Lebdim nad
oblaki vse je lepo, srečna sem kot še nikoli. Vidim cel
svet pod mano, vidim angelčke, ki letijo z mano, vidim
vse. Kje sem? To je raj, kako sem prišla tja, ne vem.
Cel svet je pod mano, počutim se mogočno, močno,
čudovito,..A kar naenkrat sem začela padati v črno
luknjo, na dnu pa sem videla svetlobo, močno svetlobo.
Nekdo me je klical Reina, Reina. Kar naenkrat sem se
zbudila, okrog mene so bili belo oblečeni ljudje,
predvidevam da zdravniki. Bala sem se, vsi okrog mene so
me gledali. Kaj se je zgodilo? Nato pride v sobo neki
moški preoblečen v zdravnika, vljudno me pozdravi in
vpraša, kako se počutim. Vprašala sem, kaj se dogaja,
zakaj sem v bolnišnici. Nič mi ni bilo jasno, bila sem
zmedena. Zdravnik me je vprašal, če vem, kako mi je ime
in katerega dne smo danes. Z vsem prepričanjem sem mu
povedala, da sem Reina Mar in, in ničesar več nisem
vedela. Začela sem noreti, kričati, zagrabila me je
panika. Izgledala sem kot noro dekle, ki ne ve, kdo je.
Dali so mi pomirjevalo in tako sem lahko v miru zaspala.
Ko sem se zbudila, sem bila sama v sobi. Začela sem
razmišljati in razmišljati. Spomin se mi je začel
vračati, spomnila sem se, kdo sem in zakaj sem tu.
Moje ime je
Reina, sirota sem, sama na tem hladnem svetu. Živela sem
v sirotišnici in imela težko življenje. Vsak večer
sem gledala sončni zahod in upala, da me bo nekega dne
mama prišla iskat in me odpeljala domov. O, kako si
želim imeti dom, družino in ljubezen! Vse, kar je moja
mama pustila v sirotišnici, je bil obesek v obliki
križa, ki mi je pomagal v življenje. V sirotišnici sem
bila šibek plen, vsi so se norčevali iz mene ter me
pretepali. Če smo naredili napako, smo bili politi z
zelo mrzlo vodo. Tam sem živela 10 let, jaz sem temu
pravila 10 let v peklu. A takrat sploh nisem vedela, kaj
pomeni pekel. Nato me je posvojil neki ljubeči par
Rodrigo Vega in Paola Vega, saj mislila sem tako.
Preselila sem se v njuno majhno stanovanje v veliki
stavbi in življenje se mi je obrnilo. A ne tako, ko sem
si predstavljala. Življenje od zdaj naprej je bilo še
težje kot v sirotišnici. Rodrigo je imel težave z
alkoholom in mamili, zato sva jaz in Paola veliko trpeli.
Vsak dan nama je izrekel žalitve in naju tepel. Paola je
trpela bolj kot jaz, saj sem v njenih očeh videla
ljubezen. Ljubila ga je z vsem srcem, a ne vem, kako je
zabredel v take težave. Hodila sem v šolo in bila
odlična učenka, imela sem veliko prijateljev.
Nekega dne, ko
sem prišla iz šole domov, sem na tleh videla kri,
slišala sem jok. Odšla sem v dnevno sobo, videla sem…
Rodrigo je bil umazan od krvi ter jokal. Vprašala sem
ga, kaj se je zgodilo. On pa je samo jokal in mi povedal,
da sva ostala sama. Tistega dne ne bom pozabila nikoli.
Trpel je, ker naju je Paola zapustila. Zato je vso
žalost in jezo zlil name. Pretepel me je in mi naredil
brazgotino, ki mi je ostala celo življenje. Brazgotina,
ki me bo spominjala na moje trpljenje in žalost.
Življenje z Rodrigom je postajalo težje, morala sem si
najti službo, da sem lahko dobila kaj za pod zob. Delala
sem v majhni stojnici s hrano ob morju. Srečevala sem
ljudi, ki so bili srečni, bogati, zaljubljeni. Jaz, jaz,
pa sem komaj preživela mesec. Rodriga skoraj ni bilo
doma, ko pa je bil, je z mano delal zelo grdo. Nikoli
nisem zamerila Paoli, da je odšla, saj z njo je delal
še huje. Nikoli se nočem zaljubiti, ker nisem hotela
trpeti toliko kot Paola. Nekega dne pa sem imela
vsega dovolj. Rodriga sem v spanju odpeljala v bolnišnico,
tam sem jim razložila stanje. Odšel je v odvajalni dom.
Vsak vikend sem ga hodila obiskovat, čeprav ni bil
vreden tega. Prvič me je sprejel z jezo, da sem mu
uničila življenje; a vem, da sem ravnala prav. Vsak
dan, vsak teden je bil boljši. Počasi sva se začenjala
dobro razumeti.
A neko temno
noč so me napadli na ulici. Hoteli so denar, ki jim ga
je Rodrigo bil dolžen za mamila. Samo pretepli so me, a
bolelo me ni nič, saj sem bila navajena. Bila sem čisto
na tleh, sama v majhnem stanovanju. Rodrigu nisem omenila
napada, nisem ga hotela obremenjevati. Kako naj dobim
denar, če pa imam komaj za stanovanje? Odločila sem se,
da ga prodam. Super, zdaj nisem imela niti doma. Od zdaj
naprej sem živela pod mostom, prečudovitim mostom. Malo
naprej je bila plaža, vsak dan sem šla gledat sončni
zahod. To je bil edini trenutek sreče, lepote mojega
življenja. A v življenju pridejo vedno novi udarci, kar
ne prenehajo. V življenju sem se naučila, da se vsakič
poberem in grem naprej. Na ulici sem spoznala veliko
pravil: zvečer ne hodi sam naokrog, ne delaj si težav
in bodi čim bolj neviden. A teden kasneje so me
ugrabili! Bilo je grozno, bolelo me je, bila sem
nemočna. Posilili so me in nato odvrgli na ulici. Našla
me je neka gospa in me odpeljala v bolnico. Nisem jim
mogla povedati, kaj se mi je zgodilo, ker me je bilo
preveč sram. Počutila sem se temačno, obdajalo me je
sovraštvo. Sovraštvo do sveta, ki je bil tako krut do
mene. Dolgo sem okrevala in ugotovila, da v meni raste
bitje. Majhno bitje, ki je manjše kot grah. Kaj naj jaz
naredim z otrokom? Razmišljala sem o splavu, a nato
ugotovila, da otrok ni kriv. Ni kriv, da ima tako podlega
očeta, očeta, ki ga ne bo nikoli spoznal. Tisti dan sem
si obljubila, da moj otrok ne bo nikoli trpel kot jaz in
nikoli ga ne bom zapustila. Odšla sem obiskat Rodriga in
mu povedala vse. Bolečine nisem mogla več zadrževati v
sebi, morala sem se spovedati. Postal je žalosten in
nato sem ga vprašala, kako to, da je začel jemati
mamila. Povedal mi je, da tudi on ni imel lahkega
življenja, da je živel je v družini z mnogimi
težavami... Sam je moral delati vse. Obdala me je
žalost, spraševala sem se, zakaj bog pusti, da toliko
ljudi trpi. Zakaj? Rodrigo je okreval in odšla sva h
gospe, ki me je rešila. Greta nama je pomagala, da sva
si kupila majhno stanovanje.
Iz sanj me
je zbudila bolečina, pred sabo sem videla kri. Napadla
me je panika, kaj se dogaja. Rodrigo me je peljal v
bolnišnico. Malo bitje v meni je nehalo biti. Bila sem
zlomljena. Nehala sem hoditi v šolo, zaprla sem se sama
vase in razmišljala. Razmišljala, kakšno bi bilo
življenje mojega malega otroka, otroka, ki ga ni več. Jokala
sem, pa čeprav ga nisem nikoli mogla držati v rokah, mu
pripovedovati zgodbe in ga razvajati. Nisem spala, ne
jedla. Nehala sem živeti. Rodrigo pa je medtem postal
odličen policaj. Šolo je imel že dokončano, samo
službe ni našel. Bil je srečen, jaz pa nisem čutila
nič.
Čas je
mineval, dopolnila sem 17 let. Priredila sem zabavo za
vse policiste v španskem Benidormu. Bilo je zelo
zabavno, prvič sem se napila in po dolgem času
zabavala. Življenje je bilo normalno. Hodila sem na
gimnazijo, hotela sem postati agentka. Hotela sem
kaznovati slabe ljudi in reševati dobre, ki so nemočni,
kakor sem bila jaz.
Nato pa grem
iz šole zelo pozno in, bam. Avto me je zbil in tako
sem prišla v bolnico. Fizično bi morala umreti, a
čudežno sem preživela. Ko bi bilo vsaj več čudežev
v mojem življenju.
Ne morem se
premikati, hočem samo ven. Rabim svež zrak. Končno
je nekdo prišel, urejena gospa s čudovitimi lasmi. »Živjo
Reina, moje ime je Camila Paloma Siller«. Nisem
odgovorila. Razložila mi je, da bo ona plačala stroške
bolnišnice. Vprašala me je tudi po družini. Odgnala
sem jo in rekla, da ne potrebujem pomoči bogatih. Ni
odšla, gledala me je, v njenih očeh sem videla
bolečino in žalost. Rekla je, da še nisem pripravljena
za pogovor in da se bo naslednjič vrnila. Prišla je
sestra ter me vprašala, kdo bo izvajal z mano
rehabilitacijo. Nihče, vedno sem skrbela zase sama in
tako bo tudi ostalo. Čudno me je pogledala in odšla.
Zaspala sem in naslednje jutro res sama odšla na
rehabilitacijo. Težje je, kot sem si predstavljala. Ne
čutim nog in moje roke so utrujene od vsega dela. Padla
sem in nisem se mogla pobrati. Vedno v življenju sem se
pobrala, tokrat je bilo drugače. Ni bilo napredka, še
zmeraj sem delno čutila roke, noge pa, kot da jih ne bi
imela.
Nekega jutra
pa se zbudim v naročju nekega mladega mladeniča.
Pogledala sem ga grdo, češ, kaj pa si misli, da me
lahko kar tako odpelje iz sobe. Ukazala sem mu, naj me
spusti. To je storil na hitro in me spet ujel. Najina
obraza sta bila tako skupaj, čutila sem njegovo sapo…
Zagledala sem se v njegove prečudovito modre oči. Tudi
on me je gledal. Odpeljal me je v sobo za rehabilitacijo.
»Moje ime je Nikolas Diego Boneta«. Jaz pa sem bila
samo tiho, saj že ve, kako mi je. Šel mi je na živce,
saj je bil ne samo zelo lep in bogat, ampak tudi
samovšečen. Pomagal mi je premikati roke, podajal mi je
žogo. Prišel je vsak konec tedna in mi pomagal. Začela
sem napredovati in Nikolas je v meni zbudil spečega
zmaja. Spečega zmaja, ki se je prvič zbudil.
Rodrigo je
spoznal neko mlado damo po imenu Lusia, bila je iz visoke
družbe, a dobrega značaja. Kmalu se bosta poročila in
na poroko sta povabila tudi Nikolasa.
Začela sem
hoditi s pomočjo drogov in seveda njega. Nisem mogla
več brez njega, v meni je srce začelo delati hitreje
kot ponavadi. Vsakič, ko sem padla, me je ujel in najina
obraza sta se spet srečala. O, res je popoln! Povedala
sem mu lahko vse, vse svoje majhne skrivnosti. Da
obožujem sladoled, plažo ter naravo. On ni povedal
veliko, samo poslušal je. To je bilo meni zelo všeč,
saj me nihče ni nikoli poslušal. Počutila sem se
pomembno, mogočno, končno je nekomu mar zame! Ja, zdaj
lahko priznam, zaljubila sem se do ušes. A pravljice ne
obstajajo, punco ima. Kako se je lahko spogledoval z
mano, če ima punco?? Bila sem jezna, in moj zmaj je spet
zaspal. Spomnila sem se, zakaj se nisem nikoli hotela
zaljubiti. Trpiš in trpiš, bolečina je ogromna, nisem
je navajena. Začela sem hoditi z berglami, končno nisem
bila odvisna od nikogar. V bolnišnici mi niso dovolili
iti ven. Razmišljala sem le o plaži, ki je polna peska,
ki se zatika v prste. O morju, valovih, ki tečejo. O
soncu, ki gre in pride. Vsak dan v bolnišnici je bil
enak, dolgočasen. Zato sem se odločila, da bom
pobegnila, saj sem se počutila ujeta med belo
oblečenimi ljudmi. Uspelo mi je! Plaža, žuborenje
morja in prečudovita svetloba. Razmišljala sem le o
svobodi in letenju. Letela bi, se igrala med oblaki in
bila kraljica sveta. Tekla sem po plaži, ter si
predstavljala da letim in pojem. Ko sem bila majhna, sem
zelo rada pela, a potem je to spuhtelo, a zdaj se je vse
vrnilo. Vrnila so se čustva, sreča, žalost in svoboda.
Cel dan sem bila na plaži in mislila na nič. Kmalu
zatem sem opazila v daljavi znan obraz. Bil je Rodrigo,
ki je bil videti zaskrbljen. Bil je jezen name, a meni je
bila pomembno le to, da sem se počutila svobodno.
Spet sem šla
v bolnišnico, na meni so delali razne preiskave. In vse
so pokazale, da bom lahko čez 2 tedna odšla domov.
Komaj čakam, že odštevam. Naslednjo jutro je prišel
Nikolas prej kot po navadi, jaz sem se delala, da spim.
Gledal me je v tišini, a jaz nisem zdržala več.
Nagnala sem ga. Čudno me je pogledal in odšel. Se
spomnite urejene gospe z lepimi lasmi? Camila Paloma je
prišla in sva nadaljevali s pogovorom. Poslušala sem jo
le delno, saj mi Nikolas ni šel iz glave. Nato pa sem
jasno in glasno slišala: »Jaz sem tvoja mama«. Kaj, nič
mi ni bilo jasno. Začela mi je razlagati, zakaj me je
pustila, a v moji glavi je odmevalo le: »Jaz sem tvoja
mama«. Resno. Ko sem bila že prepričana, da ne bo
nikoli prišla, se pojavi tukaj v bolnišnici. Začela
sem jokati. Tega me je bilo sram, saj jaz v javnosti
nikoli ne jočem. Objela me je, objem, ki sem ga
potrebovala celo življenje. Rekla sem: » Mami, si res
to ti? Mami, pogrešala sem te, ZELO ZELO«. In začela
mi je pripovedovati…
Ko sem bila
še zelo mlada, sem se zaljubila v tvojega očeta. Bil je
zelo čeden in bila je ljubezen na prvi ogled. Tvoj oče
je bil precej bogat in njegova družina je bila lastnica
pomembnega podjetja. Hodila sva na zmenke, bil je zelo
romantičen, nežen in prijazen. Vedno me je znal
presenetiti. Prišla je najina prva obletnica in tisti
dan sem se mu predala. Bilo je čudovito, bolje kot sem
si predstavljala. In takrat si nastala ti. Najin
največji zaklad. A njegova družina me nikoli ni
sprejela. Mislila je, da je to samo ena od Dijegovih
avantur. A motili so se. Takoj, ko so izvedeli zate, so
mi grozili. Da če ne pustim Diega, bom trpela. In ko to
reče njegova družina, mislijo resno. Zato sem odšla.
Odšla brez slovesa, saj nisem mogla pogledati v njegove
oči. Napisala sem mu pismo. V pismu sem mu pojasnil,a
zakaj odhajam. Nisem te mogla preživljati, saj sem ves
čas delala in nisem imela denarja za varuško. Tako sem
te odpeljala v sirotišnico in ti dala obesek, ki je
pripadal tvojemu očetu. Obesek, ki ga mi je dal na prvem
zmenku. Tvoj oče je bil ljubezen mojega življenja in
še zdaj je.
Zgodbo o
svojem rojstvu sem si predstavljala čisto drugače. Nato
sem ji še jaz povedala svojo zgodbo. Teden je minil
hitro in končno sem odšla iz bolnice, bil je že čas.
Nikolasa nisem več videla. Rodrigu sem predstavila svojo
mamo. In od zdaj naprej bom živela pri njej doma, saj je
postala direktorica Gledališča El gran Amor.
Gledališče je ogromno in tukaj so koncerti, igre in
opere. Mami mi je obljubila, da me bo včasih vzela s
sabo.
Bližala se je
Rodrigova poroka. Bil je zelo živčen, kmalu se bo
poročil. Med tem časom pa sem začela hoditi na
gimnazijo. Teden pred poroko pa pred vrati zagledam
Paolo z otrokom v naročju. Izgledala je čudovito.
Prišla me je obiskat in čebljali sva ves dan. Nisem ji
hotela povedati, da se bo Rodrigo poročil. A ona je to
že vedela in imela je že moža. Ojoj, vsi so srečno
zaljubljeni, samo jaz ne, moj speči zmaj še zmeraj spi.
Odšla sem
obiskat očeta, živi v velikem dvorcu, ki ima
prečudovit vrt. Ni me prepoznal, zato sem se
pretvarjala, da sem organizatorica koncerta v
gledališču El gran Amor. Sprva je zavrnil, a jaz sem
vztrajala in pristal je. Odšla sem z nasmehom, saj sem
se spomnila, kako bi združila mami in očeta. Mami sem
prosila, če lahko v petek priredim koncert za prijatelje
in naj pride še ona. Tudi ona je potrdila. Petek je
počasi prišel, bila sem zelo živčna. Lusija in
Rodrigo sta mi pri vsem pomagala. Jaz sem pričakala
Diega in mu zavezala oči, Lusia in Rodrigo pa sta
prevzela mojo mami. Na odru sem in živčna sem kot še
nikoli. Začela sem peti pesem o prvi ljubezni. Nekdo
je prišel v dvorano. Kdo bi bil lahko to, saj sem
povabila samo mojega očeta, mami, Rodriga in Lusijo. Bil
je on, Nikolas. Delala sem se, kot da ga ni. Moja starša
sta si odvezala oči in takoj jima je bilo jasno, kaj se
dogaja. Jaz pa sem še zmeraj pela. Ko sem končala, sta
me starša objela. In ja, operacija združitve je uspela.
Odšla sta na večerjo. Tam je stal Nikolas, brez besed.
Ni vedel, da pojem. Odšla sem do njega, da bi ga
odgnala. A bila sem prepozna. Poljubil me je! Moj prvi
poljub! Občutki so se kar mešali… Čutila sem
metuljčke v trebuhu, njegov topel objem in moje srce.
Srce, ki je začelo biti, kot še nikoli v življenju.
Počutila sem se NEVERJETNO. Tudi midva sva odšla na
zmenek, a ne na večerjo, temveč na plažo. Razložila
sem mu, zakaj sem bila jezna nanj. Začel se je smejati
in rekel je, da je to bila njegova bivša. Žal ji je
bilo, ker ga je zapustila. In da če ne bi bilo mene, bi
bila spet skupaj. Končno poroka! Vsi so bili tukaj tudi
Paola. Bilo je zelo lepo. Začeli smo plesati in Nikolas
mi ni pustil niti malo počivati. Ko sem končno prišla
v avto, sem v trenutku zaspala. Zbudila sem se v njegovem
objemu. V objemu Njega, ki mi je postavil življenje spet
nazaj. Ki je v meni pritisnil gumb ON. Ampak bila sem v
njegovi veliki sobi. Spomnila sem se, da je njegova
družina premožna. Nisem ga zbudila. Gledala sem ga,
tako kot da bi bilo zadnjič. Kako je lep… In če
pogledam sebe: skodrani črni lasje, debele ustnice in
zelene oči. Postava ni za pohvaliti. Če pa pogledamo
njega: skodrane rjave lase, prečudovite modre oči in
najlepši nasmeh. Je zelo postaven, z mišicami. Kako da
se je zagledal vame, ki nisem tako lepa? Zbudil se je in
me nežno poljubil. Nato mi je prinesel zajtrk v
posteljo, kako romantično. A kaj zdaj, njegove družine
nočem spoznati na tak način. A sem jo.
Njegova starša
sta zelo uradna in moderna. Ima tri brate in tri sestre.
Emanuel je direktor svojega podjetja, je zelo strog, rad
ima disciplino in red. Maria Luz pa je odvetnica in ima
svojo odvetniško podjetje. Zelo rada ima svoje otroke.
Najmlajši sestri je ime Clara in je stara 12 let. Nato
sta dvojčka Gabriela in Alehandro, ki sta stara 15 let.
Nato je moj princ na belem konju. Če ste pozabili, star
je 19 let. In nato so še Andres, ki ima 20 let,
Estefanija, ki ima 21 let. Najstarejši brat Carlos je
star 24 in ima že svojo družino z dvema otrokoma.
Vljudno sem
pozdravila in vsi so me čudno gledali. Res je, nisem
bila ravno lepo oblečena, imela sem strgane kavbojke in
zmečkano srajco. Predstavila sem se in nato smo skupaj
imeli kosilo. Emanule me je začel spraševati o mojem
življenju. Jaz pa sem samo odgovarjala, ne čisto vse po
resnici. Vsem sem bila všeč, razen seveda staršema in
Estefaniji. Njena najboljša prijateljica je Nikolasova
bivša punca, to vam lahko kaj pomeni. Z Nikolasom sva
odšla v mesto, kjer so že bile prižgane novoletne
lučke. Mesto je v tem času prečudovito. Šla sva
nakupovati darila za njegovo družino, saj se je bližal
Božiček. Kako je bilo zabavno nakupovati! Zelo sem bila
utrujena, zato sem odšla domov. Zaspala sem in sanjala.
Tokrat ni bila nočna mora, ampak sanje. Sanje o moji
majhni razdrti družini, ki sem jo spet sestavila. Kako
dober občutek je imeti nekoga, ki ti polepša dneve!
Zbudila sem se in bil je dan pred božičem. Vstala sem
ter odšla na sprehod okoli mesta. Opazovala sem ljudi,
ki so hiteli in hiteli. Predstavljala sem si, kakšne
težave imajo. Bilo je zabavno, nato pa sem prišla do
neke sirote. Malega dečka, ki je bil čisto premražen
in lačen. Ime mu je Maximiljan. Zasmilil se mi je, zato
sem ga povabila na kosilo. Odšla sva v restavracijo in
se pošteno najedla. Nato sva odšla kupit topla
oblačila, da ga ni zeblo. In seveda, povedal mi je, kako
je prišlo do tega…
Bili smo
srečna družina, ki je živela v veliki hiši. A nekega
dne, ko sta mi starša brala zgodbo, so pred našo hišo
parkirali 4 črni avtomobili. Oče je rekel, naj se
skrijeva. Mama me je skrila v omaro in odšla zbuditi
mojo sestrico. Kar naenkrat sem slišal pok in nato, kako
je moja mama jokala. Ubili so mi očeta in odpeljali mojo
mami in sestrico. Mene niso našli. Nato sem pobegnil na
ulice in tako si me našla.
Kako
žalostno, da je 7- letni deček prepuščen samemu sebi.
Zato sem ga vzela k sebi domov, v prepričanju, da bom
našla njegovo mamo in sestro. Najprej smo skupaj z mojo
družino praznovali božič, moj prvi božič z družino.
Jedli smo, se smejali in igrali namizne igre. Bilo je
popolno. Naslednje jutro so bila pod smrekico darila.
Darila, ki sem jih prvič prejela od božička. To
pomeni, da sem bila vsa ta leta poredna, neee. Tudi Max
je dobil darila in v njem je bilo spet veselje in upanje,
da bo kmalu našel svojo mamo in sestro.
Pod smrečico
je bilo tudi eno majhno darilo, na njem pa moje ime. Le
kaj bi bilo lahko v tej majhni škatli? In bil je prstan,
Nikolas me je zasnubil! Prvič sem začela jokati od
sreče, ja, prvič zaradi sreče in ne od žalosti.
Nato pa se
je začela preiskava o iskanju fantkovih staršev. Seveda
sama nisem našla nič, detektivka pa taka! Nikolas mi
je pomagal iskati. Iskala sva mesece in mesece, bala sem
se samo tega, da bi bila na koncu oba mrtva. Na koncu sva
skoraj odnehala, našla sva avtomobile in ti so naju
pripeljali do lastnikov. Krajo sva prijavila na policijo
in predala vse podatke, ki sva jih našla. Ko so ju
našli, sem se zelo težko poslovila od Maxa, prirastel
mi je k srcu. Poslovila sva se in obljubila, da se bova
videvala. V tem trenutku pa sem ugotovila tudi, kdo sem
in kaj hočem postati. Nočem biti detektivka, hočem
biti psihologinja in pomagati ljudem razčistiti njihove
misli in težave.
Meseci so
hitro minevali in končno sem bila stara 20 in - moja
poroka se je bližala. Danes je moj dan in ne bom
pustila, da mi ga kdorkoli uniči. Bil je popoln dan,
poroka, ples in seveda zabava. In takrat sem se predala
Nikolasu, čeprav me je to malo spomnilo tudi na zlorabo
iz otroštva. Ampak, bilo je čisto drugače kot
prvič.Božansko…
Postavila
sem svojo pisarno in res postala psihologinja. Napisala
sem tudi knjigo Juntos somos más FUERTES. Knjiga govori
o mojem življenju in o težavah ljudi.
Moje
življenje je teklo in rodila sem 4 otroke, ki so mi
lepšali dneve. In kot v vsakem koncu pravljice smo tudi
mi živeli srečno do konca naših dni.
Zgodba ima
temačno vsebino in sporočilo. Sporočilo o tem, da ima
vsak svojo svetlobo. Svetlobo, ki ti v najtemnejši noči
sveti ter vodi. V knjigi je Nikolas dajal svetlobo Reini.
Dal ji je upanje za boljše življenje. Nikoli ne smeš
opustiti svojih sanj. Saj ti samo te pomagajo preživeti
ob hudih časih. »Noben človek ni popoln«, zato se
moramo učiti od naših napak in jih zboljšati. Vedeti
moramo, da nismo sami, da je vedno nekdo, ki skrbi za nas
in nas podpira. Reina je v zgodbi pomagala ljudem v
težavah in jim poskušala najti pravo pot v prihodnost.
Ni mislila samo nase, kar je dandanes zelo redko. Zato
pomagajte ljudem, da bodo imeli boljše življenje.
Osrečite druge in tako boste osrečili tudi sami sebe.
