Glasovalna številka: PR139
Manca Rajnar
KAKŠNE BARVE JE TIŠINA?
OŠ Trebnje
1. poglavje
»Nisem lačna,« rečem in se nasmehnem mami. »Ampak Mija, saj že ves dan nisi jedla ...« Pogleda me s tem obupanim obrazom, na katerem ji jasno piše, da je najbolj zaskrbljena mama na svetu in jaz ji vrnem pogled, ki ji govori, da mi je popolnoma vseeno. Zaprem se v sobo in pogoltnem dve tabletki za hujšanje. Kmalu mi jih bo zmanjkalo, pomislim, ko jih poplaknem s požirkom vode. Jutri bom šla k Maji, da dobim nove. S to mislijo se sestradana uležem v posteljo in zaprem oči.
V moji glavi se odvijajo prizori preteklih mesecev in čeprav jih poskušam izriniti iz glave, se oprimejo mojih možganov in postanejo vladarji mojih sanj. Neko popoldne sem z mamo hodila po trgovinah. Bilo je eno tistih groznih, dolgočasnih sobotnih dopoldnevov, ko sva odšli kupovat »srčkane oblekice za mojo princesko«. Tako bi se izrazila mami. Moja mami ima zelo neizživeto mladost in imam občutek, da jo poskuša prenesti name. Kadar sva skupaj, se obnaša kot moja najboljša najstniška prijateljica in včasih ne razume, da bolj kot to, potrebujem mami. Ko sem tako čakala, da mami kupi tisto srčkano oblekico, ki si jo je sama bolj želela kot jaz sama, je do mene pristopila zelo urejena dama. Kostanjevi lasje so ji s popolnim odtenkom pšeničnih pramenov silili na napudran obraz in črna žametna baretka se je ujemala z njenim krznenim plaščem. Premerila me je od glave do pet in si z zanimanjem snela sončna očala. »Ali si mogoče manekenka?« me je ogovorila z glasom, ki me je dobesedno vabil k njej in me nekako prevzel. Kot uročena sem strmela v njene oči. »Oprostite?« sem kar poskočila. Njen glas me je prebudil in pretrgal vez neznansko močne povezave, ki sem jo čutila iz njenih oči. Umirjeno je ponovila: »Ali si slučajno manekenka? Seveda z zelo slabim stilom za oblačenje in z malo zmešano mamo.« Pomignila je proti blagajni, zraven katere je stala mami in mi navdušeno mahala, zraven skakala in kazala na ogabno čipkasto obleko rožnate barve, ki jo je očitno izbrala zame, pri tem pa se ji je uspelo zaleteti v nekega gospoda. Zavila sem z očmi in se osredotočila na gospo. Poskušala sem delovati umirjeno in se prepričevati, da obvladam situacijo. »Manekenka? Jaz?« sem se živčno zasmejala. »Ah, kje pa,« sem odvrnila. »Izgledaš že tako,« mi je pomežiknila in mi izročila kartico. »Če bi mogoče rada postala, me pokliči. Pa še danes, do jutri bom že pozabila, da sem te srečala. Čao!« je še rekla, mi pomahala in odšla. »A-a-adijo,« sem tiho rekla in še nekaj časa strmela za njo. Potem pa je do mene pritekla moja preljuba mama in mi veselo uničila trenutek blaženosti. »Mija! Kdo je bila ta lepa ženska? In kaj imaš to?« je pokazala na mojo vizitko. »Ah, to ni nič,« sem rekla in listek vtaknila v žep. Njeno pozornost sem uspela preusmeriti na gospo: »Gospa me je samo vprašala, kje sem kupila to prečudovito bluzo,« sem rekla, kar se je dalo sarkastično, česar moja mami seveda ni opazila in se je veselo hvalila, kakšno dobro oko ima za obleke ? še cel teden.
Tako se je vse skupaj začelo. Seveda sem še isti večer živčno vtipkala številko z vizitke v svoj mobitel in poklicala. Dvakrat je zazvonilo, potem pa sem slišala ženski glas na drugi strani:
»Lep pozdrav, tukaj agencija za manekenstvo.«
»Pozdravljeni. Tukaj Mija. Srečali sva se v nakupovalnem centru in ...«
»Aha, verjetno si govorila z Majo?«
»Kaj niste vi Maja?« sem prestrašeno vprašala in naenkrat mi je postalo tako nerodno, da sem močno zardela.
Še dobro, da sem govorila po telefonu.
»Ah, kje pa,« se je zasmejala.
»No, se opravičujem. Rada bi se dogovorila za termin z Majo.«
»Prosta bo v ponedeljek ob petih. Bodi točna!«
»V redu, hvala. Nasvidenje!«
S čisto potnimi rokami sem prekinila klic in si jih obrisala v hlače. Bilo me je sram. Izpadla sem popolnoma neprofesionalno. Vendar bi lahko vedela, da je Maja nekakšna šefica tam in da ima ogromno tajnic in ljudi, ki delajo zanjo. Počutila sem se izjemno neumno, hkrati pa si mislila: tako torej, neopažena Mija bo končno dobila slavo in pozornost. Misel na to me je posebno poživila in bila razlog za moj odličen zaključek dneva, ki sem ga nekako preživela z mami.
»Mami, grem lahko jutri po šoli k Ajdi?«
»Ali njena mama ve?«
»Seveda ve ...
»Zakaj pa kdaj ne prideta k nam? Ali jaz nisem tako super mama, kot je Ajdina?«
»Mami, ne kompliciraj, prosim. Doma bom okoli šestih.«
Spet me je pogledala s tem nadležnim pogledom nezaupanja, vendar mi ni bilo mar. Zadnje čase se vede do mene nezaupljivo. Iz mene bi rada naredila nekakšno pridno punčko. Rada bi, da bi imela lepše otroštvo in predvsem hoče prek mene še enkrat doživeti svoje. Jaz pa hočem ostati taka, kot sem. Imam svojo družbo, povprečne ocene, svoj stil oblačenja in svoje želje ter cilje v življenju. In če bi postala manekenka, bi se mi vse uresničilo.
Vsa vesela sem se odpravila v sobo in se sesedla na stol zraven odprtega okna. To je bil moj najljubši kraj za razmišljanje. »Tokrat mi je uspelo,« sem pomislila, »prelisičila sem mami. Kaj pa bo drugič? Nikoli ne bom našla dovolj izgovorov za vse popoldneve.«
V obraz mi je pihnil hladen vetrič razuma in mi razpihal temne lase z obraza. Jutri, ko pridem domov, ji bom povedala, sem si mislila. Nekoč bo morala izvedeti in veliko bolje bo, če ji povem sama, kot pa če izve po naključju. To sem si zadala, čeprav sem globoko v sebi vedela, da tega ne bom storila. Enkrat je že bilo tako. Hotela sem, da zaupam mami o svoji simpatiji, pa me je le površno poslušala in mi dala trapast nasvet, zaradi katerega sem se pozneje osramotila. Nikoli več si ne bom privoščila česa takega.
2. poglavje
Naslednji dan sem po šoli res odšla k Ajdi, da sva našli nekaj primernih oblek za razgovor. Oblekla sem Ajdine oprijete modre kavbojke in belo majico, ki sem ju povezala s svetlo modrim pasom. Ajdina mami je tako zelo drugačna od moje. Oblači se mladostniško in ima vsak mesec drugačno frizuro ali pa vsaj barvo pramenov. Posodila mi je črne čevlje z malo pete, da sem se res počutila kot prava manekenka. Obe z Ajdo sva si še rdeče našminkali usta in po prstih, da naju njena mami ne bi slišala, zapustili stanovanje. Ajda me je pred studiem napolnila s samozavestjo, a v trenutku, ko sem vstopila, je samozavest kar izpuhtela. Ob vstopu sem najprej zagledala čudovito poslikane stene z raznimi vzorci, barvami in s podobami, ki si jih lahko zamisliš. Stala sem torej v nekakšni sprejemni sobi, ki je bila poslikana s temi neverjetnimi umetninami. Tajnica me je opazila in me vprašala, s katerim namenom sem tu. »Prišla sem h gospodični Maji,« sem se nasmehnila in tajnici se je takoj razjasnil obraz. Morda je vedela, da pridem, morda je celo poznala moje ime. Bila sem zelo navdušena, ko mi je naročila, naj grem kar naravnost po hodniku in v zadnjo pisarno na levi. Zahvalila sem se ji in odšla.
Hodnik je bil ogromen in po celem poslikan z abstraktnimi podobami živih barv. Počasi in previdno sem stopala, kot da bi se bala, da bi me kdo opazil. Vrata pred Majino pisarno so bila priprta in iz njih je prihajala nežna glasba. Pokukala sem skozi in takoj me je zajel vonj po ličilih. Zagledala sem ogromne mize polne ličil. Za njimi so sedela dekleta, oblečena v modna oblačila, stilistke pa so jim nanašale puder. Bila sem vsa očarana nad prizorom. Naenkrat pa me je zmotila skupina manekenk, ki so prišle v sobo. Bile so tako shirane, da so se jim že na daleč videle vse kosti. Bila sem osupla. Taka manekenka vendar nočem biti! Moje misli so se končale, ko sem za sabo zaslišala glas: »Ali si se izgubila, Mija? Moja pisarna so ena vrata naprej.« Takoj sem prepoznala Majin glas, ki me je v trenutku spet hipnotiziral, hkrati pa me je prebudil iz očaranosti ob pogledu v sobo. Rahlo sem odskočila in se v skoku obrnila proti Maji. »Oh, oprosti,« sem jecljala. »Vrata so bila odprta in jaz sem samo malo pokukala,« sem se nedolžno opravičevala. »Je že v redu,« se je zasmejala. »Kmalu boš tudi ti ena izmed deklet, ki si jih videla v salonu. Pojdiva zdaj v mojo pisarno,« mi je prijazno rekla in napotili sva se proti naslednjim vratom, na katerih je bila velika in bleščeča se zvezda. Od tistega trenutka naprej sem nepopisno občudovala Majo in želela sem si biti kot ona. Postala je moja vzornica, hkrati pa tudi voditeljica in mentorica. Bila je oseba, na katero sem se lahko vedno obrnila. »Zelo lepa si danes,« mi je dejala, medtem ko sva sedli. Seveda se nisem mogla primerjati z njenimi popolnimi nogami, ki jih je razkrivala oprijeta bleščeča črna obleka, ki jo je dopolnjeval bel bolero. »Hvala,« sem tiho rekla, saj se mi je zdela vsaka druga beseda odveč in sploh brez pomena. »Torej, ne izgubljajva časa. Poiskala sem te z namenom, da bi se pridružila naši agenciji. Vendar se nikamor ne pride brez dela. Danes te čaka avdicija, da presodimo, če si dovolj dobra, da postaneš manekenka, v kar jaz osebno ne dvomim,« je rekla in mi pomežiknila. Vrnila sem ji zbegan nasmeh, saj sama nisem imela pojma o manekenstvu in avdicije me je bilo na smrt strah. »Kar pridi z mano, čaka te pomembna preizkušnja,« mi je rekla.
Tako sva odšli v majhno sobo, kjer je bil stol in nekakšen manjši oder. Pomignila je proti odru in stopila sem nanj, sama pa se je usedla na stol. Na odru sem morala dvigovati roke, se vrteti, hoditi naravnost in v krogu, morala sem celo pokazati svoj trebuh in povedati svojo težo, ki si jo je Maja vneto in natančno zapisala, kot da je bila to edina stvar, ki jo je zanimala. Kar kmalu sva končali in se zopet vrnili v njeno pisarno. »Torej … Kako se ti je zdelo? Jaz mislim, da ti je šlo zelo dobro in mogoče te ravno tvoji kilogrami popeljejo med ožji izbor za manekenko,« je nežno dejala. Prisiljeno sem se ji nasmehnila, saj mi ni bila všeč celotna stvar z mojo težo in to, da sem morala pokazati trebuh. Ne, to sploh ni bilo to, kar sem si predstavljala. Vendar sem potlačila svoje skrbi, saj sem Maji popolnoma zaupala. Potem sva še nekaj časa klepetali in Maja mi je izročila pogodbo, ki naj ji bi jo podpisano vrnila. Dogovorili sva se, da pridem spet jutri in se poslovili z objemom. Celotno stvar okoli moje teže sem takoj pozabila in hitela Ajdi razlagati o vsem.
Ko sem prišla domov, sem pri svojem oknu prebirala pogodbo. Bila je enoletna pogodba. To pomeni, da bom eno leto pripadala tej agenciji in da bom hodil z njimi na tekmovanja, če jo bom vrnila s podpisom starša. Saj sem hotela povedati mami o vsem, ampak kaj, če me ne bo podpirala? Kaj bo, če mi bo prepovedala? Ne, ne smem tvegati, sem si rekla. Ponaredila sem mamin podpis in s slabo vestjo zaspala.
3. poglavje
Naslednje popoldne sem spet odšla v studio. Mami sem rekla, da bom ostala v šoli, ker izdelujemo plakat za skupno nalogo. Neverjetno, verjela mi je. Spet se ji je mudilo v službo. Rekla je, da imajo izreden primer. Ne vem več, ali ji je vseeno ali pa mi tako zaupa.
Tajnica me je pozdravila in mi povedala, da me Maja že čaka. Skoraj da sem stekla do njene pisarne in dvakrat potrkala. Zaslišala sem: »Kar vstopi!« Ko sem, je Maja govorila po telefonu. Na drugi strani sem iz telefona slišala nek jezen moški glas, ki ga je Maja poskušala obvladovati. Ko pa se je moški začel dreti nanjo, je enostavno prekinila in me takoj napadla:
»Si torej prinesla podpisano pogodbo?«
»Seveda! Take priložnosti ne bi izpustila za nič na svetu!«
»Bi tudi ponaredila podpis, da bi lahko pripadala agenciji?« me je pogledala izpod čela, medtem ko je pregledovala mojo pogodbo.
»Če bi bilo res potrebno,« sem se ji kislo nasmehnila. Bilo je precej očitno, da pogodbe ni podpisala moja mami, ampak jaz sama, vendar je to očitno ni preveč motilo. Le nasmehnila se mi je in pospravila pogodbo v predal. »Torej, danes ti bom razkazala celoten studio, lahko boš tudi opazovala dekleta, da boš videla, kako to gre. Naslednjič pa se boš preizkusila tudi sama,« mi je pomežiknila. Ob pogledu na moj prestrašen obraz je še dodala: »Nikar se ne boj. Misliš, da so vsa dekleta tako dobra na začetku? Nikakor ne! Za to so potrebovale veliko vaje, truda in seveda predanosti.« Poskušala mi je vliti kar največ samozavesti, vendar sebe nekako nisem videla kot manekenke. Sem pa upala, da se kmalu bom.
Studio je bil prekrasen. Imeli so ogromno garderobo samih čevljev in Maja me je naučila hoditi v njih. Zelo sva se zabavali, ko sva odkrili, kakšen obup za hojo v petah sem, vendar nama je na koncu uspelo, da sem prehodila cel hodnik, ne da bi padla. Soba z ličili, nad katero sem bila prvič, ko sem prišla, čisto očarana, je bila še bolj neverjetna, kot sem si jo zamišljala v celoti. Bila je ogromna, imela je neskončno ličil in mizic za ličenje, pa stilistk, ki so se prijazno smehljale. Imela je tudi masažne stole, da so se manekenke pred tekmovanjem lahko sprostile! Stilistke so mi pokazale osnove ličenja in me na koncu tudi naličile. Bila sem očarana. Nisem si mislila, da lahko iz mojega pustega obraza s tankimi ustnicami in podolgovatimi očmi naredijo pravi obraz manekenke! Na koncu mi je Maja pokazala še sobo za sestanke, ki je imela zunanjo steno stekleno kot v filmih, da se je videl razgled na mesto, pa direktorjevo in druge pisarne. Za naslednji obisk sva se dogovorili čez dva dni, ko naj bi se prvič preizkusila kot prava manekenka. Ob poslovilnem objemu mi je na uho šepnila: »Pazi na prehrano, Mija. Saj veš, manekenke morajo biti vedno vitke.« Pokimala sem ji in se odpravila domov.
Mami ni bila navdušena nad tem, da zamujam za uro in pol, še manj pa nad mojim novim naličenim izgledom: »Kaj pa misliš, da si, Mija? Mogoče manekenka?« Ob tem sem se nagajivo namuznila. »Ne drzni si še kdaj taka priti domov! Mlada si še, ne potrebuješ ličil! Sploh pa nimamo denarja zanje!« »No, imeli bi ga, če ga oči ne bi vsega zapil!« sem ji jezna zabrusila nazaj. S tem sem jo močno razjezila. Naš oči namreč cele dneve pije na mamin račun in ga nikoli ni doma. Sama sem že pred leti izgubila vsako upanje, da bo nehal, mami pa se je že nekajkrat poskušala ločiti z njim. Neuspešno. Oči se ji preprosto preveč smili, da bi ga pustila na cesti brez denarja. Kakorkoli. S tem dejstvom sem jo tako močno razjezila, da mi je primazala zaušnico. Jezno in razočarano sem jo pogledala, preden so se mi ulile solze. Tudi mami je bila zelo presenečena nad svojim dejanjem. Z rokami si je pokrila usta, potem pa rekla: »Mija, oprosti, počakaj …« Jaz pa sem zdrvela v svojo sobo in zaloputnila z vrati. Odprla sem svoje okno, ob katerem razmišljam in pomolila glavo ven. Leden in neusmiljen veter je pihnil vame in mi posušil solze. Spomnila sem se besed, da bom mami povedala za agencijo, vendar sem danes imela opravičljiv izgovor, da ji nisem.
4. poglavje
Minil je še en dolgočasen dan in za tem dan, ko sem šla spet v studio. Mami nisem nič rekla. Sploh nisva veliko govorili. Le najnujnejše stvari. In po vsakem pogovoru se je nekoliko poskusila opravičiti, vendar sem jo preslišala. Nisem imela energije in sploh sem ji zamerila klofuto od zadnjič. Ko sem vstopila v studio, sem pozabila na vse. Hotela sem videti Majo in vaditi, da bom postala manekenka. Ob vstopu me je tajnica takoj prepoznala in mi povedala, da me Maja že pričakuje. Do njene pisarne sem odkorakala, kot da bi bila ena izmed uslužbencev. A moj slovesen prihod se je končal pri Majinih vratih. Pogumno in ne da bi potrkala, sem pritisnila na kljuko in poskušala vstopiti, vendar so bila vrata zaklenjena. Izpadla sem precej začetniško in neumno. Še dobro, da me ni nihče gledal. Maja je prišla čez nekaj minut in se mi opravičila. Rekla je, da je imela nujen sestanek. Odklenila je vrata v pisarno, da je odložila svoje stvari in odpravili sva se na moj prvi modni preizkus.
Najprej sva odšli v garderobo, kjer je Maja izbrala obleke zame. Poslala me je v kabino, da se preoblečem. Ko sem se, sem najprej nekaj minut strmela v podobo v ogledalu, da sem dojela, da sem to res jaz. Oblečeno sem imela črno in zelo kratko krilo, ki je bilo nagubano in je delovalo mladostniško. Zgoraj sem imela belo oprijeto majčko z naramnicami in ogromno modro volneno jopico. Maja je rekla, da je to zdaj modni hit v Ameriki. Potem sva šli izbirat salonarje. Po pol ure ogledovanja sva izbrali ene bleščeče, v isti barvi kot jopica, s polno peto. V sobi z ličili me je prijazna stilistka namazala in čeprav sem se počutila, da mi bo obraz odpadel pod takšno količino ličil, je Maja zaploskala in stilistka mi je le še počesala lase. Nato sva odšli do Majinega avta. Odpeljala naju je do neke velike dvorane, v kateri je bila modna pista.
Prvič sem vstopila v prostor z modno pisto. Zastal mi je dih. Kar gledala sem in gledala ter se nisem mogla nagledati te mogočnosti. To je bila gromozanska dvorana z izjemno visokim stropom, iz katerega so viseli reflektorji. Ob straneh dvorane so bili razpostavljeni stoli, po sredini pa jo je krasila mogočna modna pista. Taka, kot sem jo že neštetokrat videla po televiziji. Čez nekaj trenutkov me je Maja prijela za ramo in me prebudila iz sanj. »Greva?« me je v smehu vprašala, ko je opazovala moje občudovanje. Pokimala sem in povzpeli sva se na pisto. Najprej sva se nekajkrat sprehodili po njej, da sem jo »začutila«, kot je rekla Maja, potem pa sem morala iti sama in na koncu piste narediti, kar mi je pokazala Maja. Enkrat sem dala roko v bok, drugič ju prekrižala … Bilo je izjemno zabavno. Preden bi se najino srečanje končalo, je Maja poklicala fotografa, da je naredil nekaj mojih fotografij. Rekel je, da so dobre, sploh za začetnico, Maja pa je le navdušeno pokimala. Fotograf je naredil dvojno kopijo. Eno zame in eno za Majo. Takoj ko sva dobili slike, sem se hitro zahvalila in ko sva prišli nazaj v agencijo, sem se opravičila, da moram domov. Še enkrat sem se zahvalila Maji in stekla proti našemu bloku.
Mami je bila zelo jezna name. Ko sem hotela brez besed in brez večerje iti v sobo, se je začela dreti name, a sem ji le zaloputnila vrata pred nosom. Usedla sem se k oknu in si ogledovala slike. Zdele so se mi zelo dobre in odločila sem se, da jih jutri odnesem v šolo, da jih pokažem Ajdi.
5. poglavje
Med odmorom sem Ajdi res pokazala slike. Bila je izjemno navdušena in ni se mogla načuditi, da sem na slikah res jaz. Izmenjavali sva si slike in se čudili ter smejali, ko se je za nama pojavil nek sošolec in nama iztrgal slike iz rok. Začel je vpiti in kmalu je bilo okrog njega polno fantov, ki so si slike podajali, se smejali in kričali. Bilo me je tako sram, da sem glavo zakopala v Ajdino ramo in si želela, da bi bila v studiu pri Maji. Od fantov sem dobivala razne komplimente, prijazne, zlobne, žaljive in izjemno žaljive. Teh je bilo največ v smislu: »Naša Mija želi biti manekenka, ha ha. Le poglej jo, kakšna pa je! Hej, Mija, ali nisi nikoli prebrala nobene revije o manekenstvu?« Jaz sem bila modro tiho in si želela, da bi se pogreznila v zemljo, Ajdi pa je prekipelo. Vpila je na fante in jim iz rok jemala slike. Nekatere so se pri tem tudi raztrgale. Fantje so bili čisto prestrašeni in so ostali brez besed, ko me je Ajda prijela za roko in sva odšli na žensko stranišče. Tam sva zlepili slike skupaj in se pomirili.
Mislila sem, da zdaj pri fantih veljam za zgubo, a ko sem se odpravljala domov, je do mene pritekel Peter, fant, ki mi je vzel fotografije.
»Hej, Mija, počakaj!« se je drl za mano.
»Hej, Peter, nimam časa za vaše zbadljivke o mojih fotografijah. Morda kdaj drugič, prav?«
»Nisem te hotel zbadati ... Želel sem ti samo povedati, da se mi fotografije zdijo res super in da mi je žal, da sem naredila tako sceno okrog tega …«
»A misliš resno?«
»Seveda!«
»No, hvala ...«
»Ni problema. Veš, razmišljal sem, da si v bistvu zelo v redu in da znaš res dobro pozirati.«
Oba sva se zasmejala, potem pa je nadaljeval: »Glej, pojdi danes z mano na vročo čokolado, da se ti oddolžim.«
»Prav rada,« sem se mu nasmehnila, moja lica pa so žarela od navdušenja.
»Super. Se dobiva ob treh pri zelenih klopcah?«
»Velja.«
Tako sva se pogovarjala vse do mojega doma in se vesela poslovila z mislijo, da se popoldne spet vidiva. Ko sem kasneje šla od doma, mami še ni bilo doma, zato nisem potrebovala iskati izgovorov. Polna navdušenja sem odšla do klopic, kjer me je Peter že čakal. Odšla sva na dolg sprehod. Nisem si mislila, da imava toliko skupnega. Pogovarjala sva se o vsem mogočem ? tudi o manekenkah, pa o tem, kako pomembno je, kakšno postavo imaš. Malo sem mu naložila, da imam strogo dieto zato, da imam tako super postavo in da me zaradi tega pogosteje vzamejo med tekmovalke. Izpadlo je tako profesionalno. Morala sem, čeprav vem, da ni bilo prav. On pa mi je povedal, da trenira atletiko. Dolge proge ? vse od enega kilometra naprej. Rekel je, da si želi priti na olimpijske igre, vendar so mu pot do tja prekrižala razna nasprotja. Njegovi starši želijo, da bi igral klarinet. Kupili so mu ga in ga vpisali v glasbeno šolo, kjer je zanalašč padel prvi razred, da sta ga izpisala. Zdaj želita, da se ponovno vpiše in se povsem posveti igranju. Tolažila sem ga in kasneje sva brez sramu sredi ulice oponašala manekensko hojo na modni pisti in njihovo slikanje. Do solz sva se nasmejala. Bilo je več kot nepozabno.
Čez mesec dni sva postala neločljiva prijatelja. Skupaj sva preživela ves prosti čas, ki sva ga imela in nikoli nama ni bilo dolgčas. Zaradi Petra sem vse bolj zanemarjala Ajdo, ki se je na vse to odzvala precej burno. Bila je besna name in kmalu se tudi v šoli ni več pogovarjala z mano. Stvari v studiu pa so se odvijale čudovito. Zelo sem napredovala in iz vsakega slikanja domov prinašala fotografije, ki sem jih spravljala v škatlo pod posteljo. Maja mi je na zadnjem srečanju rekla, naj poskusim shujšati le za en kilogram. Rekla je, da je to dobro zame in za mojo kariero. Jaz sem na to čisto pozabila, saj sem bila vsako popoldne s Petrom. Sploh se nisem obremenjevala in napol tudi preslišala, kaj mi je naročila. Ko pa sem naslednjič prišla in me je Maja stehtala in ugotovila, da nisem shujšala, temveč da sem se zredila, je postala v obraz rdeča od razburjenja. Zabičala mi je, naj do naslednjič izgubim pridobljeno težo, sicer bo moja kariera ogrožena. Mislila sem si le, da se naj malo sprosti, ženska. A ko sem hodila domov in me je hladen vetrič malo zresnil, sem se zbala za svojo kariero. Naslednji teden se bodo začela tekmovanja in na le-te bodo poslali le najboljše. Z Majo trdo delava in pridno vadiva. Ne smem je razočarati, pa tudi meni veliko pomeni vse skupaj. Zato sem se tisti dan zelo trudila. Namesto obilnega zajtrka sem pojedla jabolko, pri kosilu sem pustila zrezek in se odrekla sladici. Večerjala sploh nisem. Naredila sem petdeset trebušnjakov in še nekakšne vaje za tanka stegna, ki sem jih videla na internetu. A preden sem odšla spat, sem bila tako izmučena in lačna, da sem po prstih odšla v kuhinjo in pojedla vse makarone s sirovo omako, ki so ostali od večerje. Tako sem s strahom na jutrišnje tehtanje zaspala.
Maja me je rahlo prestrašeno stehtala, saj sem tudi sama delovala precej živčno. Izgubila nisem niti grama, bila sem enako težka kot včeraj.Maja je od razburjenja spet dobila rdeč obraz, a je poskušala ostati mirna. Skozi zobe mi je začela šepetati: »V redu, Mija, dovolj je bilo igric! Ali mi ne zaupaš? Rekla sem ti, da če ne shujšaš, bo tvoja kariera ogrožena! No, zdaj tudi je! Glej, srečo imaš, da si moja vajenka, saj imam rešitev zate.« Iz torbice je potegnila rjavo stekleničko z nekimi tableti. »To so tablete za hujšanje. Vsak večer pogoltni dve in ju poplakni z vodo. Ko ti jih bo zmanjkalo, pridi k meni po nove. Z njimi boš zelo hitro izgubljala težo. A vse skupaj ne bo dovolj hitro. Midve rabiva tvoj suh trebuh in noge do naslednjega tedna … Zato … Izvoli!« Podala mi je vrečke za bruhanje. »Vsak obrok! Sva si na jasnem, Mija?« je siknila in me strupeno pogledala ter mi vse skupaj natrpala v šolsko torbo. To je bil zame velik šok. Še nekaj časa sem kar gledala predse, potem pa sem zaslišala Majo: »Saj sva si na jasnem, kajne? Pomisli, kako suha boš, kakšne dobre fotografije bova posneli in kako uspešna boš. Mija, to je le za tvoje dobro.« Tako negativno me je presenetila, da si še v najhujših nočnih morah ne bi mogla predstavljati. Zbegano sem ji pokimala in ob poslovilnem objemu mi je postalo kar slabo.
Ko sem hodila domov, v meni ni bilo več občutka izdanosti in obupa. Bila je le še živa jeza. Do Maje sem izgubila vso spoštovanje in v moji glavi se je moj idol počasi začel spreminjati v mojega sovražnika.
O hujšanju mami sploh ničesar nisem upala omeniti, saj bi lahko zašla v velike težave, pa tudi nisem želela prekiniti pogodbe z agencijo. Želela sem postati slavna in opažena. Tistih nekaj kilogramov bom pa že izgubila. Kaj pa je to kaj takega. Doma se nisem hotela usesti pod okno in razmišljati, saj sem v sebi dobro vedela, da je vsak korak v studio, za katerega ne povem mami, in vsaka beseda, ki ji jo zamolčim, grozna napaka in da bom to še plačala. Z visokimi obrestmi.
6. poglavje
Od tistega dneva naprej nisem z nikomer več govorila iskreno. Z Ajdo sva se še bolj odtujili, ko je začela opažati, kaj se dogaja z mojim telesom. Bila je razočarana, da ji ničesar nisem povedala. Peter si je nekako zatiskal oči o vsem tem in o manekenstvu sploh nisva govorila, čeprav je sam kar dobro opažal, da postajam vse bolj šibka. Mami se mi ni dalo razlagati, kaj se dogaja z mano in bolj kot je silila vame, bolj sem se zapirala vase. V meni in okoli mene je nastala tišina, s katero se nihče ni znal spopasti. Nihče ni razumel, kakšne barve je in jaz nisem bila izjema.
Zaradi tekmovanj tudi velikokrat nisem prišla v šolo, kar je povzročalo slabe ocene in izgubo ugleda pri učiteljih. Neko popoldne mi je Maja povedala, da sem dobila mesto za jutrišnje tekmovanje, a da se ga ne potrebujem udeležiti, če imam v šoli kaj pomembnega. Vedela sem, da jutri pišemo matematiko, pa sem ji to zamolčala. Rekla sem, da je jutri običajen dan in da ne bo problem, če manjkam. Tekmovanje mi je bilo bolj pomembno. Na tekmovanju sem naslednji dan dosegla visoko uvrstitev in z Majo sva proslavili, zato sem domov prišla pozno. Ko sem naslednji dan prišla v šolo, so me že sošolci grdo gledali, učitelj matematike pa še bolj. Rekel je, da če nimam opravičljivega razloga, lahko test pišem kar zdaj. Ker ga seveda nisem imela, sem odpisala test s popolnim neznanjem in učitelj mi ga je takoj ocenil z nezadostno oceno. Tako se je dogajalo iz dneva v dan, potem pa sem se nehala obremenjevati z ocenami in se sploh nisem učila.
7. poglavje
Ko se zjutraj zbudim, si želim, da bi bila to še ena nočna mora. Vendar ko vstanem in v ogledalu zagledam svoje telo, se spomnim, da ni. Zavzdihnem in se brez volje oblečem ter brez zajtrka odidem v šolo.
Na poti iz šole razmišljam, kako se bom danes izgovorila mami, da me popoldne spet ne bo doma. Nimam idej. Moja glava je čisto prazna. Vseeno mi je. Odklenem vrata v stanovanje in vstopim. Sezujem visoke salonarje in jih vržem v kot. Moje noge začutijo olajšanje, moj trebuh pa muko in lakoto. Ne zmenim se zanj in se odpravim proti sobi. Pričaka me nenačrtovan prizor, ki me tako rečeno vrže nazaj. Na moji postelji sedi mami in si s solznimi očmi obupano ogleduje moje slike. Iz šoka se takoj začnem dreti nanjo, da nima pravice stikati po mojih osebnih stvareh, a ona samo joče. Moja jeza hitro napreduje in ko poleg mojih slik v spodnjem perilu in kopalkah izvleče še vsa priznanja, pohvale in diplome za najboljše uvrstitve, mi prekipi. Preden se začne jeziti name, ji iz rok iztrgam vse slike in diplome, njo pa kljub velikem upiranju potisnem skozi vrata. Čeprav jih zaklenem, mami še vedno, brez predaha, tolče po njih in vpije. Ni mi mar. Okoli sebe se potopim v barve tišine, ki me že dolgo spremljalo in na posteljo vržem veliko športno torbo. Odprto okno me vabi, da bi mi zresnilo misli, vendar ga sunkovito zaprem in začnem pakirati. V torbo zložim obleke, ki mi jih je dala Maja ? dva para salonarjev, tabletke za hujšanje in vrečke za bruhanje. Takrat mami uspe vdreti v sobo. Iz rok mi iztrga torbo in strese njeno vsebino na tla. Takoj pobere vrečko z rumenimi tabletkami in mi jih s solznimi očmi pomoli pred nos.
»Kaj je to Mija?« mi z glasom groze reče izza stisnjenih zob.
Poskušam ji iztrgati vrečko iz rok, vendar me porine, da se sesedem na posteljo.
»Odgovori mi!«
»To ... To ... To so … No, nekakšne tablete?«
»Ne igraj se z mano, Mija! So tvoje?«
»Ja ...« rečem z glasom krivde.
»Kje si jih dobila?«
Besede kar bruhajo iz nje. Tako kot njene solze. Noče se pomiriti in z grozo gleda vame.
»Maja mi jih je dala,« se končno vdam.
Nima ji smisla več prikrivati, saj je vendar moja mami!
»In kdo je Maja?«
»Ženska, pri kateri delam,« zavzdihnem.
»Delaš kaj, Mija?«
Postane še bolj razburjena.
»Manekenka sem, mami. Saj si videla slike!«
»Kakšna manekenka, Mija? Od kdaj že? Zakaj? In zakaj jemlješ tablete?«
Počasi njena potrpežljivost začne popuščati.
»Imam enoletno pogodbo z agencijo. Hodim na tekmovanja in zastopam to agencijo. Približno dva meseca že. Tablete so shujševalne. Jemljem jih par tednov.«
»Pa tole?«
S tal pobere vrečke za bruhanje.
»V te vrečke moram izbruhati vsak obrok. Da se ne redim!«
Nobena beseda ni več potrebna. Mami iz oči začnejo liti solze, iz obraza pa streljati oblaki jeze. Prime vrečko s tableti, odpre moje najljubše okno in jih vrže skozi. Enako naredi tudi s papirnatimi vrečkami. Ko pa začne skozenj metati obleke, ki mi jih je dala Maja, se ji uprem. Vlečem ji obleke iz rok, kričim in jočem. Nato pa se zgodi nekaj, kar sva obe najmanj pričakovali. Bolj verjetno bi se nama zdelo, da bi v naše stanovanje treščilo letalo, kot pa da bi se to zgodilo. Izpred vhodnih vrat zaslišiva odločen moški glas: »Kaj se pa gresta? Kaj nista vendar mati in hči?« Prestrašeno se spogledava in narediva korak proti izhodu moje sobe. Pred vhodnimi vrati stoji moj oči.
Deset minut pozneje sedimo v dnevni sobi. Midve z mami na kavču, oči pa nama nasproti na fotelju. Resno naju gleda in to po dolgem času s treznimi očmi. Sama ne morem verjeti. Naš oči, največji mestni pijanec, bo reševal življenjske težave svoje hčere. Neverjetno. Z mami imava še vedno solzne oči in razmršene lase od prepira. Sediva vsaka na svoji strani kavča in mami me zdajle spominja na sestro, ki je nikoli nisem imela, s katero se spreva in najina starša zdaj želita, da se pobotava. Neudobno tišino kmalu prekine oči: »Zdaj pa naj mi ena od vaju razloži, kaj se dogaja.«
Z veliko nesoglasij z mami nekako spraviva zgodbo skupaj. Vsaj približno. Oči naju nekaj časa gleda, potem pa reče, da bomo to rešili jutri. Da bomo šli v Majin studio, se pogovorili, preklicali pogodbo in uredili vse. Upiram se, on pa reče, da moram v posteljo. Zdi se mi nadvse čudno, kako neki je po vseh teh letih stalnega popivanja prišel domov in se zavzel zame. Ko se uležem v posteljo, lahko razločno slišim pogovor iz dnevne sobe.
»Kaj se je zgodilo s tabo? Kako to, da si kar naenkrat trezen doma in rešuješ zadeve?« ga mami začudeno vpraša.
»Bil sem v baru kot zmeraj. Pil sem peto pivo, bil sem še kar pri zavesti. Potem pa pride nek mladenič in začne okoli kazati slike neke mlade manekenke, ki je osvojila prvo mesto na nekakšnem tekmovanju in to za njegovo agencijo. Slika je krožila, ko je prišla do mene. Takrat mi je odprla oči. Na sliki je bila Mija! In ne zelo najbolje oblečena. Lahko bi rekel bolj razgaljena, kot ji ti pustiš hoditi okrog. To me je v trenutku streznilo. Takoj sem odšel domov in poglej, na kaj sem naletel. Pred Mijo pa nisem želel ničesar reči!«
Slišim mamin obupani vzdih, potem pa očetove prijazne besede, ki jo skušajo potolažiti. Z odejo se pokrijem čez glavo in zaspim.
8. poglavje
Danes naj bi odšli v agencijo. Oči, ki je pošteno odvisen od alkohola, je izstopil pri bližnji gostilni, jaz in mami pa sva odšli tja. Ko me tajnica zagleda, se presenečeno nasmehne. Verjetno me ne pričakuje danes. Nasmeh pa ji izgine, ko zagleda mojo mami. Nedolžno se ji nasmehnem in vprašam:
»Je Maja v pisarni?«
»Ne, z neko novo manekenko je z sobi za ličenje. Kar pojdi do nje. Ni preveč zaposlena,« reče rahlo prestrašeno ob pogledu na mojo mami.
»Hvala,« rečem.
Ona pa samo pokima.
Z mami se odpraviva do sobe za ličenje. Ko se sprehajava po pisanih hodnikih, poskuša z jezo in besnimi očmi skriti zanimanje za poslikane stene, ki so mene tako očarale, ko sem prvič prišla sem. Vstopiva v sobo za ličenje in Maja se mi presenečeno nasmehne. Ampak tudi njej nasmeh upade, ko zagleda mojo mami. Nekaj zašepeta stilistki in naju pospremi do svoje pisarne. Usede se nasproti naju in vpraša: »Kaj je pa vaju danes prineslo sem?«
Prisiljeno se nasmehne, saj vidi težave v očeh moje mami.
»Prišli sva se pogovorit o Mijinem delu za to agencijo. S kakšno pravico si dovoljujete vse to?« ji mami jezno zabrusi.
»Vse, kar se tu dogaja, je napisano v pogodbi, ki ste jo podpisali in se s tem strinjali!« reče Maja hladno in mi pogleda globoko v oči. Ve namreč, da je podpis ponarejen, vendar krivde ne bo zvalila nase. Mami me presenečeno pogleda, mene pa zvije v želodcu.
»Podpis je ponarejen,« rečem, kar se da tiho.
»Kaj?«
Mami me jezno pogleda.
»Ponaredila sem tvoj podpis, slišiš? Nisem več majhna punčka! Delam stvari, za katere ne veš. Ne moreš svojo neizživeto mladost prenesti na mene. Tudi jaz bi rada živela in delala to, kar me veseli. In manekenstvo je to, kar hočem!« bruhne iz mene.
Šele nekaj sekund zatem se zavem, kako močno sem prizadela mami. Maja opazi nelagodje med mano in mami, zato hitro in uradno reče:
»Pogodba je za eno leto, to pomeni, da mora Mija še slaba dva meseca delati za nas in nas zastopati. Kakšno vprašanje? Res se mi mudi in ...«
»Nikamor ne greva! Poklicala bom odvetnika in bo on uredil z vami! Saj ste nezakonita agencija!« bruha iz mami. Maja poskuša ostati resna in uradna. Tiho in ostro razloži:
»Kogar koli pokličete, mu jaz lahko pokažem podpis in vi ne morete nič. Ne igrajte se z mano, ni varno. Prosim, da takoj zapustita mojo pisarno.«
»Nikamor ne greva, dokler ne prekličete pogodbe!« mami zavpije in vstane.
»Mami, pomiri se! Pridi, greva,« jo primem za roko in povlečem proti vratom.
Mami vpije in se upira, Maja v paniki zgrabi telefon in čez nekaj sekund v sobo pridrvita dva varnostnika, naju primeta in odvlečeta ven. Zaloputneta nama vrata pred nosom in odideta. Mami strese z glavo, da se pomiri, se usede v avto in mi zakliče, da naj domov pridem peš.
Ko čez pol ure res pridem domov, je mami v sobi. Zberem pogum in se usedem na posteljo zraven nje.
»Kaj naj storim zdaj, mami? Naj še naprej hodim na tekmovanja? Imam sploh izbiro?« nežno začnem.
»Bi rada to počela?« reče hladno in strmi predse.
»No, ja …«
»Povej očiju. Če se strinja, dokončaj ta dva meseca, potem pa nehaj ali pa se zaveži do konca življenja. Jaz tako ne morem vplivati nate!«
Brez besed zapustim njeno sobo in se usedem zraven svojega okna za razmišljanje. Odprem ga in lahko začutim vonj po snegu. Včasih sem se veselila zime, zdaj pa sem prešibka, da bi se igrala na snegu ali smučala. Zaprem okno, pojem tabletki in zaspim.
Okoli druge ure zjutraj me zbudi ropotanje. Oči je prišel domov, pomislim. Stečem k njemu in ga vprašam, če lahko nadaljujem z manekenstvom. Pogledam ga v oči, on pa je spet preveč pijan, da bi razmišljal. Zasmeje se in reče, da lahko, dokler bom tako lepo suha, kot sem, da mu bom lahko v ponos. Zavijem z očmi in mu pomagam do kavča. Že leta spi na njem, kadar spi doma. Zadnjič sem dobila upanje, da se bo zresnil in mi postal pravi oče, danes pa sem ga spet izgubila. Pokrijem ga z odejo, on pa mi govori, kako ponosen je name in kako me ima rad. Hladno mu zaželim lahko noč in odidem spat.
9. poglavje
Mine še en dober mesec in moja pogodba se približuje h koncu ? prav tako tudi stanje mojega telesa. Komajda še stojim. Zjutraj vstanem in v glavi se mi zavrti. S težavo se oblečem in v torbi poiščem tabletke. S tresočimi rokami poskušam odpreti vrečko. Že nekaj časa sem odvisna od njih. Toliko časa jih že jemljem, da se je moje telo navadilo na njih in ne more brez njih. Roke se mi strašljivo tresejo in z vso močjo, ki jo še imam, pokličem mami in upam, da je doma. Odkar se je poskusila soočiti z mojo manekensko težavo, je velikokrat ni. Ne vem, ali pije ali kadi ali toliko časa dela. Naša družina je definitivno na robu razpada. Moje suhcene noge se začnejo tresti in v glavi se mi zvrti. Nujno rabim tableto. Trudim se ostati mirna in odpreti vrečko. Še enkrat pokličem mami. Ni je doma. Uspe mi odvezati vrečko, a se tableti raztresejo po tleh, meni pa se zvrti pred očmi.
Nadležna svetloba prodre na moj obraz in mi vsiljivo razpre veke. Trikrat pomežiknem, preden se mi pogled izostri. Nad sabo vidim strop nasilno rumene barve, ki se ob straneh že lušči. Prizor mi ni všeč! Hočem vstati in oditi, a ko poskušam sesti, začutim strašno bolečino, ki se s svetlobno hitrostjo razširi po celem telesu. Glasno zavzdihnem in se uležem nazaj. Začutim olajšanje. Glavo s težavo obrnem na desno stran in namesto vrat zagledam stekleno steno. Izgleda kot nekakšno ogromno okno, ki mi razprostira pogled na čakalnico. Na stolu čisto zraven nje sedi moja mami. Glavo ima naslonjeno na roko in spi. Zraven nje sedi Ajda, zatopljena s tipkanjem na telefon. Poskusim zaklicati njeno ime, pa sem prešibka. Čez nekaj minut dvigne pogled in opazi, da sem budna. Zbudi mojo mami in skupaj olajšane pritečeta v mojo sobo.
»Mija! Hvala bogu, da si v redu! Se spomniš, kaj se je zgodilo?« vprašanja kar bruhajo iz Ajde. Mami je tiho in me gleda z zaskrbljenim pogledom. Ne vem, ali je jezna, žalostna ali na robu obupa.
»Nimam pojma,« sem kratka, pa tudi govorjenje se mi zdi naporno.
»Torej. Deset ur nisi vzela tableta za hujšanje, kar je pretreslo telo, ker ga je potrebovalo. Izgubila si zavest in ko sem popoldne prišla k tebi, ker sem želela govoriti s tabo, si negibno ležala na tleh. Poklicala sem rešilca in tukaj si!« mi zdrdra Ajda, kot da je to zgodbo povedala že tisočkrat. V kar pa ne dvomim.
»Vau,« sem zopet kratka.
»Ja, zdravnik je rekel, da si zelo podhranjena in da bi bil vsak tvoj naslednji dan lahko usoden! Že davno bi morala nehati! Zdaj je to izjemno težko, saj je tvoje telo povsem odvisno od teh tablet!«
Ajda je delovala zelo podučeno glede vsega, mami pa naju je le tiho poslušala. Glavo obrnem na levo in zagledam vrečko tekočine obešeno na nekakšno stojalo. S pogledom sledim cevki, ki se konča v moji roki.
»Kaj je to?« z gnusom vprašam.
Ajda zavije z očmi in mi pojasni: »Temu se reče infuzija. Po tej cevki dobivaš vso hrano in tekočino direktno v žile, ker bi jo drugače tvoje telo zavrnilo, ker si ga tako odvadila na njo!«
»Aha,« poskušam zveneti navdušeno, v resnici pa se počutim nadvse ponižano.
Končno spregovori še mami: »Mija, Maja me je klicala. Jutri imaš nekakšno tekmovanje. Baje je nujno. Poskušala sem ji pojasniti, da ne moreš, ker si v bolnici, pa je rekla, da lahko manjkaš le, če si mrtva ali če se ne moreš premikati. Drugače je udeležba obvezna. Jutri te bo prišla iskat ob devetih. Bodi pripravljena. Pojdiva zdaj, Ajda, naj se Mija spočije za jutri. In ja, vso srečo pri nastopu,« mi mami suho reče, Ajda pa mi samo pomaha.
»Ali lahko Ajda še za trenutek ostane?« prosim mami. Pokima mi in ko odide, vprašam Ajdo:
»Kako to, da si tukaj?«
»Mija, vse ti oprostim, najboljši prijateljici sva, se spomniš?«
Od olajšanja mi priteče solza iz oči, Ajda pa me objame in se poslovi. Mojo blaženost pa v trenutku prekine misel na jutri.
Super, si mislim. Naravnost fantastično. Zaspim s sarkastično mislijo o najčudovitejšem jutrišnjem dnevu mojega življenja.
10. poglavje
Ob devetih me Maja živčno zbudi.
»Mija! Vstani že! Tekmovanje se začne čez dve uri!«
»Ah, prav rada bi, pa se mi roke in noge tresejo kot nore, ker več kot deset ur nisem vzela tablete. In ja, če ne veš, sem rahlo slabotna ta trenutek.«
»Kako znaš vse pokvariti, Mija!« mi surovo reče in mi ponudi tablete, ki jih z veseljem pogoltnem. Čez nekaj trenutkov se moje telo umiri, misli pa zbistrijo.
»Pridi, zdaj pa morava pohiteti,« mi reče.
»Ampak v roki imam infuzijo. Veš, ne morem kar oditi z njo!«
»Pa jo izpuli ven! Nimava časa za to. Mudi se nama!«
»Ne morem. Samo zdravnik jo lahko! Ni tako preprosto, veš.«
Maja zavije z očmi in na hodniku hitro ujame nekega zdravnika. Z zapeljivim nasmeškom mu razloži, da bi me samo rada peljala na sprehod, da se malo sprostim po vsem, kar sem doživela. Ker me ta zdravnik drugače ne zdravi, nima pojma, kako pomembna je zame ta infuzija. Z velikim nasmeškom ne izpusti Maje izpred oči, meni pa na hitro izpuli iglo in zalepi mesto vboda. Maja se mu zahvali, mene pa prime za roko in me povleče k vratom. Še toliko moči nimam, da bi hodila, zato nama zdravnik, kar se da hitro, priskrbi voziček in nama zaželi lep sprehod. Maja me jezno odpelje proti stranišču in mi pomoli obleke.
»Hitro se preobleci,« reče. »Saj veš, da se nama mudi!« še doda.
S težavo vstanem in se nekako spravim v oblačila, ki mi jih je prinesla. Nato se z olajšanjem sesedem na voziček, ona pa me odpelje do avta. Tam sledi kar nekaj trenutkov, preden se uspem stlačiti vanj. Maja je obupana nad mano in pri bližnji bencinski črpalki mi kupi solato s piščancem.
»Da si boš vsaj toliko opomogla, da boš lahko izpeljala ta nastop, sicer bo tvoj zadnji,« reče. Moje telo seveda ne sprejema hrane, zato sem tudi bila na infuziji in kaj kmalu vse izbruham.
Maja deluje precej živčno, ko se pripeljeva na kraj tekmovanja. Oblečejo mi žive obleke. Razkrite imam samo noge in roke ? model za kopalke in spodnje perilo že dolgo nisem več, saj se mi preveč vidijo kosti. Maskerka me maže, kar se da previdno ? kot porcelanasto lutko, ki bo zdaj zdaj razpadla. Upravičljivo seveda, saj se ne počutim nič drugače in izgledam tudi verjetno ne. Svoje zadnje moči vložim v to, da se spravim pokonci. Noge se mi tresejo kot nore, saj so prešibke, da bi me držale. Sedim do zadnjega trenutka ? do takrat, ko me Maja pokliče, da sem na vrsti. Za zaveso si nadenem najlepši nasmeh, kar sem ga zmožna in ko se zavesa dvigne, zakorakam gor, kot da je z mano vse v redu. Čutim bolečino in onemoglost, vendar vztrajam. Kot nora migam z boki, ko hodim in se nastavljam kameram. Naenkrat pa med občinstvom zagledam znani obraz. V trenutku ga prepoznam. Moja mami razočarano in z očmi, ki ji silijo na jok, gleda vame. Ko pridem do konca piste in naredim odločilno pozo, se nasmehnem še bolj močno kot prej in občinstvo vstane ter ploska in kriči. Najprej pogledam sodnike, ki kimajo in zapisujejo rezultate. Nato se ozrem gor in zagledam mami, ki stoji med vsemi drugimi in ploska. Videti je obupana, usta drži skupaj v ravni črti, vendar ploska. To je prvič, da vidim znan obraz med občinstvom in mami mi je dala tako moč, da bi lahko preplezala najvišje vrhove sveta, četudi vame gleda z obupanimi očmi in četudi bi jaz zdajle morala biti v bolnišnici. Kar se da živo odkorakam za zaveso, kjer padem Maji v objem.
»Mija! Čestitam! Izvrstna si bila!«
K nama pritečejo še drugi člani agencije, me objemajo, mi čestitajo, meni pa se vse bolj vrti in naenkrat začutim trda tla pod sabo in zaslišim glasove, ki kličejo: »Mija! Mija? Mija, si dobro? Naj nekdo pokliče rešilca!«
Nato pa vedno bolj bledijo in kmalu ostanem sama s svojo barvno tišino, ki mi je povzročila že toliko težav.
