Glasovalna številka: PR145

Nika Bauman

VICTORINO ŽIVLJENJE

OŠ Kidričevo

Očeta pa se spominjam zelo malo. Kot so mi pripovedovali, je bil pravi moški, ki je vedno lepo skrbel zame in za mamo. Rad je potoval in delal norčije – vsaj tako so govorili.  V spominu mi je ostal dogodek, ki je zame najlepši in najpomembnejši. Nekega dne sva z očetom odšla na sprehod. Bil je lep sončen dan. Imela sem dve leti in želela sem spoznati svet, v katerem živim, in oče mi je to tudi pokazal. Sredi velikega parka, katerega še danes obiskujem in je moj najljubši park, je oče pripravil predstavo samo zame. Postavljen je bil velik oder, na katerem je stal oče, a vedno drugače našemljen. Na začetku se mi sanjalo ni, zakaj je malo tam pa malo tukaj, pa da je enkrat slon, drugič velika pošast z velikimi zobmi, a čez nekaj časa sem dojela, da mi želi predstaviti svet, ki ga pozna on in nihče drug. Še danes se nasmejim, ko se spominjam, kako je plesal in pel, čeprav ni imel plesnega talenta ali posluha, a še vedno sem bila ponosna na njega. Minilo je že sedem let od nesreče in še danes potočim solzo, ko spoznam, da ju več ne bom videla, ampak tukaj sta tudi Jenny-na starša, ki sta odlična. Vedno poskrbita zame kot za svojo hčerko. S polno ljubezni sta me sprejela v svoj dom. No, da se še jaz malo opišem. Moje pravo ime je Victoria Smith, drugače pa me kličejo Vee. Stara sem trinajst let in obiskujem osmi razred. Rada imam glasbo, gledališče, ples in seveda je moja velika želja, da ko bom velika, bom potovala po svetu in bila plesna učiteljica. Danes je dvajseti junij in še nekaj dni manjka do velikih, pomembnih počitnic, ki jih vsi nestrpno pričakujejo, to so POLETNE POČITNICE. S staršema od Jenny sem se dogovorila, da bi rada obiskala svojo babico, ki živi tako rekoč na drugem koncu sveta. Seveda bi rada, da bi z menoj šla Jenny, vendar ji tega ne bodo dovolili. Jenny boleha za hudo boleznijo, ki ni ozdravljiva. To bolezen bo imela celo življenje in s tem se spopada že, odkar se poznava. Starša zelo skrbita zanjo in jo varujeta pred vsem, kar bi ji lahko škodilo, saj se ne sme razburjati. Obe hodiva v ustanovo, v kateri pomagamo takim, kot je Jenny, jim nudiva pomoč in jih zabavava. Med poletnimi počitnicami ustanovo zaprejo in zato imava z Jenny čas, da se več druživa in se imava lepo. Danes v šoli nismo imeli pouka, saj je zadnji dan in začnejo se počitnice. Med počitnicami smo vsi skupaj kot družina odšli na izlete, v toplice in seveda na morje. Napočil pa je tudi dan, ko sem odšla v Južno Ameriko k babici. Jenny sem pustila doma in sama odpotovala proti J. Ameriki. Zelo zgodaj zjutraj smo se odpravili na letališče, od koder sem poletela do babice. Na letališču me je že vsa vesela pričakala babica. Skupaj sva se zjokali od sreče in se tesno objeli. Z modernim avtom, ki ga ima babica, sva se z veliko hitrostjo odpeljali v Buenos Aires v Argentini. Babi živi v prelepem mestu s čudovito hiško blizu morja. Takoj sva se šli zmočit v morje. Bilo je prečudovito. Vsak večer sva se pogovarjali o mojih starših, o preteklosti in se zabavali kot še nikoli. Spoznala sem tudi dve prijateljici, s katerima sem se odlično razumela. Počele smo norčije in včasih tudi kaj ušpičile, česar ne bi smele. Nekega večera pa sva z babico prejeli telefonski klic. Oglasila sem sem in iz druge strani telefonskega klica dobila jok in vznemirjenje. Nisem vedela, kdo je, zato sem vprašala in naenkrat zaslišala glas Jenny-ne mame. Na smrt me je bilo strah in takoj sem pomislila na Jenny. Kot sem predvidevala, se je njeno stanje poslabšalo. V bolnišnici je ležala nemočna, zato je starše prosila, naj pokličejo mene in naj pridem domov, da se še zadnjič objameva in se smejiva, kot se znava samo midve. Začela sem jokati. Povedali so mi, da zdaj pa gre zares in res ne vedo, če bo preživela. Nisem vedela, kaj naj naredim. Ali odidem domov k najboljši prijateljici ali čakam na klic, ki mi bo povedal, kako se je razpletlo? Po končanem klicu sem se spominjala vseh lepih dogodkov, ki sva jih preživeli skupaj in se smejali, se veselili življenja in se imeli radi kot sestri. Če jo bom izgubila, ne bom izgubila samo najboljše prijateljice, ampak tudi meni najpomembnejšo sestro. Ostala sem v Ameriki in čakala, čakala ... Čez nekaj tednov se ji je stanje izboljšalo in spet je preživela hud bolezenski napad. Takoj sem jo poklicala in ji rekla: «Rada te imam in vse bo v redu. Kmalu se vrnem in spet bova uživali, kot sva do zdaj.« Nasmejala se je in odložila, jaz pa sem se hitro oblekla v poletne obleke in odšla v mesto po sestavine za kuho. Danes kuham jaz. S kolesom sem se odpeljala in naenkrat se je pred mene postavil prelep fant z lepimi očmi, kratkimi rjavimi lasmi in prijetnim nasmehom. Kolo sem ustavila, še preden bi padla nanj. Začel se je opravičevati in ni nehal. Seveda sem mu oprostila, a se ni vdal, zato me je povabil na pijačo. Privolila sem. Dogovorila sva se za danes večer in počasi sem se poslovila ter odhitela v trgovino in hitro odpeljala domov. »Skuhala sem odlično kosilo,« sem se pohvalila. Babi sem rekla: »Danes zvečer me ne bo doma.« Seveda je babico zanimalo, zakaj me ne bo. Vse sem ji razložila in ker imam najboljšo babico na svetu, je seveda privolila. Odhitela sem v sobo, se preoblekla, si spela lase in se s kolesom odpravila v mesto. Tam me je že čakal on. Šla sva v kavarno, kjer imajo najboljšo kavo in najslastnejši rogljiček na svetu. Bolje sva se spoznala. Ime mu je bilo Jorge. »Čisto špansko ime,« sem se šalila in oba sva se nasmejala. Kasneje sva šla do morja in gledala sončni zahod. Bilo je kot v pravljici. Poklicala sem še prijateljici Claro in Lano in odšli smo igrat odbojko. Bil je najboljši večer vseh časov. Naslednji dan sem se s starši od Jenny dogovorila, da bom do petnajstega leta pri babici. Bila sem zelo vesela, a želela sem videti Jenny. Še enkrat sem prosila, če bi lahko Jenny prišla k meni v Ameriko. Vendar nista dovolila. Pričela se je šola in v razredu sem bila s Claro, Lano in Jorgem. Najboljši razred, v katerem sem kadarkoli bila. Skupaj smo se učili in delali nalogo. V torek imam rojstni dan in v petek ga bom s prijatelji praznovala. Želela bi, da bi se mi želja uresničila. Napočil je ta dan. Babi mi je spekla veliko čokoladno torto z napisom »VSE NAJBOLJŠE, DRAGA MOJA VICTORIA«. Bila sem ganjena. Končno praznujem rojstni dan z babico in prijatelji. Zvečer, ko sem si že zaželela željo, ki sem si jo sama pri sebi izrekla, pa zaslišim zvonec in stečem k vratom. Ali sanjam? Pred vrati je s prečudovitimi rožami in z darilcem stala Jenny. Nisem mogla verjeti, da se mi je želja uresničila. Objeli sva se in od sreče potočili solzo. Ta rojstni dan ne bi mogel biti boljši.

Leta so minevala in kmalu sem bila stara petnajst let. Vedela sem, kaj to pomeni, ampak nisem želela zapustiti babice, ki sem jo pred dvema letoma komaj spoznala. Nisem želela zapustiti prijateljev, ki so mi ti dve leti omogočili, da sem bila srečna in se zabavala kot še nikoli. Vendar vsega lepega je enkrat konec. Že tisti dan smo se odpeljali proti letališču. Počasi kot želva sem stopala proti letalu in se poslavljala. »Vsako poletje vas bom obiskala, obljubim,« sem rekla in jih vse objela, Jorga pa poljubila. Letalo se je počasi dvigovalo in sled za babico se je izgubila med oblaki. Z babi in prijatelji smo si vsak dan dopisovali. Z Jenny sva ustanovili tečaj plesa in dobro nama je šlo. Šolo sva zaključili kot odličnjakinji. Jenny se je zdravstveno stanje zelo izboljšalo in tudi zaradi tega je bilo to moje najboljše leto.

Spet se je začelo poletje in skupaj z Jenny sva odpotovali. Najprej sva se odpravili v Španijo za 10 dni, iz Španije pa seveda takoj proti Južni Ameriki. Vsak dan smo se vsi skupaj kopali v morju, igrali odbojko in delali prijateljske stvari. Nekega dne pa zraven babičine hiške opazim velik plakat. Bil je okrašen z velikimi vzorci in z velikim napisom »PLESNO TEKMOVANJE«. Takoj sem pomislila, da bi se prijavila, in to sem tudi naredila. Vsak dan sem s prijatelji vadila, saj so tudi Jenny, Clara, Lana in Jorge zagrizeni plesalci. Pomagali so mi s koreografijo in z vsem potrebnim. Napočil je dan tekmovanja in v veliki množici sem že videla delček obraza babice in prijateljev. Organizatorji so poklicali moje ime. Stopila sem na veliki oder z velikimi očmi, ki so zrle vame. V meni je prevladovala trema. Pesem se je začela predvajati in začela sem plesati. Vsi občutki so me preplavili. Počutila sem se kot pero, ki rahlo poskakuje sem ter tja, in vedela sem, da me zgoraj opazujeta starša in sta ponosna name. Brez svojih prijateljev, babice in staršev ne bi zmogla. Ko sem padla, sem se znova pobrala in to me je naredilo še močnejšo. »Naprej grem!« sem zavpila in objela babico ter prijatelje. Zdaj me čaka še področno in seveda še državno, saj se ne bom predala, ampak se bom borila kot največji otrok, ki se bori za svoje sanje. Že tisti dan smo odšli vadit za področno. Dnevi so minevali in vsak dan sem vadila in vadila. Nisem imela več časa za prijatelje. Velikokrat smo se prepirali in odšli jezni vsak svojo pot. Vsi vemo, da s prepirom in jezo ne bomo prišli nikamor, a velikokrat sploh ne pomislimo na to. Čez nekaj dni je napočil dan tekmovanja. Vsa  nervozna in z veliko tremo sem stopila na še trikrat večji oder. Tistih nekaj sekund, ko sem čakala, me je nekaj spreletelo. Bilo je kot slutnja. Nisem vedela, kaj bi to lahko bilo, a s pozitivno energijo sem mislila na ples. Napočil je trenutek in glasba je zaigrala. Že po prvih plesnih korakih sem vedela, da mi uspeva, dokler nisem prišla do težjega skoka in padla. Vsi so se začudili, a vseeno sem vstala in odplesala do konca. Na žalost se nisem privlekla do državnega tekmovanja, a z dvignjeno glavo sem ponosno odšla domov. Doma smo se veselili in kljub porazu bili srečni in veseli. Samo nekaj dni je še bilo vmes, preden se je začela šola. Z Jenny sva morali domov. To slovo ni bilo več tako dramatično kot prvič.

Leta so minevala. Naenkrat sem bila stara šestnajst, nato je prišla sedemnajstka in končno sem postala polnoletna. Šolo sem končala in se odločila, da bom študirala v Ameriki. Čez nekaj dni sem odšla. Živela sem pri babici, ki je pred enim letom umrla. Prijateljev nisem več nikoli videla. Študirala sem umetnost, seveda ples. Bilo je prečudovito. Spoznala sem veliko novih ljudi. Nekega dne pa sem opazila, da me nekdo opazuje. Nisem ga poznala, ampak to sem pustila na strani. Nekega lepega dne pa do mene pristopi ta, ki me je opazoval. »Heii! Kaj pa ti tukaj?« je vprašal in čakal na odgovor. Okej, se midva slučajno poznava?« sem se spraševala. Odgovorila sem: »Heii!« Kot da že ni zelo čudno izpadlo, sem mu pokazala roko za rokovanje. Začel se je smejati. »Zakaj se smejiš?« sem ga vprašala. Podal mi je roko in izgovoril svoje ime. To je on, sigurno. To ne more biti res. Pripovedoval je o svojem otroštvu in lažje sem mu verjela. Od takrat naprej sva bila skupaj cel čas. Vadila sva skupaj, delala novo koreografijo in bila super tim. Sčasoma sva se tudi zaljubila in postala par. Ustvarila sva si novo življenje in pri dvaindvajsetih, po končani šoli, odšla na potovanje. Prepotovala sva celotno Ameriko, do najjužnejšega dela Afrike, do najlepših pokrajin v Avstraliji, do najvišje gore v Aziji in do najobsežnejšega nižavja v Evropi. Spoznavala sva kulturo in jih poučila o plesu. Bilo je kot v raju, ki se ne bo nikoli končal. Obiskala sva tudi Slovenijo. Jenny je postala še srečnejša. Ima svojo družinico z dvema fantkoma, ki sta prelepa, in prečudovitega moža, ki skrbi za njih. Velikokrat so me vsi prišli obiskat v Ameriko. Skupaj smo uživali in bili ena velika družina. To je moje življenje in če lahko nekdo zelo pade in se še vedno dviguje in zmaguje ter uresniči cilje oziroma sanje, potem je tudi tebi vse dosegljivo. Nikoli ne obupaj, saj bolj kot boš obupaval, slabše bo.