Glasovalna številka: PR144

Sara Planinšek

ALI JE TO ZADNJI ZBOGOM, RUMENA?

OŠ Kidričevo

»Če naj je zdaj, ne bo potem; če naj ni potem, bo zdaj; če naj ni zdaj, vendarle bo; pripravljenost je vse.« (William Shakespeare)

»Navadna svinjarija.«

 Ne morem verjeti, kako sem se lahko igrala s temi plišastimi medvedki, porcelanastimi punčkami in drugimi čudnimi predmeti

 »Meni je pa ta krama kar všeč!« zadoni po podstrešju očetov glas.

 »Tudi meni! Mar niso to lepi spomini, Edita?« pripomni Eva

Ne odgovorim, preslišala sem Evino vprašanje. Saj so res lepi spomini, a ne želim se o tem pogovarjati, kajti naša družina je zdaj drugačna, zdaj smo druga družina in bolj odtujeni smo.

Eva, starejša sestra, živi pri mami. Študira filozofijo, je pa obsedena z zbiranjem starega denarja. Moj oče, sposoben poslovnež, je nekje na službenem potovanju ugnal mojo mačeho Lindo. Po dolgih letih sta uspela v skupnem življenju in dobila otroka, mojega polbrata. Eros mu je ime in je prava mala nadloga. Pri svojih petih letih je precej pameten, najde prav vsako spravljeno sladkarijo. Rad je v moji sobi, všeč so mu moji parfumi in navadno si poišče najdražjega. Mislim, da zna možgane kar dobro uporabljati.

Jaz obiskujem srednjo šolo, ki daje poudarek umetniškim smerem. Že drugo leto živim v dijaškem domu, domov se vračam med vikendi in v počitnicah. Na šoli ni veliko zanimivega, razen družbe in nekaj posebno dobrih in tudi zabavnih profesorjev. Sem bolj umetniško nagnjen človek, kar domači ne razumejo najbolj, no, razen moja  mačeha Linda. Ne kličem je mačeha, saj zveni preveč monotono, sploh mi pa ta izraz ni pri srcu, ker se res ne obnaša kot mačehe v pravljicah.  

 »Mislim, da je pospravljanja dovolj. Veliko smo naredili v teh dveh dneh. Zdaj je tudi tukaj malo več reda,« je oznanil oče ter se prvi spustil po strmih stopnicah navzdol. Eva je dvignila Erosa, kot da je kakšen dojenček, ter stopila za očkom. Z Lindo sva zaklenili podstrešna vrata ter se tudi sami počasi odpravili po stopnicah.

Ko smo se umili in uredili, smo se zbrali v jedilnici in posedli za veliko mizo. Očka, ki je bil prvi, je pripravil svež sadni sok, Linda pa je prinesla jabolčni zavitek, ki je ostal od kosila. Hitro smo pojedli in spili, razen Erosa, ki je s slamico še vedno srebal sok tako glasno, da ga je Linda opozorila. »Ne gre drugače,« je pripomnil naš mali korenjak.

Eva je vstala in oznanila, da se mora posloviti. Očka me je pogledal in prikimala sem mu, kar je pomenilo, da sem tudi jaz pripravljena za odhod.

 »Čas je, da se odpravim tudi jaz,« sem dodala in pohitela v svojo sobo po potovalko z oblačili za ta teden. Danes je ponedeljek in ker nismo imeli pouka, je bil vikend malo daljši. Preden sem odšla iz sobe, sem pogledala skozi okno na domače dvorišče ter dvakrat globoko vdihnila – pogrešala bom ta pogled, pogrešala bom moj kotiček in moje domače. Družino pogrešam vsak teden bolj, čeprav se pogosto slišimo, a ni enako, prav zares pa ni tako, kot je bilo včasih.

 »Če smo pripravljeni, pa pojdimo,« je predlagal očka. Kmalu je nadaljeval: »Eros in Linda ne gresta z nama, obiskala bosta babico in dedka.« Objela sem ju, čutila sem utripanje treh src.

 »Se vidimo!« sem rekla in preden bi se prikazale solze, sem se obrnila še proti Evi. Prijela sem jo čez ramena. »Drži se, Edita,« me je hrabrila in potrepljala po rami. Pokimala sem, jo poljubila na lica in hitro sedla k očetu v avto, ki je takoj speljal in zavil na cesto. Grizla sem si ustnico, da ne bi potočila solz. Prijela sem se za kolena, ker so se mi tresla. Začutila sem očetovo roko. »Daj no, vedno si tako vznemirjena ob odhodu. Čez nekaj dni se spet vidimo,« me je tolažil oče. V grlu se mi je naredil cmok, zato nisem mogla ničesar reči, le prikimala sem. Sedež sem potisnila nekoliko nazaj in se udobno namestila. Gledala sem skozi steklo na vratih, trudila sem se, da ne bi razmišljala o ničemer, da sploh ne bi mislila, a gledati in opazovati brez misli se ne da. Narava je tako lepa in posebej lepa je zame pomlad. In to me je tudi pomirjalo. Pomlad je, za njo pride poletje, počitnice, takrat pa se vračam domov za daljši čas. »Poslušaj glasbo,« je rekel očka.

Spet glasba iz osemdesetih, vsakič isto.

 »Lahko danes izberem glasbo jaz?« sem milo vprašala.

 Očka je le pokimal.

 Paganini – Vražji goslač.  Obožujem klasiko, sodobna glasba ni prava zame. Potrebujem nekaj za razmišljanje in klasična glasba mi to omogoča. Udobno zleknjena na sedežu sem se popolnoma umirila. Delovalo je. Pozitivna energija je začela pritekati vame.

»Edita, tukaj sva,« sem zaslišala očka, ki je že odpiral vrata avtomobila.

 »Joj, saj sem skoraj zaspala, ta ura je res hitro minila.«

 Očka me je spremljal v internat in mi pomagal nesti potovalkO.

 »Ali je Tosca v sobi?« ga je zanimalo.

Tosca je moja sostanovalka, prav tako tudi sošolka, dobra prijateljica in zaupnica, po naravi pa zelo tiha in zadržana, pač pa odlična umetnica. Vrata so bila zaklenjena, Tosce očitno ni doma, zato sem morala poiskati ključ. Očka je v sobi odložil torbo. Sedla sem na svojo posteljo in naredila še prostor za očka. Stopil je predme ter globoko vdihnil in izdihnil: »Moral bom iti, čakata me, saj veš …« Pokimala sem, sedaj se nisem mogla zadržati, šlo mi je na jok. Objela sem očka, pobožal me je po glavi, se nasmehnil in rekel: »Edita, naša Edita.«

Komaj sem ga izpustila, še težje sem se poslovila. Gledala sem za njim, ko je stopal do avtomobila. Preden je odpeljal, mi je potrobil in jaz sem mu pomahala v slovo. Obrisala sem solze ter še kar stala ob okenski polici, čeprav ne vem, da bi kaj opazovala. Potem sem se le spravila k pospravljanju oblačil iz potovalke.

Ura je bila pet popoldne, ko je v sobo vstopila Tosca.

 »Kaj za vraga?« me je vprašujoče pogledala.

Ni me pričakovala tako zgodaj, ponavadi se vrnem zvečer.

»Ja, malo hitra sem. Očka me je pripeljal, ker je imel opravek v tej smeri,« sem dejala.

»Pa si res danes zgodnja,« je prikimala Tosca ter odložila kavo na mizo.

Obsedena je s kavo, pije jo dan za dnem ter se je ne naveliča.

 »Greva v knjižnico?« je predlagala ter se našobila.

 »Ja, saj res, tudi jaz moram vrniti knjige! Dobra ideja. Pojdiva.«

Takoj sva vzeli vsaka svoje knjige in se po pločniku ulice odpravili naravnost do knjižnice. Ozirali sva se v nebo, kajti začeli so se zbirati oblaki in vedno bolj je pihal veter.

 »In kako je bilo doma?« začne Tosca pogovor.

»Odlično, vendar vedno težje odhajam od doma, vedno bolj pogrešam domače,« sem potožila. Pričakovala sem še kakšne tolažilne besede, vendar zastonj. Tiha Tosca, to je čisto pravi vzdevek zanjo, tako jo namreč  kličejo sošolci. Vstopili sva v knjižnico in vrnili knjige, nato je vsaka po svoje odšla med knjižne police izbirat nove.

»Ljubezen so sanje, ki se uresničijo, ko se srečava.« (William Shakespeare)

Nisem vedela, katero knjigo iščem, a vedela sem, da mora biti od Jane Austen, kajti njenih knjig še nisem veliko prebrala.  Jane je bila odlična pisateljica, pisateljica s karizmo, mnogi jo cenijo in radi posegajo po njenih delih.  Izbrala sem knjigo, jo želela povleči s police, ko nenadoma tik za mano zaslišim: »Ne!« Nisem se ozirala, izvlekla sem knjigo ter jo prijela z obema rokama, stisnila k sebi in se obrnila.

»To ni dobra izbira,« je rekel fant, ki je stal ob meni in sem ga videla prvič v življenju.

 »Kako pa ti veš, da ni dobra?« sem začudeno vprašala in gledala naslovnico.

»Tako, mislim si,« je s smehljajem dejal precej samozavesten fant.

Zavila sem z očmi ter odšla do druge police. Slišala sem bližajoče korake. Spet on.

 »Kaj bi rad?« sem vprašala.

 »Preberi to knjigo, vsaj poskusi jo prebrati.« V roke mi je potisnil njegovo izbrano knjigo –Srce iz črnila.

 »Prav, prebrala jo bom pod pogojem, če boš tudi ti prebral knjigo po moji izbiri. Velja?«

Strinjal se je s predlogom in skupaj sva odšla do pulta za izposojo. Tosca je še izbirala knjige, zato sem sedla na klop na hodniku ter začela listati po knjigi. Spet se mi je pridružil fant.

 »Sem Xiomar Paolo Pertita,« se je predstavil in mi ponudil roko.

 »Edita Barton.« Segla sva si v roke. Njegovo ime je zelo zanimivo, izvirno.

 »Nisi od tukaj, kajne?« Nisem hotela tega vprašati, a morala sem nekaj reči, pa saj me je zares tudi zanimalo. Včasih je dobro, da si radoveden in da sprašuješ. Takšna pač sem.

 »Ali bi res rada vedela?« me je pogledal Paolo. Da, tako ga bom klicala – Paolo.  Xiomar ne znam niti izgovoriti. Sicer pa mi je popolnoma vseeno, tako ali tako je vse skupaj naključje in ne vem, kdaj ga bom spet videla.

 »V bistvu ja, želim odgovor. Ali je vprašanje tako težko, da ne poznaš odgovora, ali je težko pritrditi ali zanikati?« sem vrtala vanj.

 »Da, težko je, kajti samo da ali ne ti ne bi bilo dovolj. Potem bi te zanimalo, od kod sem, to pa je dolga zgodba,« je bil skrivnosten.

 »Dejansko res, točno to bi me zanimalo oziroma me še vedno zanima. Sedaj pa že začni, nimam veliko časa,« sem vztrajala.

Začne z naštevanjem: »Italijan, Šved ter napol Finec sem.«

Bila sem tiho, ni se mi zdelo nič posebnega. Obstaja veliko ljudi, ki se pogosto selijo, ali pa ljudje, ki imajo očete iz drugih držav kot mame, kar je povsem normalno.

 »Oče je Šved, mama Finka, živimo pa v Italiji,« je nadaljeval. Očitno je bilo, da mi želi povedati življenjsko zgodbo. Za fanta se mi zdi precej čustven.

 »Torej ne živiš tukaj, pri nas?« sem vprašala.

 » Ja, ja, tukaj živim, spet smo se preselili. Zdaj živimo tukaj, mama je dobila novo službo v tem mestu.«

Prikimam, oziram se proti pultu za izposojo, Tosce še vedno od nikoder. Počutim se kot jegulja. Ves čas se obračam in čakam, kdaj bo ta ženska prišla iz knjižnice, po drugi strani pa nočem biti nesramna do Paola, pa še navsezadnje me njegova zgodba zanima. Popravila sem si vezalke na novih super starkah, se spet udobno namestila ter zakašljala v prazen nič.

 »Imaš brata, sestro?« sem vprašala, samo da ne izpadem bedasto.

 »Ne. Oziroma imam. Ja, polsestro imam, pa nič ne vem o njej.«

Hotela sem zazehati, a me je kar se da hitro ustavilo.

 »Kako?« sem še enkrat vprašala. Grdo sem ga pogledala, skoraj tako grdo, kot pogledam zjutraj skozi okno, kadar je deževno vreme.

 »Rekel si, da ne veš nič o njej? Veš, tudi jaz imam polbrata, pa mi je čisto enako kakor brat, zraven tega pa vem vse o njem, ker je moj brat!« sem govorila malo razburjeno, v njegovih očeh pa sem opazila, da mu je čisto vseeno, kaj govorim.

 »Ne živim z njo, ne dovolijo mi, da jo videvam, ne smem je obiskovati, niti govoriti z njo po telefonu. Saj mi je hudo,« je mirno, skoraj žalostno in tiho dejal.

Ne vem, zakaj sem tako vzkipljiva. Kar tako sem ga začela obtoževati, brez vsake razlage. Vstala sem ter si popravila lase. Res mi je bilo žal za moje besede.

 »Oprosti,« sem dejala in počasi odšla do vrat knjižnice, seveda s knjigo po njegovi izbiri.

Tosca je že čakala v vrsti za izposojo, zato sem se naslonila na hladen zid.

 »Rad bi imel tvojo telefonsko številko,« je rekel, ko je spet pristopil do mene.

Paolo mi je v roke podal listek ter pisalo. Na hitro sem nakracala številko svojega telefona.

 »Se slišiva,« je rekel ter pomahal s knjigo v roki.

Prikimala sem ter tudi sama dvignila roko v pozdrav.

Tosca je prišla s kupom knjig v roki.

Medtem ko sva hodili nazaj do dijaškega doma, nisem opazovala okolice, večinoma sem gledala v tla pred seboj in razmišljala, kako hudo mora biti Paolu, ker ne pozna polsestre.

 »Zakaj gledaš v tla kot zaboden bik?« me je vprašujoče pogledala Tosca.

 »Ah, vreme mi danes ni naklonjeno,« sem črhnila, pravzaprav pa tudi sama nisem vedela, kaj mi je. V glavnem ni mi bilo do pogovora.

 »Daj no, da ne bom videla spet kakšne solze danes!« me je zbadala Tosca ter me sunila v ramo. »Ne, ne, ne boš, solz pa ne, sicer so pa solze koristne, saj preprečujejo izsuševanje roženice ter izpirajo tujke, ki zaidejo v oko,« sem poskušala strokovno obrazložiti.

 »Dobro, dobro, ne nakladaj. Ko prideva v dijaškega, mi bo mogoče kanilo, zakaj si slabe volje.« Tosca je bila videti zelo prepričljivo.

 »Mogoče, mogoče. Lahko pa tudi ne,« sem se le nasmehnila.

Ura je bila že skoraj sedem, ko sva spet prišli v najino sobo. Druga za drugo sva odšli v kopalnico ter se pripravili za spanje, saj je udobno biti kar v pižami.

 »Ta pižama ti pristaja,« je navrgla Tosca ter se zarežala.

 »Hvala, bom sprejela kot kompliment!« Nisem vedela, ali je mislila resno ali ne. Zakaj v naših glavah ni nekega merilnika, ki bi prikazal, kaj si ljudje resnično mislijo?! Ne govorijo vsi vedno iskreno. »Glej, to so moji zapiski za psihologijo. Saj veš, moram biti organizirana,« se je nasmehnila Tosca in se z mapo v roki pogreznila nazaj v svoj sedež.

Jaz sem še naprej sedela na okenski polici in strmela v kolono avtomobilov, ki se je vila po ulici. Želela sem brati poezijo, a nisem bila zbrana, ne pa tako raztresena, da ne bi začela brati knjige, ki sem jo zamenjala s Paolom. Ko sem se namestila na posteljo, je izza roba knjige naenkrat pogledala Tosca.

 »Oprosti, srčece, ampak tega ne boš brala.« Zaprla mi je knjigo ter jo odložila na polico.

 »Zakaj?« sem jo vprašujoče pogledala.

 »Znanstvena fantastika ni za tebe, Edita!«

Skomignila sem ter vzela knjigo nazaj v roke. Res je, da sem jo sprva brala bolj na silo, a postopoma mi je postajala vedno bolj zanimiva. V tišini sva brali še pozno v noč.

»Vstajanje!« je hladen in kljubovalni glas odmeval po hodniku.

Pogledala sem na telefon, če mi je Paolo že napisal, kako je njemu všeč knjiga, ki sem jo izbrala. Nobenega sporočila. Medtem ko sem še bila v kopalnici, mi je Tosca postlala posteljo.

 »Hvala, kraljica moja,« sem se ji zahvalila.

Zajtrk sem mimogrede zbasala v usta ter stekla v šolo. Vstopila sem v avlo, ki so jo prenavljali in so še vedno potekala dela, zato se v njej nismo zadrževali. Odkorakala sem do učilnice. Točna sem. Ure pouka so minile kar hitro.

To popoldne je bilo v dijaškem domu zelo mirno. Tosca je v šoli do štirih. Pričakala sem jo na okenski polici, mojem najljubšem mestu, s knjigo v roki.

 »Klasika,« je zavpila namesto pozdrava, ko je vstopila, vrgla torbo na svojo mizo, naduta sedla predme ter planila v jok.

 »Edita, ne znam misliti, ne znam. Kadar želim napisati pesem, čutim neko bolečino, ki je ne znam izraziti! Tako je bilo tudi danes,« je hlipala in se udarjala po kolenih.

 »Bolečina je narejena za to, da začutimo, da nekaj z nami ni v redu, da potem ukrepamo,« sem jo mirila.

Ne maram tega, da ima Tosca slab dan. Umetnica je in ko ima slab dan, misli, da je njeno življenje najslabše. Obe sva enaki, čutim jo.

 »Brala sem pesem, napolnila me je s čudno energijo, ki ji pravim gorečnost, potem pa ne morem nadaljevati svoje pesnitve. Počutim se, kot da sem prazna, kot da ne znam več misliti, ne znam več razmišljati in ne znam več ničesar spraviti na papir,« je pripovedovala.

 »Tosca, povej to, prav to povej, kar pripoveduješ meni, to izrazi v pesmi! Boš videla, da bo dobro in ti se boš počutila bolje.«

Odprla sem okno in globoko vdihnila, tudi Tosca se je nagnila in zajela sveži zrak ter zaprla oči. »Živela bom na polno, ne bom več razmišljala o tem, ne bom več,« je ponavljala.

Objeli sva se.

 

»Naj pot upehanih se k Tebi nagne, natri nam rane s svojim težkim vinom in upanje bo naše živa skala.« (William Shakespeare)

»Mislim, da si dobila sporočilo.«

Skočila sem do telefona.  Ja, pisal je Paolo! Zanimalo me je, kaj si misli o moji izbiri knjige.

Odprla sem sporočilo.

 »Priznati moram, naslov se res povezuje z vsebino, ampak jaz ga ne dojemam. Sicer še res nisem knjige prebral do konca, a teh pet sester, no, ne dišijo mi kaj preveč …«

Nasmejala sem se. Tosca me je osuplo pogledala, nato pa nadaljevala z brskanjem po knjigah, ki si jih je prinesla od doma.

Tudi jaz še Paolove knjige nisem prebrala, zato sem mu takoj odpisala: »Tudi jaz še nisem prebrala, a povem le, da me je knjiga zares zvabila v svojo notranjost. Veliko lepega ob branju.«

Ob pol devetih zvečer sva grizljali slane palčke ob gledanju filma. Priznam, da sem tihoma čakala na sporočilo. Tukaj je. Paolo se je spomnil name.

 »Skoraj sem že pri koncu, kar strah me je postalo, kaj se bo zgodilo z Jane …«

Začela sem tipkati: »Ob branju tvoje trilogije se bojim, da me bo knjiga požrla …«

Tosca me je po strani vprašujoče gledala, držeč slano palčko z ustnicami. Njen pogled me je prepričal, da ji odgovorim.

 »Dolgčas mi je, ta film ni kaj prida, knjiga s tem naslovom mi je bila bolj všeč,« sem priznala. Do konca filma sem, več kot v ekran, strmela v strop, na katerem je bilo veliko božje srce – tako so nama povedali prvi dan, ko sva prišli v sobo. Tudi Tosco je premagala utrujenost. Sploh ne vem, kdaj je zaspala. Po tem sklepam, da ji film ni bil zanimiv. Hotela sem v posteljo in ugasniti luč, ko spet prispe sporočilo. Pomislila sem, da je od Paola. Ne, tokrat je sporočilo od Linde. Zanima jo, kako je z mano, ali sem dobro, zato sem takoj odpisala: »Sem dobro, super, pravkar grem v posteljo, pozdravi vse in lahko noč vam želim, pa kaj lepega sanjajte!«

»Jutro!«

 »Jutro!«

Po eni strani ta beseda deluje zelo sproščujoče, a kaj, ko je treba vstati. »Si videla moje copate?« Temu primeru bi lahko dali ime »Tosca s težavo«.

 »Joj, kako sem neorganizirana. Kam sem jih spravila?«

S skodelico kave v roki sem ji z očmi namignila, da so pod posteljo. Ošinila me je s pogledom. Postavila se je pred posteljo.

 »Misliš?« Pokimala sem in dejansko so copati bili tam.

 »Oh, počutim se kot Matilda. No, skoraj tako. Matematika mi sicer še nekoliko šepa, da pa bi bila Matilda, pa bi tudi predmete morala znati premikati z očmi. Tega pa ne znam, a vseeno imam nekaj njenih lastnosti. Kaj praviš?«

 »Džizus, še vedno si v pižami?« Odložila sem skodelico z napol popito kavo na mizo, pograbila po očalih in pohitela v kopalnico. Dolgo sem se gledala v ogledalo za prazen nič. Moji temni lasje so segali do ramen, ustnice sem imela kot vedno razpokane. Pa saj ni čudno, saj si vedno, ko se počutim bedno, grizem zunanji del ustnice.

 »A si?« me priganja Tosca.

Krščen Matiček, res sem pozna. Hitro, ampak res hitro sem se umila in oblekla, lase sem si spela v figo ter si ogrnila kavbojsko jakno. Tosca me je čakala naslonjena na vrata. Obula sem si Vanske ter skupaj sva tekli v šolo.

K pouku sem prišla pravočasno, profesorja še ni bilo v razredu. Ko sem si pripravljala stvari, je do mene stopila nepoznana punca.

 »Ime mi je Lis, nova sem. Ali bi lahko sedela zraven tebe?« me je prijazno vprašala.

 »Seveda, izvoli …« sem odvrnila.

Ozrla sem se po razredu in bila sem dokaj prepričana, da se res nihče ne zmeni zanjo.

 »Je bilo tole neprimerno?« je ponovno vprašala Lis.

 »Ne, v redu je,« sem se nasmehnila.

 »Vse je v redu,« sem še enkrat pripomnila.

In res je bilo. Na začetku ure se je predstavila Lis. Povedala nam je nekaj dejstev o sebi. Moram priznati, da je prijetna punca. Med poukom sva sodelovali in si pomagali. Sklenili sva, da bo med nama vedno tako tudi ostalo.

Vrnila sem se iz šole. Tosca je pokrita z odejo ležala na postelji.

 »Tosca?« sem previdno spregovorila. Pogledala me je izza roba.

 »Saj sem v redu, ne skrbi. Samo malo prej sem prišla, vse je v redu.«

Prav zares me je prestrašila. Mislila sem, da je kaj narobe.

Videla sem, da na telefonu gori lučka. Sporočilo. Vzela sem telefon in pogledala. Bilo je od Paola: »Prebral sem. Mislim, da je čas, da ti povem mnenje iz oči v oči. Lahko te tudi pov…« Naglas sem se nasmehnila. Moj bedasti smeh je dvignil še Tosco iz postelje.

 »Pokaži, pokaži še meni, kaj imaš, kaj je tako smešnega. Daj, pokaži že brž …!« je kričala.

 »Prav, pomiri se.« Strmela je vame, kot da me želi pojesti.

 »Daj, res se pomiri, pokazala ti bom!« sem ponovila.

Previdno sem ji izročila telefon. Nekaj časa je zrla v sporočilo, ni rekla nič. Kmalu pa je dojela, za kaj gre, kdo je ta Paolo.

 »Seveda, zdaj razumem. Jaz sem krivec, da se pogovarjaš s tem odvratnim fantom,« je rekla.   »Dobro, razumem, kriva si toliko, ker si ti predlagala, da greva tisto popoldne v knjižnico. Ampak zakaj meniš, da je odvraten? Kako si prišla do tega zaključka? Saj ga sploh ne poznaš. Ali pa vseeno ti kaj več veš o njem?« me je zanimalo.

 »Ne, ne poznam ga, vendar je razumnemu treba prav malo besed. Halooo! Bere fantazijske knjige. Kaj ti to ne pove vsega? Katastrofa. Kot da nimamo dovolj bolj pametnega čtiva,« je zavzdihnila. »Oh, daj Tosca! Ne moreš ga kriviti samo zato, ker si izbere fantazijsko knjigo. Kaj je narobe s fantazijo? Malo fantazije je včasih tudi dobro. Včasih ti fantazija tudi pomaga iz največje krize,« sem jo mirila ter se ji napol nasmihala. Videla sem, da tuhta. Kar čakala sem, kaj bo spet ugotovila in rekla.

 »Kaj še čakaš? Reci, da se dobita. Hitro mu odpiši, kar steci k njemu. Hitro, hitro!« je dejala.

Slišati je bilo precej prisiljeno. Nisem vedela, ali govori resno ali se norčuje. Vseeno sem jo objela in tuhtala, kaj naj mu odpišem. Prehitel me je.

 »Rumeni park, čez eno uro. Tam te bom čakal,«  sem glasno brala sporočilo.

Skakala sem po sobi, kot da se je prikazal sveti Duh.

 »Ne skači in ne veseli se prehitro. Bodi pametna, pa vedi, da če si ti srečna, sem srečna tudi jaz,« so bile besede Tosce.

Imela sem še toliko časa, da sem prebrala še zadnje strani knjige.

 »Tosca, kaj si naj oblečem?« sem zavpila iz kopalnice. Slišala sem njene korake, ki so se približevali vratom kopalnice. »Edita, kako se počutiš?«

Kaj za vraga naj bi to imelo veze z oblačili, če pa jo sprašujem, kaj naj oblečem. Odprla sem vrata kopalnice.

 »Precej dobro, živčno, a še vedno dovolj dobro, čeprav ne vem, kaj naj oblečem. Prosim, povej, pomagaj mi, kaj naj oblečem. Pohitiii!«

 »Mislim, da je rdeča prava izbira,« je pojasnila.

 »Rdeča? Je to dobra izbira?« je bilo moje naslednje vprašanje. Tosca je le pokimala.

Res sem oblekla rdečo obleko. Priznati moram, da mi je kar pristajala, všeč sem si bila v rdečem. »Daj, pripravljena si. Pa ne drži se tako, kot bi bila depresivna.«

Joj, raje bi prebirala kakšno zloženko o zdravstvu, klopih ali steklini, kot pa da moram že oditi. Tosca me je potrepljala po ramenu.

 »Pojdi, pojdi že, čas je,« me je priganjala in mi potisnila v roke Paolovo knjigo. Pomahala mi je ter mi odprla vrata. Na hodniku sem si še poravnala obleklo in trdno stisnila torbico, a ne zaradi varnosti, ampak zaradi živčnosti, ki sem jo doživljala v tistem hipu.

»O, duša, jedro grešnega prahu, hraniteljica sil, ki te dušijo, kako da znotraj hiraš od gladu, ko vnanjost lišpaš z drago lepotijo?« (William Shakespeare) (sonet 146)

Od daleč sem ga videla. Sedel je na klopci, ni bil najbolj urejen. Z roko si je popravljal lase, ki so mu viseli čez oči, drugo roko je imel napol v žepu raztrganih kavbojk, črn suknjič mu je bil skoraj malo prevelik, obut pa je bil v že precej zguljene super starke. Ko me je opazil, me je postalo strah. Srčni utrip mi je močno narastel, v želodcu sem imela čuden občutek, a z njegovo knjigo v roki sem se mu počasi približevala.

Vstal je in mi ponudil roko: »Edita Barton, pozdravljena.« Tega nisem vajena, deluje preveč poslovno.

 »Prisedi,« je rekel ter medtem segel po knjigi, ki jo je imel na klopi.

 »Bila mi je všeč,« je priznal.

 »Res ali je to samo izgovor?« sem začudeno vprašala. »Čisto zares!« je pripomnil.

 »Bila mi je tako všeč, da še domače naloge nisem imel časa narediti, ker sem jo hotel čim prej prebrati,« se je nasmehnil Paolo.

 »Nakladaš,« sem izjavila. Vedela sem, da to ne more biti res.

 »Zakaj nakladam? Nakladal bi, če bi rekel, da bi s knjigo preživel v divjini,« se je branil. »Dobro, če tako praviš. Tudi meni je tvoja izbira kar dobra, vendar ne morem reči, da mi je zares, zares všeč, da je naravnost odlična. Včasih za to potrebujem kar nekaj časa.«

Pogledal me je ter se napol nasmehnil: »Razumem, verjamem ti!« »Kako lep glas ima,« sem pomislila. Tako je drugačen, tako poseben. Če bi bil pevec, bi me njegov glas lahko nahranil ... Ponovno si je popravil lase in glavo nagnil proti meni.

 »Prebrala sem jo, izmišljena je, zelo, zelo fantazijska.« Bila sem prijazna, on pa se je zarežal, mi iz rok izvlekel knjigo ter mi vrnil mojo. Mislila sem, da to pomeni, da sva končala.

 »Ta obleka ti super pristaja,« je nadaljeval.

Nasmehnila sem se in pripomnila: »Ne maram laskanja.«

 »Fino, da se pretvarjaš. Dobro veš, da je to resnična pohvala, in pohvala vsakomur dobro dene, če je iz srca izrečena,« se je namrdnil in pogreznil čisto navzdol. Postrani sem ga pogledala.

 »Nisem vedela, da misliš resno. Oprosti, če sem bila neiskrena,« sem priznala.

 »Če ne bi mislil resno, tega tudi ne bi rekel.«

Zaprlo mi je sapo. To zveni tako prijazno, lepo. Ničesar nisem hotela več predvidevati.

 »Si lačna?« je kar naenkrat vprašal ter vstal in si popravil vezalke na super starkah.

 »Ha?« To je bil teatraličen ha, ki ga ne uporabljam vsak dan.

 »Ali bi bilo čudno, če greva nekaj pojest? Potem se iskreno opravičujem,« je dejal.

 »Ne, oprosti! Veš, tega nisem navajena,« sem izustila in se ozrla po parku. Malo sem bila v zadregi. »Hočeš reči, da tega ne želiš, ker me ne poznaš?« Všeč mi je njegova brihtnost, všeč mi je, da bere moje misli, čeprav jih ne vidi.

 »Res te ne poznam tako dobro. Kaj pa če me želiš ubiti?« sem se nasmehnila ter ga prijazno pogledala, da je vedel, da ne mislim resno. Prijel me je za roko in me povlekel, da sem kar se da hitro vstala.

 »Ja, mogoče imaš prav. A vseeno te bom peljal na kakšno sladico ali sok in ti boš izvedela vse o morebitnem morilcu.«

Počasi sva hodila čez park in opazovala okolico, noben ni črhnil niti besede. Njegovi koraki so bili dolgi, tako dolgi, da sem jih komaj dohitevala. Med hojo sva se z rameni dotikala drug drugega, vse skupaj me je napolnilo z neko čudno energijo, ki je ne znam obrazložiti. Podobno je ozvezdju – vse skupaj je povezano, čeprav nihče ne ve zakaj …

Nekaj minut hoje in že sva prišla do dijaške kavarne. Vreme je bilo kot nalašč za sprehod in posedanje na spomladanskem sončku. Sedela sva na terasi. Paolo si je naročil kozarec mineralne vode, jaz pa sadni sok.

 »Hvala,« sem rekla in poskusila sok.

 »Torej, nadaljuj … Zakaj misliš, da sem morilec?« me je izzival, da bi začela govoriti.

 »Sam si uporabil besedo morilec,« sem se nasmejala, dala roko pred usta, kajti moj smeh se mi zdi zares čuden.

Zresnil se je: »Jaz sem ti o sebi nekaj že povedal, zdaj bi rad slišal še kaj o tebi. Povedala si mi samo to, da imaš polbrata.«

Udobno sem se naslonila in začela pripovedovati. Predstavila sem mu svojo družino – nekoč in danes. »Ni kaj prida zanimivo. A vseeno, življenje je polno lepih trenutkov, ki jih delim s starši in prijatelji. Vem, da ne ravnam vedno prav. Včasih marsikaj naredim narobe, vendar zbiram le dobra dejanja in jih hranim glede na njihov pomen. Zelo sem zaposlena s šolo, ko pa utegnem, si vzamem čas za dobro knjigo ali film. Včasih pa se vrnem na spomine in dobim ponovno željo za moje treninge, ki sem jih zaradi šolanja morala dati na stran, čeprav sem bila dobra v atletiki,« sem kratko, a jedrnato obrazložila svoje življenje.

Paolo me je pogledal izpod čela.

 »Me veseli, da ti gre dobro. Tudi jaz moram skleniti dobro življenje,« je dejal.

 »In kako skleneš dobro življenje?« sem bila začudena ob njegovi izjavi.

 »Čisto preprosto. Začneš živeti,« je odvrnil in popil nekaj požirkov vode.

 »Daj, zdaj povej še ti kaj več o tvojem družinskem življenju,« me je zanimalo.

 »Verjemi, tega ne želiš slišati. Polno je prepirov in besed, ki jih ne slišiš prav vsak dan.«

Poskušal je ostati duhovit. Pogledala sem na uro. Nekaj minut do sedem. Joj, kako čas beži. Zmajala sem z glavo.

 »Kaj, toliko je že ura?! Veš, domov moram, mislim, v dijaškega.«

 »Ja, seveda, saj verjetno je že res malce  pozno,« je pritrdil in vstal.

 »Te lahko pospremim?« je vljudno vprašal. Prikimala sem.

Hodila sva spet skozi park, kjer sva se srečala, izmenjala še nekaj besed, kajti dijaški dom je na drugem koncu parka.

 »Lepo je bilo. Se slišiva?« je vprašal. Bila sem spet živčna, ko sem se poslovila. Ali res ta živčnost nikoli ne izgine? »Zbogom, Edita!« se je poslovil in mi spet ponudil roko. Obema je šlo kar precej na smeh. Razšla sva se vsak na svoj kraj. 

Vstopila sem v sobo. »O, izgubljena! Poročaj, hitro!« je bila nestrpna Tosca.

 »Joj, bilo je super, fantastično, ne spomnim se drugega! Oprosti, zdaj pa moram poklicati očeta.« To sem opravila hitro. Zanimalo ga je, kako je bilo v šoli. Povedala sem mu, da sem bila na soku s prijateljem. Verjetno ni dojel, da sem mislila na moški spol, a vseeno sva nekaj časa kramljala. »Greva na večerjo. Mi boš tam povedala, kako je bilo,« me je priganjala Tosca, ki je že čakala med vrati.

V jedilnici sva se zadržali skoraj celo uro. Povedala sem ji, kako se je odvijalo najino srečanje, in opisala vse občutke in pomisleke. Ko je Tosca že trdno spala, sem še čakala, ali mi bo Paolo kaj napisal. Ker se to ni zgodilo, sem z mislimi nanj zaspala.

Zjutraj sem se zbudila zgodaj. Tosca je še spala. Ležala sem in v mislih sem imela Paolove besede, kretnje in nasmeške prejšnjega dne. Zaprla sem oči in si v glavi predvajala film srečanja z njim. Kmalu se je zbudila tudi Tosca. »Dobro jutro! Kako je spala naša na novo zaljubljena punca?« so bile njene prve besede. Ostro sem jo pogledala: »Daj, daj, nehaj, kaj ti pa je?! Prijatelja sva, ne zaljubljenca, in tako bo tudi ostalo,« sem odločno dejala.

Danes sem se hitro  uredila. Oblekla sem si majico, ki sem jo našla nekje med starimi predmeti doma. Bila je sveže oprana, lepe olivne barve, zraven sem imela črne kavbojke in jopo. Tokrat sem mlado damo čakala jaz. Končno enkrat. Imela sem čas, zato sem si razvozlala vezalke na čevljih znamke Nike, ki so mi posebej všeč, ker so črni z malce rožnate v sredini. Oče mi jih je podaril ob koncu šolskega leta. Tosca je bila končno pripravljena in skupaj sva se odpravili v šolo. Nisva v istem razredu, sva sosošolki.  Tudi z Lis sva se že precej zbližali, se dobro ujameva in razumeva. Po pouku sva bili skupaj v šolski knjižnici in se pogovarjali o vsem mogočem. Zahvalila se mi je, ker sem jo lepo sprejela. Pravi, da ji to veliko pomeni. Tudi meni se zdi super punca, čeprav jo poznam šele tri dni. Najin pogovor je zmotilo sporočilo. Bil je Paolo.

 »Hoj! Ali si za sprehod ob jezeru? Dobiva se v Rumenem parku, čez nekaj minut. Velja? Si prosta?« »Rumeni park,« sem glasno izgovorila.

 »Prosim?« se je odzvala Lis.

 »Ne, nič, oprosti, moram oditi. Dobila sem sporočilo. Se vidiva.«

Mogoče je bilo res malo nevljudno, da ji nisem pojasnila, a vseeno mi je prijazno pokimala. Napotila sem se do Rumenega parka.

»Najboljše in najlepše stvari na svetu ne morejo biti videne ali dotaknjene. Morajo se začutiti s srcem.« (William Shakespeare)

Tokrat sem bila prva jaz. Sedla sem na klopco, na kateri me je zadnjikrat pričakal on. Ne vem, ampak ves čas se mi je smehljal cel obraz. Zagledala sem ga. V istih kavbojkah ter super starkah, kot jih je imel včeraj, s črno majico in karirasto srajco, zavezano okrog pasu, je korakal proti meni. Očala so mu zdrsnila že čisto na konec nosu. Videti je bil čeden. Tudi sama sem si popravila svoja očala ter se bedasto nasmehnila.

 »Zdravo! Prikupno živčna. Kot vedno,« me je zbodel, ko se je približal.

Imel je prav. Res sem vedno živčna.

 »Želim si, bi odšla na sprehod. Poglej, kako čudovit dan je!« je dejal in mi ponudil roko. Sprejela sem jo. Bila je topla, bila je mehka. Vstala sem, še vedno sem ga držala za roko. Nisem je želela izpustiti. »Za Vami, gospodična Edita,« je dejal ter se odmaknil.

 »Hvala.«

Ker mi je spustil roko, sem stekla naprej. Razmišljala sem, kako zmečkana je moja majica od sedenja. Mogoče sem od zadaj videti prav grozno. Tudi Paolo je tekel za mano.

 »Edita? Ali se spreminjaš v kakšno super dekle s super močjo?«

 »Saj si zadnjič rekel, da boš sklenil živeti. Tako se živi, svobodno.«

Nisem več mogla teči. Ustavila sem se.

 »Tega si nisem izmislil jaz, kriv je Charles Dickens!« je povedal.

Približal se mi je. Pogledala sem ga, drug drugemu sva se nekaj časa smehljala in počasi med pogovorom nadaljevala pot ob jezeru. Sedla sva na klopco

 »Edita, imam eno prošnjo zate.« Začudeno sem ga pogledala.

«Bi mi pomagala pri neki stvari?« je nadaljeval Paolo.

 »Ja, seveda. Kaj pa? Povej, kaj,« me je zanimalo.

 »Predvidevam, da si ti mali Shakespeare, sodeč po knjigah, ki jih bereš. Pri pouku obravnavamo njegov sonet. Jaz žal nisem tip človeka za književnost. Moja predmeta sta matematika in na drugem mestu fizika; tu pa uživam.«

 »Resno? Matematika in fizika? Pa kako sta ti lahko to najljubša šolska predmeta? To je beda, en sam dolgčas. To pa meni ni nič pri srcu, ne razumem te,« sem mu pojasnjevala. Bila pa sem ponosna, ker mi je rekel mali Shakespeare.

 »Bom, seveda ti bom pomagala, vaja dela mojstra, ampak mojster mora vaditi, vaditi in če boš vadil, prisežem, da boš postal konkurenca celemu razredu,« sem zinila v šali in ga butnila v roko. Čutila sem njegove čvrste mišice. Zdaj vidim, da je Paolo tudi mišičast, sicer je pa suhljat in velik. Vedno bolj mi je postajal všeč. Priznam, vedno več simpatije čutim.

V roke mi je potisnil knjigo: »Daj, preberi. Rad bi te slišal. Želim slišati, kako zveni sonet iz tvojih ust. Prosiiiim!«

Ošinila sem ga s pogledom, malce mi je postalo nerodno. Vseeno sem pogumno začela brati … 

»Otrok želimo si od lepih bitij,

da Cvet Lepote nikdar ne oveni, temveč da rod,

ki mu je čas oditi, svoj čar v potomcih svojih zapusti.

A ti, zaverovan le v svoje oči, s sebičnim ognjem hraniš si srce in seješ glad tam, kjer ga treba ni – sam s sabo krutejši od dne do dne.« (William Shakespeare)

Ustavila sem se.

 »Čudovito, še bi te poslušal. Mislim, da se z izrazom mali Shakespeare nisem veliko zmotil. Imam prav?« je rekel Paolo, se nasmehnil in si z roko popravil lase.

 »Am … Mogoče,« sem oklevala. Podala sem mu knjigo nazaj v roke.

 »Zdaj si pa ti na vrsti. Nadaljuj. Rada bi slišala še tebe,« sem predlagala. Pihnil je skozi usta, se zagledal v tekst in me spet vprašujoče pogledal: »Res jaz? Ali res moram? Samo glej, da se ne boš smejala. Jaz nisem tak umetnik, nisem v branju umetniškega teksta tako dober kot ti.«

Začel je brati.

»Usmili se sveta – drugače skril tvoj grob bo to, kar naj bi svet dobil …« (William Shakespeare) 

 »Am … Jaz … Jaz tega ne zmorem … Poglej, saj naju bo še dež ujel,« je nadaljeval.

Ozračje se je res zgostilo in začelo je rahlo pihati. Vreme se je kar naenkrat spremenilo v balado, temačno ozračje, le da jaz in Paolo nisva bila zgodovinska lika v zgodbi, temveč realni osebi.

 »Kaj pa govoriš? Vse se da, če želiš in hočeš. Ti hočeš, zato obljubi, da boš vadil, in naslednjič bom začudena in presenečena jaz,« sem resno dejala.

Skomignil je z rameni, migal z glavo sem in tja, potem pa le odločno prikimal:

 »Obljubim. Vadil bom in ti naslednjič pokazal napredek. Upam, da bo viden rezultat.«

Vstala sva, vreme se je res hitro začelo spreminjati.

 »Se vidiva?« se je prijazno smehljal in me držal za roko, medtem ko sva se vračala iz parka.

»Ja, seveda. Se vidiva! Pa glej, da ne pozabiš na vajo, da izpolniš obljubo,« sem pritrdila. »Kdaj? Jutri, pojutrišnjem ali naslednji …?« je spraševal, se ustavil in se butasto smehljal.

 »Kmalu,« sem dodala. Spet si je, kot ponavadi, če je bil v zadregi, popravil lase. Stopil je bližje, da sva se s stopali skoraj dotikala. Nisem mislila na to, da bi me objel, ampak v tistem trenutku se je to zgodilo. Objel me je okrog ramen in rahlo naslonil glavo name. Bila sem presenečena, zmedena, nisem vedela, ali ga naj objamem, ali ga naj objamem okrog pasu,  kajti njegovih ramen nisem dosegla, čeprav nisem mala, ampak on je prava prekla. Vseeno sem se rahlo dotaknila njegovega pasu.

 »Nasvidenje do jutri. Edita, želim, da se vidiva jutri.« Počasi me je izpustil.

 »Se slišiva. Upam, da bom utegnila,« sem odvrnila in ga še enkrat spomnila na vajo v branju teksta. Razšla sva se in nadaljevala vsak po svoji poti iz Rumenega parka. Počutila sem se tako dobro. Vesela sem bila, bilo mi je toplo in še vedno sem čutila njegov objem.

Vrnila sem se v sobo dijaškega doma. Tosca je sedela na enosedu in me po pozdravu s prekrižanimi rokami vprašujoče pogledala: »Si bila z Lis ali Paolom?«

Videti je bila precej resna. »Najprej z Lis, nato sem odšla na sprehod … S Paolom,« sem priznala, sedla na posteljo in si začela gristi ustnico. Niti najmanj mi ni bilo všeč, kako me je Tosca ves čas gledala. Zdelo se mi je, da ima nekaj za bregom.

Nadaljevala je: »Klical te je oče. Lahko si misliš, da sem bila v zadregi, kaj naj mu rečem. Izgovor, da se v knjižnici pripravljaš na referat, mi je najprej padel na pamet in oče je bil zadovoljen z mojim odgovorom.« V roke je vzela skodelico s kavo ter vstala. Nisem vedela, ali je želela kam iti ali pa je bila tako vznemirjena oz. jezna.

 »Hvala,« sem olajšano odgovorila. Tosca je stopila bližje.

 »Ne vem, kaj počneš, a stvari, ki ne sodijo v tvojo glavo, čim prej odstrani. Še vedno preklinjam dan, ko sva tisto popoldne šli v knjižnico, da si se srečala s Paolom.« Ponovno krivi sebe za moje poznanstvo. Četudi sama tistega dne ne bi šla v knjižnico, bi ga zagotovo spoznala kdaj drugič, mogoče kje drugje. Ali se motim? Ali je življenje naključje? Ali je človeku vse usojeno? »Ne, ne preklinjaj tega dne, Tosca, prosim,« sem zamomljala. Tosca je odšla do vrat in preden jih je odprla, se je obrnila in pribila: «Ta tip, kakor koli je že njegovo ime, no, ta tip ni zate. To sem ti že povedala in še vedno mislim tako in ne boš me prepričala v nasprotno.« Skušala sem jo utišati: »In kako veš? Človeka sploh ne poznaš, o njem ne veš ničesar. Si jasnovidka?« Pokimala je, videla sem, da se ji v očeh nabirajo solze. Ničesar nisem rekla, zato je odšla iz sobe. Edino, kar sem imela voljo narediti, je bilo to, da sem poklicala očeta in z njim kramljala o vsem, kar mi je padlo na pamet.

Tistega večera nisva več govorili. Spat sva se odpravili vsaka s svojo knjigo. Tosca je hitro zaspala, saj sem slišala njeno značilno globoko dihanje. Sama sem bedela pozno v noč. Razmišljala sem o tem, če je mogoče Tosca jezna, ker se več družim z Lis. Ali je jezna na Lis ali v resnici na Paola? Zakaj Paolo ni pravi zame? Ali res ni? Kaj je z menoj, saj tudi sama ne vem, kaj čutim do njega. Ali pač? Mogoče je to ljubezen? Ali je to vse iluzija? Oh, zakaj je življenje tako zapleteno?!

»Vem, da zvoki strun prijetneje zvene, kakor blaginje hodijo ne vem, ko ona hodi, stopa kot ljudje. In pravi korak v vsakdanje življenje nam prikaže jutro.« (William Shakespeare)

Ura je bila pol sedem, ko sem se zbudila. Bilo je pozneje kot ponavadi, a bil je petek, ko začnemo pouk kasneje. Seveda sem vedela, da grem ta dan domov, k svoji družini. Pograbila sem po očalih ter se na rahlo pretegnila. Nekaj časa sem še sedela na postelji, v mislih sem imela Paola. V sobo je vstopila Tosca. Čisto sem pozabila, da sva se prejšnjo noč malo sprli zaradi bedastih stvari. »Zdravo,« sem rekla vljudno.

 »Jutro,« je odgovorila in to izgovorila tako, da ni zvenelo ravno vljudno.

 »Saj nisva sprti? Ali si ti še besna?« me je zanimalo.

 »Veš, bes je nekaj povsem drugega od razočaranja,«  je odvrnila in v rokah vrtela skodelico s kavo. »Razočaranje? Tosca, povej resnico. Je to razočaranje zaradi Lis ali je krivo poznanstvo s Paolom?« Ne bom prenehala, dokler ne dobim odgovora, ki ga želim. Prav tako pa se ne mislim prepirati, ker je jutro in bi mi pokvarilo dan.

 »Nihče. Veš, ko sva se spoznali in vse do zdaj si bila Edita. Sedaj pa si postala drugačna.  Vsak dan sva se skupaj učili, zvečer sva gledali film ali se samo pogovarjali. Ta teden je to drugače. Domov ne prihajaš takoj iz šole, za pogovor z mano primanjkuje časa. Če me več ne želiš prenašati, povej,« je Tosca govorila vse glasneje. V očeh so se ji nabirale solze. Vstala sem ter se ji počasi približala. Postrani me je pogledala.

 »Pojma nimam, kaj se dogaja z mano. Ampak kar imam z Lis, ne morem primerjati s tabo. Ti si najpomembnejša oseba v mojem življenju. In kar se tiče Paola …« Nisem imela besed, da bi nadaljevala.

 »Vidiš, o tem govorim! Zaljubljena si, Edita! Zaljubljena v Paola, zato si se spremenila.« Pri tem je vztrajala. Ali sem res zaljubljena, še sama ne vem. Ne želim biti zaljubljena! Želim ostati jaz, samo jaz. Paolo mi je pač všeč.

Tosca me je ves dan nadzorovala, kod sem hodila po šoli. Lis je predčasno odšla domov, saj ji je bilo slabo. Tudi meni je postalo, ko je bila na vrsti ura matematike. Profesorica je spraševala, a mogoče sem se ji zaradi svojega počutja, ki je bilo posledica neznanja, zasmilila in tako nisem bila med izbranci za preverjanje znanja. Veliko bolje pa sem se počutila pri uri zgodovine. Obožujem zgodovino! Že ko vstopim v učilnico za zgodovino, me prevzamejo zgodovinske slike – na desni srednjega, novega veka, na levi strani učilnice pa so slike znanih  zgodovinskih oseb. Prevzame me nekaj čudovitega, tu ne čutim tesnobe in strahu pred spraševanjem.

Ob koncu pouka me je pred razredom čakala Tosca. Videti je bila dobro, ne ravno super, ampak precej dobro. To je kazala z nasmeškom, po katerem sem prepoznala njeno počutje že od daleč. »Torej? Kako?« Povlekla me je k sebi, ker profesor ni mogel mimo. Odšli sva na kosilo. Teknilo je. Radi imava testenine, a nikakor se ne morejo primerjati s tistimi domačimi, ki jih pripravi Linda.

 »Danes smo prebirali poezijo,« je s polnimi usti govorila Tosca

 »O, to je krasno. Poezijo imam rada. Vedno sem srečna, ko je na programu,« sem odgovorila. Izmenjali sva še nekaj misli o poeziji, po kosilu pa se odpravili v dom.

 »Imaš za danes kakšne načrte?« me je pri vhodu v dijaški dom vprašala Tosca.

 »Ne vem. Želiš, da si jih ustvariva midve?« Upala sem, da bo pritrdila. Ponavadi ne hodi nikamor, razen v knjižnico.

 »Seveda. Mislim, ja, nimam se veliko za učiti …« Torej je pritrdila.

Odločili sva se, da bova odšli do Rumenega parka in si tam privoščili kavo ter sladoled. In to se je tudi zgodilo. Sedeli sva že celo uro, Tosca je še vedno pila svojo kavo. Predelali sva kar nekaj tem – profesorja za literarno teorijo, novitete na knjižni polici v knjižnici, ne vem pa, kako sva prišli do čiščenja dimnika. Zdi se čudno, ampak ta tema je bila prav zabavna, saj sva se iz srca nasmejali.

 »Am, Edita, ali bi lahko … Bi to lahko bil Paolo?« je kar naenkrat vprašala Tosca.

 »Dvomim,« sem rekla, še preden sem se ozrla nazaj. O, ne. Res je Paolo, že na daleč sem ga spoznala. V mislih sem molila, da me ne bi opazil. Nisem bila oblečena za srečanje s Paolom. Na sebi sem imela kavbojski pajac ter karirasto srajco, obute sem imela čevlje, ki so bili že močno ponošeni in že malo raztrgani. Moji lasje so bili razpršeni na vse strani, čeprav sem na glavi nosila rdeč trak. »Sem prihaja. Mislim, da bi morala oditi,« je dejala Tosca ter se že napol vstala. »Ne! Nikamor ne boš šla!« sem skoraj zakričala. Ja, sedaj je bilo očitno, da me je povrh vsega še slišal. »Edita?« sem slišala iz ozadja. Ne bi se rada obrnila, saj sem videti kot postrv, a sem se. »O, kakšno naključje!«  Resno? Rekla sem naključje?

 »Znana mi je tudi tvoja prijateljica.« Tosca ga je pogledala in prikimala: »Verjamem.« Usta ji je prekril prisilen nasmeh. »Naj vama predstavim še nekoga.« Pomahal je prijatelju, ki je stopil bliže. Sedaj me je bilo še bolj sram. Predstavil naju bo prijatelju, jaz pa sem kot …

 »To je Robin. On je legenda, zelo ga spoštujem.«

Ne verjamem v legende, verjamem pa, da ga spoštuje. Kdo za vraga pa ne spoštuje prijateljev?! Pozdravili sva se z Robinom, ki pa se je opravičil, da se mu mudi, in nas hitro zapustil. »Mislim, da bi morali iti, Edita?« se je odločila Tosca.

Z veseljem bi šla, a še raje bi ostala malo s Paolom. Ne morem se ločiti od njega.Takrat me je spreletelo tisto spoznanje, da sem dejansko zaljubljena vanj, zato še ne bom odšla. Še malo bom ostala. Ja, ostala bom!

 »Tosca, ali bi te motilo, če …?« Prekinila me je.

 » Edita, ti lahko ostaneš, se vidiva v domu.« Ni bila videti jezna. Mislim, da je to rekla povsem iskreno. Mogoče je razumela, mogoče je dojela, da Paolo ni tako slab fant.

 »Hvala, hvala, Tosca!«

 »Na dno srca nas svojega pogrezni, posej nam v prazne brazde milost, mir in vrhovata žetev bo ljubezni. (William Shakespeare)

Ostala sva sama. Presedla sva se na travo. Smehljal se je, ko si je ogledoval mojo današnjo pričesko. Joj, ne maram tega.

 »Zakaj me tako gledaš?« sem vprašala.

 »Lepa, izjemno lepa.« V tistem trenutku sem močno zardela.

 »To je rekel Othello svoji ženi Desdemoni, ki jo je na koncu ubil zaradi ljubosumja,« sem poskušala biti zanimiva. Nasmehnil se je, legel na travo in si glavo naslonil na komolec. Bil je tako lep. Čeprav je imel razmršene lase, ki si jih je za čuda popravil le enkrat, je bil še vedno lep. Njegov nasmeh je bil razpreden po celem obrazu. Takrat sem bolje videla tudi njegovo majico. »Ali si hecen? Shakespeare na majici?« sem se čudila.

 »Končno si se spomnila na Shakespearja! Ali mi ne boš rekla, naj ti recitiram pesem?«

 »Ne,« sem odkimala, »verjetno še nisi čisto pripravljen.«

 »Beda! Pa veš, kako sem se trudil?« se je začel glasno smejati.

 »Saj zato, ne smeš se truditi. V pesem se moraš vživeti, potem gre zlahka. To je potem tisto najboljše,« sem mu solila pamet.

 »Ja, saj zato sem te imenoval tako – Shakespeare.« Položila sem dlan na njegovo ramo. Želela sem mu reči, da sem se zaljubila, želela sem mu povedati, da je on oseba, o kateri sanjam, in oseba, ki mi prinaša veselje v življenje. A tega nisem naredila, le smehljala sem se. Zrla sva v nebo, gledala sva v isti oblak, dihala isti zrak, čutila lahen vetrič in v mislih verjetno izgovarjala enake besede. »Srečen sem. Spoznal sem Shakespearja v ženskem spolu,« se je obrnil k meni in očala odložil v travo. »Drugačen si, zares drugačen od ostalih fantov,« sem rekla in ga pobožala po licu. »Oprosti, ne razumem,« je bil videti zmeden.

»Prijeten si, bolj prikupen od ostalih fantov,« sem popravila.

Mogoče res ni razumel, ker se počuti enakega drugim, a ni. Fantje so kakor modne muhe. Med sabo tekmujejo, a tega si nikoli ne bodo priznali. To je v njihovih glavah, skrito nekje na varnem. Enako je s čustvi. Tudi teh ne kažejo radi. Ne vem, zakaj si je človeštvo izmislilo, da morajo biti moški močni in borbeni. To je traparija.

 »Edita, kaj ti je poleg branja še všeč?«

Ne vem, kakšno vprašanje je to. Najrajši bi takoj rekla, da mi je on všeč, a nisem, enostavno nisem.

 »Ne vem, na kaj ciljaš. In kako naj to ugotovim?«

 »Veš kaj, zdaj se pa malo igrajva. Oba izreciva eno lepo zadevo, ki jo vidiva v Rumenem parku. Prav? Ko dam znak, reci.« Pokimala sem.

Oba hkrati sva odprla usta in v en glas zaklicala: »Rumena!« Nato sva se začela glasno smejati. »Rumena,« je še enkrat ponovil in jaz sem prikimala. Vedela sem, da tudi misliva podobno, hkrati pa sem vedela, da je čas za odhod. Škoda, da čas tako hitro, prehitro beži, kadar sem z njim. Vstala sem: »Drugič se bova igrala dalje. Zdaj bom morala v dom. Danes odhajam domov in ne smem zamuditi vlaka.«

 »Poglej, kaj imam?« Ponudil mi je roko, kot da mi hoče nekaj dati. Iztegnila sem jo. Ničesar ni bilo. To je naredil, da bi me prijel za roko in ne bi izpadel bedasto. Bilo mi je všeč. Držala sva se za roke in hodila do konca Rumenega parka. Obema se je zdelo, da čas beži s svetlobno hitrostjo.

 »Potem se čez vikend ne vidiva?« je tiho dejal in mi rahlo stisnil dlan.

 »Čez dva dni,« sem pritrdila. Objela sem ga, objela sem ga okrog ramen, kot da ga nikoli ne želim izpustiti. Dvignil me je in se z mano zavrtel.

 »Edita …,« je zamrmral, ko me je spet spustil na tla. Malo se mi je vrtelo. Roko sem položila na njegov obraz in ga pogledala naravnost v oči.

 »Se slišiva. Zdaj moram zares oditi,« sem se poslovila in odšla naprej. Trudila sem se, da se ne bi ozrla nazaj, vendar se nisem mogla premagati. Obrnila sem se in mu še enkrat pomahala. Tudi on je gledal za mano. Vrnil mi je pozdrav in z roko nakazal, da mi pošilja še poljub. Taka je pač ljubezen, ljubezen dveh, ki sta si všeč, ki čutita enako. Zaljubljena sem, zdaj vem, in kar naenkrat mi to ni več težko priznati. Najraje bi vsem to povedala. Kar zakričala bi na ves glas.

Nekje v srcu sem bila tako srečna, predvsem zato, ker sem preživela lep dan s Paolom, kmalu pa bom videla svojo družino.

Časa imam pol ure, da si pripravim potovalko in odidem do železniške postaje.

 »Morala boš pohiteti,« sem naenkrat slišala glas iz kopalnice, ko sem vstopila v svojo sobo.

Tosca je čistila umivalnik, ki se je verjetno spet zamašil z lasmi, ki si jih najraje češe nad umivalnikom. »Že hitim, se trudim, saj greš tudi ti domov!« sem govorila, medtem ko sem urno pospravljala oblačila v potovalko.

 »Ne. Odločila sem se, da ta vikend ne grem. Vsi so doma in kadar smo vsi, se nikoli ne izide dobro. Izgovorila sem se, da imam veliko dela za šolo, in bom ostala tukaj.«

Ja, Toscina družina je res velika. Njena mama je bila namreč kar trikrat poročena. Tako ima Tosca več polbratov in polsester. Sedaj že četrto leto živi s partnerjem, na katerega Tosca ni ravno navezana. Velikokrat pa pove, da pogreša Erika, ki je bil do vseh otrok ljubeč in mu je vloga očeta in očima šla zelo dobro od rok.

 »Tako, pripravljena sem,« sem ugotovila in nisem porabila več časa, kot bi smela.

 »Pospremila te bom,« je končno dodala Tosca.

Na svoj super praktičen pajac sem si ogrnila jopo, saj se je zunaj že rahlo hladilo. Preden sem vstopila skozi vrata na hodnik, sem se še enkrat ozrla po sobi. To naredim vedno. Tosca je hitela po kolo. Na bilanco sva obesili torbo. Najprej je sedla ona, potem sem se nekako zbasala na kolo še jaz in že je pognala pedala. Slišala sem njeno glasno dihanje, pa ni dovolila, da bi vlogi zamenjali in bi še jaz malo poganjala pedala.

Pravi čas sva prispeli na železniško postajo, saj mi vozovnice ni potrebno kupovati za vsako vožnjo, saj imam letno karto, ki velja za celo šolsko leto.

 »Ja, no, pogrešala te bom … Rada te imam, Edita,« je dejala Tosca, mi pomagala po stopnicah na vlak ter me močno objela.

 »Hvala, Tosca, hvala za pomoč in prijateljstvo. Lepo bodi.« Pomahala sem ji.

Poiskala sem prostor. Vlak je bil napol prazen. Glede na to, da je konec tedna, bi pričakovala polno zasedenost. V kupeju sem bila sama, redko, a zdaj čisto sama. Ne, nisem bila sama, z mano je bila knjiga: William Shakespeare: Hamlet – kot že velikokrat.

Hamlet: Ni lopova na vsem širokem Danskem, da ne bi bil do vrha pobalin.

Horatio: Ni treba duhu vstajati iz groba, da zvemo to.

Ko berem, živim drugačno življenje, takšno barvito, polno in ne preveč uporniško …

»Svet je iz tira in življenje je potovanje v negotovost.« (William Shakespeare)

Slišale so se zavore. Vlak se je ustavil in predramila sem se iz rahlega spanca. Vzela sem svoje stvari. Počasi sem stopala po stopnicah s težko torbo na ramenih ter potovalko v roki.  Spoznala sem vonj po drugačnem, vonj mojega kraja. Od daleč sem videla očeta, kako vzravnano stoji in me čaka. Še nekaj stopnic in že sem bila na peronu.

Stekla sem proti očetu. »Doma sem!« sem vzkliknila in mu padla v objem. Pomagal mi je odnesti potovalko v avto in že sva speljala. Vozil je proti domu. Želela sem mu povedati, da sem spoznala prijatelja, da se dobro razumeva, da mi je všeč, ne samo všeč, rahlo sem zaljubljena vanj. Premislila sem si, saj ne vem, kako bi oče to razumel. Določenih stvari ne sprejema kar tako. To novico sem raje zadržala zase, čeprav ne vem, kako dolgo bom to zmogla. »Pogrešamo te, Edita,« je tiho rekel oče ter vneto opazoval promet.

 »Tudi jaz vas pogrešam,« sem mislila na glas, »včasih bi se v dijaškem najraje zjokala, ker sem morala od doma.«

Vse dokler nisva prišla do doma, sva se pogovarjala. Ko je parkiral na domačem dvorišču, sem hitro stopila ven ter stekla v hišo, kjer so me že pričakovali Eros, Linda, Eva in dedek.

 »Prišla je!« so zavpili v en glas. Nasmehnila sem se ter se obrnila proti očku, ki je bil takoj za mano z mojo prtljago.

 »Res je, pripeljal sem jo domov,« je rekel. Eros je pritekel k meni in me skoraj podrl. Objela sem ga in poljubila. Potem sem se še pozdravila z Lindo, dedkom in Evo, ki je brez besed sedela in si urejala nohte. Objela me je, ni rekla niti besede.

 »Kako si? Je vse OK?« jo ogovorim in se kar bojim njenega odgovora. Le prikima, a jaz vem, da ni v redu, dovolj dobro jo poznam. Če ne želi povedati, je prav. Saj bo, ko bo čas …   Linda nam je pripravila majhen prigrizek pred večerjo.

 »Če oprostite, bi si pospravila stvari.« Vstanem ter se s prtljago napotim v svojo sobo.

V kuhinji so vsi veseli, razen Eve ne slišim. Tuhta in z nikomer ne spregovori niti besede.

»O, čudovito, čudovito, najbolj čudovito in še enkrat čudovito in potem – nenadoma krik navdušenja!« (William Shakespeare)

Sporočilo. Vesela sem, ko slišim telefon, ki zavibrira, čeprav ne vem, od koga je sporočilo. Vzamem ga v roke. Seveda piše Paolo.

 »Si že doma? Kako so samotne ulice, ko te ni …« Nasmehnila sem se in odpisala.

 »Sem! In prav všeč mi je, da me pogrešaš, Xiomar Paolo Pertita …» Nisem se še navadila na njegovo prvo ime. Ne znam ga dobro izgovoriti in sploh ne vem, od kod izvira, zakaj ima kar dve imeni. Tega mi še ni povedal. To ga bom vprašala, ko spet prideva skupaj.

Legla sem v svojo domačo posteljo ter globoko vdihnila. Misli so mi zatavale v tiste čase, ko je bila naša družina drugačna, ko sva s sestro živeli skupaj z mamo in očetom. Pogrešam te stare čase. Mogoče ne vseh tistih traparij, ki sva jih s sestro počeli skupaj, ampak pogrešam spokojnost, ki je odšla pred mnogimi leti. Ne morem odločati o svojem življenju, a lahko odločam, kako bom živela. Bolj kot vse me zanima, kje bom živela čez nekaj let, kam me bo ponesla usoda in kje bo odbila moja zadnja ura. A vse to so le vprašanja, na katera zdaj ne bom dobila odgovorov. Živim v sedanjosti in ta je zdaj tukaj in je najpomembnejša. Naenkrat je v sobo pridrvel Eros. »Pridi jest!« se zapodi k meni na posteljo.

 »Eros, veš, da sploh nisem lačna,« sem se izgovarjala, kajti najraje bi ostala v sobi, poklicala Paola ter se z njim pogovarjala – zdelo se mi je, da še najbolj potrebujem pogovor.

 »Zakaj nisi lačna?« je vprašal vidno. »Veš, moj želodec je poln kot sod in ne vem, če bom lahko spravila vanj še kaj hrane.« Upam, da sem mu povedala dovolj nazorno, da me je razumel. »Ja, če ne moreš jesti, pa vseeno lahko prideš k mizi. Bomo mi vsi lažje jedli.«

Priznam, pameten je. Te zvijače sem ga naučila jaz, kar pomeni, da ima to po meni. Pokimala sem in vstala.

 »Prav, pojdiva, ne smejo naju čakati.«

 »Počakaj. Nekaj te še moram vprašati,« me je zadržal. Seveda sem se ustavila in mu prisluhnila. »Veš, Eva je velikokrat nesramna do mene. Povej mi ti, Edita, gotovo ti veš zakaj, zakaj se tako obnaša,« je potožil in me žalostno gledal.

Takoj sem pomislila, da mora biti res nekaj narobe. To sem opazila že takoj ob prihodu domov.

 »Mogoče je to takrat, ko ni naspana, in če je utrujena, ni razpoložena in je nervozna. Pridi zdaj, pa pojdiva jest, da naju ne bodo čakali,« sem ga skušala potolažiti.

 »No, prav,« je olajšano rekel ter me povlekel za roko.

V kuhinji so že sedeli za mizo ter jedli, tudi Eva.

 »Eros, rekla sem, da pripelji Edito takoj! Kaj si počel? Kje si še bil? Zakaj nisi ubogal?« je bila videti jezna Linda.

 »Oprosti, malo sva se še pogovarjala. Jaz sem kriva,« sem razrešila nesporazum, preden bi Eros začel jokati.

Po večerji, ko sem se odšla pripraviti za spanje, sem v kopalnici ves čas razmišljala, kako bi pristopila do Eve, da se pogovorim z njo. Odšla sem v dnevno, zleknjena na dvosedu poslušala glasbo in čakala na Evo, ki je bila še zunaj. Vrnila se je v hišo. Najbrž bo sedaj pravi čas. »Hej, Editka,« reče takoj, ko me zagleda. Tako me pa že res dolgo ni poklicala, pa še všeč mi ni, da me tako kliče.

 »Eva, kaj to pomeni? Ne pretvarjaj se. Povej mi, kaj je s tabo, kaj se dogaja, nekaj ni v redu,« zaskrbljeno vprašam sestro.

Evin obraz se zresni in prisede. Prekriža roke ter zatisne oči.

 »Z mamo se bova preselili,« komaj izgovori.

 »In? Si zato slabe volje? Kaj je to takega? To je lepo, imeli bosta nov dom. Ne razumem, zakaj te to skrbi, saj se bomo še vedno videvali, še vedno bomo skupaj, še vedno bomo družina.« Zaboga, ne razumem je, res ne.

 »Edita, ne razumeš me, ne seliva se v drugo – novo stanovanje, seliva se na drugi konec sveta, v Mehiko greva. Razumeš Edita, v Mehiko!«

Stresla sem se, kot bi me zmrazilo ali bi vame udarila strela.

 »Kaj? V Mehiko? Eva, ne, tega nam ne moreta narediti. Ne naredi tega, Eva. Kako se bova videli? Tako ali tako sva že zdaj redko skupaj.« Enostavno si tega nisem mogla predstavljati.

Zdaj mi je postalo popolnoma jasno, zakaj se ni želela pogovarjati, ko sem prišla, zakaj se je Eros pritoževal nad njenim obnašanjem. Vem, da to teži tudi sestro, ki je navezana name, na očeta, pa tudi na Erosa in Lindo, ki naju je sprejela kot svoja otroka.

 »Ne naredi tega, ne naredi tega zaradi mene, zaradi nas vseh,« sem jo rotila.

Hudo mi je bilo, nazadnje sem se tako počutila, ko je odšla mama. Taki trenutki so najbolj grozni trenutki našega življenja. Nisem si mogla predstavljati še te izgube.

 »Edita, ne skrbi. Obljubim, da bom naredila vse, da se ne oddaljiva,« me je tolažila sestra, ki sem ji jokaje padla v objem. Povedala mi je, da se je o tem že pogovarjala z očkom in Lindo. Objeti sva obsedeli, dokler nista prišla v sobo očka in Linda.

Preden zaspim, sem bila odločena še poklicati Paola. Ura je bila nekaj čez deset. Telefon brni v prazno. Hotela sem že prekiniti, ko slišim na drugi strani znani glas.

«Edita, pozdravljena! Kako si?« se je veselo oglasil Paolo. Zdelo se mi je, da ima drugačen glas, ampak še vedno čaroben.

 »Motim?« me je zanimalo. »Nikakor! Ravnokar sem se pogovarjal s svojo polsestro. Končno sem dobil dovoljenje, da jo pokličem. Veš, kako prijazen in božajoč je njen glas. Ona je čista Švedinja. Edita?« Ostala sem brez besed, medtem sem mislila na svojo sestro Evo in njene besede o selitvi. »Edita, si še z mano? Sem rekel kaj narobe? Zakaj si utihnila?«

 »Ne, ne, le z mislimi sem bila drugje. Prosim, povej mi kaj o sestri ...«

Pogovarjala sva se dolgo. Omenil je, da ima naslednji dan turnir in mu je sprostitev, da se lahko pogovarja z mano. Povedala sem mu za Evo in resnično je sočustvoval z menoj. Ves čas me je klical Rumena ali celo Shakespeare in ko me tako pokliče, se še bolj zaljubim vanj. Na srečo imam neomejen dostop na telefonu. Hvala, očka, ne morem ti povedati, da mi je danes to, da sem se lahko tako dolgo pogovarjala s Paolom, pomenilo več kot cel svet. Zdaj bom veliko lažje zaspala.

Sobota! Tako lepo vreme in naspala sem se.

 »Kdo bo vaflje?« sprašuje  Eva in pripravlja zajtrk v kuhinji. Videti je dobro.

 »Jaz!« zakličeva z Erosom v en glas in sedeva za mizo.

 »Lahko s prelivom, prosim?« si želi Eros.

 »Zakaj pa ne,« skomigne Eva ter na mizo položi vaflje in tudi preliv. Vsak si jih pripravi na svoj način. Okusni so, naravnost čudoviti.

 »Edita, potem greva pomagat na vrt?« predlaga Eva ter si meša kavo.

 »Seveda, pa tudi lopo lahko pospravimo, saj imamo to že dolgo v načrtu,« dodam in vesela sem, da lahko pomagam družin. Takrat smo skupaj in kramljamo o vsem mogočem.

 »Jaz bi raje igral igrice,« prizna Eros. Pojasnim mu, da bi bilo fino, če smo skupaj tudi pri delu, se vmes pogovarjamo in pripovedujemo, kaj se je komu pripetilo med tednom. Navdušila sem ga in takoj je prikimal.

 »Samo dvakrat še greš nazaj v dijaški dom, potem ko bodo počitnice, pa mi obljubi, da boš vsak dan z mano in se bova skupaj igrala, pa tudi Eva,« se veseli Eros in obe mu pritrdiva.

Na vrtu smo v dveh urah opravili vse, kar je bilo treba, potem je Linda začela pripravljati kosilo, z očkom pa smo se še lotili pospravljanja lope – tu je pa očka razdeljeval naloge. Linda je skuhala odlično kosilo, ki smo ga zaužili na terasi. Sledil je počitek na travi, ki sem ga jaz izkoristila za brskanje po telefonu. Eva in Eros sta spet klepetala in se hahljala. Vesela sem bila, da se razumeta, da se spet normalno pogovarjata.

 »Edita, ali imaš fanta?« vpraša Eros, Eva pa me samo vprašujoče gleda.

 »Ne, ne bodi no smešen. Kaj ti pa je? Kako si pa prišel do tega?« sem poskušala biti resna.

 »Z Evo sva se pogovarjala,« je rekel.

Našo debato je prekinil očka, ki nas je povabil še v drvarnico, kamor smo znosili in pospravili posušena drva iz kupa za lopo. Preostanek dneva in večer smo preživeli doma. Skupaj smo si še ogledali film – komedijo in se ob tem neznansko zabavali.

»Bodimo skromnejši po dejanju kot med njegovim ustvarjanjem.« (William Shakespeare)

Jutro sem prespala, preskočila zajtrk, ker bo kmalu nedeljsko kosilo in potem čas vrnitve v dijaški dom. Še dva tedna me čakata in mislim, da se ju dejansko veselim, saj bo potem konec šolskega leta in sledijo dolge počitnice. Pripravila sem si potovalko s svežimi oblačili, uredila nahrbtnik s knjigami in odgovorila na sporočilo od Paola, ki ga je zanimalo, kdaj se vrnem.  Sledilo je skupno nedeljsko kosilo in nato odhod.

 »Vidim, da ste pripravljeni – Edita, Eva in Eros!« je veselo ugotovil oče in počasi srkal kavico ter listal avtomobilsko revijo.

 »Zavila ti bom še nekaj za sabo, da ne boš lačna,« mi je svetovala Linda in res sem vzela škatlo s pripravljenim prigrizkom.

 »Gremo,« je predlagal oče. Eros je ves srečen objel Lindo, nato sem se poslovila še jaz. Objela sem jo. Pomislila sem na objem mame, ki ga nekako več nimam prav v spominu, a vseeno mi je Lindin objem pomenil veliko. Bil je iz srca. V avtu so me že čakali očka, Eva spredaj ob njem in na zadnjem sedežu Eros, h kateremu sem prisedla. Vsi smo pomahali Lindi, preden smo se odpeljali.

Med vožnjo smo se pogovarjali o šoli, pa očka je govoril o svojih dosežkih na različnih področjih, vmes pa smo poslušali glasbo. Očka se je spominjal glasbenih četrtkov, ko se z Lindo velikokrat odpeljeta v priljubljeno restavracijo, zaplešeta ob živi glasbi in uživata v okusni hrani. Eros je med potjo zaspal. Ne vem, ali ga je uspavala glasba, brnenje avtomobila ali očkova romantična pripoved. Tudi jaz sem se naslonila na okno. Mislila sem na Paola. Rada bi ga videla, prav koprnim po njem.

 »Tukaj smo!« z naporom dvignem glavo in si ponovno nataknem očala, tudi Eros se zbudi.

Skupaj odidemo v dom, kjer vlada danes še smrtna tišina. Tudi Eros hoče pomagati nesti prtljago. Spremljajo me v sobo.

 »Še enkrat hvala. Želim vam varno vožnjo še naprej,« se zahvalim in objamem vse po vrsti. Žalostna zaradi ponovnega slovesa jim maham skozi okno, ko se vrnejo v avto in odpeljejo dalje.

»Ko prihaja žalost, prihaja v trumah.« (William Shakespeare)

BUM. Tosca pridrvi v sobo in se vrže name, kakor da sem Bog, ki se ji je prikazal iz nebes in imam zanjo veliko košaro sadežev, z dokazom, da je Adam obstajal. Po dveh minutah me izpusti. »Ali ima Paolo sestro?« zgroženo vpraša.

Sestro? Kaj bi njegova sestra počela tukaj, če sta se pred dvema dnevoma komaj bolje spoznala? »Ne, mislim … Ne, nikakor ne more biti tukaj njegova sestra,« pojasnim.

Tosca obmolkne in želi spremeniti temo. Ne dojamem, za kaj gre, a vem, da nekaj ni prav.

 »Ti je povedal, da ima sestro?« znova vprašam. Tosca stoji in nekaj momlja, ničesar ne odgovori. »Prosim, Tosca, povej,« moledujem.

 »Nisem govorila z njim. Z neko punco sem ga videla, pa sem predvidevala, da je sestra.«

 »Mogoče pa je bila prijateljica,« sem ugibala in postajala malo slabe volje.

 »Ja, prav imaš. Verjetno je bila prijateljica. Ja, prijateljica,« je prikimavala Tosca.

 »Poklicala ga bom! Tako ali tako ga želim videti!« začnem brskati po telefonu in iskati v imeniku njegovo številko.

Tosca nadaljuje: »Pogovorita se! Mogoče sta si usojena ali pa tudi ne.« Preslišala sem.

Na drugi strani telefonske zveze se mi je javil Paolo.

 »Edita, saj ne morem verjeti. Si že v domu?« me ves vesel ogovori.

 »Ja, in rada bi te videla, da v živo še malo poklepetava. Z nikomer se ne da pogovarjati tako kot s teboj.« Tosca me opazuje s precej namrščenim pogledom.

 »Ja, kje se dobiva?« Ničesar ne rečem, ker si od daleč ogledujem Tosco.

 »Rumena?« vpraša Paolo in jaz mu pritrdim.

S starim kolesom se vozim po pločniku. Zdi se mi, da me vsi mimoidoči opazujejo. Oblečene imam raztrgane kavbojke, ki so zdaj pravi modni hit, in napol preveliko sprano srajco. A meni je popolnoma vseeno. V parku zapeljem naravnost proti klopi, kjer sva se prvič dobila s Paolom. Skočim s kolesa, ne sedem na klop, ampak na travo. Ni mi do sedenja, ležem na travo ter razmišljam o tem, kar mi je povedala Tosca. Kdo je le punca, s katero ga je videla? Kaj, če ima punco? Kaj, če se z mano dobiva in pogovarja le iz vljudnosti, v resnici pa sem mu navadno breme? Kot bi me preletel topel veter, na svojem pokrčenem kolenu začutim toplo dlan. Kmalu se prikaže visoka postava in izza roba očal znan obraz.

 »Prečudovito te je spet videti,« reče ter sede na travo poleg mene. Bil je tako temen, njegova koža je bila lepe bronaste barve. Očitno je to posledica turnirja, ni lahko biti na žgočem soncu. Rada bi ga takoj vprašala: »Imaš punco?« Ne, ne bom, izpadla bi bedasto.

 »Tosca te je včeraj videla,« mu povem ter nestrpno čakam na odgovor.

 » A res? Oh, tudi možno …,« doda, medtem ko išče nekaj v telefonu. Radovedna stegnem glavo. »Kaj delaš?« Pogledam na zaslon, a ne vidim dobro.

 »Nič! Saj veš, športne zadeve, pregledujem urnik turnirja,« se pohvali.

 »OK. Potem pa grem, da te ne bom motila, sem pa vesela, da sem te lahko vsaj videla,« povem.

Vstanem in želim sesti na svoje kolo. Tudi Paolo vstane in z roko nakaže, naj počakam. Počasi se mi približa, telefon pospravi v žep.

 »Edita, kaj je s tabo? Je kaj narobe? S teboj ni vse OK. Kaj se dogaja?« mirno reče ter položi svoje hladne roke na moj obraz.

 »Vse je OK, le ti mi ne želiš povedati, kako je bilo na turnirju,« sem želela spremeniti temo.

 »Počakaj, sediva in vse boš izvedela.« Sedla sva na klopco. Zaradi vetra me je začelo malo hladiti, zato me je Paolo zavil v svojo jopo. Počutila sem se že bolje.

 »Bilo je odlično. Ne da bi se hvalil, ampak bil sem precej dober. Vse je teklo kot po maslu. Edita, razmišljam, da mi pa ti nisi nič povedala o tvojem športu, nikoli mi nisi predstavila tvoje športne discipline.« Res mu nisem. Prepričana sem bila, da ga te stvari ne zanimajo.

 »Ko sem še bila doma, sem se rada in veliko ukvarjala s športom. Tek je bil moja ljubezen, tek s preskakovanjem ovir, v tem sem pa jaz bila odlična. A ker sem se odločila za to srednjo šolo, sem treninge opustila, seveda z mislijo, da po končanem šolanju mogoče nadaljujem in celo začnem s športno kariero,« pripovedujem in čutim, da se mi v očeh nabirajo solze, saj pogrešam športno življenje.

 »Res? Potem bi lahko skupaj blestela! Nisem vedel, da si tako dobra športnica. Ves čas sem mislil, da si samo Shakespeare in da boš s svojimi knjigami navdušila celi svet,« me je skušal premamiti Paolo. Veter je vse bolj pihal. Svojo roko je naenkrat položil na mojo ramo in me objel in tako sva opazovala ljudi, ki so hodili mimo, vsak po svojih opravkih. Čisto sem pozabila na to, kar sem ga hotela vprašati in zaradi česar sem ga na vrat na nos hotela videti še danes.

 »Strah me je prihodnosti,« rečem, ko mimo naju tava osamela ženska.

 »Daj no, Edita. Ničesar te ne sme biti strah. Vedno bom tukaj zate. Veš, ti si moja najboljša prijateljica.« Paolo me močno stisne k sebi. Takrat sem bila prepričana, da sva midva najboljša prijatelja, da bo tako tudi ostalo. Naenkrat se je začelo vse popolnoma ujemati. Najraje bi zavriskala. Čutila sem bitje njegovega srca, položila sem roko na mesto, kjer je utripalo njegovo srce in rekla: »Hvala, moj najboljši prijatelj, prijatelj za vedno!« Po licu so mi spolzele solze. »Oprosti, grem, čaka me še delo za šolo,« najraje pa bi stekla nekam daleč proč, kjer me nobeden ne bi poznal, kjer bi bila popolnoma sama, sama daleč od resnice, le s poezijo Shakespearja bi hodila skozi življenje, po svoji življenjski poti. Odločno sem vstala.

 »Edita, veš da sem tudi jaz za tek!« se naenkrat spomni Xiomar Paolo ter skoči v zrak.

 »Prosim?« se začudim njegovi reakciji.

 »Jutri navsezgodaj, še pred poukom, bi lahko šla teč. Zdi se mi, da nimaš pouka že prvo uro. Mislim, da bi to bilo dobro za oba. Kaj praviš na ta predlog? Reci, da si za!« Dejansko začnem pouk kasneje, tako da imam čas in to bi mi lahko le dobro delo.

 »Ja, prav, všeč mi je tvoj predlog,« potrdim ter hitro skočim na kolo in veselo potiskam pedala, tako da se rumeni pesek na poti kar dviguje v zrak.

 »Zbogom, Rumena!« slišim Paolov glas za menoj, glas, ki me spominja na najlepše trenutke v mojem življenju, glas, ki ga ne želim pozabiti.

»Bedna je ljubezen, ki bi se jo dalo izmeriti.« (William Shakespeare)

 Vstopim v sobo ter brez besed sedem na posteljo. Tosca me vprašujoče gleda, ne reče pa ničesar, samo svojo kavo mi ponudi, ki jo z veseljem po požirkih spijem do dna.

 »Rada ga imam,« zavzdihnem. Tosca sede k meni ter me objame.

 »Res? Si prepričana?« vpraša ter me pogleda izpod obrvi.

 »Ah, saj je vseeno. Pustiva to. Zdaj bi še rada malo kave,« prosim in se zazrem skozi okno.

 »Kar pozabi na kavo! Povej mi, kaj je bilo. Zakaj je zdaj vseeno? Praviš, da ga imaš rada, pa ti je vseeno. Kaj se dogaja s tabo?« skoraj vpije name Tosca.

 »Tosca, nič ni narobe. Prosim, umiri se. Veš, meni se dozdeva, da sem se pa mogoče res zaljubila. Ampak prisežem ti, da se nisem hotela zaljubiti v Paola,« povem ter komaj zadržujem solze. Tosca se začne smejati, da kar doni po sobi, in potem v smehu začne prepevati: »O, Edita, Edita se je zaljubila. Edita, ampak Edita se zaljubiti ni hotela, Edita se je vseeno zaljubila …«

Meni to ni bilo nič smešno, zato se skušam zbrati in še enkrat pripomnim: »S Paolom sva samo dobra prijatelja.«

 »Oprooo... Oprosti, Edita!« je rekla, ko se je umirila.

 »Prosim, Tosca, upam, da me zdaj razumeš …«

 »Počakaj, Edita, nekaj bi ti še rada rekla …«

Prisluhnila sem ji, ko mi je svetovala, naj počakam in Paola spoznam še bolje, potem pa bom že presodila, če je to prijateljstvo ali resnična ljubezen. S temi besedami mi je polepšala večer. Pojedli sva hrano, ki mi jo je pripravila Linda, in jaz sem za nekaj časa prenehala razmišljati o njem, a res le za nekaj časa, za par ur, saj sem v postelji še dolgo bedela in čakala na sporočilo, ki pa ga ta večer ni bilo.

»Kdor ljubi, ni glasen. Doni le prazen sod.« (William Shakespeare)

 Zbudila sem se naspana. Tosca se je odpravila v šolo. Nisem ji omenila, da sem s Paolom zmenjena za tek. Verjetno bi rekla: »In ti ga želiš pozabiti?« Saj ima prav, ampak včeraj sem obljubila in obljubo moram izpolniti.

Hitro sem se pripravila. Spela sem si lase, oblečeno sem imela rumeno majico ter obute tekaške hlače, ki so bile še iz časa, ko sem začela trenirati. Ob pol osmih sem bila že v Rumenem parku.

 »Lepa majica,« me je pohvalil, ko se je naenkrat pojavil ob meni in si jo z napol priprtimi očmi še vedno ogledoval.

 »Hvala. Lep … Lep si tudi ti.« Kakšno butasto bitje sem. Od nekdaj  ne znam povedati pravih in dovolj dobrih komplimentov. A nisem lagala, povedala sem po resnici. Še preden se je odločil, kaj mi bo odgovoril, me je prijel za roko in me odvlekel do začetka najine tekaške poti. »Tako, tukaj je start. Od tu začneva teči. Pa dajva.«

Najprej nisem ujela njegovega ritma, a po nekaj sto metrih se je izkazalo, da sem lahko tudi boljša od njega. Pustila sem, da je vodil, saj nisem poznala poti. Po nekaj kilometrih sva prišla do mesta, kjer sva začela. Sedla sem na tla, bila sem utrujena. Paolo je stal in si z majico brisal pot. Gledala sem ga tako, da ni zaznal, da ga opazujem. Ne samo da je lep, zame je najbolj popolna oseba, kar sem jih videla.

 »Dobra si. Vidi se, da si trenirala,« me je pohvalil ter mi pomagal vstati. Baje ni pametno sedeti na travi.

Počasi sva odšla do jezera, kjer si je Paolo začel umivati roke in obraz. Tudi meni je bilo strašansko vroče, zato sem se približala bregu in si mrzlo vodo pljusknila v obraz.

 »Pazi!« je zakričal Paolo. Jaz sem se hitro obrnila, izgubila ravnotežje in padla v vodo. Paolo je skočil za mano in me hitro dvignil iz vode, ki je bila ledeno mrzla, in z mano splezal na obrežje ter me postavil na trdna tla. Začelo me je tresti, zeblo me je do kosti.

 »Oprosti, jaz sem kriv,« je nežno rekel, medtem pa me zavijal v jopo, ki jo je imel zavezano okrog pasu. Še vedno sem se tresla. Če bi mi to naredil kdo drug, bi bila zelo jezna, ker imam zadnje čase že tako ali tako velike težave s prehladi, a ker je bil to on, se nisem jezila.

 »V redu je, saj bo vse dobro,« sem rekla in skušala ostati mirna, čeprav sem čutila, da se me loteva še glavobol. Prej prepotena in vroča, zdaj mokra in prezebla, suhih oblačil nimam, tudi jopa, v katero me je zavil Paolo, je že mokra. Dijaški dom pa ni ravno blizu.

Paolo je bil ves zbegan. Vso krivdo je prevalil nase in se obtoževal. Ni vedel, kaj naj naredi. Spet me je dvignil in začel teči.

 »Kaj delaš?« sem ga zaskrbljeno vprašala, ko je tekel z mano v naročju.

 »Hitro te bom odnesel nazaj v dom. Vsega sem kriv. Ti se samo privij k meni in se me drži, saj bova kmalu v domu,« je odvrnil. Tesno sem se stisnila k njemu, saj me je močno zeblo. Ljudje so strmeli v naju, a obema je bilo vseeno. Paola je skrbelo zame. To sem opazila in po tihem občudovala njegovo plemenitost.

»Kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje.« (William Shakespeare)

Ležala sem na svoji postelji, zavita v odejo, in srkala čaj, ki mi ga je skuhal Paolo. Tudi on ni šel v šolo, ker ga je skrbelo zame, ni me hotel pustiti same, saj je Tosca bila v šoli. Od takrat, ko me je prinesel v sobo, je z mano.

Že velikokrat sem mu ponovila: »Prosim, pojdi domov. Moraš se preobleči, saj si še vedno v mokrih oblačilih!«

 »S teboj bom, dokler ne pride Tosca,« je odgovarjal ter me sede opazoval.

Naredil je le še eno napako več. Dovolil mi je, da sem se še bolj zaljubila vanj.

 »Obleči si vsaj jopo, saj se je že posušila, tvoja je,« sem ga skušala prepričati.

 »Kar je moje, je tvoje,« so bile besede, ki jih že leta nisem slišala od nobene osebe. Najraje bi planila iz postelje in ga objela. Glava me je še vedno močno bolela. Nisem mogla spati, le oči sem tu in tam zaprla, ker se mi je zdelo, da mi svetloba ne dene dobro. Ko se je iz šole vrnila Tosca, ji je Paolo povedal za nezgodo, da sem utrujena in moram zaspati. Stopil je do mene ter me pobožal po laseh: »Zdaj moraš spati!« Po telesu so me spreleteli mravljinci. Zahvalila sem se. Utrujenost me je premagala in zaspala sem v istem trenutku, ko je Paolo odhajal. Nisem več slišala, kaj sta še govorila s Tosco.

»Samo po sebi ni nič dobro ali slabo, vse je odvisno od tega, kaj o stvari ljudje mislijo.«

 (William Shakespeare)

Odprla sem oči. Tosca je na sosednji postelji poslušala glasbo. Ura je bila štiri popoldne. Takrat si vedno vzame čas zase. Sploh pa, če je za njo naporen dan.

 »Najraje bi te ubila, z giljotino,« se je hudovala Tosca.

Verjamem, da je jezna, ampak smehljaj tega ni kazal. Moje počutje je bilo mnogo boljše, še posebej, ko sem zagledala, da sem še vedno pokrita s Paolovo jopo.

 »Jezna sem bila, ko sem izvedela, da si šla teč z njim. Ampak glede na to, kako je poskrbel zate in te čuval do mojega prihoda, moram priznati, da mi postaja ta tip kar všeč,« me ošine s pogledom. »Res? Mislim, všeč ti je?« se želim prepričati, saj skoraj ne verjamem njenim besedam. Tosca pokima in se smeje.

 »Pa ne tako, da bi bila zaljubljena. Všeč mi je zato, kar je naredil zate. Kot je videti, te ima res rad.« Ja, ima me rad, rad me ima kot prijateljico. To mi je jasno in glasno povedal.

 »Vidva bi bila mogoče celo lep par … In rekel ti je zbogom, Shakespeare. VAU!« se razgovori Tosca. Očitno je, da je pozabila na njegove fantazijske knjige, ki jih tako ali tako na srečo ne omenja več. »Nakladaš, Tosca. Povem ti, da res nisem njegova punca,« pripomnim, se primem za senci na glavi, ker spet začutim zbadajočo bolečino. Tosca mi takoj prinese protibolečinsko tableto, ki jo vzamem s čajem, ki ga je skuhal Paolo. Kasneje pokličem očeta in mu povem, da ležim z glavobolom in da nisem bila v šoli. Nikakor ne omenim Paola. Ne bi razumel in še bolj bi ga skrbelo zame. Ko mi je bilo že dobro, sem se prestavila na okensko polico in vse do večera brala Shakespearjeve sonete.

»Kjer seješ ljubezen, zraste veselje.« (William Shakespeare)

Zjutraj nisem imela časa na pretek, saj sem malo predolgo poležala, a sem se vsaj dobro naspala. Tudi bolečin v glavi več nisem čutila. Tosca je že odšla. Tudi jaz sem se z največjo naglico uredila in odhitela v šolo.  

»Amm … Edita, poglej navzdol,« sredi pouka zaskrbljeno reče Lis. Sklonim se in opazim, da imam vsako nogavico drugačno. Zdaj je, kar je. Naglica ni dobra pri nobenem delu. Na hodniku se mi ni nihče smejal, saj predvidevam, da so ljudje preveč zaposleni s svojimi težavami in vsakdanjim življenjem.

Iz šole odhajava skupaj z Lis.

 »A greva na sok?« me vprašala Lis, medtem ko hodiva po pločniku. Obema je to bilo všeč in zavijeva v  kavarnico. Klepetava o šoli in o tem, da bo kmalu konec šolskih obveznosti oz. mučenja, kot se izrazi Lis. Zapiska telefon. Bil je Paolo in kot bi mu brala misli, je napisal sporočilo: »Upam, da si OK.« »Kaj boš počela dolga dva meseca?« z zanimanjem vprašam Lis in odgovarjam na sporočilo: »Sem. Pa ti? Si OK?« Spet dvignem glavo in pogled namenim Lis. »Marsikaj, za kar med šolskim letom ni bilo časa. Predvsem si bom pa ogledala nekaj koncertov. Med počitnicami mi končno dovolijo malo svobode,« veselo pove.

Glasno zavzdihnem. Tudi jaz bi bila rada tako svobodna, a moji starši mi tega ne bi dovolili.

 »Kaj pa ti?« me vpraša.

 »Hm … Ne vem še, ne govorim rada naprej, a mislim, da se bom osredotočila na to, da čim več časa preživim z družino, pa še sestra bi se naj odselila. Rada bi jo podprla in ji pomagala.« V očeh se mi začnejo nabirati solze, saj ni lahko govoriti o osebi, ki jo imaš neskončno rad, in veš, da se oddaljuje. »Edita, vesela bom, če se bova med počitnicami vsaj slišali, čeprav bi bila zelo vesela, če bi se tudi videli. Kadar boš imela kaj časa, me pokliči,« želi spremeniti temo Lis, saj vidi da sem postala malo otožna.

 »Ja, seveda, z veseljem te bom poklicala,« rečem.

Nekaj časa se še pogovarjava o preživljanju prostih dni, potem odideva vsaka na svoj kraj.

V sobi me Tosca ne sliši, ko vstopim. Gleda skozi okno in se pogovarja po telefonu. Ne vem, s kom je na zvezi, a zdrznem se, ko slišim svoje ime.

 »S kom se pogovarjaš?« Tosca kar poskoči, tako se ustraši, roko položi na srce, po tiho izgovori: »Nora si.« Poslovi se in konča pogovor.

 »Bila je mama. Klicala me je po kar dolgem premoru. Povprašala sem jo po sestrah in bratih,omenila sem tebe, ki si mi kot sestra,« pripoveduje Tosca. Sedem k njej ter jo objamem. Redko doživljava take trenutke. Tosca ne sprejema toliko pomoči, kot jo daje, in nikoli mi ne dovoli, da jo tolažim. A tokrat mi je uspelo.

 »Nisi prva in ne zadnja, ki nima najboljšega odnosa s starši, to veš.« Želela sem si, da bi skupaj premagali to zadrego in bi med naju spet posijal žarek upanja in veselja.

Večer je hitro minil in preden sem zaspala, dobim še sporočilo od Paola: «Mogoče še ne veš, da grem jutri na turnir. Cel teden me ne bo. Ko se vrnem, še ostanejo samo trije dnevi pred zaključkom pouka …« Zastal mi je dih. Ne morem verjeti, da ga tako dolgo ne bom videla. Odpišem: »Res? Česa ne poveš … Rada bi te videla in ti zaželela srečo.« Minilo je nekaj minut, ko sem prejela odgovor: »Jutri po pouku. Saj veš, kje je rumena barva najbolj vidna?« »Da, Rumeni park po pouku. Nočko!«

»Ljubezen ne gleda z očmi, temveč z dušo.« (William Shakespeare)

Ponoči sem slabo spala. Premetavala sem se po postelji in razmišljala o Paolu. Tudi pri pouku nisem bila zbrana. Še zgodovina, ki jo obožujem, me ni pritegnila, čeprav me zanimajo vikinške ladje. Z mislimi sem bila nekje drugje. Ko je bilo končno konec pouka, sem stekla iz šole. Danes tudi za Lis nisem imela časa. Tekla sem vso pot do Rumenega parka, kjer me je na najini klopci že čakal Paolo. Dolge noge je imel prekrižane in se pogovarjal z neko gospo, ki je stala ob kolesu. Očitno ji je pomagal z nasvetom. Slišala sem, da se pogovarjata o najboljšem dovozu v bližnje mesto. Počasi sem pristopila in pozdravila. Gospa se je zahvalila ter se odpeljala naprej. »Tukaj si, draga Edita!« se je razveselil Paolo. Močno me je objel. Zaprla sem oči. Ta trenutek sem si hotela globoko vtisniti v spomin.

 »Vesela sem, da te vidim. Nimam sicer veliko časa. S Tosco  imava še obveznosti, predvsem sva dogovorjeni, da generalno pospraviva sobo,« sem povedala. Nepremično mi je zrl v oči. Obožujem, kadar me tako gleda. Sem res zaljubljena, zaljubljena vse bolj in bolj?

 »Tudi jaz se moram pripraviti. Najbrž je obema jasno, da se nekaj časa ne bova videla,« reče.

 »Pomembno je, da sva se videla. Upam, da nama bo čas naklonjen, da bo tekel čim hitreje, da se bova kmalu spet videla. Želim ti veliko sreče, želim ti dobre, najboljše rezultate!«

Nisem bila prav nič živčna. Zraven njega se vedno sprostim. Postal je del mojega življenja in vedno bo. Ne želim vedeti, če bo usoda drugačna. Začutim, kako se njegove roke dotaknejo mojega obraza. Njegove oči so se vse bolj približevale mojim in kar naenkrat začutim dotik najinih ustnic. Preplavi me občutek sreče. Zaželim si, da bi trajal večno.

 »Mislila bom nate. Se vidiva,« mu pomaham in zbežim po parku.

Kakšna reva sem. Paolo mi je pokazal, da mu nekaj pomenim, jaz pa bežim od njega. Po nekaj metrih se ustavim, sedem na travo, pričnem jokati. Enostavno ne vem, kaj se dogaja z mano. »Ali sem naredil kaj narobe?« zaslišim nežen glas za menoj. Ja, zelo narobe. Hotela sem pozabiti nanj. Za vraga mi to ne uspeva.

 »Ne!« sem vzrojila.

 »Res ne? Zakaj pa potem jočeš? Nehaj,prosim, in mi povej, kaj se dogaja, kaj te je razburilo,« me miri Paolo. Nočem vstati. Primem ga za roko, z drugo pa skušam prikriti in si obrisati solze. »Se vidiva, ne?« Ob pogledu na moj zaripli obraz se mi nasmehne in me nežno poboža.

 »Seveda se! Mi ne verjameš? Dnevi hitro teko. V mislih bova povezana, gotovo pa si tudi ti želiš, da pridem v finale,« izreče Paolo, jaz pa mu prikimam. Spet me objame, popravi si lase ter pogleda na uro. Razideva se.

 »Svetel dan je mimo in vstopamo v temo.« (William Shakespeare)

 Ko vstopim v sobo, me prevzame tišina. Razmišljam, zakaj ni Tosce. Ošinem stensko uro. Morali bi začeti pospravljati. Tako sva bili dogovorjeni. Spet se prepustim mislim, ki mi begajo s svetlobno hitrostjo, vse pa so spet povezane s Paolom. Srečanje z njim je vedno kot svetel dan. Takrat je vse obsijano s soncem. Vsak dan pa se mora stemniti, da lahko sonce zjutraj spet vzide, nas osvetli in greje.

Tosca prihiti v sobo. V rokah ima različna čistila, krpo, metlo in vedro, iz katerega vzame žarnico. »Verjetno si že ugotovila, da bova v temi, če ne zamenjava žarnice,« se smehlja in razvije znanstveno razpravo, zakaj žarnica sveti, kako daje svetlobo. Pustim ji veselje, ko žvrgoli o segrevanju žarilne nitke in o pretvarjanju energije, o svetlobi, ki nas greje, ki prenaša energijo, dokler ji ne zmanjka besed in začneva z delom.  Odlični keksi, ki nama jih prinese profesorica, nama dajo še več volje in energije, da opraviva delo.

»Kdo si ti, ki se sprehajaš med najbolj temno nočjo in se spotakneš ob moje najbolj skrivnostne misli?« (William Shakespeare)

Ponoči nisem mogla zaspati. Razmišljala sem o Paolu ter o popoldanskem srečanju in slovesu v parku. Zunaj je deževalo, kar me je še toliko bolj motilo. Velikokrat sem vstala in gledala skozi okno v temo nebo. Počutila sem se tako osamljeno, otožno. Ni mi bilo jasno zakaj, zakaj je Paolo ves čas v mojih mislih, zakaj niti za trenutek ne morem nehati misliti nanj, zakaj ne morem zatisniti očesa in prespati kar celi teden. Pograbim po Shakespearjevi knjigi, s katero prodrem v galaksijo, da z branjem potlačim žalost, ki se me vse bolj loteva, da preženem sence, ki se plazijo po stenah sobe.

 »Odpovej se tvoji moči, me  privlačiti, in se bom odpovedal svoji želji, iti vedno za teboj.«

 (William Shakespeare)

Jutro je spet svetlejše, manjka le kanček veselja, da se bom popoldne srečala s Paolom. V šoli v redu, tako kot je primerno za zadnje dni v šolskem letu. Ker četrti letniki opravljajo maturitetne izpite, nam zadnje tri ure pouka odpadejo.  Skoraj vsi se napotimo v dijaško kavarno in se ob prijetni glasbi s pomočjo pantomime sporazumevamo in zabavamo.

 »Si za ples? Greva plesat? Prosim!« je pristopil fant, ki je sedel za sosednjo mizo. Nisem razpoložena za ples, zato odkimam. Moje misli so pri Paolu.

 »Seveda boš plesala!« me dregne Lis, pokima in se nasmehne. Fant mi ponudi roko in me povleče na plesišče. Kmalu ujamem ritem in se popolnoma sprostim. Ob sebi zagledam Lis, ki pleše s sošolcem. Težko je verjeti, ampak opazujem ju, kako se ves čas tesno objemata.

 »Imava dovolj?« čez nekaj časa vpraša fant. Pokimam in se vrnem na svoje mesto. Pogledam na telefon. Nobenega sporočila ni, zato napišem jaz: »Paolo, kako si? Ste že začeli s turnirjem?« »Dobro plešeš,« reče in prisede fant, s katerim sem plesala.

 »Kdo za boga sploh si?« vprašam, povoham in pogledam pijačo v svojem kozarcu. Čeprav je beli dan, se bi lahko zgodilo karkoli.

 »Rupert,« reče ter se nasmehne, jaz pa odložim kozarec na mizo, ne da bi spila preostanek svojega soka.

 »Me veseli. Jaz sem Edita. Kar lepo je bilo malo zaplesati.« Rupert medtem pokaže na Lis in sošolca ter pripomni: »KUL parček sta.« Opazujeva ju, kako izgineta za avtomat s prigrizki, se spet prikažeta, Lis ga močno objame, on pa jo dvigne visoko v zrak. Ves čas si nekaj govorita. Spet pomislim na Paola. »Oprosti, Rupert, ven moram. Na svež zrak,« se opravičim in napotim proti izhodu. Rupert pride za menoj: »Pridružil se ti bom. Tudi meni prija svež zrak, ponoči sem slabo spal.« Zastane mi dih, zakaj me njegove besede spominjajo na Paola. Življenje, ne bodi tako kruto. Ponovno pogledam na telefon in nič.

 »Živčna si videti,« presodi Rupert.

 »Ti brihtnež! Pusti me že enkrat pri miru. Želim biti malo sama!« skoraj zakričim in stečem do Rumenega parka. Sedem na otroško igralo in začnem glasno jokati. Veliko ljudi me opazuje, še posebej otroci, katerim sem odvzela dostop do rumenega konjička. Na nebu se začnejo zbirati kopasti oblaki in zato grem kar hitro naprej. Še preden pridem v dijaški dom,  me ulovi dež, zato zadnjih nekaj metrov tečem kolikor se le da. Ker sem malo mokra, se preoblečem in zlezem pod odejo na postelji. Od Paola nobenega sporočila, zato pokličem očeta, ki me razveseli z novico, da je doma Eva. To mi polepša popoldan.

»Veš, vedno kadar ljubezen hira in pojema, odeva se v prisiljeno vljudnost.« (William Shakespeare)

Na postelji se mi pridruži Tosca, ki jo je skrbelo, kje sem se izgubila.

 »Oprosti, besna sem, ker mi Paolo ne odpiše, hkrati pa me skrbi, da se mu je kaj zgodilo. Saj veš, nesreča nikoli ne počiva,« živčno odvrnem.

 »Veš, Edita, mogoče pa mu moraš pustiti dihati bolj svobodno. Mogoče zahtevaš preveč. Ne razumi me narobe, ampak ljubezen je čudna reč.«

 »Oh, Tosca, česa ne poveš. Ampak to ni ljubezen. Samo dobra prijatelja sva. Nočem biti zaljubljena. Ja, sva prijatelja, za prijatelja pa te vendar skrbi!« izustim.

 »Vse je odvisno od tebe. Potem pa se ne zapleti, prepreči ljubezen,« se smehlja Tosca.

 »Ja, postala bom znanstveni teoretik za preprečevanje ljubezni, fantastično!« Smejali sva se, kot že dolgo ne. Rada imam take trenutke.

Ko se spet zresniva, se spomnim, kako sem odslovila Ruperta.

 »Nesramna sem bila do Ruperta, fanta, ki sem ga spoznala v kavarni. Počutim se krivo in spet bom s spanjem imela težave, ker me bo glodala slaba vest,« pojasnim.

Tosca predlaga: »Ura je komaj pet. Še imaš čas, da se mu opravičiš. Poznam ga, obiskuje 3. letnik sosednje šole in živi v domu, ki je kar ob šoli.«

Dejansko se čudim, koliko ljudi pozna Tosca. Včasih mi pripoveduje zgodbe o različnih dijakih. Kadar pa kdo pristopi do nje, se umakne in potuhne vase.

Res, odločila sem se, da se Rupertu opravičim. Odpravim se torej v njegov dijaški dom, ki je videti veliko starejši od našega. A njegova notranjost me prevzame. Na stenah hodnikov veliko slik in na hitro pomislim, da gre za galerijo. Traparija. Na prvem vogalu zagledam štiri fante višje postave. Povprašam jih za Ruperta: »Pozdravljeni! Tukaj biva Rupert. Ga mogoče poznate?« Fantje se pogledajo med seboj, odkimajo in odidejo po  hodniku. Tudi jaz nadaljujem pot v neznano. Kmalu se približam dvema dekletoma, ki naslonjeni na steno hodnika klepetata in se smejeta. »Pozdravljeni! Prosim, pomagajta mi. Iščem Ruperta, kje ...« Še preden povem do konca, me prekineta: »Ja, je v prvem nadstropju, soba številka sto šestnajst. Z njegovim sostanovalcem sva imeli inštrukcije.« Zahvalim se ter hitro oddrvim po stopnicah do prvega nadstropja. Od daleč vidim številko sto šestnajst.

Potrkam na vrata in že zunaj zavpijem: »Dober dan!« Vrata se počasi odprejo, ven res stopi Rupert. »Edita! Kaj pa ti delaš tukaj?« vpraša, se ozre po hodniku, vrata odpre še bolj na široko ter me povleče v sobo.

 »Prišla sem se opravičit. Res mi je žal, da sem te prej tako odslovila,« pojasnim. Začne se glasno smejati, kar me navdaja z veseljem in se mu pridružim.

 »Upam, da to pomeni, da si sprejel moje opravičilo. Hvala! Kar hitro moram oditi,« rečem ter se pomikam proti vratom.

 »Edita, pa se ti res tako mudi? Daj, ostani malo, saj ti ne bom ničesar naredil. Nisem užaljen zaradi današnjega dogodka,« reče Rupert ter nakaže, kje naj sedem.

 »Rad bi vedel, kaj te muči. Povej mi, zakaj si tako reagirala. Kaj je narobe?« ga je zanimalo. To vprašanje me je rahlo zmedlo. Ali bi res svoje občutke razlagala fantu, ki sem ga spoznala šele danes? »Saj ni nič takega. Res sem pa bila malo živčna,« se skušam braniti.

 »Edita, ali mi nočeš zaupati? Vem, da te nekaj mori. Rad bi ti pomagal, če mi dovoliš. Mogoče bi ti pa kak nasvet prav prišel.«

Deloval je resno. Zdelo se mi je, da je v redu fant in da to govori z dobrim namenom. Malce mi je bilo neprijetno, ampak odločila sem se, da mu zaupam svojo skrb.

Začnem: »Zdi se mi, da sem zaljubljena. Prvič, zares …«

Rupert se nasmehne: »To je pa lepo. Poznam ta občutek. Zakaj bi pa potem bila živčna? V čem je potem problem?«

Poskušam mu razložiti, kaj me teži, zaradi česa sem bila danes živčna. Rupert me pozorno posluša.

 »Veš, mislim, da se moraš o tem pogovoriti s fantom, ko se vrne. Trenutno je pa gotovo preobremenjen s turnirji.« V njegovem glasu sem čutila, da mi Rupert res želi pomagati.

 »Strah me je …«

Rupert nadaljuje: »Strah? Le česa te je strah? Pa menda ja ne tega, da mu poveš, kaj čutiš?«

 »Ja,« globoko vdihnem in pritrdim.

 »Edita, morata se pogovoriti. Čas tega ne bo sam uredil,« je menil Rupert.

Čeprav me je vleklo, da bi se še pogovarjala, sem vstala, se zahvalila, da mi je prisluhnil in za vse dobronamerne besede.

 »Se vidiva kaj?« vpraša Rupert, preden odprem vrata.

Pobrskam po spominu in pomislim na dan, ko mi je to rekel Paolo. To vprašanje je bilo v njegovi navadi, le da je zvenelo veliko lepše, kar vabilo je k ponovnemu videnju.

 »Ja, seveda, velja,« odvrnem ter hitro stopim na hodnik.

 »Hvala! Lepo, da si prišla,« sem še slišala njegove besede in stekla po stopnicah proti izhodu.

Zvečer sem gledala film. Tosca je že zaspala, ko me preseneti telefonski klic. Nisem niti pogledala, kdo kliče, ampak sem se takoj oglasila, da ne bi zvonjenje prebudilo Tosce.

 »Prosim?« se tiho oglasim.

Po telesu sem začutila mravljince, ko sem spoznala Paolov glas.

 »Edita, oprosti. Ni mi uspelo prej. Upam, da te nisem zbudil.« Kar poskočila sem od veselja. Zdi se mi, da sem kar lažje dihala, ampak srce je utripalo vse hitreje. S telefonom sem se prestavila v kopalnico, kjer sem lahko govorila glasneje. Medtem ko sva se pogovarjala, sem sedela na kopalni kadi. »Kmalu se vidiva, obljubim,« reče in že sem mislila, da je najin pogovor pri kraju. Nadaljeval je: »Edita, ni bilo prilike, a že pred turnirjem sem ti hotel povedati za Igo. Všeč mi je, imava veliko skupnih interesov.« Želela bi si, da bi ta stavek preslišala. Tega trenutka se ne da opisati, kako bedno sem se počutila. Zdelo se mi je, da se mi je srce razpočilo na dva dela in za seboj pustilo veliko praznino. »Halo?« je po dolgi tišini rekel Paolo. Njegov glas je bil še vedno nežen, meni pa so lica oblivale solze. »Lepo, Paolo,« sem hlipala, »vesela sem zate, lepo, da imaš Igo.« To sem mislila resno, saj mu želim najboljše, ker je tudi on meni v tem mesecu podaril mavrične dni. Prekinem ter telefon mirno odložim ob postelji. Kmalu pa začne boleti.  Peklensko! Vražje! Obupno! Histerično in glasno začnem jokati.

 »Ne morem se pretvarjati. Slišala sem. Vedi, da boli tudi mene,« reče Tosca in me močno stisne v objem. Jaz pa jočem, čeprav vem, da ne pomaga, ampak v tem trenutku drugače ne morem.

«Iz ene ure jih bolečina napravi deset.« (William Shakespeare)

Prisežem, da ponoči nisem zatisnila očesa. Tosca se je še dolgo v noč pogovarjala z menoj. Pogovor mi je dobro del. Zaspala sem šele nekje proti jutru. Zbudila me je Tosca, ko je bila v kopalnici. Počutim se žalostno, osamljeno. Sprašujem se, zakaj sem sploh prišla na ta svet. Še dobro, da imam Tosco. Ves čas mi stoji ob strani. Hvaležna sem ji, trikrat bi jo blagoslovila. Ne morem verjeti, kako me lahko prenaša, saj včasih vzkipim in se razburjam na ves svet.

»Paolo te je štirikrat klical. Ni mu vseeno, čuti, da nekaj ni prav! Prosi, da ga pokličeš!« mi dopoveduje Tosca, jaz pa jo samo nemo opazujem z zabuhlimi očmi.

 »Srečo imaš, da je danes pouk popoldne. Upam, da se boš tačas spravila k sebi!« Roko položi na mojo ramo in me strese: »Me sploh poslušaš? Me slišiš? Daj, odgovori, prosim!«

 »Nisem zaljubljena. Mogoče malo. Ali pa ne, nisem, res nisem zaljubljena, zaljubljena,« ponavljam. »Hujša si, kot da bi bila drogirana!« se razburja Tosca.

Vem, da nisem niti malo zanimiva, nisem razpoložena in žal mi je, da me mora Tosca prenašati. Ampak ne morem povedati, kako drugače se počutim.

 »Počutim se tako čudno. Tosca, oprosti, ne želim govoriti,« pojasnim.

Tosca si oddahne: «Sem mislila, da se ti je zmešalo, do česar sicer še lahko pride. Počutiš se drugače?« Le pokimam ter se premaknem na okensko polico, na moje ljubo mesto, kjer najraje sedim ob branju. Tosca mi ponudi Shakespearjeve sonete pa jih zavrnem. Zdaj ne morem brati. Spomnim se, da me je Paolo klical včasih Shakespeare, včasih pa sem bila Rumena. »Misliš, da ga bom med počitnicami lahko pozabila?« vprašujoče pogledam Tosco.

 »Ne,« reče, »če me že sprašuješ, ti povem iskreno, čeprav vem, da to zdaj zate ni prijazno, ampak v tem trenutku potrebuješ resnico.« Togo jo pogledam in se naslonim na steno.

Naslednjih nekaj ur preživiva v pogovoru. Medtem napišem kratko pismo. Počutim se kot psihični bolnik.  

 

Drago življenje!

Sem dobra, marljiva, včasih pa tudi peklensko trmasta. Še vedno živim, in to je najpomembnejše. Rada bi te prosila, da iz časa, v katerem sem ujeta, izbrišeš vso zlo in obenem ljubo osebo, ki živi v mojem srcu. To osebo bom imela še naprej v lepem spominu, vseeno pa ne bi rada umirala z njim v srcu. Prosim, želim jo izbrisati iz srca! Pomagaj mi! Malenkost zate, kajne?

Edita

 »Ljubezen se rodi, živi in umira v očeh.« (William Shakespeare)

Ura je ena zjutraj. Premetavam se po postelji, ne morem zaspati. Moji nevroni v glavi so polni žalosti, ko razmišljam o Paolu. Pospravim kup papirnatih robcev, ki jih imam v postelji, vzamem računalnik, ga položim na kolena in vklopim z namenom, da bom gledala dokumentarec o Shakespearjevem življenju, čeprav sem ga gledala že najmanj stokrat. Tokrat sem ga začela predvajati z namenom, da me zamoti in uspava, da moje misli odtavajo od Paola. Medtem se je zbudila Tosca, ki mi je z jezo zaprla računalnik in zagrozila, da bo sredi noči poklicala očeta in mu povedala, kaj se dogaja z mano. Tega seveda nisem želela, saj sem mu poslala sporočilo, da sem dobro in da pridem jutri domov.

»Ne, vse bo v redu, zaspala bom.«

 »Prav, čas je že. Lahko noč!« je mirno odgovorila Tosca.

Prosim, da bi bilo jutri vse dobro. Res prosim … Vesolje, pomagaj mi.

»Kjer malo je besed, se ne zgubijo: ti, ki trpe, resnico govorijo.« (William Shakespeare)

Zjutraj navsezgodaj sem čisto po tihem poslušala glasbo Panovih piščali in jokala. Moj jok je prebudil Tosco, ki je vstala in počasi stopila do mene: »Je pametno, da to poslušaš? Je pametno, da navsezgodaj jaz to poslušam?«

Skomignila sem, Tosca pa se je usedla zraven mene in me objela.

 »Saj ne želiš, da te doma vidijo tako?«  Pritrdila sem, imela je še kako prav.

Paola nisem več klicala in odgovarjala na njegove klice.

Popoldne me je Tosca pospremila na železniško postajo. Stopam na vlak, Tosca mi stisne dlan in reče: »Se vidiva? Prosim, pozabi nanj vsaj ta dva dni.«

 »Tosca, to je skoraj nemogoče,« odgovorim.

 »Mogoče je mogoče! Nisem rekla, da ga popolnoma izbriši iz glave, le o njem ne razmišljaj, ne kliči si ga v spomin in ne slikaj si v mislih vseh tistih trenutkov, ki sta jih preživela skupaj,« mi daje nasvete. »Poskusila bom,« zavreščim in tudi jaz trdno stisnem njeno dlan in stopim na vlak, ki se kmalu začne premikati. S prijateljico si samo še pomahava. Najdem sedež, se udobno namestim, v ušesa vtaknem slušalke in poslušam glasbo. Ne želim jokati, a solze same od sebe polzijo po licih.

Ko prispem, zagledam na peronu znane obraze, ki mi takoj pričarajo nasmeh, ampak ta nasmeh ni pravi, ker se pretvarjam, da sem srečna, v resnici pa nekje v notranjosti boli. Eros priteče k meni in me močno objame okrog pasu.

 »Sestrica moja! Pogrešal sem te!« zakriči, vzame mojo potovalko ter jo ponosno hoče peljati sam. »No, smo te le dočakali. Eros je bil že prav nestrpen,« reče oče, me objame in mi razmrši lase. Linda se mi nasmehne in me potreplja po hrbtu. Oči nas usmeri proti izhodu, zato odkorakamo za njim.

 »Kako se počutiš, ko veš, da se bližajo dolgo pričakovane počitnice?«

 »Nekako, pač, dobro,  seveda …« Oče me pogleda in naguba čelo.

 »Nekaj ni v redu. Se je kaj zgodilo v šoli?« vpraša.

 »Vse je v redu,« sledi moj zlagani nasmešek.

 »No, oprosti, ampak res nisi videti tako dobro.«

 »Sem, super sem,« stisnem ustnici in se trudim, da ne bi zajokala.

 »Edita? Ne znaš dobro skrivati,« reče oče. Vsi se ustavijo in me pogledajo. Obstojim še jaz, zazrta v njih, in na plan spet pridejo solze, čeprav se še vedno trudim, da bi jih zadržala, vendar mi ne uspeva. »Pustite me. Nobeden mi ne more pomagati. Danes imam res slab dan,« zabrusim. »Če nam ne poveš, potem ti res ne moremo pomagati,« pripomni Linda.

 »V redu, bomo se pogovorili doma. Sploh pa ne vem, zakaj sem prišla. Morala bi ostati v domu, da nebi slabe volje prenesla še na vas.«

Vse do doma nismo dosti govorili.

Ko nekaj časa sama sedim doma v svoji sobi in zamišljeno gledam skozi okno v turoben dan, ki se nagiba proti večeru, se odpro vrata.

 »Skrbi me tvoja slaba volja. Rad bi, da ne boš več žalostna,« reče oče ter stopi do mene.

Dvignila sem pogled: »Saj nisem. Oprosti, res sem imela slab dan.«

 »Včasih moramo imeti tudi kak slab dan, da potem znamo ceniti tiste dobre dni.«

 »Ali pa več slabih dni,« zavzdihnem.

 »Sodeč po zasolzenem obrazku bi rekel, da je za teboj res nekaj slabih dni. Saj mi boš povedala kaj te muči, kajne?«

 »Oče, naj te ne skrbi, ampak nisem pripravljena govoriti o tem. Ne boš me razumel, pa saj sploh ni tako hudo,« rečem ter glavo naslonim na njegovo ramo.

 »Ni potrebno zdaj, boš pa kasneje, ko boš pripravljena,« šepne oče ter me poboža po laseh.

 »Mora tlači huje, kjer ve, da jo težko prenašajo.« (William Shakespeare)

Polnoč je že preč. Preseneti me sporočilo. Odprem oči, čeprav sem se že nekaj časa trudila zaspati. Nadenem si očala in pograbim telefon. Bil je Paolo: »Je to res? Tosca me je klicala. Je to res, Edita?« Srce mi je začelo nenormalno razbijati. Mislila sem, da sanjam. Takoj sem poklicala Tosco. Nisem imela izbire, saj sploh ne bi mogla zaspati.

 »Edita, se zavedaš, koliko je ura?« me zaspano vpraša Tosca, ko se javi na moj klic.

 »Kaj si naredila, Tosca? Kako si lahko Paolu vse povedala ... Zakaj?« Bila sem besna, kar je izdajal tudi moj glas.

 »Edita, ker se ti nisi odzvala na njegove klice in sporočila, je poklical mene. Klical me je točno dvajsetkrat, potem sem se le oglasila. Mar bi ti bila tiho, bi ti naredila drugače? Kaj bi morala storiti?« Prekinila sem, si ogrnila haljo in preden sem prišla do okna, spet melodija mojega telefona in Tosca želi še govoriti. Nisem se oglasila. V glavi se mi je odvijal stavek: »Klical me je točno dvajsetkrat,« Potem mu verjetno res ni vseeno zame. Zdaj sem si spet močno želela, da bi svojo roko lahko položila na njegov obraz, mu povedala, da ga ljubim. Potem bi ga vprašala, če me ljubi on. Predstavljam si, kako bi mi najprej segrel moje mrzle dlani v svojih rokah, me morda dvignil visoko, do oblakov, in me pustil sanjati najlepše sanje. Nikoli si nisem mislila, da se bom zaljubila vanj. Dokler nisem spoznala Paola, nisem sanjarila o fantih, čeprav sem se bežno zavedala, da bo tudi ta trenutek nekoč prišel. Pa ne da bi bila imuna na privlačnost nasprotnega spola, ampak nisem patološko obsedena z njimi. Zdaj vem, v Paola sem se zaljubila v trenutku, ko sem ga zagledala, čeprav si tega nisem priznala. Zdelo se mi je vse čisto normalno, vse lepo in prav. Zdaj mi je nekaj pravilo, da moram končati to ljubezen, moram. Zdaj, ta trenutek, saj nočem več neprespanih in objokanih noči. Poklicala sem ga kljub pozni uri, čeprav me je tesnoba stiskala v grlu in želodcu. Zvoni ... »Edita, hvala ker si poklicala. Ne morem verjeti, Edita! Kaj sem naredil narobe? Povej mi, ne želim, da si žalostna, želim te videti in objeti.« Ob njegovih prijaznih besedah sem zaprla oči in se spominjala vseh najinih lepih trenutkov.

 »Paolo, morava končati. Ne želim, da me kličeš, ne želim se več sestajati, ne želim več biti tvoja prijateljica, ker enostavno ne zmorem biti samo tvoja prijateljica. Ves čas, ko sem bila s tabo, sem si v mislih risala najino skupno prihodnost, medtem ko si ti v meni videl le večno prijateljstvo. Nikoli ti nisem povedala, kar čutim, a ko si omenil Igo, tvojo simpatijo, s katero te veže veliko skupnega, kot si rekel, se je v meni začel podirati svet sanj, kot da sem začela toniti v globok ocean. Oprosti mi, nisem se želela zaljubiti. Ne kliči me in jaz ne bom več klicala tebe. Oba bi bila še bolj prizadeta.« Solze so mi tekle po licu in hrepeneče sem gledala  v nebo skozi odprto okno in iskala zvezdo, ki bi mi pomagala, zvezdo, v kateri bi se našla in v kateri bi lahko začela novo življenje.

 »Kaj? Mislil sem, da ...«

 »Tudi jaz sem marsikaj mislila. Zdaj vem, da morava začeti živeti vsak po svoje. Mlada sva, vse življenje je še pred nama,« sem mu poskušala povedati in se trudila, da ostanem čim bolj mirna. »Edita, dovoli, da ti povem le nekaj besed. Samo malo mi še prisluhni, potem obljubim, da bom upošteval tvojo voljo. Obljubim, ne bom ti težil.«

 »Povej, Paolo. Te tvoje besede še želim slišati, potem pa drži obljubo. Jaz nimam več kaj dodati.« Paolo nadaljuje: »Neznansko rad bi ti povedal, da Iga ni moja punca. Rad bi te videl, želim spet videti tvoj nasmeh, tvoje lepe oči, ki se skrivajo za velikimi očali, tvojo razmršeno frizuro in eksotičen stil oblačenja. Želim ujeti čar tvojih besed in se znova dotakniti tvojih lic, tvojih ustnic, Edita. Želim poslušati Shakespearjevo poezijo in končno dojeti, kakšno sonce si, saj te obliva rumena barva tudi takrat, ko ne sije sonce, v mraku in najtemnejši noči. Ampak očitno je to najin konec? Ti si ga želiš, Edita. Torej je to res najin zadnji zbogom? Zbogom, Rumena!« PIIIIK. Prekinil je.

Kaj naj pa zdaj naredim? Ne odločam se rada, kadar sem žalostna. Ali so njegove besede bile iskrene, resnične? Slišati je bilo popolnoma resnično. Najraje bi zaspala in te njegove besede za vedno pestovala v naročju. Zdi se mi, da sem ga po teh besedah začenjala še bolj ljubiti in še bolj upati na najino srečno življenje. Zame so te besede bile najlepše besede. Zavedala sem se, da mu ni vseeno zame in da me ima rad. Na obraz se mi je narisal nasmeh, nasmeh, ki je povedal, da bom začela dojemati in sprejemati  življenje spet iz svetle plati. Ne bom ga pozabila. Ostal bo lep spomin, čeprav globoko v sebi čutim, da to vseeno ni konec. Mogoče bova nekoč – čez nekaj tednov, mesecev ali čez več let – spet postala prijatelja? Sedaj sem močna, sem še vedno zaljubljena. Paolo, sedaj to veš tudi ti.

 

»Brez njega ne živim življenja.« (William Shakespeare)

Nisem takoj zaspala. Paolo je bil v mojih mislih. Želim mu, da bi uspel na svojem športnem področju, želim mu vso srečo. Obema bo uspelo, tudi meni, mora nama, mlada sva še, pred nama je še življenje!

Zjutraj so vsi opazili, da sem vstala boljše volje, posebno očka je bil vesel mojega vedrejšega obraza. V naslednjih urah sem do kosila brala anakreontiko, tako da sem ostajala zakopana v brezpogojni ljubezni. Med kosilom smo se pogovarjali o komaj pričakovanih počitnicah. Oče pove, da popoldne pride na obisk Lindina prijateljica s svojim sinom: »Saj si boš vzela malo časa za druženje, kajne?« Pokimam. Kasneje pomagam pospraviti kuhinjo.

Kmalu Linda sprejme pri vhodu obisk – prijateljico in njenega sina: »Pozdravljena, kar naprej!« Gospa in fant, oba vitka in visoke postave, stopita v hišo. Preden sedemo, se predstavimo, ker ne poznam Lindine prijateljice in njenega sina.

 »Sem Simon,« mi poda roko fant. Prikimala sem: »Moje ime pa je Edita, Edita Barton.«

Z Lindo sva na mizo prinesli sok in pecivo. Oče in Linda sta klepetala z gospo, Eros je bil med svojimi igračami, jaz pa sem sedela ob Simonu.

 »Se boš potegovala za karte?« me vpraša Simon.

 »Za karte? Kakšne karte?« me zanima.

 »Ne gledaš nogometa?«

 »Ne, ne gledam,« mu odvrnem, v bistvu pa ga sploh ne maram, kako bi ga potem gledala.

 »Mar res? Ne maraš nogometa? O čem pa se bova potem pogovarjala?« Simon se popraska za ušesom.

 »Lahko greva v moj kotiček. Tam je vedno kaj zanimivega,« povabim Simona.

Odideva v mojo sobo, kjer sedem na okensko polico. Tako sem navajena iz dijaškega doma.

 »To je torej ta tvoj kotiček?« vpraša.

 »Ja. Si mislil, da te bom peljala na podstrešje? Čeprav se tudi tam najde veliko zanimivega.«

 »Tako je bilo slišati.«

 »Igraš tenis?« Vprašanje mi je bilo čudno. Kako za vraga je naenkrat prišel na tenis?! Takoj sem pomislila na Paola.

 »Ne! No, včasih tudi, ampak ne treniram!«

 »Imaš pa veliko lepih slik. Mislim, da si bolj za umetnost kot za šport.« Z zanimanjem opazuje slike na steni.

 »Všeč so mi umetniške slike, ne podcenjujem pa športa, saj sem nekaj let obiskovala atletiko.«

 »Meni so bolj všeč abstraktna dela, ti pa imaš več realističnih slik.«

 »Res je, meni je sploh všeč vse tisto, kar je realno.«

 »Lepo, da imaš svoje mnenje, čeprav malo čudno razmišljanje. Si že bila v novi galeriji, ki jo ima naš meščan?«

 »Ne, slišala sem, da so jo pred kratkim odprli, obiskala pa je še nisem,« povem.

 »Potem pa predlagam, da jo obiščeva skupaj. Pojdiva tja zdaj. Povabim te. Prosim …« »Poglej me, za vraga,« se nasmehnem, »saj nisem oblečena za galerijo.«

Simon me prime za roko, da vstanem. Oba ugotoviva, da najinim oblačilom prav nič ne manjka za odhod v galerijo. Pomemben je odnos do umetnosti.

Z najinim odhodom se strinjajo tudi starši, zato odideva. Ne vem, ali je Simon prepoznal mojo žalost in otožnost in me je z ogledom galerije hotel razvedriti. Morda pa je po slikah v moji sobi sklepal, da sem ljubiteljica umetnosti. Kakor koli že, uspelo mu je, saj sva oba uživala.

Med potjo domov me je povabil v slaščičarno.

 »Ali si načrt za današnji dan izdelal že prej?« šaljivo vprašam Simona, medtem ko se sladkava s sladoledom in sadno kremno rezino.

 »Ti si načrt. Pravzaprav …  Mislil sem, da te moram malo razveseliti, ker si se mi zdela nekam zaskrbljena, v stresu. Ampak …«

 »Hvala, Simon! Zdaj se res počutim dobro, odlično!« rečem in ga objamem. Mogoče je bilo videti precej čudno, ampak Simon zame ni bil več tujec. Polepšal mi je današnji dan.

 »Sem si zaslužil to?« reče in me prime za roko. »Mislim, da si si. In zelo bom vesela, če se bova v počitnicah še kdaj srečala in si delala družbo.«

Simon prikima: »Seveda, prav rad, v veselje mi bo.« Odpraviva se proti domu. Z mamo kmalu potem odideta.

»Vse, kar sem si želel, je, da bi bil tvoj prijatelj; vse, kar sem sanjal, je, da bi bil tvoj ljubimec.« (William Shakespeare)

Še zadnjič v tem šolskem letu nazaj v dijaški dom. Še zadnjič pred počitnicami sem se poslovila od družine. Le dva dneva me še ločita od počitnic, nato se za dva meseca spet vrnem domov. Tokrat v kupeju nisem bila sama. Zraven mene sta bila zakonca. Dala jima bi približno štirideset let. Zdela sta se mi poznana. Spomnim se ju, seveda, saj je moški očetov sodelavec. Opazovala sem naravo skozi okno, medtem ko sta se zakonca prepirala glede otrok. V ušesa sem si dala slušalke. Hotela sem preslišati ostre besede, ki sta si jih izmenjevala. Ob glasbi sem se spominjala Paola in besed, ki mi jih je izrekel, preden je prekinil telefonsko zvezo.

Na peronu me je pričakala Tosca. Stekli sva si v objem. Tosca si pomane oči, se nasmeje in vpraša: »Si še jezna name?«

 »Rešuješ mi življenje,« šepnem.

 »Paolo mi je povedal, da želiš končati vajino prijateljstvo. Ali si to res želiš?« doda, stegne roke in se dotakne mojega lica.

 »Mislim, da bo tako najbolje. Veliko ti imam povedati, Tosca. Spoznala sem Simona. Prišel je na obisk s svojo mamo, pomagal mi bo …«

 »Nehaj! Ne želim več poslušati zgodb o tvojih simpatijah. Je ljubezen do Paola tako hitro, kar naenkrat izpuhtela? Ali res nisi nič prizadeta zaradi Paola?« me prekine Tosca. Videti je bila spet zelo resna.

 »Sem, Tosca, prizadeta sem, ampak temu moram narediti konec. Želim, da ostane nanj samo lep spomin, sicer ga pa želim pozabiti. Dobro veš, kaj sem prestajala zaradi njega. Končala sva, dojemi, ne zidam več gradov v oblakih!«

 »Ničesar ne bom dojela, dokler se ne boš ti zavedala njegovih besed, ki ti jih je povedal, ko sta nazadnje govorila po telefonu. Se še sploh spomniš, kaj ti je povedal?«

 »Seveda, njegovih besed se zavedam, Paolo pa je dokazal, da se strinja z mojim predlogom, sicer ne bi takoj prekinil. Počakal bi lahko še kak trenutek na moj odgovor. Mislim, da je to dokončen konec.«

Do doma s Tosco nisva veliko govorili. Po večerji sva se pa odločili, da si še zadnjič, kolikor nama dopušča čas, skupaj ogledava film. Izbrali sva grozljivko, čeprav nisem najbolj navdušena nad njimi. Tosci na ljubo sem se strinjala z izbiro. Že med samim začetkom se nekajkrat zdrznem, Tosca pa uživa, z zanimanjem bulji v ekran in kriči.

Komaj mi uspe pogledati film do konca. Ko že ugasneva luči, se oglasim še na Rupertov klic, ki želi, da bi mu pomagala pri pisanju soneta. Seveda sem mu obljubila.

 »Te lahko nekaj vprašam?« reče Tosca, ko odložim telefon.

 »Izvoli.«

 »Zdaj mi pa povej čisto iskreno. Imaš raje Paola ali Simona? Še Ruperta bi vključila, če ne bi bil gej.« »Zakaj me to sprašuješ?«

 »Kar tako, ker me res zanima. Ne vem, kaj se dogaja s tvojimi čustvi,« odkrito pove Tosca. Ja, Rupert ima prav zares raje moške, kar sprejemam. Občutek imam, da je zaradi tega povsem drugačna oseba, kot bi bil sicer. Boljša mislim.

 »Ah, daj. S Simonom sem se komaj spoznala, saj sva bila skupaj samo eno popoldne. Glede Paola …«

 »Saj razumem, oprosti,« me je prekinila, »ampak Paola ne boš tako zlahka pozabila, ne boš ga mogla kar tako izbrisati iz glave; četudi si to zdaj želiš, bo jutri drugače.« Nastane smrtna tišina. V grlu začutim cmok, ne morem odgovoriti. Dejansko se zaveda teh besed in nekaj mi govori, da so za vraga resnične.

 »Zdaj pa hitro zaspiva,« zamrmra Tosca in zaželiva si še lahko noč.

»Tvoje besede razpršijo vse skrbi tega sveta in me osrečijo. Potrebujem jih kakor sončno svetlobo in zrak.« (William Shakespeare)

Že drugo noč sem končno dobro spala. Čutim, da je v moje telo vstopilo veliko energije. Skobacam se iz postelje in smuknem v kopalnico, medtem ko Tosca še spi. Umijem si obraz. Začutim, kako žari moja svetla koža. S prstnimi blazinicami se dotikam lica. Zagledam se v svoje modre oči in lepo oblikovane poteze na mojem obrazu. Počešem si lase, ki mi segajo do prsi. Slečem si pižamo in se še zmeraj ogledujem v zrcalu. Tega ne počnem pogosto, ne maram se gledati. A tokrat opazim vse, na kar do zdaj nisem bila pozorna. Roke prekrižam in jih naslonim na ramena, zaprem oči in se tako še bolj sprostim. Ne morem verjeti, kako sem naenkrat postala odrasla. Še zdaj se spomnim, kolikokrat sem jokala, ker moji lasje niso rastli tako, kot sem želela, in ker je moj obraz bil videti vedno preveč okrogel. Zaslišim budilko. Predramim se iz razmišljanja in se hitro uredim, da pride na vrsto še Tosca.

Medtem ko čakam, da iz kopalnice pride Tosca, si prepevam in se oblačim. Izberem rumeno obleko, čeprav me spominja na Paola.

 »Oh, Shakespeare, danes pa kar žariš, si kot sonček!« reče Tosca, ki me premeri s pogledom od glave do pet.

 »Hvala, Tosca.« Ne razburjam se, ker mi je rekla Shakespeare. Ta vzdevek bom ohranila v dobri luči. »Veš, rumena ti zares pristaja.«

 »To mi je pa že nekdo povedal,« se nasmehnem in zavrtim tako, da mi dvigne obleko čez kolena.

 Zadnji dan šole! Zaključek šolskega leta. Všeč mi je, tudi profesorji imajo končno danes nasmeh na obrazu. Dobimo mape s spričevalom in vsemi potrebnimi dokazi, da smo opravili in kako smo opravili delo v tem šolskem letu. Razredničarka ureja še neko šolsko dokumentacijo, tu in tam se s posamezniki še kaj pogovori, ostali pa počnemo, kar želimo. Nekatere punce se objemajo, kot da se nikoli več ne bodo videle. Fantje se smejijo, pogovarjajo o treningih, ki jih bodo imeli med počitnicami. Razredni parčki si nadevajo vse mogoče vzdevke in si obljubljajo, da se bodo videli vsak dan. Jaz in Lis ter nekaj drugih sošolk pa se preprosto pogovarjamo, tudi o počitnicah, opazujemo dogajanje v razredu in se potihoma hihitamo.

Šolski zvonec naznani konec pouka, konec tega šolskega leta, to pa pomeni začetek počitnic. Končno, pred nami so zaslužene počitnice.

 Zunaj me čaka Tosca.

 »Edita, za konec te povabim na pijačo!« zakliče. Objameva se, obe sva srečni in veseli ali pa sva tako le videti. Sprehodiva se do Rumenega parka, že se pogovarjava o predmetih za naslednje šolsko leto. Zdaj se nama dozdeva, da bosta dva meseca počitnic dolga, ker se ne bova videli. Jaz vem, da bom prebirala knjige. Rada bi spoznala Napoleonovo življenje in njegove poraze, pisala bom pesmi in si izmišljevala zgodbe.

 »Tukaj počakaj, grem nama iskat pijačo,« reče Tosca, ko se ustaviva pri klopci. Ubogam jo, sedem na klop, v glavi se mi zavrti film, ki mi prikliče spomine na Paola. V rumeni obleki sem, strmim v nebo, vonjam opojne dišave, slišim veter, ki se pogovarja v krošnjah dreves. Opazujem vrbe, ki se nežno sklanjajo in slonijo druga ob drugi v smeri reke. V zraku se čuti toplota, povsod sije ljubezen, saj je le-ta edini ključ do srca in miru.

»Če se ne spominjaš niti ene norosti, v katero te je pahnila ljubezen, potem nisi nikoli ljubil.«

 (William Shakespeare)

Skoraj ne morem verjeti svojim očem. Izza ovinka so se s kolesi pripeljali neki fantje in med njimi sem prepoznala Paola. Bil je urejen. Tudi on. Pogledala sem vstran. V sebi sem močno želela, da me ne bi prepoznal.

 »Zdravo,« je rekel. Bilo je, kakor da bi se prvič srečala. Obrnila sem se, stal je pred mano. Izmikam se pogledu v njegove oči.

 »Edita, si OK?« potihoma vpraša.

Prikimam. Ampak nisem OK. Živčna sem in sunkovito opletam z nogo. »Fantje, pridem za vami!« zavpije Paolo svoji družbi kolesarjev, odloži kolo in prisede. Ostala sva sama. Najraje bi vstala in odšla iskat Tosco. Sploh ne vem, o čem se naj pogovarjam.

 »Zadnje čase sva precej oddaljena, vsak na svojem bregu, kajne?« Le prikimavam, ne upam ga gledati v oči.

 »Daj, Edita! Kaj sem res naredil tako veliko napako? Se ne moreva še enkrat pogovoriti?«

 »Vse sem ti povedala. Sama sem kriva, vem, napako sem naredila jaz. Do tebe sem začela čutiti več kot le prijateljstvo. Žal mi je, da se je to zgodilo. Oprosti!«

 »Zakaj ti je žal? Tudi jaz sem ti povedal. Lahko bi spet bila srečna, saj lahko znova poskusiva. Daj, Edita, prosim!« Paolo me je prijel za roko. Izmaknila sem jo.

 »Ne bi. Mogoče je tako tudi prav in se je to moralo zgoditi. Pred tabo so velike obveznosti, v celoti se moraš podrediti športu, saj postajaš vrhunski športnik. Mogoče ti bo pri tem lahko pomagala Iga.« Oči imam napol zaprte, saj poskušam prikriti solze, ki bodo vsak hip planile in spolzele po licu. Paolo svoj obraz zaobjame z dlanmi in globoko diha.

 »Zakaj, Edita, zakaj?« že skoraj zavpije. Široko odprem oči in si obrišem solze, ki jih več ne morem skrivati in zadržati. Potem nadaljuje spet z umirjenim in nežnim glasom.

 »Tudi meni je žal. Vidim, da vztrajaš na svojem bregu. Zelo mi je žal. Ne bo mi lahko, a skušal te bom pozabiti. Do vratu se bom zakopal v treninge, garal in garal.« Glas se mu zatrese, čeprav skuša potlačiti vsa čustva. Vstane, še zadnjič se obrne k meni: »Zbogom, Edita, želim ti še veliko lepega v življenju. Zbogom, Rumena!«

Prvič ga vidim tako žalostnega. Sem res naredila napako? Bi morala res začeti znova?

Sede na kolo, kmalu ga zakrije javor, potem ga spet vidim, kako se oddaljuje. Otožna, v rumeni obleki, na klopci v Rumenem parku, gledam, kako odhaja od mene moja ljubezen.

Tosca prinese pijačo, vendar ne morem piti, še kozarca ne morem držati v rokah, ker mi drhtijo od razburjenja. Povem ji za srečanje s Paolom.

 » Kako ti lahko pomagam, Edita?« vznemirjeno in nestrpno sprašuje Tosca, ko odhajava naravnost domov v najino sobico v dijaškem domu. Po pogovoru in razmišljanju o Paolu odstraniva iz sten še zadnje plakate in slike, ki sva jih obešale med šolskim letom, nato pospravljava in pakirava svoje stvari, ki jih bova odnesli domov.

 »Pogrešala te bom,« rečem sredi dela, ko se sliši samo še odpiranje in zapiranje zadrg.

 »Tudi jaz tebe. Pa saj se morava vendar kaj srečati med počitnicami. Morava se videti. Obljubila si mi obisk. Boš vendar držala obljubo.«

 »Ja, poskusila bom priti. Vozovnica mi velja do konca meseca.«

 »Jaz sem pripravljena. Spat grem, do jutri moram biti naspana.«

 »Samo še nekaj. Edita, kaj misliš …,« reče Tosca in me pogleda izza vrat kopalnice.

 »Misliš, da me bodo doma veseli?« vpraša nezaupljivo.

Vem, da ji je hudo. Tosca ima več polbratov in polsester, ima nenavadno in veliko družino, ki se stiska v majhnem stanovanju ob robu mesta.

 »Seveda! Njihova sestra si. Verjemi, da te bodo veseli!« jo poskušam spraviti v dobro voljo. Prikima in se nasmehne, jaz pa smuknem v posteljo. Z mislimi na Paola zaprem oči ter se podam v globok in miren spanec. 

»Kakor valovi na obalni prod, tako trenutki naši nič hite; val valu za seboj napravi in temu drug za drugim vsi slede.« (William Shakespeare)

Zbudim se. V tem šolskem letu je to zadnje jutro v domu. Kako čudovito jutro, a v meni se prepletajo različni občutki. Za trenutek občutim srečo, ker grem domov, v naslednjem trenutku me prereže bolečina in tihi krik v glavi mi ponavlja eno in isto – Paolo, Paolo …

Vstanem, tudi Tosca me sliši in stori enako. Še zadnje priprave, potem na zajtrk in nazaj v sobo po prtljago za odhod domov.

 »Si pripravljena?« vpraša Tosca.

 »Mislim, da sem,« odvrnem.

 »Pogrešala te bom,« iskreno povem prijateljici.

 »Tudi jaz tebe, Edita.«

To so bile iskrene besede. Močno sva se objeli, zasule so naju solze, ki sva jih druga drugi brisali z lic. Gledali sva se, kako odhajava vsaka v svojo smer, vsaka s svojo potovalko in vsaka s svojo mislijo, strahom oziroma skrito bolečino.

Tosca hiti na lokalni avtobus, jaz na vlak.

Med vožnjo domov sem svojo žalost potlačila z glasbo. Strmela sem skozi okno. Sonce je bilo že na svojem delovnem mestu, pokrajina je bila kot umita in svetla. Zaprla sem oči, zaznala sem nasmeh na obrazu, saj so se mi v možganih prikazovale slike, kot čudoviti spomini na Paola.

Naenkrat moja izstopna postaja. Pograbila sem stvari in pohitela k izhodu. Zunaj so me čakali vsi: oče, Eros, Eva in Linda. Nasmeški na njihovih obrazih so mi dali vedeti, da so veseli mojega prihoda. Stekla sem jim v objem, solz ni bilo moč zadržati, to so bile solze sreče.

 »Doma sem, za dva meseca, za cela dva meseca. Hura, počitnice!«

 »Končno!« je kričal Eros in me močno stiskal okrog pasu. 

Pot do doma je bila kratka. Povedala sem, kaj sem počela ta dva zadnja dneva – o Paolu seveda nič. Doma pogovorov ni in ni bilo konec. Skupaj smo pripravljali kosilo in klepetali.

 »Vesela sem, da smo spet skupaj,« je dejala Eva, se smehljala in mi stisnila roko, ko smo sedeli za mizo.

 »Kaj pa ti in Mehika?« sem vprašala. Nisem mislila na kaj resnega.

Nasmeh iz Evinega obraza je v hipu izginil. Tudi oče in Linda sta se zresnila.

 »Mama je že tam in tudi stvari so že premeščene. Jaz odpotujem v petek.« V srcu me zaboli. Torej se moja sestra prav zares seli. Zdaj sem jaz prizadeta. Zresnim se, saj nisem pričakovala, da je selitev že tako daleč. Le kdaj se bova lahko spet videli?

 »Ne bodi žalostna. Povem ti še eno veselo novico,« nadaljuje. Radovedno jo pogledam. Mislim si, da me v tem trenutku prav nič ne more razveseliti.

 »Kaj? Povej! Prosim!« vseeno moledujem.

 »Čez tri tedne prideš k meni. Vsi pridete na obisk v Mehiko! Tudi te letalske vozovnice ima že očka, a vse skupaj sem ti hotela povedati jaz!« Po teh besedah je moj obraz kar zažarel.

 »Spet bova skupaj, to je pomembno!« sem zakričala in objela sestro.

 »Buhtla! Videl bom Mehiko, super, super! In vse baterijske avtomobilčke, plišaste medvedke in kaj veš, kakšne igrače imajo tam, pa sladkarije. Imajo veliko sladkarij?« je veselo hitel z vprašanji Eros. Linda se je strogo obrnila k njemu: »Dobro veš, kaj se bo zgodilo s tvojimi zobmi, če boš jedel sladkarije.«

 »Ja, postali bodo grde rjave barve in potem jih bodo pojedli črvički.«

 »Ali torej želiš to?«

 »Ne, ne, v Mehiki zagotovo ni takih črvičkov.« Vsi se nasmejimo, Eros pa ostane resen, saj močno verjame v zgodbice, ki smo mu jih pripovedovali, ko je bil še manjši.

»Če bi lahko prijela zvezdo vsakič, ko si me nasmejal, bi držala celotno nočno nebo na svoji dlani.« (William Shakespeare)

Ta noč je bila prekratka, ker sem imela čudovite sanje. V njih je bil Paolo, ki se mi je kar naprej smehljal, medtem ko sva se sprehajala v Rumenem parku. Bil je ožarjen s posebno svetlobo, bil je svetel kakor zvezda na nočnem nebu. Še celo dopoldne so me spremljale sanje. Spreletavalo me je le eno in isto – Xiomar Paolo Partita.

Popoldne dobimo obisk. Prišla sta Simon in njegova mama. Odprla sem jima vrata in ju vljudno povabila naprej. Malo sem se počutila neprijetno, ker sem bila v raztrganih kavbojkah in srajci, poslikani z rožami in zmaji, ki je pripadala očetu, ko je bil še rosno mlad. Zelo rada si nadenem kako očetovo srajco.

 »Zdravo,« me nagovori Simon, ki zaostane, ko se mama že pozdravlja z Lindo.

 »Hej,« mu odgovorim.

 »Lepa frizura, spet zanimiva,« je Simonova pripomba.

Zahvalim se mu, čeprav si mislim, da je to še ena umazana šala. Moja frizura je bila kot ptičje gnezdo, a je vseeno, z vsemi zaponkami na njej, bila videti nekoliko umetniška.

Simon pozdravi še ostale člane, potem mu predlagam, če seveda želi, da greva v moj kotiček. »Seveda!« se nasmehne Simon. Lep nasmeh ima, na ličkih se mu naredijo majhne luknjice, ki še bolj poudarijo njegove obrazne poteze.

 »Kaj bova počela med počitnicami?« To vprašanje me je presenetilo. Kaj bova počela? Simon se bi v počitnicah očitno rad družil z menoj. Tega res nisem pričakovala. Od njega bi pričakovala, da se bo družil s svojimi  prijatelji.

 »Zakaj me tako čudno gledaš?« vpraša in si popravi lase. Ta njegova kretnja me je spomnila na Paola, saj si je venomer popravljal lase, še posebej, ko je bil v zadregi.

 »Mislila sem si, da ne maraš druženja z menoj in puncami nasploh, da ti je bolj všeč družba fantov.« »Ravno nasprotno. Res je, da v šoli večino časa preživim s fanti, pa imam vseeno veliko raje punce. Bolj me razumejo, ker sem umetniško nagnjen, če veš, o čem govorim …«

 »Ja, seveda. Torej, bi lahko pa res potem skupaj ustvarjala, brala knjige, pisala poezijo ...«

 »Mogoče me nisi razumela,« me prekine Simon. Vprašujoče ga pogledam.

 »Nisem pisatelj, ne športnik, ne zabavljač, rad pa imam umetnost,« pove, ob tem pa je videti resen. »Le malo se nasmej, videti si strogo,« se pošalim in nadaljujem:

 »Mislim, da bi midva v teh počitnicah res lahko sodelovala, saj imava veliko skupnega.«

»Karkoli je pod zemljo, bo čas prinesel na dan.« (William Shakespeare) 

4. TEDEN POČITNIC – MEHIKA

Pravkar smo prispeli v Mehiko, v mesto Tampico čisto ob oceanu. Let je bil dolg, pogled iz letala pa fantastičen.

Mehika se razprostira med Združenimi državami Amerike na severu ter Gvatemalo in Belizo na jugovzhodu. Ima približno 123 milijonov prebivalcev, kar je ogromno. Ljudje so prijazni in dobrosrčni. Njihova barva kože je nekoliko temnejša od naše in vsi so večinoma oblečeni v pisane, raznolike barve oblačil. Nekateri med njimi imajo na obrazih poslikave, večinoma otroci. Ura tukaj je zdaj devet zvečer.

Skupaj s celotno družino smo v maminem in Evinem stanovanju. Z mamo sem se srečala le za trenutek, saj se s svojim parterjem odpravlja v Brazilijo. Bila me je vesela in tudi jaz sem bila presrečna, ko sem jo videla. To mi je veliko pomenilo. Najbolj pa sem vesela Eve, ki se je že kar vživela v novo okolje in nam pripravila lepo dobrodošlico.

Večerjali smo iz zanimivih porcelanastih skodelic. Najprej vročo juho, kasneje pa torteline, polnjene z mesom. Po večerji smo še malo posedeli, nato nam je Eva razkazala njen novi dom. Stanovanja se kar precej razlikujejo od naših ogromnih hiš, obenem pa so veliko bolj popestrena z barvami. Iz kuhinje, ki je tudi jedilnica, nas je vodila do majhne sobe, kjer je velik kavč in TV. Po strmih stopnicah, katerih v naših hišah nismo vajeni, smo se povzpeli do sob, naših spalnic. Oče, Linda ter Eros bodo spali v mamini sobi, ki je zelo velika, največja soba. Postelja je umeščena v sredini sobe. V njej je veliko vsemogočih kipcev, različnih velikosti in čudnih oblik. Spati tukaj bi mi bilo kar malce srhljivo. Evina soba je bolj prijaznega videza, sicer manjša. V njej je velika knjižna polica, naložena s knjigami skoraj do zadnjega kotička. Na koncu hodnika, ki je popestren z najrazličnejšimi slikami, je še ena majhna sobica, ki bo v času bivanja v Mehiki postala moj kotiček. V njej sem takoj opazila v prekrasnem loncu posajen veliki kaktus, nad posteljo pa strešno okno s pogledom na ocean.

 »Pravzaprav se mi zdi, da sem dobila najlepšo sobo.« Ob teh besedah sem spet objela Evo.

 »Mislim, da danes potrebujete počitek! Kopalnica je tukaj zraven,« z roko pokaže na sosednja vrata. »Hvala, Eva, lepo spi!« rečem in objamem sestro.

Ker bo trajalo kar nekaj časa, da pridem na vrsto za kopalnico, preko aplikacije Skype, ki je nekakšno video sporočanje, pokličem Simona. Obljubila sem mu, da se javim, ko prispemo.  Zelo sem se navezala nanj, saj sva večino teh počitnic preživela del dneva skupaj. Počela sva veliko zanimivih stvari. Postala sva zelo dobra prijatelja. Mogoče je pa to možnost, da pozabim Paola, ki še vedno meša štrene v moji glavi. Simonu o Paolu nisem nikoli povedala, še vedno pa se sprašujem, če je to napaka. Sedaj je v glavnem prepozno, da bi mu iz Mehike govorila o Paolu.

Najlepši prostor v Evini hiški mi je vsekakor kopalnica. Zelo prostorna, iz prekrasnega kamna, svetloba se v snopu odbija od vsake površine, na sredini pa ogledalo, katerega okvir je iz evkalipta. Res fantastično. Najbolj eksotična kopalnica, kar sem jih kadarkoli videla.

Jutro v Mehiki je nekaj najlepšega in glasba, ki prihaja iz ulice, mi je polepšala prav vsak dan. Dnevi so tekli hitro, prehitro. Čeprav smo si veliko ogledali, bi še lahko raziskovali.  Čudovita Mehika!

»Drznem si vse; kar si človek lahko upa.« (William Shakespeare)

8. TEDEN POČITNIC

Danes je minil natanko en teden, odkar smo prišli iz Mehike. S seboj sem prinesla veliko stvari, ki me bodo spominjale na počitnice pri Evi. Poleg vseh zanimivosti, ki sem jih spoznala, pa ne bom pozabila Indijke, s katero sva se z Evo srečali in je o najini podobnosti takole dejala: »Vidim, vidim, da sta sestri. Podobni sta si, pa vendar različni. Mlajša je kot sonce rumena. Starejša je kakor tiha reka, ki ji sonce daje energijo za življenje. Vsak večer se reka poslovi od sonca. Zbogom, Rumena, saj sonce mora dalje sijati in toploto dati še nekje drugje, preden spet ponovno pride k reki. Dragi sestrici, rada bi vama še nekaj položila na srce: ne vztrajajta, naj ljubezen pride nemudoma, ampak bodita pripravljeni na ljubezen, ko pride. Ne ustalita se s komerkoli le zato, da ne bi bili sami …« In verjemite, da me je to, ko sem že bila popolnoma prepričana, da sem ga pozabila, ponovno spomnilo nanj – na Paola. Spet mi pogosteje prihaja v misli. Kaj je videla Indijka? Kaj je pomenil ta »zbogom, Rumena«? Ali je videla v mojo preteklost? Ali vidi tudi prihodnost? Ali obstaja upanje, da bom spet objela Paola in mu povedala, kako žal mi je?

 »Zdaj pa dovolj,« si rečem. Zdaj se moram osredotočiti na naju s Simonom. Ravno se pripravljam, saj vsak čas pride po mene. Povabil me je v galerijo, kjer je danes otvoritev razstave likovnih del študentov poletne likovne kolonije.

»V sanjah in ljubezni ni nič nemogoče.« (William Shakespeare)

EN TEDEN PRED ZAČETKOM ŠOLE

Vse stvari so urejene in vse potrebno je že nabavljeno za novo šolsko leto. Sliši se zabavno in tudi upam, da bo tako.

 S Tosco sva se videli prejšnji teden. Z menoj je šel Simon. Na železniški postaji naju je pričakala Tosca. Bili sva presrečni, da sva se spet lahko objeli. Skupaj smo odšli v dijaško kavarno v Rumenem parku, da malo poklepetamo, se razveselimo in sprehodimo še po mestu.  Ampak zgodilo se je nekaj, o čemer še vedno ne morem verjeti, da je bilo res. Ko smo sedeli v kavarni in nekaj časa že klepetali, je iz torbe potegnila telefon.

»Preberi,« je dejala. Odprto je bilo Paolovo sporočilo, ki ga je prejela zjutraj ob 7.15.

Pozdravljena, Tosca,

javljam se ti iz mestne bolnišnice, kjer čakam na poseg na zapestju, ker sem si ga na turnirju huje poškodoval. Rad bi vedel, kako je z Edito. Gotovo imata stike. Skrbi me zanjo. Kako se ima? Je srečna? Upam, da bom po posegu hitro okreval. Če imaš čas in voljo, bi bil zelo vesel tvojega obiska.

 Xiomar Paolo Pertita 

Osupnila sem, ostala sem brez besed. Zaprla sem oči in si dala čas za premislek. Paolo je poškodovan, moram ga videti. Nekaj mi je govorilo, da moram takoj do njega in mu zaželeti, da hitro okreva in se spet vrne na igrišča. Začutila sem, da si to zasluži, pa četudi Simonu ne bo prav, da grem k njemu. Kako naj mu to pojasnim? Paola mu nikoli nisem omenila. Ne smem izgubljati časa. Odločila sem se, da obiščem Paola. Predstavljala sem si, kako žalosten in nemočen leži v bolniški sobi, pomislila sem na njegove besede po telefonu, ko sva govorila sredi noči.

Simon je verjetno zaznal spremembo na mojem obrazu in opazil mojo zamišljenost, zato je zaskrbljeno vprašal: »Edita, je kakšna neprijetna vest? Se je kaj zgodilo?«

 »Moram iti. Simon, neumno bi bilo zdaj zapravljati čas z obširno razlago. Moj prijatelj je poškodovan, leži v bolnici, želela bi biti v njegovi bližini.«

 »Kaj za vraga? Kam? Kaj počneš? Misliš resno?« je ogorčeno rekel Simon in me poskušal prijeti za roko.

Vstala sem, vedela sem, kaj počnem.

 »Ja, Simon, res si ga želim videti in mu reči kakšno prijazno besedo. Ti lahko ostaneš s Tosco in se zvečer skupaj vrneva domov ali pa odideš že s prvim vlakom.«

 »Kaj? Kaj ti je? Kje boš? Kaj delaš? Edita?« je postal nemiren Simon, Tosca pa je obsedela brez besed. »Simon, oprosti, ampak … Oprosti!« rečem in stečem na ulico, do avtobusnega postajališča. Počutim se krivo. Hudo mi je zaradi Simona, a vem, da mi je še huje za Paola. Ponavljala sem si besede, ki jih je povedala Indijka v Mehiki: »LJUBEZEN PRIDE, KADAR JO NAJMANJ PRIČAKUJEŠ, KADAR JE NE IŠČEŠ!«

Z avtobusom se pripeljem direktno pred mestno bolnišnico. Vstopim in takoj ogovorim zaposleno osebo za informacijskim pultom: »Prosim, dovolite mi, da za trenutek obiščem Paola Pertita.«

Sestra pobrska po podatkih v računalniku: »Prvo nadstropje, na koncu hodnika, soba 4.«

Zahvalim se in že tečem po stopnicah, hodniku in se ustavim pred sobo 4. Še enkrat globoko vdihnem in se vprašam, ali je to res, kar želim. Pogledam se, oblečene imam rumene žabe, sicer pa mi je vseeno, kako sem videti. Dotaknem se kljuke, počasi odprem vrata in potihoma vstopim.

 »Dober dan,« izgovorim skoraj šepetaje. Na postelji zagledam Paola. Spi. Ob njem verjetno sedita njegova starša.

 »Oprostite, če motim, rada bi …« Obmolknem za trenutek.

 »Ti si najbrž Astrid?« nadaljuje gospa ob Paolovi postelji.

 »Ne, oprostite, to je pomota. Edita sem, Edita Barton.« Kdo za vraga je Astrid?

»Poznaš najinega sina?« vpraša ženska.

 »Ja, poznam, prijatelja sva,« počasi izustim.

Ženska vstane, s kretnjo glave nakaže tudi možu, da je čas za odhod. Preden gresta, še moški reče: »Če se zbudi in če kaj potrebuje, mu reci, naj sporoči.« Za seboj zapreta vrata.

V sobi ostanem sama s Paolom. Sosednja postelja je prazna in lepo postlana. Sedem na stol ob postelji. Občutek imam, da moj obraz žari. Gledam ga in ga nežno pobožam po licu. Njegova obvezana roka se naenkrat premakne in na široko odpre oči.

 »Edita? Si res ti? Je to res, kar vidim?« z začudenjem vpraša.

Prikimam. »Oprosti, zbudila sem te. Veš, danes sem prišla, da se dobiva s Tosco, ko mi je pa pokazala sporočilo, sem te želela videti. Rada bi ti povedala, da ti želim vse dobro in držim pesti, da hitro okrevaš. Ne bom te motila, poskušaj spet zaspati,«  povem in vstanem.

 »Prišla si, Edita, sedaj ne moreš tako hitro vstran,« reče Paolo, hitro vstane in razširi roke. Brez premisleka mu skočim v objem. Ne znam opisati trenutka sreče, čeprav so nama po licu tekle solze. Ljubezen ni samo zunaj naju, ampak je v naju.

Pogledam ga v oči in rečem: »Ta dva meseca sta bila mučna.« Kar sem rekla, sem mislila iskreno.

 »Rada bi bila spet tvoja prijateljica. In ne bom te obremenjevala. Vem, da nimaš veliko časa. Verjamem vate, verjamem, da boš postal vrhunski športnik.«

 »In bom tudi trener tvojim otrokom, ki bodo tako čudoviti kot njihova mama,« doda Paolo. Zasmejem se, z roko mi obriše solze in me še enkrat močno objame.

 »Edita, jaz verjamem v večnost.«

 »In jaz, dragi Paolo. Vem, da ni nič večno, ampak nekaj posebnega lahko traja celo življenje.«

 

DVE LETI POZNEJE

Na zaključnem plesu sem plesala s Paolom, ki biva v mojem srcu.

Danes pa je čas slovesa. Vsak od nas gre po svoje. Nekateri bodo študirali dalje, drugi se bodo že zaposlili. V zadnjem letu sva s Tosco postali še bolj povezani in težko je zdaj, ko odhajava vsaka na svojo stran. Tolaživa se z mislijo, da sva sedaj odrasli.

Res je zanimivo, kako hitro odraščamo in kako hitro pridobivamo nove izkušnje. A najlepša izkušnja v mojem življenju je Paolo. Očetu, Lindi ter Evi sem povedala zanj. Vsi trdijo, da bo ta ljubezen hitro minila. Ampak ne, starši nas velikokrat ne razumejo, verjetno zato, ker so sami mogoče bili prisiljeni pozabiti ljubezen, ji dovolili dati krila in odleteti. In zakaj te njihove izkušnje prenesejo na nas? Ljubezen je cvetlica, ki ji moraš pustiti rasti, da se svobodno razraste in cveti.

Še zadnjič pogledam Paola. Poljubim ga. Ne vem, kako mi bo uspelo živeti brez njega.

 »Obljubi mi, da me nikoli ne boš pozabil.« Sploh ne morem več jokati …

 »In ti obljubi meni, da bova nekoč spet srečna skupaj!«

 »Obljubim!« Stegnem mezinec.

 »Obljubim!« Za prisego stisneva skupaj mezince.

 »Ko me boš pogrešala, beri Shakespearja, moj dragi Shakespeare!«

 »In ti moj vrhunski športnik, ko me boš ti pogrešal, igraj še bolj zavzeto in odločno!«

Zadnjič si stisneva roki in se počasi začneva oddaljevati. Čeprav greva vsak na svoj konec, ne čutim bolečine, ker sedaj vem, da bo vedno ostal v mojem srcu, pa četudi samo kot lep spomin. Dovolim si, da se mi v mislih spet zavrtijo vsi lepi trenutki s Paolom. Sedaj ga spet želim nositi v svojem srcu. »Ali je to zadnji zbogom, Rumena?«

SONET ŠT. 12

»Ko slišim uro, ki mi čas naznanja, in vidim dan, ki mre v temo noči, ko gledam cvet,

ki mrtvo glavo sklanja, in starčke s posrebrenimi lasmi,

ko vidim drevje, ki poprej je čredam dajalo hladno senco,

obleteno, ko klasje, v maju še zeleno, gledam že v snopih na vozove naloženo,

tedaj s skrbjo pomislim na tvoj čar, na to, da pride čas,

ko odcvete, kot odcvete na svetu vsaka stvar, ko novo, mlado popje se odpre,

na to, da si pred Časom brez moči, če srp njegov te brez otrok dobi.«

-(WILLIAM SHAKESPEARE)