Glasovalna številka: PR140

Zarja Žagar

BLIŠČ IN BEDA LUNE KAPAR

OŠ Bežigrad

Nekako nisem ravno oseba, ki ponosno razlaga o sebi. V bistvu vedno vse uredim tako, da o meni ni govora. A ker sem že tako zelo slavna (oz. bom (upam, da bom (no, ja, slava sicer ni vse (preveč oklepajev)))), bom napisala svojo biografijo. Torej avtobiografijo. Ker pač nihče izmed tistih bedakov, ki se jim drugače reče sošolci, ni sposoben sestaviti povedi brez kletvice, nekateri še celo pišejo od desne proti levi (a ne, Martin). Pa so Slovenci.Pa začnimo. Deveti razred. Zadnje leto.

Začelo se je tako, da je vsem padla v oči kratko krilce in prozorna majica na Melisinem manekenskem telesu. Ja. Seveda, da ne gre brez najlepše prijateljice v razredu.

Melisa ima dolge svetle lase, ravno prav zavite. Modre oči in dolge trepalnice. Angelski obrazek, ki včasih prepriča celo učitelje. To je tiste vrste dekle, ki bi izgledalo prav tako dobro v smetarski vreči.

Vem, da bi ji morala privoščiti, ker je moja najboljša prijateljica. Ampak včasih to res ne gre.

Pa da smo si na jasnem; tudi ona ni ravno perfektna prijateljica. Če gre za fante, sem praktično njena sovražnica. Baje da sem grda in si ničesar ne upam. Kar mi je dejansko že mnogokrat povedala v faco. Zame se postavi le pri drugih puncah v razredu. Čeprav včasih niti to ne. In Melisa je seveda za vse v klasu kraljica. Ker je lepa in bogata.

Čeprav se trenutno ne brigam preveč za njo. Ker je za časom.

No, o sebi res ne bi rada govorila. Ampak konec koncev je to moja avtobiografija.

Jaz sem Luna Kapar. Če tega še niste dojeli, vam predlagam smer za posebne potrebe in »good luck Charlie«.

Imam dolge skodrane rjavo oranžne lase. Obupne. Moji kodri v bistvu niso kodri, ampak kot bi si nekdo z ravnimi lasmi ravno podrl kite. Res štrenasti. Kot da bi me elektrika stresla. Tako, na pol afro.

Pegice. Seveda.

Telo. Obup. Med nogami ni tistega prostorčka, ostalo telo je na splošno podobno ploščatemu krompirju.

Vem, da se s tem ne bi smela obremenjevati, ampak brez tega ne gre, če so v razredu vse kot iz modne agencije.

In med poletjem sem se še malce zredila. In malce nikoli ni le malce. In zato sledi, kar pač sledi.

Ana.

Krajšava in nihče ne pogrunta, kaj pomeni. Ponavadi.

Hrana v šoli je že tako ali tako ogabna, popoldne imam pa tako ali tako preveč obveznosti, da bi pomislila na lakoto.

Ste dojeli?

Še boste. Brez skrbi.

Besede pač ne bom izgovarjala ali napisala. Preveč je resna in depresivna.

»O, poglej jo.«

»Vsakič bolj naga.«

»Ja ... Vau.«

Šepetanje za Meliso je sledilo povsod. Pri omarici so jo vsi gledali postrani. V razredu so se zadaj hihitale punce in pogledovale proti njej. Pri malici se je z njo spogledoval kuhar. F... kuhar?! Na srečo je ... mlad.

Pri malici sem sedela zraven fantov. Moje stanje v razredu je rahlo zapleteno. Super se razumem z večino fantov, razen s fanti, ki so totalno ufurani, na primer z Martinom (obupen nadutež, ker, ja, on ve, da štejejo samo lepotice). Ampak punce mi grejo vedno bolj na živce in fantje so bolj preprosti. Včasih, ampak res redko, so celo manj otročji kot naše punce. 

Sedela sem nasproti Luke, ki je govoril o enih vinejih.

Moja malica je ostala tam, kjer je bila prej, potem pa je zletela v smeti.

Prvi dan je vedno dolgočasen. Nihče res neki ful ne govori, tudi če si napišeš sestavek, kar imaš za povedat. Po alinejah.

Samo jaz? Okej.

Vse je akward. To bo to.

Potem se še z avtobusom vozim domov. LPP. Ne šolskim, ker si ga pač očitno ne morejo privoščiti. V šolo hodim na drugi konec Ljubljane. Beda.

Na avtobusu pa se je prikazal on, ki je bil predpredlani še na naši šoli. Ravno on. Tisti, s katerim imam zgodovino. No, ni ravno neka dolga zgodovina.

Nejc (lepa muzika v ozadju ... aaaaaa).

No. Skupaj sva hodila na gledališki klub. Jaz, on, Melisa, še trije fantje iz takratnega sedmega razreda in še ene par punc iz takratnega devetega razreda. Ampak se on očitno z njimi ni zelo razumel.

Btw, jaz sem bila šesti razred.

Nejc je bil in še vedno je zelo lep in hot. Ampak ni bil tak, ufuran pa to, samo dejstvo je, da je  lep. Oziroma hud. Po Melisinih besedah.

Nikoli nisem izrekla ali napisala, da sem v njega. Nikoli.

Star je tri leta več in nekako se je to zdelo čudno, ker sem bila takrat šesti klas. Zdelo se mi je narobe. O tem sploh nisem smela premišljevati. Pač ne. Pa če bi, ne bi imela možnosti. Bi se kateri od devetarčkov metal za šestošolko? Dvomim. Razen če je to Melisa.

Ampak vseeno je bil za to, da mi je sploh postal všeč, kriv on. Če bi me preprosto jemal za eno tamalo, bi jaz ostala pri mojih prepovedanih sanjah.

Ampak to se pač ni izšlo.

Nejc je hodil na isto glasbeno šolo. Igral je saksofon. F... saksofon! Ravno saksofon, ker pač džez sploh ni ena mojih ljubših zvrsti muzike. Neeee (sarkazem, sam tok).

Jaz prav tako hodim v glasbeno.

Še vedno hodim na pevski zbor in končujem sedmi razred violine. Takrat v šestem razredu, daleč nazaj, smo imeli s pevskim zborom za posneti eno pesem z orkestrom. Tam je bil seveda on.

Sem bolj zadržana. Dokler se z nekom ne poznam dobro. Takrat lahko postanem tečno zgovorna.

In nekako se mi je zdelo, da me ne bo opazil, prepoznal ali pa da me bo pač zignoriral. Ne.

Pomahal mi je in jaz sem pokimala.

Pogledal me je kot: »Resno? Samo pokimala? Sej veš, da se poznava, ne?

In jaz sem ga pogledala: »Ja, sori, no.«

In potem smo snemali. In to je bilo to. Za tisti dan.

Na gledališkem klubu nisva govorila. Nikoli, ker nekako nikoli nisva bila v isti skupini.

Pri tekmovanju iz logike je sedel zraven mene.

»Hej,« je rekel.

»Hej.«

In to je bil višek pogovora.

Ampak vseeno. Velikokrat je pogledoval proti meni. No, ja.

Velikokrat sem pogledovala proti njemu. Res sem bila otročja.

Šele ko je odšel, sem ugotovila, da mi je bil zares všeč.

Jaz sem ga poznala. Pa ne z raznih družbenih omrežij (ki jih sicer nimam), ker so družabna omrežja fejk. Ampak tako. Vedno sem sledila njegovim pogovorom in se smejala iz ozadja.

Ampak vseeno sem ga le nekako pozabila, s tem ko sem odlično potlačila svoja čustva. To je moj problem. Res obvladam tlačenje čustev, zato nikoli nisem zaljubljena. Pri tem pa pomaga mojih ogromno obveznosti v glasbeni šoli, ker bom šla na srednjo, poleg gimnazije, seveda.

O mojih zadevah malo pozneje.

Iz žepa je vzel urbano. Ko je zapiskalo, je šel naprej. V ušesih je imel slušalke. Vedno jih je imel.

»Naj ga pozdravim? Kaj če se me ne spomne? Itak se me ne, tri leta so mimo. Ne ga gledat. Samo ne ga pogledat,« so mi švigale misli.

Postavil se je ob drog in gledal v tla. Potem je pogledal skozi steklena vrata.

»Kako ne morem na avtobus? Seveda lahko! Saj imam kartico! Lejte!« se je na voznika drla stara gospa. Njegov pogled se je osredotočil nanjo.

»Gospa, to, da jo imate, ni dovolj. Nanjo morate naložiti denar!« je povedal voznik.

Gospa ga je pogledala in nekaj zamrmrala vase in se mrko odpravila z avtobusa. Nejc se je rahlo nasmehnil.

Nato me je pogledal. Zavrtal je naravnost v moje oči. Še sreča, da se je avtobus skoraj zaletel.

Nisem vedela, da bom to kdaj izrekla.

V isti sekundi, ko je voznik močno zavrl, se je njegov pogled preusmeril naprej, jaz pa sem hitro pograbila svoje stvari in med zaviranjem stekla do vrat na drugem koncu avtobusa in na naslednji postaji šla dol, čeprav je do moje končne postaje še pet postaj.

Beg iz resničnosti.

Oh.

Z Meliso sva prijatljici že od nekdaj. Ampak Melisa je moja prijateljica samo takrat, ko hoče. Ko sva bili še v nižjih razredih, je bil to zame velik problem. Ampak zdaj sem že navajena. Če pač noče, to ni problem, ker ona itak ni nekaj zelo pomembnega v mojem življenju. Poleg tega imam veliko frendov pa frendic iz pevskega, iz orkestra in iz poletnih kolonij. In plesa. Ruby. Vedno je nekdo.

Tako Melisa ne otežuje zelo mojega življenja. Razen v primerih, kot so z Nejcem. Samo malo, kakšne veze ima Melisa z Nejcem?

Sekunda.

Torej, kakor veste, je Melisa z mano hodila na gledališki klub. Melisa je lahko prijateljica z vsakim, vedno je glasna in vsem se na prvi pogled zdi najboljša oseba na svetu.

Nihče ni popoln.

Seveda so se fantje iz sedmega razreda takoj vrteli okoli nje. Melisa jim je lahko dala šamar, jim jezikala nazaj in seveda jim je to bilo všeč. Upala si je.

In zaradi tega bom vedno ljubosumna nanjo.

Nejc se nikoli ni zelo zanimal zanjo. Vseeno sta tudi onadva govorila veliko več in ona je pač ... Vem, da se mi ne bi smelo zdeti nenormalno, če govorišz nekom starejšim kot z enako starim, ampak jaz tega nekako nisem zmogla. In zato sem jo sovražila. Kar sem seveda dobro zakrila.

Kmalu pa sem opazila, da se Melise Golob Koren zlahka naveličaš.

Tako, kot je to storil Nejc.

Jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!

...

Kar pa seveda ni pomenilo, da imam z njim kaj več možnosti.

Nejc je imel punco.

Takrat.

Vem, da posluša dobro muziko. Tudi muziko je velikokrat omenjal v pogovorih, ki sem jim prisluškovala. Kar je zelo pomembno. Pri meni. Muzika je pač moje življenje. Vem, da zveni zelo klišejsko, ampak to je dejansko res.

Nisem ufurana. Ne pišem dnevnika. Pišem avtobiografijo.

Pač sem šla peš domov. Še toliko bolje.

Odšla sem proti velikemu bloku. Četrti štuk. Kapar.

»Oči! Doma sem!« sem se zadrla.

»Hej,« se je prikazal Tadej. Moj starejši brat.

»Hej. Ej, js morm u glasbeno na razdelitev urnika. A greš z mano?« sem ga vprašala.

»Okej. Oči, midva greva u glasbeno!« se je zadrl čez vse stanovanje.

»Počakajta! Hočem videti svojo devetošolko,« je zaklical nazaj.

Žal tukaj ne gre brez zavijanja z očmi.

»Tukaj si! Hej, kako je bilo?« je rekel oči.

»V redu, ej, res se nama mudi, ti bova zvečer povedala, adijo,« sem rekla in Tadeja povlekla skozi vhodna vrata.

»Zakaj se nama že tako mudi?« je vprašal Tadej.

»Ne vem, samo res mi ne paše klepetat o šoli,« sem rekla.

»Okej. Ej, a lahko še Ruby pokličem?«

»Samo če se ne bosta skos zalizvala pred mano,«

»Okej,« je zavil z očmi.

Ruby je njegova punca. Ruby je tiste vrste punce, ki ima super smisel za humor, nima veliko obveznosti in prihaja iz družine, ki ni ločena. Ruby je iz Amerike, ampak se je s svojo družino pri dveh letih preselila v Slovenijo. Ima srednje dolge rjave lase, vitko postavo in prijazen obrazek. Kljub temu da počasi meji na Melisa standard, je Ruby malce manj otročja in fantje ji niso edino na svetu. Ruby pa Tadej sta skupaj že od začetka srednje. Zdaj pač Tadej hodi v četrti letnik, Ruby prav tako, ampak Tadej je en mesec starejši od nje. Za njiju je življenje perfektno.

Tadej je eden najlepših fantov na šoli. Brez heca. Veliko punc se je metalo za njim, ampak on je predan samo Ruby. Tadej ima svetle lase, čeprav ne vem, kako je to mogoče, ker blondincev pri nas v familiji ni.

O telesu ne bom sploh govorila, ker je moj brat, pač je res rojen pod srečno zvezdo, glede na izgled.

 »In potem je šla ta ženska mim mene in prjavla, da sm neprimerno oblečena! Kaj da f...? Kje je frka, ženska, nosm majco brez rokavov pa trenirko, ker sm napol bolana, lah si vesela, da sm prlezla u šolo!« je Ruby razlagala o prvem šolskem dnevu.

Staknila je prehlad tik pred začetkom šole.

»Ja, ej, in pol sm jo jst pač objel, k sm jo vidu in se ta ista pojav tm in kr naenkrat sva že zapisana, da se neprimerno obnašava!« je nadaljeval moj brat.

»Ta ženska nima človečnosti,« je še naprej razlagala.

»Vem, a ne?« je rekel Tadej.

»O, šajze, morm it iskat potrdilo, da so me sprejel u tist klub, jao, ej, se vidmo pol, vidve kr pejta dam, okej, se vidva jutr, Ruby, čau,« je rekel še in spokal.

»Niti adijo men?« sem ga pogledala.

»Sori, čau,« je rekel in stekel stran.

Še zdaj se sprašujem, a je to naredil namerno. Da sem sama z Ruby.

»No, in kako pa ti kej?« je vprašala.

»Totalno je očiten,« sem rekla.

»Totalno.«

»Nč, js sm bedno, kot ponavadi.«

»Ahaaa. In a maš že kšnga fanta kje kej u mislih?« je vprašala. Rada je klepetala, zato je iskala temo, pri kateri se bom odprla. Zakaj ji ne bi pomagala?

»No. Pred tremi leti sem se zaljubila u enga devetošolca in dons sm ga vidla na busu,« sem ji povedala.

»Ooooo, kok kjut. In, kako je stekel pogovor?«

»Pogovora ni bilo.«

»No, ne morš rečt, da ni blo nč.«

»Najprej me sploh ni opazu, pol me je pa pogledu naravnost u oči, tko veš, k dobiš občutek, da ti govori, ja, zdej pa poznam vse tvoje skrivnosti. Ne morm mu rečt živjo, ker se me verjetn ne spomne,«sem razlagala.

»Čak, in kaj si nrdila pol k te je “brutalno“ pogledu?«

»O, am, zbežala sm.«

»NE! Pa ne morš tega narest! Ne! Ne! F... ne! Kaj ti manka u možganih, sej maš povsod petke, kamor pridš! Probi met petko tut pr ljubezni! Ne, no, zakaj?« je tarnala.

»Sori, no, sam ne morš kej dost narest, če si sramežljiv,« sem rekla.

»Če bi bla resnično sramežljiva, ne bi tle z mano govorla. Pozerka si. Fejk sramežljivka si. Sam jajc nimaš.«

»Če sm pa punca.«

»Nisi smešna, ampak žou ne morm bit dejansko jezna nate. Povej mi, kdaj si lahko sposodm tvoje lase?« je rekla in nagnila glavo ob moje lase.

»Takoj jih zamenjam, ampak morm ti povedat, ti lasje nikomur ne pašejo,« sem rekla.

»Teb ja, ti pegasta pomaranča, pa da ne bi blebetala, kako to ni res, ker dobr veš, da je in prav tako dobr veš, da zanikajo samo lahke punce, kar ti nisi in nočeš bit,« je rekla. In me utišala. Ruby mi je bila vedno bolj kot sestra.

Jaz sem zelo težka oseba. Totalno dobro skrivam čustva in res me nihče ne prebere. Zelo dobro igram in lažem. Čeprav ne lažem velikokrat, je tudi to zelo uporabno. Najtežje je pa pri ljubezni. Že več ljudi mi je bilo všeč. Ampak če bi dajala vtis, da mi je nekdo všeč, bi morda izgledala preveč zagnana. In tukaj se začne tisti moj največji problem: le kaj si bodo drugi mislil o meni?

In zato sem pogosto preresna, čeprav to v resnici nisem.

In s tem se potem poveže ana. Se drugim zdim predebela? Bom sploh vesela, če bom takšna, kot sem?

Na kratko, imam velike težave s samopodobo.

»Hej, oči! Hej, ti, sploh, sploh ne najdem prave besede!« sem pogledala Tadeja.

»Tudi jaz sem se imel lepo, hvala, da si me vprašala,« se je delal Tadej.

»In kaj je dons za večerjo, ker je js ne bom, ker sm sita kt boben,« sem veselo naložila.

»Od česa pa si tako sita?« je vprašal Tadej.

»O, če ne bi tako veselo zbežal, bi vedel,« sem mu vrnila.

Pojedli sva natanko nič.

Upam, da vam je zdaj jasno, kaj je ana.

»No, a mi bosta že povedala enkrat, kako je bilo v šoli?« se je vmešal oči.

»Mi mamo totalno bedno novo učitlco za gefo,« je začel Tadej.

»Čakaj, gefa je?« je vprašal oči.

»Geografija,« sva naenkrat rekla s Tadejem.

»Aaa ... No, pa ne more biti tako slaba.«

»Jah, pa je. Lej nočem govorit o tem, grem js u sobo,« se je izmazal.

»Kaj pa ti, Luna?«

»Dobr je blo. Nč novga ni. Ej, grem vseen po jabuk, pol se morm pa sam neki it zment s Tadejem.«

In očeta sva pustila na cedilu.

Jabolko. Mmmmm. Prva hrana danes.

Ko sem ga pojedla, so se mi začele tresti roke. In hotela sem več.

Ne!

Zavila sem v Tadejevo sobo.

»Hej, ti,« sem začela.

»Kako je blo z Ruby?« je vprašal.

»Boli te k...,«

»Ne dons,« se je nasmehnil.

»Nisi smešn.«

»To Ruby govori,« se je namrgodil.

»Ti si tist, k me je pustiu z njo.«

»Sorči.«

Zavila sem v svojo sobo, legla na posteljo in razmišljala o vsem drugem samo o hrani ne.

Me je Nejc prepoznal? A je to možno?

Ruby ima totalno prav. Fejk sramežljivka sem.

Itak, da se je moral spet prikazati na busu. Tokrat brez slušalk. Šment.

Spet se je postavil ob drog, ker je bil avtobus kot običajno nabit. Gledal je v svoj oldschool telefon. Resno. Telefon je bil na tipke. Če besedo oldscool spreobrneš dobiš old's cool (starinsko je kul). Kul, a ne? In jaz se s tem strinjam.

Pogledala sem v svoj telefon. Telefon, moj reševalec, ko res nočeš gledati nikogar.

Toda pride čas, ko ... Heh, to se sliši res poetično. LOL.

Toda ... pride čas, ko moraš stopiti z avtobusa. In ker seveda nočeš izpasti kot posebnica, ne morem iti dol na drugi strani avtobusa, ker sem veliko bližje prvem izhodu. Kjer je tudi Nejc. Ki mi prav nalašč zapira pot.

Ne samo, da bom morala odmakniti pogled od telefona, morala se bom zrinti med Nejca in staro gospo, ki zavzema večino prehoda, in nekako ne pogledati Nejca.

No, v bistvu je moj problem to, da ko mi je nekdo všeč, se ga izogibam v velikem loku.

Nekako sem uspela priti do droga na drugi strani vrat. Še vedno sem bila kar precej manjša od Nejca. Začutila sem njegov pogled, ki je gledal v moj telefon.

Ker nisem imela igric, sem živčno listala po seznamu moje muzike.

Samo ne poglej ga. Samo to ne.

Možgani so hudobni.

ITAK sem morala dvigniti pogled.

Najine oči so se srečale.

O, kako je to pocukrano.

In itak, itak, nisem mogla umakniti pogleda.

V žepu sem si pokazala sredinca.

No, saj on ga tudi ni. On je sokrivec.

Tokrat mi ni bilo niti najmanj všeč, da je voznik z vso silo zaškripal z zavorami.

Z droga sem padla naravnost na njega.

Jap. To se ne dogaja samo v filmih.

»Ahm,« se je odkašljal.

Hitro sem se umaknila in pogledala dol. In še na smeh mi je šlo. Tik preden sem stopila dol, sem ga pogledala izpod čela. In ta je še vedno buljil vame. Resno?!

Stopila sem z busa in odvihrala do doma. Z nasmehom. Čeprav se mi je vrtelo. In sem potrebovala kar nekaj časa, da se mi je slika zbistrila.

Nikoli nisem poslušala glasbe z glasbenih lestvic ali kakorkoli se že reče temu. Moj oči IN mami, oba poslušata bolj alter sceno. Alternativna glasba. Ko sem bila majhna, smo v avtu ves čas vrteli Regino Spektor, pa nekaj tudi od Florence and the machine pa Radiohead, David Bowie (dddd), pa nekaj tudi od Red hot chili peppers. In še mnogo drugih.

Vmes, ko sem bila drugi, tretji, četrti klas, sem bolj poslušala evrovizijske popevke, potem v šestem razredu pa sem svojo dušo popolnoma predala alternativi, džezu in bluesu.

Včasih mi je še vedno žal, da nisem šla igrat saksofona.

Ampak.

Ampak.

Vedno je ampak.

Rada pojem. Eni pravijo, da pojem dobro. In s petjem bom brez težav lahko prišla do džeza. Zelo dobro. Eni pravijo, da bi morala na talente. Jaz nočem. Tam je VSE samo ena kuhinja. Moje mnenje. Ampak jih vseeno gledam. Da se jim smejim v faco, ker je očitno vse zrežirano. V večini. Rada komentram skupaj z očijem. Eden redkih trenutkov, ko se dejansko družim z njim.

Naučila sem se tudi igrati na kitaro. In klavir.

Upam, da niste pozabili, da sedmo leto igram violino.

A, poslušam tudi the Cure. Lano del Rey. Janis Joplin in Amy Winehouse, the Queen, čeprav ne maram vseh komadov.

In Melanie Martinez, čeprav je že napol pop.

O, in The Shins. Njih se pač ne pozabi.

Minil je kakšen mesec in moj oči se je odločil, da bom v šolo hodila s kolesom. Res. Super. En velik sarkastični super.

Ampak potem se je končno en dan ulilo in sem lahko šla z avtobusom.

»Hej, am, kaj mislš, a mi paše ta lak? Men se zdi mal presvetel, ampak sej bo usen kul, ne? Kaj prauš?« je veselo blebetala Melisa.

»Boli me k... za tvoj lak,« bi morala reči.

Očitno sem pač tudi zelo neiskrena oseba.

»Melisa, zelo je lep,« sem rekla in se odpravila proti kopalnici.

Morala sem piti. Vedno slabše sem videla. Je to možno? Ne.

V enem mesecu sem shujšala pet kil. Najbolj se mi pozna na rokah in trebuhu, malo pa tudi na nogah. Ampak premalo.

Verjetno se niti ne zavedam, koliko sem dejansko suha. Baje, da odvisniki od ane ne vejo več, kaj vidijo.

Preden sem začela z ano, nisem bila debela. Ne. Tudi špeha nisem imela. Samo noge mi niso bile všeč in vem, da ne bom vesela, če ne bom zares suhcena kot prekla.

Ruby se je odločila preteči 21 kilometrov. Maraton!

In seveda sva s Tadejem odšla navijat zanjo.

»Kdaj imajo štart?« je vprašal.

»A ni rekla, da ob enajstih? No, sej bo, ne bod živčen,« sem mu odvrnila.

»Pa če me je strah. Kaj, če se bo prsilila do ... preveč! Rešilci in mrtva Ruby!«

»Paranoičen si. Preživela bo in lahko ti bo rodila otroke. Mogoče bo sicer izgledala kot zombi, ampak naslednji dan bo že rožica. Če mene vprašaš, je dovolj pametna, da bo ocenila, če bo zmogla. Bogi so šele tisti, ki grejo na 42 kilometrov,« sem ga umirila.

V množici tekačev sva zagledala Ruby, ki je lahkotno odtekla naprej. In naju ni opazila. Izgledala je precej skoncentrirano (kar je precej redko).

Za konec, maraton je preživela brez problemov. In ugotovila sem, da je Tadej še vedno do ušes zaljubljen vanjo.

Poleg tega sem odkrila en zelo oldschool bar, ki ima same take starinske zadeve, kot so jubox pa taki plakati. In na sredini bara je tudi majhen okrogel oder in karaoke.

In ta petek zvečer, danes, bom nastopala jaz.

Vožnja je bila dokaj v redu. Če izpustimo to, da je bil avtobus dokaj prazen in se je Nejc usedel zraven mene.

Oba sva gledala predse.

»Kako ti je že ime?« je vprašal in me pogledal s svojimi velikimi rjavimi očmi.

Čak (moji možgani imajo ledeno dobo in to votlo, v srcu pa se lava močno odbija (čas se je ustavil))

KAJ? A se me on slučajno spomni? Kako to? Ne. To ni mogoče. Jaz nikoli nimam sreče. Ni smešno. Če sanjam, tole res ni smešno.

»Luna,« sem izdavila.

»A, no, mislm ... sej veš, da bi konec koncev mogla spregovorit, ne?«

»Ne bi se mogla bolj strinjat.«

Čakaj, kaj sem zdajle rekla? Ne.

No, ampak vseeno, nekako vsaj govorim z njim.

»Od nekje si mi znana.«

»Am, ja, mogoče zato, ker sva bla pred tremi leti sošolca.«

Zdej zvenim kot skeri zalezovalka.

»Aaaa ... Čak, sej se spomnm. Z mano si hodla tut u glasbeno.«

»Ja, ej, js grem zdej dol.«

»Okej,« je rekel in se mi umaknil.

»No, adijo,« sem rekla in stopila z avtobusa.

»Čau,« sem še zaslišlala.

Ne, to ni res. Govorila sem z Nejcem.

Nejca sem seveda vmes že pozabila, ampak zdaj ... No, bomo videli, kako se bo to odvilo.

Ob osmih se je na naših vratih pojavila Ruby. Ona bo šla z mano.

»Hej, greva?« je vprašala. Jaz sem že bila oblečena in s kitaro na ramah.

»Niti živjo mi nočeš rečt?« se je prikazal Tadej.

»Živjo, adijo,« in že sva stopili skozi vrata.

»Hej, am, bi mi loh, prosm, povedala, zaka si zadne čase tok koščena,«

Hvala za kopliment, Ruby.

»Sej nisem.«

»Ej. Dobr veš, o čem govorim.«

»Iskreno, ne bi rada govorila o tem.«

»Okej. Ej, kaj boš pa igrala?«

»Toxic od Britney Spears.«

»Resno? Totalna alter lover si in pol je prva pesm, s katero se boš predstavila f... Toxic? To popščino?«

»Pač v akustični izvedbi Lune Kapar ne bo zvenela kt ena popščina.«

»Okej, kokr veš,« je še rekla.

Med potjo nisva zelo veliko govorili. Za Nejca ji bom povedala že kdaj drugič.

 

V baru ni bilo veliko ljudi. Medve z Ruby, en star gospod in ... NE!

Melisa. Od kod se je lahko ona pojavila tukaj? Kaj? Ne.

Nisem dobro videla, kdo je zraven nje, ampak bil je en fant. Pač, starejši. Ne en fantiček.

Z Ruby sva sedli za eno od miz.

»Ej, kdaj pa greš gor?« me je vprašala.

»Zadna.«

»Torej bo še dolga noč.«

»No, ja, sej bojo kmal že začel,« sem rekla.

In tudi so. Prva je nastopila ena desetletnica z otroškim glaskom. Kakor naslednica Line Kuduzovič.

Potem je bil en fant, ene štirinajst let bi mu pripisala. Dobro je pel.

Melisa me še vedno ni opazila.

Ne bom šla v podrobnosti. Vsak nastop je bil povprečen in nikoli ni bilo aplavza z žvižganjem.

Nisem imela treme. Preprosto – to delam, ker to rada delam, zakaj bi me bilo torej strah?

»Sedaj vabim na oder Luno Kapar!« je rekel “napovedovalec”, ki je bil pravzaprav frend od lastnika bara.

Prišla sem do oderčka in se usedla na stol pred mikrofonom.

»Torej, ahm, sem Luna Kapar. In danes vam bom zaigrala pesem Toxic. Ampak ne poslušam popa, okej? Mislm, okej, no, se opravičujem, verjetn bi mogla začet ... Ampak vseen, to ne bo navadna izvedba pesmi, ampak ... No, sej bom začela. Če bi kdo rad še naprej poslušal moj monolog, ga bom nadaljevala kasneje. Aja, ne želte si mojih las,« sem dodala. Zakaj že?

No, če sem že zasrala uvod, ne bom zasrala pesmi.

In seveda je nisem. Luč je svetila name. Imela sem pogled na ves bar in naenkrat sem zagledala tistega, ki je sedel zraven Melise. Bil je on.

Ne glej ga. Ne, ne.

Začetek pesmi sem gledala v tla in v svoje prste, ki so potovali po kitari. Na refren pa sem dvignila pogled in zašel je naravnost na Nejca.

Pač. Pač obvladam si otežit vso akward zadevo še bolj akward.

Ko sem končala, sem dobila žvižg. Od Nejca. Ker to je edino pomembno.

To, da je Ruby skoraj izkričala pljuča, ni pomembno. Niti to, da je Melisa celo zatulila s svojim visokim glaskom. Ne. V množici je bil samo on.

»No, am, lahko nehate, ker samo svojim glasovom škodte. Zdej, ker sem že zadnja, lahko ostanem na odru in dokončam monolog. Drgač se bom pa spokala,« sem še rekla.

Ne vem, kaj je blo tistim ljudem, ampak so se strinjali.

»Okej. Sem že slišala slabše ideje. Povedala vam bom, da pop dejansko sovražim. Vse je narejen na isti princip in še besedila so stokrat slišana od kakšne balkanske pesmi. In verjamem, da mnogi sploh niste prepoznali pesmi, ki sem jo pela. Poslušam bolj alternativno muziko, džez pa blues. To so najboljše zvrsti. Mislm, učas sem poslušala tut rock, ampak standard rock ma totalno dolgočasna besedila in ponavadi je preveč simpel. O, aja, a sem že omenila, da so moji lasje grozni? Okej, veste kaj? Počas bom šla domov, da bom ujela bus. Aja, u torek mam tekmovanje na violini, tko da mi zaželte srečo. Al pa tut ne, vaša odločitev,«sem nekako končala moj monolog.

Stopila sem z odra, medtem pa so ljudje še ploskali. Sedla sem k Ruby, ki me je navdušeno objela.

»Vau! Sploh nism vedla, da tooook dobr pojš. Mislm vem, da hodš na pevski, ampak to ... to je blo že napol nadnaravno ... Resno, zakaj ne greš na Talente?« je z žarečimi očmi vprašala.

»No, pač ne vem, no, tko mal se mi zdi brez veze ... Talenti so za amaterje, js se bom lepo držala barov s karaokami,« sem rekla.

»Supr, sam mal, en me kliče,« je rekla in iz torbice povlekla telefon.

In je govorila kar nekaj minut in pogovor očitno ni bil ravno vesele narave.

»Hej, am, moja babi je nekako pristala u bolnci in morm it, sori, ful si bla dobra, no, dijo,« je govorila vsa živčna, na mizo dala dvajsetaka in stekla ven.

Plačala sem njeno fanto (danes se ga ni smela napiti), spila svojo vodo in šla proti Nejcu in Melisi.

Melisa se mu je zapeljivo smehljala in se obešala na njegove rame.

»Hej, nisem te pričakovala tuki,« sem rekla Nejcu, ne da bi se zmenila za Meliso.

»Js tut nisem tebe,« je rekel z nasmehom in pogledom, ki pravi »reš me te ženske,« ampak, ja, no.

»Hm, am, a se vidva poznata?!« je rekla Melisa s fejk nasmeškom in slabo zakrito jezo.

»Midva sva že stara znanca, ne, am, čak, Luna, ne?« je rekel in mi pomežiknil.

»Jap, aneda, Nejček,« sem odigrala svojo vlogo in ga potegnila na noge in mu razmršila lase. Dotik. Z veseljem bi štela plasti med nama, ampak to ni Kdo si, Aljaska. Melisa je izgledala ljubosumna.

»No, Melisa, lepo smo se mel, zdej pa bom šel,« je rekel in se sprehodil do izhoda.

»Am, js tut grem, čau,« sem rekla in stekla skozi vrata.

Seveda je stal pred vrati.

»Hej,« sem rekla.

»Hej ... Dobra si bla, res,« je rekel.

»Tenks,« sem rekla.

Počasi sem šla proti avtobusni postaji.

»Hej, am, ta Melisa je tvoja sošolka, ne?« je rekel in stekel za mano.

»Ja.«

»Uff, mal preveč zagreta je bla,« je rekel.

»Vrjamm,« sem rekla.

»Hej! Sej te naum pojedu, no. Pa če si pozabla, grem na isti bus k ti,« je zavpil za mano. Očitno sem bila prehitra.

»Sori,« sem rekla in se ustavila. Prišel je bližje in mi podal roko.

»Jaz sem Nejc,« je rekel. In tako sva se rokovala. Res je imel mehko dlan.

»Niti sanjal se mi ni,« sem ga pogledala naravnost v oči.

»Vem.«

Tišina. Samo hodila sva do avtobusne postaje.

»In kako je na sredni?« sem nadaljevala, ko sva čakala na avtobus.

»Pah, kokr za koga. Js sm se supr najdu,« je rekel.

»Na kero si pa šu?«

»Poljane. Na kero boš pa ti šla?«

»Vič al pa Bežigrad.«

»Petkarca torej?«

»Lahko bi se rekl, ja,« sem rekla.

»In? A še hodš na pevski?«

»Aha. Ej, a ti si konc s saksom al boš še igrou?« sem vprašala.

»Pa u bistvu so me povabl u en bend, tko da ne, na srednji me zihr nauš vidla. Kaj pa ti? Boš nadaljevala?« je vprašal.

»Seveda.«

»Res bi blo slabo, če te naujo sprejel,« je rekel.

»Ja? Kako pa to veš? Sej sploh ne veš, če dobr igram.«

Rahlo sem ga pustila brez besed.

»No ... Potem pa upam, da boš sprejeta in ne vprašaj me, zakaj pa to.«

Malo sva bila tiho. Spet.

»No, kero muzko kej poslušaš? Pretvarjejva se, da tega še ne vem,« je spet začel.

»Jah, alter v večini. Ampak mam ful rada tut džez pa blues,« sem rekla.

Že sem hotela nadaljevati, a je prišel bus.

Oba sva zapiskala z urabanama in tokrat sem se tudi jaz postavla ob drog. On se je naslonil na drug drog in spet sva bila tiho.

»Kako je možno, da maš takšne lase?« je spet začel.

»Zakaj mislš, da bom js to vedla? U familiji sm edina s takšnimi.«

»Okej, okej,« je še rekel. To je bil konec najinega pogovora.

Ostala sva tiho in se vsake tok časa pogledala.

»No, grem js, čau,« sem rekla in šla z avtobusa. Ura se je bližala polnoči.

Tekmovanje. Oooohhhh.

Samo tremo je treba odpraviti. Samo to.

Še sreča, da sem govorila z Nejcem. Način sproščanja.

Najin pogovor sem znala na pamet.

Zmagala seeeem!!! Na državno greeeeeeeeem!!!!!!!!!!!

»Hej.«

»Hej,« je rekel nazaj.

»Ej, am, sej verjeten ti je vseen, am, ampak grem na državno!« sm mu povedala.

»Ooooo, kul. Bravo,« je rekel. Še kar dejansko navdušeno.

Nato sva spet sedela v tišini. In ta tišina je bila super. Samo da je bil zraven in nikogar ni bilo poleg naju.

Čeprav verjetno še vedno nekako gleda name kot na eno mlajših, s katerimi je lahko le nekakšen napol fejk prjijatelj, sem bila vesela.

Moje noge so postale suhe. Res, jej!

V bistvu sem dogruntala, kako preživet ano brez hujših čutljivih bolečin. In sicer s čigumiji in sladkimi pijačami.

Počutiš se sito. Skos.

Zaenkrat nimam hujših problemov.

No, ja. Včasih me boli trebuh in v bistvu me ves čas zebe.

Ne vem, če je to simptom al ne, ampak vsako šolsko uro se tresem in me res zebe.

Velikrat sem utrujena. Ampak to verjetno ni zaradi ane, ampak zaradi mojih mnogih obveznosti. Moji členki na rokah so postali živo rdeči.

Vem, totalno sem zmešana.

Vem, potrebovala bi pomoč, preden to postane resno.

Vem, ampak ne morem. Ne morem biti zadovoljna sama s sabo.

Vem.

Zunaj je vedno bolj mrzlo. November je že. Državno je že tukaj.

Nejca ni bilo na avtobus zaradi začasnih individualnih ur.

Rubyjina babi je umrla. Zato je Tadej večino časa z njo.

Oči se za dodaten hobi ukvarja s slikanjem.

Sem že omenila, da drugače vodi svojo agencijo? Ne da se mi v podrobnosti, ampak od tod nam denar. Veliko ga je sicer tudi od mojih tekmovanj.

Jaz pa grem na koncert godalnega koncerta v Filharmoniji. Koncert je prirejen za vse tekmovalce na državnem. In vsak lahko pripelje še nekoga zraven. Brezplačen koncert vrhunskega orkestra? Jaz sem za.

Povabila bi Nejca, samo nimam njegove telefonske. Melisa je »prefensi« za take zadeve.

Zato bo šel z mano Luka. Tisti sošolec. Omenjen na prvi šolski dan. Eden mojih boljših prijateljev.

Že sem hotela iti, ko me je pred vrati prestregel oči.

»Hej, pa ne moreš iti takšna v Filharmonijo,« je rekel.

Nosila sem temno zelene hlače in modro črtasto majico. Tut prou, oči.

Zavila sem nazaj v sobo in iz omare povlekla črno oblekco z rdečimi vrtnicami. Črne najlonke in edini čevlji, ki imajo rahlo dvignjeno peto. In še moj širok plašček. In torbica.

To je že prehudo.

Ampak mejkapa se nisem dotaknila.

Odšla sem in zunaj sem dobesedno zmrznila.

Z Luko sva bila zmenjena na postaji pri pošti.

»Hej,« sem mu rekla.

»Hej. Smo se pa zrihtal, ejga,« je rekel.

»Jah, nimaš kej. Baje da se spodob, da si nekako vsaj mal bol fensi oblečen.«

»Od kdaj se pa Luna Kapar oblač “kot se spodobi“?«

»No, pšš. Poglej sebe. V beli srajci in rdeči kravati. Ti maš kravato?! Tko, resno, tut ti se ne oblačš tko neki ful zrihtan,« sem mu vrnila.

»Ja, to se pa zgodi, če maš babi na obisku,« je rekel.

»Lej, dokler se ne oblačš tko k Martin, je vse okej,« sem rekla.

Martin vedno nosi srajco, čez pa pulover, ki je pol manjši od srajce. Kot da bi nosil uniformo ene izmed angleških šol. Blah.

Šla sva mimo Parka Zvezda do Filharmonije.

»Ampak morm priznt, da ti tole res paše,« je rekel, ko sva čakala, da nas bodo spustili v dvorano.

»Hvala.«

»Ej, kako to, da te nikol ni na malci? Pogrešamo te tm,« je rekel.

»Am ... odjavl so me.«

»Ne, pa niso. Ne laž mi. Vem, kdaj lažeš.«

»Ne, pa ne veš. Sam js te dobr poznam in vem, da si to reku sam zato, ker se ti je dobr zdel,« sem rekla.

»Okej, ampak usen. Kokr veš, sem se odločil bit psiholog.«

»Od kdaj pa to?« sem ga prekinila.

»Am, od zdele, ampak hočem povedat, da nism neumen in dobr vem, kaj je anoreksija,« je rekel. Resno?

Ta beseda je preveč strokovna. Dobro veš, kaj je ana.

Ni me pogruntal. Ne sme me pogruntat. Ne pokaži mu.

Res mu nisem znala dobro lagati.

»Zresnila si se,« je rekel.

»Nimam ane ... mislm, anoreksije. Zakaj to mislš?« sem se poskušala izmazati. Ampak mi ni uspelo.

»Lej, ne ješ. Vsaj v šoli ne. Če doma poješ poln hladilnik, super, ampak v to močno dvomim. Poleg tega, poglej svoje roke,« je rekel.

Moj pogled ni zašel na moje roke. Dobro vem, kakšne so moje roke. Še vedno niso dejansko dovolj suhe. Še vedno se ne vidi kosti prstanca.

»Nimam anoreksije, okej? Zdej pa, prosm, spremenva temo. Kko ti kej gre z Lano?« sem vprašala.

Lana naj bi bila njegova bodoča punca.

»U redu.«

»Ja? Kaj je zate u redu?«

»To, da me ni poklicala. Ni super. U redu je.«

»O, punca te je prizadela,« sem naredila obraz, kot ga naredijo ljudje, ko zagledajo luškanega kužka. To je nekako luškano.

»Dej, tišina,«

Tišina je tudi nastala.

»A si opazila, da ljudje počasi izumirajo?« je začel eno izmed svojih teorij, ki jih bo zagotovo razpredal, dokler se koncert ne bo začel.

»No, povej.«

»Pač tko tvoj brat pa usi so bli u devetmu razredu tko pou višji in če tko pogledaš, se generacije počasi nižajo.«

»In postajajo bolj množične,« sem mu pomagala.

»Ja, kar pomen ... ojoj, a veš, da se spreminjamo u Kitajčke?!« je rekel med smehom.

Morala sem se nasmehniti.

Spustili so nas v dvorano. Dobili smo programski list.

»No, če nimaš nč proti, a mi loh poveš v jeziku neprofesionalnih glasbenikov, kaj bom poslušal?« je vprašal.

»Am, poslušal bomo muzko od unih, k so nosil kitkaste lasulje. Poslušal bomo predhodnika popa,« sem razložila.

»Recimo, da sem nekako dojel,« je rekel.

Spet sva bila tiho.

Potem se je začel koncert.

Do prve polovice sem bila precej zadovoljna.

Rada imam mol.

Otožna, ampak kulsko otožna muzka. Tisti vodilni ton v molu. Njam.

Realno sem sledila vsem akordom, vsakemu inštrumentu in njegovem gibanju. Nisem uspela pogledati, kako zelo se je verjetno dolgočasil Luka.

Premor.

»Hej, am, sej če ti je ful dolgčas, greš komot domov,« sem mu rekla.

»Ne. Že zato, ker te je zanimivo gledati. Bolj si zbrana, kokr pr vsakmu testu od matematke. Res zanimiv,« je govoril. Nejc je tudi petkar.

»Lepo, ampak res ti ni treba. Ampak hvala. Am, a greva mal ven? Veš, zdej mava pol ure premora.«

»Okej,« je rekel.

Vstala sva in šla proti izhodu.

»Js sm iskreno lačen. Ti?« je rekel.

Kaj misliš? Ja, stradam.

»Ne, u redu sm,« sem rekla.

Ustavila sva se pri avtomatu. Vzel je čips.

Kako ga ne bom pojedla?

Čigumiji, here i come!

Šla sva pred vhod v dvorano.

»Hej, am, kko pa kej tvoj oči?« je vprašal.

»U redu? Zakaj te pa to zanima?«

»Mislm, sej veš, zarad ... tvoje mami.«

»Am, se drži. Dobr se drži,« sem rekla.

»Okej, bom spremenu temo. Ne postat žalostna. Ne, Luna, ne, sam to ne, ker če boš žalostna, bom tut js, pa bomo vsi jokal k pr Titaniku.«

Res mu je nekako vedno uspelo spraviti ljudi v smeh.

»Js še nism jokala pr filmu,« sem rekla.

»Ti, brezčutno dekle,« je oponašal našega sto let starega učitelja za zgodovino.

»Ej, počas morva not,« sem rekla.

In sva šla in pogledala in preposlušala koncert do konca.

Vsaj jaz.

Po koncertu sva v tišini počasi šla ven.

»Hej, am, neki me zanima,« je začel, ko sva prišla ven.

»Ja?«

»A bi šla z mano na valeto?« je vprašal. Resno.

»Am, a ne boš šu z Lano?« sem vprašala.

»Lej, friendzone. Resno. Fantov je manj v razredu in načeloma ne mormo prpelat punc od uzun. Poleg tega pa je valeta namenjena druženju v razredu in ne z ljudmi od uzun.«

»Ja, sej je kul, sam zakaj mene? Zakaj ne, ne vem, Melise?«

»Ker si mi še najbolj ušeč. Iskreno. Ampak friendzone. Lana je še vedno moja bodoča punca,« je rekel.

»Okej, js sm za, zdej grem pa tja, tkoda se vidva,« sem rekla.

»Kej, čau,« je rekel.

Čas je.

Pri dvanajstih mi je umrla mami. In sestrica.

Ne bi rada razpredala na dolgo in široko. Ne danes.

Sem omenila, da plešem džez balet?

Kot sem že omenila, Meliso jemljem za rezervo. Ker se mi rada zlaže.

Pogovor na vibru: 

Jaz: Hej

Melisa: Hej, dons gremo na drzavno!!! (in petsto smajlijev)

Jaz: Pr čem že? (vedno pišm šumnike. Navada.)

Melisa: Ples? Hip hop? Kako to da se ne ves?

Jaz: K, srečno!

Melisa: Tenks.

In pol mi pošlje dvajset slik, kako se imajo fino, ampak seveda je zelo očitno, da so screenshotane iz facebooka njene “najbolj kul učitlce na svetu”.

Velikokrat sem pomislila, da bi šla rajši na hip hop ali pa street dance. Džez balet je nekako preveč umirjen. Ampak ko sešteješ, bi bil še en ples res preveč.

Kljub temu.

Jaz: Ej kko si ti pršla na hip hop?

Melisa: Prek avdicije. Zaka?

Jaz: Kr bi mogoče pršla. Čim manj komentarjev prosim.

Melisa:HAHA KOMEDIJA LETA. TI? NA HIP HOP?

Melisa:NE, TI KR PEJT, SE TI BOM LOH REZALA! HAHA!

Ah, Melisa. Recimo, da mi to še ne pride do živega. Ampak vse, kar bo rekla naprej, me je ubil.

Melisa: Ubistvu sm pokazala mojmu squadu tebe na vinejih in so se rezal u glavo da si psiho ki ne zna plesat. In ja ni moj problem ce ne razums joke

Melisa: in am ubistvu pejt igrt kitaro in plesat se ti bom vsaj u glavo rezala k bos izvajala to ...

Melisa: Lan: matr ta da bi plesala hiphop to bi blo ... neki in pol smo se usi rezal in ja js nism nesramna sam resnica.

Melisa: YOU

Melisa: WILL

Melisa: NEVER

Melisa: EVER

Melisa: BE GOOD DANCER

Melisa: teb je usojeno tiste jadne pesmice pisat in usojn ti je da nemas lajfa tko da ...

Melisa: Zdej morm it ker mamo rezerviran fitnes in am pol mam finale drzavc ob 17.00

Melisa: In am na avdicijo prides sam ce te ucitl izbere in se najprej mors dve leti usaj plesat

Melisa: tkoda

Melisa: good luck

Melisa: Just f... be in real life

Melisa: Its not your little story on the paper

Block the contact.

Ubila me je. Spet sem nastala debela, grda in grozna. Zarad teh besed sem se počutila, kot da me Luka ni povabil na valeto. Da ne grem državca iz violine. Da ne poznam Nejca.

Na svetu je samo ona. In vedno je boljša.

Nikoli ne smem končat z ano.

Bil je on. Vsaj on. Pisk. Urbana. Njegove oči na mojih. Prazen sedež se zapolni z njim. Njegove roke ob mojih.

Verjetno je rekel hej.

Verjetno je rekel, če je kaj narobe.

Očitno je bilo nekaj narobe.

Ampak spet je ostalo v meni.

Nasmehnila sem se.

S težavo.

Verjetno sva govorila.

Verjetno sem se zdela super.

Kar pa nisem.

»Ta prasica jedna. Kdo je ta ženska?«

»Melisa Golob Koren.«

»Debilka. Ti bi ful dobr plesala hip hop. Al pa street dance. Bomo vidl, ka bo prjavla, k boš najbolša plesalka sveta. Itk ti je vrjetn sam fouš. Res bi jo ubila zdele. Kako da f..? Mislm, res, ka je narobe s to žensko? In kok, če smem vprašat, kok doug ona pleše?« se je drla Ruby.

»Tri leta.«

»Ti že ceu svoj lajf plešš in tut hiphop al pa street bi sfolgala. Debilka jedna. Dej, zavrt ji uno pesm od Predina: ker jaz sem hip. In jaz sem hop. O, kok bi rada vidla njeno faco takrt.«

Ah, Ruby.

»Ej, a maš kšne njene fotke?«

»Am, ja, na,« sem ji dala telefon.

»Ja, girl, vid se ji po faci, da je pička,« je razlagala. Besede so kar vrele iz nje. Kar ni mogla nehati.

»Hvala, res pomagaš,« sem rekla.

»Ni za kej. In kam bi šla plesat?«

»Ne vem. Sej je bil sam preblisk in ker je že moja BFF, sm ji povedala.«

»Pol si pa res budala, prvič, ker je ONA tvoja BFF, in drugič, ker si mislna, da ji lahko poveš. Sj vidš, da skos tekmuje s tabo, a veš, no, ne morš ji zdej uničt še hiphopa. Ker vsi vemo, da bi bla stokrat bolša od nje.«

»Hvala, bi te motl, če spremeniva temo?«

»Noup,« je zmajala z glavo.

»In kko ste ... no ... po babičini smrti?«

»Bom jaz izbrala temo, HVALA. A veš, da se treseš?«

»Ja, ne, da res. Ker js niti podrazno ne upravljam svojega telesa. Ja, vem, da se tresem. Zebe me,« sem rekla.

»Pa sej nosš zimsko bundo u f... lokalu z dodatnim ogrevanjem. Kaj se dogaj,a Luna?«

»Nč, in ja, napačno temo si zbrala. Kko je kej tvoja učitlca za gefo?«

»Ja, kt da s ti kej bolša. Grozna je. No ... Aja! Pojutrišnem maš državca!« je veselo pripomnila.

»Ja, zakaj se ti to zdi dobra tema?« sem jo vprašala.

»Sori. Očitno dons ne najdeva teme.«

»No, js jo lahko dam,« sem se spomnila.

»A, bejš, no,«

»In sicr govorila sm s tipčkom iz busa in Luka me je povabu na valeto. Vse opolzke podrobnosti pa dobiš jutr po fonu, ker si me tako veselo spomnila, da imam pojutrišnem državca. Čau,« sem rekla in jo pustila odprtih ust.

Kasneje tistega dne sva z Ruby uradno postali BFF. Obred je potekal po telefonu.

Počasi sem začela premišljevati. A jaz dejansko imam ano? Na dan pojem približno en obrok. Sendvič. Grozdje. Ampak je to dejansko ana?

V bistvu bi se morala upirati hrani. Ampak se včasih ne. Še posebaj med vikendi, ko moram jesti normalno, da ne bi kdo česa posumil.

Ampak med vikendom bi se lahko izognila spečenim mafinom.

Pa se nisem.

Začeti moram bolj resno. Če ne, bo še sto let trajalo, preden bom postala Eugenia Cooney.

Danes je državno.

Meliso sem popolnoma prebolela. Sama si je kriva.

Do šole, kjer je tekmovanje, sem se peljala z avtobusom. In ker je bilo tekmovanje dopoldne, na avtobusu niti pod razno nisem pričakovala Nejca.

Ampak Nejc je precej nepredvidljiv.

»Hej, ti. Kko pa to, da si zdele na busu?« je vprašal takoj, ko me je zagledal, kljub slušalkam v ušesih, ki  jih je takoj snel.

»V bistvu mam dons državca iz violine,« sem povedala.

»O, srečno. Doug se nisva vidla,« je še dodal.

»Se strinjam. Kaj pa ti delaš na busu?«

»Am, u bistvu morm it rezervirat karte za Depeche Mode, k pridejo u Lublano. Poznaš?«

»Ja, valda. In kako to, da nimaš šole?«

»A je kdo reku, da je nimam? Temu se reče špricanje, petkarca,« je rekel.

Pogled: Resno? Resno mislš, da ne vem, kaj je špricanje?

Njegov pogled: Sori, no, hec.

Tišina.

»Dobr nama grejo tile telepatski pogovori,« je rekel.

»Aha.«

Konec pogovora, ker sem morala dol.

Zavila sem proti glasbeni. Pred vrati je vsa nasmejana stala moja učiteljica. Skupaj sva šli v najino sobo, kjer sem igrala lestvice, se uglasila in se sproščala. Tisto zadnje je bilo najtežje.

Tonska vaja. Sproščanje. Lestvica. Voda. Lestvica. Sproščanje. Lestvica. Voda. Zaodrje. Aplavz majhne publike. Neznani obrazi. Violina. Čemerni pogledi sodnikov. Zvok. Zvok. Zvok.

Ostal je samo še zvok violine.

In aplavz.

Učiteljica je bila navdušena, jaz pa sem bila še v transu, tresla sem se še od treme in bila sem polna adrenalina, ampak hkrati tudi precej utrujena.

Odšla sem domov s prazno glavo, ampak z dobrim občutkom. Nisem se zmotila in dejansko sem uživala.

Na avtobusu ni bilo Nejca.

Bila sem sama.

»Hej, vse najboljše,« sem mu rekla in podala vrečko.

Luka praznuje petnajsti rojstni dan.

»Tenks,« je rekel.

Na zabavi sem bila edina punca. Dobesedno. Povabil je dva sošolca in še ene tri fante iz ..., nekje. Kar sploh ni bilo slabo.

»Ej, kdo je pa ona?« je vprašal eden izmed tistih iz nekje.

»Js sm Luna,« sem rekla.

»Luna? Okej, no, misll smo špilat tarok. Boš?« mi je ponudu pivo.

»Ne bi rekla. A po bomo špilal tarok?« sm vprašala.

»Aha. U štiri gremo. A znaš?« je vprašal Luka.

»Itak. Kko bomo pa špilal u štiri, če ns je sedm?« sem vprašala.

»Pač igram jaz, ti, Miha pa Nik, Aleks bo pa mešu ta prvi krog, drgač bo pa vsakič drug mešu, se bomo menal. Jon pa Lucijan pa ne znata špilat, tkoda bosta sam zravn,« je razložu Luka.

In tako smo začeli igro.

»Se prav, Luna, povej nam, kaj ti kej dugaja,« je začel Lucijan, eden izmed tistih iz nekje.

»Pa, ne vem kaj nej ti povem. Nočem te ubit od dolgčasa,« sem rekla.

»Tut prou. Luka, povej nm kej o Lunci,« je rekel. Očitno se ga je že malček napil.

»Am, Luna je kul. Ma starejšga brata. In povabu sm jo na valeto.«

Pogovor bom končala tukaj. Če povzamem, je bil večer precej smešen. Lucijan pa Nik sta se ga napila, drugi se alkohola niso dotaknili. Veliko smo se smejali, malo smo tudi plesali, ker Jon trenira hiphop in me je nekaj gibov tudi naučil. In ... trenira z Meliso.

Baje je Melisa še kar slaba in da me ni pokazala na vinejih.

Tipična Melisa. Z zgodbico v glavi.

Hkrati je rekel, da imam veliko potenciala v vsakem plesu in da če se bom prijavla, bo poskrbel, da me bodo sprejeli.

Na koncu smo se obmetavali s kokicami in tako sem kar dostikrat pristala v objemu Luka. Ki je seveda samo prijatelj.

Za en večer sem pozabila na skrbi.

DRUGA! NA DRŽAVNEM SEM BILA DRUGA!!!

December.

Z Nejcem se res dobro razumeva. Začel me je jemati bolj resno in me ima za enakovredno. Pač, ne jemlje me kot za tamalo, čeprav so med nama tri leta. Veliko sva govorila. Povedal mi je, da ima mlajšega brata, Andreja, oče dela v glasbeni šoli, ampak ne v isti, kamor sva hodila midva, mama je pa poklicna kuharica, ampak dela v zavarovalnici. Kako se je to zgodilo, ni nikomur jasno.

Med drugim sta njegova najljubša benda Muse in Depeche Mode, najljubši pevec David Bowie, najljubša pevka pa Lana Del Rey.

Torej vsaj po muziki sva si res podobna.

Omenila sem mu v zvezi z mamo in sestro in vesela sem, da tega ni sprejel ves “o, boga“. Nekako ravnodušen je bil.

Mislim, pač, ja, žal mu je bilo, samo očitno mu je jasno, da če se bo spremenil in me tolažil, ne bo to pomagalo nikomur.

Luka piše. Pač Luna mi je odpustila odstavek v njeni “avtobiografiji“ in to zato, da razložim zadevo z njeno mamo. In to brez kletvic. Sva se zmenila, ker če ne, ji bom moral vsak dan nesti torbo.

Torej. Začnimo s tem. Njena mami je bila res lepa. Iskreno. Okej, to je mogoče malo iz konteksta, ampak ona, ona je bila nekako res super mama. Super se je razumela z njenim očijem, pač s svojim možem. Aja, ime ji je bilo Flora. Torej, ko sta dobila Tadeja, sta se ga ful veselila in bili so ful lepa družina. In pol še bolj, ko je prišla Luna. To lahko potrdim, ker so bili vedno prijazni z mano, kadar sem prišel. Ampak to iskreno prijazni in ne narejeno.

No, razen če so bili res dobri igralci, v kar sicer ne dvomim, ker je Luna izvrstna igralka. No, pač vedno si se počutil domače.

No, ko je Luna dopolnila dvanajst, sta se odločila še za enega otroka, ker so dobil velik denarja, Flora pa je bila še vedno v tridesetih. Torej zakaj ne?

In tako je bila noseča in vsi so veselili nove članice družine. Tega se še jaz spomnim, ker je Luna vedno pripovedala, kaj so šli kupovat, pa take zadeve.

Potem pa se je vse spremenilo. Otrok se je rodil zdrav, punčki je bilo ime Sara. Po ene treh mesecih njenega življenja pa je zaspala. Za vedno. Bila je popolnoma zdrava in vse, samo tiste noči ji je odpovedal srček. In tukaj se je zgodilo najhuje. Naslednji dan je mama prenehala delovati. Bila je v res hudi depresiji in v življenju ni videla smisla.

Niti jokala ni.

Zgodilo se je, kar se je zgodilo. Med kuhanjem. Noži so vedno nevarni.

Nazaj sem. Luna.

Melise imam dovolj, ampak v bistvu je ona res bedna. Toliko časa ima, da se spravlja na vse. Tudi fantje se ne zanimajo zanjo kaj dosti. Poleg tega so se vsi že počasi sparčkali za valeto. Ne vem, zakaj se vsem tako mudi, ker je valeta res še precej daleč.

Ocene so super, do zdaj imam same petke.

Ruby pa njena družina so za božič odpotovali v Ameriko. Mi ga bomo praznovali precej na hitro, ker so s sabo v Ameriko povabili tudi Tadeja. Zato bova verjetno ostala sama z očijem. No, ja, verjetno.

»Hej,« mi je pomahal in prisedel.

»Hej ... In? Kaj kej dogaja? Zgledaš precej naspidiran,« sem mu rekla.

»No ... Zakomplicirano je in ne vem, kaj boš rekla, ampak ... Pač pri nas v družini jemljemo božič čudaško resno, čeprav smo tko dokaj ateisti in u bistvu ne vem, zakaj mam občutek, da je vera povezana z božičem, no, ja, bistvo je, da nas kot družino zanima, če bi nam prišla zaigrat kšno pesm,« je zdrdral.

»Ja, lahko! Z veseljem pravzaprav.«

»Super, ej, pol pa loh še na večerji ostaneš. No, razen če maš doma svojo, na kateri morš biti,« je rekel.

»Ne, ne, ne, babice pa dedki so že doug adijo, brat gre s punco u Ameriko in ostaneva samo midva z očijem,« sem povedala.

»Pa dej, ne morš pustit očija vesga samga doma. Nej pride še on,« je rekel.

»Bom vprašala, hvala. Ej, kko je blo na Depeche Mode?«

»Ej, super. Ful, u živo je vedno ful bolš. Res tko, a si že bla na koncertu?«

»No, u bistvu ne, ker so na vse dobre koncerte šli moji starši. Totalno nefer.«

»Čas je, da greš na koncert. Na naslednga dobrga greš in če ne drgač, greš z mano,« je veselo razlagal.

No, očitno sploh ne bi smela premišljevati, kar premišljujem zdaj. Nisem mu všeč. To ni možno. Niti pod razno ni rekel, da me bo mogoče enkrat peljal na koncert. Ne, ne!

Take sreče niso pogoste.

Luna, ne uniči si priložnosti.

»Srečnga pa zdravga, Luna, in nehi hujšat. Zdej, k sva to obdelali, mi pa povej vse podrobnosti, kaj se je dogajalo pr tvojmu Nejčku,« je začela Ruby pogovor po telefonu.

»No, z očijem sva šla k njim na večerjo in smo pel. Oziroma, js sm pela in drugi so poslušal. Spoznala sem Andreja, kr kul fanta, ki je sam en let mlajši od mene.«

»Uuuuu.«

»Punco ima.«

»Šit. No, ja, naprej.«

»Pol smo mel res dobro večerjo.«

S čim manjšimi porcijami.

»In pol sem se javla za pomivanje posode, ker je to pač tko dost vljudno,« sem nadaljevala.

»Aha, aha, in kaj se je pol zgodil? Neki se je. Kaj, Luna, kaj?«

»No, zelo predvidljivo, se je javu tut on. In sva pomivala posodo in klepetala o eni pesmi od Lane Del Rey ...«

Zadeve so se odvile precej drugače. Oči si je naredil načrt in tako ni mogel priti na večerjo, zato sem šla sama. S kitaro.

»Hej, am, slabe novice. Moji starši so se ravnokar hudo skregal in meni uturil tamalo od sestre od moje mame. Da jo moram čuvat namreč. In zdej sem v bajti jaz in ona, Lila ji je ime. Oči pa mami sta šla vsak k svojim in brat je šel k svoji punci. Sori ... če nočeš ostat, ti ne bom v napoto,« je precej žalostno razlagal Nejc na vratih.

»Neee, ti bom pomagala,« sem rekla.

»No, pol pa vesel božič in dobrodošla!« je rekel.

Vstopila sem in hiša ... Hiša je bila prečudovita. Na vhodu je bil dolg hodnik in na straneh so bile posajene sobice. Zavila sva v kuhinjo, povezano z jedilnico in dnevno sobo. Tam je na kavču sedela Lila. Nič kaj podobna Nejcu. Imela je svetle lase z majhnimi kodrčki na koncu in precej modre oči. Prisodila bi ji pet let.

»Lila, to je Luna,« ji je rekel.

»A tko k luna na nebu?« je vprašala.

Nejc je rahlo obnemel in premišljeval, kaj naj reče.

»Ja, tako kot luna. A ti si pa Lila? In kaj maš tole v roki?« sem priskočila Nejcu na pomoč.

In tako sem se malo igrala z Lilo in obe sva pričakovali Božička in gledali, če so darila, in se lovili po hiši. Tudi Nejc se je malo igral, potem pa je šel narediti večerjo.

Tako smo sedli za velikansko mizo in pojedli tiste hitro narejene toaste. No, ja, jaz sem se jim spretno izognila. Lilo je precej motil sir, ki ni hotel v usta, in na nek precej čudaški način smo se razumeli.

Okoli devetih sva Lilo poslala spat in jaz sem ji povedala še pravljico.

»O, hej. A sta končno konec?« je vprašal Nejc, ko sem prišla dol.

»Aha,« sem rekla in prisedla na kavč.

»Lej, res sori, da sva jo mogla čuvat. Ampak tale fajt med celo družino ... Uf, so naporni,« je rekel Nejc.

»Ne, ah, sej je v redu. Zelo prijetno sestričnico maš. Če smem vprašat, kaj se je zgodil?« sem vprašala.

»Na večerji se je pojavil naš zapuščeni stric Martin, ki naj bi nam delal sramoto. Pač naša družina je zakompleksana. In potem so se skregal, kdo ga je povabil, in, ja, potem so vsi odvihral in pol si se ti pojavila na vratih in jaz sem ostal s tamalo. To se je zgodil,« je razlagal.

»A. No, jaz sem se imela super. In to res,« sem rekla.

»Hvala. Res znaš z otroki, moram reči. Res bravo,« je rekel. In me pogledal naravnost v oči. Zakaj vedno to dela? Totalno nefer je, ker potem jaz gledam v oči in ne znam odmakniti pogleda in potem mi nekako zaštekajo oči in izgledam, kot da ne bi bila trezna.

Tišina.

»Hej, am, počas bi šla.«

»Ne!«

To je rekel precej prekmalu in prenaglas.

»Mislim, ja, no, lahko greš, ampak zarad mene lahko ostaneš. Bova pogledala film, al pa ne vem ... Pač res nisi v napoto,« je govoril.

»Totaln kliše ... okej. Kitaro mam s sabo. Pa Garage Band,« sem rekla.

»Garage Band?«

»En program na applovih telefonih pa računalnikih. Tako ful dobr lahko delaš muziko,« sem mu povedala.

»A ... dej, pokaž.«

In sem mu pokazala in razložila program. In potem je poskusil. In takrat sem se ga drugič v življenju dotaknila. Prvič je bilo takrat, ko sem ga v baru dvignila, da sva zbežala pred Meliso. Najini prsti so se nerodno zapletli.

»O, maš pa ledene roke,« je rekel.

»Ja, ne sprašuj me zakaj,« sem rekla.

Najini pogledi so se premnogokrat srečali.

 

Tistega  večera se ni zgodilo nič. Nič, kar naj bi se zgodilo v popolnem mladinskem filmu. Življenje ni film.

 

Ta teden je bil mučen. Nisem zmogla ne jesti. Tresla sem se. In prehladila sem se. Spila sem ogromno kave, kar je bilo narobe, ker kave ponavadi ne pijem.

En večer sem pogledala videoposnetke o ani.

In zares potrebujem pomoč. Vse simptome imam.

Ampak je ne smem vzeti. Nočem postati to, kar sem bila prej.

 

»Lunaaa! En fnt je uzun! Po moje je zate!« se je zadrl Tadej.

»Jaa,« sem se zadrla nazaj in prepozno ugotovila, da nosim velike široke hipi hlače in prav tako široko majico, zatlačeno v njih, s totalno ne usklajenimi barvami. In kdo je bil? Ohaha, življenje se precej rado igra z mano.

»O, Nejc.  Sori, k sm tako oblečena, moj preljubi bratec ni povedal, kdo natanko je pred vrati.«

»Ne, sej je v redu. Samo prišel sem pogledat, če si v redu, ker te že teden dni ni na avtobus,« je rekel.

»Oh. Izvoli naprej. Počuti se kot doma. Tadej, sam mal pejt z mano,« sem rekla bratu in ga povlekla v našo mini shrambo.

»Zakaj mi nisi povedala, da imaš fanta?« je vprašal.

»Kaj? On ni moj fant!«

»Aha, zakaj te je prišel pogledat domov, če si v redu, in te ni poklical? Če ni tvoj fant, je skrajni čas, da postane.«

»Tadej. Ni moj fant in ne bo moj fant. Ni me poklical, ker si še nisva izmenjala telefonskih in ne vmešavaj se. Nared mi čaj in se spoki pol iz moje sobe, okej?«

»Kot želite, vaše visočanstvo ... Čak, čak, kok je pa star?«

»Petdeset.«

Šla sem v dnevno sobo, kjer je Nejc že sedel.

»Hej. Kako kej?« sem ga vprašala.

»Hah, ni važn, kako si ti?«

»Slabo. Utrujena sem od vsega in sem rabila teden počitka,« sem mu povedala. In to je bila delna resnica. Druga polovica resnice je bila seveda ana, ki se je začela zares.

»Aha. Hej, kdaj maš pa sprejemce za srednjo glasbeno?«

»Med aprilom in majem. Imam še nekaj časa,« sem rekla.

»Super, bom držal pesti.«

»A so se tvoji pobotal?« sem ga vprašala.

»Ja, napol. Hej, a si zares v redu, ker se treseš.«

»No, ja,« sem rekla.

»No, v redu, zdaj pa moram domov, ker me moj brat potrebuje, ker ga je baje punca pustila, tko da se vidva,« je rekel in tako odšel.

»Vajini otroci bodo prelepi,« je Tadej skočil izza vrat v dnevni sobi.

 

***

 

18. 1. je moj rojstni dan! Torej ... Danes!

V bistvu nisem praznovala s frendi. Tega že od petega razreda ne počnem. Pač pa so bili na mojem rojstnem dnevu Tadej in oči in še teta Nija. In moja BFF Ruby.

Hrani sem se izognila. Komaj. In Ruby sem že zelo sumljiva.

Čigumiji so moji večni rešitelji.

Dobila sem veliko daril. Veliko oblek in Ruby mi je naredila res hudo zapestnico. Dejansko je izgledala kupljena, ampak vem, da je njena, ker vem, kakšne dela.

In dobila sem novo kitaro. Črno, koncertno.

Nad rojstnim dnevom sem bila navdušena. Ampak nekaj je manjkalo.

Nejc.

 

»Hej.«

»Hej, kaj natanko delaš tukaj?«

Okej. Močno sem jezna nase. V sneženi noči sem šla brez razloga peš do Nejčeve hiše. No, ja ...

»Poglej, iskrena bom. Rada bi dobila tvojo telefonsko, ker sem te iskreno pogrešala in moj rojstni dan je in mogla bi te povabit, ampak nisem zmogla ... in poglej me, zdej, na tvojih vratih sredi noči ... samo ...«

Prijel me je za roko in me povlekel noter. Vzel je listek z mize, na katerem je bila njegova telefonska. Vzel je vrečko, ki jo je imel postavljeno v kotu, in mi jo je podal. In me pogledal. Sedel je na posteljo in gledal v svoje roke.

»Prosim, brez komentarjev.«

»Okej, grem,« sem tiho rekla in odšla.

To je bilo čudno.

Odšla sem na avtobus. Na njem sem bila samo jaz in še en fant, verjetno študent. V vrečki je bila zgoščeka z Janis Joplin. Na ovitek pa je napisal:

Zate, čeprav vem, da je popolna neumnost, da sem ti podaril cedejko, ker imaš verjetno na telefonu celo plato. Ampak vseeno, upam, da boš našla smisel v tem, ker je bolj vintage. Ne sprašuj se, kako vem, kdaj imaš rojstni, ampak saj veš, “prijatelji“ pačvejo vse.

Vse najboljše,

Nejc

Zame. Prijatelji v narekovajih.

Suha sem. Precej. Preveč, priznam. Ampak ne smem začeti jesti, ker bom postala spet debela. Česar pa nočem. Nikakor. Ves trud bi bil uničen.

Nadaljujem kot prej.

Največ tri jabolka na dan.

 

Priprave na srednjo so se začele. Veliko vaje. Veliko. Vaje komaj zmorem, ampak jih.

Vožnje z avtobusom.

»Hej.«

»Hej.«  

Tišina.

»Hvala za darilo.«

»Ni za kej.«

Tišina.

»Okej, kaj se dogaja? Zakaj ta tišina?« je rekel.

»Zakaj? Reče se čemu. In ne vem. Samo ... prekinva jo. Kam greš?« sem ga vprašala.

»Po svojo sestrično. Lilo. Ti?«

»V glasbeno. Priprave na srednjo,« sem rekla.

»Kul ... hej, če smem, a lahko zdej še jaz kaj vprašam?« je rekel.

»Hah, odvisno kaj,« sem rekla.

»Okej. Najljubši film.«

»Amelie.«

»Najljubše ime.«

»Zakaj bi to rabu vedet? Drugač Julija.«

»Koliko fantov si že imela?«

»Ničla, ooo, nič,« sem zapela.

»Okej, najljubša grozljivka.«

»Resno, kaj pa, če jih ne maram? The ring.«

»Najljubši komad ta trenutek?«

»Off to the races od Lane Del Rey. Tvoj?« sem ga vprašala.

»Many shades of black od Racountersov.«

»And there's many shades of black!« sva zapela.

Nato je spet postala tišina.

»Hej, punco mam.«

...

Itak, da zame ne ostane.

»O, supr! Vse mi povej!«

Moja obramba. Zakrivanje čustev.

»Ime ji je Sara.«

Imam sestrico Saro. Imela sem.

Zakaj sem si ga že želela? To je meni očitno prepovedano.

»Isti letnik kot jaz.«

Itak. Valda, da sem premajhna za njega. Tri leta razlike. Kako mu mora že biti dolgčas z mano. Neizkušena tamala.

»V redu zgleda. Pač sej ne, da je to precej pomembno, ampak, ja, no.«

V redu.

»Supr!« sem izdavila kar se da veselo.

Če mene ne bi sprejel na AGRFT, pol pa res ne vem.

»Kul ... mislm, a nisi nič jezna?« me je vprašal. In pogledal. S svojimi lešniki. Ja. Ne. Nisem jezna. Samo ... obupana. Nate ne morem biti jezna.

»Ne. Zakaj bi bla jezna?«

Res je lepo, ko mu zmanjka besed.

 

Imela sem mental brake down. Ne vem, kako se temu lahko reče v slovenščini, ampak, ja ... Oh, Nejc. Res je ni fer. Vse.

 

S Tadejem sva kupila apecarja. To je nekakšen tricikel kamionetek. Spredaj je en dolg sedež, ki je sicer namenjen enemu, ampak midva se bova verjetno vozila skupaj. Zadaj v odprt prtljažnik sva dala zofo in zraven lučko. Parkiran je v garaži. Nihče nama ne bo pobral stvari. Dejansko je ta zadnji del uporaben.

Tudi samA sem že pri petnajstih naredila CPP in ga lahko vozim tudi jaz.

 

 »Kdo je?« se je za mano pojavil on in dal svoje roke na moje oči.

»Hm ... špicparkeljc?«

»Resno? To je že tok stara pravljica,« je rekel in dal roke dol z mojih oči.

V bistvu me je presenetil v parku, kjer sem brala. Čeprav je januar, vem, ampak vseeno je prijetno sedeti pod drevesnimi krošnjami. Zapolnil je moj svet. Njegove oči so se svetile izpod kape in svojega nasmeha ni uspel zakriti s šalom.

Ne! Punco ima. In ti si prijateljica. In do zdaj to še ni bil problem. Potlači čustva še enkrat. Ti to zmoreš.

In tudi sem.

Bila sem happy in prijazna frendica, ki je zagotovo samo prijateljica.

To pač ni ljubezenska zgodba. Ni kliše, ko je konec dober, vse dobro. Ne. To je življenje. To je pač avtobiografija Lune Kapar.

Ugh.

 

Zadnji dan januarja. Zaradi vseh teh raznih zemeljskih premikov in vsega, kar mi ni popolnoma jasno, danes sije sonce in je prevroče za bundo.

Kupila sem si trak za lase (ker jih sicer sploh ne morem speti) in zdaj bom zares izgledala kot hipi.

No, ja, ne po oblekah.

Ruby je predlagala, da se z apecarjem odpeljemo do centra mesta in da jaz zaigram in

 

»Okej, in midve bova dejansko sedele tle uzadi? To zgleda totalno nezakonito,« je bila presenečena Ruby.

»No, ampak je zakonito. A ste? Počas mormo it,« je rekel Tadej.

»Kam se vam pa tok mudi, gospod Tadej?« se mu je Ruby priklonila.

»Nikamor, gospa soseda, samo morda je res čas, da odidemo, ker vse kaže na to, da se bo zlilo,« je rekel Tadej.

»Dost te old school nadaljevanke. Pejmo,« sem ju prekinla.

»Ah, ta mladina dandanes,« je še rekel Tadej in Ruby je pokimala.

Malo je manjkalo, da bi ga klofnila.

In tako smo se počasi odpeljali proti Parku Zvezda, kjer bomo špilal.

Ko smo prišli, so bile po vsem parku posajene gručice mladih. Odšli smo proti sredini, da smo bili na eni strani na travi.

Ruby in Tadej sta dala zofo na travo, medtem pa sem vzela kitaro. Ruby bo za hec zraven še tolkla tamburin, in obe veva, da se bo zagotovo zmotila. Kar sicer ni tako pomembno, ker smo tukaj samo za foro.

Rubyjina kapa je pristala na tleh in Tadej je nalašč šel mimo in se delal neznanca ter nama vrgel pet centov, čeprav še niti začeli nisva.

No, in potem sva začeli zares. Že po prvi pesmi se je okoli naju zbalo kar nekaj ljudi in tudi kapica se je napolnila za nekaj centov več.

Ruby je sicer po prvi pesmi odnehala s tamburinom, ker “je postala utrujena“. Po treh pesmih sem se predstavila (za razliko od drugih uličnih igralcev) in nadaljevala. Ljudi je bilo vedno več in tudi kovanci so bili večji. Tega sploh nisem pričakovala.

Po dvajsetih pesmih sem si vzela počitek, a ljudje niso hoteli oditi.

Zato sem igrala naprej. In nekje v množici sem opazila še Meliso z dvema precej navdušenima prijateljicam. No, Melisa vsekakor ni izgledala vesela.

Zato je tudi precej hitro popokala stvari.

No, enkrat smo morali nehati. Pospravili smo stvari in ravno takrat je začelo deževati. Ruby in Tadej sta uredila stvari do konca, jaz pa sem opazila postavo, ki še vedno ni odšla. Ampak ni bil on.

»Martin? Swag, a si to ti?«         

Martina smo klical Swag. Obupno skombinirane obleke, delal pa se je frajerja in mislil, da je perfekten in da obstaja perfektna punca zanj; torej lepa in ubogljiva.

»Jap. Nisem vedu, da tako dobr poješ,« je rekel.

»Ja, če me enkrat za spremembo ne bi samo gledal, tako kot druge punce, bi to vedel že prej,« sem rekla.

»Ja. Ej, do ene težavice je prišlo,« je rekel in praktično zignoriral vse, kar sem rekla prej.

»Ja?«

»Enim sem rekel, da si moja punca.«

»KAJ SI? REKU SI JIM ... KAJ??!! Martin, ne.  Komu?« sem ga vprašala.

»Melisi.«

»Resno? Melisi? Kaj ti manjka? Kaj ti manjka u možganih? To greš rečt Melisi in zdej bojo vsi mislil ... Martin, sam pejt,« sem mu rekla in ga porinila na stran. Ostal je tam na dežju, jaz pa sem stekla v mini kamionetek.

»Kdo je bil pa to?« je vprašala Ruby.

»Swag ... ne sprašuj,« sem rekla.

»Aha, kdo je bil to?« me je zignorirala.

In sem izbruhnila in ji vse povedala. Precej hitro in jezno.

»Ruby, ti kaj veš, a ma mogoče menstro?« se je vmešal Tadej.

»Ne, nimam je, Tadej. Zdej pa nehajmo govorit o njem,« sem rekla. In tako smo bili tiho do konca poti. Na koncu smo se še zmenili, da bomo polovico denarja porabili za nove zvočnike in vinilke, ki so spet “in“, drugo polovico bomo shranil, da si bom lahko nekako plačala vozniški izpit enkrat v prihodnosti.

 

Lucijan. Prijatelj od Luka. Tistega, ki gre z mano na valeto. Lucijan se je začel pojavljati v mojem življenju.

 

 »A se midva poznava?« se je naenkrat pojavil pred mojim nosom. Lucijan. V kavarni.

»Kaj misliš?« sem mu vrnila.

»U bistvu me briga, če se poznam z nekom, ampak mi je res dolgčas in ,ja, jaz mislim, da se poznava,« je rekel.

Jap. Že po prvih stavkih mi je šel na živce.

Naredila sem požirek kave (ki je seveda ne bi smela piti, ampak moja energija je res na ničli). Nisem nadaljevala pogovora.

»Zakaj že piješ kavo?« je vprašal.

»Zakaj že te to zanima?« sem ga vprašala.

»Zato, ker sem Lucijan.«

Zavila sem z očmi.

»Pazi, da se ne bojo obrnle,« je še dodal.

In zato sem naredila še en požirek.

»Ti me pa ne maraš ravno, ha?« je rekel.

»O, ne, samo tega ne,« sem rekla. Malce se je nasmehnil. »Veš, nisi edini na svetu, ki pozna besedne igre. In jaz se definitivno ne bom skos samo smejala,« sem mu rekla.

In njegov obrambni sistem se je pognal. Priznam, nasmeh ma res ... vau.

»Sem že omenil, da mi je ime Lucijan?« je rekel in mi podal roko.

»Noup. Luna,« in tako sva se rokovala.

»Se vidva, Sal,« je rekel. In odšel.

Sal? To ni niti malo podobno mojemu imenu. Res se ni niti potrudil.

No, ja, s sarkazmom sva pa res že skoraj poročena.

 

Ne! Izgubljam živce. Moje ocene grejo navzdol ... Že deset štiric imam. DESET! To je zame preveč. In vem, da je kriva ana. Ker se ne morem zbrati, se ne zmorem učiti. In to bi morala spremeniti. Ampak ne morem. Če bom začela jesti, bom spet debela oz. normalna. Moje ocene bodo sicer super, ampak ...

Vsak dan premišljujem, če bi šla po pomoč. K psihologinji. Zdravnici. Ampak ne morem. Ne.

Šele zdaj je zadeva zares težka.

In Nejc. Že dva tedna se nisva videla.

Težko je.

 

 »Hej.«

Neeeee! Ne!

»Lucijan?«

»Tako je. Nisem vedel, da hodiš v glasbeno,« je rekel.

Tako je. Srečala sem ga v glasbeni.

»Enako,« sem rekla.

»Saj ne hodim. Sestrično sem prišel pogledat,« je rekel.

»Okej. Moram it,« sem rekla in odšla proti učilnici. Pevski zbor sem imela. Ampak on mi je sledil in ni nehal govoriti.

»Razmišljal sem o tvojih besedah,« je začel.

»A bejš, no.«

»Ja, in sklenil sem, da me ne poznaš.«

»Supr.«

Od kdaj je učilnica tako daleč?

»Ja ... Kaj pa maš?« je vprašal.

»A te zanima?«

»Ne, samo vljuden sem za razliko od nekaterih tukaj.«

Ne. Itak, da ne bo priznal.

»Vedla sem ... in, ja, zakaj bi mogla biti vljudn a... vsekakor sem iskrena in tako bom lepo iskrena tudi zdaj ... zakaj si vedno tako nad vsemi? Na svetu nisi samo ti ... še hujši si kot swag ...« sem mu rekla.

»Swag?« se je nasmejal. In očitno zignoriral vse prej in pol.

»Adijo,« sem mu rekla in odšla v razred. Takrat je ostal zunaj.

Vaja je bila super. Bližamo se državnem tekmovanju in imamo zelo visoke in težke pesmi. Super.

 

Sredina februarja. Natančneje, 13. 2. Danes bi Sara imela tri leta. Ves dan se vleče. Takoj zjutraj gremo na pokopališče. Vsi v precej svečanih temnih oblekah. Ves dan ne govorimo, razen nujnih stvari. Vse skupaj je precej mračno. Popoldne pridejo na obisk vsi bližnji sorodniki (ki jih sicer ni veliko) in smo skupaj. In žalujemo.

Bolj smiselno bi bilo, če bi se Sare spominjali v lepih spominih. Ampak živela je šest dni. Preprosto ... premalo. In mimo so le ... tri leta.

No, to ni najhuje. Vsi vemo, da jutri sledi prav enak dan. Samo še hujši, ker imamo nanjo vsi lepe spomine. Na te dni preprosto ne moreš igrat happy osebe.

Pa če si najboljši igralec na svetu.

 

Spet se prevažam s kolesom. Vreme je trenutno v redu. Aprila pa bom verjetno spet nehala (deževni april pa to).

Zato ni šans, da bi kjerkoli videla Nejca.

Šment. To se je slišalo res ...

F...!

 

»Hej.«

Tadej je bil v moji sobi.

»Hej,« je rekel. Še vedno precej resen.

»Kaj delaš v moji sobi?« sem ga vprašala.

»Ne vem ... Moral sem zamenjat prostor ...« je rekel.

»Kdaj si bil nazadnje zunaj?«

»Pred petimi dnevi,« je rekel.

»Dost. Popoki stvari, poiskat greva Ruby in greva ven. Pet dni je mimo, gremo naprej. Ne moreš za vedno ostat doma. In šole si opravičen samo za en teden, zato gremo, Tadej,« sem mu rekla in ga zvlekla na noge. Šla sem mu iskat obleke in poklicala Ruby in ji razložila situacijo.

Čez deset minut je že bila pri vratih.

»Okej, pejmo,« je rekla in zvlekla Tadeja skozi vrata. Nekaj mu je zašepetala na uho in glej ga, Tadej se je nasmehnil. Do konca sprehoda je bil že prerojen.

»Ruby, kaj si mu rekla?« sem jo vprašala, preden je odšla.

»Da nočem bit punca enga grampija in da nej se uštima, če bi rad, da sva še skupaj ... aja, in potem sem mu še povedala najino foro in, ja. Nova oseba! Ej, am ... Luna, nehi,« je rekla.

»Kaj?«

»Dobr ve,š kaj,« je rekla in odšla.

Sem res tako očitna?

 

Tekmovanje za pevski zbor je za vogalom. Ampak jaz res uživam na pevskem zboru. Ja, sliši se obupno, glede na to, da sem deveti klas, ampak dobro, pevski zbor je res ... kul. Prav tako sem počasi začela opažati, da imam stoodstotni posluh! Resno! To je tako ... carsko!

Ja. Tega ne štekaš, če nisi nekakšen glasbeni frik.

In počasi izgubljam živce. Preveč sem pojedla že drugi dan zaporedoma. In to me živcira, ker še vedno nisem dovolj suha in   moja obsedenost je postala res tečna.

Prav tako pa nočem nehati z ano, ker se mi je ustavila menstra. Kar je res fino, ker to je res živi pekel rdeče barve!

In Nejc. En mesec se nisva videla. Nihče ni nikogar poklical. Jaz nimam časa, on pa ima punco. Toda prihajajo deževni dnevi in spet bom na busu. In če bom imela srečo, bo tam tudi on. V bistvu mi je čisto vseeno, če ima punco, samo moram ga videti.

In nikoli ne začnite z ano. Bedna je. Totalno.

 

 »Hej.«

Bila je Melisa. Na mojem avtobusu. Mojem. In njegovem.

»Hej?«

»Torej, kako kej?«

Resno, Melisa? Resno? Ignorirala si me par mesecev in zdaj bova pa kar govorili? Sanjaj.

»Itak te boli moj lajf. Ne igrej te bedne igre.«

»Sori, no, zamerljivka jedna,« je rekla, a je še vedno sedela zraven mene.

In sva bili tiho.

»A veš, da sem dons skor zgubla kluče? Pač najdla sem jih pred eno trgovino in pol sm mogla do doma in pol še od doma do šole,« je razlagala.

»Supr,« sem rekla in vstala, prestopila njene noge in se prijela za drog.

Nekaj je zanergala vase. Ampak tega nisem poslušala. Moja pozornost je šla naravnost k vratom. K njegovim temno rjavim lasem. Visoki suhi postavi.

»O, nekdo se je odloču prikazat,« je rekel in se ustavil ob meni.

»Vremenske razmere so nama končno dopustile tole srečanje,« sem rekla.

Melisa je gledala odprtih ust.

»In kaj ti kej dogaja?« je vprašal.

»Mah, velik. Teb?«

»Bo. A veš, da si čis drugačna kot en mesec nazaj,« je rekel.

»A da sem?«

»Jp. Ampak oči maš pa iste,« je rekel. In komaj opazno pomignil proti Melisi in mi pomežiknil.

Nasmejala sem se mu. Približal se mi je in me skoraj objel, tisto sekundo pa je Melisa jezno odvihrala na drugi konec avtobusa do vrat in takoj odšla dol.

»Ta je bla pa dobra. Tečka,« je rekel Nejc.

Meliso sva naredila zavistno. Samo zato me je skoraj objel.

»No, ker sva že tako zelo dobra prijatelja, kako ti gre kej s Saro? Sej je Sara, a ne?« sem ga vprašala. Veselo. Sej sem vso zadevo že nekako prebolela. Če bom žalostna zaradi tega, njegove ljubezni ne bom spremenila.

»Ja, Sara. Pa v redu sva,« je rekel.

»Ja? Kaj to pomen?« sem ga vprašala.

»Ne vem, velik časa sva skupi. Ne vem, če bi glih razlagal vse opolzke podrobnosti pa to, ampak, v redu je,« je rekel.

Postalo mu je očitno nerodno.

»Okej.«

»In? A maš še kšn “koncert“?« je vprašal.

»Pa ne v planu, mam pa državno s pevskim zborom,« sem rekla. In se očitno prepozno ugriznila v jezik.

»Pevski zbor? Še hodš na pevski zbor?« je vprašal z rahlim nasmehom.

Nemo sem pokimala.

»Res presenečaš,« je rekel smeje.

»Ne bom nekdo drug samo zato, da bi bila drugim všeč,« sem rekla.

»Komu bi pa rada bila všeč?« je vprašal.

»Rada? Trenutno mi je vseen,« sem rekla.

»Aha,« je rekel precej narejeno. Nisem bila ravno stoodstotna, na kaj je namigoval.

Nekatere skrivnosti pač nikoli niso razkrite.

 

 »Okej, samo še en akord postavmo,« je rekla naša zborovodkinja tik pred tekmovanjem za pevski zbor. Obljubila nam je, da gremo naslednjo leto v Belgijo na en velik festival pevskih zborov tekmovat, če dobimo zlato z odliko.

Odšli smo gor. Bila sem popolnoma zbrana in drugi prav tako.

In takšen je bil tudi nastop.

Odličen.

Kasneje smo izvedeli, da smo drugi v državi!  Zlato z odliko!

Tale dvojka me ima rada.

Belgija, se vidimo naslednje leto!

 

Spet sem imela zelo težek teden in sem v petek popoldne ostala doma (namesto da sem odšla na solfeggio) in gledala Gilmore girls (svojo najljubšo serijo).

»Luna, ka pa ti doma?« je vprašal Tadej, ko je prišel domov. Oči je bil še v službi.

»Mah, slabo se počutim, pa rabm mal počitka, pa še, sej veš no, solfeggio je res ... dolgočasn, čeprav včasih je kul, ker pojemo, ampak vseen,« sem rekla in mu pomignila, naj prisede.

»O, Gilmorice, a to še vrtijo?« je vprašal.

»Aha, pa še zdej bojo kmal pršli že novi deli.«

»Kul ... ti si pa zadnje čase dost bolana,« mi je rekel. »A ne bi šla k zdravniku?«

NE! Pri zdravniku mi bodo dal pregledati kri in ugotovili bi, da mi manjka petsto milijonov hranilnih snovi in bi se morala spet zrediti.

»Ah, ne, sej sm sam utrujena od vsega dela za srednjo pa za šolo pa to,« sem rekla in spila malo kave (ki je, ponavljam, ne bi smela, ampak rabim energijo).

»Okej. Ruby ima v nedeljo rojstni dan. Sej te bo še sama povabila, ampak vseen, da boš “pripravljena“,« je rekel.

Pokimala sem. Saj res, Ruby praznuje devetnajsti rojstni dan! Že vem, kupila ji bom en pulover, ker je zadnje čase precej nora na puloverje, ker je ugotovila, da ji zelo pašejo in da je res zamujala zelo veliko zadevo, ko je denar zapravljala za majice, ki sicer prav tako super izgledajo na njej.

Tadej je šel do predala, ker je ugotovil, da je precej razmetan. Jaz sem gledala TV naprej, ampak naenkrat se je Tadej zastrmel v papir v rokah.

»Kaj je to?« sem ga vprašala, a je ostal tiho.

Prišla sem do njega. Izgledalo je kot pismo.

Ampak ne navadno.

 

Dragi,

zdaj me verjetno že ni več, ker jaz tega ne zmorem. Žal mi je in prosim, oprostite mi ...Želim vam čim lepša življenja ... ne ponovite mojih napak.

Flora

 

Zelo dolgo sva strmela v črke. In takrat je prišel oči.

»Hej, kaj mata to ...« a je utihnil.

Ker je vedel.

Zakaj nama ga ni pokazal?

Zakaj se take stvari dogajajo?

Ker res ni fer.

 

»Vse najbolšeeeee!!!« sem se zadrla že na stopnicah v bloku. Ruby živi v zelo velikem dvoetažnem stanovanju, ker so pač bogati pa to.

»O, hvalaaa,« se je zadrla nazaj.

Pritekla sem gor in jo objela in ji dala pulover zanjo. In takoj ga je pogledala.

»Fuuul je lep, hvala,« je rekla veselo in nakazala, naj grem naprej. V rahlem časovnem zamiku se je po stopnicah privlekel Tadej. Zadeva s pismom ga je že spet precej ubila, ampak se bo potrudIL za Ruby, da ne bo preveč žalosten.

Na rojstnem dnevu je bila vsa njena  družina, njena starejša sestra, starši, dedek in teta z njeno družino. Bolj sem jih spoznala in moram reči, da so zares ena velika vesela družina.

Zato s Tadejem nimava nič proti, če se bosta pač poročila. Mislim, Tadej je definitvno za, da se poroči z Ruby, ampak pač ne še zdaj. Komaj devetnajst jih imata.

Mama je naredila torto. In bojda res dobro. Ampak Ruby me pozna in si je izmislila zgodbico, da sem bila ravnokar pri zobozdravniku in ne smem jesti in da mi bodo dali za domov.

Kljub temu da me je spravila iz zadrege, ni v redu, da ve. Ker bo to definitivno skušala spremeniti. Česar nočem.

 

 »Hej, tamala,« je rekel tečko.

»Lucijan, kaj bi rad?« se ga vprašala. Ujel me je v trgovini, ravno ko sem plačevala. In ja, nisem kupovala hrane, ampak eno trač revijo, ker včasih paše tudi to.

»Tvoj pogled.«

Ne, ne, ne, ne, ne!

»No, očitno pač ne moreš dobit vsega na svetu,« sem mu rekla in spokala iz trgovine.

Bojda da peca vse, kar je živo in leze, tako da bo preživel brez mene.

Odšla sem domov, vadila violino, odšla v glasbeno (s kolesom, ker je bil lep dan) bila v glasbeni šoli eno uro, odšla domov, vadila vioino, se učila za šolo, gledala Gilmore grls in šla spat.

Jp. To je trenutno moj vsakdan.

Težek.

 

»Okej, dost je tega sranja! K zdravnici greva,« se je pojavila Ruby na mojih vratih.

»Kaj?«

»Nč kaj. Počasi izginjaš in to mi niti pod razno ni všeč, zato greva zdele k zdravnici pa me prou boli, če maš še eno vajo. Bolezen je opravičilo,« se je zdrla name in mi nadela jakno.

»Nisem bolana.«

»O, ja, pa si in ne me prsilit, da to povem na glas, ker se obe zavedava, kaj je,« je še rekla in me porinila pred vrata.

Prav je imela. In vem, da ko se ona nekaj odloči, se odloči. Poleg tega me je zares bolela glava in komaj sem se premikala.

In res ironično, peljali sva se v bolnišnico, da me rešijo ane, ampak poslušali sva the Shinse in to So says I. Res, bravo, Ruby.

A bilo je prekmalu.

 

Ruby me je šla naročiti, jaz pa sem rekla, da grem na stranišče.

Itak. Izhod je zelo blizu stranišča.

Hudobna sem, ampak ne morem že nehati. Komaj sredina aprila, poleg tega pa res še ne izgledam anoreksična. No, mislim, anična. Se opravičujem.

To so moji vsakodnevni monologi.

Res se mi ne da spet imeti menstre. Včasih se mi zdi, da te zadeve ne delam več toliko zaradi izgleda, ker sem res precej blizu željenega. Prav tako pa se bom spet zredila, če bom zdaj začela jesti. In še naprej bom hujšala, če ne bom jedla.

Res je težka odločitev.

Pri kateri sem že izbrala svoj odgovor.

Lepota je pač boleča.

 

Jap. To, da sem zbežala Ruby, ni bilo pametno. Res me je nadrla. Nadirala me je dobesedno pol ure. O tem, da se je počutla kot mami in da naj se sama pozdravim, če se znam, za kar je predvidevala, da se ne znam.

Celotno dretje se je končalo z: »Lej, če nočeš pomoči, umri. Kar zagotovo boš, če boš še naprej tako trmasta.«

Prvič, cenim, da se je končalo brez preklinjanja, drugič, vse to vem.

Vem, da me to pelje naravnost v smrt.

Kar je seveda narobe, ker imam v glavi zgrajeno celo življenje, ampak včasih ... včasih bi rada, da se vse samo neha.

Ta dne.. avtobiografija je res samo še o tem.

Beda.

Depresivne skrivnosti Lune Kapar. Podnaslov. Najbolj depresivno je pa to, da se mi zdi ta naslov duhovit. Res, bravo, jaz.

 

Sredi aprila smo in jaz sem izredno jezna nase, ker sem en dan spet normalno jedla. Tako zelo slabo sem se počutila, da sem poklicala Meliso. Zakaj?

Če bo kdo iskren z mano, bo to ona.

»Halo?« je narejeno veselo vprašala.

»Hej, Melisa.«

»Ja, kaj bi rada?« se ji je ton glasu takoj spremenil.

»Melisa, a se ti zdim debela?« sem jo vprašala na koncu z živci. Mešalo se mi je. Počutila sem se res grozno.

»Kaj?«

»A se ti zdim debela?«

»Luna, vem, da si zmešana, ampak resno? Kaj ti dugaja?«

»Samo odgovor!«

»Ne, normalna si,« je rekla lahkotno.

Normalna? Ne. To ni,  kar hočem.

Prekinila sem.

Spogledala sem se z noži.

Normalna?

Lepo bi bilo samo odnehati.

Normalna?

Samo odnehati s to bedno ano in preveč obveznostmi.

Normalna?!

Moja roka je že držala tisti nož.

Normalna??!

Kako naj to naredim?

NORMALNA?

Zdi se lahko, ampak ni.

NORMALNA?!

Ključi so zaškrtali v vratih.

Prepozna sem.

Zakaj sem po pol leta ane še vedno normalna? Samo normalna ...

Ne.

Napisala sem oporoko.

 

Odkar sem skoraj odnehala z življenjem, razmišljam samo še o tem. Precej brez veze. Melisa je vsem v razredu začela omenjati mojo obsedenost z debelostjo in počasi se me je začel izogibati tudi Luka.

Zato sem večino časa sama. Sama z veliko dela. Jej!

Enkrat mi je sicer Luka omenil, da sem presuha in da naj neham delati karkoli že delam. Ampak ne, ker je Melisa rekla, da sem normalna.

Res sem butasta. Včasih sem bila bolj pametna. Te zadeve šteka samo še nekdo, ki ima ano, drugi bolj težko.

Poleg tega, maj je tukaj. Ocene so skoraj že vse zaključene in valeta je pred vrati. Še prej pa sprejemci za srednjo.

Upam, da mi rata.

 

 »Where is my mind ...« sem si pela. Dan pred sprejemci za srednjo glasbeno. Res, bravo, jaz! Res sem sicer kar precej norela, ker priložnost je samo ena, jaz pa si to želim, odkar vem zase.

Nekdo je pozvonil pri vratih.

»Hej.«

NEEEEEEEEEEEEJC!!!!!!! TUKI SIIIIII!!!!

»Hej?« sem ga pogledala.

»Greva,« je hitro rekel.

»Greva?«

Zdej pa res ne vem where is my mind. Nejc se je pojavil na vratih mojega doma drugič v življenju, dan pred sprejemci, in bi rad, da greva nekam ob pol devetih! Ja, pač tega nikakor nisem nameravala narediti, ampak gre za NJEGA. Tega pač ne morem zavrniti, ne glede na kaj.

»Jah, veš, tega načeloma ne bi smel omenjat, ampak danes naj bi te na hitro ugrabu, a veš, sam ker ti res nč ni jasn, evo,« je rekel.

»Bravo ... mislm, da bi ta del res moral zadržat zase,« sem rekla in šla po jakno in se obula. Tadeju sem rekla, da grem ven, čeprav tega verjetno ni zaznal (ker je spal). Stopila sem ven in Nejc me je potegnil za sabo.

»Veš, mogoče nisi opazu, ampak znam sama hodit,« sem mu omenila.

»Veš, slučajno sem opazu, ampak moram te ugrabit in to je del tega. Čeprav v glavi to zveni bolj normalno, ampak zdej se pa počutm kt pedofil,« je rekel in mi odprl vrata precej stare kripe, imenovane Nejčev avto.

»A smem zvedt, kam me boš ugrabu?« sem ga vprašala.

»Načeloma naj ne bi, ampak ker itak ne špilava po pravilih ...«

»Pravilih?«

»Ah ... Boš vidla,« je rekel.

In tako sva se vozila in se ustavila čez približno pol ure.

»Okej, kje sva?« sem ga vprašala, ko je ustavil.

»Ti si žrtev, torej ti ne smem ravno omenjat,« je rekel in mi odprl avto. Še vedno sva bila v Ljubljani, rekla bi, da nekje na Viču. Pred neko hišo.

Šla sva proti hiši, iz katere se je slišala glasba.

»O, Neco, ka dugaja, stari? U, a to je ta ... neki na l ane?« ga je pozdravil visok svetlolasec.

»Ja, to je Luna. Izvedel sem the “ugrabitev“ in lahko me sprejmete v Caroll,« je rekel. Svetlolasec ga je premeril s  pogledom.

»Se bomo še zmenil. Dobrodošla!« je rekel in nama nakazal, naj greva noter. Vstopila sva v sobo. Po kotičkih so bile gručice par ljudi, ki so klepetali.

»Luna, dobrodošla na zabavi! In to zabavi, kjer ne poslušamo popa,« je še tiho dodal. Kul. Res, kul.

»Hudo. Kaj natanko je Caroll?«

»kot nekakšen klub, ki daje ideje na šolskih sestankih. Mi mamo najbolj odbite ideje in jaz bi rad bil noter, samo neke izzive moram narest. Kot to danes,« je rekel.

Usedel se je zraven svetlolasca in še ene punce z živo zelenimi lasmi.

»Kaj delamo dons?« je vprašal.

»Običajno, sam druženje pa to,« je rekla punca.

»A boš kej pila?« je vprašal svetlolasec.

»Alkohola se ne bi lotila,« sem rekla.

»Yes! To!« se je zadrla punca. Svetlolasec ji je dal dvajsetaka.

»Šla sta stavt, da ne obstaja osnovnošolc, k ve da ... okej, bila je zakomplicirana stava, k je nisem čis šteku,« je razložil Nejc.

»Lupčka! Lupčka! Lupčka! Lupčka!« so začel skandirat na drugem koncu sobe in nato sta se dva začela precej agresivno zalizovati.

Zanimivo.

»In, ka kej poslušaš?« je vprašala punca. In tako smo padli v pogovor. O muziki, kaj je boljše in potem o tem, kaj se bo zgodilo z dobro muziko. Punci je ime Klavdija, ampak jo vsi ličejo Lili. Svetlolasca vsi kličejo Šantar, kar je verjetno njegov priimek, imena pa ne vem.

Potem smo malo žurali in skakali in spet govorili, kako večina ljudi žura na totalno napačno muziko. Povedali so mi celo za par hudih bendov, ki jih nisem poznala. Nejc pa Šantar sta šla potem malo v kuhinjo, midve z Lili pa sva ostali na istem sedežu kot prej.

Povedala mi je, da me je Nejc veliko omenjal. In da je rekel, da super pojem, pa da grem na srednjo. V bistvu jim je povedal večino moje življenjske zgodbe.

»A sta skupi?«

Tudi to vprašanje se je pojavilo. In odgovor je bil ne, ker ima punco in ona me je pogledala, kot da sem z Marsa.

»On nima punce,« je rekla.

»Ja, pa jo ma,« sem rekla.

»Ne pa ne. Če ne, jo je pa dobr skrivu. Ker pač mi smo sošolci in bi vedla. Kako je pa reku, da ji je ime?« me je vprašala.

»Sara,«

»Ja, sam on je prekinu z njo pred enim mesecem,« je rekla.

KAJ? Okej, to je res čudno. Je pa res, da se vmes nisva veliko videla.

To je bilo zares zanimivo. Tako sem skoraj pozabila, da imam naslednji dan sprejemce. Zato sem se ob pol dvanajstih spametovala in omenila Nejcu, da bi morala domov.

Odpravila sva se proti avtu. Odpeljal je proti centru. Oba sva bila tiho. Nato je naenkrat ustavil in zavil nekam čisto drugam.

»Okej, kam me pa zdej nameravaš ugrabit?« sem vprašala.

»Ne bo ti žal,« je rekel in peljal naprej. Nisva bila ravno v centru Ljubljane. Nato je zavil na makadam cesto, ki je vodila na nekakšen hrib. Ne prav visok.

»Okej, zamiž,« je rekel.

»Ne vem, no.«

»A se zezaš?« je rekel.

»Heh,« sem se nasmehnila in zamižala. Še malo je zapeljal, ustavil, šel ven in mi pomagal ven na drugi strani. Držal me je za roki.

»Odpri,« je rekel.

Vau! Zagledala sem dobesedno celo Ljubljano. Boljši pogled kot iz katerih koli javnih razglednih točk.

»O, hudo,« sem tiho rekla in ga pogledala.

Nasmejal se je.

In tako sva samo gledala.

»Veš, lepo te je poznat,« je rekel.

»Veš, ni treba nakladat samo zato, ker je tiho,« sem mu rekla.

»Ja?« je vprašal in se usedel na ograjo, ki je bila na robu hriba.

»Ja,« sem rekla. To je postajalo zanimivo.

»No, ampak recimo, da ne govorim samo zato, ker je tiho,« je rekel.

»Ja?«

»Ja,« je rekel.

»Zakaj potem govoriš?« sem ga vprašala.

»Ker bo drugače prehitro mimo,« je rekel.

»Ja?«

»Ja.«

Tole je bilo smešno.

»Kaj razmišljaš?« je vprašal.

»Iskreno? O tebi. In o tem, kaj se bo zgodilo,« sem rekla.

»Ja?«

»Resno?«

»Mislim, a veš, kakšno naključje, jaz razmišljam nekaj podobnega,« je rekel.

»Tut ti razmišlaš o teb?« sem ga smeje vprašala.

»Ja, to bo to,« je odvrnil.

Naslonila sem se na ograjo pred Nejca.

»A veš, da sem slišal, da te je strah čustev,« je rekel čez nekaj časa.

»Kdo ti je pa to naložu?« sem ga vprašujoče pogledala.

»Majhna ptičica po imenu Melisa.«

»Zanimivo. Kdaj?« sem ga vprašala.

»Enkrat je bila na avtobusu. Pa sem jo mal povprašu o teb,« je povedal.

»Ja?«

»Ja.«

Spet je nastala tišina.

»In, a te je strah čustev?« je vprašal.

»Vsak bi lagal, če bi rekel ne,« sem rekla.

»Joj, no, pa sej nism pr uri etike,« je rekel. Rahlo sem ga boksnila v ramo.

»Auva,« je smeje rekel. »In kako ti je blo na zabavi brez disko muzke?«

»Carsko,« sem rekla.

Postavil se je zraven mene. Imel je totalno razmršene lase in še vedno se je rahlo smejal. Preveč filmsko je bilo vse skupaj. Ampak z njim je pač tako bilo. Vedno.

»Vse se je začelo, ko je zavil desno, misleč, da je tam bližnjica,« je rekel Nejc.

»In medaljo za nevmesne prijave dobi: tam-tam-tam, Nejc Boh!«

»Hvala, hvala,« je rekel in se priklonil.

Hotela sem mu “čestitati“, pa me je povlekel za roko in naenkrat sva se držala za obe roki. Oba sva postala resna. Kar tako.

»Kaj delaš?« sem ga vprašala.

»Kar bi moral že zdavnaj,« je rekel in moje roke položil na svoj tilnik. In se je zgodilo očitno tisto, kar bi se moralo že zdavnaj. Poljubi pa to. Veliko njih.

Najbolj je bila akward vožnja nazaj in še bolj akward se počutim zdaj, ko to pišem. Prav tako se počutim grozno. Utrujena sem in komaj premikam prste, pa sprejemce imam čez tri ure. Slab občutek, ker sem včeraj bila budna do polnoči.

Prav tako moram očitno priznati, da pišem dnevnik. Imenovan avtobiografija Lune Kapar. No, ja, vseeno se počutim dokaj v redu, ker sem se včeraj nekako mečkala z Nejcem. Nekaj, kar sploh ne bi pričakovala, da se bo sploh kdaj zgodilo.

TODA ..

»Šit, Matiiiic, kje je moja torbica?« se je zadrla mami po stanovanju.

»Na, mami,« sem ji jo podala. Potem smo se končno spokali v avto.

»A mata vse?« se je še obrnila k nama. Tiho sva pokimala, zato je mami hitro prižgala avto in smo se odpeljali. Matic ima pregled pri zobozdravniku, jaz moram na predavanje o psihologiji in mami mora v službo. Najslabša kombinacija. Naenkrat je mami zapeljala skozi rdečo.

»MAMII PAZII!« sem se zadrla. Očitno prepozno.

Moja mami je ravnokar povozila kolesarko. Vsi smo hitro odšli iz avta.

»Neja, poklič rešilce,« mi je rekla. Jaz ne znam poklicati reševalcev. Še sreča, da so iz avtov prišli mnogi in je rešilno vozilo poklical en neznanec. Odšla sem do dekleta. Močno je krvavela po glavi. Zdaj mi je res jasno, da moram VEDNO nositi čelado, kadar sem na kolesu. Punca je imela res bujne skodrane lase, ampak to ni pomembno.

Reševalci so prišli hitro, ampak očitno tudi prepozno.

Sirene so bile ugasnjene.

Bo moja mami odšla v zapor?

Prevzela nas je policija in zapisovala cele spise v ene od svojih mnogih mapic.

Vse se zgodi tako hitro. Enkrat si tukaj in drugi trenutek te že več ni.

Kaj je potem smisel življenja?

Mogoče bi morala na filozofijo.

 

Luna Kapar je umrla pri petnajstih letih svojega življenja. In lastnik avtobiografije sem jaz. Ker je Luna zaradi mnogih razlogov že napisala svojo oporoko. Vse, kar želim reči, je, da nikoli ni bila normalna. Bila je en velik toda, ker se je vedno še nekaj skrivalo.

Nejc Boh