Glasovalna številka: PR141

Jan Gale

USODNA MELODIJA

OŠ Bežigrad

 

Nekako nisem ravno oseba, ki ponosno razlaga o sebi. V bistvu vedno vse uredim tako, da o meni ni govora. A ker sem že tako zelo slavna (oz. bom (upam, da bom (no, ja, slava sicer ni vse (preveč oklepajev)))), bom napisala svojo biografijo. Torej avtobiografijo. Ker pač nihče izmed tistih bedakov, ki se jim drugače reče so

PROLOG

Gospo Štajner je prebudilo jutranje sonce, topli sonči žarki so jo pobožali po obrazu. Vstala je in pogledala na uro. Kazalci so kazali petnajst do osmih. Obula je copate in pretegnila svoje stare kosti. Odpravila se je v spodnje nadstropje. Stopnice so ji predstavljale manjšo težavo, saj ji hrbtenica ni več služila kot nekoč. Sedla je za mizo in kot vsako jutro zmolila za svojega pokojnega moža, ki se ji je smehljal s slike na robu mize. Nato se je odpravila v kuhinjo, da bi si skuhala čaj. A se je spomnila, da je svoj čajni servis pozabila pri dobri prijateljici Amandi Vovk, ki je imela včeraj čajanko za svoje najbližje prijatelje. Z manjšim naporom se je spet odpravila po stopnicah v zgornje nadstropje, da bi se preoblekla. Čez deset minut se je počasi in previdno spustila po stopnišču, se preobula in odprla vhodna vrata. Kljub jutranji uri je bilo ozračje že vroče in sonce je močno sijalo. Gospa Štajner je globoko vdihnila, svež podeželski zrak ji je napolnil pljuča. Zaklenila je vrata in na ulici zavila na levo ter se ozrla proti hiši svojih sosedov Jug, ki sta včeraj prav tako prišla na čajanko. Videla je le gospo Jug, ki je sedela ob oknu in pila iz svoje skodelice. Odpravila se je naprej in kmalu prišla do križišča. Na nasprotni strani je zagledala vaško gostišče. Na dvorišču pred gostiščem je posedal gostilničar in kadil pipo. Tudi on je bil gost včerajšnje čajanke. Pomahala sta si, a gospa Štajner je nadaljevala pot na desno. Hodila je bolj počasi, saj jo je ščipalo v hrbtu, in šele tedaj se je spomnila, da je doma pozabila svojo sprehajalno palico. Vseeno je nadaljevala in se po dobrih tristo metrih ustavila pred hišo z rožnatim pročeljem. Hiša ni bila ravno velika, tako ali tako je gospa Vovk živela sama. Gospa Štajner je odprla vrata ograje in se po poti odpravila do verande. Upala je, da se gospa Vovk še ni odpravila v službo. Pozvonila je, a se nihče ni oglasil. Pozvonila je še enkrat, a tudi tokrat ni dobila odgovora. Gospa Vovk je bila verjetno že v službi, kljub temu je gospa Štajner zaklicala: »Gospa Vovk, ste doma?« Odgovora ni dobila. Da bi se prepričala, ali je res ni doma, je pokljukala. Vrata so se odprla. Gospa Štajner je rahlo prestrašena vstopila v hišo, saj je bila prepričana, da gospa Vovk ne bi vrat pustila kar odklenjenih. Še enkrat je vprašala: »Gospa Vovk, ste doma?« Odgovora ni dobila. »Halo?« je še zaklicala in se odpravila po stopnicah navzgor. V hiši je vladala popolna tišina. Gospo Štajner je oblila kurja polt. Pozabila je na bolečino v hrbtenici in hitro prišla v zgornje nadstropje. Odpravila se je proti spalnici. Vrata so bila zaprta. Potrkala je in prestrašeno vprašala: »Gospa Vovk?« V hiši je še zmeraj vladala smrtna tišina. Prijela je kljuko, roke so se ji pričele tresti. Odprla je vrata in zagledala gospo Vovk, kako leži na postelji. Imela je odprte oči, bledo kožo in bila je hladna kot kamen. Gospa Štajner se je začela tresti, jecljaje je vprašala: »G- g- g- gospa Vovk?« Gospa Vovk je negibno ležala na postelji. Gospa Štajner je roko položila na usta, solze so ji napolnile oči. Gospa Vovk je bila mrtva. Ozrla se je po sobi. Okno je bilo odprto, na nočni omarici ob postelji pa je ležala odprta glasbena skrinjica. Skrinjica ni bila več navita, zato ni predvajala glasbe. Na robu odprtega lesenega pokrova skrinjice so bile vrezane besede: »Ne boš mi vzela, kar je mojega.«

 

PRVO POGLAVJE

Ljudje pravijo, da ti življenje pokaže pravo pot takrat, ko to najmanj pričakuješ. Tudi sam nisem pričakoval nič razburljivega in skrivnostnega, a življenje se je odvilo povsem drugače.

Prva nedelja v juliju se je pričela kot vse ostale nedelje. Z ženo sva mirno zajtrkovala in bila vesela zaradi mojega uspeha. Ravno sem zaključil vse izpite za inšpektorja in dobil diplomo. Sedaj sem postal višji kriminalistični inšpektor. Za sabo imam že deset let izkušenj, a še vedno nisem dobil resnično pomembnega dela. Vsi primeri so si bili podobni, saj so storilci takoj priznali, kaj so storili; nekateri so celo poklicali po telefonu in v joku rekli, da so nekoga umorili. Po navadi se je oglasil kak moški in ves prestrašen rekel: »Halo, po- po- policija? Joj, le kaj sem storil!? Ubil sem svojo ženo! Hitro!« Vedno sem si želel več akcije in skrivnosti. Želel sem si, da bi bil kot detektivi v knjigah in filmih. A sem imel svoj poklic vseeno rad.

Tako sva z ženo uživala v zajtrku, ko je v dnevni sobi zazvoni telefon. »Bom jaz,« je rekla žena in se odpravila v dnevno sobo. Čez nekaj trenutkov pa: »Dragi, zate je!« Nisem bil prepričan, kdo bi lahko bil, a sem radovedno in tudi malo živčno odšel v dnevno sobo, kjer mi je žena predala telefonsko slušalko. »Prosim?« sem dejal. »Gospod, dobila sva službo in tokrat bo primer zelo zanimiv!« Bil je moj pomočnik Mark, ki mi je pomagal pri vseh mojih primerih. »Kakšen primer?« sem ga radovedno vprašal. »Tokrat se je umor zgodil v majhni vasici Volnik, dobrih petintrideset kilometrov iz Ljubljane,« je hitro odgovoril Mark. »Kakšen umor se je zgodil?« sem z zanimanjem vprašal. »Takšen, kot ste si vedno želeli, šef,« je odgovoril pomočnik Mark. Bil sem vesel, a hkrati zgrožen, saj nisem mogel verjeti, da bi ljudje, ki živijo preprosto življenje v majhni vasici, koga ubili. »Kdaj lahko pridem?« sem ga vprašal. »Ne skrbite, gospod, v dobrih dveh urah bom prišel po vas s policijskim avtom,« mi je odgovoril. »Zmenjeno,« sem rekel in odložil slušalko.

Vznemirjen sem stekel v kuhinjo in rekel ženi: »Draga, danes je moj dan. Končno sem dobil primer, v katerem je umor skrivnost.« »To je super, a ne reci, da so ti umori všeč,« mi je malo zaskrbljeno odvrnila žena. »Ne, seveda ne, ampak rad imam raziskave in odkrivanje resnice,« sem ji odvrnil. »Seveda. Kam pa greš?« me je  vprašala. »Tokrat bodo stvari malo drugačne. Iz mesta se preiskava seli na podeželje. V vasici Volnik, več kot trideset kilometrov od tu,« sem ji vznemirjeno odgovoril. »In kdaj greš?« me je vprašala. »Čez dobri dve uri me pride iskati moj pomočnik Mark. Saj se ga spomniš?« sem ji razložil in nato rekel: »Najbolje, da se grem pripravit.« Žena se mi je nasmehnila in hitro sem stekel v zgornje nadstropje najinega dvonadstropnega stanovanja.

Še zmeraj sem bil oblečen v pižamo, zato sem se odpravil v spalnico, da bi se preoblekel. V kotu sobe, blizu zastekljenih vrat, ki so vodila na balkon, je stala moja omara z oblačili. Iz nje sem vzel vse potrebno, srajco, hlače, suknjo, kravato in seveda svojo policijsko značko ter odšel v kopalnico. Privoščil sem si toplo prho, umil zobe, počesal lase in se oblekel. Bil sem pripravljen. Nadel sem si še značko, na kateri je pisalo: Martin Novak, višji kriminalistični inšpektor. Ponosen sem odšel v spodnje nadstropje. Moral sem le še počakati na klic pomočnika Marka. Čakanje je bilo neznosno, saj sem bil zelo vznemirjen glede novega primera. Zanimalo me je, kakšen umor se je zgodil in kako se je zgodil. Občutil pa sem tudi strah. Še nikoli se nisem srečal s takšnim primerom, ki je zavit v veliko skrivnost. A prepričan sem bil, da bom temu kos.

Po dobrih dveh urah je telefon le zazvonil. Hitro sem stekel v dnevno sobo in se oglasil. »Gospod inšpektor, vaš pomočnik Mark tu. Pred vrati bloka vas čakam,« mi je odgovoril Mark. Hitro sem odložil slušalko, se preobul v čevlje in se odpravil. Še prej sem objel ženo in ji rekel: »Se vidiva zvečer. Zaželi mi srečo.« Žena me je le poljubila in mi pomahala v slovo. Odhitel sem iz stanovanja. Odpravil sem se proti dvigalu, kjer je bila tudi najina soseda Breda Kotnik, ki je imela najmanj sedemdeset let. »Gospod Novak, kam pa se vam mudi danes?« me je vprašala z rezkim in počasnim glasom. »Oh, gospa Kotnik, usoda mi je končno naklonjena,« sem ji odvrnil. »Ko bi bila tudi meni. Že dolgo tega sem izgubila svojega moža in povem vam, da je smrt ljubljene osebe zelo boleča. Že res, da čas zaceli vse rane, a jaz vam pravim, da to ni res,« je žalostno odvrnila gospa Kotnik. Nisem vedel, kaj ji naj odgovorim, bilo mi je zelo žal zanjo. Prišlo je dvigalo. Izstopil sem v pritličju, gospa Kotnik pa se je odpeljala v klet. Nekaj trenutkov sem še razmišljal o njej in njeni žalosti, potem pa skozi vhodna vrata bloka na parkirišču zagledal policijski avto. Na gospo Kotnik sem v trenutku pozabil, globoko vdihnil in se pripravil na največjo pustolovščino svojega življenja.

Ko sem prišel do avtomobila, je iz njega izstopil pomočnik Mark. Tudi on je imel oblečeno belo srajco, črtasto kravato in črne hlače. Ogovoril me je: »Dober dan, gospod. Ste pripravljeni?« »Nikoli nisem bil bolj pripravljen,« sem mu odgovoril. Sedla sva v avto, Marko na voznikov sedež, saj je vedel, kje je kraj zločina.

Kmalu sva zapustila Ljubljano in se začela voziti po vijugasti cesti. Govorila nisva veliko, saj sva bila oba zelo vznemirjena. Ko sva se približevala cilju, sem Marka vprašal: »Morda veš, kakšen umor se je zgodil?« »Bolj malo, gospod. Danes zjutraj ob 8.05 smo dobili klic. Klicala je stara gospa, ki je rekla, da je našla svojo prijateljico mrtvo v njeni hiši. Povedala je naslov in nato so s policijske postaje poklicali mene, jaz pa vas. Saj veste, da živim na drugem koncu Slovenije, zato se potreboval nekaj časa, da sem prišel v Ljubljano in po vas,« mi je razložil Mark in nadaljeval: »Oglednik, forenzična ekipa, policisti in bolničarji so že tam. Le še midva morava priti.« »Super,« sem mu odgovoril in v slabih petnajstih minutah sva prišla na cilj. Vas Volnik je bila res majhna in stisnjena. Imela je okoli petdeset hiš, ki so stale ena ob drugi. Na sredini vasi je bilo križišče, kjer je stalo tudi vaško gostišče. Večina hiš je bilo zelo starih, le nekatere hiše so bile modernejše, verjetno zgrajene pred kratkim.

Mark je avto ustavil pri hiši z rožnatim pročeljem, ki je bila skoraj na začetku vasi. Poleg njunega avta so bili parkirani še policijski avto, kombi forenzične ekipe in reševalno vozilo. Izstopila sva in se odpravila proti vratom hiše. Odprla sva jih, v veži je stal policist, ki nama je rekel: »Gospoda, brez policijskega dovoljenja ne smeta vstopiti v hišo, saj je to kraj zločina.« Pokazala sva mu značke, policist je zardel in rekel: »O, gospod inšpektor. Pojdite po stopnicah.« Takrat so mimo naju na vozičku že peljali truplo, prekrito s črno prevleko. Reševalca, ki sta voziček peljala, sta ga naložila v reševalno vozilo in se odpeljala. Zaprl sem vrata hiše, pogoltnil slino in se odpravil v zgornje nadstropje. Mark je šel takoj za mano. Vstopila sva v spalnico, kjer je bila forenzična ekipa in oglednik. »Dober dan vsem. Sem višji kriminalistični inšpektor Martin Novak in to je moj pomočnik Mark Kovač,« sem pozdravil vse prisotne v sobi. »Dober dan, gospod inšpektor. Moje ime je Karolina in sem vodja forenzične skupine. Z mano so tudi ostali člani,« je rekla visoka svetlolasa ženska, oblečena v belo haljo, in nama segla v roko. Tudi ostali člani ekipe so se predstavili. Na koncu se je predstavil še oglednik, g. Tone Pečko. Vprašal sem ga, kaj se je zgodilo. »Vsi znaki kažejo na zastrupitev. Glede na telesno temperaturo je žrtev umrla včeraj med šesto in osmo zvečer, za kaj več pa boste morali počakati na obdukcijsko poročilo,« mi je bolj klavrno razložil vzrok smrti in odšel iz sobe. »Kdo je žrtev in morda veste, kako se je zastrupila?« sem nato vprašal Karolino. »Žrtvi je ime Amanda Vovk, stara je oseminštirideset let, samska, v vas se je preselila pred petnajstimi leti. Prej je živela v Ljubljani. Je oziroma je bila lastnica podjetja Vovk. Glede tega, kako se je zastrupila, nismo povsem prepričani. Strup je učinkoval hitro. Ne vemo, kako ga je zaužila. Predvidevamo, da se je zastrupila s plinom ali nekakšnimi hlapi, saj je žrtev odprla okno, verjetno ga je na ta način želela spraviti iz sobe. Potem je padla na posteljo in umrla. Njeni osebni dokumenti in denarnica so v vrečki na mizi, tam v drugem kotu sobe,« mi je razložila in pokazala na plastično vrečko na majhni mizi. Pobral sem vrečko, jo predal pomočniku in se razgledal po sobi. Ob postelji na nočni omarici sem zagledal odprto glasbeno skrinjico in spet vprašal Karolino: »Kaj pa je s to glasbeno skrinjico?« »Ne vemo, gospod. Bila je tukaj. Odnesli jo bomo v laboratorij in jo pregledali,« mi je odvrnila. »Mislite, da bi strup lahko prišel iz skrinjice?« sem z zanimanjem vprašal. »Lahko. Morali jo bomo natančno pregledati,« je Karolina odgovorila. Pobližje sem si ogledal glasbeno skrinjico. Na robu lesenega pokrova je bil napisan naslov: Le ena je prava ljubezen. Čez naslov pa je bilo v les vrezano: »Ne boš mi vzela, kar je mojega.« »Mark, pridi pogledat!« sem mu zaklical in ga vprašal: »Kaj misliš?« Mark si je ogledal vrezane besede in rekel: »Morda gre za sporočilo.« Prikimal se mu. Odpravila sva se v spodnje nadstropje, kjer sem vprašal policista: »Kdo je odkril truplo?« »Alma Štajner. Živi na številki triindvajset. Danes zjutraj je poklicala policijo. Rekla je, da je umrla njena prijateljica in da ve, kdo jo je ubil. »Res?« sem malo začudeno vprašal. »Nujno morava obiskati Almo Štajner,« sem rekel Marku. »Gospod inšpektor, prstne odtise bomo policisti vzeli vsem vaščanom danes zvečer, ko boste končali z izpraševanjem,« je pojasnil policist. Prikimal sem mu in malo šaljivo rekel: »To ne bo težko, saj v vasi ne živi več kot dvajset ljudi.« Nato sva z Markom zapustila hišo gospe Vovk.

Sedla sva v avto in se odpeljala do hiše gospe Štajner. Čez tristo metrov sva prišla do križišča. Na desni strani sva videla vaško gostišče, midva pa sva morala zaviti levo. »Dvajset …, dvaindvajset …, enaindvajset …, triindvajset. Tukaj sva, gospod,« je rekel Mark, ko sva z veliko težavo le našla številko triindvajset, saj so bile vse številke pomešane. Stopila sva iz avta in pozvonila. Vrata je odprla majhna gospa z gostimi in kodrastimi belimi lasmi. »Ste vi gospa Alma Štajner?« je vprašal Mark. »In kdo ste vi?« naju je vprašala. »Sem višji kriminalistični inšpektor Martin Novak in to je moj pomočnik Mark Kovač. Tu sva zaradi umora gospe Vovk. Menda ste njena dobra prijateljica,« sem ji odvrnil in pokazal značko. »Kar naprej, kar naprej,« naju je s tihim in hripavim glasom povabila naprej. Vstopila sva v precej staro hišo. Imela je postan vonj in vse pohištvo je bilo zastarelo, polno pajčevin in prahu. Gospa Štajner naju je povabila v kuhinjo, kjer smo sedli za mizo. »Imava nekaj vprašanj o vas in o gospe Vovk. Zakaj ste sploh odšli k njej? Kako dobro ste jo poznali? Prosim, povejte mi vse, kar se je zgodilo,« sem prosil gospo Štajner. Pripovedovati je začela s tihim, počasnim in rahlo hripavim glasom: »Veste, nekaj dni nazaj sem dobila pismo. Tukaj je.« Gospa Štajner se je stegnila in z bližnje police vzela zložen rožnat list papirja in mi ga podala. Razgrnil sem ga, na njem je z lepim rokopisom pisalo:

Predraga Alma!

To soboto organiziram čajanko za moje najbližje. Seveda si ti prva na mojem seznamu prijateljev. Poznava se že dolgo. Ko sem bila majhna, si bila moja varuška in od takrat naprej se še vedno videvava. Povabila sem tudi tvoja dobra soseda Jug, starega gostilničarja, zakonca Gracar in seveda mojega brata, ki  že nekaj let živi v tej prijetni vasici. Upam, da se v soboto vidiva ob 17.00.

LEPO BODI.

TVOJA AMANDA

P.S.: Prinesi svoj čajni servis, veš, kako ga imam rada.

Ko sem prebral pismo, sem ga pospravil v žep. »Gospod, bi mi ga lahko, prosim, vrnili po koncu preiskave? To pismo je edino, kar mi je ostalo od Amande,« je žalostno rekla gospa Štajner. »Seveda,« sem ji odgovoril. »V soboto ste torej tja odšli na čajanko,« sem povzel. Gospa Alma je nadaljevala: »Da, vzela sem svoj čajni servis in odšla tja.« »Ste opazili karkoli nenavadnega? Namreč, rekli ste, da veste, kdo je zagrešil umor,« sem jo vprašal. Zanimali so me samo bistveni podatki. Gospa Štajner je prikimala in počasi nadaljevala: »Da. Gospa Vovk in gostilničar sta odšla v zgornje nadstropje in se zaprla v njeno sobo, slišala sem krike. Drugi so bili zunaj na terasi in pili čaj. Meni se je vse skupaj zdelo zelo sumljivo, ko je gostilničar rekel Amandi, če se lahko pogovorita na samem. Žal ne vem, o čem je tekel pogovor, nisem razumela, slišala sem le vpitje. Prepričana sem, da se ji je želel za nekaj maščevati.« »Se bomo pogovorili tudi z njim. Hvala. Ste opazili še kaj nenavadnega?« sem z radovednostjo vprašal. »Da. Odnos med gospo in gospodom Jug se je spremenil. Ne vem točno, kaj je narobe, a mislim, da se ne razumeta več dobro. Na čajanki se nista veliko pogovarjala in prišla sta ločeno. Danes zjutraj, ko sem odšla k Amandi, sem videla gospo Jug zajtrkovati samo in to …« »Oprostite, ker vas prekinjam, vprašal bi vas, zakaj ste danes sploh odšli k njej.« Zanimalo me je, kaj je počela v njeni hiši. Gospa Štajner se je rahlo nasmehnila in odgovorila: »K njej sem odšla po svoj čajni servis, ki sem ga tam pozabila. Ko sem prišla do njene hiše, so bila vrata odklenjena, zato sem vstopila. In nato sem jo našla ...« Rahli nasmešek je gospe Štajner izginil iz obraza, oči so se ji orosile. »Ne skrbite, gospa Alma. Našli bomo storilca, obljubim vam,« sem poskusil pomiriti gospo Štajner, saj ji je prijateljica veliko pomenila in tudi sam sem si želel rešiti primer. Nato sem nadaljeval: »Gospa Štajner, še nekaj vprašanj imam. Najprej me zanima, kaj veste o njenem podjetju Vovk.« »O njenem poslu ne vem nič. Midve se raje pogovarjava o vrtnarjenju, kvačkanju in podobnih zadevah. Če želite izvedeti kaj o njenem poslu, vprašajte zakonca Gracar. Onadva sta zaposlena pri njej oziroma sta bila,« je odgovorila gospa Štajner, njene oči so postale še bolj solzne. »Kdaj se je čajanka končala?« sem še vprašal. »Okoli sedme ure. Nato smo vsi odšli domov,« mi je žalostno odvrnila. »Vsi skupaj ste odšli domov?« sem jo radovedno vprašal. »Da, vsi skupaj. Gospod gostilničar je šel v svoje gostišče, Gracarjeva sta šla po cesti navzgor do svoje hiše, ki je na koncu vasi. Amandin brat je zavil na križišču desno. Gospa, gospod Jug in jaz pa smo na križišču zavili levo in se odpravili domov. Moja soseda sta, saj ste prebrali v pismu,« mi je odvrnila. »Še nekaj me zanima. Kaj veste o glasbeni skrinjici, ki jo je dobila gospa Vovk?« sem jo vprašal z velikim zanimanjem. »Danes zjutraj sem jo prvič videla. Morda jo je dobila kot darilo. Ne vem,« je odgovorila še vedno s solzami v očeh. »Še eno vprašanje. Imate otroke?« sem jo še vprašal. »Ne. Zakaj?« me je malo začudeno vprašala. »Ah, kar tako. Hvala in nasvidenje,« sem jo pozdravil in z Markom sva se odpravila iz njene hiše.

»Gospod, kaj mislite o njej?« me je vprašal pomočnik, ko sva sedla v avto. »Mislim, da ona ni storilka. V življenju je veliko izgubila. S tem umorom ne bi nič pridobila. Nima nobenega motiva,« sem mu odvrnil, čeprav nisem bil stoodstotno prepričan. »Kako mislite, da je v življenju veliko izgubila?« me je malo zmedeno vprašal pomočnik. »Izgubila je moža, saj si videl sliko na mizi. Prav tako nima otrok. Le še prijateljica ji je ostala,« sem mu pojasnil. »Zato ste jo torej vprašali, ali ima kaj otrok,« je ugotovil pomočnik. »Da. Sedaj bi pa rad obiskal zakonca Gracar,« sem mu odvrnil. »Kaj pa soseda in gostilničar? Bliže živita,« je bil začuden pomočnik Mark. »Vem, najprej bi se rad pogovoril z Gracarjevima. Gospa Štajner je povedala, da živita na koncu vasi. Hitro!« sem mu rekel, saj sem želel izvedeti več o podjetju Vovk.

Z avtom sva se odpeljala nazaj do križišča, zavila desno in se odpeljala do konca vasi, kjer je stala majhna, že malo razpadajoča, a vseeno lepa hiša s številko petdeset. »Tu sva, gospod,« je rekel Mark in parkiral avto tik ob hiši. Izstopila sva in potrkala na vrata. »Kdo je?« se je oglasil moški glas. »Sem višji kriminalistični inšpektor Martin Novak. S pomočnikom Markom Kovačem raziskujeva umor vaše prijateljice in nadrejene, gospe Amande Vovk,« sem odgovoril. »Vstopita,« je rekel moški glas in odprl vrata. Moški je bil majhen in rahlo predebel možic s košatimi črnimi brki. »Kar za mano,« je rekel in naju pripeljal v dnevno sobo, kjer je na zofi sedela ženska, najverjetneje njegova žena. Bila je visoka in temnolasa. Nosila je velika in okrogla očala. Midva sva sedla na stola poleg zofe, moški pa je sedel poleg svoje žene. »Rada bi vama zastavila nekaj vprašanj o Amandi Vovk. Še prej pa me zanima, kdo sploh sta,« sem začel in moški je spregovoril: »Moje ime je Robert Gracar in to je moja žena Lili Gracar.« »Zanima me, kako dobro sta poznala Amando Vovk. Menda sta bila pri njej zaposlena,« sem začel. »Amando poznava že kar nekaj časa. Kmalu potem, ko se je preselila v vas, naju je Amandi predstavila Alma Štajner. Ko smo se bolje spoznali, sva ji omenila, da nimava zaposlitve. Rekla je, da naju v svojem podjetju rade volje zaposli,« mi je odgovoril gospod Gracar. »Kakšno sploh je podjetje Vovk?« sem bil radoveden. Tokrat se je oglasila gospa Gracar: »Edina poslovna dejavnost podjetja je prodaja, imajo trgovine Vovk shop, kjer ponujajo orodje, pripomočke za vrt, material za gradnjo in podobno.« »In kakšna je vajina vloga v tem podjetju?« sem nato vprašal. »Moja žena je direktorjeva tajnica, jaz pa sem nabavnik,« mi je odgovoril gospod Gracar. »Je podjetje uspešno?« sem nadaljeval. »Da, podjetju gre super. Prodaja je uspešna in tudi v nobenih finančnih težavah se nismo znašli,« mi je odgovorila gospa Gracar. »Koliko časa pa sta zaposlena?« me je zanimalo. »Dobrih trinajst let,« je bil njegov odgovor. »Kdo bo postal novi lastnik podjetja, ko Amande ni več?« sem želel izvedeti. »Žal nama je, a ne veva. O tem se boste morala pogovoriti z njenim odvetnikom,« mi je mirno odgovorila gospa Gracar. »Sedaj pa me zanima še nekaj stvari o včerajšnjem dnevu. Sta dobila povabilo na čajanko, ki jo je organizirala Alma?« sem preveril. »Da, tukaj je,« je rekla gospa Gracar in vzela zložen rožnat papir z male mize ob zofi in mi ga podala. Pismo je bilo napisano z enakim rokopisom kot pri gospe Štajner. V pismu je pisalo:

Draga gospa in gospod Gracar!

Vabljena sta na mojo čajanko, ki bo to soboto ob 17.00. S seboj ni potrebno prinesti ničesar, še posebej pa ne daril.

Lepo vaju pozdravljam.

AMANDA

Ko sem prebral pismo, sem ga pospravil v žep k pismu gospe Štajer. »Torej niste prinesli nobenega darila?« sem ju nato vprašal zaradi glasbene skrinjice, ki bi lahko bila darilo. »Ne, ničesar. Saj je napisala v pismu, naj ne prineseva daril,« mi je odvrnila gospa Gracar. »Sta opazila karkoli nenavadnega?« sem ju vprašal, saj me je zelo zanimalo, če bosta omenila prepir med Amando in gostilničarjem. »Nič posebnega. Med čajanko sta gospa Vovk in stari gostilničar odšla na samo. A to ni nič nenavadnega,« je odgovoril gospod Gracar. »Res? Zakaj?« sem začudeno vprašal. »Gospa Vovk in gostilničar si zadnje čase veliko skačeta v lase, mi je odgovoril gospod Gracar. »Zakaj?« sem vprašal. »Kdo bi vedel. Njuno rivalstvo traja slab mesec. Ne vem, kaj bi bil razlog,« mi je razložil gospod Gracar. »Še zadnje vprašanje. Kako dobro poznata njenega brata? Menda živi tu,« me je še zanimalo, saj mi o njem gospa Štajner ni povedala veliko. »Bolj slabo. Redko ga vidiva,« mi je pojasnila gospa Gracar. »Hvala, to bi bilo zaenkrat vse. Na svidenje,« sem ju pozdravil. Z Markom sva odšla iz njune hiše.

»Želim si videti še gostilničarja,« sem rekel Marku, ko sva sedla v avto. »Kaj pa gospa in gospod Jug in Amandin brat?« me je vprašal pomočnik Mark. »Seveda bova izprašala tudi njih. Zdajle me najbolj zanima gostilničar,« sem mu odvrnil. Mark naju je z avtom zapeljal po cesti navzdol. Ko sva prišla do križišča, sva zavila desno in parkirala na majhnem parkirišču ob vaškem gostišču. Izstopila sva iz avtomobila in potrkala na vrata gostišča. Po nekaj sekundah je globok moški glas zaklical: »Zaprto je! Odpremo jutri, danes je nedelja.« »Gospod, sem Martin Novak, višji kriminalistični inšpektor in z mano je Mark Kovač, moj detektivski pomočnik. Tu sva, da vam zastaviva nekaj vprašanj,« sem mu odvrnil. Čez nekaj trenutkov je vrata odprl visok, črnolas moški s kozjo bradico in rekel: »Kar naprej.« Vstopila sva v velik prostor, v katerem je bilo približno deset miz. Nasproti naju so bila v levem kotu vrata, na katerih je z velikimi črkami pisalo: SOBE. V desnem kotu so bila prav taka vrata, na katerih je pisalo: KUHINJA. »Kako vama lahko pomagam?« naju je vprašal gospod gostilničar. »Najprej me zanima, kako vam je ime,« sem ga vprašal. »Sem Ronald Belar,« mi je mirno odvrnil. Sedli smo za najbližjo mizo, začel sem: »Kakšen odnos ste imeli z gospo Vovk?« »Zelo dobro sva se razumela. Vse, odkar se je preselila,« mi je odvrnil. »Kaj res? Menda sta se z gospo Vovk ves čas prepirala. Priča pravi, da vas je na čajanki gospe Vovk slišala vpiti in se z njo prepirati. Menda se ji želite maščevati. Sta se torej res dobro razumela?« sem ga mirno vprašal. »Ah, gospod inšpektor, to so bili manjši prepirčki,« je pojasnil in zamahnil z roko. »Kaj pa je bilo potem vpitje na čajanki?« sem ga vprašal, saj je zagotovo nekaj skrival. »Tudi to je bil manjši prepirček, le da sem malo izgubil nadzor nad sabo. To je vse,« je odvrnil. »Zanima me, ali ste dobili povabilo na čajanko,« sem ga vprašal, gostilničar je odvrnil: »Da, seveda. Samo ponj grem.« Vstal je in odšel do vrat, na katerih je pisalo: SOBE. Odprl jih je in stekel po stopnišču navzgor. »Mislite, da laže glede prepira? Ali pa se je gospa Štajner vse skupaj izmislila?« me je vprašal Mark, ko je gostilničar odšel. »Mislim, da laže. Bomo videli,« sem mu odvrnil. Gospod Ronald se je vrnil z zloženim rožnatim papirjem v roki. »Tukaj je,« je rekel, ko je prišel do naju in mi ga izročil. Vse je bilo napisano enako kot pri zakoncih Gracar, le da je bilo naslovljeno na gostilničarja. »Hvala,« sem mu rekel in pismo pospravil v žep k pismu gospe Štajner in pismu zakoncev Gracar. »Ste gospe Vovk prinesli kakšno darilo, kljub temu da v pismu piše, da to ni potrebno?« sem ga vprašal. »Ne, nisem,« je mirno odvrnil. »Morda kaj veste o njenem podjetju Vovk?« me je zanimalo. »O njenem poslu ne vem čisto nič,« je spet povsem mirno odvrnil, jaz pa sem ga vprašal: »Kaj pa o njenem bratu?« »Tudi o njemu ne vem veliko. Pred nekaj leti se je preselil v vas. Vem, da mu je ime Rudolf Vovk. Videl sem ga le nekajkrat. Zdi se mi kar prijeten,« mi je odgovoril. »Še zadnje vprašanje imam. Kdaj ste prišli in odšli na Amandino zabavo?« »Prišel sem približno dvajset minut čez pet. Kot zmeraj sem prišel zadnji. Ob sedmih pa smo vsi skupaj odšli domov,« je odgovoril. »Hvala, to bo zaenkrat vse,« sem ga pozdravil. Na vhodu sem se spomnil še nečesa in zaklical: »Gospod Belar! Vzeti bova morala vaš telefon in računalnik, če ga imate.« »Zakaj?« je vprašal gostilničar. Tokrat ni imel mirnega glasu, ampak je postal zelo živčen in skoraj bi začel jecljati. »Zaradi preiskave. Z vami bo šel moj pomočnik Mark,« sem mu odvrnil. »Seveda,« je prestrašeno rekel gostilničar. Gostilničar in Mark sta odšla v zgornje nadstropje po istem stopnišču kot prej gostilničar, ko je prinesel Amandino povabilo. V slabi minuti sta prišla nazaj. Mark je imel v eni roki prenosni računalnik, v drugi pa telefon. »Hvala, gospod Belar. Še se bova oglasila,« sem še rekel. Z Markom sva se odpravila. Ko sva sedla v avtomobil, me je Mark vprašal: »Kam pa sedaj?« »Pozno že postaja. Jutri bova izprašala vse osumljence in nato podrobneje začela raziskovati,« sem mu odvrnil. »Da, gospod,« je rekel in prižgal motor avtomobila. »Do jutri mi priskrbi natančne podatke o vseh osumljencih. Tudi o tistih, ki jih še nisva izprašala,« sem mu naročil. Prikimal je. »Jutri se ob desetih dobiva na policijski postaji. Ni treba priti pome. Od tam pa bova spet šla v tole majhno vasico. Kako se ji že reče?« sem še vprašal. »Volnik, gospod. Jutri ob desetih na policijski postaji,« mi je potrdil. Odpeljala sva se proti Ljubljani.

DRUGO POGLAVJE

Počasi se je začelo mračiti in vijugasto podeželsko cesto sva pustila za seboj. Pred nama so se začele prižigati mestne luči, ki so osvetlile bloke, stolpnice in poslovne zgradbe Ljubljane. Po dobrih dvajsetih minutah sva prišla do mojega bloka, kjer sva se z Markom razšla. »Se vidiva jutri na postaji!« sem mu zaklical in Mark mi je pokimal ter se odpeljal domov. Odšel sem proti vhodu bloka, odklenil vrata in se z dvigalom odpeljal v zadnje nadstropje, kjer z ženo živiva v dvonadstropnem stanovanju. Vrata so bila odklenjena. Vstopil sem in pozdravil: »Dober večer, draga.« Nihče se ni oglasil. Zaklenil sem vrata, se preobul in odšel v zgornje nadstropje. Bil sem zelo lačen, saj je bil moj edini obrok v dnevu zajtrk. Zanimalo me je, kje je žena. Odprl sem vrata spalnice. Žena je ležala v postelji in spala. Ura je bila nekaj čez osem. Šel sem v spodnje nadstropje in si pogrel, kar mi je žena pustila od kosila. Po skromnem obedu sem odšel v kopalnico, se preoblekel v pižamo, umil zobe in legel k ženi. Nastavil sem še budilko za ob osmih zjutraj in kmalu zaspal.

Oba sva se prebudila ob zvonjenju budilke. »Zakaj si bila včeraj tako zgodaj v postelji?« sem jo vprašal, ko se je obrnila proti meni. »Nisem se počutila v redu, pa sem šla zgodaj v posteljo,« mi je odgovorila in se nasmehnila. »Si v redu?« sem jo zaskrbljeno vprašal. »Seveda sem. Raje mi povej, kako je bilo včeraj,« mi je mirno odvrnila. Nasmehnil sem se ji in ji povedal vse, kar se je zgodilo prejšnji dan. Ko sem končal, me je vprašala, koga sumim. »Zaenkrat so vsi osumljenci. Ko bom izprašal vse in ko bomo imeli več dokazov, bomo lahko koga izločili,« sem odgovoril. Objela sva se in hitro vstala. Pripravila sva si obilen zajtrk. Po zajtrku sem odšel v kopalnico, si privoščil prho in se preoblekel. Nato sem si nadel še svojo značko. Odšel sem v spodnje nadstropje, vzel avtomobilske ključe in se preobul. Preden sem odšel, sem svojo ženo še objel in rekel: »Bom poskusil priti prej kot včeraj. Če se boš še slabo počutila, bova šla k zdravniku, prav?« Žena se mi je nasmehnila, prikimala in pomahala v slovo.

Odšel sem do dvigala. Spet sem se spomnil na gospo Kotnik in njeno žalostno zgodbo. Bilo mi je zelo žal zanjo. Čez nekaj trenutkov je dvigalo prispelo in odpeljal sem se v pritličje. Odšel sem na parkirišče, prižgal motor avtomobila in se odpeljal. Policijska postaja je bila blizu, zato sem prišel v desetih minutah. Na parkirišču je bil že parkiran avto pomočnika Marka, parkiral sem zraven njega ter pohitel v stavbo policijske postaje in šel naravnost v pisarno, kjer sva z Markom raziskovala primere, zbirala dokaze in vsa dejstva povezovala v celoto. »Dober dan,« sem ga pozdravil, ko sem odprl vrata. »Dober dan, gospod. Zgodnji ste,« mi je odvrnil. Pogledal sem na uro, ta je kazala pet čez pol deveto. »Kar pojdiva. Prej ko bova opravila, prej bova doma,« sem mu odgovoril. Odšla sva na parkirišče in sedla v policijski avto. Mark je spet zasedel mesto voznika, saj si jaz nisem povsem zapomnil, kje je tista zakotna vasica Volnik.

Kmalu sva zapustila Ljubljano, pred nama se je razprostiralo podeželje. Spet sva se peljala po vijugastih podeželskih cestah in v pol ure zagledala majhno vasico Volnik, kjer se je pred dvema dnevoma zgodil umor. »Je obdukcijsko poročilo že prišlo?« sem vprašal. »Ne, gospod,« je Mark odkimal. »Kaj pa forenzično poročilo o glasbeni skrinjici?« me je zanimalo. »Nič, gospod. Menda pride danes popoldan,« je odvrnil. »Dobro, potem pa morava hitro zaključiti z osumljenci,« sem dejal. Čez nekaj trenutkov sva prišla v vas. »Kam greva najprej, gospod?« je zanimalo Marka. Ravno takrat sva se peljala mimo hiše z rožnatim pročeljem, kjer je nekoč živela gospa Vovk. »Najprej bi rad obiskal brata gospe Vovk,« sem pojasnil Marku, ko sva prišla do križišča. Zavil je na levo. Peljala sva se skoraj do konca vasi, ko sva zagledala modernejšo hišo med zelo starimi in napol razpadajočimi hišami. Parkirala sva ob hiši in potrkala na vrata. »Kmalu se je oglasil moški glas: »Kdo je?« »Ste vi gospod Vovk?« sem ga vprašal, saj nisem poznal njegovega imena. »Da, jaz sem Rudolf Vovk. Kaj želite?« je zmedeno vprašal gospod Vovk. »Sem Martin Novak, višji kriminalistični inšpektor. Z menoj je Mark Kovač, moj pomočnik. Tu sva zaradi umora vaše sestre,« sem odvrnil. Vrata je odprl visok moški s črnimi lasmi in majhnimi brki. »Vstopita,« je rekel. Sledila sva mu v kuhinjo. Sedli smo za mizo in Rudolf Vovk je začel: »Kako vama lahko pomagam?« »Zastavila vam bova le nekaj vprašanj,« sem pojasnil. »Zakaj ste se sploh preselili v to vas? Morda zaradi vaše sestre? Ali imate kakšen drugačen razlog?« sem ga vprašal. Te informacije so me najbolj zanimale. »Z ženo sva živela v Ljubljani. Najin odnos je bil slab. Mesec dni po poroki sva se razšla in vsak je šel po svoje. Žena se je preselila, jaz pa sem obdržal najino stanovanje. A samote nisem prenesel. Ko mi je sestra povedala, da je njeno podjetje zelo uspešno in da se je preselila na podeželje, sem pomisli, da bi se preselil tudi sam. Sestra je pojasnila, da si je zaželela mirnega in spontanega življenja na deželi, stran od skrbi in stresa, zato se je preselila v vas. Rekla je, da so ljudje zelo prijazni in da je doživela veliko presenečenje,« mi je pojasnil. »Kaj je mislila s tem presenečenjem?« sem ga radovedno vprašal. »Ne vem. Ampak ko mi je to povedala, je zvenela zelo veselo,« mi je odgovoril. »Kaj pa veste o njenem podjetju Vovk?« sem nadaljeval. »O njenem poslu ne vem veliko. Nikoli se nisva pogovarjala o tem. Po mojem mnenju je bila kar skrivnostna. O tem raje vprašajte nekoga, ki je tam zaposlen,« je odgovoril. »Koliko časa že živite tu?« me je zanimalo. »Dobrih šest let,« je odvrnil. »Menda ste bili tudi vi pred dvema dnevoma na čajanki svoje sestre. Ste dobili povabilo?« sem ga vprašal. »Da, seveda. Tu je,« je rekel in z bližnje police vzel zložen rožnat papir. Pismo je bilo tokrat napisano drugače kot pri zakoncih Gracar in gospodu gostilničarju. V njem je pisalo:

Moj predragi brat!

Že kar nekaj časa se nisva videla. Kljub temu, da že nekaj let živiš v vasi, nisva navezala tesnega stika. Prosim, pridi na mojo čajanko, ki bo to soboto ob 17.00. Nobenih daril ti ni potrebno prinesti.

Se vidiva.

Lepo te pozdravljam,

Amanda

»Ali ste ji kupili darilo?« sem ga z zanimanjem vprašal. »Da. Zdelo se mi je lepo, saj se že dolgo nisva videla,« je odgovoril. »In kaj ste ji kupili?« sem že malo s strahom vprašal. »Glasbeno skrinjico,« je odvrnil. Z Markom sva čisto prebledela. »Je kaj narobe?« je zmedeno vprašal Amandin brat. »Nič, nič. Še nekaj vas bi vprašal. Kdaj ste prišli in odšli s čajanke?« sem ga še vedno bled in živčen gledal v obraz. »Prišel sem nekaj minut po peti. Pred mano sta bila tam gospa in gospod Jug. Nato je prišla gospa Štajner, kasneje pa še gospa in gospod Gracar. Zadnji je prišel gospod Ronald, vaški gostilničar. Odšli smo vsi skupaj, okoli sedme ure,« je odgovoril. »Hvala. To bi bilo zaenkrat vse,« sem ga pozdravil čim bolj mirno, saj sem bil še zmeraj malo živčen. Z Markom sva zapustila njegovo hišo in sedla v avto. »Gospod, kaj če je skrinjica res vir strupa?« je živčno vprašal Mark. »Tudi če je, mislim, da Amandin brat ni kriv, saj je takoj pojasnil, da je ji je prinesel skrinjico. Nekdo je moral strup podtakniti v skrinjico na čajanki,« sem mu odgovoril, čeprav nisem bil povsem prepričan. »Morda pa je krivec in je priznal, da je prinesel skrinjico ravno zato, da ne bi posumili,« da rekel Mark. »Nisem prepričan. Pojdiva še do gospe in gospoda Jug, » sem pojasnil. Mark je že prižgal motor avtomobila. Odpeljala sva se naravnost do hiše gospe in gospoda Jug. Hišne številke so bile povsem pomešane. Jugova sta živela na številki trideset, njuna soseda, gospa Štajner, pa na številki triindvajset. Izstopila sva iz avta in pozvonila. Čez nekaj trenutkov se je oglasil ženski glas: »Prosim?« »Dober dan. Sem Martin Novak, višji kriminalistični inšpektor. Z menoj je tudi Mark Kovač, moj pomočnik,« sem ji odgovoril kot vsem drugim. »Vrata nama je odprla rjavolasa ženska in rekla: »Kar v kuhinjo pojdite.« Pri tem se je čudno namuznila in s prstom pokazala proti kuhinji. Tam je bil tudi njen mož, gospod Jug. Ko je za nama prišla njegova žena, smo sedli za mizo. »Kako vama lahko pomagava?« je vprašala gospa Jug. »Začnimo z vajinimi imeni,« sem ji odvrnil. »Jaz sem Bojana Jug,« je rekla gospa. »Jaz pa sem Karl Jug,« je skoraj deset sekund za tem rekel njen mož. »Koliko časa že živita v tej vasi?« sem začel s spraševanjem. »Že dobrih dvajset let,« je odgovorila gospa Jug. »Kako dobro poznata gospo Vovk?« »Vsi trije smo se poznali zelo dolgo časa,« je odvrnil gospod Jug. »Res?« sem z zanimanjem vprašal. »Da. Spoznali smo se v srednji šoli. Hodili smo v isti letnik. Z Amando sva bila tri leta par. V tem času sem spoznal Bojano. Spoprijateljila sva se in kmalu postala par,« je odgovoril gospod Jug. »Kaj pa je bilo z Amando?« sem ga vprašal. »Amanda je videla, da sva se z Bojano zbližala, in mi rekla, da mi bo z Bojano bolje. Tako sva prekinila najino zvezo,« je mirno razložil gospod Jug. »Pa je bilo vam tako v redu?« sem vprašal. Gospod Jug je bil nekaj trenutkov tiho in se praskal po glavi. Nato pa je rekel: »Da, seveda. Ljubim Bojano.« »Morda kaj vesta o njenem podjetju Vovk?« me je zanimalo. »O njenem poslu veva bolj malo. Veva, da sta tam zaposlena gospa in gospod Gracar, ki sta tudi Amandina prijatelja. Menda je podjetje usmerjeno v trgovske posle. Menda prodajajo pripomočke za gradnjo. Ne veva ravno veliko. Žal,« je odvrnil. »Še nekaj vprašanj imam glede čajanke. Ste dobili povabilo?« sem vprašal. »Da, seveda. V zgornjem nadstropju ga imam. Grem ponj,« je odgovoril. »Grem z vami,« sem rekel, saj sem se želel razgledati po hiši in preveriti, ali se gospa in gospod Jug res ne razumeta dobro. »Seveda,« je odvrnil in se odpravil proti stopnicam, sledil sem mu. Povzpela sva se po stopnicah in prišla do dolgega hodnika. Na koncu hodnika je bila spalnica, zraven kopalnica, ob njej pa sta bili še dve spalnici. »Zakaj imate tri spalnice?« sem ga vprašal. »V spalnici na koncu hodnika spiva midva. Spalnica ob kopalnici je bila otroška soba, spalnica zraven pa je namenjena gostom,« je razložil. Vsa vrata so bila odprta, zato sem lahko videl v notranjost sob. »Zakaj pa imate v otroški sobi pohištvo za dojenčka?« sem vprašal. »Najin otrok je umrl zelo zgodaj. Bil je zelo bolan. Prepozno smo prišli v bolnišnico in zdravniki niso mogli storiti ničesar ... In …,« je povedal gospod Jug in skoraj začel jokati. Ustavil se je in rekel: »Pismo je v najini spalnici.« Odpravila sva se tja. Spalnica je bila zelo pospravljena in čista. V njej je bila postelja za dva in nič ni kazalo, da bi bila gospa in gospod Jug v slabem odnosu. Zložen rožnat papir je bil pospravljen na polici nad posteljo. Gospod Jug je stegnil svojo desno roko, da bi vzel pismo, a je pri tem zaječal od bolečin. »Je vse v redu z vami, gospod Jug?« sem ga vprašal. »Včeraj sem padel z lestve. Verjetno ni nič hujšega,« je odgovoril in komaj zadrževal jok zaradi bolečine. »Ne bi odšli k zdravniku?« sem ga vprašal. »Ah. Saj se bo samo pozdravilo,« je rekel in z levo roko vzel pismo s police. Vzel sem ga in ga prebral. Bilo je napisano enako kot pri zakoncih Gracar in gostilničarju. Le da je na koncu še pisalo:

P.S.: Nikoli ne bo minilo.

»Kaj naj bi to pomenilo?« sem vprašal. »Ne vem,« je odgovoril gospod Jug. Pismo sem pospravil v žep, kjer sem imel pospravljena pisma ostalih osumljencev. Odšla sva v spodnje nadstropje in sedla h gospe Jug in Marku. »Sedaj imam pa še nekaj vprašanj glede sobotne čajanke. Kdaj sta prišla na čajanko?« sem vprašal. »Prišla sva prva. Tam sva bila nekaj minut pred peto,« je odgovorila gospa Jug. »Ste gospe Vovk prinesli kakršno koli darilo?« sem nato vprašal. »Ne, nobenih daril nisva prinesla, saj je napisala v pismu, naj jih ne prinesemo,« je odvrnil gospod Vovk. »Kdaj sta odšla domov?« sem vprašal. »Domov smo odšli vsi skupaj,« je odvrnila gospa Jug. »Dobro. Še nekaj vprašanj imam. Kakšen poklic opravljata?« sem nadaljeval. »Oba sva učitelja na srednji šoli v Ljubljani. Zato se vsak dan voziva v Ljubljano,« je odgovorila gospa Jug. »Torej delata na isti šoli?« sem želel zvedeti. »Da, tako je,« je odvrnil gospod Jug. »In kaj poučujeta?« me je še zanimalo. »Jaz sem profesorica kemije in fizike,« je rekla gospa Jug. »Jaz pa sem profesor biologije in geografije,« je nato rekel še gospod Jug. »Še eno vprašanje imam. Kako dobro poznate brata gospe Vovk?« sem hotel še izvedeti. »Ne tako zelo dobro. Nekajkrat sva ga videla. Zdi se prijeten možak,« je odvrnil gospod Jug. »Če mi dovolite, moram iti na stranišče,« je še dejal. »Seveda,« sem mu odvrnil in gospod Jug je stekel po stopnicah. Tudi sam sem se spustil po stopnicah in prišel v kuhinjo h gospe Jug: »Gospa Jug, je z vašim možem vse v redu?« me je zanimalo. »Seveda. Zakaj?« je zmedeno vprašala. »Je morda kaj poškodovan?« sem se pozanimal. »Poškodovan? Ne, seveda ne. Če bi bilo kar koli narobe, bi mi povedal. Med nama ni skrivnosti,« je odvrnila. »Seveda ni,« sem potrdil. »Bi lahko dobil vaš in možev telefon ter prenosni računalnik, če ga imate? Za preiskavo seveda,« sem jo prosil. »Žal vam lahko dam le svoj telefon. Moževega in najin računalnik so ukradli,« je odvrnila. Takrat se nama je pridružil tudi njen mož. »Kajne, da so nama ukradli tvoj telefon in računalnik?« je vprašala moža. »Da, res je. Pred enim tednom je nekdo razbil okno na zadnjih vratih in vdrl. Moj telefon in najin skupni računalnik je ukradel, saj sem ju dan pred tem pustil v spodnjem nadstropju,« je povedal gospod Jug. »Nikomur drugemu niso vlomili,« sem ugotavljal. »Tudi nama se je zdelo čudno, da so vlomili le tu,« je odgovorila gospa Jug. »Kdaj se je vlom zgodil?« sem ju nato vprašal. »Ponoči. Spat sem odšel zgodaj, hitro sem zaspal. Kasneje se mi je pridružila še žena. Zjutraj pa telefona in računalnika ni bilo več. Da se to ne bi ponovilo, sva dobila dovoljenje za pištolo,« je odvrnil gospod Jug. »Imata orožje?« sem radovedno vprašal. »Da, zgoraj jo imava, pod ključem,« je odvrnil gospod Jug. »Dobro. Naj tam tudi ostane,« sem dodal. »Lahko zdaj dobim vaš telefon, gospa Jug?« sem jo prosil. »Seveda,« je odvrnila in iz žepa potegnila svoj telefon ter mi ga predala. »Hvala. To bi bilo zaenkrat vse,« sem jima rekel. Z Markom sva se odpravila k avtomobilu.

Ko sva sedla v avto, me je Mark vprašal: »Kaj mislite o gospe in gospodu Jug?« »Zelo sta mi sumljiva,« sem mu odvrnil. »Sedaj pa hitro na postajo!« sem zaklical in Mark je prižgal motor. Hitro je obrnil avto in odpeljala sva se naprej. Na križišču sredi vasi sva zavila na levo in se odpeljala proti Ljubljani. Spet sva se vozila po vijugasti podeželski cesti, dokler nisva prišla do Ljubljane. Pripeljala sva se do policijske postaje. Ura je bila že skoraj pol treh. Vstopila sva in se napotila v najino raziskovalno pisarno. »Si mi priskrbel podatke vseh osumljencev?« sem ga vprašal, ko sva vstopila. »Seveda, gospod,« je odvrnil. »Dobro, sedaj pa potrebujeva dve tabli,« sem pojasnil. »Tabli, gospod?« je bil zmeden Mark. »Končno imava primer, pri katerem je treba raziskovati, zato je treba imeti vse pregledno. Tako lahko primer raziščeva podrobno,« sem mu odgovoril. »Seveda,« je rekel Mark in hitro odšel iz sobe.

Razgledal sem se po najini pisarni. Nazadnje sva bila v njej pred enim mesecem. Od takrat se ni nič spremenila. Soba ni bila ravno velika. Na zidu nasproti vrat je bilo veliko okno, ki je bilo glavni vir svetlobe. V kotu ob desnem zidu je bila pisalna miza, na kateri je bil prenosni računalnik, nad njo pa je visela stenska ura. Na desni zraven mize so bile omare, kjer sva imela shranjene vse datoteke o primerih. V drugem kotu desnega zidu sobe sta stala majhna omara, na kateri je bil avtomat za kavo, zraven avtomata pa majhen hladilnik, ki je bil večinoma časa prazen, saj se običajno nisva dolgo zadrževala tu. Levi zid je bil povsem prazen. Mislila sva, da bi lahko na strop pritrdila projektor in bi leva stena služila projekciji, a se še nisva odločila. Takšna je bila najina kvadratna pisarna, v kateri sva reševala vse primere, čeprav je bil ta primer prvi, ki je bil v skrivnost in ga je bilo treba resnično rešiti. Skuhal sem nama kavo in vzel skodelici iz majhne omare, na kateri je bil avtomat za kavo. Na mizo sem odložil vsa rožnata povabila. Tam so že bili osebni dokumenti gospe Vovk, ki nama jih je policija izročila že prejšnji dan in jih je Mark na mizo verjetno položil že prej.

Čez nekaj minut je v sobo prišel Mark. Pripeljal je dve beli tabli, v žepu pa je imel flomastre, s katerimi sva lahko pisala. »Kam naj ju postavim?« je vprašal. »Zapelji ju pred prazno steno,« sem odvrnil. Mark je opravil svoje delo. Podal mi je še flomastre, ki sem jih odložil na mizo. »Tako, začniva,« sem rekel z vznemirjenim glasom. »Imaš slike žrtve in vseh osumljencev?« me je zanimalo. »Seveda, skupaj s poročili,« je odvrnil. Podal mi je slike. Slike sem z magneti, ki sem jih dobil v prvi omari ob mizi, pritrdil na levo tablo. Na sredini je bila slika žrtve, okoli nje pa slike osumljencev. Z mize sem vzel flomastre in pod vsako sliko napisal ime in priimek osebe. »Dobro, Mark. Sedaj pa pojdiva od osebe do osebe,« sem poudaril. Mark je vzel poročila o vseh osumljencih. »Začniva z Amando Vovk,« sem dejal. »O Amandi Vovk so veliko že povedali na prizorišču zločina. Stara je oseminštirideset let, samska, v vas se je preselila pred petnajstimi leti. Prej je živela v Ljubljani. Bila je lastnica podjetja Vovk. Nikoli ni prekršila zakona. Še nobene vozniške ali parkirne kazni ni dobila. Čista je kot solza, gospod,« je odgovoril Mark. »Kdo bi ji sploh želel kaj slabega?« sem vprašal bolj sam sebe. »Ne vem, gospod. Opravila je frizersko srednjo šolo in kmalu ugotovila, da ima trgovsko žilico, zato je ustanovila svoje podjetje, ki je postalo kar uspešno. Tudi denarno ji ni šlo slabo. Menda je zaslužila že okoli osemsto tisoč evrov,« je nato odvrnil Mark. »Si že govoril z njenim odvetnikom?« sem ga vprašal. »Ne, nisem še utegnil,« je odvrnil Mark. »Kaj pa obdukcijsko in forenzično poročilo?« sem želel vedeti. »Menda pride danes,« je odgovoril Mark. »Dobro. Nadaljujva z gospo Štajner,« sem rekel. Mark je vzel novo poročilo ter začel govoriti: »Alma Štajner, ima triinsedemdeset let, bila je Amandina varuška. Postali sta dobri prijateljici in ohranili sta stike. Bila je medicinska sestra. Upokojila se je pri petinšestdesetih. Rodila se je v Celju. Poročila se je z Gorazdom Štajnerjem in se preselila v to vasico. Z možem je bila poročena petdeset let. Mož ji je umrl pred dvema letoma.« »Kaj pa zakonca Gracar?« sem vprašal. »Pri njima ni nič kaj sumljivega. Robert Gracar je star petdeset let, koordinator v podjetju Vovk. Dvajset let poročen z Lili Gracar. Nimata nobenih otrok. Lili Gracar je stara devetinštirideset let, zaposlena je kot direktorjeva tajnica v podjetju Vovk. Skupaj sta najprej živela v Krškem. Menda sta si želela mirnega življenja in se preselila v vasico Volnik. Tu sta spoznala Amando. Hitro so se spoprijateljili in Amanda jima je ponudila službo,« je povedal Mark in odložil njuno poročilo. »Si kaj odkril pri gospe in gospodu Jug?« sem nato vprašal. »Nič posebnega. Ne zdi se mi, da bi bil storilec kdo izmed njiju. Bojana in Karl Jug sta oba stara oseminštirideset let. Z Amando so hodili na isto gimnazijo. Tam sta se zakonca tudi spoznala. Najprej sta živela v Ljubljani. Pri devetnajstih sta se poročila in kupila hišo, v kateri živita sedaj. Na njuno veliko presenečenje je tu živela tudi Amanda. Svet je majhen, kajne. Oba sta profesorja na gimnaziji. Vsak dan se peljeta v Ljubljano, kjer poučujeta. Kljub temu, da sta bila Karl in Amanda tri leta par in je Karl kar naenkrat začel hoditi z Bojano, se ne zdi, da bi bila med njimi kakšna trenja,« je razložil Mark. »Poročila sta se pri devetnajstih? Takoj po srednji šoli. Sta bila pa res močno zaljubljena. Veš, nisem povsem prepričan, da med njimi ni bilo trenj. Mislim, da Amanda tega ni kar tako prebolela. Prav tako me zanima, kaj je Amanda mislila, ko je v povabilu napisala: Nikoli ne bo minilo,« sem razmišljal. »Kaj pa veva o Amandinem bratu?« sem nato vprašala. »Tudi o njem ni veliko za povedati. Rudolf Vovk, star petinštirideset let. Rodil se je in živel v Ljubljani, bil je poročen en mesec, nato sta se z ženo razšla, slišal je o svoji sestri in se preselil v vasico Volnik. Študiral je biokemijo in elektrotehniko. Po poklicu je elektroinženir, tudi on se vozi v službo v Ljubljano. Nima otrok. To je to,« je razložil Mark in položil poročilo o Rudolfu Vovku k ostalim. »Torej so se vsi naši osumljenci priselili v vas, nihče ni domačin?« sem ugotavljal. »Ne, gospod. Ronald Belar, vaški gostilničar je domačin,« mi je odvrnil Mark. »O, saj res, gospod Belar. Kaj si odkril o njem?« me je zelo zanimalo. »Ronald Belar, star petinpetdeset let, njegova družina živi v vasi že več generacij. Gostišče je podedoval od očeta in prevzel posel. V gostišču tudi živi. Gospod, raziskal sem njegov računalnik in odkril nekaj, kar vas bo zanimalo. Mislim, da bova morala gospoda Belarja še enkrat obiskati,« je malo skrivnostno rekel Mark. »Res? Kaj si odkril?« sem radovedno vprašal. »Poglejte!« je vzkliknil in mi podal gostilničarjev telefon. Vzel sem ga in videl njegova sporočila ter sporočila gospe Štajner. Vse sem si ogledal, potem pa vprašal: »Nič čudnega, da je bil ves živčen in prestrašen, ko sva ga prosila za telefon in računalnik. Si kaj našel tudi na računalniku?« »Ne, gospod. Na računalniku nima ničesar. Le nekaj slik svojega gostišča. Nobene spletne poštne, ničesar. Le mapo s slikami ima, ikono za spletno povezavo in koš,« je odgovoril Mark. »Si pregledal tudi telefon gospe Jug?« me je še zanimalo. »Sem, a ni nič posebnega in sumljivega,« mi je Mark odgovoril.

»Gospod?« je radovedno vprašal: »Zakaj imava drugo tablo?« »O, druga tabla. Na drugo tablo bom nekaj narisal. Druga tabla nama bo zelo koristila,« sem mu odvrnil in vzel črn flomaster. Na celotno desno tablo sem narisal štiri navpične in štiri vzporedne črte, tako, da sem dobil tri stolpce. Poskusil sem jih narisati čim bolj ravne. »Tako,« sem rekel, ko sem končal. »Čemu bo to služilo?« je bil zmeden Mark. »Saj še ni konec,« sem mu odvrnil in nadaljeval: »Najina preiskava bo temeljila na treh vprašanjih: kdo, kako in seveda zakaj.« Na vrhu vsakega stolpca sem napisal črko. V prvi stolpec črko O, v drugega P in v tretjega M. »Kaj naj bi to pomenilo?« je bil še vedno zmeden Mark. »Kdo, sem že rekel. V prvem stolpcu imava črko O, tu so osumljenci. V drugem stolpcu je črka P, priložnost. In v tretjem stolpcu imava črko M, motiv. Sedaj pa bova potegnila vodoravne črte in vpisala imena osumljencev ter delala kljukice pri vsakem, ki je imel priložnost in motiv,« sem mu pojasnil. »Dobro, gospod, bova začela?« je vprašal Mark. »Dajva. Ne bova pa več dolgo. Rad bi čim prej videl svojo ženo, saj se včeraj ni dobro počutila,« sem mu odgovoril. »Seveda,« je rekel Mark. Na tablo sem narisal še vodoravne črte in v prvi stolpec vpisal vsa imena osumljencev ter začel: »Dobro. Priložnost morda zaenkrat pustiva, imeli so jo vsi. Tako ali tako pa nismo še povsem prepričani, ali je bil strup zares v glasbeni skrinjici. Ali je forenzično in obdukcijsko poročilo že prišlo?« »Ne še, gospod. Sporočili so, da ju lahko pričakujeva jutri,« je rekel Mark, jaz pa sem nadaljeval: »Upam, da prideta. Dobro, priložnost torej zaenkrat pustiva pri miru in se posvetiva motivu. Gostilničar ima motiv. Za ostale nisem prepričan. Morda gospa Jug?« »Gospa Jug? Pri njej ne vidim nobenega motiva,« je odvrnil Mark. »Saj tudi sam nisem povsem prepričan, ampak saj se spomniš, kaj je rekla gospa Štajner glede odnosa z gospodom Jugom. Mislim, da nekaj mora biti na tem,« sem rekel.

Še nekaj minut sva se trudila, a se nisva spomnila nič pametnega. »Bolje, da nadaljujeva jutri, ko bova imela tudi forenzično in obdukcijsko poročilo ... O, sedaj sem se spomnil. Si že poklical Amandinega odvetnika?« sem vprašal Marka. »Nisem še utegnil. Prva stvar jutri,« je odvrnil. »Jutri ob desetih zjutraj,« sem mu rekel in Mark mi je prikimal. Zaklenila sva vrata najine detektivske pisarne in se odpravila na parkirišče. Sedla sva vsak v svoj avto in si pomahala v slovo. Nato sva se odpeljala. Po nekaj minutah sem prišel domov. Odhitel sem do najinega stanovanja. Ko sem vstopil, sem pogledal na uro v dnevni sobi. Kazalci so kazali deset čez deveto. Slišal sem ženo, ki si je v kopalnici umivala zobe. Preobul sem se in se odpravil v zgornje nadstropje. Žena je ravno odprla vrata kopalnice in vprašala: »O, dragi, kako je bilo?« Saj veš, delavno,« sem ji odgovoril in jo vprašal: »Kako pa pri tebi?« »Kmalu za teboj sem odšla v službo. Tudi pri meni je bilo zelo naporno,« je odvrnila. »In kako se počutiš?« sem jo vprašal. »Oh, samo utrujena sem,« je rekla in odšla v spalnico. Tudi jaz sem odhitel v kopalnico. Slekel sem svoja oblačila in si jih pripravil za jutri. Oblekel sem pižamo, si umil zobe in se odpravil v posteljo k ženi. Z ženo sva še kar nekaj časa klepetala, potem sem hitro nastavil budilko in v trenutku zaspal ter sanjal o najinem primeru. V sanjah mi je bilo vse jasno in z Markom sva že skoraj aretirala zločinca.

 

TRETJE POGLAVJE

Budilka je zazvonila ob pol osmih. Z ženo sva vstala in si kot vedno pripravila obilen zajtrk. »Se v redu počutiš?« sem jo vprašal po zajtrku. »Včeraj mi je bilo malo slabo, nič hujšega,« je odgovorila. »Kako si sedaj?« sem hotel vedeti. »Še kar v redu,« mi je odvrnila. »Kaj če bi šla na bolniško?« sem jo zaskrbljeno vprašal. »Ah, daj, no. Zaradi utrujenosti in slabosti pa res ne bom šla na bolniško. Ti se raje pojdi pripravit na svoje detektivsko delo,« me je skušala pomiriti. In imela je prav. Ko sva pospravila, je bila ura že krepko čez devet. Hitro sem odšel v zgornje nadstropje in se kot vsako jutro stuširal ter preoblekel v delovna oblačila. Seveda sem si nadel tudi svojo policijsko značko, na katero sem bil zelo ponosen. Iz kopalnice sem odšel v spodnje nadstropje in se preobul. »Se vidiva zvečer,« sem še rekel svoji ženi. Objela me je in mi pomahala. Čez nekaj trenutkov sem bil že na parkirišču, kjer imava z ženo parkirana vsak svoj avto. Sedel sem v svojega in se odpeljal na policijsko postajo.

Ko sem prišel, sem videl, da je Markov avto že parkiran. Ura je bila petnajst do desetih. Hitro sem vstopil v stavbo policijske postaje in odšel do najine pisarne. Odprl sem vrata in zagledal Marka, ki je sedel za pisalno mizo ter delal na računalniku. »Dobro jutro,« sem ga pozdravil. »Dobro jutro, gospod,« mi je prijazno odvrnil. »Si pa zgoden, » sem pripomnil. »Dvajset minut sem tu, gospod,« je odgovoril in nadaljeval: »Gospod, prispela sta forenzično in obdukcijsko poročilo. Kaj bi radi slišali najprej?« Najprej sem želel slišati obdukcijsko poročilo. »Žrtev je bila zastrupljena s cianovodikovo kislino, ki se ji reče tudi vodikov cianid. V telo je prišla preko pljuč in kože. V zelo velikem odmerku. Žrtev je težko dihala in kmalu izgubila zavest, v naslednjih treh minutah je nastopila smrt,« je prebral Mark. »Torej je odprla okno, padla na posteljo, izgubila zavest in nato umrla. Kruto,« sem rekel bolj sam sebi in pogledal sliko žrtve na levi tabli. »Kaj pa forenzično poročilo?« me je zanimalo. »Poslušajte. Karolina je napisala sledeče. V glasbeni skrinjici smo našli sledi cianovodikove kisline. Je spojina z molekulsko formulo HCN, ki nastane, ko plinasti vodikov cianid raztopimo v vodi. Ima vonj po grenkih mandeljnih. Je hitro hlapljiv, saj pri poletnih temperaturah med petindvajset in šestindvajset stopinj Celzija preide v plinasto agregatno stanje. Verjetno je bila v skrinjici vodna raztopina cianovodikove kisline, ki je izhlapela. Ko je žrtev navila glasbeno skrinjico, se je ta odprla in žrtev je zaužila strup,« je zaključil Mark. »So na njej našli kakšne prstne odtise?« sem vprašal. »Da. Ampak veliko prstnih odtisov. Večina prstnih odtisov je od ljudi, ki jih ni v vasi. Našli pa so tudi Amandine prstne odtise in prstne odtise njenega brata. To ne pove veliko, saj ji je to skrinjico kupil prav on. Ostali prstni odtisi pa so od ljudi, ki so jo prijemali, ko je bila v trgovini. Iz tega ne moremo ničesar dokazati,« je povedal Mark. »Prav imaš. A sedaj vsaj vemo, da je vzrok smrti glasbena skrinjica,« sem nato rekel. »Da, gospod, a mislim, da tega ne bi mogel narediti kar vsak. Umoril jo je nekdo, ki te stvari obvlada,« je nato rekel Mark. »Prav imaš. Samo dva med osumljenci imata kemijsko znanje,« sem rekel, ko me je Mark že prekinil: »Gospa Jug in Amandin brat.« »Tako je. Bojana Jug je konec koncev profesorica kemije. Rudolf Vovk pa je prav tako izobražen na kemijskem področju, saj je študiral biokemijo,« sem rekel. »Je Karolina napisala še kaj o prstnih odtisih?« sem še hotel vedeti. »Napisala je, da so našli le prstne odtise Rudolfa Vovka in žrtve,« je rekel Mark. »Kdo mislite, da je bil?« je malo pozneje vprašal Mark. »Nisem prepričan. Prav tako me zelo muči sporočilo na skrinjici: »Nikoli mi ne boš vzela, kar je mojega.« In seveda tisto, kar je gospa Vovk napisala v povabilu za gospo in gospoda Juga: Nikoli ne bo minilo. To mora imeti nekakšen pomen,« sem mu odgovoril. »Mislim, da je bil Amandin brat, gospod,« je nato rekel Mark. »Morda. A nisem prepričan,« sem mu odvrnil. »Poglejte, gospod. Ima kemijsko znanje in celo priznal je, da ji je prinesel glasbeno skrinjico. S priznanjem se je želel oprati suma,« mi je razložil Mark. »Povsem mogoče. Si že govoril z Amandinim odvetnikom?« sem ga nato vprašal. »Ne še, gospod. Bom zdajle,« je rekel Mark in vzel telefon. Zazrl sem se v obe tabli in razmišljal o primeru. Koščki sestavljanke so se sicer počasi združevali in postavljali na pravilna mesta, a sva vseeno imela premalo podatkov. Še vedno me je zanimal gostilničar, prav tako pa so bile zaenkrat odprte še vse poti. Sklenil sem, da so glavni osumljenci gospa Jug, Amandin brat in vaški gostilničar, ki ga morava še preveriti. »Hvala in nasvidenje,« sem nato slišal reči Marka, ki je odložil telefon. »Žal ničesar, gospod. Oglasila se je njegova tajnica in rekla, da je na dopustu. Njegov klic lahko pričakujeva v kratkem,« je razočarano rekel Mark.

Še nekaj časa sva tuhtala, a se nisva nikamor premaknila. Potem pa je zazvonil telefon. »Bom jaz,« je rekel Mark in se oglasil. Čez nekaj trenutkov je postal čisto bled in njegov izraz na obrazu je postal šokiran, skoraj prestrašen. »Kaj se je zgodilo?« sem ga radovedno in malce živčno vprašal, ko je odložil telefon. »Takoj morava nazaj v vasico Volnik,« je prestrašeno pojasnil. Ugasnila sva luči, zaklenila vrata in se hitro odpravila na parkirišče ter pohitela v policijski avto. Tokrat sem jaz sedel na voznikov sedež, saj sem si dovolj dobro zapomnil, kje je zakotna vasica Volnik. »Poznate pot?« me je še vprašal Mark, preden sva speljala. »Večinoma. Kaj pa se je sploh zgodilo?« sem vprašal. »Povedali so, da je malo prej klicala gospa Jug. Rekla je, da je vrtnarila za hišo. Ko je pozneje prišla v hišo, je v dnevni sobi zagledala svojega moža, ki je mrtev sedel za delovno mizo, v roki pa je držal pištolo,« je vznemirjeno povedal Mark. »Samomor?« sem ga vprašal. »Tako kaže, gospod. Pohitiva!« je zaklical Mark, jaz pa sem pospešil hitrost. V pol ure sva prišla do vasice Volnik in parkirala pred hišo gospe in gospoda Jug. Policija, reševalno vozilo in kombi forenzične ekipe so bili že parkirani. Hitro sva se odpravila v hišo. Vstopila sva in odšla v dnevno sobo. Meter stran od stene, ki je bila sestavljena iz steklenih oken in vrat in kjer se je videlo na teraso, je stala pisalna miza, ob kateri je sedel gospod Jug. Glava mu je visela navzdol, prsni koš pa je bil od strelne rane čisto krvav. Pri srcu se je videla rana. Roke so mu visele ob telesu in se skoraj dotikale tal. A nekaj je bilo narobe. Pištolo je držal v desni roki. Toda to roko je imel poškodovano, sam sem videl, kako je ni mogel stegniti. Na mizi je bilo poslovilno pismo. »Nadenite si rokavice, gospod, če ga želite prebrati. Saj veste, zaradi prstnih odtisov,« je rekla Karolina in mi jih podala. Nadel sem si jih in vzel poslovilno pismo, ki je ležalo na mizi. V njem je nečitljivo pisalo:

Draga žena!

Naredil sem veliko napako. Kljub temu, da sva poročena že dolgo, sem te prevaral. Imel sem afero z gospo Vovk. V meni se je prebudila nekdanja ljubezen. Varanja nisem prenesel, zato sem jo moral ubiti. Ukradel sem ti strupeno snov in jo podtaknil v glasbeno skrinjico. Videl sem, da jo je prinesel Amandin brat. Krivdo sem želel zvaliti nanj. Tako nisem mogel živeti. Svoj greh sem poplačal s smrtjo.

Moja Bojana, živi naprej in dolgo. Ti si vse, kar imam, nihče mi te ne bo vzel.

Tvoj mož Karl

»Odnesite to v laboratorij,« sem rekel Karolini. Pogledal sem pištolo. Imela je dušilec, zato strela ni bilo mogoče slišati. Imela je 7,65 milimetrov kalibra. Še vedno me je motilo, da jo je držal v desni roki. To se mi je zdelo res sumljivo. Pištolo sem predal Karolini in rekel: »Natančno jo preglejte in preiščite, če so na njej prstni odtisi.« »Seveda,« je rekla Karolina in jo pospravila. Nato pa sta v sobo prišla reševalca z vozičkom, za njima je prišel tudi Tone Pečko, debelušni oglednik. »Dober dan, inšpektor. Grozna tale vasica, mar ne,« me je pozdravil in mi segel v roko. »Prav imate,« sem mu odvrnil. »No, kaj pa imamo tu?« je začel gospod Pečko. Reševalca sta položila gospoda Juga na voziček in gospod Pečko si je nadel rokavice ter si ga ogledal in pretipal. »Ni veliko za povedati. Ustreljen je bil v srce, zato je umrl zelo hitro. Prav tako je bil ustreljen od blizu. Mrtev je kakšno uro, morda manj. To je vse. Za podrobnosti boste morali spet počakati, da vam pošljem obdukcijsko poročilo,« je razložil gospod Pečko, si snel rokavice in šel z reševalcema iz hiše. »Karolina, kaj nama ti lahko poveš o tem?« sem jo vprašal. »Saj je očitno. Poslovilno pismo in pištola. Gospod Jug se je umoril. Saj ste sami ugotovili,« mi je odvrnila. »Že, že ... Ampak meni se vse skupaj zdi zelo sumljivo. Čeprav samomor razjasni določene zadeve, vseeno tole ni povsem logično. Govoriti moram z gospo Jug in gospo Štajner. Potem morava obiskati še vaškega gostilničarja,« sem rekel. »Gospa Jug je v spalnici v zgornjem nadstropju,« je rekla Karolina in pokazala na stopnice. Snel sem si rokavice in z Markom sva hitro odšla v zgornje nadstropje. Pred dvema dnevoma sem šel v zgornje nadstropje z gospodom Jugom, ko mi je dal Amandino povabilo na čajanko. Ta dan pa sva z Markom odšla v sobo na koncu hodnika, v kateri je bila gospa Jug. Sedela je na postelji ter si z robcem brisala solze. »Dober dan, gospa Jug. Rad bi vam zastavil nekaj vprašanj glede vašega moža,« sem ji rekel. Gospa Jug je prikimala, z Markom sva sedla na stola, ki sta bila v kotu spalnice. »Prosim, povejte mi, kaj se je zgodilo,« sem začel. Gospa Jug je pojasnila: »Okoli desetih sem odšla za hišo, da bi zalila svoj vrtiček, populila plevel in nabrala nekaj zelenja za kosilo. Okoli dvanajste ure sem prišla v hišo in ga videla.« Planila je v jok. »Žal mi je, vseeno vas moram še nekaj vprašati. Ali lahko to kdorkoli potrdi?« sem jo nato vprašal. »Žal, mislim, da ne,« je še vedno s solzami v očeh povedala gospa Jug. »Kaj si mislite o svojem možu sedaj, ko veste vse o gospe Vovk in aferi?« sem še vprašal. »Ne vem, kaj naj si mislim. Gotovo pa si ne želim, da bi se ubil. On je vse, kar imam,« je odgovorila gospa Jug in pričela še močneje jokati. »To bi bilo zaenkrat vse. Hvala. Še se bova oglasila,« sem ji rekel. Z Markom sva se odpravila v spodnje nadstropje. »Gospod inšpektor, tu so še slike s prizorišča zločina, kjer se je zgodil samomor,« je rekel policist. Vzel sem jih in se mu zahvalil. Prosil sem Marka, naj jih shrani. »Greva sedaj še do gospe Štajner?« me je nato vprašal, ko sva stopila iz hiše. »Da. Zanima me, če je karkoli videla,« sem mu odgovoril.

Šla sva do hiše gospe Štajner in potrkala na vrata. Čez nekaj trenutkov nama jih je odprla in prijazno dejala: »Dober dan, gospod inšpektor. Kako vam lahko pomagam?« »Zastavila vam bova nekaj vprašanj. Nič drugega,« sem ji odgovoril in gospa Štajner naju je spet povabila hišo. »Ste slišali za gospoda Juga?« sem jo najprej vprašal. »Kaj se je sploh zgodilo? Videla sem policijo in reševalce. Kasneje pa so iz hiše pripeljali truplo, zavito v nekakšno črno folijo,« je zmedeno pojasnjevala. Ob tem se je v roki poigravala s tankim zlatim prstanom. »Lep prstan,« sem rekel. »Hvala, dobila sem ga od moža,« mi je odvrnila. »Niste okoli dvanajste ure videli pri sosedih nič sumljivega?« sem jo vprašal. »Em …, ne. Seveda ne … Čistila sem po hiši,« je povedala gospa Štajner, pri tem se ji je zelo zatikalo. Prav tako se je kar naprej poigravala s svojim prstanom. Razgledal sem se po njeni hiši. Vse pohištvo je bilo polno prahu in ponekod so pajki spletli pajčevine. Gospa Štajner je lahko počela veliko stvari, čistila pa zagotovo ni. »Dobro, gospa Štajner. To bi bilo zaenkrat vse. Hvala,« sem ji rekel in se z Markom odpravil iz njene hiše.

»Pojdiva še do gospoda gostilničarja. Zanima me, kako bo pojasnil sporočila na telefonu,« sem mu rekel. Z Markom sva sedla v avto in se odpeljala do križišča, kjer stoji vaško gostišče. Avto sva parkirala pred gostiščem in potrkala na vrata. »Kdo je?« se je če nekaj trenutkom oglasil gostilničar. »Dober dan, gospod gostilničar. Saj se naju spomnite, mar ne?« sem mu odvrnil. Ko je odprl vrata, sva vstopila, on pa naju je živčno vprašal: »Kako vama lahko pomagam?« »Če se spomnite, sva vam pri prejšnjem srečanju vzela računalnik in telefon,« sem mu osvežil spomin. »Da,« je odgovoril gostilničar in glasno pogoltnil slino. »Veste, nekaj smo odkrili,« sem mu nato rekel. Mark mi je podal njegov telefon. »Tule je sporočilo izpred dveh tednov – Amanda, veš, da zahtevam denar, sicer bom vse povedal. – Ves čas ste ji grozili, vse do čajanke. Bi jo morda ubili?« sem hotel vedeti, ko sem prebral njegovo sporočilo. »Ubil? Pa saj jo je ubil gospod Jug,« je bil zmeden gostilničar. »Preiskava uradno še ni končana. Vse poti so še odprte. Razložite mi, prosim, kaj vsa ta sporočila pomenijo,« sem nadaljeval pogovor. »Ne morem,« je rekel gospod gostilničar, njegove oči so postale solzne. »Lahko vas obtožim oviranja preiskave,« sem mu pojasnil. Nastala je tišina. »Začelo se je nekaj časa nazaj. Kak mesec. Amanda mi je povedala veliko skrivnost. Rekel sem ji, da je ne bom izdal. Kasneje pa sem ugotovil, da bi to lahko izkoristil. Morate razumeti. Bil sem obupan. Vas je majhna in posel je slab. Potreboval sem denar. Zato sem jo izsiljeval, da mi mora plačevati v gotovini, sicer jo bom izdal. Zaradi tega sva se zadnje čase veliko prepirala in to je tudi razlog, zakaj je prišlo do prepira na čajanki,« je s solzami v očeh razložil gospod gostilničar. »In kakšna je bila ta skrivnost?« sem hotel izvedeti. »Amanda mi je zaupala, da ima afero z gospodom Jugom. Rekla je, da se ne moreta upreti svojim čustvom,« je žalostno povedal gospod gostilničar. »Hvala, to bi bilo vse,« sem mu rekel in z Markom sva odšla iz vaškega gostišča.

»Kaj pa sedaj, gospod?« me je vprašal Mark, ko sva sedla v avto. »Nič. Pojdiva na policijsko postajo, morda se bova še česa domislila,« sem mu rekel. Marko je prižgal motor avtomobila, obrnil je avto in zavil na levo. Peljala sva se mimo hiše gospe Vovk in nato zapustila vas. Tako kot prejšnja dneva, sva se peljala po zaviti in stari cesti mimo hribovite pokrajine. Čez dobre pol ure sva prišla v Ljubljano. Ura v avtu je kazala deset čez tri. Z Markom sva imela še veliko časa. V petih minutah sva prišla do policijske postaje. Parkirala sva in se odpravila do najine pisarne. Mark je odklenil vrata in prižgal luči. »Po moje je primer rešen,« je takoj, ko sva vstopila, glasno razmišljal. »Jaz pa mislim, da ni,« sem mu odvrnil. »Pa saj se vse ujema,« je nato rekel Mark. »Ne ujema se prav vse,« sem še vedno vztrajal pri svojem. »Ampak poglejte. Amanda je gostilničarju povedala, da je zaljubljena v gospoda Juga in on jo je izsiljeval. Skrivnost na čajanki je tako rešena. Gospod Jug varanja ni prenesel in se je ubil. Primer rešen,« mi je razložil Mark. »Tisto ni bil samomor, temveč naklepni umor, ki pa je bil rahlo nepremišljen,« sem mu rekel. »Umor?« je bil ves začuden Mark. »Tako je,« sem mu odvrnil. »Ampak …, saj ste videli poslovilno pismo,« je bil Mark še vedno zmeden. »Prav imaš, res sem ga. A me dve stvari pri tem samomoru zelo motita. Poslovilno pismo in roka, s katero se je ubil,« sem mu odvrnil. »In kaj vam pri tem ni všeč?« je zanimalo Marka, ki je postajal vse bolj zmeden. »Včeraj, ko sva obiskala Jugova, sem šel z gospodom Jugom po povabilo na čajanko. Gospod Jug je imel poškodovano desno roko. Mislim, da je rekel, da je padel z lestve. Ni je mogel stegniti in pobrati pisma s police. Ubil pa se je z desno roko,« sem mu povedal. »Kaj pa poslovilno pismo, gospod?« me je nato vprašal Mark. »V poslovilnem pismu je izrazil ljubezen do svoje žene. Napisal je, da je svoj greh poplačal s smrtjo. Ampak pismo je bilo napisano v naglici, precej razmazano in umazano od črnila. Ni bilo napisano iz ljubezni. Nekdo ga je prisilil v to,« sem mu razložil. Mark ničesar ni odgovoril. »Ne razumem sporočila na glasbeni skrinjici. »Nikoli mi ne boš vzela, kar je mojega.« Tega ni vrezal gospod Jug. Tudi če se je ubil, je v pismu napisal, da je gospa Jug njegov največji zaklad. Zakaj bi Amanda hotela gospo Jug. To ni logično,« sem ugotavljal. »Kaj pa tisto, kar je gospa Vovk napisala v vabilu: Nikoli ne bo minilo.?« me je vprašal pomočnik Mark. »Nisem povsem prepričan, lahko bi bila mišljena ljubezen. Morda ga je ljubila ves čas, sedaj pa sta se zapletla v afero. A ni povsem logično. In tisto poslovilno pismo gotovo ni prišlo iz srca. Sporočilo na glasbeni skrinjici in to na vabilu ter seveda poslovilno pismo se ne ujemajo. Še posebej izstopa glasbena skrinjica. Povsem prepričan sem, da je bil gospod Jug umorjen,« sem zamišljeno odgovoril. »Gospod, tu je še slika gospoda Juga, ki sedi mrtev na stolu,« je rekel Mark in mi podal sliko. S pisalne mize sem vzel magnet in sliko pritrdil zraven slike gospe Vovk. Staro sliko gospoda Jug pa sem snel s table in jo odložil na mizo. »Poglejva, če nama bo desna tabla sedaj bolj koristila,« sem rekel Marku in vzel flomaster. Prečrtal sem gospoda Juga s stolpca osumljencev. »Gospod, sedaj ko imava dva umora oziroma jaz še vedno mislim, da je eden samomor, naj vam prinesem še eno tablo?« je vprašal Mark. »To ne bo potrebno. Veš, prepričan sem, da morava razvozlati dva umora. Vse bo razkrilo obdukcijsko poročilo. Če je imel gospod Jug res poškodovano desno roko, je to umor. Najprej se posvetiva primeru gospe Vovk,« sem mu odvrnil in snel pokrovček s flomastra. »Torej, kdo je imel najboljšo priložnost izmed vseh osumljencev?« sem vprašal. »Priložnost so imeli vsi, a če vprašate mene, jo je imel Amandin brat. Lahko pa bi bila tudi gospa Jug,« mi je odgovoril Mark. »Dobro. Pri priložnosti narediva kljukico pri Bojani Jug in Rudolfu Vovku,« sem rekel in narisal dve kljukici. »Kaj pa motiv?« je nato vprašal Mark. »Glede motiva nisem povsem prepričan. Če se osredotočiva na gospo Jug in Amandinega brata, ima gospa Jug večji motiv kot Amandin brat. To je ljubezen, kar bi pojasnilo glasbeno skrinjico: »Nikoli mi ne boš vzela, kar je mojega.« Ampak glede tega nisem povsem prepričan. Poslovilno pismo nasprotuje temu, kar piše na skrinjici. Sporočilo na skrinjici in poslovilno pismo ne gresta skupaj,« sem razložil Marku. »Kaj pa gostilničar?« je nato vprašal Mark. »Ne, mislim, da on ni bil. Saj nama je priznal, kaj je storil. Ni bil on. Prav tako mu ne bi uspelo dobiti strupa,« sem mu rekel. »Morda ima pa Amandin brat motiv,« je dodal Mark. »Jaz ga ne vidim ... Se je odvetnik že oglasil, morda tam kaj ugotoviva,« sem ugotavljal. »Ne še, gospod. Pojdiva raje na gospoda Juga. Jaz še vedno vztrajam pri tem, da se je gospod Jug ubil. Poslovilno pismo to dokazuje.« je Mark vztrajal. »Ne prehitevajva, Mark. Dokler ne bo gospod Pečko poslal obdukcijskega sporočila, ni nič stoodstotno,« sem pojasnil. »Če je bil umorjen, kdo bi ga lahko ubil? Verjetno sta le on in gospa Jug vedela, kje je skrita pištola. Je bila mar ona?« je bil zmeden. »Saj, to je tisto, zaradi česar sem tako zmeden glede sporočila na glasbeni skrinjici in poslovilnega pisma. Če bi gospa Jug ubila gospo Vovk, bi to naredila zaradi tega, ker sta imela afero. Ampak moža bi dobila nazaj, zakaj bi potem ubila še njega. To ni smiselno. Če si nekaj tako močno želiš, da si pripravljen ubijati, zakaj bi se nato te stvari oziroma osebe hotel znebil? Nima smisla,« sem razložil Marku. »Ampak kako naj bi gospa Jug izvedela za afero? Tudi če sta si gospod Jug in gospa Vovk dopisovala, so računalnik in telefon ukradli,« je rekel Mark. »Prav imaš. To je zelo zanimivo«, sem odvrnil: »Je imela gospa Vovk v svoji hiši telefon ali računalnik?« »Točno, gospod. Imela je telefon, a ga je policija preverila in ni našla nič posebnega ali nenavadnega. Ni videti, da bi si kaj dopisovala,« je dejal Mark. »Imaš njen telefon?« sem vprašal Marka. »Moram ga iti iskat. Shranjen je v zgornjem nadstropju, v sobi z dokazi,« je rekel Mark in se odpravil iz pisarne. Zrl sem v tablo in poskušal ugotoviti, kaj se dogaja. Nekatere stvari so mi bile že skoraj povsem jasne, še vedno pa so bile v primeru določene luknje, ki jih je bilo potrebno zakrpati. »Nisem povsem prepričan,« sem rekel sam sebi. V sobo se je vrnil Mark z roza mobilnim telefon, pospravljenim v vrečki za dokaze. Iz predala sem vzel rokavice in si jih nadel, da ne bi uničil kakega dokaza ter iz vrečke vzel telefon. Pogledal sem sporočila in klice, a tako kot je rekel Mark, ni bilo nič posebnega ali nenavadnega. »Pošlji to v laboratorij. Naj poskusijo odkriti vsa izbrisana sporočila,« sem rekel Marku in telefon položil nazaj v vrečko, si snel rokavice ter jih vrgel v koš. »Gospod, na poročilo lahko čakava tudi dva dni,« je rekel Mark. »Nič hudega. Imava dovolj časa. Kaj pa se lahko zgodi?« sem mu rekel. V naslednjem trenutku je zazvonil telefon. Mark je odšel do telefona in rekel: »To je številka odvetnika gospe Vovk.« »Pusti meni,« sem mu rekel in se oglasil. »Dober dan. Sem doktor Uroš Zajc. Menda ste me klicali?« je rekel odvetnik gospe Vovk. »Dober dan, gospod Zajc. Moje ime je Martin Novak, sem višji kriminalistični inšpektor. Rad bi se pogovoril glede Amande Vovk,« sem mu rekel. »Seveda. Slišal sem, da so jo umorili. Kako vam lahko pomagam?« je začel. »Zanima me njena oporoka,« sem mu odgovoril. »Amanda je vse zapustila svojemu bratu. Podjetje, svojo hišo, vse.« je pojasnil gospod Zajc. »Čisto vse?« sem bil radoveden. »Vse. Rekla je, da najbolj zaupa svojemu bratu,« je še dodal. »Hvala. To bi bilo vse. Lep dan še naprej,« sem se poslovil. »Hvala in nasvidenje,« se je poslovil tudi gospod Zajc. Odložil sem telefon. »Kaj je rekel?« je zanimalo Marka. »Rudolf Vovk ima sedaj močan motiv,« sem odgovoril. »Zakaj?« je bil radoveden Mark. »Amanda mu je zapustila vse, sedaj je on lastnik podjetja. Jutri ga bova obiskala in malo povrtala vanj. Morda bo kaj priznal. Ampak še vedno me moti gospod Jug. Amandin brat nima nobenega motiva, da bi ubil njega,« sem mu razložil. »Kaj pa, če sta na delu dva storilca?« je zanimalo Marka. »Morda. Čeprav je malo verjetno, da jo je ubil lastni brat. Zakaj bi potem vrezal na glasbeno skrinjico: Nikoli mi ne boš vzela, kar je moje,« sem mu rekel. »Kaj pa, če se je tudi tako hotel oprati suma? Morda je želel, da bi posumili nekoga drugega. In morda je celo on ubil gospoda Juga, da bi preusmeril pozornost,« je rekel Mark. »To je dobra teorija. Ampak kako bi vedel, kje je pištola. Gospod Jug je rekel, da jo imata z ženo pod ključem,« sem mu odvrnil. »Morda je prišel v hišo z drugim orožjem, pa je slučajno našel pištolo in ga ubil. Tako bi se sled za njim povsem izgubila. To je zelo smiselno,« je razložil Mark. »Povsem mogoče, a mislim, da to ni to. V tvoji zgodbi so še vedno določene stvari, ki meni niso povsem logične. Čeprav teorija ni slaba,« sem mu rekel. »Potem pa ne vem, gospod. Če ni gospoda Juga ubil Rudolf Vovk, je ta naredil samomor,« je vztrajal Mark. »Nisem prepričan. Še nekaj se mi zdi sumljivo,« sem rekel. »Kaj?« je vprašal Mark. »Obnašanje gospe Štajner. Ko sva jo danes obiskala, je rekla, da je v času zločina čistila po hiši. A hiša je zelo prašna in umazana. Ponekod so nastale že pajčevine. Ta hiša ni videla čiščenja že nekaj let. Prav tako se je med izpraševanjem igrala s svojim poročnim prstanom. Ko sem bil majhen, sem imel dolge lase. In vedno, ko sem bil živčen, sem okoli prsta ovijal lase in se z njimi igral. Podobno je danes počela gospa Štajner,« sem razložil Marku. »Prav imate, res je bila videti živčna,« je dodal. »Kaj pa sedaj, gospod?« je čez nekaj trenutkov vprašal Mark. »Za danes končajva. Prepolno glavo imam. Naspiva se, jutri pa naprej. Res ne razumem, kako se lahko dogajajo takšne stvari v tako majhni vasici,« sem mu odvrnil. Mark mi je prikimal. »Dobro, gospod, se torej vidiva jutri?« ga je zanimalo. »Da. Jutri med deveto in deseto,« sem mu rekel in Mark je prikimal. Ugasnila sva luči, zaklenila vrata in se odpravila do parkirišča. Vsak je sedel v svoj avto. Skupaj sva zapeljala s parkirišča, si pomahala v slovo, nato pa je vsak zavil v svojo smer.

V nekaj minutah sem prišel do bloka. Parkiral sem in se odpravil do dvigala. Dvigalo je bilo že v pritličju. Zato sem samo odprl vrata, pritisnil gumb in se odpeljal v zadnje nadstropje. Vrata najinega stanovanja so bila odklenjena. Vstopil sem in se preobul. Ko sem prišel v dnevno sobo, sem na kavču zagledal ženo. Spala je. Televizor je bil prižgan, zato sem ga ugasnil. Sedel sem k ženi, da bi jo pokril, a se je prebudila. »Kako si?« sem jo vprašal. »Danes sem ostala doma. Kmalu ko si odšel, sem bruhala in zelo slabo sem se počutila,« mi je odvrnila. »Bova šla k zdravniku?« sem jo nato zaskrbljeno vprašal. »Jutri bom še počakala. Če ne bo nič bolje, bom šla k zdravniku,« mi je odgovorila. »Dobro. Pojdiva spat. Saj veš, kaj pravijo ... Spanec je boljši kot žganec,« sem ji rekel in odpravila sva se v zgornje nadstropje. Preoblekla sva se in se odpravila v posteljo. Nekaj časa sva še klepetala. Budilko sem navil za ob pol osmih. Zaradi utrujenosti sva oba zaspala …

 

ČETRTO POGLAVJE

Prebudil sem se že ob sedmih, saj nisem mogel spati. Veliko stvari me je skrbelo, najbolj pa dvojni umor, ker je bilo toliko stvari nejasnih. Seveda me je skrbelo tudi zdravje moje žene, a sem bil prepričan, da ni nič hudega. Nekaj časa sem se še premetaval po postelji in poskusil zaspati, a sem vstal že pred pol osmo. Ženo, ki se je med spanjem odkrila, sem pokril, jo poljubil na lice in odšel v kopalnico. Privoščil sem si hladno prho, si umil zobe in se oblekel. Odšel sem v spodnje nadstropje ter si skuhal kavo. Ves čas sem premišljeval o primeru, veliko možnosti je bilo ... Storilec bi bil lahko Rudolf Vovk, saj bi tako prišel do denarja, ali pa morda gospa Jug. Bilo pa je še toliko neodgovorjenih vprašanj. Vedel sem, da se bo treba pogovoriti še z Amandinim bratom Rudolfom, morda lahko z Markom še kaj izvlečeva iz njega. Na tihem sem si želel, da bi storilec kar priznal, tako sem bil vajen. Kmalu je zazvonila budilka, kar je pomenilo, da je ura pol osmih. Slišal sem ženo, kako je vstala in se čez nekaj trenutkov tudi ona odpravila v kopalnico. Kavo sem popil že do konca, ko je tudi ona prišla v s spodnje nadstropje. »Danes si pa zgoden,« je rekla. »Nisem mogel spati. Primer me muči,« sem ji odgovoril. »Bova kaj pojedla?« sem jo nato vprašal, prikimala je in se nasmehnila. Pripravila sva si obilen zajtrk, saj zaradi preiskave čez dan nisem imel veliko časa misliti na hrano. Ko sva pozajtrkovala, je bila ura že deset čez devet, zato sem hitro vzel še svojo značko in se obul. »Se vidiva zvečer,« sem ji rekel. »Ujemi zločinca,« mi je dejala in mi pomahala v slovo. Odšel sem. Pohitel sem do dvigala in pritisnil tipko. V nekaj trenutkih je dvigalo prispelo. Pripeljal sem se v pritličje in pohitel do avtomobila, saj sem želel na policijsko postajo priti čim prej. Prepričan sem bil, da je Mark že tam, saj vedno pride zgodaj, čeprav živi na drugem koncu Slovenije. Sedel sem v avto in se hitro odpeljal.

Tja sem prišel v nekaj minutah, parkiral avto in odšel v pisarno. Kot sem predvidel, je bil Mark že tam. »Dobro jutro. Kdaj si pa že prišel?« sem ga pozdravil, ko sem vstopil. »Oh, tu sem že pol ure,« mi je odgovoril Mark. Pogledal sem na uro, ki je bila nad pisalno mizo. Kazala je pol desetih. Lotila sva se raziskovanja, saj sem hotel ta primer rešiti čim prej. Bila sva že na dobri sledi, a je bilo vseeno še toliko nepojasnjenega. »Je obdukcijsko in forenzično poročilo že prišlo?« sem vprašal Marka in odšel do belih tabel. »Ne še, gospod. Prišlo je le obvestilo, da ju lahko pričakujemo do enih popoldan,« mi je odvrnil Mark. »Kaj pa poročilo iz laboratorija glede izbrisanih sporočil na Amandinem telefonu?« sem še hotel izvedeti. »V najboljšem primeru ga lahko pričakujeva danes zvečer. Drugače pa ga dobiva jutri zjutraj oziroma dopoldne,« je Mark odgovoril. »Ste kaj ugotovili?« me je vprašal čez nekaj trenutkov. »Žal ne. Zaenkrat vem toliko kot včeraj,« sem odvrnil. »Dokler ne dobiva vseh treh poročil, ne bom povsem prepričan,« sem pojasnil in na glas razmišljal: »Vseeno se mi pa zdi, da je naš storilec nepreviden.« »Zakaj?« je zanimalo Marka. »Ker se določene stvari ne ujemajo,« sem dodal. »Kaj pa, če je na delu več storilcev?« je nadaljeval Mark. »Mislim, da ne. Če bi bila dva storilca, ima Rudolf Vovk največji motiv za umor svoje sestre. Ampak … kdo bi potem ubil gospoda Juga? Prepričan sem, da je nekdo ubil gospo Vovk in nato ubil še gospoda Juga, njegovo smrt pa je hotel prikazati kot samomor. Kot pa sem že rekel, se sporočilo na skrinjici in poslovilno pismo ne ujemata. Lahko bi bila dva storilca, a nikakor ne vidim motiva še za umor gospoda Juga. Zaenkrat vztrajam pri tem, da je bil storilec eden,« sem razložil. »Saj vam pravim, gospod, primer je rešen. Gospod Jug ubije gospo Vovk. Takšnega življenja ne zmore. Napiše poslovilno pismo in se ubije. Čisto preprosto,« je odvrnil Mark. »Kako pa pojasniš njegovo roko?« sem ga vprašal. »Morda se je pretvarjal ali pa se je delal ubogega. Kaj pa vem zakaj ... Prenehajva napenjati možgane. Če obdukcija sporoči, da gospod Jug nima poškodovane desne roke, je primer rešen,« je mirno razložil Mark. »Bova videla,« sem zamišljeno odvrnil. Po nekaj minutah je zvok računalnika opozoril, da je prišla elektronska pošta. Mark je hitro skočil do računalnika. »Prišlo je samo forenzično poročilo,« je pojasnil. »Kaj pravi?« sem hotel takoj izvedeti. »Karolina je napisala, da so na pištoli našli zgolj prstne odtise gospoda Juga. Prav tako na poslovilnem pismu. Ko sva odšla, so v sobi na tleh našli tudi naboj. To potrdi mojo teorijo o samomoru, gospod. Našli so le prstne odtise gospoda Juga,« je povedal Mark. »Počakajva še na obdukcijsko poročilo,« sem ga hotel pomiriti. Čez nekaj trenutkov je zazvonil telefon. »Bom jaz,« sem rekel in se oglasil: »Martin Novak, višji kriminalistični inšpektor. Kako vam lahko pomagam?« »Gospod inšpektor, v vasici Volnik se je ponovno zgodila nesreča. Hišo gospe Štajner je iz nepojasnjenih vzrokov razneslo. Pred nekaj minutami je klicala gospa Jug in povedala, kaj se je zgodilo. Hitro pojdite tja,« je v naglici pojasnil policist, ki naju je poklical. Odložil sem slušalko in zaklical Marku: »Pohiteti morava v vasico Volnik. Spet!« Mark je hitro ugasnil luči in računalnik, zaklenil vrata in me zmedeno in radovedno vprašal: »Kaj se je zgodilo?« »Hiša gospe Štajner je eksplodirala,« sem mu odvrnil. »Pa je eksplozija ubila gospa Štajner?« ga je zanimalo. »Verjetno,« sem mu negotovo odvrnil in nadaljeval: »Ta vasica je res obupna. Najprej se zgodi en umor. Nato še en, a zakrinkan v samomor. Sedaj pa pride še do eksplozije ... In na koncu bova odkrila, da je bil tudi to umor,« sem nekoliko prestrašeno na glas razmišljal. Zdelo se mi je grozno, da se je v tako majhni vasici zgodilo toliko hudega. »Pa saj je umrla že skoraj vsa vas,« je malo sarkastično dodal Mark.

Odhitela sva do parkirišča in sedla v policijski avto. Tokrat je prostor voznika zasedel Mark. Hitro sva se odpeljala do vasice Volnik. Kot že nekaj dni zapored sva se peljala po vijugasti podeželski cesti. V dobre pol ure sva prispela na cilj. Takoj sva se odpeljala do križišča, ki je bilo na sredini vasi in zavila na levo. Kmalu sva prispela do hiše gospe in pokojnega gospoda Juga. Sosednja hiša, v kateri je živela gospa Štajner, je bila v obupnem stanju. Vse je bilo zažgano, uničeno in razbito. Pred hišo gospe Štajner so bili parkirani gasilsko vozilo, policijski avtomobil, reševalno vozilo in kombi forenzične ekipe. Ker je bilo vozil toliko, sva morala parkirati ob hiši gospe Jug. Okoli hiše so stali trije policisti, saj je veliko radovednih vaščanov želelo izvedeti, kaj se dogaja. Z Markom sva izstopila iz avtomobila, pokazala sva svoji znački in vstopila v uničeno hišo gospe Štajner. Iz hiše so ravno odhaja gasilci in reševalca, ki sta na vozičku peljala zažgano truplo gospe Štajner. Ob pogledu na truplo se mi je vsebina želodca skoraj dvignila. Truplo sta takoj pokrila s črno prevleko in se odpravila iz hiše. Za njima pa je šel gospod Pečko. »Dober dan, gospod inšpektor. Tokrat ni veliko za povedati. Žrtev je bila razstreljena. Verjetno se je vnela neka snov. Živo jo je zažgalo, prav tako ima zdrobljena vsa tkiva. Tokrat ne potrebujete obdukcijskega poročila, saj je zelo očitno, kaj se je zgodilo. Obdukcijsko poročilo za prejšnjo žrtev pa sem vam že poslal pred dobrimi tridesetimi minutami,« je rekel in odšel za reševalcema. »Verjetno ga je poslal ravno, ko sva odhajala,« je rekel Mark, prikimal sem. V hiši je bila vsa forenzična ekipa, ki je zbirala sledi in možne dokaze. »Kaj se je zgodilo?« sem vprašal Karolino. »Raziskave nismo še povsem opravili. Ampak gospod inšpektor, nismo prepričani, da je bila nesreča. Odkrili smo, da je nekdo v plinski vod pri kaminu zvrtal luknjo. Celotna hiša se je napolnila s plinskimi hlapi,« je pojasnila Karolina. »In kako je prišlo do eksplozije?« me je zanimalo, saj nisem razumel. »Nismo povsem prepričani. Plin je moral priti v stik z ognjem, zato je prišlo do eksplozije. Žrtev je takoj umrla,« je rekla Karolina. Vrata, ki so vodila v kuhinjo, so bila čisto raztreščena. »Zakaj so ta vrata najbolj poškodovana?« sem vprašal. »Sumimo, da je prišlo tu do eksplozije,« je dejala Karolina. »Ste morda pri teh vratih našli kaj sumljivega?« sem bil radoveden. »Nekaj delčkov zažganega papirja in morda tudi delček lepilnega traku,« je odgovorila. »Zelo zanimivo,« sem dodal. »To bi bilo lahko karkoli,« je pripomnila. »Ste odkrili še kaj nenavadnega?« sem vprašal. »Vsa okna so bila zaprta, razen okno v kuhinji,« je odgovorila. »Torej mislite, da ni šlo za nesrečo?« sem iskal pojasnilo. »Nismo povsem prepričani, saj smo v plinskem vodu odkrili luknjo. Ta se ne naredi kar sama,« je še dodala Karolina. Prikimal sem. Poklical sem Marka, saj sem hotel izprašati še gospo Jug in seveda Rudolfa Vovka. Odpravila sva se iz hiše.

Odšla sva do gospe Jug, potrkala na vrata in nekaj trenutkov čakala, preden se je oglasil ženski glas: »Prosim?« »Dober dan, gospa Jug, sem Martin Novak, višji kriminalistični inšpektor, in z menoj je moj pomočnik Mark Kovač. Saj se naju spomnite, mar ne?« sem vprašal. Vrata so se odprla in gospa Jug naju je povabila v hišo. Sedli smo v kuhinjo. »Verjetno veste, zakaj sva tu. Prosim, povejte mi vse, kar se je zgodilo,« sem prosil gospo Jug. »Gospa Štajner se vsako jutro odpravi na kratek sprehod po vasi, ki traja dobre pol ure. Pravi, da ima staro in slabo hrbtenico, zato jo mora malo razgibati,« je začela pripovedovati gospa Jug. »Kdaj pa je danes odšla?« sem hotel vedeti. »Odšla je okoli devete ure zjutraj. Čez dobre pol ure se je vrnila. Po dveh minutah, ko je vstopila v hišo, se je zaslišala močna eksplozija! Skozi dnevno sobo sem videla, da hiša gori. Kako grozna nesreča … Vsi ostali sosedje so bili v tem času na njivah in travnikih, saj je poletje in začenjajo z delom bolj zgodaj. Ko so zaslišali pok, so pritekli pogledat. Takoj ko sem videla, kaj se je zgodilo, sem poklicala gasilce in policijo,« je razložila gospa Jug. »Kdaj ste poklicali?« me je zanimalo. »Dvajset minut pred deseto,« je odgovorila gospa Jug. »In kaj ste počeli v času, ko je bila gospa Štajner na sprehodu?« sem bil radoveden. »Molila sem za svojega moža in pospravljala njegove stvari,« je odgovorila gospa Jug. »Ste včeraj in danes zjutraj opazili karkoli sumljivega pri gospe Štajner? Ste opazili karkoli sumljivega nasploh?« sem nadaljeval z vprašanji. »Nič posebnega. Gospa Štajner se je vedla kot zmeraj. Nič nenavadnega nisem opazila,« je rekla gospa Jug. »Hvala, gospa Jug. Moje sožalje ob izgubi vašega moža,« sem še dodal, preden sva se z Markom poslovila in se odpravila iz njene hiše.

»Kaj mislite?« me je vprašal Mark. »Mislim, da je ta vasica grozna,« sem odvrnil. »Kaj pa mislite o gospe Jug?« je Mark nadaljeval. »Malo je sumljiva. Bova videla, kako se bodo stvari razpletle. Pojdiva sedaj do brata gospe Vovk,« sem dejal. Odpeljala sva se naravnost do Amandinega brata Rudolfa Vovka. Prišla sva do novejše in modernejše hiše, ki je bila zgrajena med starimi, kmečkimi hišami. Izstopila sva iz avtomobila in potrkala. Čez nekaj trenutkov sva zaslišala: »Ja?« »Dober dan, gospod Vovk, saj se naju spomnite. Moje ime je Martin Novak. Sem višji kriminalistični inšpektor in …« sem naju hotel ponovno predstaviti, ko so se vrata odprla. »Kar naprej,« je rekel gospod Vovk. Vstopila sva v njegovo hišo. Odšli smo v kuhinjo in sedli za mizo. »Kako lahko pomagam?« je vprašal. »Ste slišali za gospo Štajner?« sem začel. »Da. Eksplozija se je slišala do tu. Grozno,« je gospod Rudolf Vovk odgovoril. »Danes nisva tu zaradi Alme Štajner. Gospod Rudolf, nekaj me zanima glede vaše sestre,« sem nadaljeval. »Kaj pa?« me je vprašal. »Ali veste, da vam je sestra zapustila vse svoje premoženje, svoje podjetje, svojo hišo? Vse ... Bi bili pripravljeni celo ubijati, da bi ves njen denar dobili prej? In ne bi čakali na njeno naravno smrt, gospod Vovk?« sem hotel vedeti. V naslednjem trenutku je Rudolf Vovk prebledel. Zdelo se je, da bo izgubil zavest. »Vedel sem, a je zaradi denarja ne bi nikoli ubil. Bila je moja sestra,« je prestrašeno in nekoliko užaljeno pojasnil. »Kako ste izvedeli, da vam je Amanda zapustila vse?« sem ga vprašal. »Gospa Gracar,« je rekel. »Gospa Gracar?« sem bil začuden. »Da. Veste, zakonca Gracar živita že dolgo v tej vasi. Z Amando se vse od njenega prihoda v to vas niso nikoli dobro razumeli. Verjetno veste, da ju je Alma Štajner predstavila njej in Amanda jima je ponudila službo. Kar naprej so se prepirali, Amanda jima je celo grozila, da bosta odpuščena ali pa bosta morala delati brez plačila. Nikoli se niso dobro razumeli. Ko pa sem se jaz preselil v vas, sem Amandi rekel, naj jima da še eno priložnost. Prosil sem jo, naj do njiju ne bo tako stroga. Počasi so se njihove težave razrešile. No, ne povsem. Enkrat mi je gospa Gracar rekla, da bi veliko raje videla mene kot lastnika podjetja in Amando pribito na križu. Seveda ni mislila resno,« je razložil gospod Vovk. »Je še kdo drug vedel za spore med gospo Vovk in zakoncema Gracar?« sem ga vprašal. »Ne, nihče. Ko sem se preselil v vas, sem se z njima spoprijateljil. Zelo sta mi zaupala, zato sem se pogovoril z Amando in vse se je uredilo,« je povedal Rudolf Vovk. »Dobro. Sedaj me pa zanima, ali ste morda včeraj ali danes zjutraj opazili karkoli nenavadnega?« sem še hotel vedeti. »Sedaj, ko ste vprašali, se spomnim, da sem včeraj slišal gospo Jug in gospo Štajner, kako se prepirata. Šel sem na večerni tek in ko sem pritekel do njunih hiš, sem ju slišal. Nisem hotel, da bi me opazili, zato sem se še pravočasno obrnil in šel domov,« je rekel Amandin brat. »Ste morda slišali, o čem sta se prepirali?« sem ga vprašal. »Nisem dobro razumel. A mislim, da sem slišal reči gospo Štajner: Do jutri,« je odgovoril. »Do jutri?« sem ga vprašal. »Da. Nisem povsem prepričan, kaj bi to lahko pomenilo,« je dodal gospod Vovk. »Hvala in nasvidenje,« sem še odvrnil, ko sva z Markom odpravila iz hiše.

»Kam greva sedaj?« me je vprašal Mark, ko sva izstopila. »Pojdiva do zakoncev Gracar. Zanima me, kaj sta prikrivala in zakaj, ko sta nama lagala o smrti gospe Vovk,« sem bil kratek. Sedla sva v avto in hitro zapeljala proti križišču. Na križišču sva zavila desno, mimo gostišča in se odpeljala do hiše gospe in gospoda Gracar. Parkirala sva in potrkala na vrata. »Kdo je?« se je kmalu oglasil ženski glas. »Dober dan, gospa Gracar. Saj se naju spomnite,« sem povedal. Gospa Gracar je odprla vrata. Vstopila sva in ponovno sedla na stola v dnevni sobi. Zakonca Gracar pa sta sedla na zofo. »Dober dan. Ponovno bi vama rada zastavila nekaj vprašanj glede vaše prijateljice Amande Vovk. Slišal sem, da niste imeli ravno prijateljskega odnosa. Menda je bila med vami vedno vroča kri,« sem začel z izpraševanjem. Gospa Gracar je zavzdihnila iz začela govoriti: »Prav imate, z gospo Vovk se nikoli nismo dobro razumeli. No, na začetku smo se. Veste, ko se je Amanda preselila v vas, naju je Alma predstavila. Zdela sva se ji sposobna, zato naju je zaposlila. Na začetku sem bila njena osebna tajnica, moj mož pa tajnik izvršnega direktorja. Podjetju je šlo zelo dobro, ni bilo večjih težav. Ko pa je šlo na tesno, je znala biti Amanda brezsrčna. Prišel je čas, ko je odpustila veliko ljudi. Prosila sva jo, če lahko naredi izjemo. Dobila sva drugi zaposlitvi, za kar sva ji bila zelo hvaležna. Kasneje pa se je plača zelo znižala, zato so se med nami začeli prepiri. Nisva vedela, ali bova odpuščena ali ne. Vedela pa sva, da naju za najino delo premalo plačuje. Seveda sva se zavedala nastale krize, mnoga podjetja so šla v stečaj. Amanda je bila prepričana, da naše podjetje ne bo propadlo. Tako hudo pri nas res ni bilo. Kasneje se je v vas preselil še njen brat. Kmalu smo se spoznali, zelo sva mu zaupala. Prosil je Amando, naj se malo umiri in jo na koncu tudi prepričal, da sva lahko obdržala službo in spet imela pošteno plačo. Naš odnos se je nekoliko popravil, nismo pa se več tako dobro razumeli. Amanda ni prenesla, da bi ji kdo postavljal pravila ali ji kakorkoli nasprotoval. »Menda ste rekli, da bi raje videli, da je njen brat lastnik podjetja, ona pa pribita na križu. Predvsem pa me zanima, kako ste izvedeli za oporoko,« sem hotel vedeti. »Za oporoko sem izvedela, ko sem bila njena tajnica. Res je, da sem to rekla, a seveda nisem mislila resno,« je odvrnila gospa Gracar. »Torej niste bili tako jezni in je niste tako sovražili, da bi jo ubili?« sem čisto mirno in resno vprašal gospo Gracar. »Ubili? Bila sem jezna nanjo, nikoli pa je ne bi ubila,« je prestrašeno odgovorila gospa Gracar. »Zakaj ste nama prej lagali?« sem jo vprašal. »Nisem hotela, da bi njen brat postal osumljenec, če bi vam povedala za oporoko. Zelo dober človek je, Amanda ga je imela zelo rada,« mi je razložila gospa Gracar. »Seveda,« sem potrdil in nadaljeval: »Verjetno sta slišala za gospo Štajner. Ste v zadnjih dneh pri njej opazili karkoli nenavadnega?« »Zelo grozno. Eksplozija se je slišala do sem. Le kdo bi ji želel kaj hudega?  Drugače pa nisva opazila nič nenavadnega,« je pojasnila gospa Gracar. »Hvala za pojasnilo in nasvidenje,« sem zaključil pogovor. »Nasvidenje,« je rekel tudi Mark, preden sva odšla.

»Kaj pa sedaj?« je zanimalo Marka. »Pojdiva v najino pisarno. Zelo me zanima, kaj pravi obdukcijsko poročilo o gospodu Jugu. Lahko bova presodila, ali gre za umor ali samomor,« sem mu rekel. Sedla sva v avto in se odpeljala naravnost proti Ljubljani. Tokrat sem vozil jaz. Hitela sva po zaviti in slabi podeželski cesti. Med vožnjo nisva govorila, oba sva bila zatopljena v svoje misli. Ves čas sem se spraševal o zakoncih Gracar. Sta govorila resnico ali pa sta si vse izmislila? Kaj pa Amandin brat Rudolf, tudi on kaj prekriva? Kmalu sva prispela v Ljubljano. Avto sva parkirala na parkirišču pred policijsko postajo. Izstopila sva in odšla v pisarno. »Hitro prižgi računalnik, prav vznemirjen sem zaradi obdukcijskega poročila,« sem nekoliko nestrpno prosil Marka. Čez kaki dve minuti je razočarano rekel: »Prav ste imeli. Obdukcija je pokazala, da je imel gospod Jug zvito desno roko. Vse ostale stvari pa že veva.« »Sedaj je dokončno potrjeno, da se je zgodil umor,« sem suvereno dodal. »Kdo pa mislite, da je ubil gospo Štajner?« je zanimalo Marka. »Ne vem. Nihče ne bi z njeno smrtjo ničesar pridobil. To ni povsem logično,« sem mu odgovoril. »Kaj pa, če je bila njena smrt nesreča in se je forenzična ekipa zmotila? Kaj če je gospa Štajner hotela včeraj zakuriti in ni vedela, da ima preluknjan plinski vod, in je zato prišlo do eksplozije?« je hitel z vprašanji Mark. »Zanimiva teorija. Prepričan sem, da je bil umor. Prvič, zdaj je avgust. Kdo pri zdravi pameti bi avgusta kuril v kaminu? Drugič, prižgana je bila klima. Zakaj bi gospa Štajner pri tej vročini in prižgani klimi pomislila, da je potrebno zakuriti v kaminu? Storilec je vsekakor hotel ustvariti okoliščine, v katerih je videti, da gre za nesrečo. Karolina in ostala forenzična ekipa so takoj posumili, da ne gre za nesrečo. Prav tako so našli delčke papirja in lepilnega traku na mestu, kjer je do eksplozije prišlo. Pri kuhinjskih vratih,« sem pojasnjeval. »Kaj pa sploh pomenijo ožgani delčki papirja in lepilnega traku? Ne sliši se kot nek dokaz. Meni se še vedno zdi, da se je zgodila nesreča,« je ugotavljal Mark. »Mislim, da vem, kako je prišlo do eksplozije,« sem čez nekaj trenutkov spregovoril. »Kako?« je vprašal Mark. »Nisem povsem prepričan, še malo moram premisliti. Imam pa dobro teorijo,« sem mu odgovoril. »In kakšna je?« je radovedno vprašal Mark, saj še ni bil povsem prepričan, da se je zgodil tretji umor. »Vse ob svojem času,« sem mu odgovoril, saj še sam nisem bil povsem prepričan. »Še vedno sta mi sumljiva zakonca Gracar. Tudi onadva imata sedaj motiv ... Njuna zgodba se mi zdi sumljiva,« sem rekel Marku. »Gospod, veliko jih ima motiv za umor gospe Vovk. Ampak kdo je po vašem mnenju ubil gospoda Juga in gospo Štajner? No, če sta bila sploh umorjena. So morda na delu trije morilci? Najbolj smiselno bi bilo, da je gospod Jug ubil gospo Vovk, se nato ubil in napisal poslovilno pismo. Smrt gospe Štajner pa je bila zelo huda nesreča. Primer rešen,« mi je razložil Mark. »Ne. Prepričan sem, da je na delu le en morilec. Morilec, ki je delal napake. Stvari se ne ujemajo,« sem rekel Marku. »Gospod, ne vem. Povsem sem zmeden. Če bi umrla le gospa Vovk, ne bi bilo dvoma,« je dodal Mark. »Ne. Ravno to naju rešuje. Umor gospoda Juga in gospe Štajner sta ključna, prepričan sem. Če danes dobiva izide iz laboratorija glede izbrisanih sporočil, bo šlo veliko lažje,« sem odvrnil. »Ali koga sumite?« je nato vprašal Mark. »Nisem prepričan. Pojdiva skozi primer, pa bova videla,« sem razložil.

»Vse se je začelo v soboto ob petih zvečer. Amanda je nekaj dni prej napisala vabila na rožnatem papirju za udeležbo na čajanko. Kot sem že dejal, so v soboto zvečer ob petih prišli vsi povabljeni. Najprej sta prišla gospa in gospod Jug, za njima pa Amandin brat Rudolf Vovk. Nato je vstopila gospa Štajner, kmalu za njo še zakonca Gracar. Zadnji je prišel vaški gostilničar Ronald Belar. Čajanka je trajala do sedme ure zvečer. Vsi gostje so domov odšli istočasno. Amandi nihče ni prinesel daril, razen njenega brata, ki jo je obdaril z glasbeno skrinjico. Njegovo darilo se je izkazalo za morilsko orožje. Amando Vovk je ubila cianovodikova kislina. Prav tako je nekdo na skrinjico vrezal sporočilo: »Ne boš mi vzela, kar je mojega.« Izkaže se, da imata kemijsko znanje le gospa Jug in žrtvin brat. Dva dni kasneje umre gospod Jug. Storilec želi njegovo smrt prikazati kot samomor. Po obdukcijskem poročilu ugotovimo, da gre za umor. Žrtev naj bi napisala tudi poslovilno pismo. Naslednji dan pa nekdo razstreli še hišo gospe Štajner in vse skupaj želi prikazati kot nesrečo,« sem na kratko povzel, kaj se je zgodilo v preteklih dneh. »Ne vem, gospod. Zelo sem zmeden. Res ne vem, kdo bi bil lahko kriv,« je rekel Mark. »Tudi sam nisem prepričan,« sem rekel. Pogledal sem na desno tablo in globoko vdihnil. Niti sanjalo se mi ni, kdo bi bil lahko storilec. »Nihče nima motiva za umor gospe Štajner,« sem ugotavljal. »Veliko osumljencev ima motiv za umor gospe Vovk. Glede gospoda Juga tudi nisem povsem prepričan. Ampak … kdo bi ubil gospo Štajner?« sem še vedno na glas razmišljal. »Ne vem, gospod,« je rekel Mark in zmajal z glavo. »Pri tem primeru je toliko stvari, ki nimajo smisla in se ne ujemajo,« sem dodal. »So morda že poslali sporočila iz laboratorija?« sem vprašal. »Ne. Rečeno je bilo, da pride zvečer. V najslabšem primeru pa šele jutri,« je odgovoril Mark. Mark je zavzdihnil in dejal: »Morda bova primer rešila ali pa si delo vsaj olajšala, če poskusiva izpolniti še desno tablo.« Mark je z mize vzel flomaster in mi ga podal. »Ostaniva pri gospe Štajner. Kdo bi lahko imel priložnost?« sem vprašal. »Nekdo, ki jo je dobro poznal,« mi je odgovoril Mark. »Prav maš. Nekdo, ki ve, kdaj odide na jutranji sprehod. Nekdo, ki pozna njene navade,« sem pojasnjeval. »Kaj pa motiv?« je zanimalo Marka. »Nisem prepričan. Sumljiv je bil prepir med gospo Jug in gospo Štajner. Mar ni Rudolf Vovk rekel, da je med prepirom slišal reči gospo Štajner: Do jutri.? To se mi zdi zelo sumljivo,« sem iskal odgovore. »Nihče nima dobrega motiva. Gospa Štajner je bila stara, brez moža in otrok. Premoženja najverjetneje tudi ni imela ravno veliko. Kdo bi se želel znebiti starke, ki je s smrtjo prijateljice izgubila vse? Ne vem, gospod. Še vedno mislim, da je šlo za nesrečo,« je dodal Mark. »Zagotovo ni bila nesreča. Prepričan sem. Ko takole analizirava primer, določene stvari dobivajo smisel. Mislim, da sva na dobri poti, čeprav ni še vse na svojem mestu. Samo še sporočilo iz laboratorija glede izbrisanih sporočil na telefonu gospe Vovk želim dobiti,« sem mu povedal. »Včasih razmišljam, zakaj ta primer ni takšen kot vsi ostali. Lažje bi bilo, da bi storilec enostavno priznal in primer bi bil rešen,« je rekel Mark ter zavzdihnil. »Prav imaš, a me vseeno vznemirijo takšni primeri, v katerih resnica dolgo ostaja velika skrivnost. Takšni izzivi so mi všeč,« sem odgovoril. »Jaz sem pri tem primeru zelo zmeden. Veliko je možnosti, kdo bi lahko bil storilec, a kaj, ko je skoraj vsaka teorija slepa ulica. Sploh pa je storilec vedno zelo previden. Nikjer ne najdemo nobenih prstnih odtisov, ki bi bili nenavadni. Storilec vedno nosi rokavice in ne pusti nikakršne sledi. Kako bova dobila materialni dokaz?« je bil Mark že malo zdolgočasen, predvsem pa zaskrbljen. »Prav imaš. Morda pa nama storilca uspe prisiliti k priznanju. To je boljše od vsakega dokaza,« sem odvrnil. »Že, a kako?« me je vprašal Mark. »Najprej morava ugotoviti, kdo je bil. S tem, ko bova vedela kdo, bo jasno tudi zakaj in kako. Tako ali tako imava veliko idej o motivih, le še storilca je treba najti in vse bo jasno. Naprej pa že vem kako,« sem rekel. »Mislim, da za danes lahko počasi zaključiva,« sem rekel čez nekaj trenutkov. »Dobro, gospod. Vi kar pojdite, jaz bom pa še malo tu. Nekaj stvari moram še urediti,« mi je odvrnil Mark. »Dobro, se vidiva jutri. Upam, da bova jutri bolj uspešna, morda celo razrešiva primer,« sem še dejal in odšel iz pisarne. Ko sem prišel na parkirišče, je bil že mrak. Sedel sem v avto in se odpeljal proti domu.

V nekaj minutah sem prišel do bloka. Parkiral sem in se kot običajno odpravil do dvigala. Tam sem spet srečal najino sosedo, gospo Kotnik. »Dober večer, gospa,« sem jo pozdravil. »Dober večer, gospod. Kako ste?« me je tiho vprašala. »Nikoli bolje,« sem ji odvrnil. »Ah, ko bi tudi jaz bila. Trudim se preboleti smrt svojega moža, a je bolečina pregloboka,« mi je odgovorila. »Moje sožalje,« sem ji ponovno dejal. Dvigalo je prispelo in oba sva se odpeljala v isto nadstropje. Ko sva izstopila, je gospa Kotnik vzela ključe in odklenila prva vrata ob dvigalu. Jaz pa sem odšel po hodniku naprej do svojega stanovanja. Upal sem, da se žena počuti bolje. V tistem trenutku pa je zazvonil telefon. Bil je Mark, hitro sem se oglasil. »Prosim,« sem bil radoveden. »Gospod, prišlo je sporočilo iz laboratorija. Poslal sem vam ga preko elektronske pošte in mislim, da vas bo zanimalo,« je rekel Mark. Poslovil sem se in pokljukal. Vrata so bila odklenjena, takoj sem vstopil. Preobul sem se in na kavču zagledal ženo. Bila je pokrita z odejo, trdno je spala. Nisem je želel zbuditi. Prižgal sem računalnik, da bi prebral laboratorijsko sporočilo. Res je bilo zelo zanimivo, potrdilo je veliko stvari. Ugasnil sem ga, ko se je žena ravno prebudila. »Kako si?« sem jo vprašal. »Nič kaj bolje. Jutri grem k zdravniku,« mi je odgovorila. Po klepetu sva se odpravila spat. V kopalnici sem se preoblekel, si umil zobe in se odpravil v posteljo. Vsakdanji ritual umivanja in oblačenja zjutraj in zvečer me vedno pomirja. Žena je čez nekaj minut prišla za menoj. Hitro je zaspala, jaz pa nikakor nisem mogel. Primer me je zelo mučil ... Vsa dejstva sem še enkrat povzel. Pomislil sem na vse, kar se mi je zgodilo v zadnjih dneh med raziskavo, predvsem pa na laboratorijsko poročilo. Takrat pa se mi je posvetilo! V trenutku je imelo vse svoj smisel. Vse je bilo logično. Bil sem prepričan in ponosen, da sem razrešil primer. Takoj sem zaspal in sanjal o tem, kako z Markom pravkar aretirava zločinca. Bil je en sam.

PETO POGLAVJE

Prebudili so me topli sončni žarki, ki so me božali po obrazu. Nekaj sekund sem potreboval, da sem osvežil spomin prejšnjega večera. Spomnil sem se, da sem rešil primer. Še enkrat sem povezal dejstva, vse je bilo kristalno jasno. Žena je še trdno spala. Sklenil sem, da je ne bom budil, zato sem tiho odšel v kopalnico. Na hitro sem se stuširal in preoblekel. Stekel sem v spodnje nadstropje in poklical Marka. »Prosim,« se je oglasil. »Mark, pokliči vse osumljence in jim povej, naj se čez dve uri zberejo v vaškem gostišču,« sem hitel s pojasnjevanjem. »Kaj? Zakaj?« je bil začuden Mark. »Rešil sem primer in mislim, da je čas, da poveva, kdo je bil krivec,« sem z zadovoljstvom odgovoril. »Rešili ste primer?« je bil Mark še bolj začuden. »Da. Kar odpelji se v vas. Tokrat se nama ni treba dobiti na postaji. Mislim, da sem si zapomnil pot do vasi. V roku dveh ur bodi tam,« sem mu še rekel. »Seveda,« mi je odvrnil in prekinil. Odložil sem slušalko. Takrat je v dnevno sobo prišla tudi žena. »Kako si?« sem jo vprašal. »Bolje. A se vseeno ne počutim preveč dobro. Danes ne grem v službo, saj sem naročena pri zdravniku,« mi je odgovorila. »Kako pa napreduje primer?« jo je še zanimalo. »Rešil sem primer,« sem ji ponosno odgovoril. »Res?« je bila presenečena. Sedla sva na kavč, kjer sem ji vse razložil. Pozorno me je poslušala in me ni prekinjala. »To je to,« sem zaključil. Objela me je in me nato vprašala: »Ampak … kako boš to dokazal?« »Trdnega dokaza nismo našli, saj je bil storilec izjemno previden in ni pustil nobene sledi. Ampak se bom že znašel. Če bo šlo po sreči, bo storilec priznal, kaj je storil,« sem ji razložil. Nato sva se odpravila v kuhinjo in si pripravila obilen zajtrk. Po zajtrku sem se odpravil. »Vso srečo,« mi je rekla žena, ko sva se poslovila. »Hvala,« sem ji rekel in odšel. Pohitel sem do dvigala, ki je v nekaj sekundah prišlo v najvišje nadstropje. Vstopil sem in se odpeljal v pritličje. Pohitel sem do avtomobila, prižgal motor avtomobila in se odpeljal. Poti do vasice si očitno nisem povsem zapomnil, zato sem na podeželskih cestah zapravil vsaj pol ure, preden sem sem spomnil, kje vse je bilo treba zaviti do hribovite vasice. Morda pa sem bil samo tako vznemirjen, da nisem bil dovolj zbran. Končno sem prišel do oznake, na kateri je pisalo: Volnik.

V nekaj minutah sem prišel do cilja. Spet sem zagledal majhno vasico, ki ni imela več kot petdeset hiš. Na sredini vasi je bilo križišče, kjer je stalo tudi vaško gostišče. Pred gostiščem je bil parkiran policijski avto. Parkiral sem zraven in pohitel v gostišče. V gostišču je vladala smrtna tišina. Vse, kar se je slišalo, je bil hrup traktorja in zvok žage nekje z bližnjih kmetij. »Dober dan,« sem pozdravil vse prisotne in nadaljeval: »V zadnjih nekaj dneh so se zgodili trije okrutni umori. In mislim, da sem vam dolžan povedati resnico,« sem začel. »Moje preiskave vedno temeljijo na treh vprašanjih: kdo, kako in seveda zakaj. Zanima me zločinec, priložnost in motiv. Kako in zakaj sem ugotovil dokaj hitro, mučil pa me je storilec. Bolj ko sem se ukvarjal s primerom in obračal dejstva, bolj bi bil lahko storilec kdorkoli izmed vas. Morda so bili na delu celo trije morilci. A sem med preiskavo prišel do drugačnih sklepov. Vse tri žrtve je ubil en hladnokrvni morilec. Nekdo, ki je bil previden in ni puščal nobenih sledi. A je vseeno naredil precej napak. Pojdimo skozi primer postopoma. Začnimo z gospo Vovk. Samska gospa Vovk, ki si je želela mirnega življenja na deželi. Tu ni ničesar, kar bi dalo motiv za umor. A ko izvemo, da je bila finančno uspešna, se marsikaj spremeni. Njeno premoženje se je bližalo milijonu in še bi se povečalo. Tako pridemo do enega najstarejših motivov v zgodovini – denar. Danes denar pomeni vse. Z njenim denarjem pa bi se zadovoljil le njen brat Rudolf Vovk. Amanda mu je zapustila vse, svoje podjetje, svoj zaslužek, vse. Le zakaj bi čakal, da bo Amanda umrla zaradi starosti, če pa se jo lahko preprosto znebi.« »Nisem bil jaz. Nikoli ne bi ubil svoje sestre. Rad sem jo imel. Sploh nisem vedel za njeno oporoko, dokler mi tega niso povedali,« je prestrašeno pojasnil brat gospe Vovk. Nadaljeval sem: »Brez skrbi, gospod Vovk. Verjamem vam. Niste je ubili vi. Na nočni omarici smo našli glasbeno skrinjico. V njej je bil strup, ki je povzročil smrt gospe Vovk. Na pokrov pa je nekdo urezal: »Ne boš mi vzela, kar je mojega.« Prav tako ste omenjali nekakšne prepire med gospo Vovk in vami, gospod Ronald Belar. Med raziskavo smo ugotovili, da ste jo izsiljevali. Proti plačilu ste bili pripravljeni držati jezik za zobmi. Niste je vi ubili. Ne bi je mogli. Ste pa povedali nekaj podatkov, ki so bili zelo koristni. Gospa Vovk je imela afero z gospodom Jugom.« »Prosim?« je bila začudena gospa Jug, a sem nadaljeval: »A kaj se zgodi? Dva dni kasneje je gospod Jug mrtev. V poslovilnem pismu vse opiše. Prizna umor gospe Štajner in pove, da ni zdržal pritiska, zato se je ubil. Primer rešen. Toda preiskava je pokazala, da je bil umorjen. Spet kako, kdo in zakaj. Potem se je zgodil še en umor. Nekdo je razstrelil hišo gospe Štajner. Tu me je najbolj mučilo zakaj. Bila je vdova, nikogar več ni imela. Umrl ji je mož, izgubila je prijateljico in ni imela otrok. Kdo bi ji sploh želel kaj žalega? A ravno njen umor je bil ključen. Storilec je vse skupaj želel prikazati kot nesrečo. Želel je, da bi mislili, da je gospod Jug ubil gospo Vovk, smrt gospe Štajner pa je bila velika nesreča. Forenzična skupina pa je odkrila dokaze, ki temu nasprotujejo. Naš storilec je bil zvit oziroma bo bolje, če rečem storilka. Mar ne, gospa Jug?« »Kaj? Jaz? Ha, ha, ha. Le zakaj bi umorila kogarkoli izmed njih, še posebej pa svojega moža?« je bila začudena in užaljena gospa Jug. »Zaradi afere gospe Vovk in vašega moža. Vaš mož in gospa Vovk sta bila zaljubljena že vse od srednje šole. Potem pa se je gospod Jug zaljubil v vas in postala sta par. Ampak gospa Vovk ga ni nikoli pozabila. V povabilu na čajanko je napisala: Nikoli ne bo minilo. S tem je mislila na to, kar je čutila do vašega moža. Veste, imam sosedo, ki ji je umrl mož in ob začetku preiskave mi je dejala nekaj, kar mi je dalo misliti. Rekla je: Čas ne zaceli vseh ran. To drži. Amanda ni nikoli pozabila na gospoda Juga. Vedno ga je ljubila. In ko sta se ponovno srečala, se je med njima vnela ljubezen. Vi ste se z njim zelo kmalu poročili, takoj po srednji šoli. Verjetno niste želeli, da bi vam ga gospa Vovk speljala,« sem ji razložil. »In kako bi sploh izvedela za njuno afero?« je vprašala gospa Jug. »Se spomnite, ko ste rekli, da so ukradli možev telefon in računalnik? Prav tako je bilo čudno, da se je rop zgodil le vam. Nikomur drugemu. Očitno ste prebrali sporočila na telefonu in računalniku. Da bi se znebili dokazov, ste uprizorili rop. Najprej ste se znebili gospe Vovk. Nisem povsem prepričan, da ste vedeli, kako umor zagrešiti. Strup ste že prinesli s seboj, toda težave ste imeli, kako ga neopazno podtakniti. Morda ste približno naredili načrt, a potem ste našli glasbeno skrinjico. V njo ste podtaknili cianovodikovo kislino, ki jo je umorila. Kot profesorica kemije s tem niste imeli težav. Na pokrov pa ste urezali sporočilo: »Ne boš mi vzela, kar je mojega.« S tem ste mislili na svojega moža. Za vsako ceno ste ji želeli preprečiti, da bi vam ga vzela. Mislili ste, da se bo vaš mož od sedaj naprej posvečal vam. A očitno to ni bilo tako. Vaš mož je strastno ljubil gospo Vovk in ko ste videli, da jo ima rajši kot vas, ste ubili še njega. Dobili ste dovoljenje za strelno orožje, verjetno ga niste nameravali uporabiti, a sedaj vam je prišlo še kako prav. Z dušilcem ste ustrelili svojega moža. In vse skupaj uprizorili kot samomor. Vsebina poslovilnega pisma pa se ni ujemala z vrezanim sporočilom na skrinjici. Vse ste malo pomešali. Pismo je bilo nečitljivo, napisano v naglici in razpacano, čeprav je vsebovalo izpoved ljubezni, kar ne gre skupaj. In zakaj bi vaš mož na skrinjico vrezal: »Ne boš mi vzela, kar je mojega.«, če je bila njegova ljubezen z gospo Vovk obojestranska. Morda, če bi menil, da sta bili istospolno usmerjeni in bi ga vodilo ljubosumje. Potem ste naredili še veliko večjo napako. Ker se je vaš odnos z možem močno poslabšal, je marsikaj skrival pred vami. Zlomil si je desno roko, pištolo pa je držal v desni roki. Kako bi se torej po vaše ustrelil z zlomljeno roko?! Tako sem vedel, da je šlo za umor in ne samomor,« sem ji natančno razložil. »In zakaj bi ubila gospo Štajner? Bila je prijetna soseda,« je zanimalo gospo Jug, čeprav se je videlo, da komaj zadržuje solze. »Saj je ne bi, a ste jo morali. Svojega moža ste ubili v dnevni sobi, kjer je toliko oken, da bi vas vsak lahko videl. Morali ste tvegati, a se vam ni posrečilo. Gospa Štajner vas je videla. Na dan umora vašega moža sva jo obiskala in takrat se nama je zlagala, da ni ničesar videla. Rekla je, da je pospravljala po hiši, a hiša že dolgo ni bila pospravljena. Rudolf Vovk pa je naslednji dan povedal, da vaju je slišal, kako sta se prepirali. To dokazuje, da vas je videla. Izsiljevala vas je, saj vam je menda rekla: Do jutri. Kaj je hotela? Veliko denarja? Morda kaj drugega? Pa saj to ni pomembno. Vedeli ste, da se je morate znebiti. Vaša soseda je, torej ste odlično poznali njene navade. Ko je odšla na jutranji sprehod, ste skozi okno, ki ste ga razbili, vlomili v njeno hišo. Spet ste veliko tvegali, a tokrat vas ni nihče videl. Naredili ste luknjo v plinski vod. Forenzična ekipa je našla sledi lepilnega traku in papirja in mislim, da vem, kako ste vse izpeljali, da je prišlo do eksplozije. Pred kuhinjska vrata ste na tla  položili škatlo vžigalic, nato ste nekaj vžigalic prislonili na škatlico tako, da so bile z glavico obrnjene na del, ki je vnetljiv. Z lepilnim trakom ste jih prilepili na vrata. Hišo ste zapustili skozi okno, ki ste ga pred tem razbili. Niste vedeli, ali vam bo uspelo, a je bila sreča na vaši strani. Ko je gospa Štajner prišla domov, je bila njena hiša prepojena s plinom. Odprla je vrata, potem pa: BUUUUUUUUUUM! Razneslo je hišo z gospo Štajner vred. Ubijali ste zaradi zavisti. Hladnokrvno ste umorili tri ljudi,« sem zaključil. »Kje pa je dokaz, da sem to storila?« je s solzami v očeh vprašala gospa Jug. »Kljub vašemu odličnemu kemijskemu znanju ste delali napake. Priznam, dobro ste se znebili prstnih vtisov in vseh podrobnosti, s katerimi bi vas povezali z umori. A nihče ni popoln. Našli smo kar nekaj dokazov. Le še v laboratoriju morajo potrditi pristnost, pa vas lahko aretiramo. Od sodišča lahko zahtevam nalog za preiskavo vaše hiše. Če že ne dokažemo vseh treh umorov, bodo sledi cianovodikove kisline dovolj, da vas obtožijo umora gospe Vovk. Dokazov je dovolj. Seveda pa lahko uberemo lažjo in krajšo pot …« sem ji mirno razložil s komaj vidnim nasmeškom na obrazu, saj sem bi ponosen na svoj uspeh. V naslednjem trenutku je gospa Jug bruhnila v jok. »Priznam,« je rekla. »Saj ste rekli, da čas ne zaceli vseh ran. Če ga jaz nisem mogla imeti, ga nobena ne bo imela. Alma si je pa sama kriva, kaj pa vtika nos v tuje zadeve,« je v solzah, a vseeno zaničljivo, rekla gospa Jug. »Odpelji jo,« sem rekel Marku. Mark je vzel lisice, jo vklenil in jo odpeljal k avtomobilu.

»Gospod, o katerih dokazih ste govorili? Karolina ni nič omenila,« me je vprašal Mark, ko je gospo Jug spravil v policijski avto. »Saj jih ni. Veš, Mark, včasih se mora človek pač znajti,« sem mu rekel in sedel v svoj avto. Odpeljala sva se na policijsko postajo. Mark je poskrbel za gospo Jug. »Jutri jo čaka sojenje. Verjetno bo dobila trideset let zapora,« je rekel Mark. »Za trojni zločin bi bilo treba tudi več,« sem rekel in jo pogledal. Ni mi vrnila pogleda, le s solznimi očmi je strmela v tla. Z Markom sva odšla v pisarno, da bi pospravila stvari. Preiskave je bilo konec. »Prvi primer je rešen,« je rekel Mark. »Prav imaš. Prvi primer, kakršnega sem si želel, je sedaj končno rešen,« sem odvrnil. Bil sem ponosen. Nikoli nisem pričakoval, da se bo v mojem življenju zgodil takšen preobrat. Človek nikoli ne ve, morda me čaka še kak preobrat. Pobrisal sem tablo, kjer je bila preglednica, in odstranil slike osumljencev z druge table. Mark je pospravil vse dokumente in najina pisarna je bila pripravljena na naslednji, na prvi pogled nemogoč primer. »Gospod, sedaj, ko sva razrešila primer, mislim, da se spodobi to proslaviti,« je rekel Mark in iz majhnega hladilnika vzel steklenico penine, iz omarice pa še dva kozarca. Nazdravila sva na najin prvi uspeh.

Kmalu zatem sva zaklenila pisarno in se odpravila do parkirišča. Poslovila sva se in se odpeljala vsak proti svojemu domu. Še vedno sem bil ponosen. V tistem trenutku pa sem se spomnil na svojo ženo in njeno zdravje. Pospešil sem in hitro prišel domov. Skrbelo me je, da ni zbolela za čim resnim. Z dvigalom sem se odpeljal v zgornje nadstropje in odprl vrata najinega stanovanja. »Živijo, doma sem,« sem rekel. Žena je sedela na kavču in dremala. Sedel sem k njej in jo prebudil. »Dober večer. Kako je bilo pri zdravniku?« sem jo pozdravil. »Čudovito,« mi je odvrnila. »Čudovito?« sem jo začudeno pogledal: »Zakaj?« Nekaj časa me je gledala in mi rekla: »Noseča sem.« »Kaj?« sem jo zmedeno vprašal. »Noseča sem,« mi je še enkrat rekla. »Kaj?!« sem jo spet vprašal, a tokrat zaradi osuplosti in presenečenja. »Martin, zdravnik je rekel, da vse težave zadbjih dni kažejo na nosečnost. Opravili so tudi ultrazvok in to potrdili,« je razložila. Nisem vedel, kaj naj rečem. Solze so mi napolnile oči, zato sem jo le objel. To je bil res neverjeten dan. Razrešil sem primer in izvedel, da bom dobil otroka. Kaj vse se je zgodilo in to povsem nepričakovano. Življenje skriva veliko stvari, zato se je treba prepustiti in uživati.