resnično, si ti. Ti in nihče drug.«

Prste sem zakopala v temne lase in pustila, da so se solze usule po licih. Slišala sem Razov glas, a razločila sem le Emilijine besede. In mamine. In Leove.

»Utihnite!«

Zazrla sem se v tla, na katerih sem klečala, in zagledala bodalo ravno v dosegu roke. Stegnila sem se proti njemu in se poskušala izogniti Razovim dlanem, ki so me v istem trenutku poskusile ustaviti. S prsti sem se dotaknila rezila in se mu poskušala približati. V tretjem poskusu pa so prsti namesto ob topi del bodala naleteli na ostro konico in začutila sem, kako mi je kovina predrla kožo.

Roko sem refleksno potegnila k sebi in ranjen prst potisnila v jopico. Ko je topa toplina prenehala in jo je nadomestilo skelenje, sem rano poslinila in si jo natančneje ogledala.

Ni bila tako huda, bolj je bila podobna tistim nadležnim urezninam s papirjem – tako majhne, kot so, peklensko skelijo. Vlekla se je čez blazinico kazalca na desni roki, a to ni bilo tisto, kar je pritegnilo mojo pozornost. Kri, ki se je spet začela nabirati, ni bila rdeča. Bila je zlata.

Šele takrat sem ugotovila, da me je Raz pustil pri miru in se umaknil.

»Povedal sem ti. Edinstvena stvarca tole bodalo.«

Začudeno in vprašujoče sem pogledala navzgor proti Razu: »Rezilo pred tabo je edino znano orožje, ki lahko kakorkoli rani vse starejše duše.«

To ni bilo mogoče. Papirne ureznine so bile pri moji nerodnosti vse prepogoste in tudi na razbitih kozarcih sem se že urezala.

»Ne po nesreči. Tu ne govorimo o enem življenju. Posledica je večja. In povzročena namerno seveda.«

»Kako to misliš?«

»Smrtna rana. To je edino orožje, ki lahko trajno in večno ubije prvo dušo.«

Vedela sem, kaj je vse to pomenilo, čeprav si nisem želela. Tega nisem mogla narediti. Ali nisem hotela? Je tu sploh razlika?

Besede so mi komaj zletele z jezika: »Kaj imam pri vsem tem jaz?«

»Oh, Kaja. Vez, ki je med teboj in Emili, je močnejša od česarkoli drugega. Ti si tista, ki bo držala ročaj, ko bo prepojen s krvjo.«

 

Štirideseto poglavje: EMILI

Lola je rekla, da je občutek neverjeten. A to je bilo tudi vse, kar je uspela povedati, preden se je zaradi glavobola sesedla na posteljo. Sari se je zgodilo podobno. Omenila je edinstven občutek, potem pa kot štiriletna deklica začela poskakovati in plesati po sobi. Za tem si Noe in Pip nista upala podreti svoje stene.

»Oboje bo minilo. To so samo … stranski učinki.«

»Ja, seveda. Stranski učinki ti prinesejo grozne migrene in nenadno psihološko pomladitev.«

Pip je stopil proti meni: »Jaz bom.«

Pokimala sem, ko se je spustil na tla kakšen meter od mene in po turško sedel nasproti mene. Sprostila sem prste in stresla dlani. Privzdignila sem obrvi in ga pogledala: »Si pripravljen?«

V njegovih kot črnilo temnih očeh sem opazila strah, a ko je pomežiknil, je vse to izginilo. Pip je pokimal. Zaprl je oči in jaz sem jih takoj za njim.

V temi in tujih mislih je bil svet popolnoma drugačen.

Ko sem zid poskusila podreti prvič, sem bila v Sarinem svetu. Bili sva na prašni cesti in Sara je bila v celoti poškropljena z barvami. Pot je bila takšna kot vse, a nekaj na njej je bilo drugačno. Prah se ni dvigal pod stopali in nikjer ni bilo videti nobenega voza. Bila je samo Sara in še nekdo, ki ga nisem poznala. Moški poleg nje je bil visok in temno rjavi lasje so mu segali do ramen. Šele ko se je obrnil, sem ga prepoznala. Bil je Tom.

Nekaj je govoril Sari in ona se je smejala. Njena drža je bila očitno sproščena, in tudi ko se ji je Tomova roka približala, se ni umaknila. Pustila je, da je njegova roka zdrsnila na njena ramena. Pogledala je navzgor proti njemu in se naslonila nanj.

Pri njej je bil zid stolp. Visok opečnat stolp, prerasel z bršljanom. Stal je prav nasproti Sare, naravnost čez cesto. Ko sem ga prvič obkrožila, nisem našla vrat, oken ali kakršnekoli druge luknje, ki bi jo uporabila za vhod. Potrebovala sem čas, preden sem dojela, da moram za rušenje zidu sodelovati z lastnikom uma. Še dlje je trajalo, da sem se naučila komunicirati z ostalimi – za njih sem bila kot duh.

Pri Loli je bilo vse lažje. Ko sem obiskala njen um, sem se znašla v sobi, napolnjeni z zelišči. Lola je sedela na stolu, ki je imel namesto ene izmed nog razpadajoč kos lesa, a ni bilo videti, da jo je to motilo. Ovita je bila v debelo volneno odejo in nekaj govorila otrokom, ki so jo napeto opazovali s tal, kjer so sedeli. Najstarejši jih je imel mogoče dvanajst. Med njimi sem opazila Saro. Sedela je poleg temnopolte deklice v zeleni oblekici. Sara je bila vsaj deset let mlajša, a nasmeh in iskra v očeh sta bila enaka. Šele takrat sem ugotovila, čemu napeti in radovedni pogledi otrok. Lola jim je pripovedovala zgodbo. Lola je morala, da je porušila zid, samo stopiti skozi vrata.

In zdaj sem bila v Pipovih mislih. V ozadju sem slišala odmeve udarcev, in še preden je ponovno počilo, sem se ozrla okoli sebe. Noge sem imela do gležnjev zakopane v snegu in obkrožala so me visoka drevesa. Obrnila sem se v drugo smer in se napotila naprej, da bi našla karkoli živega.

Dreves nisem ločila med seboj in po dveh korakih sem izgubila še toliko smisla za smer in orientacijo, kot sem ga imela. Ko sem bila že skoraj prepričana, da sem se izgubila, je pred mano stal Pip. Ogrnjen je bil v debelo jakno, ki mu je segala do kolen, pod njo pa pulover rjave barve. Svetle lase je imel zatlačene pod pleteno kapo, čez hrbet pa mu je visela ista puška kot tisti dan, ko sem ga spoznala.

Ozrl se je okoli in svoj pogled ustavil nekje na nebu. Izostril je pogled in za trenutek okamnel, preden je, hitreje kot sem lahko videla, prijel puško in ustrelil v nebo. Ptica je padla naravnost predme in presenečena sem odskočila. Pip je za razliko od mene ostal čisto miren in preprosto stopil k meni in mrtvo žival pobral s tal. Edina sprememba na njegovem obrazu so bili privihani kotički ustnic, ki sem si jih predstavljala kot nasmeh. Takrat je izza Pipa prišel Noe. »Poglej, kaj sem ujel, oči!«

»Bolje kot zadnjič. Veliko bolje.«

Pipov nasmeh se je še bolj razpotegnil čez obraz: »Si ponosen name?«

»Ja, Pip. Ponosen sem nate.«

V opomnik sem si dala, da Noeta ali Pipa vprašam, kaj se je zgodilo. Nekaj se je moralo, da sta se tako spremenila. Prizore, kot je ta, bi lahko gledala še dolgo, a nisem imela časa za to.

»Pip!«

Ko se ni odzval, sem ga poklicala še enkrat.

Svetlolasec se je obrnil proti meni: »Emili?! Kaj počneš tukaj? So to …«

»...tvoje misli, ja.«

Prijela sem ga za zapestje in ga zasukala, da me je gledal v obraz.

»Najti morava zid in se čim prej pobrati od tod. Ne vem, kaj se bo zgodilo, če tu ostanem predolgo, in tudi ne želim izvedeti. Kakšna ideja?«

Pip je odkimal: »To je samo gozd. Drevesa in sneg … In ptiči.«

»Kaj še, Pip? Razmišljaj! Karkoli!«

»V redu …, uh …, skupaj z oči... Noetom imava kočo, mogoče miljo od tu. Ni kaj velikega, ampak ima zidove in vrata.«

Odločno sem pokimala in ga začela vleči v smer, od koder je prišel.

»Super, to bo to.«

Pip se je opotekel za mano ob nenadni sili.

»Ee …, Emili?«

Vedno bolj nestrpna sem se zasukala na mestu: »Kaj?«

Beseda je iz mojih ust priletela ostreje, kot sem sprva nameravala.

Pip je s palcem pokazal za hrbet: »Brunarica je v tisto smer.«

Moja od hlada že tako rdeča lica so zdaj še bolj potemnela.

»Ja, seveda.«

Pustila sem, da me je Pip vodil naprej v strahu, da se bom še enkrat osramotila. Na poti do cilja se mi je vsaka sekunda zdela daljša od ene ure.  Mogoče je bil to razlog, da se mi je brunarica, ko sva prišla do nje, zdela toliko veličastnejša. Koča sploh ni bila velika, a kosi lesa, ki so jo gradili, so bili polni ponavljajočih se vzorcev. Dva hloda, ki sta obdajala vrata ob straneh, sta bila edina neobdelana. Okna so bila prekrita z zmrzaljo, a barve mozaika majhnega okroglega okna nad vrati so bile prepoznavne. Nikoli še nisem videla česa, ki je bolje predstavljalo dom. Ni bila pomembna velikost ali oblika zgradbe, edino, kar je štelo, so bili ljudje, ki so hišo spremenili v dom.

Pip se je ustavil pred vrati in globoko vdihnil. Čez ramo se je ozrl proti meni in pokimala sem mu. Razprl je dlan na sredini vrat in še zadnjič vdihnil, preden jih je potisnil in odprl.

 

Velika stenska ura, ki je pred sedmimi minutami odbila polnoč, je zaprašena stala v kotu. Nikomur ni bilo mar zanjo.

Poleg nje je ovit v še debelejšo odejo prahu stal predalnik. Izpod prahu komaj viden čipkast prtiček, ki je bil nekoč rožnat, zdaj pa samo še umazano bel, je kot prt prekrival predalnik. Vse skupaj je bilo videti še bolj otožno, kot je v resnici bilo. Še celo rože, edini nekoč živi del sobe, so zdaj povešeno zrle proti obrabljenim tlom. Nekoč pisan šopek tulipanov je bila zdaj skoraj popolna paleta rjavih barv. A gospe, ki si je stanovanje lastila, to ni motilo. Skozi debele naočnike je že skoraj slepa le redko pogledala proti njim in še takrat z mislimi ni ujela smiselne povedi. Komaj je še razločila obris vnuka, ki jo je dandanes le redko še obiskal in še redkeje mu je uspela reči več kot štiri besede. »Tako žalostno me gledaš.« Za tem je po navadi izgubila nit razuma.

A četudi se je ženska v naslonjaču vedla kot nora starka, je bila daleč od tega. Vsak je imel svojo vlogo. In čeprav ji telo ni več dopuščalo zdravega odzivanja na zunanji svet, je bila njena duša popolnoma čila. In slišala je vsako besedo, ki ji jo je namenil njenega sina sin.

»Naredil bom, kar tebi ni uspelo, babica. Izpolnil ti bom tvojo edino pravo željo. Edino, ki si jo kadarkoli izrazila … Uresničila se bo. Končno ti bom lahko dovolj povrnil za vse, kar si kadarkoli storila zame, babica.«

»Zakaj ta žalosten pogled?«

In edino, kar je še slišala, so bili vnukovi koraki, ko je svojo ljubljeno babico spet prepustil osami.

 

Enainštirideseto poglavje: KAJA

»Kje se skrivajo, Kaja?«

»Nisem prepričana … Telepatija z Emili ne deluje in z Leom ste naju ugrabili prezgodaj, da bi to izvedela.«

»Znajdi se …, partnerka.«

Vsakič ko je to rekel, mi je bil zven besede manj všeč. A z najmanjšim dvomom je prišel Leo ali Emili. Zato nisem več dvomila. V nič. Zaupala sem vsem Razovim presojam in verjela vsemu, kar je prišlo iz njegovih ust.

Pokimala sem. Nisem želela podvomiti v to, kar sem nameravala storiti, preprosto prav se mi je zdelo, da naredim nekaj sama. Brez kogarkoli, ki me nadzoruje. Sama.

»Ampak nekaj želim imeti v zameno.«

»Kot sem že rekel, Kaja. Partnerja sva. Samo povej, in če bo v moji moči, ti bom ustregel.«

»Hočem videti Lea. To in obljubiti mi moraš, da ne boste ranili Lea ali kateregakoli drugega izmed tistih, ki jih boste našli, na kakršenkoli način.«

Videla sem dvom v Razovih potezah in mencanje rok ter obotavljanje z odgovorom sta govorila isto.

»Veliko prosiš.«

»Samo to. To je edina stvar, ki jo bom kadarkoli prosila, Raz.«

»Najbrž bi ti lahko ustregli …, če je to res edino, kar si želiš.«

Pokimala sem. Prepričana sem bila.

»Res je.«

»Potem naj bo. Obljubim.«

»Ga lahko vidim zdaj?«

»Prej kot opravimo s tem, prej se lahko lotimo resnih zadev.«

Bodalo, ki sem ga še vedno obračala v rokah, sem potisnila za pas in nestrpno vstala. Raz je bil na nogah takoj za mano. Prijel me je za podlaket in me obrnil proti vratom.

»Pojdi z mano.«

Vsi hodniki so bili beli ali sivi in skoraj takoj sem ugotovila, da bi bilo štetje ovinkov nesmiselno. Zato sem gledala v in samo v Razov hrbet, ki me je vodil okoli.

»Koliko še?«

Raz se je ustavil pred vrati, ki so se meni zdela čisto enaka kot vsa druga.

»Tukaj sva.«

Nohte palcev sem zakopala v dlani in nohte ostalih prstov v palce. Jopica, ki se mi je prej zdela tako zelo udobna, je bila nenadoma grozno srbeča in hlače so visele na meni.

»Pripravljena?«

Nemirno sem stresla z glavo in se medtem ugriznila v ustnico. Začutila sem kovinski občutek v ustih, ko je iz razpoke v ustnici pritekla kri.

»Pripravljena.«

Za vrati je bila tišina, kar me je naredilo še toliko bolj nestrpno. Ko so bila vrata odprta in je bil prehod prost, se je Raz zrinil skoznje, še preden sem lahko stopila naprej. Poskusila sem se prebiti mino njega, a Raz se je ustavil na prehodu in mimo njegovih širokih ramen nisem videla ničesar. »Raz? Kaj se dogaja?«

Ni mi odgovoril. Namesto tega se je obrnil, kjer je stal in začel skoraj teči po hodniku. »Kje sta?! Kam za vraga sta šla?!«

Njegov že tako globok in močan glas je zdaj, ko je odmeval po hodnikih, zvenel še bolj gromko: »Kam sta izginila?!«

 

Dvainštirideseto poglavje: EMILI

Pip se je odzval bolje kot Sara in Lola. Na tleh, kjer je sedel, se je rahlo zibal naprej in nazaj in si tiho brundal isto melodijo kot v svojih mislih. Zdaj je ostal samo še Noe, a ta se je vsega skupaj še vedno otepal. Vsakič, ko sem ga vprašala, če je pripravljen, mi je ponudil isti izgovor: »Ti imaš to stvar z mislimi, jaz sem zadovoljen s pestmi.«

Razumela sem njegove dvome, in čeprav se nisem strinjala z njim, sem vedela, da ga v to ne morem siliti.

»Kakšna ideja, kako jih spraviva nazaj k sebi?«

Odkimala sem. »Ničesar ne smeva na silo. Potrebujejo čas in vse, kar lahko narediva, je, da jim ga pridobiva.«

Z levo roko sem se naslonila na okensko polico, jo pogledala in poskusila premagati nenadno vrtoglavico. Ljudje so se zdaj že nabirali na cesti, čeprav je bila ura še zgodnja in sonce še ni vzšlo. Ljudje so, večinoma v dvojicah, počasi hodili ob stavbah in se ozirajoč se previdno pomenkovali. Dva pa sta izstopala. Bila sta še predaleč, da bi lahko razločila njune obraze, a bila sta edina, ki sta tekla.

Bela halja je enemu izmed njiju plapolala po zraku, ko je poskušal dohiteti hitrejšega. Zaostali je nekaj zadihano rekel moškemu pred njim, ta pa je samo odkimal. Malo je upočasnil in tisti v beli halji ga je končno ujel, potem pa sta oba tekla naprej.

Kdo sta, sem dojela, ko sta bila že skoraj pod oknom. Niti zakričala nisem proti njima, preden sem se pognala skozi vrata in po zasilni lestvi iz vrvi, ki smo jo postavili, navzdol. Ko sem skozi vhodna vrata stekla na ulico in se zaletela naravnost v osebo, ki sem jo lovila, se nisem umaknila. Obraz sem zakopala v njegov prsni koš in ga objela, kolikor sem ga s svojimi kratkimi rokami lahko.

»Leo …«

Oči sem imela priprte, a za svet okoli mene mi je bilo v tem trenutku popolnoma vseeno. Leovo napeto telo se je hitro za tem sprostilo in na svojem hrbtu sem začutila njegove dlani.

»Emili?«

Pokimala sem z glavo, ampak to je bilo tudi vse, kar sem zmogla. Stopila sem nazaj, ravno toliko, da sem ga lahko videla in proučila njegov obraz. Razen prepotenega z lasmi prekritega čela, modrice pod desnim očesom in prebite ustnice se ni nič spremenil – ne, da bi se moral. Pogledala sem proti drugemu moškemu v beli halji in pozornost takoj, ko nisem nikjer videla Kaje, preusmerila nazaj k Leu.

»Kje je Kaja?«

Leo je zaprl oči in odkimal: »Mogoče bi bilo bolje, če se o tem pogovorimo, kje bolj na zaprtem.« Pogledal je okoli: »Kje so ostali?«

Stopila sem še korak nazaj proti vhodnim vratom in se ozrla okoli za komerkoli, ki bi lahko prisluškoval.

»Zgoraj.«

Znanstvenik je še vedno nerodno postopal poleg Lea in si ogledoval okolico. Potreboval je čas, da je začutil moj pogled na sebi, potem pa se je odzval takoj: »Jaz sem Sam.«

Pokimala sem in se v odgovor nasmehnila: »Emili.«

Ko je bilo to urejeno, sem ju še enkrat pogledala in jima obrnila hrbet: »Gremo?«

Koraki, ki so odmevali za mano, so potrdili Leovo in Samovo prisotnost. Nasmehnila sem se ob njunih presenečenih obrazih, ko sta zagledala lestev. Bila sem že v zgornjem nadstropju, Leo in Sam pa sta še vedno samo stala tam.

»Kaj je zdaj? Vama moram pokazati, kako plezati po lestvi?«

Leu so se, kot da bi se šele zdaj prebudil iz transa, razjasnile oči in naenkrat je stal poleg mene. Sam mu je sicer bolj počasi in nerodno, a vseeno, sledil. Prizor v sobi je bil skoraj enak kot prej. Sara je še vedno plesala naokoli in tudi Pip je še vedno mrmral isto melodijo, a Lolo je glavobol očitno minil in zdaj se je na postelji šepetaje pogovarjala z Noetom. Ko sta naju opazila, je Noe hitro vstal in stopil stran od postelje, Lola pa je samo pokimala proti nam.

»Umm … Našla sem dva kužka?«

Vse skupaj je bilo bolj vprašanje kot trditev.

Še celo Sara se je za sekundo ustavila: »Tisti z belo haljo je luštkan,« potem pa se vrnila k plesanju po že tako majhni sobi. In tako je bil Sam sprejet v našo malo druščino.

 

Tragična nesreča. Ti dve besedi sta krasili prav vsak časopis, ki si ga lahko kupil. Center je pretresla katastrofalna nesreča …

Nesreča? To je iz moškega izvabilo posmehljiv nasmeh. Kdo pa to sploh verjame!?

…, ki se bo zagotovo zapisala v zgodovino ustanove. Najbolj vroča novica ta hip pa so prosta mesta vrhovne trojice – v nesreči so vsi trije, ki so ta mesta zasedali, usodno ranjeni ali že najdeni mrtvi. Osebe so še vedno pogrešane in preiskovalci ter znanstveniki še vedno delajo na kraju nesreče …

Moški je zavil z očmi, obrnil stran v časopisu in bral naprej. Vsak bolje izobražen človek je vedel, da je vse to le pretveza.

… Kaj več o tem do zdaj še ni znanega, saj je zaradi možne nevarnosti območje še pod strogim nadzorom. Preberite ekskluziven intervju z znanstvenikom, ki nam je o vsem skupaj zaupal še več …

Še več laži, ja! Nič drugega. Moški je zmečkal časopis in ga vrgel v smetnjak poleg pisalne mize, za katero je sedel. Dovolj je imel vsega.

 

Triinštirideseto poglavje: KAJA

Kot da bi preganjala muho, sem zamahnila z roko in poskusila utišati Leov glas, medtem ko sem se poskušala zliti s steno.

Raz je že več kot deset minut besnel in mlatil okoli, edino, kar pa sem si želela jaz, je bil pravi Leo namesto preklete halucinacije. Vraga, še Emili bi bila dobra!

Zatisnila sem oči in si poskušala predstavljati čim natančnejšo sliko zelenega slona v vijoličnih nogavicah. To je vsaj malo odvrnilo mojo pozornost, in ko sem spet odprla oči, sem od presenečenja z glavo udarila v steno, ko sem se poskusila izogniti pogledu Razovih treznih oči, ki so buljile vame bližje, kot je bilo udobno.

Previdno, da ne bi sprožila kakšnega boksarskega refleksa, sem dlan naslonila ob Razov prsni koš in ga potisnila stran od sebe. »Osebni prostor …, partner.«

Nasmehnil se je in zadovoljno pokimal, medtem ko je stopil korak stran od mene. Nova razdalja med nama mi niti malo ni umirila živcev, a bilo je vsaj malo bolje kot prej. Privihal je kotičke ustnic in mi pokazal svoje svetleče zobe.

»Kaj praviš, kam je šel?«

Skomignila sem: »V mestu nisem dovolj dolgo, da bi lahko sklepala, a rekla bi, da je šel iskat Emili. In preden vprašaš – ne, ne vem, kje je.«

Raz se je namrščil in zasukal na petah: »Pridi, Kaja! Na lov greva.«

Ko sem stopila iz sobe, sem za sabo še slišala Lea, kako mi v pozdrav vpije: »Držim pesti za še eno truplo, Kaja!«

S prstom sem hitro potegnila po licu, pod očesom, in preden bi kdorkoli opazil, z obraza izbrisala vsako sled o solzi, ki je tam polzela še trenutek prej.

Raza sem ujela šele dva ovinka pozneje, in ko sem ga našla, je čez črn suknjič že imel poveznjen črn plašč, pod katerim je bilo komaj opazno orožje, ki ga je maloprej obračal in proučeval v rokah. Ko sem ujela njegov pogled, sem z roko pokazala na prazen hodnik pred sabo: »Tukaj sem nova. Kaži pot!«

Nekaj časa me je gledal, nato pa samo pokimal, se obrnil in se odpravil stran od mene. Sledila sem mu. Pot ni bila nič drugačna od prejšnje in tokrat niti poskusila nisem slediti ovinkom. Sčasoma se bom že navadila.

Spremembe okolja sploh ne bi opazila, če me prah, ki je nenadoma napolnil ozračje, ne bi silil na kašelj. Raz poleg mene ni imel podobnih težav. Ko sem se ozrla proti njemu, se je namrščil in samo pokimal: »Včasih je bilo vse tako čisto, zdaj pa komaj še najdeš zrak, ki je vreden dihanja.«

Nisem bila prepričana, kako odgovoriti na to.

»Kam zdaj?«

»To je na tebi. Bila si zadnja …, no, pravzaprav edina, ki jih je videla. Zato, Kaja, kar naprej.«

Stopila sem korak naprej in se poskušala pretvarjati, da vem, kaj počnem. Ozrla sem se okoli sebe in namrščila obrvi, ko nisem videla ničesar znanega. Naredila sem še en korak naprej in zaklela, ko sem z desno nogo stopila v blato. Poskusila sem vsaj malo otresti umazanijo s svojih novih škornjev, ko sem na mehkih tleh poleg sebe nekaj opazila. Bil je odtis čevlja, a ne moj. Moj je bil manjši in viden je bil malo bolj levo od tega. Zgubala sem čelo in se sklonila bližje. Odtis čevlja je bil širši, večji in globlji, kar je pomenilo, da je bil lastnik moški, težji od mene.

»Si kaj našla?«

Vstala sem in se obrnila proti Razu, ki je stal za mano. Ničesar nisem rekla. Pokimala sem in s stopalom zamahnila proti odtisu.

»Dobro opazuješ, partnerka.«

Zavila sem z očmi in Raza prepustila proučevanju odtisa, medtem ko sem jaz stopila v smer, kamor je vodil odtis.

 

Štiriinštirideseto poglavje: EMILI

Umiriti plešočo Saro je bilo po mojem mnenju nemogoče, a Samu je uspelo skoraj takoj. Zdaj je sedel na postelji poleg Lole, Sara pa v njegovem naročju. Noe je slonel ob steni v kotu sobe, Pip se je še vedno zibal na istem mestu kot prej, Leo pa je nemirno pogledoval skozi okno in iskal zasledovalce, ki jih ni bilo. Za Lolo nisem prepričana, a mislim, da je zaspala – kar v sedečem položaju.

Globoko sem vdihnila in si potne roke obrisala v hlače.

»Leo? Uh … Mislim, da smo pripravljeni.«

Leo se je obrnil proti nam, živčno pomel roke in z očmi preletel sobo. Videla sem, kako se mu je proseč pogled ustavil na Samu, a ta mu je v odgovor samo nemočno skomignil z rameni. Leo je zavil z očmi in svojo pozornost spet namenil nam: »Kaja je ostala za nama.«

Zavzdihnil je in razpustil tresoče dlani, ki jih je imel stisnjene v pesti.

»Odpeljali so jo in Sam ni vedel, kam. Nisva je uspela najti. Pobegnila sva lahko samo tako, da sva jo pustila tam.«

»Oh, Leo.« Stopila sem bližje in njegovo dlan ujela v svojo.

Leo je stresel z glavo in roko potegnil iz moje. Stopil je korak stran in pogledal Sama: »Zaradi mene je ostala tam, Sam. Če bi ostal … Sam, lahko bi jo rešil. Slišal si moškega …, hotel je mene, ne nje.«

Sam je previdno potisnil Saro na posteljo in vstal: »Leo, to sva že obdelala. Ničesar nisva mogla storiti. Ne jaz ne ti. Kar se bo zgodilo zdaj, je odvisno od Kaje. Mi ji lahko samo kažemo smer.«

Leo je pokimal in pustil, da mu je ena sama solza padla s konca brade.

»Kaj naj naredimo?«

Vprašanja sploh nisem pričakovala, sploh pa ne od Pipa, ki je bil še trenutek pred tem nepriseben.

Sam je takoj pograbil priložnost in prevzel vodstvo: »Jaz in Leo se ne moreva več vrniti tja – prepoznali bi naju. Tudi za Emili bi bilo preveč tvegano. Vi bi se za razliko od nas z lahkoto skrili med druge.«

»Ampak ...«

Preden bi lahko oporekala, me je prekinil Noe: »Emili. Samuel ...«

»Sam.«

Noe je ob Samovem popravku zavil z očmi: »Sam ima prav. Ti moraš ostati tukaj, jaz grem. Še kdo?«

Pip je dvignil roko in svoj gib razjasnil z besedami: »Jaz sem s tabo.«

Sara je še nekaj sekund molčala, preden je z roko pomahala po zraku: »Uh-hu! Ne pozabite name!«

»Trije smo dovolj. Sam, kakšna zamisel?«

Sam je pokimal in stopil proti Noetu. Vse, kar sem ujela iz njunega pogovora, so bili nesmiselni delci in hitro sem opustila prisluškovanje.

Medtem sem si vzela čas in se ozrla proti Leu. Njegov izraz je še vedno seval bolečino in obrazne mišice je imel napete. Nisem želela drezati vanj. Potreboval je čas in prostor zase, in ko bo pripravljen, mi bo sam povedal – toliko sem mu zaupala.

Nadaljnje razmišljanje sta prekinila Sam in Noe, ki sta se ponovno obrnila proti ostalim. Noe je prepletel prste in zavzdihnil: »Samov načrt je dober in skoraj popoln. Ne vidim razloga, da bi odlašali. Sara, Pip, vzemita nujno potrebno – odhajamo!«

Po manj kot desetih minutah se je trojica odpravila skozi vrata in nas, preostale, še enkrat pustila v neznosni tišini. A šele tišina je bila tista, ki je nazaj priklicala Lea. Obrnila sem se proti njemu, ki je spet nemirno pogledoval skozi okno: »Leo? Kaj si mislil, ko si rekel, da so hoteli tebe?«

 

»Center je uradno izpadel iz igre.«

 Ženska v belem se je zadovoljno nasmehnila. Mogoče so bili v kriznem obdobju, ki je nastopilo po nekaj sekundah slave, a še vedno so se držali nad gladino.

Dobro grajen moški, ovit v najbolj temno črno, kar jo je ženska kdaj videla, se je obrnil proti moškemu, ki je sedel poleg nje: »Varuhi so za zdaj v vodstvu. Poleg tega, da so bili tako neumni in so pustili duši, da pobegne, so bili edini, ki so jo do zdaj locirali.«

Ko je moški s pregrinjalom uperil prst vanjo, je pričakovala suh dolg od starosti tresoč in zguban kazalec, zato jo je popolnoma čil in miren prst, ki je bil edini del telesa, viden izpod črnine, vrgel s tira.

»Dihaj, dokler še lahko! Organizaciji hitro pojenjuje moč in ti to dobro veš. Samo ... verjeti ... nočeš.« Vsako besedo je podkrepil s premikom kazalca, ki je bil preveč podoben karanju, in ženska je morala ob koncu zajeti sapo, za katero ni vedela, da jo je zadržala.

Moški se je v nekem trenutku sprostil in že s samo tem gibom je dal obema vedeti, da je on tisti, ki vleče niti v tej igri.

»Smo končali?«

Nobeden izmed vodij si ni upal pisniti.

»Odlično. Do naslednjič.«

To je bilo zadnje, preden se je ponovno potopil v sence.

 

Petinštirideseto poglavje: KAJA

Sledi so vodile v slepo ulico. Skoraj sem že verjela, da sem jih našla, res našla. Odtisi so se nadaljevali in kmalu sem lahko ob enem paru opazila še drugega. Slišala sem Razove korake, ki so mi sledili, in vse se je zdelo tako resnično. Potem sem se zaletela v zid.

Ne tako kot v pravljicah. Zida nisem opazila v trenutku, preden bi se zaletela vanj, in prav tako se vanj nisem zaletela nežno ali pristala mehko. Zdelo se je, kot da se je zid tam prikazal iz praznega nič. Najprej ga ni bilo in potem je bil. Vanj sem se zaletela z vso silo in poleg krvi, ki mi je iz nosu spolzela čez ustnice, sem bila prepričana, da se bo kaj kmalu sredi čela pokazala modrica.

Ko sem se obrnila okoli, da bi se vrnila na glavno ulico, pred mano ni bilo Raza. Spet sem ga opazila šele, ko sem prišla ven iz temačne uličice. Prislonjen ob ulično svetilko se je nasmihal, in ko me je opazil, se mu je ledeni nasmeh še bolj razširil: »Si se izgubila?«

Ignorirala sem ga in šla naravnost mimo njega, medtem pa se vanj še grobo zaletela z ramenom. Mogoče sem bila veliko manjša in lažja od njega, a vse skupaj je bilo nenadno in spontano. Prav presenečenje je bilo najbrž tisto, ki je prisililo Raza, da se je od nenadnega udarca opotekel nekaj korakov nazaj. Vse skupaj sem kratko malo prezrla in še naprej hodila stran. Bom že našla novo sled, ki bo po možnosti celo prava.

Prezrla sem Leov smeh, ki mi je spet odmeval v ozadju. Poskušala sem se osredotočiti na škripanje peska, kamenčkov in smeti pod mojimi čevlji, ko sem stopala po cesti. Brcala sem večje kamne in veje, ki so mi bili v napoto, in se poskušala s tem nekako zamotiti. Raz je našel drugačen način – nekaj metrov za mano, kjer je hodil, si je neprestano žvižgal ponavljajoče tri tone in vse skupaj me je začelo spravljati ob živce. A tokrat ni bil Leo tisti, ki mi je s kladivom udarjal po glavi, tokrat je bil to Raz.

Emilijin glas se je nenadoma pridružil Leovemu smehu in trznila sem ob njegovi glasnosti: »Kaja, prenehati moraš to neumnost!«

Odkimala sem in pustila, da so mi lasje padli pred oči. Samo iluzija je …

Leov pomirjujoč glas pa je bil preveč: »Kaja …, kar delaš, ni prav.«

Čutila sem njegovo dlan, ki mi je risala kroge po hrbtu točno tako kot včasih, ko mi je bilo slabo. A to je bilo dolgo nazaj, ko sem bila še majhna in je Leo še živel z nami. Ko sva skrbela drug za drugega, ker je bila to edina možnost. Ko sva bila še sama in se med naju ni zrinila prav vsaka oseba na vseh treh svetovih.

»Prosim, Kaja! Še vedno se lahko vrneš na pravo pot … Še vedno se lahko vrneš k meni.«

Obrnila sem se okoli, da bi ujela Leov pogled, a vse, kar sem ujela, je bilo cev pištole, ki je naslednji trenutek zadelo ob mojo glavo: »Tako ne bo šlo, Kaja. Izdaje med svojimi vrstami ne morem dovoliti, sploh pa ne s strani svoje partnerke.«

Špica njegovega čevlja je zadela ob moj trebuh.

»Očitno bova morala še malo delati na zaupanju.«

In to je bilo zadnje, kar sem slišala, preden je taisti čevelj zadel ob mojo glavo.

 

Šestinštirideseto poglavje: EMILI

»Torej … ti si moja sorodna duša?«

Leo je pokimal, potem pa nadaljeval z mencanjem rok. V tem trenutku ni bil najzanesljivejši vir.

»Sam?«

Vse, kar je znanstvenik ponudil v odgovor, je bil tih stok: »Nič več ne vem kot Leo in on ti je že vse povedal.«

»Ampak vse, kar mi je povedal Leo, je bilo to, da je moja sorodna duša on, in ne Kaja.«

Lola je skoraj skočila s postelje: »Potrebuješ pa veliko časa, Emili! Nič bolj ne tavata slepo v temi kot ti.«

»Kaj pa ...«

»Nič, kaj pa! Utihni ali pa poljubi Lea, kot si že ves čas želiš.«

To mi je zaprlo usta. Ja, imela je prav, a to zagotovo ni bil pravi trenutek. Čutila sem Leov začuden pogled na sebi in Lolo sem sama pri sebi preklela v vseh jezikih, ki sem jih poznala. In še v dveh, ki sem si jih ravnokar izmislila.

»Uh, ja … Ne... nekaj moram opraviti …« Z roko sem zamahnila proti vratom: »Takoj bom nazaj.« In kakor hitro sem lahko, sem se opotekla skozi vrata.

Skupno stranišče je bilo na koncu hodnika, in ker je bila hladna voda točno to, kar sem potrebovala, sem se odpravila tja.

Naslonila sem se na razpadajoč umivalnik in se zazrla v ogledalo. Razpoka, ki je potekala po diagonali ogledala, se je vila čez moje desno lice in prek leve obrvi po čelu. Površina ogledala je bila umazana in razpoka še zdaleč ni bila samo ena. Prek vsega sem svoj obraz komaj še razločila, a nisem ga prepoznala.

Moji lasje so imeli čudno siv odtenek in moje zenice so bile nenavadno velike. Pogledala sem navzdol proti zarjaveli pipi in se poskusila izogniti ostremu pogledu, ki me je pričakal, ko sem pogledala nazaj v ogledalo. Še enkrat sem vdihnila zrak in si poskusila vsaj malo popraviti pričesko. Odprla sem pipo, z dlanmi naredila čašo in zajela rahlo obarvano vodo, ki je pritekla ven. Poškropila sem si obraz in z rokavom poskusila vsaj malo očistiti ogledalo. Zdaj sem lahko videla podočnjake, ki so se mi nabrali pod očmi. Smrknila sem in pustila solzam, da po licih padejo v umivalnik in gredo naprej v odtok.

Takrat sem zaslišala korake. Odmevali so po hodniku in počasi, a vztrajno so se mi približevali. Hitro sem si obrisala mokra lica in poskušala umiriti dihanje.

»Emili?«

Koraki so se ustavili in še enkrat sem zaslišala svoje ime.

»Emili? Si tam?«

Obrnila sem se proti znanem glasu. Vedela sem, kdo je stal med vrati skupne kopalnice, a to vsega skupaj ni niti malo olajšalo. »Kaj hočeš, Leo? Se mi hočeš posmehovati? Kar daj. Samo opravi s tem in me pusti pri miru.«

Leo se je ob napadu, ki ga očitno ni pričakoval, zmedeno namrščil in obmolčal. S tem pa nisem bila zadovoljna. Vseeno mi je bilo, kaj bo rekel, samo naj se oglasi!

»Jaz …, uh …, Lola me je poslala sem.«

Zavila sem z očmi in se zasukala nazaj proti ogledalu. Zaklela sem, ko sem se z roko udarila v umivalnik, in dlan hitro potegnila k sebi. Kako za vraga sem se lahko tako močno udarila?

»Emili? Si v redu?«

Zasikala sem ob bolečini, ki se je počasi razlezla čez celo dlan: »Pridi sem, če hočeš, ali pa pojdi stran! Razumi ali ne, v tem trenutku stojiš med vrati ženske kopalnice.«

Leo je pokimal in pospešeno stopil proti meni, v notranjost kopalnice. Z roko je mlahavo zamahnil proti moji poškodovani dlani, ki sem jo še vedno prižemala k prsnemu košu: »Lahko pomagam?«

Pokimala sem in iztegnila roko nevede, kaj res storiti z njo.

»In kaj pravi Lola?«

Leo je svojo pozornost preusmeril z roke name in ob vprašanju privzdignil obrvi. Preden je odgovoril, se je rahlo nasmehnil in nadaljeval s proučevanjem moje dlani. »Nisem ravno poslušal, kaj je govorila …« Skomignil je z rameni: »Bolj sem bil osredotočen na metlo, s katero je mahala po zraku.«

Prvič po dolgem času sem se na glas zasmejala: »To res zveni kot Lola.«

Ko je Leo izpustil mojo dlan, sem pustila, da je ta padla ob moje telo.

»Nič hudega ni. Najbrž bo nastala modrica in zapestje te bo najbrž malo bolelo, a to je tudi vse.«

»Kaj pa ti? Si ti v redu?«

Ni mi odgovoril, a v njegovih očeh sem videla vso bolečino, ki jo je poskušal skriti pred ostalimi. Tresoče se zenice so razkrivale, kar je brezizrazen obraz uspel skriti. Krivdo, ki jo je nosil zaradi Kaje. Bolečino, ki jo je poskusil vzeti in lajšati pot drugim. Žalost, ki je na koncu premagala vse ostalo.

Videla sem njegov pogled, ki je od mojega odtaval proti tlom.

»Hej …«

S svojo zdravo roko sem se nežno dotaknila Leove brade in njegov obraz privzdignila, da sem spet videla njegove čudovite oči. Ugh, spreminjam se v princeso …, bljak.

Ob misli sem se skremžila, potem pa se hitro spet zresnila: »Razumem, če ne želiš deliti, verjemi, da razumem. Ampak nekomu boš moral povedati. Vse to …, to so stvari, ki te počasi razjedajo od znotraj navzven, in to zagotovo ni breme, ki bi ga nosil sam, Leo.«

Leo je pokimal in spet sklonil glavo. Bila je ena redkih priložnosti, ko sva bila oba vsaj približno enake velikosti in izkoristila sem jo. Svoje čelo sem prislonila ob njegovega in se prepustila trenutku, v katerega sem bila ujeta.

 

»Lahko bi združila moči.«

Zamisel je prišla iznenada in sogovornik ni bil prepričan, kako se odzvati, zato je molčal.

»Nihče ni rekel, da ne smeva, in dovolj imam nekoga, ki je preveč strahopeten, da bi se prikazal, hkrati pa nama ukazuje.«

Moški je še vedno razmišljal o odgovoru.

»In kaj imam jaz od tega?«

To je utišalo žensko na drugi strani. A le za kratek čas: »Kaj pa želiš?«

»V tem trenutku nič. Mogoče se o tem ne bi smela pogovarjati prek telefona. Še vedno ne veva, kdo je moški s kapuco.«

»Potem se vidiva v živo. Na nevtralnem ozemlju. Ti povej, kdaj in kje.«

Moški si je ob pisku prekinjene linije oddahnil. O tem bo razmišljal pozneje – zdaj ima druge posle, ki jih mora opraviti.

 

Sedeminštirideseto poglavje: KAJA

Vse me je bolelo. Glava v tem trenutku najbolj, takoj za njo pa so prišla rebra in desna rama. Raz od mene ni umaknil pogleda, že odkar sem se prebudila, in to je bil še eden izmed trenutkov, ko me je pozornost prekleto motila.

Ozrla sem se proti vezem, s katerimi sem imela zapestja privezana na hrbet stola, in sem jih poskušala vsaj malo zrahljati že vse od začetka. Prenagel gib je ujel Razov pogled in na svoji bradi sem začutila njegove prste: »Oči name, partnerka!«

Zadnjo besedo je skoraj pljunil vame. Kolikor hitro sem lahko, sem svojo glavo zasukala stran od Razovih oči.

»Toliko o manirah, huh?«

Odgovor, ki ni bil prav nič lep, je zaradi rute obstal na jeziku.

Naenkrat je bil moj pogled spet usmerjen v Raza in videla sem, kako se šopiri z nožem, ki ga je sukal komaj kakšno ped od mojega obraza.

»Tako se dogovoriva. Umaknil bom ruto, ti pa se boš z mano pogovorila civilizirano. Če ne bo šlo, gre ruta nazaj gor, tvoji krvi pa bom dodal nekaj znanosti.«

Nož je naenkrat nadomestila igla, Raz pa se mi je še bolj približal. Očitno mu še nobeden ni povedal za osebni prostor. Ko je umaknil roko, sem pozabila na vse, kar je povedal, in kri, ki se mi je nabrala v ustih, pljunila naravnost vanj. Kot da to še ni bilo dovolj, je Raz čepel nasproti mene, da bi izenačil višino, in moj pljunek je pristal točno med njegovimi očmi.

Kolikor sem lahko z zavezanimi rokami, sem skomignila z rameni in se porogljivo nasmehnila. Prav malo mi je bilo mar za ogenj, ki je Razu utripal v očeh, ali igli, ki se je zdaj zdela neznansko velika.

»Ups! Nisem te videla.«

Plameni rjave barve so žareli v njegovih šarenicah in jeza mu je objela obraz. Lahko sem videla požar, ki se je razplamenel, in neukročen element, ki jemlje nedolžna življenja enega za drugim.

»Ko bi le razumela, kako pomembno je vse skupaj, Kaja. Samo odpreti moraš oči in videla boš, da nisem jaz zlobnež tukaj. Ti si ...« Preden je nadaljeval, je za trenutek pomolčal in plameni so obmirovali: »Ti in tvoja mala druščina.«

Smejala bi se, a prebita ustnica me je dovolj bolela že brez tega. »Hvala, a čajanko s hudičem bom preskočila.« Izzivalno sem ga pogledala naravnost v oči, ki so bile zdaj ledene. »Te vrste seanse in vraževerje niso po mojem okusu.«

S tem sem si prislužila še eno zarezo, ki je potekala od rame do komolca desne roke. Peklo je bolj kot bolelo. Raz nad mano je nekajkrat tlesknil z jezikom in čutila sem njegov pogled na sebi. Tokrat ni niti poskušal počepniti, raje je nagnil stol nazaj, da mi ni preostalo drugega kot opazovanje svojega rablja. Razov obraz je bodel, kot bode izraz razočarane matere. »Obstaja več kot en način, da uvidiš.«

Za tem je sledila igla, ki mi jo je brez opozorila zapičil v vrat. Ko se ni nič zgodilo in je bilo edino premikanje v sobi krčenje in širjenje tako mojega kot Razovega prsnega koša, je bilo presenečenje na mojem obrazu najbrž očitno.

»Oh, ne skrbi. Serum potrebuje nekaj časa, preden bo začel delovati.«

Panika je premagala presenečenje in paniko je premagal strah. Raz je ob spremembi zadovoljno pokimal: »Tako je že bolje.«

 

Oseminštirideseto poglavje: EMILI

Leo mi ni povedal ničesar. Ko sva se vsak zase vrnila nazaj v našo sobo, je obmolčal. Razumela sem ga. Vedela sem, kako se je počutil – kot da je minilo več let in hkrati kot da se je vse zgodilo včeraj.

A soba, v katero sva se vrnila, je bila v še večjem neredu kot Leo. Sam je vse hitro metal v tisto malo vreč in torb, ki smo jih imeli, Lola pa je, … no, Lola je še vedno spala na postelji.

»Hej, kaj se dogaja?«

Nič.

Medtem ko sem obstala prikovana na mesto, je bil Leo že poleg Sama. Šepetaje sta si izmenjala nekaj besed, potem pa je Sam iz svojega žepa nekaj potegnil in to, še preden sem uspela videti, kaj je bilo, vrgel v vrečo. Iz torbe je nato vzel pištolo in se postavil ob okno.

»Bi lahko še jaz izvedela, kaj se tukaj dogaja?«

»Vohuni. Vsaj trije, mogoče več. Moramo oditi.«

Pokimala sem in v iskanju odgovora izustila prvo, kar mi je prišlo na misel: »Jaz bom zbudila Lolo.«

Treba je razumeti, da to ni tako preprosto, kot zveni. Nazadnje, ko smo jo poskušali zbuditi, je Noe prevrnil posteljo z njo vred, pa je še vedno smrčala na tleh. Nerodno sem se približala postelji in se poskušala spomniti nečesa, kar bi imelo vsaj malo možnosti pri prebujanju Lole. Oddahnila sem si, ko mi je Lola prikrajšala vso muko in se skoraj pognala s postelje proti oknu. Za tem, ko je nekaj časa samo pogledovala skozi okno, se je spet obrnila proti nam: »Sara je v težavah.«

Ni bilo potrebno kaj več, da smo vsi skoraj stekli skozi vrata po lestvi in potem po stopnicah navzdol. Sam nas je vse ustavil. Mene in Lea je ujel, a Lola je stekla naprej.

»Lola!« Sam glasu sploh ni zvišal, a ton je bil leden in odmeval je po celotnem hodniku. Lola se je obrnila proti nam, a le za trenutek. Potem se je obrnila nazaj proti izhodu in stekla naprej. Leo se je takoj pognal za njo in jo ujel, trenutek preden bi starka stekla skozi vrata na ulico. Ko se je oglasil, je bil njegov glas tako pomirjujoč, da za trenutek nisem verjela, da je to Leo: »Lola. Razumem, da je Sara tista, o kateri govorimo, a za sekundo se ustavi in pomisli: boš res lahko pomagala Sari, če te bodo ujeli?«

Lola je globoko vdihnila in izdihnila, nato pa zaprla oči. Ko jih je spet odprla, je bil njen obraz popolnoma brezizrazen: »Prav imaš, Leo. Tole je bilo neumno.«

Zavzdihnila sem in poskusila prekiniti tišino: »In … kaj bomo naredili zdaj?«

Lola me je pogledala, kot da sem nora: »Zdaj gremo ven. Prelijemo malo goste rdeče tekočine, ki se težko spere z oblačil. Na poti poberemo Saro in ostale. In pika. Vse, kar moramo narediti za tem, je resnično preprosto.«

Zavzdihnila sem ob odgovoru in ji pokimala, preden bi rekla kaj preveč.

»Na pot torej.«

 

Tema mu je ugajala. Tema in samota. Bil je edini kraj, kjer mu debela črna senca ni visela čez obraz.

Z rokami je objel okvir slike in si podobo na njej ogledal pod svečo. Njeni svetli kodri so bili kot spomladanski sončni žarki in iskrice so ji poplesavale v očeh. Lahko je slišal njen nasmeh, kljub temu da je bilo vse, kar je imel, le slika. Nič drugega. Sčasoma so mu spomini zbledeli in videl je ni že več stoletij. Kamere takrat še niso obstajale in posnetki ter fotografije tudi ne.

Zavzdihnil je in s kazalcem spolzel po nežnih kodrih, ki jih je za seboj pustil svinčnik. Gledal njeno, na soncu potemnelo, kožo, posipano z nežno rdečico, in ustnice, ki so se svetile kot zvezde, obrane z neba.

Dovolj dolgo je bil na tem svetu, da je razumel pomen prave ljubezni, in dobro se je zavedal, da težko najdeš nekaj takšnega. Nekaj, kar dopolni in sestavi razbito srce, te popravi in izpopolni, te naredi tebe.

On je imel srečo z usodo. Našel jo je skoraj takoj. Svojo dušo dvojčico, ki jo najdeš kot iglo v senu. Ona pa se je preprosto obrnila stran od njega in odšla v drugo smer. Vse, kar mu je pustila, je bila risba. Risba in ime …

 

Devetinštirideseto poglavje: KAJA

Raz se glede seruma ni šalil. Mogoče ni deloval takoj, a po nekaj minutah tišine in Razovega postopanja okoli sem lahko čutila, kako so se mi vsi čuti počasi mešali v eno veliko zmedo. Videla sem meglico, slišala odmeve in čutila samo še mravljince. Na voh se sploh nisem ozirala.

»… razumi …, hočem …, partnerka …«

To je bilo vse, kar sem razločila iz njegovega neskončnega blebetanja. Potem se mi je pred očmi spet stemnilo in kmalu sem se spet vrnila v zamegljeno sivino. Jupi!

Ne morem reči, koliko časa je minilo, odkar se je vse skupaj začelo. Spomnim se le besed, ki sem jih izrekla pred nekaj dnevi, in kako zelo bi mi koristile. Vse, kar bi morala reči, je ja. A vsakič, ko sem poskusila, sem zaslišala Lea, ki mi razočarano šepeče na eno uho, in Emili, ki se mi roga na drugega.

Nisem se mogla pripraviti do tega, da bi Lea pustila na cedilu. Ne spet. Po vsem, kar je kadarkoli naredil zame, sem mu jaz vse vračala samo z željo po večjem. In zdaj sem razmišljala o tem, da bi ga izdala. Bi res lahko zapustila svojega brata, ki mi pomeni vse, in s tem tudi čisto vsako besedo, v katero je verjel?

Spet so Razove besede preglasile Leove in za trenutek se mi je pogled zjasnil. Ne, da sem kaj videla, a za odtenek ostrejša slika je bila prva dobra stvar danes.

»Prosim, Kaja, ne prisili me, da ti dam še en odmerek. Dovolj imaš, a če ne izrečeš čarobne besede, ne morem odnehati.«

Odkimala sem, kolikor mi je telo dovoljevalo: »Ne … morem …, Leo.«

Raz je zavzdihnil in začutila sem njegov jeklen prijem na podlakti, ki je bila še vedno privezana na držalo stola. »Poglej, Kaja! Lahko se znesem nad tabo ali nad tvojimi prijatelji, ti odločaš.«

V takšnem položaju sem se znašla zdaj že drugič in vse skupaj je bilo dvakrat preveč. Vedela sem, da nimam izbire, a še vedno sem oklevala. Kako bi sploh lahko prišel do ostalih?

Zvok je bil glasen celo zame, a vse, kar je sledilo, je zame ostalo le neprepoznavno obmetavanje z besedami. Zagotovo pa sem prepoznala nov glas, ki se je pridružil Razovemu. Bil je ženski, a oster, pogum in samozavest pa sta bila očitna. Nagnila sem glavo, da bi ujela njen obraz ali vsaj podobo.

Bila je ovita v belo in lase je imela spete v tesen čop. Vse skupaj me je spominjalo na mamo. »Mama?«

Ženska se je ob mojem zadetem in tresočem glasu obrnila proti meni in se mi približala. »Kaj … naredil …?«

Namrščila sem se in poskusila razločiti besede, ki so letele iznad mene.

»Samo … otrok …«

Raz je postal glasnejši in zvišal je ton, a še vedno nisem razumela besede, ki jo je izgovoril.

Spet se je oglasila ženska: »Moji … talci …, moja … pravila …«

Zaprla sem oči in se naslonila ob dlan, ki je zdaj slonela na mojem licu. Toplina mi je dobro dela in tudi človeškega dotika že nekaj časa nisem čutila. Predolgo.

Spet sem zaslišala hrup, ki mu je sledilo loputanje z vrati, a tokrat je bilo še glasnejše kot prej. Čudila sem se, da loputanju ni sledil ropot od vrat, ki so se snela s tečajev.

Nedolgo za tem sem toploto začutila še na drugem licu in pred sabo sem razločila par svetlih oči: »Kaja? Vse bo še v redu.«

Potem je še ena igla prebila kožo na mojem vratu.

 

Petdeseto poglavje: EMILI

»In kaj zdaj?«

Štirje smo stali v kleti Varuhov, vsak našemljen v drugo ukradeno uniformo, razen Lole. Ona je bila še vedno samo Lola in to je bilo dovolj. Sam je spet nosil svojo belo haljo in Leo je stal poleg njega z rokami v lisicah. Sam je od nekod privlekel nezavestno vojakinjo, ki jo je klical Varuh, in rekel, naj vzamem njeno uniformo. In tako sem se znašla v opravi, ki so jo sestavljale (preveč) oprijete črne hlače, črna majica in še črna jakna. Oh, seveda, da ne pozabim črnih bulerjev!

Sam in Leo sta se strinjala, da lahko obdržim Pipovo puško, in tako je bila moja preobleka popolna. Vsaj kolikor je lahko bila popolna, ob tem, da je bila celotna obleka popotnega dekleta črna.

Razumljivo je pobudo za vodstvo prevzel Sam. »Ti samo hodi okrog in spotoma poskusi najti katerega izmed naših. Lola, ti pojdi trkat na glavna vrata in ustvari zmedo. Večja kot je, bolje bo. Midva z Leom greva naravnost k Razu. Zdi se mi, da bo zadovoljen, ko mu bom pripeljal izgubljeno dušo.«

Še vedno nisem bila prepričana, če lahko Samu zaupam, a po drugi strani sta mu zaupala tudi Sara in Leo. In na svetu ni bilo ljudi, ki bi mi v tem trenutku pomenili več. Kljub temu pa sem morala prepričati tudi samo sebe. »Kako naj ti zaupam? Lahko nas vodiš v zasedo.«

»Strinjam se s tabo. A vidiš …,«  za trenutek je obmolknil.... Jaz sem eden izmed vas.

Trznila sem od presenečenja, ko sem Samov glas zaslišala v svojih mislih.

»Ti …« Nisem bila prepričana, kako bi izrazila svoje misli: »… ti se spomniš.«

Sam je pokimal in z zanimanjem strmel vame.

»Kako ti je uspelo samemu podreti steno?«

»Z veliko truda in časa. In znanostjo.«

Nasmehnila sem se. Kaj drugega pa bi lahko pričakovala?

»Tudi ti bi lahko znala veliko več, Emili. Vse, kar potrebuješ, je nekaj trenutkov in poglobitev.« Roke je potisnil v žepe halje in se zagledal v tla, potem pa, po nekaj trenutkih tišine, spet pogledal navzgor: »Poskusiva zdaj.«

Z dlanjo je zamahnil proti mojemu obrazu: »Zapri oči.«

Upoštevala sem ga, in ko se je svet okoli mene stemnil, je bil Sam še vedno tam: Sprosti se, Emili. Tvojo napetost čutim do sem.

Ob tem sem se nasmehnila, a nisem prepričana, če se je to zgodilo samo v mojem umu ali tudi v resničnem svetu: Saj stojiš komaj korak stran.

Sam je odkimal: V umu ni nič tako preprosto. V tem trenutku sem lahko od tebe oddaljen milje ali pa samo korak.

Zavila sem z očmi, a z enim kančkom treznega uma, ki mi je po vsem tem ostal, sem verjela. Bi lahko vsaj poskusil razložiti tako, da bom razumela? Prosim?

Ne morem ti razložiti tvojih misli, Emili. To je nekaj, kar moraš narediti sama.

Zakaj mora biti prav vse v mojem življenju zapleteno? Kaj naj naredim?

Sprosti se in poišči nekaj, kar te vodi. Svojo dušo.

Stisnila sem svoje že tako potne dlani v pesti in se poskusila sprostiti. Kako naj se sprostim, ko so Sara, Noe in Pip ujeti? Kako, ko je Jakob mrtev in Leo noče govoriti z mano? Kako, ko nihče izmed nas ne ve niti, če je Kaja še živa?

A uspelo mi je. Za vse, ki še imajo možnost tukaj in lahko imajo navadno, preprosto življenje.

Vse skupaj je bilo kot dolg, neskončen hodnik. Lesena vrata, vsaka drugega odtenka, na obeh straneh in pred mano nič. A v nekem trenutku sem začutila hlad, ki me je spodbudil, da sem se ozrla po pusti okolici. Pred mano je stal moški.

Ne morem reči, da je bil veliko starejši od mene, približno Leove starosti. Njegovi temni lasje so mu prekrivali velike oči. Nasmeh, s katerim je razkril popolnoma bele zobe, je še bolj poudaril njegove oči neverjetne barve. Desno je bilo modro in levo zeleno. A zaradi tega ni bil videti nič slabše, vse skupaj je samo še poudarilo njegovo posebnost in sij, ki ga je ovijal. Nisem bila prepričana, a dlje kot sva stala drug nasproti drugega, bolj se mi je zdel znan.

Končno se spet vidiva, Alisa.

 

Pergamenti so zgoreli. Vsaj tisto, kar je od njih ostalo po nesreči v Centru, je zgorelo. Ostal je samo še pepel.

Tako močno orožje v poštenem boju pač ni bilo dovoljeno. Tako močno orožje ne bi smelo obstajati. Nihče ne bi smel nadzorovati življenja drugih in tudi usodo je čas spremenil. Zdaj je od osebe, ki ni nikoli prekršila pravil, ostala le še podkupljiva knjižničarka. In to se je moralo spremeniti.

Vsaka beseda o knjigi, usodi ali ljudeh, ki so jo imeli v rokah, je bila izbrisana iz zgodovine. V Centru so si domišljali preveč, če so mislili, da lahko iščejo takšne bližnjice. Vse skupaj se jim je maščevalo. Sledi njihovega neuspeha so bile izbrisane in tako bo tudi ostalo.

A Organizacija in Varuhi so bili še vedno tu. Bitka se je nadaljevala ne glede na žrtve. Vse je šlo po načrtu.

 

Enainpetdeseto poglavje: KAJA

»Pojdi, Kaja!«

Pogledala sem proti ženski, ki je stala pred mano.

»Poišči svoje prijatelje in jih pripelji k meni!«

Končno sem razumela. Vse skupaj je bilo tako preprosto, samo morala sem odpreti oči. Leo, Emili, Sara … Nič več ne bom lutka, ki jo bodo samo vlekli vsak na svojo stran. Zdaj sem bila več. Vedela sem.

Ni pomembno, če sem ali nisem Emilijina sorodna duša ali če Emili sploh je ena izmed treh najstarejših. Preživim lahko tudi brez tega. Ker ne preživi najmočnejši – preživi tisti, ki se najbolje prilagaja.

Pokimala sem in vstala s stola, na katerem sem sedela. Proti ženski se nisem niti ozrla, ko sem stopila skozi vrata. V manj kot uri mi je ženska razkazala celotno zgradbo, in ko si jo enkrat poznal, se po njej ni bilo težko orientirati.

Če je ženska želela, da jih poiščem, so najbrž prišli noter. Vse skupaj bo lažje, kot sem sprva mislila. Na tej točki so bili trije že v ujetništvu, jaz sem morala privesti samo tiste, ki so prišli pozneje: Lea, Emili, Lolo in izdajalskega znanstvenika.

Bedno beli hodniki so se mi zdeli neskončni in zdaj, ko sem vedela, kam vodijo, so bili še toliko bolj dolgočasni. Kot da to še ni bilo dovolj, so bili vsi ljudje, ki so šli mimo mene, enaki ? enake uniforme, enaki resni obrazi, … Edina sprememba so bili ljudje, ki so občasno tekli mimo v belih haljah. A mene niso zanimali.

Vse, na kar sem se lahko osredotočila v tem trenutku, je bila naloga, ki mi je bila dana in jo bom tudi izpolnila. Samo tako lahko povrnem ženski v belem za vse, kar je storila zame.

»Kaja!«

Obrnila sem se proti znanemu glasu. Sprostila sem se in se potopila v vlogo: »Leo?«

Ko sem videla njegov rahlo obtolčen, predvsem pa sesut obraz, se je nekaj v meni spet odprlo, a mrzlica, ki je prišla takoj za tem, je vse skupaj spremenila v oddaljene sanje.

»Kaja …« Naenkrat me je objel in čutila sem, kako se je del mene želel samo prepustiti. Streznila sem se. »O moj bog, Kaja! Tako me je bilo strah …«

Stavka ni dokončal in kljub hladu v sebi sem vedela, kaj je želel povedati.

»Tudi jaz sem te pogrešala.«

Njegovi prsti so začeli previdno drseti po mojem obrazu, ko je iskal sledi ran. Nežno sem dvignila svojo dlan proti njegovi in jo umaknila s svojega obraza.

»V redu sem, Leo. Nič mi ni.«

Še enkrat me je objel in tokrat sem se naslonila nanj. Kot da bi tudi on iskal neko oporo, se je z brado naslonil na mojo glavo in čutila sem, kako so se mu ramena sprostila.

Ko me je Leo končno izpustil iz objema, so njegove roke ostale na mojih ramenih. Čutila sem njegov pogled, ko me je še enkrat proučil.

»Leo,« še enkrat sem ponovila isti gib in njegove roke umaknila s svojih ramen, »kaj se je zgodilo?«

Ni mi odgovoril. Namesto tega me je prijel za zapestje in začel vleči v smer, od koder je prišel.

»Ni pomembno. Pridi! Prej ko prideva do ostalih, prej lahko gremo stran.«

 

Dvainpetdeseto poglavje: EMILI

Alisa?

Ob neznanem imenu sem se prestopila na mestu in upala, da bo moški začutil mojo zmedo. Ko se je spet oglasil, sem si oddahnila, čeprav mi njegov odgovor ni nič pomagal.

Oh. Ne spomniš se.

Nisem se trudila odgovarjati in sem v odgovor samo stresla z glavo. Izkoristila sem tišino in še enkrat proučila osebo pred sabo. Ne, da se je kaj spremenilo … Prameni temnih las, ki so bili skoraj tako črni kot Kajini, so še vedno izzivalno pokrivali veliko čelo in izpod njih sem še komaj opazila njegovo eno zeleno in drugo modro oko. Samo da zdaj nista bila več zeleno in modro, vame sta zrli zrkli z vijoličastim odtenkom šarenice. Čeljust mi je padla skoraj do tal.

Da bi popravila svoj prvi vtis, kolikor sem ga še lahko, sem dvignila kazalec in z njim pokazala proti njegovim očem.

Tvoje oči. Spreminjajo se.

Moški je pokimal, a za razliko od mene je bil ta njegov gib videti popolnoma mirno. Zdaj so bile njegove oči rjave, skoraj zlate barve.

Moje pravo ime ima točno osemnajst samoglasnikov. Kliči me Tanatos.

Pogoltnila sem slino. Nekaj na imenu me je motilo.

Tanatos torej. Jaz sem Emili.

Mogoče v tem življenju in telesu, a tvoje pravo ime je Alisa. In jaz te ne bom klical drugače.

Pogleda še vedno nisem mogla umakniti stran od njegovih oči, ki so bile zdaj rumene, kot so oči plazilcev. Edina razlika je bila, da je bil on z njimi videti znan in domač, kot da bi ga nekje že videla.

Kako me poznaš?

Vprašanje je bilo preprosto, a zdaj so bila preprosta vprašanja tista, ki so res štela. In tudi edina, ki so mi prišla na misel.

Nekoč sva bila več kot to, Alisa. Več kot samo znanca.

Njegov glas je bil miren, kot da bi bila iz njega izžeta vsa čustva.

Bila sva partnerja, drug za drugega bi dala življenje.

Nisem bila prepričana, zakaj bi mu verjela, a njegove oči so se spreminjale kot kalejdoskop, ki mi ga je, ko sem bila še majhna, dala mama. Padla sem v ponavljajoč se vzorec in komaj sem še uspela razmišljati o tem, kar mi je povedal Tanatos. Komaj.

Kako naj ti zaupam? Vse, kar vem, je, da si se kar naenkrat prikazal v mojih mislih.

Moški je stopil korak proti meni in njegovi gibi so me veliko preveč spominjali na Lea. Moje dlani je objel s svojimi in njegove oči so bile nenadoma skoraj popolnoma črne. Ne strašljivo črne. Kot sence so se ovile okoli komaj razločljivih zenic in vabile v skrivnosten svet, ki mi je bil tuj.

Alisa … Jaz sem bil edini, ki si mu kadarkoli res zaupala. Kadarkoli.

Tega nisem mogla verjeti. Kaj pa Sara? Mogoče je večino časa z njo prebila Kaja, a z njo sem vseeno čutila povezanost starejše sestre, ki je nisem nikoli imela. Leu sem zaupala z vsem, kar sem imela. Ni pomembno, če se mi sam ne bo odprl. On je bil moja sorodna duša in tokrat sem vedela, da imam prav, ne glede na vse.

Previdno sem pogledala proti Tanatosu in odkimala: Oprosti, ampak … ne. Ne morem jih kar izdati.

Njegove dlani so obmirovale na mestu in prav tako njegov pogled. Vse je bilo videti, kot da bi zamrznil v trenutku.

Ne razumeš. O tem ne odločaš ti. Ti si samo opazovalec, ki si lasti zmagovalca. Boj je med mano in tvojo malo ljubljeno dušico … Leo, kajne?

 

Ženska se je prebudila v razcapanih hlačah in majici v majhni temni sobici. Hitro se je opotekla na noge in se poskusila spomniti, kaj se je zgodilo. Vse, kar je uspela priklicati v spomin, je bil top udarec v zatilje in potem tema.

Odprla je vrata sobe in se opotekla na svetle hodnike. Najti mora svojo uniformo in čim prej poročati o vdoru. Druge razlage ni bilo. Nekdo je vdrl, jo spravil v nezavest, nato pa ukradel njena oblačila.

Hodila je po hodnikih in odpirala vsaka vrata, mimo katerih je šla. Že je premlevala, ali naj gre k vodji kar v teh oblačilih, in se odločila, da bo to tudi storila. Samo še ta hodnik …

Z vsakimi vrati, ki jih je prešla, je čutila večji strah ob misli na kazen, ki bo prišla. A vse je izpuhtelo v zrak, ko je odprla zadnja vrata na levi strani hodnika in v temi kabineta v kotu zagledala dekle v njeni uniformi.

»Pa sem te našla, krt…«

A besede so obstale v zraku, ko se je Varuhinja približala negibnemu telesu. Dekle pred njo je bilo tako mlado, zagotovo ne več kot petnajst let.

Ko je dekliško telo nenadoma sunkovito trznilo, je ženska najprej presenečena stopila korak nazaj, potem pa stekla proti dekletu. Videti je bilo, da spi, a zakaj bi kdo najprej vdrl v tako dobro varovano ustanovo in zatem zaspal? Vse je bilo nesmiselno. Tudi njen obraz je izražal več kot trden spanec, lepe sanje ali strašno moro. Varuhinja bi lahko prisegla, da je bilo vse skupaj videti, kot da je dekle hkrati trdno spalo in bilo popolnoma budno. A to ni imelo več smisla kot vse pred tem.

Nevede, kaj naj naredi, se je hitro obrnila, zaprla vrata kabineta in se vrnila k dekletu.

 

Triinpetdeseto poglavje: KAJA

Vse skupaj je bilo preveč podobno gledanju skozi ogledalo. Lahko sem tolkla po njem in gledala vanj, da sem videla svoj odsev, a nikakor ga nisem mogla prebiti. Nikakor nisem mogla prevzeti nadzora.

Tolkla sem, razbijala, kričala in jokala. Solze so mi tekle po licih in od kričanja mi je piskalo v ušesih. A vse skupaj je bila smo iluzija. Kaja, ki je trenutno nadzirala moje misli in telo, je z Leom hodila naokoli in iskala ostale, hkrati pa razmišljala o načinu, s katerim bi jih vse skupaj spravila do ženske, ki mi je to naredila. Jaz pa sem bila še vedno ujeta v zrcalni sobi, v kateri sem se iz trenutka v trenutek počutila bolj klavstrofobično.

Del mene je verjel, da je vse skupaj kazen. Za Lea, ki sem ga tolikokrat pustila na cedilu. Za vse, kar bi naredila v zameno za mir in tišino. Za stvari, ki sem jih bila pripravljena zamenjati, samo da bi se bolečina prenehala. Na neki način sem si vsako sekundo, ki sem jo preživela ujeta v lastnih mislih, zaslužila.

To me je ponovno streznilo. Če sem do zdaj vse počela narobe, lahko mogoče nekaj spremenim. Spremenim sebe.

Dogajanje okoli mene se ni kaj veliko spremenilo od takrat, ko sem nazadnje pogledala. Kaja je še vedno hodila po hodnikih in stiskala Leovo roko, kot da je odvisna od nje. Kaj bi zdaj dala, da bi lahko vsaj za trenutek čutila toplino, ki jo je oddajala njegova dlan, ko je bila stisnjena okoli moje.

»Kje so ostali, Leo?«

Ne! Utihni! Ni ti treba vedeti tega! Še enkrat sem udarila po ogledalu, a vse, kar sem videla, je bil moj odsev. Premočena lica, zabuhle oči in otrdela pordečela pest, ki sem jo neprestano udarjala ob stekleno površino. Nič ni pomagalo.

»Razpršili smo se. Jaz sem šel pote, Sam po ostale, Emili pa je omedlela. Zdaj greva ponjo.«

Oseba, ki je imela nadzor, sem bila jaz, a hkrati ne. Izgubila sem boj proti hladnokrvnemu vojačku s kemikalijami. A do nadaljnjega sem bila to jaz.

»Kaj se je zgodilo?«

Ko mi je po licu spolzela še ena solza in nisem imela več dovolj moči, da bi še enkrat udarila, sem se s čelom naslonila na ogledalo. A odsev mi ni sledil. Kaja v zrcalu je imela suha lica in v očeh ni bilo sledi o solzah. Nenadna sprememba me je presenetila in v želji, da bi si podobo bolje ogledala, sem stopila korak nazaj. Odsev se ni premaknil. Odprla sem usta, a kot posledica nenehnega kričanja je bilo vse, kar je prišlo iz njih, le boleče hreščanje. In takrat se je podoba prvič spremenila. Mamo sem prvič videla z izrazom, ki ni odražal njene jeze, razočaranja ali gnusa. Njene poteze so bile sproščene in v očeh ji je odsevalo nekaj novega. Zadovoljstvo in nasmeh sta bila nekaj, kar je njeno podobo popolnoma spremenilo. Kaja …

Preden bi uspela reči več, se je njen odsev zameglil in postopoma izginil, na njenem mestu pa je bil spet zunanji svet tako daleč od mene.

»Tukaj sva.«

Pogledala sem okoli sebe in proučila nov položaj, v katerem sem se znašla. Stala sva pred vrati in Leo me je izpustil, da bi jih odprl. Trenutek, ko je odpiral vrata, se je zdel neskončen in prva stvar, ki sem jo zaznala, ko so bila vrata končno odprta, je bil nož, uperjen v Leov prsni koš. Ta je refleksno vzdignil roke nad glavo, jaz pa sem segla proti bodalu, ki mi je viselo izza pasu pod jopico.

Ženska, ki je v naju uperila orožje, naju je dodobra premerila s pogledom, nato pa nož počasi umaknila. Z roko je zamahnila proti notranjosti sobe: »Sta z njo?«

Meni soba ni bila znana in očitno tudi drugi meni ne, saj je ta obmirovala na mestu. Leo je pokimal.

Ko se je ženska umaknila in je Leo skoraj stekel v sobo, sem mu sledila, čeprav nisem hotela. Prav dobro sem vedela, kaj bom notri zagledala.

Od vsega me je najbolj motila doživetost in resničnost, ki se je odvijala okoli mene, z mano, a brez mene. Lahko sem se dotaknila česarkoli, videla karkoli, le če mi je tista druga Kaja to dovolila. In tako sem čutila bodalo, ki mi ga je dal Raz, kako je iz sekunde v sekundo hladnejše in težje na mestu, kjer mi je skrito viselo s pasu. Če ne prevzamem nadzora, bo kmalu uporabljeno in bo po dolgih letih čakanja končno pod nadzorom moje roke storilo, za kar je bilo narejeno. Da ubije prvi duši dvojčici. Emili in Lea.

 

Štiriinpetdeseto poglavje: EMILI

Njegove dlani so bile naenkrat močno stisnjene okoli mojih rok, in naj sem se še tako zelo poskušala izogniti, je bil njegov prijem jeklen. Pusti me …

To pa ne bo šlo, Alisa. Konec koncev moraš ti določiti, kdo bo umrl in kdo preživel. Zasukal se je, da je zdaj stal za mojim hrbtom, roke pa mi je prekrižal na hrbtu. Čutila sem njegov dih na svojem vratu in nikakor se mu nisem mogla izogniti. Ko opravim z Leom, bova lahko spet skupaj. Boš spet moja. Samo moja.

Njegov prijem še vedno ni popustil in v konicah prstov sem od njegovega stiska na zapestjih čutila mravljince. Še enkrat sem se ga poskusila otresti, potem pa otrpnila, ko se je Tanatos naslonil na mojo ramo. Zdaj mi je bil še bližje kot prej, in čeprav je šepetal, so mi besede odmevale v ušesih. Ljubim te, Alisa.

Mogoče bi me moralo to prestrašiti. Mogoče bi morala zaradi tega še hitreje ubežati Tanatosovemu prijemu. Mogoče bi morala vpiti na pomoč in počakati, da priteče Leo. Skoraj vse sem si že lahko predstavljala v svoji glavi. A to me je še bolj zmedlo – konec koncev sem bila že zdaj v svojih mislih.

Ni bilo to. Nekaj v moškem glasu, ki mi je donel v ušesih, je odzvanjalo njegovo žalost, samoto. Nisem bila prepričana, če je bil res on tisti, od katerega bi morala bežati. Mogoče je Tanatos res imel prav. Lahko sem čutila nekaj, kar je bilo v meni že vse od začetka, česar do zdaj nisem začutila. Kot da bi bilo zakopano pod spomini, ki jih nisem imela. Ki so jih namesto mene imeli drugi.

Ta misel mi je dala nov val energije in spet sem se začela otepati Tanatosovih rok.

Lahko sva skupaj, Alisa. Tako kot sva bila takrat.

Jaz se ne spomnim 'takrat'! To je tvoj čas! Edino, kar imam jaz, je danes in danes bom izkoristila! Še vedno se nisem uspela znebiti njegovega prijema, a zdaj me je zasukal okoli, da sem mu zrla v obraz. Kdo si … zares …?

Oh, Alisa. Res misliš, da sem v položaju za laganje? Prijem na ramenih je bil iz trenutka v trenutek močnejši in njegovi členki so oviti okoli mojih rok izgubili skoraj vso barvo. Edino, kar mi je po vsem tem času, po vseh teh stoletjih, ostalo! Lahko greš z mano in pozabiš na Lea ali pa se še naprej upiraš in ga gledaš umreti.

Ko sem se zazrla proti njemu, so bile njegove oči skoraj bele. Komaj sem še opazila bežen odtenek modre, ki je kot igra svetlobe odseval v njegovih očeh. Prosim, Alisa. Pojdi z mano!

Lahko bi rekla, da je bil to zadnji 'mogoče', ki sem ga izrekla v svojem življenju. Nisem prenesla misli, da bi Leo umrl. Po Jakobu še ene izgube ne bi prenesla. Kaj, Leo, kdorkoli!

Nisem mogla dovoliti, da bi kdo umrl zaradi mene. Zaprla sem oči in se prepustila temi. Mogoče bo Leo razumel …

Odprla sem oči, pustila svetu misli, da mi je prišel do živega, in Tanatosu pokimala v odgovor.

 

Ženska se ni spomnila, kdaj je bila nazadnje oblečena v barvo, ki ni bila bela. Njena zgodnja leta življenja so bila zanikrna, in vse odkar jo je po materini smrti pod okrilje vzel oče, se je izogibala umazaniji, pa naj bo to vreča smeti ali pa le prah na knjižni polici. A bela pač ni bila vredna vse umazanije, ki jo je danes navlekla nase. Zato se je odločila za drugo barvo.

Takšno, kot so jo vojaki nosili v bitke, da bi pred sovražniki skrili sledove krvi. Takšno, ki je na roži izkazovala najbolj strastno ljubezen. Rdečo.

Zadovoljno se je nasmehnila in pomislila, kaj bi si o njenem dejanju mislil oče. Po razočaranju, ki ga je lahko skoraj živo videla na njegovem obrazu, je misli hitro odslovila in se posvetila čiščenju noža. Robček, ki je ostal po opravljenem čiščenju komaj še kje bel, je odvrgla na tla in se napotila na hodnik.

Preden je zaprla vrata sobe za zasliševanje, se je še enkrat obrnila nazaj in uzrla rezultat svojega dela. Izmaličeno telo, ki je v zlomljenem položaju mirovalo na tleh, je bilo dokaz, česa je zmožna. Luža goste rdeče tekočine se je še kar širila okoli trupla, a ji ni bilo mar. S prstnimi blazinicami si je z lica obrisala kri, ki je curljala s praske, edinega spomina na to, kar se je ravnokar zgodilo. Obrnila se je stran od sobe, zaprla vrata in se napotila naprej.

Za truplo bo že kdo poskrbel. Zdaj je bila ona vodja tako Organizacije kot Varuhov.

 

Petinpetdeseto poglavje: KAJA

Pogled skozi ogledalo je bil še vedno zamegljen in dogodki so se vrstili prehitro, da bi vse skupaj lahko razbrala v meglici in pari, ki je naenkrat zarosila steklo okoli mene. Komaj sem še ujela Sama, Saro, Noeta, Pipa in Lolo, ki so pritekli skozi vrata kabineta, kjer smo bili. Naj se popravim: Sam, Noe, Pip in Sara so pritekli v sobo. Lola se je skozi vrata vsa zadihana opotekla skoraj minuto pozneje.

»Nekdo je vdrl v Emilijine misli.« Tista polovica mene, ki je bila glavna v tem trenutku, je besede razvozlala pred mano. A tudi če bi bila jaz prva, ne bi nič pomagalo. Še vedno nisem imela niti kančka nadzora nad svojim telesom.

»Emili je v mislih?« Hladnokrvna jaz se je očitno odločila igrati nevedno.

Leo je drugo mene odslovil še pred Samom. Komaj sem uspela razločiti besedi 'ni časa', ki sta mu napol zamolčano zdrsnili z ustnic. Obrnil se je proti Samu, ki je zdaj pomagal Loli, da je premagala vrtoglavico in slabost, ki sta se je polotili. »Nekdo mora iti tja. Potrebuje pomoč.«

Kot na ukaz se je Emilijino telo, ki je bilo še vedno prislonjeno ob steno, začelo nenadzorovano tresti. Samu je ob tem v očeh narasla panika: »Hitro!«

Takrat se je odločila oglasiti Varuhinja, ki je še vedno neprepričana, v kaj se je podala, čepela na tleh poleg Emili: »Kdo ste vi?«

Ko smo se vsi obrnili proti njej, je bil nož, ki je le nekaj sekund poprej miroval v nožnici, zdaj prislonjen ob Emilijin vrat. Tresenje je nož potisnilo globlje v Emilijino kožo in zarisal je stezico krvi, ki je zdaj iskala pot po gladki skoraj beli koži. »Kaj počnete?«

Ob pogledu na jeklo, prislonjeno ob nezavestno postavo, so vsi obmirovali. Sam je z rokami, dvignjenimi nad glavo, počasi stopil naprej. »Glej … Mi tukaj smo dobri. Vse ti lahko razložimo, če samo umakneš tole stvarco stran … Malo se nam mudi.«

»Vi ste dobri? Točno to bi rekel eden izmed slabih.«

Ob glasnem krohotanju, ki je odmevalo po sobi, smo vsi trznili. Presenečeno smo se obrnili proti Loli, ki se je zdaj naslanjala ob svoja kolena, a zdaj zaradi drugega razloga. »Smo res videti kot neki zlobni nori geniji? Ljubica, malo dlje sem na tem svetu kot ti. Ko je bila Sara majhna, je pravila, da sem iz dobe dinozavrov,« Lola je obmolčala, kot da bi pozabila, kaj je hotela povedati, potem pa zadovoljno pokimala in nadaljevala: »Komaj sem pretekla pot od enih vrat do drugih. Se ti res zdim sposobna sestaviti in izvršiti neko neverjetno pretkano hudobijo?«

Ob teh besedah se je nož vidno umaknil od Emili, a le za nekaj milimetrov. Čutila sem Kajino napetost, ki je bila nadzorovana. Mogoče je želela ubiti Emili in Lea, a njen moto je bil nekaj v smislu jaz in samo jaz. Sebičnica.

Še enkrat sem udarila ob ogledalo in vse skupaj me je že res jezilo, a edini rezultat je bil še en krvav madež, ki ga je na steklu pustila moja obtolčena pest. Obolelo roko sem stresla v zraku, in s tem kančku krvi pustila, da je padel na tla. Koga briga? Saj je vse skupaj samo v moji glavi. A vedela sem, da ni bilo vse skupaj tako preprosto. Ko je Kaja na hodniku stopila mimo zrcalnega okna, ki je ločeval vsako sobo od hodnika, sem za trenutek lahko videla, da je tudi njena roka obtolčena. Točno tako kot moja.

»Tudi prav. Naredite, kar morate! A ko bo vsega konec, vas peljem k šefu.«

Leo je pokimal: »Meni je prav.«

Sam je pokimal in sedel nasproti Emili: »Kdo gre z mano?«

Takoj sem vedela, da Kaja ne bo izpustila te priložnosti in isto je veljalo za Lea: »Jaz grem.« Besede sta izgovorila skoraj hkrati. Sara je bila poznejša in Sam jo je skoraj takoj odslovil: »Ti ostani tu in pazi! Ne moremo hkrati nadzorovati svojih teles v svetu misli in tem svetu, ti boš naša edina zaščita.«

Lola ga je grdo pogledala in Sam se je hitro popravil. »Ti in Lola seveda.«

Sara se je očitno želela še naprej prerekati, a Sam jo je ignoriral. Skozi Kajine oči sem videla, kako je ta sedla na Samovo desno in Leo na njegovo levo stran. Sam me je prijel za roko in nama z Leom pokazal, naj enako narediva z Emilijinimi dlanmi. »Mogoče bo na začetku vse skupaj megleno in pozneje vaju bo skoraj zagotovo bolela glava.«

Leo je skomignil z rameni: »Zdaj ni več poti nazaj.«

Sam mu ni odgovoril, in ko je zaprl oči, sva ga z Leom posnemala. Naslednja stvar je bil svet, popolnoma drugačen od tistega, v katerem sem bila le trenutek prej, in lahko sem se strinjala z Leom: zdaj ni več poti nazaj.

A nekaj me je ustavilo, še preden bi lahko ponovno udarila po nevidni pregradi med mano in preostalim svetom. Ogledal ni bilo več. Pogled sem usmerila navzdol in zagledala svoje visoke črne čevlje, ki sem jih vedno imela najraje. Stegnila in skrčila sem prste na rokah in mišice so moje ukaze upoštevale. Končno sem spet imela nadzor nad sabo. Potem pa sem med preizkušanjem lastnega telesa zagledala Emili, njen položaj je bil prekleto slabši od mojega. Preden sem se lahko ustavila, sem šepnila sama sebi: »To je slabo.«

Leo je svoj pogled odtrgal od prizora, ki se je odvijal pred nami, in me pogledal. Ponovila sem: »To je slabo.«

Očitno sem s tem pridobila vsaj malo Leove pozornosti, slišala pa sem tudi Sama, ki se je prikazal poleg Lea: »Si že rekla ja.«

Skomignila sem z rameni: »Zdelo se je vredno ponavljati.«

In res se je. Ker pred mano je stala Emili in se neprekinjeno poljubljala s črnolasim moškim, ki mi je bil znan bolj, kot bi mi bilo všeč.

 

Šestinpetdeseto poglavje: EMILI

Nisem bila prepričana, kaj naj si mislim o tistem poljubu. Začelo se je tako prisiljeno in moje ustnice so na Tanatosovih mirovale, a v nekem trenutku se je v meni nekaj zbudilo.

Nisem bila več samo Emili.

Bila sem Tia, ki je skupaj s sestro in drugimi razbojniki potovala od mesta do mesta, kradla vse, kar mi je prišlo pod roke, in odstranjevala vse na poti.

Bila sem Kora, ki je namesto ljudi videla le številke in jih pošiljala v častno smrt samo z zamahom roke, preprosto, kot otrok potegne z barvico po papirju.

Bila sem Lajla, ki je skrita pred drugimi ljudmi in predsodki živela skupaj s tropom divjih rumenih oči in v mesečini skupaj z ostalimi volkovi tulila v luno.

Bila sem Ronja, ki je živela le za ukaze in jim sledila, kot lesena marioneta sledi rokam uličnega igralca.

Bila sem Natalija, ki je živela za elegantne obleke in dodatke, v katerih sem se vsakič z drugim vrtela po marmornatih tleh še dolgo po tem, ko je ura odbila polnoč.

In na koncu sem bila Alisa. Dekle, ki je v nagli ljubezni vse, kar je imela, dala njemu. Poznala sem zgodbo o zlomljenem srcu in brazgotinah, ki jih je na njem pustil Tanatos. Takrat je prišel Leo ali takrat Oskar in mi pokazal drugo stran tistega, o čemer sem mislila, da je ljubezen. Odprl mi je vrata v drugi svet, poln smeha in nežnih dotikov, tihih šal in skritih verzov na zmečkanih papirčkih. Vse se je sesulo še hitreje, kot sem se bala. In ko me je Oskar takrat vprašal, če bi z njim pobegnila, sem v tem videla edino rešitev. Pustila sem kratko sporočilo in se po bršljanu spustila navzdol. Ulice so do takrat že napolnili ljudje, a da se je to zgodilo, je minilo več kot stoletje. Več kot stoletje s Tanatosom. Zato se nisem obirala s še zadnjim pogledom, ko sem z Oskarjem pobegnila v čisto nov svet. Moj svet.

Odprla sem oči in se zazrla v Tanatosove zdaj rdeče oči. Končno sva spet skupaj.

Ko mi je okoli vratu nadel verižico, sem zaprla oči in poskušala ne vdihniti njegovega vonja. S svojimi dlanmi je objel moj obraz in ga obrnil proti svojemu. Ko bi vedela, kako dolgo sem čakal na ta trenutek.

Potem je bilo v enem trenutku vsega konec. Tanatos je izpustil moj obraz, se obrnil stran od mene in plosknil z rokami: No, predrago občinstvo, kako se vam je zdelo?

Presenečena sem, ko sem se obrnila v isto smer kot Tanatos, tam zagledala Sama, Kajo in Lea. Odprla sem usta, da bi nekaj rekla, a iz njih ni prišlo nič. Ne, ko sem videla izdajo jasno zarisano v Leovih očeh.

Vse, kar je na svojem obrazu razkrivala Kaja, je bilo rahlo presenečenje. Slišala sem jo zakleti in takoj za tem sem jo videla izza boka izvleči nož. Že samo ko sem ga videla, me je spreletel srh. To bodalo je bilo ustvarjeno z enim samim namenom). To je lahko čutila. Moč, s katero jo je klicalo k sebi, k svojemu nazobčanemu rezilu. V želji, da bi čim bolj povečala razdaljo med seboj in rezilom, sem stopila korak nazaj in se ob tem zaletela v Tanatosa. Kdaj za vraga se je postavil tja?

Na ramenih sem začutila njegove dlani, in ko sem pogledala navzgor proti njemu, šarenic nisem mogla ločiti od zenic. Bile so bolj črne kot noč brez zvezd, bolj črne od česarkoli, kar sem kdaj videla.

Kje si to dobila?

Kaja se je nasmehnila, a v njenih očeh je gorel bes. Našla sem ga na svoji postelji. Priložen je bil listek z napisom ?Ubij čudovitega idiota’. Mislim, da vem, kdo je bil mišljen.

Tanatos se je skoraj skozi mene pognal proti Kaji, ona pa je le mirno stopila korak naprej in se sklonila, da bi se umaknila prihajajočemu udarcu.

 

Pripovedovalka zgodb in vaška čarovnica je v svojem dolgem življenju videla že veliko, a vsakič, ko jo je njena kodrasta varovanka zvlekla na pot, so bile tam nove stvari, ki jih je lahko odkrila. Na primer zdaj. Nikoli ni vedela, kaj pomenijo sanje o deklici, skriti v gozdovih daleč stran od civilizacije. Ni si mislila, da so bile to več kot sanje.

A z leti so se te začele redčiti in starka ne bi bila ona, če ne bi vsaj poskusila ugotoviti, kaj vse to pomeni. Posvetila se je vaškim čenčam, starim pripovedkam, in bolj kot je raziskovala, manj je vedela. Zato se je posvetila otrokom in vse svoje znanje prenesla naprej.

Bili so tisti, ki so preprosto šli mimo njenih vrat. Nekateri so se občasno ustavili in pokukali noter, mogoče prisluhnili pravljici, ki je na vrsto prišla tisti dan. Peščica jih je prihajala redno in je rada prisluhnila besedam, ki so jih odpeljale daleč stran. A bila je ena deklica, ki je s svojimi zlatimi kodri pritegnila pripovedovalkino pozornost, še posebej ko je ta ugotovila zgodbo majhne blede deklice. Takoj jo je vzela za svojo in ji povedala tudi tisto, česar drugim ni. Samo zanjo je iskala nove zgodbe in takrat je našla nekaj, kar je spremenilo njeno življenje.

Našla je legendo, ki je razložila njene sanje, in vse je postalo kristalno jasno. Za punčko je skrbela še bolj kot prej, in ko je prišel čas, ji je pod pazduho potisnila malho in zemljevid. Obe sta vedeli, kaj to pomeni.

Zdaj se je njena varovanka vrnila in jo popeljala še na njeno zadnjo veliko avanturo. Spet ji je pokazala nekaj novega.

Odprla je oči in se vrnila v resničnost. Med njenim sanjarjenjem so tri nezavestna telesa položili poleg prvega in nerodno postopali okoli, ko so čakali, da se nekaj zgodi. Čas se je iz minute v minuto bolj vlekel in skoraj so spregledali kri, ki je črnolaski počasi curljala iz nosa.

 

Sedeminpetdeseto poglavje: KAJA

Prvemu udarcu sem se uspela izogniti, drugi pa me je zadel naravnost v nos. Ko sem zagledala kri, sem se namrščila, potem pa se pripravila na naslednji napad. A ta ni prišel. Nenadoma sem na čelu, tik nad nosom in med očmi, začutila njegovo dlan in nikakor se ji nisem mogla izogniti.

Vse okoli mene se je začelo bleščati in za trenutek sem morala zapreti oči. Ko pa sem jih odprla, je bilo nekaj drugače. Spet me je od ostalih ločevala tista steklena stena. A to mojega telesa očitno ni ganilo. Črnolasec je nekaj rekel, a njegov glas je bil, kot da bi govoril skozi steno. Kar tudi je.

Obrnila sem se in moje noge so me vodile naravnost proti Emili. Šele takrat sem opazila svoje bodalo, ki je zdaj čepelo v moji roki. Ne! Tega ne smem narediti!

Začela sem udarjati po steklu in si svoje že tako obtolčene dlani še bolj obtolkla. Z nožem sem zamahnila proti Emili. Slišala sem Leove krike in videla Emilijin prestrašen obraz. Nisem mogla pustiti, da bi se to zgodilo. Brcnila sem v ogledalo in to je na moje presenečenje počilo. Hkrati z mojo nogo. Skupaj z drobci stekla sem padla na tla. Leo se je takoj sklonil k meni, Emili pa je stopila korak nazaj. Videla sem prasko, ki jo je moje rezilo pustilo na njenem licu. No, bolje to kot smrt.

Vse skupaj je videl tudi zlobni lepotec, ki se je že odpravil proti nam. Z Leovo pomočjo sem vstala, potem pa ga potisnila na stran. Ne vmešavaj se!

Bilo je očitno, da je hotel še nekaj pripomniti, a ob mojem pogledu je le odkimal in se umaknil.

Poskrbi za Emili!

Bila sem utrujena. Ja, zlomljen nos in poškodovan gleženj sem lahko prenesla, a energije mi je počasi zmanjkovalo.

Nisva potrebovala dolgo, da sva ugotovila izenačen položaj. On je bil višji in močnejši, jaz pa manjša in hitrejša. Vse skupaj se je izšlo in videti je bilo, da se bova borila, dokler eden izmed naju ne omaga od utrujenosti. In to bom najbrž jaz.

Veš …

Sklonila sem se, ko je proti meni zamahnil s svojim nožem.

… za zlobneža si prikupen …

Proti njemu sem sunila s svojim bodalom, on pa je stopil korak nazaj in se napadu izognil.

… Če Emili ne bo za, …

Počepnila sem na tla in mu z zamahom spodnesla noge.

… bi mogoče midva lahko bila nekaj …

Pobral se je prej, kot mi je bilo všeč, in še vedno molčal.

… Vljudno je odgovarjati, veš?

Moje klepetanje si je prislužilo udarec v trebuh, ko sem se prepozno umaknila njegovi pesti. S kotičkom očesa sem lahko videla Lea, Emili in Sama, ki pogledujejo proti nama in se nekaj tiho pogovarjajo. Bolje zanje, da se hitro nečesa domislijo.

Med hitrim vdihom sem se spet obrnila proti lepotcu in mu posvetila svojo pozornost. Kaj sem zamudila?

V odgovor je proti meni zamahnil s svojim mečem, ki je bil, mimogrede, vsaj enkrat večji od mojega.

Slab dan, kaj?

Še vedno nič. Z levo roko sem mu pomahala pred očmi in njegovo zmedenost izkoristila v svojo prid. Z bodalom sem zamahnila proti njegovemu očesu, a vse, kar sem zadela, je bilo lice. Kjer je rezilo prebilo kožo, je pricurljala zlata tekočina. Ob tem sem se ustavila.

Ni pošteno! Jaz bi bila tudi rada iz zlata!

Tokrat sem v odgovor dobila nasmeh, kar je bilo več kot kadarkoli prej. Hitro je minilo. Spet je zamahnil proti meni in takrat, ko sem videla tisti meč, sem vedela, kaj moram narediti. Ozrla sem se proti bratu in se mu žalostno nasmehnila, ko sem videla njegov prestrašen pogled. S tem se mu bom odkupila.

Leo je očitno z mano preživel dovolj časa, da je vedel, kaj nameravam. Pognal se je proti meni in niti Sam ga ni mogel ustaviti. A bil je prepozen.

Dolg meč mojega nasprotnika se mi je zaril med rebra, jaz pa sem mu svojega v zameno potisnila v prsi. Ko me je začudeno pogledal, sem mu uspela odgovoriti le s kratkim ups, preden mi je usta preplavil kovinski okus.

Nekje v daljavi sem lahko slišala Emilijin krik. Saj je bil Emilijin, kajne? Moški pred mano se je spremenil v zlato tekočino. Škoda je bilo tako lepega obraza …

Nisem prepričana, če sem zadela tla, preden je Leo pritekel do mene. Njegov obraz je bil preplavljen s strahom in jezo in nečim, česar nisem prepoznala. Za trenutek sem podvomila v svoja dejanja. Oh, Kaja …

Je bil to Leo? Pogledala sem navzgor, da bi videla njegove zelene oči. Oh, te oči. Leo?

Ja, Kaja, jaz sem. Samo še malo zdrži, prav? Vse bo še dobro.

Videla sem, kako se je obrnil stran od mene, nekam v daljavo, in nekaj zakričal.

Kmalu sem nad sabo zagledala še en obraz, a nisem se mogla spomniti, komu pripada. Nekaj so se prepirali, a besed nisem razbrala. Nobenih, razen Emilijinih. Stisnila mi je roko, ki je ni držal Leo, in me žalostno pogledala.

Oprosti mi, Kaja …, za vse …

Potem je bilo vse okoli mene le še nežna in pomirjujoča črnina.

 

Oseminpetdeseto poglavje: EMILI

Nisem bila prepričana, če bo vse skupaj sploh delovalo, a morala sem poskusiti. Tole bo bolelo.

Ni bilo pomembno. Kaja me ni več slišala.

Sklonila sem se nad njo in z dlanmi objela njen obraz. Zaprla sem oči in svoje čelo prislonila ob njenega. Ni bilo čudno, da se je Kajina duša sprva upirala. To, kar sem nameravala, je bilo konec koncev vse prej kot naravno.

Počakala sem, da moč, ki je njeni duši še ostala, poide, potem pa pustila duši prosto pot. Skoraj v trenutku sem lahko v sebi začutila še eno osebo, še eno dušo. Kajino.

Za razliko od prejšnjih, ki sem jih občutila, ta ni odsevala niti delčka tistega, kar sem bila jaz. Na robovih je bila bolj ostra in nekateri delci so bili še neobdelani in veliko bolj živi, barviti ? kot duša, ki je pretrpela stoletja. Duša pred mano pa je bila še mlada, popolnoma nova generacija, ki je pred sabo imela še dolgo pot. Ali bi jo vsaj imela, če je ne bi na pol prelomil tisti prekleti nož!

In tukaj sem na vrsto prišla jaz. Predolgo je trajalo, da sem spoznala resnico v vsem tem. Mogoče sem res bila jaz najstarejša duša, a to še ne pomeni, da imam v tej zgodbi glavno vlogo.

Jaz sem bila tista, ki je vse to začela. Jaz moram to tudi končati!

Tok Kajine duše je počasi polzel skozi mene in zadnji trenutek, preden je stekla mimo mene, sem jo zgrabila in pustila svoji duši, da je objela njeno. Čutila sem, kako je moč obeh duš prešla v Kajino telo in sta se duši počasi prepletli in spojili v eno.

Ko je moje zdajšnje ali pa vsaj Emilijino telo udarilo ob tla mojih misli, vsega skoraj nisem več čutila. Takrat pa se je svet okoli mene ostro zasukal in neskončen hodnik okoli mene se je spremenil v majhno golo sobo s preprogo na tleh.

Zakaj, Emili?

Šele takrat sem v kotu nasproti sebe zagledala Kajo v svoji preprosti sivi obleki in s svojimi vranje črnimi lasmi, spuščenimi čez hrbet. Edina razlika so bile njene oči – kjer je nekoč vihrala nevihta, je zdaj mirno valovila neskončna zelena barva, ki je odražala utrujenost in starost, izkušnje.

To si zaslužiš, Kaja. Bolj kot jaz.

Kaja je odkimala, da so njeni vranji lasje opletali okoli. Nihče si ne zasluži smrti. Zakaj bi si jo mi? Življenje je nepošteno in smrt še bolj.

Trma je kar sevala s Kajinega obraza in vztrajnost je razsvetljevala njene oči. Nasmehnila sem se njenemu odgovoru. Ko bi bilo le tako preprosto, Kaja. Ko bi bilo le tako preprosto …

Kaja je stopila bližje k meni in mi privzdignila brado, da mi je lahko pogledala v oči, ki so do zdaj počivale na tleh, ki jih ni bilo. Saj je, Emili. Pojdi nazaj tja in poskrbi za Lea. Videla sem, kako ga gledaš, ne bi vaju mogla bolje poparčkati ...

Tiho se je nasmehnila lastni šali, a pogleda ni umaknila. … Jaz bom tukaj popolnoma v redu.

Ne razumeš, Kaja. Tako sebična sem bila in ti ..., dovolj dolgo sem bila v tvojem telesu, da poznam grozo, v kateri si živela. Če si kdo zasluži drugo možnost … ali možnost nasploh …, si to ti, Kaja. Ti in nihče drug.

Kaja je zavzdihnila in umaknila pogled. Zagledala se je nekam v daljavo, a v resnici je bilo meni vse enako. Ena sama velika črnina. Ne bom te uspela prepričati, kaj? Ne glede na to, kako trmasta sem, ti zmagaš.

Obrisala sem si lica in se nasmehnila. Ti imaš sarkazem, Kaja. Vsaj to prepusti meni.

Kaja je zavila z očmi, potem pa za trenutek obstala in se zresnila. Ko si že tako lepo povedala ... Ampak … obišči me kdaj, boš?

Pokimala sem in kljub Kajinemu resnemu obrazu nisem uspela ustaviti nasmeha. Obljubim.

Še preden sva se dokončno spojili v eno samo zlomljeno dušo, sva še zadnjič prasnili v smeh in se v svetu misli objeli. In naj se zgodi karkoli, svojo obljubo bom držala.

Mogoče sta si bili s sestro podobni na videz, a ona za razliko od mlajše knjižničarke ni bila podkupljiva in brezsrčna. No, srca res ni imela, a to ne pomeni, da je hladnokrvna. Imela je veliko več sočutja kot mnogi ljudje, ki srce imajo. A to zdaj ni pomembno.

Opazovala je zmedeno sedmerico, ko se je opotekla skozi vrata, ki so ločevala tretji svet od praznine, in si za uho popravila pramen svetlih las, ki ji je ušel iz fige. Ko je videla starejšega brata, ki je za ostalimi tekel s svojo nezavestno mlajšo sestro v naročju, ni mogla zadržati nasmeha.

Kljub temu da je svoje celo življenje, ki je za nesmrtno dušo pomenilo dolgo obdobje, posvetila prebiranju usod drugih, jo je dejanje tokrat svetlolase najstarejše duše presenetilo. Imela jo je priložnost spoznati, a ko jo je, je pred njo stala popolnoma druga oseba. Oseba, ki svojega življenja ne bi nikoli žrtvovala za drugo dušo.

Zadovoljno si je pokimala in se ponovno ozrla navzdol. Zdaj so že stali sredi ničesar in se nekaj pogovarjali med seboj. Ni ji bilo treba slišati, da bi vedela, kaj se bo zgodilo. Ne glede na nepričakovan preobrat bodo zgodbe preživelih ostale enake.

Očala si je potisnila više na nos in obrnila stran v debeli knjigi, ki jo je z eno roko objemala in s prstom spolzela po strani. Ko je našla iskano, si je samo pokimala, na strani naredila zavihek in knjigo zaprla.

Sedmerica se je medtem ločila. Še enkrat se je nasmehnila. Potrebovali bodo čas zase, da zares dojamejo, kaj se je zgodilo. Da vse skupaj podoživijo in preidejo fazo žalovanja. Da sprejmejo posledice in znova zaživijo. Da povrnejo ravnovesje.

Da skupaj spremenijo svet.