Glasovalna številka: PR143

Alja Huremović

MAMINA ZGODBA

OŠ Karla Destovnika Kajuha Šoštanj

 

Sem Tina. Tina Lesjak. V šoli sicer nisem najbolj popularna. Nisem nekaj posebnega. Imam pa mamo, ki je. Vsaj v mojih očeh. Moja mama ima jahalni klub. Ampak to ni tisto, kar jo dela posebno. Njena posebnost je njena volja, da je sploh prišla do tega jahalnega kluba. Kako se je to zgodilo, pa je zgodba, ki sem jo slišala že stokrat in še stokrat bi jo lahko.

Že odkar vem zase, odraščam s konji. Moja mama pa ni. Živela je v mestu, v bloku. Ko je bila stara približno toliko kot jaz, je vsako poletje hodila na kmetijo k sorodnikom.

Moja mama Vesna pri matematiki ni bila ravno odličnjakinja. Vedela pa je vse o konjih. Obe se strinjava, da so to najbolj plemenite in prečudovite živali. Z vsako knjigo, ki jo je prebrala, z vsako sliko konja, ki jo je videla, je njena želja po tem, da bi imela konja, rasla in rasla. Njena starša sta to opazila. Pod pogojem, da bo popravila matematiko, sta ji obljubila, da jo bosta peljala k teti na kmetijo. Vesna je vedela, da so na tetini kmetiji trije konji, zato se je odrekla vsemu svojemu prostemu času in se učila matematiko. Vedela je, da je to njena edina možnost, da pride v stik s konji. Živela je namreč v mestu in ni imela priložnosti, da bi ga kjerkoli vzgajala. A njena vztrajnost in želja sta obrodili sadove. Na koncu šolskega leta je popravila matematiko in njene počitnice na kmetiji so se začele.

Mamina teta Marjeta je živela v mali vasici ob gozdu. Imela pa je veliko kmetijo. Ko je slišala, da bo mama dva tedna preživela pri njej na kmetiji, se je zelo razveselila. Marjeta je vedela za mamino obsedenost s konji, zato je bila zelo vesela, da jo bo lahko poučila o teh prečudovitih živalih. Po maminih pričanjih sta bila to dva tedna veselja, sreče, vznemirjenja,  pa tudi trdega dela. Mamina teta, kličem jo kar teta Marjeta, pravi, da se je mama z vsemi tremi konji takoj spoprijateljila. Konji so jo imeli radi, ona pa je imela rada njih. Prinašala jim je hrano, jih krtačila in jih seveda jezdila. Če ste bili že kdaj  na konju, veste, da je to eden tistih trenutkov, ko se počutite res svobodno. In mama je bila svobodna, ko je jezdila po gozdu in poslušala šepetanje dreves in mirnega potoka, ki je tekel mimo.

Spoznala je tudi nove prijatelje. Lano, Saro, s katero sta še danes njeni dobri prijateljici, in Marjana, mojega očeta. Ponavadi so skupaj odjezdili do jezera, kjer so se kopali in se pogovarjali o vseh mogočih stvareh. Vsi so bili žalostni, ko je mama morala oditi, vendar jim je obljubila, da bo naslednje leto spet prišla.

In res je prišla. Vsako leto je obiskala teto Marjeto in vsako leto je bila pripravljena preživeti dva tedna veselja, sreče, vznemirjenja in trdega dela s svojimi novimi prijatelji. To je ostalo, ampak nekaj pa se je vseeno spremenilo. Njeno gorečo željo po tem, da bo imela konja, je nekaj pogasilo. Še vedno si ga je želela imeti, ampak ne več tako močno. Nekaj jo je postavilo na realna tla. Vedno bolj je razmišljala o tem, kje in kako bi sploh lahko imela konja. Neke noči je ugotovila, da njeno okolje ni primerno za konja in na nek način niti ne zanjo. Razmišljala je, ali je mogoče pretiravala s svojo željo. Vse svoje tegobe je zaupala Lani, Sari in Marjanu. Razumeli so jo. Vedeli so, da v mestu ni prostora za žival, kot je konj.

Ko je na naslednjih počitnicah razmišljala o tem, je prišla do sklepa, da mora nekaj ukreniti. Ni še vedela kaj, ampak vedela je, da mora to storiti takoj. V septembru, ki je sledil, je mama odšla v deveti razred. Kot večina njenih prijateljev ni vedela, kje bo šolanje  nadaljevala.

Nekega dne pa se je spomnila pogovora z Lano in Saro, ki se bosta vpisali v veterinarsko šolo. In res. Njeno željo je spet pogrel notranji ogenj. Kot v osnovni šoli je bila pripravljena narediti vse, kar je v njeni moči, da bi postala veterinarka. In potem bo imela konja.

Moj najljubši del zgodbe je, ko se mama preseli v vas, kjer je preživljala skoraj vsako poletje. Tam se je po končanem šolanju poročila z mojim očetom, z Lano in Saro pa so ustanovile jahalni klub.

Moja mama je res nekaj posebnega in če bom lahko šla po njenih stopinjah, bom storila vse kar bo v moji moči, da bom tudi jaz takšna.