Moški je
tekel po hodniku. Zadihan se je ustavil na vrhu stopnic
in v temi tipal za stikalom za luč. Zmanjkovalo mu je
časa, saj se mu je njegov zasledovalec hitro bližal.
Že je lahko slišal korake in v temi razbral obrise
postave, ki je počasi stopala proti njemu. Zasukal se je
in zdrvel po stopnicah v pritličje. Hotel je preskočiti
zadnje tri, a je ob pristanku zaslišal glasen pok in
mislil je, da zasledovalec strelja nanj. Vrgel se je na
tla, takrat pa ga je prestrelila močna bolečina v nogi.
Glasno je zarjul. Poskušal se je pobrati, a noga ni
zdržala teže. Šele zdaj je v temi opazil, da njegov
gleženj štrli v zrak pod nenavadnim kotom. Zasledovalec
se mu je še vedno bližal, on pa je povsem nemočen
ležal na dnu stopnic. Prevalil se je na trebuh in v temi
pred sabo zagledal steklena vhodna vrata, skozi katera je
prodirala mesečina. Ker ni mogel hoditi, sej je začel
plaziti po vseh štirih. Skoraj je dosegel vrata, ko je
za sabo zaslišal mehak tlesk. Obrnil se je in pogledal
naravnost v cev pištole. Postava je položila prst na
sprožilec. V mesečini moški ni mogel prepoznati
obraza, saj ga je zakrivala kapuca. Zaslišal se je pok
in moški se je mrtev zgrudil na tla.
1. poglavje
V
predsobi majhnega, udobnega stanovanja sredi Amsterdama
je zazvonil telefon. Alan Brown, ki je ravno listal
jutranji časopis in srkal kavo, je vstal iz udobnega
naslonjača in dvignil slušalko. Na drugi strani se je
oglasil moški, pripadnik nizozemske policije, ki je
Alana obvestil o umoru. Prosil ga je za pomoč pri
iskanju morilca. Alan, uspešen zasebni detektiv, pa je,
čeprav nerad, privolil. Policist mu je povedal, da ga na
ulici že čaka avto, ki ga bo odpeljal do majhne vasice
Olburgen. Detektiv je še zadnjič srknil kavo, vzel
najnujnejše in zaklenil stanovanje. Na cesti je stal
mercedes 600. Voznik je prevzel Brownovo prtljago in mu
odprl vrata. Alan je nejevoljno sedel na zadnji sedež in
sam pri sebi pomislil, da se bo, ko razreši ta umor, res
upokojil. Bližal se je šestdesetim in služba ga je
utrujala.
Po
dobrih dveh urah vožnje je avto zapeljal na dovoz pred
hišo v Olburgenu, ki jo je zob časa že pošteno
načel. Voznik je Alana pospremil noter in mu pokazal
njegovo sobo. Opravičil se je za skromno namestitev, a
hotelov v vasici, kot je Olburgen, ni. Pojasnil mu je
še, da se mu bo kasneje ob kosilu pridružil policijski
inšpektor. Brown je hotel vozniku zastaviti še
vprašanje, kje bo kosilo, a je ta že odhitel skozi
vrata. Zdaj se je detektiv, ki je bil vajen razkošja in
si je vedno privoščil najboljše, razgledal po sobi
oziroma bolje rečeno sobici. V njej je bilo ravno dovolj
prostora za posteljo in omaro. Barva se je luščila z
vrat in okenskega okvirja. Alan je zavihal nos in se
stisnjen ob steno splazil do okna. Odgrnil je zavese, ki
so jih že pošteno načeli molji. Odprl je vrata
stranišča in želodec se mu je obrnil. Straniščna
školjka ni bila očiščena že kar precej časa in
okrog pipe na umivalniku se je nabrala debela plast
vodnega kamna. Odgrnil je še zaveso tuša, vsaj tako je
sprva mislil. A izkazalo se je, da tam tuša ni. Na tleh
je stal le večji škaf in poleg njega še manjši vrč z
vodo. Alan se ni želel več zadrževati v sobi, zato se
je odločil za krajši sprehod.
Na
cesti je vdihnil svež podeželski zrak ter zakorakal
naprej. Hodil je mimo hiš in cerkve, a srečal ni žive
duše. Pogledal je na zapestno uro. Ura je bila pol
dvanajstih. Spokojno tišino pa je naenkrat pretrgal zvok
policijskih siren. Alan je pogledal čez ramo in v tistem
je avto že zdrvel mimo. Skozi okno je štrlela
svetlolasa glava. Po Alanovi oceni je pripadala moškemu,
ki jih ni štel čez trideset. Ko je švignil mimo
detektiva, je zavpil nekaj takega kot: »Gooospood
Broooown, pooozdraaavljeeenii!« Avto je zavil v
naslednjo ulico in tam, po zvoku sodeč, divje zavrl.
Detektiv je le zaprepadeno pogledal, potem pa sledil
avtu. Ko je zavil za vogal, se je zdelo, da je tam zbrana
vsa vas. Prerinil se je skozi množico, ki je bila
nagnetena pred veliko, mogočno hišo. Izgledala je, kot
da ni del vasi. Med množico je stal policijsko vozilo,
ki ga je srečal malo prej. Bilo je malomarno parkirano,
kar na zelenici. Pred njim je stal svetlolasi mladenič,
ki je bil, sodeč po uniformi, policist. Alanu se je zdel
precej vihrav in nezrel. Zdaj ga je policist opazil in se
mu približal. Močno mu je stresel roko rekoč: »Gospod
Brown! Veliko smo slišali o vas.« Premeril ga je s
pogledom, nato pa se je iz njega vsul plaz besed: »Lahko
kar začnemo. Vse dokaze smo skrbno shranili, gospod je
bil sicer že star, predvidevam, v igri je bil zagotovo
denar in preselil se je iz Francije, tudi strelna rana
...« Alan ni mogel več slediti in je mladeniča vljudno
prekinil: »Oprostite, vidim, da ste na tekočem z
dogodki, a kje lahko najdem inšpektorja?« Policist se
je končno ustavil, vdihnil in odgovoril: »Oh,
oprostite, čisto sem pozabil. Nisva se še uradno
spoznala. Jaz sem inšpektor Richard. Richard Cooper.«
Alan ni mogel verjeti svojim ušesom. To je človek, s
katerim bo delal ves prihodnji teden oziroma dokler pač
ne razrešijo umora? Pretresen je le jecljajoče rekel:
»Me v-v-ese-l-l-i.«
2. poglavje
Alan in
Richard sta stala v veži mogočne graščine, kjer je
zaudarjalo po zatohlem. Poleg njiju se je tam gnetlo še
nekaj policistov, ki so si nekaj zapisovali. Detektiv se
je ozrl okrog in si ogledal prostor. Na enem koncu so
bila velika steklena vhodna vrata, nad katerimi se je
bohotil pisan vitraž. Tla so bila marmornata, na drugem
koncu pa se je v višja nadstropja vilo starinsko
stopnišče, ki je bilo prav tako iz belega marmorja in
dajalo videz prestiža. Na stropu je visel kristalni
lestenec. Prostor je deloval nekoliko hladno,
negostoljubno in tuje. Ponekod se je že nabrala debela
plast prahu.
»Torej,
lahko zdaj počasi ponovite, kar ste mi prej povedali o
žrtvi?« se je Alan vprašujoče zazrl v Richarda. »Hmm
… gospod Manteau je bil v času smrti star
triinosemdeset let, v Olburgen se je iz Francije preselil
kak mesec nazaj. Živel je s služabnikom. Imel je tri
sinove. Najstarejši je bogat odvetnik iz Londona. Eden
izmed mlajših dveh je poklicni igralec, drugi pa
trenutno brezposeln. Vsi trije so bili ravno zdaj pri
njem na obisku, če se ne motim, jih boste našli zgoraj
v eni izmed sob. Z očetom naj bi bili v zelo dobrih
odnosih. To dokazujejo pisma, ki smo jih našli v
spalnici. Ampak … imamo nekaj, kar nas bega. Hmm ...«.
Richard je pretipal žepe policijskega jopiča in se
olajšano nasmehnil, ko je očitno našel, kar je iskal.
Bila je tanka kuverta. Pomolil jo je Alanu. Detektiv jo
je odprl in ven potegnil list papirja. Bila je oporoka.
Med branjem je presenečeno dvignil eno obrv. Ko je
končal, je pogled dvignil k Alanu. Bil je rahlo zbegan:
»Ali niste prej rekli, da je bil s sinovi v dobrih
odnosih?«
»Saj! To
potrjujejo pisma. Kasneje si jih lahko ogledate.«
»Kako je
potem mogoče, da je vse svoje premoženje zapustil
svojemu služabniku?« je nejeverno vprašal Alan.
»Ne bi
vedel, ampak služabnik pravi, da se mu to ne zdi nič
neverjetnega, glede na to, da je zanj skrbel vsa ta
leta.«
»Zanimivo
…« Alan se je izgubil v svojih mislih, kot to stori
vedno, kadar se zatopi v reševanje ugank. Nazaj v
resničnost se je vrnil šele, ko se mu je inšpektor
zadrl na uho.
»Hudiča,
Richard, ali želite, da oglušim?«
»Ne, kje
pa! Želel sem vas le vrniti v sedanjost, ker ste se malo
zasanjali,« se je hitel opravičevati policist. »Bi
želeli z mano stopiti gor, kjer boste lahko govorili s
služabnikom in sinovi?«
»Seveda, a
imam še nekaj vprašanj za vas. Je imel gospod Monteau
še druge družinske člane?«
»Ah, ja.
Hvala, da ste me spomnili. Imel je mlajšega brata, s
katerim se nista najbolje razumela. Bolj ali manj je za
to kriv njun oče, seveda že pokojni, ki je vso
pozornost namenjal svojemu starejšemu sinu. Poslal ga je
v najboljše šole, mu kupoval najdražje obleke in mu ob
smrti prepustil večino premoženja. Mlajšega je imel za
slaboumnega in ga kot otroka poslal k teti v Ameriko. Ob
smrti mu je vseeno namenil nekaj premoženja. Na njegov
pogreb je prišel, a Francijo nato takoj spet zapustil. V
Ameriki si je ustvaril družino in z bratom sta se bolj
po redko obiskovala.«
»Ste pa dobro
obveščeni, Richard,« ga je presenečeno pogledal Alan.
»Slučajno so
mi to zaupali Monteaujevi sinovi,« je ta odvrnil, ko sta
prispela na vrh stopnišča.
Hodnik v
zgornjem nadstropju je bil temačen. Pod je bil lesen,
tapete na stenah pa obledele svetlo modre barve.
Osvetljen je bil le prvi del hodnika in iz njega je
vodilo več vrat. Richard je stopil k prvim na levi, ki
so bila iz hrastovine in ena redkih, ki so bila odprta.
»Kar
semkaj, Alan,« je dejal.
3. poglavje
Soba, v katero
sta stopila, je bila pravo nasprotje hodnika. Bila je
prostorna in svetla, saj je svetloba prodirala skozi
veliko okno. Bila je neke vrste sprejemnica. Na sredi je
stala velika češnjeva miza, okoli nje pa nekaj udobnih
pisarniških stolov. Ostalo pohištvo je bilo izbrano, a
ne preveč vpadljivo. Nizka starinska omarica in velika
knjižna omara s steklenimi vrati. Na mizi se je v veliki
modri vazi, prav gotovo dragi starini, ki je kar
izžarevala prestiž, bohotil šopek cvetja. Ja, gospod
Monteau je imel res prefinjen okus.
Za mizo so
sedeli trije moški in ena ženska srednjih let. Moški
so bili gotovo pokojnikovi sinovi. Prvi, visok, postaven,
čednega obraza je bil oblečen v preprost, a na videz
drag suknjič, na roki pa je nosil rolex. Brown je
presodil, da je bil verjetno odvetnik.
Drugi je
bil bolj mladostnega videza. Za Alanov okus je bil
oblečen preveč cirkuško, kot je temu sam pravil. Bil
je plešast, njegov obraz ni izžareval nobenih čustev,
a je kljub temu oddajal neko dobro energijo. Moral je
biti igralec.
Zadnji je
sedel v kotu sobe, bil je daleč najmanj vpadljiv.
Oblečene je imel navadne kavbojke in pulover. Ali se je
Alanu samo zdelo, ali pa se je na njegovem obrazu res
risala senca strahu? Vsi lasje so mu že posiveli.
Ženska, ki
je sedela zraven, je bila oblečena v debel zimski
plašč, čeprav je bila zunaj šele zgodnja jesen.
Imela je ozek, bled obraz in šop skodranih rdečih las.
Nisi mogel reči niti da je bila lepa niti grda. Prej na
nek čuden način privlačna. Gubice okoli oči so ji
dajale pridih zrelosti.
Na drugem
koncu omizja pa je sedel starejši moški. Nosil je črno
obleko in kravato. Imel je prodorne modre oči in nekaj
sivih las. Sedel je zelo dostojanstveno. Iz obraznih
potez je Alan hitro razbral, da mu je neprijetno.
Nihče v
prostoru ni deloval žalostno, prej zdolgočaseno in
odvetnik je ves čas pogledoval na drago ročno uro.
Richard se je odkašljal in jim predstavil Alana:
»Torej, z mano je detektiv, ki bi vam rad zastavil nekaj
vprašanj.«
»Hvala,
Richard. Kot že veste, sem detektiv. Moje ime je Alan
Brown. Kličete me lahko, kot želite. Prišel sem zaradi
umora gospoda Monteauja. Če nimate nič proti, bi rad
govoril z vsakim od vas. Prosim za vašo popolno
odkritost. Obljubljam vam, da bom zadevi prišel do dna.
In brez skrbi, ničesar se vam ni treba bati. Ima kdo
kakšno vprašanje?«
Tišina.
»Dobro, torej
lahko začnemo.«
4. poglavje
Alan je
sedel nasproti Charlesu Moteauju, pokojnikovemu srednjemu
sinu. Preiskal je vsako podrobnost njegovega obraza, kot
je to vedno počel. A igralčev obraz je ostajal maska
brez čustev.
Detektiv
se je odkašljal. »Kje ste bili včeraj v času umora?«
»Zgoraj
sem spal, kot to počnejo vsi normalni ljudje ob taki
uri,« je Charles odgovoril brez pomisleka.
»Aha
… In ste slišali pok ali kaj podobnega?«
»Ničesar.
Sicer imam zelo rahel spanec, a slišal nisem ničesar.
Prebudil sem se šele kasneje, ko sem moral vzeti
zdravila.«
»Torej
ste bili o umoru obveščeni zjutraj,« je Brown
nadaljeval.
»Da.
Služabnik ja že navsezgodaj priropotal v spalnico in
preden sem iz njega izvlekel, kaj se je zgodilo, je minil
kar lep čas. Revček je ostal čisto brez glave.
Drugače se vedno vede tako dostojanstveno in
osredotočeno, tokrat pa sem ga prvič videl
raztresenega,« je pojasnil sin.
Tokrat
se je Alanu prvič zdelo, da se je njegova maska rahlo
zmehčala. Za droben hip je na obrazu zagledal kanček
sočutja.
»Kako
pa ste se drugače razumeli z očetom?«
»Bila
sva si precej različna, o tem ni dvoma. On je na primer
želel, da bi tudi postal odvetnik, a sem bolj umetniške
narave in muka bi mi bilo cele dneve sedeti zaprt med
štirimi stenami v odvetniški pisarni. A ker sem tudi v
igralskem poklicu uspel, me je začel podpirati. Redno
sva si pisala in pogosto sem ga obiskoval. Odkar se je
preselil sem, je bil to moj drugi obisk.«
Charles
ni niti z besedico omenil oporoke in detektiv se je
zamislil. Ko se je spet vrnil v resničnost, je
nadaljeval: »Kaj pa oporoka? Rekli ste, da ste se z
očetom dobro razumeli, on pa vam ni zapustil ničesar?«
»Ah, ta
malenkost! Da, tudi poglede na denar sva imela različne.
Meni je zanj praktično vseeno. Imam ga dovolj, da
preživim. Če bi mi ga zapustil, tega gotovo ne bi
storil iz ljubezni. Mogoče bi na položaj gledal
drugače, če bi bil v stiski, a nisem, zato težko
presojam. Verjamem, da je Pierru težje, saj njegova
situacija trenutno ni zavidanja vredna, a očitno je oče
presodil, da denar bolj potrebuje služabnik. Vem pa, da
me je imel oče rad in jaz njega.«
Charlesova
''maska'' se je zdaj dokončno stopila in na njegovem
obrazu se je risala bolečina ob izgubi.
Brown se
je ob njegovih besedah zamislil in si prvič nekaj
zapisal. »Torej, vaš brat Pierre, kakšen je?«
»Res
dobrega srca in še muhi ne bi storil žalega. Še celo
preveč prijazen. Milo rečeno: drugim pusti, da hodijo
po njem, zato pa se je tudi znašel v takem položaju,
kot se je.
»Ne
verjamete, da bi bil sposoben umora?« je Brown še
naprej vrtal vanj.
»Po
resnici povedano, niti ne, ampak ljudje so v izrednih
okoliščinah sposobni marsičesa,« je Charles
skrivnostno dejal.
»In te
posebne okoliščine bi bile …?«
»Na
to vprašanje pa težje odgovorim, gospod,« se je
izmikal Charles.
»Pa
vseeno poskusite,« je vztrajal detektiv.
»Mogoče
je Pierre izvedel nekaj, kar ga je razjezilo, in je
storil kaj nepremišljenega. Veste, jeza je čustvo, ki
ga človek najslabše nadzoruje. Te veščine se je treba
priučiti.«
»Je
to vse, kar mi lahko poveste?«
»Da,«
je Monteaujev sin odgovoril brez pomisleka. Njegov obraz
je spet postal maska brez kančka čustev.
»Če
bi mi radi še kar koli zaupali, imate priložnost. Brez
skrbi, vse je in bo ostalo zaupno.«
Charles
je bil že pri vratih, ko se je ustavil, zasukal, hotel
nekaj reči, a se je očitno premislil. Spet se je obrnil
proti vratom: »Ne, to bo vse,« in odšel.
Alan
je sam obsedel v sobi. Zaprl je oči in pričel urejati
misli. Mir je zmotil Richard, ki je prilomastil v sobo
kot kakšen velik medved. Skoraj bi podrl vrata. Že na
hodniku se je začel dreti: »Gospod Brown! Sestradan
sem. Bi se mi mogoče pridružili ob kos...?« Ko je
zagledal detektivov zaripli obraz, je pri priči utihnil.
Potem je zamomljal: »Oprostite, hm, nisem želel, bilo
je po pomoti.«
Detektiv,
ki se je kar penil, je bil tokrat tisti, ki je zarjul:
»Pa kaj hočete, da me kap, Richard?! Kaj pa mislite, da
ste!« Ko je stresel iz sebe in se pomiril, pa je le
pograbil jakno in dejal: »No, greva! Kaj še čakate?«
Richard,
presenečen nad tem, kako dobro jo je odnesel, mu je le
sledil.
5. poglavje
Detektiv
in policijski inšpektor sta sedela v edini restavraciji
v Olburgnu. Bila je majhna, a domača in prijetna. Na
opažnih stenah so visele črno-bele fotografije iz
časov pred vojno. Večinoma so prikazovale ljudi, ki so
delali na polju. Pod stropom je prijazno mežikalo nekaj
luči, ki so prostor napolnjevale s prijetno rumeno
svetlobo. Stoli in mize so bili enakomerno razporejeni po
prostoru. Na sredi je stal točilni pult.
Mimo
njune mize se je kmalu prizibala starejša, debelušna
ženska, polnih lic in širokega nasmeha. Ponudila jima
je jedilne liste, a Richard ga je zavrnil in naročil kar
dnevno kosilo. Alan je naročil isto. Kmalu mu je postalo
žal. Namesto pečenke in dobre juhe se je pred njima
kmalu bohotil kup prekajenih slanikov, skuš in jegulj.
Malo se je pomiril, ko mu je Richard dejal, da je to le
predjed. K sreči je sledila okusna jed iz kuhane
zelenjave, pečenega lososa, in krompirja s čebulo.
Richard je
spregovoril šele, ko sta vse pomazala s krožnikov in
sta bila njuna trebuha polna. »No, že poznate storilca,
Alan?«
»Daleč
od tega, dragi moj Richard. Imam le delčke sestavljanke,
ki pa so med seboj pomešani.«
»Bi mi
bili mogoče pripravljeni kaj zaupati?« je Richard
proseče pogledal Alana.
»V
navadi mi je, da ničesar ne razkrivam, dokler primera ne
razrešim. Tega zdaj ne mislim spremeniti,« mu je ta
nič kaj prijazno zabrusil.
V
tišini sta plačala in se vrnila v Monteaujevo vilo.
V veži
je še vedno stalo nekaj policistov, čeprav je bilo že
pozno popoldne. Alan jim je prikimal v pozdrav in odšel
gor. Richardu je naročil, naj pripelje Pierra.
6. poglavje
Pred
Alanom je zdaj sedel Monteaujev najmlajši sin, Pierre.
»Torej, Pierre, kaj menite o oporoki vašega očeta?«
»Verjetno
se je staremu že počasi mešalo. Vedel je namreč, da
krvavo potrebujem denar. Le majhen, drobcen delež bi mi
prišel prav. Zapustil pa mi ni niti drobtinice.«
»Pa bi
imel lahko vaš oče za to kakšne posebne razloge?«
»Ne bi
vedel. Bila sva v dobrih odnosih. Redno sem ga obiskoval.
Edina razlaga ki jo lahko najdem poleg norosti je to, da
nikoli ni želel, da bi bili odvisni od njega. Že v
otroštvu je vedno, ko smo ga prosili za denar za kino,
na primer dejal: »Otroci, ko sem bil jaz mlad, kina
sploh nismo poznali. Nikoli nisem prosil za denar. Vsega
sem si prislužil z lastnim delom.« In čeprav je bil
naš oče eden najbogatejših, smo bili v mestu vedno mi
tisti, ki nismo imeli denarja za sok,« je nekako
žalostno povedal Pierre.
»Pa
vaša brata, kako sta prenesla novico?«
»O
smrti ali oporoki?«
»Oboje,«
je odgovoril detektiv.
»No,
hm … Charlesa je smrt precej užalostila, čeprav ste
prej verjetno opazili, da je to poskušal skriti. Na
očeta je bil zelo navezan. Še posebej se je z njim
povezal, ko je oče sprejel njegovo umetniško dušo.
Glede oporoke pa je očitno, da mu je vseeno.« Pierre je
utihnil.
»In
vaš najstarejši brat, Jean, če se ne motim?« je Alan
spodbudil sogovorca.
»Jean
je pa povsem druga pesem. Povsem po očetovih merilih, bi
se lahko reklo – dostojen, urejen, nesvobodomiseln,
bogat pa še odvetnik. A vseeno, brez zamere, se mi zdi,
da ga je imel oče najmanj rad, če se to sploh spodobi
reči za očeta in sina. Jeana očetova smrt, kot kaže,
ni ne užalostila ne presenetila. Edino oporoka ga jezi,
čeprav se sam kopa v denarju. Veste, je take sorte
človek, ki ljubezen izraža materialno.«
Alan
je prikimal. »Sta se vaš brat in oče kdaj sprla?«
»Ne
bi rekel. Lahko bi rekel, da si pogosto nista bila
naklonjena ali pa se nista strinjala. Sprla pa se,
kolikor jaz vem, nista nikoli. Imela pa sta uraden
odnos.«
»Verjetno
za tem stoji kak razlog, ne?«
»O
tem pa boste morali povprašati Jeana,« je bil neomajen
Pierre.
Alan
je zavzdihnil: »Zelo bi mi pomagali, če bi povedali
vse, kar veste ali pa vsaj domnevate.«
»Žal,
o tem ne vem ničesar več.«
»No,
potem pa raje nadaljujva,« je vedro rekel detektiv.
»Kaj veste o služabniku vašega očeta?«
»Oh,
ne vem, služabnik pač. Pospravljal je in stregel,
čistil in podobno,« je zaslišani dejal.
Se je
Alanu samo zdelo, da je v glasu zaznal kanček
živčnosti? »No, zagotovo mi lahko poveste kaj več,
navsezadnje ste očeta kar nekajkrat obiskali?«
»Naj
pomislim … No, Paul Leroy je Francoz, pri očetu je bil
zaposlen že kakih, uf, štirideset let mogoče?« Pierre
je pogoltnil slino in nadaljeval: »Je bolj zadržane
sorte, nikoli veliko ne govori, svoje delo pa je očitno
opravljal zelo dobro,« glas se mu je zdaj že opazno
tresel.
»Opažam,
da ste postali nekam živčni. Lahko vam povem, da je
najbolje, da ste odkriti.«
»No,
ja! Seveda sem živčen. Moj oče je bil umorjen, morilec
pa je še vedno na prostosti. Kdo pa ne bi bil
živčen?« je vzkipel Pierre.
»Brez
skrbi, lahko se pomirite. Torej zatrjujete, da vi niste
morilec?«
»Seveda
nisem.«
»No,
gospod Monteau, upam, da ste povedali vse. Za danes sva
končala,« Alan je vzel plašč in se napotil k vratom:
»Pa lahko noč!«
»Lahko
noč tudi vam,« je dejal Pierre.
7. poglavje
Ko je Alan
Brown stopil na dvorišče pred vilo, je ura na zvoniku
odbila sedem zvečer. Ni vedel, ali naj počaka na
Richarda, kjer koli je že bil, ali naj se odpravi kar
peš. Tako je še nekaj časa postal na pragu in opazoval
zvezdnato nebo. Naenkrat ga je po rami potrepljal
policist in ga prosil, naj se jim pridruži. Vrnil se je
v hišo in sledil policistu v dnevno sobo. Kot vsi ostali
prostori v hiši je bila tudi ta izbrano opremljena.
Razkošni naslanjači in zofa ter preproste, a zelo
elegantne omare iz češnjevega lesa. Soba je bila v
pritličju. Ena izmed sten je bila v celoti zastekljena,
tako da je odpirala pogled na skrbno negovan vrt, ki je
bil ponoči osvetljen. Zavese so bile težke, žametne, a
nevpadljive. V naslanjačih in na zofi je sedelo nekaj
policistov. Alan je svoj ledeni pogled zapičil v
Richarda, ki je bil v druščini daleč najbolj opazen in
glasen. V roki je držal kozarec konjaka. Ko je zagledal
detektiva, je pri priči utihnil in se opravičujoče
nasmehnil: »Bi tudi vi malo?« in mu ponudil kozarec.
Alan je
bil spet zaripel v obraz: »Zunaj vas čakam, vi se pa
tukaj nalivate!« Ko je spet zadihal, je nadaljeval:
»Vsaj povabili bi me zraven!« Vsi so se zasmejali.
»No,
stvar je taka,« je smeh pretrgal eden izmed policistov.
»Našli smo posnetke.«
»Kakšne
posnetke?« je takoj vprašal Alan.
»Na našo
veliko srečo je imel starec nad vsemi okni in vrati,
torej na vseh mestih, kjer bi se dalo kakor koli vstopiti
v hišo, nameščene varnostne kamere,« je pojasnil
policist.
»In ste
kaj odkrili?«
»Ne, v
hišo ni vstopal nihče razen Monteaujevih sinov in
služabnika. Tudi skozi okna ni nikjer nihče nasilno
vstopil.«
Alanov
napeti obraz se je sprostil: »No, to je pa zelo
razveseljivo! Mislim v smislu, da mi bo olajšalo delo.
Pomeni, da je morilec eden izmed njih.«
8. poglavje
Alana je
prebudila sončna svetloba, ki je prodirala skozi okno.
Utrujeno si je pomel oči in pogledal na nočno omarico,
kjer je običajno ponoči ležala njegova zapestna ura. A
ni je bilo tam! Takrat se je šele zares prebudil in
takoj pomislil, da ga je nekdo okradel. Ko se je
poskušal usesti, ga je močno zabolela glava. Nato je
opazil, da ima še vedno obute čevlje. »Kaj za…?« je
presenečeno izdavil, ko je ugotovil, da je še vedno
oblečen. V tistem je pri vratih pozvonilo in detektiv je
zavpil: »Takoj bom!« Poskusil si je za silo popraviti
pomečkano obleko in se odmajal navzdol po stopnicah. Pri
vratih sta stala ženska in moški in se nekaj
pogovarjala. Ko je moški zagledal Alana, je vzkliknil:
»Gospod Brown! Kako se počutite?«
Preden je
ta uspel odgovoriti, je Richard že vzhičeno nadaljeval:
»Izvrstno, kar čimprej se odpraviva, vam bova po poti
našla nekaj za pod zob.«
Detektivu
se ni dalo prerekati pa še močno ga je bolela glava,
zato je samo prikimal: »Aha,« in sledil policistu. V
avtu se je olajšano zleknil sedež in zavzdihnil:
»Richard, rahlo sem zmeden. Bi mi lahko obudili spomin?
In kdo je bila ženska pri vratih?«
Policist je
speljal in začel: »No, začnimo na začetku. Včeraj
zvečer smo bili s policisti v Monteaujevi vili in vi ste
se nam pridružili. Potem smo vam povedali za kamere.
Nato pa, hm …. smo začeli nazdravljati. Na uspešno
rešen umor, na najdene posnetke, na vas, na pokojnega
Monteauja in vi ste kar pridno praznili kozarčke. Nismo
vam želeli odreči in kar veliko ste popili ...«
»Da?«
detektiva je rahlo stisnilo, ker je pričakoval, kaj bo
sledilo.
»… in
ste zaspali. In potem sem vam pomagal domov. Gospa, ki
ste jo srečali, pa je lastnica hiše, v kateri spite, in
zvečer mi vas je pomagala nesti gor.«
Detektiv
je v zadregi zardel: »Mogoče sem pozabil omeniti. Celo
geniji, kot sem jaz, imajo kakšno slabost. Moja je
alkohol. Hm … kdo me je videl takega?«
»Nekaj
policistov pripravnikov, a sem jim zabičal, da morajo
molčati.«
Alan si
je vidno oddahnil. Ne bi bilo dobro, da bi mu kaj
pokvarilo ugled. »Najlepša hvala, Richard.«
V tistem
sta že prispela do Monteaujeve vile. »Naj nadaljujemo z
zaslišanjem, detektiv?« je vprašal policist.
Alana je
spreletel srh ob misli, da kljub vsemu kdo ve za večerni
incident. Kolena so se mu tresla, ko je stopal, po zdaj
že dobro znani poti, v zgornje nadstropje. Olajšano je
izdahnil, ko je za sabo zaprl vrata v varno zavetje sobe
za zasliševanje. Pogovoriti se je moral le še s tremi
osumljenci, še prej pa je moral urediti to, kar že ve.
Še vedno ga je bolela glava, zato je bilo razmišljanje
precej težka naloga. Počasi je zdrsnil v spanec.
9. poglavje
Prebudil ga
je Richard. Tokrat je bil nežen in uvideven, zato je
samo glasno pobutal po vratih.
»Kaj bi
radi, Richard?« je napol v snu zamrmral Alan.
»Čas je
za zaslišanje, gospod, ampak, če bi raje spali, lahko
počakamo,« je pretirano razločno in na glas odgovoril
policist.
Detektiva
je vrglo pokonci: »Spal? Sploh nisem spal. Sistematično
sem urejal misli. Privedite Jeana.«
»Kakor
rečete, gospod,« je dejal Richard in se sam pri sebi
nasmihal, ko se je odpravil nazaj po hodniku.
Jean je
takoj potrdil Pierrove besede o užaljenosti zaradi
oporoke in brezbrižnosti zaradi umora. Ves čas je
javkal, češ kakšna krivica se mu je zgodila, ko pa ga
je Brown povprašal o bratih, je bil kratek. Jasno je
bilo, da ju ima za zgubi. Ker na tak način detektiv ni
dobil nobenih informacij, je ubral drugo pot. »Kdo je po
vašem mnenju zagrešil umor?«
»Ni
očitno? Bil je Pierre. Krvavo je potreboval denar, da bi
odplačal dolgove, stari pa mu ga ni in ni hotel
posoditi. Prepričan je bil, da mu ga bo v oporoki nekaj
zapustil pa ga je počil. Nič lažjega.«
Detektiv
se je ob tem zamisli.
»No,
zdaj pa, če mi oprostite. Jutri imam nujen sestanek v
Bruslju. Ko boste potrdili moje domneve glede storilca,
pa me lahko pokličete in se lepo zahvalite.«
Preden
bi ga Alan lahko ustavil, je Jean že odvihral skozi
vrata. Detektiv je stekel za njim, takrat pa se je vse
odvilo nenadno hitro. Zaslišal se je pok, nekdo je
zavpil. Navzgor se je vsula reka policistov, ki so prej
stali v veži in zabijali čas. Jean se je ustavil in
stekel za njimi. Planili so v eno izmed sob. Detektiv jim
je sledil. Prizor, ki so mu bili priča, ni bil nič kaj
prijeten. Na tleh je na hrbtu ležal moški. Sredi
njegovih prsi je bila majhna packa krvi, ki se je počasi
širila po snežno beli majici. »Pierre!« je vzkliknil
Jean in pokleknil ob bratovo negibno telo.
»Zapahnite
vsa vrata in vse ljudi, ki so trenutno hiši, zberite v
veži. Nekdo naj pregleda varnostne posnetke vseh vhodov
in izhodov! Takoj!« je vpil eden izmed policistov.
Alan se
je sprehodil okoli trupla. Pokojnikov obraz je bil miren.
Strelec je očitno dobro vedel, kam mora streljati, da bo
žrtev v hipu mrtva. Detektiv je na hitro pregledal sobo
in iskal izhode, kjer bi morilec lahko pobegnil. Soba je
imela le eno okno, a je bilo zaprto z notranje strani.
Lahko bi preprosto odkorakal skozi vrata, a bi bilo
takšno početje precej tvegano. Ozrl se je še proti
omari. Segala je od stropa do tal. V parketu so bile
vidne sledi opiranja vrat. Detektiv jo je odprl. Bila je
prazna. Potolkel je po zadnji steni omare. Votlo, je
ugotovil. Nato ga je zmotil policist: »Oprostite, gospod
Brown, tudi vi bi morali dol.«
»Brez
skrbi, takoj se vam pridružim,« je dejal. »Pravzaprav,
bi mi lahko vi pomagali. Stopite sem, prosim,« je Alan
pomignil proti omari.« Policist je ubogal. »Zdaj pa mi,
prosim, pomagajte odmakniti to omaro od stene. Policist
je bil malce začuden, a je vseeno storil, kot mu je bilo
naročeno. »Na tri. Ena, dve, tri!« Omaro sta prej kot
dvignila z muko potisnila od stene. Alan se je sam pri
sebi zadovoljno nasmehnil, ko se je njegova domneva
izkazala za pravilno in je v steni za omaro zazijala
luknja. Njegov pomagač je presenečeno obstal.
»Zdaj
vemo, kam je naš morilec pobegnil,« je kar preveč
zadovoljno povedal detektiv.
10. poglavje
Alan se
je s policistom odšel v vežo, kjer so bili zbrani
njegovi sodelavci. V kotu sta sedela Charles in Jean, ki
je z eno roko objemal rdečelaso žensko, ki jo je
detektiv videl sedeti za veliko ovalno mizo. Po prstanu
na njeni tanki bledi roki je sklepal, da je njegova
žena. Monteaujev nedavno obogateli služabnik se je
držal bolj zase. Alanu je nasproti prihitel Richard:
»Kje ste bili? Skrbelo me je že za vas. No, saj je
vseeno, mi boste potem povedali. Pomembno je, da ste
tukaj in da uredite situacijo.«
»Ja,
seveda.« Alan je nagovoril zbrane: »Kot že veste, je
ravnokar nekdo umoril Pierra Monteauja. Njegovim
bližnjim najprej izrekam iskreno sožalje. Zdaj pa na
delo. Iz hiše pod nobenim pogojem ne sme nihče. Je to
jasno?«
Zbrani so
pokimali. »Vas štiri,« je detektiv pokimal proti prej
omenjeni četverici: »pa prosim, da odidete v zgornjo
sprejemnico. Nismo še zaključili z zaslišanji.«
Takoj, ko so nagovorjeni odšli gor, se je Alan obrnil k
Richardu: »Je kdo pregledal varnostne posnetke?«
»Da,
nihče, razen policistov, ni vstopal ali izstopal.«
»Lepo, vse
se torej postavlja na svoje mesto. Naš morilec igra
spretno igro, a na njegovo smolo sem jaz spretnejši.«
»Torej
že veste, kdo je morilec?«
»Lepo
vas prosim, Richard! Prehitevati pa res ni treba. Še
vedno moram opraviti dve zaslišanji.« Alan je želel
oditi gor, a ga je policist zadržal: »Pozabili ste
povedati, kaj ste odkrili prej.«
»Ah,
ja, seveda. Odkril sem skrivni prehod med sobama
zgoraj.«
Richard
je zazijall: »Kaj ste?!«
»Mislim
sicer, da sem bil dovolj jasen, a naj ponovim. Odkril sem
skrivni prehod med sobama v zgornjem nadstropju. Zdaj pa
mi oprostite, ampak res se moram pridružiti tistim, ki
me čakajo zgoraj.« Detektiv se je ravnodušno odpravil
po stopnicah navzgor, medtem ko je Richard gledal za njim
s široko odprtimi usti. Na vrhu se je Alan obrnil: »Ne
stojte kot lipov bog, Richard. Bodite raje koristni in
ukrenite kaj. Preiščite vse sobe in ugotovite, če so
še kakšni skrivni prehodi in izhodi iz hiše. Pa
pošljite k meni dva policista.«
Inšpektor
se je zdrznil: »Ja, seveda, kakor rečete, gospod, a
tudi jaz sem nekaj odkril,« se je Richard skrivnostno
nasmehnil. »Krogli sta enaki,« je šepnil detektivu.
Obrnil se je in poslušno stekel delit ukaze, saj je bil
ta primer do tega trenutka najbolj pretresljiva stvar, ki
se je kadar koli zgodila v Olburgnu.
Alan se je
nasmehnil, ko je videl, s kakšno vnemo se je Richard
lotil dela. Spomnil ga je na dobre stare čase, ko je bil
tudi on mlad in zagret. V sedanjost pa so ga takoj vrnili
boleči sklepi, ko je naredil naslednji korak po
stopnicah. » Zdaj ni čas za obujanje spominov,« je
pomislil. »Končati moram ta primer,« si je po tihem
dejal.
11. poglavje
Alan je
stal v isti sobici kot ob prihodu v Olburgen. Za mizo so
sedeli isti ljudje in ni si mogel kaj, da ne bi opazil,
da sedijo na istih mestih. A nekaj je bilo drugače.
Spremnili so se njihovi obrazni izrazi in manjkal je le
Pierre.
»Vsem
skupaj se zahvaljujem za potrpežljivost in bi bil
hvaležen, če bi mi je namenili le še kanček. Gospod
Jean, opravičujem se vam, ker boste zamudili sestanek v
Bruslju, a tak je postopek. A da bomo tratili kar najmanj
vašega časa, bo najbolje, da pohitimo. Gospa Monteau,
stopite z mano, prosim.« Vse to je detektiv povedal zelo
hitro.
Mariane
Monteau se je sprva zdela drugačna od svojega moža.
Njeni odgovori so bili skromni in premišljeni in Alan ni
mogel verjeti, da bi se zaljubila v prezirljivega moža,
kot je Jean. Njegovih bratov sicer ni prav dobro poznala.
Ko pa jo je detektiv prosil, naj pove kaj o sebi, se ni
mogla ustaviti. Torej sta se našla prava dva, je
pomislil. Alan jo je moral zato kar grobo prekiniti,
če je želel še isti dan končati zaslišanje. »Zelo
bi mi pomagalo, če ne bi govorili le o sebi,« je dejal,
ko je ženščina končno utihnila in ga grdo pogledala.
»Kaj pa
potem želite od mene? Povedala sem vam, da moževih
bratov nisem poznala. Poročena sva šele en mesec in
prvič sem tukaj.«
»Le
odgovore, gospa. Torej pravite, da ste prvič tu?«
»Aha,«
je nezainteresirano dejala Mariane.
»Pa vaš
mož? Je v tem času prišel sem kdaj brez vas?«
»Oh, kje
pa. Sploh ne utegne, veste. Oba sva odvetnika in precej
zaposlena. Imava svojo pisarno …«
Preden bi
se zaslišana spet prepustila govoričenju o svojih
poslovnih uspehih, jo je Alan na srečo prekinil:
»Hvala, gospa, izvedel sem dovolj. Lahko greste.«
Mariane
je zavihala nos in odkorakala iz sobe. Za njo je v sobo
prikorakal policist. »Preiskali smo vso vilo. Prehod, ki
ste ga odkrili, ni edini. Nekaj jih je še med drugimi
sobami. A kaže, da iz hiše ne vodi noben,« je
poročal.
»Najlepša
hvala. So v sprejemnici še vedno vsi osumljenci?«
»Da. Van
Hofen in Clarkson sta z njimi, kot ste prej naročili.«
»Torej vas
prosim, da pokličete Paula Leroyja in naročite vsem
policistom, naj se ob sedmih zvečer zberejo v veži.«
»Vaša
želja, moj ukaz,« je šaljivo dejal policist, sam pri
sebi pa občudoval genialnega detektiva, ki je očitno
že poznal storilca in to tako hitro.
»Oh, pa
recite Richardu, da je do večera prost. Dobro se je
odrezal.«
Policist
je pokimal in zapustil sobo. Alan se je nato udobno
zleknil v stol in pomislil, da bo morda pogrešal vse to
in da se mu vseeno še ne bi bilo treba upokojiti. »Ah,
ja. Ampak takšno je pač življenje. Vsega lepega je
enkrat konec,« je po tihem zabrundal.
12. poglavje
Nekdo je
potrkal na vrata. »Kar naprej, gospod Paul,« je povabil
Alan. A noter ni stopil Paul. Bil je Charles.
»Oprostite, ker motim, gospod.«
Detektiv
je bil rahlo zbegan: »Ne, sploh ne motite, kar naprej.
Kaj bo dobrega, Charles?« Njegov obraz je bil bled.
»Ali pa mogoče slabega?« se je zaskrbljeno popravil
detektiv. »Sedite, prosim,« je Monteaujevem srednjemu
sinu pokazal naslanjač.
Charles
je globoko vdihnil in spregovoril: »Zadnjič nisem bil
povsem odkrit z vami.«
Alan je
zastrigel z ušesi: »Torej ste se zlagali?«
»Prej bi
rekel, da sem le zamolčal resnico. Pri vratih, ko sem se
obrnil.«
»Mhm …
In zdaj ste tu, da mi jo razkrijete?«
Charles
je za hip pomolčal, preden je spregovoril: »D-d-a. Zdaj
sem tukaj.« Njegov glas se je tresel.
»Ničesar
se vam ni treba bati,« ga je miril Alan.
»Ne
bojim se, le …, če bi vam to povedal prej, bi bil
Pierre mogoče še živ.«
»Pa bi
mi to radi povedali?«
Charles
je tresoče izdavil: »Da. Želim imeti čisto vest.«
Spet je globoko vdihnil: »Pierre je vedel, da bo oče
vse zapustil Paulu. Povedal mi je. Bilo je pred kakima
dvema mesecema, ko smo bili pri očetu v Franciji, tik
preden se je preselil. Spomnim se, da je bilo že vse
pospravljeno v škatlah. Bil je ves iz sebe, ko mi je
zvečer to pritekel povedat v spalnico. Nisem ga še
videl tako … Ne vem … Besnega? Raztresenega? Želel
sem ga pomiriti, a ni poslušal. S Paulom sva mu dala
pomirjevala, da je končno zaspal. Zjutraj je jezo
zamenjala hladnost. Očetu je komaj da namenil kakšen
pogled, kaj šele besedo. Potem pa sem moral oditi in
Pierru sem zabičal, naj dogodek pozabi.« Charles si je
vidno oddahnil.
A Alan se
po slišanem ni zdel pretirano presenečen. »Ne zdi se
mi, da sem vas s tem šokiral. Ali se motim?« je
vprašal Pierre.
»Ne, res
me niste presenetili. Nekaj bi vas rad vprašal. Zakaj
ste mi to povedali? Zdi se mi, da stoji za tem še kaj
drugega kot le slaba vest.«
» No,
hmm … mislil sem, da bo bolj očitno. Zdi se mi, da je
kriv, ne, prepričan sem, da je kriv Pierre. Zadnjič sem
o tem lagal. Ljudje smo sposobni marsičesa, ko se nam,
ali pa vsaj mislimo, da se nam godi krivica, in moj brat
ni bil nikakršna izjema,« Charles je pomolčal.
Alan je
pokimal. »Pa bi mi lahko o tem povedali kaj več?«
»Seveda.
Pierre je ravno takrat najbolj potreboval denar. Utapljal
se je v dolgovih. Nekaj sem mu ga posodil, saj je bil
vendarle moj brat. Oče je bil že precej star in mislim,
da je Pierre nekako upal, da ga bo kmalu pobralo. Ko pa
je slišal pogovor, ga je to razbesnelo. Takrat je bil
preveč v šoku, da bi kaj storil. Ko pa nas je stari
povabil sem, se je v njem spet razplamtel bes. Ni imel za
položnice, stari pa se seli iz dvorca v dvorec, pri tem
pa mu ne namerava zapustiti niti ficka. Če bi imel jaz
drugačne poglede na svet, bi se tudi meni zdelo
krivično, priznam. Počil je očeta, nato pa prejle še
sebe. Po mojem se je zavedel globine svojega dejanja in s
tem preprosto ni želel živeti.«
»Kako
pa ste lahko tako prepričani, da je storil samomor?« se
je v Charlesove oči zazrl Alan.
»No,
mislim. Saj ste bili z Jeanom v trenutku pri njem, kot mi
je povedal, in niste videli nikogar zbežati. Jean torej
ni bil, Paul pa je bil v dnevni sobi, saj sem ga videl,
ko je od tam prišel v vežo. Razen, če je bil kdo izmed
policistov, v kar pa močno dvomim.« A Charles je
deloval neprepričljivo.
Detektiv
je spet le nemo prikimal. »No, kakor koli, vesel sem, da
ste mi to povedali,« je dejal po premolku. Prekinilo ga
je trkanje na vrata. Tokrat je bil Paul. »Ob sedmih v
veži,« je še zaklical za Charlesom, ki je že
zapuščal sobo.
13. poglavje
»Pozdravljeni,
Paul,« je detektiv podal roko nekdanjemu služabniku
pokojnega Monteauja. Ta se mu je kislo nasmehnil nazaj in
mu podal roko, pri tem pa detektivu ni ušlo, da je
pogledal na zapestno uro. »Kratka bova, brez skrbi. Za
začetek, kaj menite o oporoki?«
»Če
je bila to želja gospoda Monteauja, jo spoštujem.«
»In
zakaj mislite, da je vse zapustil vam in ne svojim
sinovom?«
»Z
gospodom Monteaujem sem bil zadnjih trideset let.
Verjetno je bila to njegova zahvala za predano služenje.
S svojimi sinovi si ni bil preveč blizu.«
»Zadnjič
sem opazil, da ima gospod zelo lepo urejen vrt in hišo
brez kančka prahu. Ste za vse to skrbeli sami ali vam je
kdo pomagal?«
Paul
je sumničavo pogledal detektiva. »Ne, povsem sam sem
bil. Zakaj?«
Alan
se je nasmehnil: »Mislim, da sem v vlogi spraševalca
tukaj jaz, a naj vam ustrežem z odgovorom. Hiša je
skoraj pravi dvorec in tudi posestvo okrog nje ni ravno
majhno. In vi ste že precej v letih. Če ste vse to res
postorili sami, kot pravite, vas občudujem.«
»Resnico
govorim. Sam sem bil. Sem pa še precej okreten in
mladosten. Vsak dan grem zjutraj teč.«
»Brez
skrbi, saj vam verjamem. Obljubil sem vam, da bova kratka
in res bova. Le še eno vprašanje bi vam rad postavil.
Kdo je po vašem umoril Monteauja?«
Paul
Leroy tega vprašanja očitno ni pričakoval: »Kdo je po
mojem umoril gospoda? Ni ravno tema, o kateri bi
premišljeval.«
»Pa
dajte zdaj,« ga je takoj spodbudil Alan. »Saj imava
čas.«
»No,
če pomislim, pa je res nekaj, kar bi znalo biti
povezano. Monteau se iz Francije zagotovo ni preselil
brez razloga. Čeprav ne bi vedel, zakaj je to storil
šele mesec nazaj. Tam se je namreč šel neke posle.
Umazane posle, že nekaj let nazaj. Ne vem, s kom, a vem,
da je šlo za velike vsote in na koncu se je vse strašno
izjalovilo. Monteau se je nekako izmazal, nekatere
njegove pajdaše pa so prijeli. Pred dvema mesecema pa je
nekdo klical. Gospod ni pustil, da bi se javil jaz.
Prvič je sam dvignil slušalko. Spomnim se, da je ura
odbila točno poldne. Verjetno je bil z nekom dogovorjen,
da ga takrat pokliče. Pogovor je bil kratek, Monteau pa
se je po tistem začel pripravljati na odhod. Ko sem ga
povprašal o tem, je dejal le, da bi mu koristila menjava
okolja. Nisem več drezal vanj in tako sva se
preselila.«
»No,
hvala za te informacije. Mislim, da sva končala. Ča še
slučajno ne veste, ob sedmih zvečer v veži,« je hitro
zaključil Alan, vzel jakno in stekel ven. Policistu pred
vrati je naročil, naj nihče izmed pridržanih ne
zapušča sobe. Ura je bila pet, Alan pa je moral na
hitro še nekaj opraviti. Spodaj se je zadrl: »Richard,
kje ste, lenuh? Mudi se, pa še toliko je treba
postoriti. V avto, takoj!« Inšpektorja, ki je s kolegi
ravno igral poker, je kar vrglo pokonci. »Oprostite,
fantje, dolžnost kliče. Mislim, Alan, ampak njega si
res ne želite jeznega!« Stekel je ven in na stolu
pozabil policijsko kapo.
Mali
policijski avto je s prižgano sireno drvel po praznih
uličicah Olburgena. Richard ni imel pojma, zakaj, a
detektiv je vztrajal. »Mogoče pa bo kje kak zastoj,
nikoli ne veš. V vasici je bilo sicer eno samo
križišče. »Kam sploh greva?« je med potjo vprašal
Richard.
»Na
policijsko postajo!« je zavpil Alan. »Pohitite malo,
mudi se.«
Richard
si hitreje res ni upal, saj je bilo 80 km/h verjetno
najvišja hitrost, ki jo je oziroma jo bo kdo kadar koli
dosegel v Olburgenu. Zavpil je nazaj, da bi preglasil
sireno: »Kaj pa bova tam?«
»Vse
vam bom pojasnil, brez skrbi. Samo peljite!«
Ni
minila niti minuta, ko je Richard na parkirišču pred
postajo divje zavrl. Bila je pritlična svetlomodra
stavba z zatemnjenimi okni. Imela je ravno streho in na
zelenici pred njo je stalo in se pogovarjalo nekaj
policistov. Alan je stekel mimo njih, pokazal na
visokega, plešastega suhca in zavpil: »Vi, z mano!«
Policist
je vprašujoče gledal Richarda, ki je sopihal za
detektivom, a ta je le skomignil.
Alan je
planil na postajo in stekel do najbližjega računalnika.
Prastara škatla, je pomisli, ko se ni in ni hotel
vklopiti. V tem pa sta noter prišla tudi policista.
»Vi!« je Alan s prstom spet pokazal na suhca.
»Pomagajte mi. Rad bi dostop do vseh kartotek v sistemu.
Hitro, mudi se mi!«
»Gospod,
pomirite se. Koga natanko pa želite najti?«
»Gerarde
Monteau. Koliko časa mislite, da vam bo vzelo?«
»Hm
… naj pomislim. Škatla potrebuje dvajset minut za
vklop, potem nadaljnjih dvajset za vklop sistema kartotek
in še približno uro, da najde osebo, ki jo želite. Ura
je deset čez pet, tako, da dobite podatke ob sedmih, če
boste imeli srečo,« policist ni mogel več zadrževati
smeha, ko je videl Alanov zaripli obraz.
»Nimam
toliko časa,« je ta preveč razločno in počasi dejal.
»Oprostite,
krivite lahko samo ministrstvo, ki nam ne da denarja za
novo opremo,« je zdaj resno dejal policist. »Počakajte
malo, Monteau, Monteau, kje sem že slišal to ime? Ni to
tisti bogati starec, ki so ga ravno umorili?«
»Da,
to je on,« je nestrpno pritrdil detektiv. »Zdaj pa,
prosim, vseeno poskusite vnesti iskanje. Mogoče nam
lahko uspe pravočasno.«
»No,
prav. Pa dajmo.«
Čez
pol ure jim je uspelo priti v bazo kartotek. Alan je
živčno ošinil uro. Petnajst do šestih. Mora jim
uspeti. Potrebuje čim več dokazov.
Takrat
se je plešasti policist nečesa spomnil in obraz mu je
kar zasijal: »V tej bazi imamo spravljene tudi kartoteke
umorjenih. Manj jih je in iskanje je hitrejše.«
»Vi
ste genij!« je vzkliknil Alan. »No, pohitite.«
Ura je
bila le pet čez šest, ko je računalnik končal s
premlevanjem podatkov. Prej temen zaslon je oživel in na
svetlo modrem se je prikazala slika Gerarda Monteauja.
Detektiv, ki se je med čakanjem usedel v kot sobe in
živčno pogledoval okrog sebe, kar sicer ni njegova
navada, pa je kar planil pokonci. Odneslo ga je do
računalnika in napeto se je zazrl v zaslon. Čez
fotografijo je z močnimi rdečimi črkami pisalo:
UMORJEN. Pod njo pa je utripal svetel napis: kartoteka
prazna.
Alanova
predvidevanja so bila potrjena. Sam pri sebi se je
nasmehnil in zadovoljno dejal: »Natisnite to.«
14. poglavje
Alan se
je zazrl v zbrane pred sabo. Charles nekako zamišljen,
Jean in Mariene bleda, držeča za roke. Paul je spet
stal sam zase. Obkrožali so jih policisti, pripravljeni
na kar koli. Alan je želel trenutku dodati malce
dramatičnosti, zato je slovesno in skrivnostno dejal:
»Dame in gospodje, čas je, da razkrijemo morilca.« Vsi
so pričakujoče zrli vanj.
»Pa
začnimo na začetku. Umorjeni, petinosemdestletni
Francoz Gerarde Monteau je bil umorjen dva dni nazaj prav
tu, v tem dvorcu. V tem času so bili na obisku pri njem
njegovi trije sinovi in gospa Mariene, Jeanova žena.
Seveda pa je bil tu ob tem času tudi služabnik Paul
Leroy. Človek, ki je nedavno postal prav nesramno bogat,
in to prav zaradi umora, kajti pokojni mu je v oporoki
zapustil prav vse. Precej prikladne okoliščine za umor.
A kdo je morilec? Morda Jean, očetov najmanj
priljubljeni sin? Njegova žena, ki ji je šel starec na
živce in je verjela, da bo od smrti gotovo kaj
odnesla?« Detektiv je za hip utihnil in pogledal proti
rdečelaski in lastniku rolexa. Njuna obraza sta še bolj
prebledela. Alan je nadaljeval: »Ali pa je bil morilec
kdo izmed drugih dveh sinov: Pierre, ki se je utapljal v
dolgovih, ali pa morda Charles, na videz brezbrižen do
denarja, a videz in besede lahko varajo. Pozabiti pa ne
smemo niti Paula. Kaj bi mu lahko zagotovilo opravičilo
za čas umora in kaj govori proti njemu? Navsezadnje pa
bi bil to lahko tudi kdo drug, kajne?« je detektiv s
pogledom zavrtal v služabnikov obraz. Ta ni niti trznil,
le nemo prikimal. »A potem se zgodi preobrat. Umre
Pierre. Oziroma je umorjen.« Alan je ošinil obraze
zbranih. Jean je dvignil roko, a ni čakal na besedo:
»Kako veste, da ni storil samomora?«
»Aha,
kako vem? Krogla, ki je ubila vašega brata, je enaka
tisti, ki je ubila vašega očeta. A to še ničesar ne
pojasnjuje, kajne? Če je Pierre ustrelil očeta, je
povsem možno, da je z enako kroglo tudi sebe. Pravzaprav
je več dokazov, ki botrujejo tej hipotezi. Kako bi
morilcu sploh uspelo tako hitro zbežati iz sobe? Sam sem
bil takoj tam. Skozi okno ni ušel, saj je bilo
zapahnjeno od znotraj. Pa tudi če bi, padca verjetno ne
bi preživel. Vrata smo že ovrgli. Torej se je Pierre
ustrelil sam?«
Zavladal
je trenutek čiste tišine.
»Ne,
dragi moji, Pierre se ni ustrelil sam, saj je morilec iz
sobe zbežal skozi skrivni prehod. Za omaro je, razkrile
so ga sledi premikanja omare v nelakiranem parketu.«
Tišina v prostoru je postala še bolj zlovešča.
»A
vrnimo se nazaj h Gerardu. Kdo drug poleg ljudi, ki so
bili takrat v hiši, bi ga lahko ustrelil? Eden izmed
zaslišanih je dejal, da je imel v Franciji nekaj
nerazčiščenih poslov in je bil to vzrok nenadne
selitve. A v njegovi kartoteki ni zapisanega ničesar. To
ga seveda še ne dela nedolžnega, je pa začetek. Imamo
pa dokaze, da v hišo ni vstopil nihče. Na mojo veliko
srečo je gospod Monteau nad vse možne vhode in izhode
iz hiše namestil varnostne kamere. A mi nihče izmed
zaslišanih zanje ni povedal. Sinovi zanje kakopak niso
vedeli. Prvič so bili na obisku pri očetu v tej hiši
in dvomim, da jim je pripovedoval o čem takem. A nekdo
bi moral zanje vedeti. Paul. Glede na to, da je bil tudi
oskrbnik hiše, je bil on tisti, ki se je ukvarjal z
varnostnimi posnetki. Ali je na to podrobnost pozabil ali
pa mi jo je nalašč zamolčal? Morilec zdaj zagotovo
sedi med nami, razen če je bil to Pierre. A kaj je
njegov motiv? Ja, res je, da se je znašel v denarnih
težavah in morda je pričakoval, da mu bo oče nekaj
zapustil. Monteau pa tega ni nameraval in njegov
najmlajši sin je to vedel. Slišal ga je, ko je o tem
razpravljal s Paulom.«
Mišice
na Leroyjevi roki so se napele, ko je živčno stisnil
ovratnik srajce. »Pogovor naj bi bil zaupen,« je
prisiljeno mirno dejal.
»Kakor
koli. Pierre je to povedal Charlesu in ta ni želel, da
bi brat v besu storil kaj nepremišljenega.« Takrat je
detektivu v besedo skočil Jean.
»Gospod,
ni kaj, vaša razlaga je res zanimiva, a bi lahko
preskočili na konec, tja, kjer razkrijete morilca? Še
vedno bi rad čim prej prišel v Bruselj.«
»Če bi
lahko preskočil?! Jaz, Alan Brown, nikoli ne
preskakujem. Sicer pa sem vam dolžan razlago.«
»Mogoče
bi naredili izjemo? Prosim. Res se mi mudi.«
»Nezaslišano!
Richard, kaj naj s tem človekom?«
Richard
je skoraj neslišno in plašno dejal: »Gospod, mogoče
bi res lahko preskočili na konec, saj bi tudi ostali
policisti radi čim prej šli domov.«
»Richard!«
Inšpektor
se je takoj začel opravičevati: »Saj nisem mislil
tako, lahko bi le na drug način zaključili kariero.«
»Za-za-za-klju-ju-ju-čil
kariero?« detektiv je bil zmedeno presenečen.
»No,
saj veste, nekaj ste mi zadnjič govorili o tem, kako ste
…« Ko je videl pepelnati izraz na Alanovem obrazu,
je raje utihnil.
Detektiv
je pomislil, morda pa bi res lahko drugače zaključil
kariero. Pozna morilca, lahko ga zelo dramatično
razkrije. »Prav,« je dejal. »Posluh, dame in
gospodje,« vežo je medtem namreč napolnilo tiho
mrmranje.
»Morilcu
dam priložnost, da se sam razkrije.« Tišina. »Prav,
vsaj dušo bi si lahko olajšal. Če je to sploh mogoče
za človeka, ki je gospodarju predano služil trideset
let, nato pa ga iz skrbi, da se ta ne bi slučajno
premislil in česa zapustil sinovom, zahrbtno ustrelil.
Iz previdnosti pa je ustrelil tudi njegovega najmlajšega
sina.«
Tišina
je dobila povsem nov pomen. Vsi pogledi so se uprli v
Paula, ki je le mirno vstal, pogledal Alanu naravnost v
oči in prezirljivo dejal: »Čestitam, detektiv,« nato
pa pred sabo stegnil roke v znak predaje. Richard je
vstal poleg njega in dejal: »Gospod Leroy, aretirani ste
zaradi umora Gerarda in Pierra Monteauja. Vklenite ga.«
Trije policisti so vstali, aretiranemu nadeli lisice in
ga odvedli ven.
Šele
ko so zunaj zatulile policijske sirene in se je
zaslišalo škripanje gum ob speljevanju s peščenega
dovoza, je Alan spregovoril: »Prešel sem k bistvu. Je
zdaj še kdo, ki bi želel poslušati razlago?« Vsi so
začeli pobirati plašče z obešalnikov na steni in
zaslišalo se je drsanje nog, ki so bile namenjene proti
izhodu.
Za
detektiva je bil to pravi hladni tuš. Vsi so odšli, je
žalostno pomislil. Zaključek njegove kariere očitno le
ni bil tako veličasten, kot si je zmeraj predstavljal,
da bo. Truma policistov, ki zapušča prostor. Za sabo je
zaslišal Richarda: »Meni lahko poveste, kaj se je
zgodilo.«
»Hah,«
je prhnil detektiv. »Ni vam treba biti prijazen do
mene.«
»Ne,
res bi rad slišal. In poleg tega zaključek vaše
kariere niti ni tako slab. Takoj so vam verjeli. Ničesar
vam ni bilo treba pojasnjevati, da bi dokazali svoj prav.
Ni to precej občudovanja vredno?«
»Hja,
verjetno imate prav. No, če bi res radi slišali, kaj se
je zgodilo, vam plačam pijačo.«
15. poglavje
»Ko sem
izvedel za posnetke, sem bil prepričan, da je krivec
eden izmed tistih, ki so v hiši. A to bi potuhtal vsak,
kajne? Vedel pa sem tudi, da mi Charles ni povedal vsega.
A nisem vedel, da nečesa, kar odloča o življenju ali
smrti. Če bi mi to takrat povedal, bi bil Pierre
verjetno še živ, Paul pa bi čakal na sojenje. Na nek
način pa se je izdal z umorom. Na njem je bil dobesedno
njegov podpis. Kdo drug pa bi še lahko poznal skrivne
prehode v hiši? Prehod je vodil v dnevno sobo, kjer ga
je potem srečal Charles in tako opustil vsak sum zoper
njega. S kartoteko sem se prepričal, da ni imel Monteau
res ničesar dokazanega na vesti, kot je to trdil
služabnik. In to je več ali manj vse.«
Richard
je strmel vanj s široko odprtimi očmi. »Res ste
mojster svojega poklica.«
»Mogoče
sem res, a ta primer je bil gotovo eden lažjih, samo
seštel sem ena plus ena.«
»Ne
bodite tako skromni. Nazdraviva. Na uspešen zaključek
kariere!«
In trčila sta z vrčkoma piva.
