Glasovalna številka: PR136

Tjaša Stražiščar

OPAZITI IN SPREGOVORITI = BITI POGUMEN

OŠ Rodica

 

Bil je ponedeljek, ko sem se kot običajno vračala iz šole. Bil je lep sončen dan, zato sem se odločila, da bom šla na sprehod.

Ko sem se sprehajala, sem opazila, kako so se fantje spravili na mojega sošolca. Ker sem bila prestrašena, sem stekla proč. Ko sem prišla do doma, sem razmišljala, kakšna srečnica sem in da se mi sigurno v življenju ne bo zgodilo kaj takega. Na poti v šolo sem naslednji dan opazila nekaj fantov, ki so spremljali vsak moj korak. Bili so tako grozni. Grdo in z režečim nasmehom so me gledali. Stekla sem naprej.

Ko sem prišla v šolo, je bila tema pogovora pri razredni uri, kako preprečiti nasilje. Ker sem bila prestrašena in so se mi misli vračale k fantom, me tema v tistem trenutku ni pritegnila. Zdi se, kot da sem tisti dve uri prespala. Nič nisem slišala.

Na poti domov sem opazila, da na istem mestu stojijo isti fantje, ki so me znova na isti način opazovali. Zgodba se je ponavljala še tretji in četrti dan. Peti dan, ko sem odhajala iz šole, pa se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. Ko sem šla mimo blokov, sta me dva fanta potisnila v kot. Grozila sta mi, da me bosta do smrti pretepla, če ju ne bom ubogala. Bila sem tako prestrašena, da sem jima obljubila, da jima bom prinesla vse, kar bosta hotela. Fanta sta me spustila, ampak sta mi naročila, da moram jutri prinesti tisoč evrov. Naslednji dan sem se zbudila v strahu, saj nisem imela tisočih evrov. Pograbila se svojo in mamino denarnico ter se odpravila v šolo. Na poti v šolo so se mi roke močno tresle. Prišla sem do blokov in upala, da me fanta ne bosta videla.

A moja želja ni bila uslišana. Znova sta me dve roki potisnili v kot. Fanta sta hotela videti denar, ki ga jaz nisem imela. Odprla sta denarnici in v njima je bilo samo sto evrov. Fanta sta začela kričati, da to ni niti približno dovolj, da si bi lahko kupila droge. Opravičila sem se, ampak sta me že začela pretepati. Začutila sem zelo močno bolečino, ki ni prenehala. Bila je tako neznosna, da sem začela jokati. Mislila sem, da bom omedlela. Zagrozila sta mi, da me bosta ubila, če komu povem za ta pripetljaj. Vsa polomljena sem ležala na tleh. Kar nekaj časa je rajalo, da sem se lahko pobrala in odpravila v šolo. Šla sem do razredničarke. Ko me je zagledala, je takoj poklicala moje starše. Ko sem se počutila varno, sem omedlela. Zbudila sem se v bolnišnici. Zdravniki so mi povedali, da imam zlomljena rebra.

Vse je zanimalo, kaj se mi je tisti dan zgodilo. Ker sta mi fanta prepovedala, da komu povem, sem si izmislila, da me je povozilo kolo, kolesar pa je pobegnil. Niso več silili vame.

Ko sem okrevala in so me odpustili iz bolnišnice, sem v šolo hodila po drugi poti. Nekaj dni je bilo vse lepo in prav, dokler me fanta spet nista potisnila v kot. Bila sta tista dva fanta, ki sta me pretepla. Takoj sta me začela spraševati, če sem povedala resnico, a sem jima zatrjevala, da sem vse zanikala. Ker mi nista zaupala, sta me zelo močno udarila in me opozorila, da me opazujeta in vedno vesta, kje sem. Naslednji dan sem uspela prepričati mami, da me pelje v šolo. Na poti me je spraševala, kaj se mi dogaja, saj sem domov prihajala prestrašena, pogosto tudi z modricami. Odločila sem se, da povem mami. Ko je mami slišala mojo zgodbo, je poklicala policijo. Vesela sem bila, da policija išče fanta. Povsod, kamor sem šla, me je spremljala moja mami. Nekega dne pa me je poslala le po mleko v trgovino, ki je bila čez cesto. Že, ko sem stopila ven, sta me fanta zagledala in pograbila. Izvedela sta, da ju išče policija, zato sta me spet močno pretepla. Ker se je mami zdelo, da me dolgo ni, me je odšla iskat. Stopila je ven in videla kako ležim v krvavi luži. Hitro je poklicala rešilce in policijo. Dolgo sem ležala v komi, saj sem imela možganske krvavitve.

Ko sem se zbudila, sem mislila, da je to mora, ampak bila je realnost. Obžalovala sem, ker nisem poslušala pogovora o nasilju. Tako bi vedela, da moram za nasilje takoj nekomu povedati, staršem ali učiteljem ali kateri koli odrasli osebi. Obžalovala sem, ker nisem pomagala sošolcu, ko so ga pretepali. Jaz bi morala komu sporočiti, kar sem videla. Tako bi pomagala sošolcu in sebi. Vso noč nisem mogla spat, ker sem se bala, da bom vse to še enkrat doživela, a so mi povedali, da so fanta prijeli. Za nekaj časa bom varna.

Okrevala sem šele čez pol leta in takoj, ko sem lahko, sem se odločila, da se udeležim predavanja, kako preprečiti nasilje. Od takrat naprej se trudim najprej opaziti in tudi preprečiti nasilje, ki se dogajajo med mladimi. More in strah pa imam še vedno. Bojim se čudnih fantov, bojim se temnih ulic, bojim se na prostem hoditi sama … Bom ta strah lahko kdaj premagala?