Glasovalna številka: PR146

Sara Planinšek

BENINSKI PEKEL

OŠ Kidričevo

 

PRIHOD V AFRIKO – 1. del

Emelin je po telefonu izvedela, da se iz Afrike vračata mama in oče. Vedela je, da prihajata po njo in se skupaj vrnejo nazaj v Afriko. Njen oče, ki mu pravi Ba, je namreč Afričan, ki je živel pri zvesti zahodnoafriški kulturi, dokler ni spoznal njene matere, ki je po narodnosti Francozinja in je izkušena kriminalistka. Ta poklic bo izbrala tudi Emelin, ki je trdno prepričana, da želi opravljati to delo. Njena mati je vsak dan izpostavljena smrtnim nevarnostim, prav tako oče, ki se v Beninu, kamor se selijo, še vedno bori za pravice svojega ljudstva.

 

Prišel je čas slovesa, dan, ko se je morala posloviti od domačih, od svoje družine, od družine svoje mame, kjer je živela.

»Pogrešala vas bom,« je žalostno ponavljala Emelin, ko se je objemala in poslavljala od sorodnikov. Vsi so ji zaželeli srečno življenje v daljni Afriki.

 

Na letališču so čakali letalo. Potovali bodo skupaj z dobrodelno organizacijo, ki sirotam v Afriki pomaga s hrano, zdravili, oblačili in drugimi nujno potrebnimi stvarmi za življenje.

Skozi veliko stekleno steno v prostoru za potnike je bil lep razgled na pristajalno stezo in ploščad za letala. Mama je bila ob Emelin, ki je opazovala letala in hčerko z obema rokama držala za ramena. Oče Zawadi je namrščeno stal ob dolgem pultu, v svoji afriški obleki in poslikanem obrazu je vzbujal pozornost med potniki. Emelin staršev ni nikoli spraševala, zakaj sta tako drugačna, zakaj nista kot ostali partnerji. Pravzaprav se ji ni zdelo niti vredno porabljati besed, tako ali tako ne bi dobila zadovoljivega odgovora. Tudi sama se je zavedala, da je drugačna od sovrstnikov. Nikoli ni bila preveč čustvena, svojih čustev do ljudi ni kazala, mogoče ji zato ljudje tudi niso bili preveč blizu. Mati je zanjo plačevala šolanje na domu, saj ni želela, da se njena hči uči v šoli še čudnih evropskih navad. Naučila se je očetovega afriškega jezika in francoščino, ki ju govori zelo tekoče. Tako se lahko sporazumeva s sorodniki iz Francije in afriškega Benina. Pri afriški družini je bila le enkrat, ko je bila stara šest let. Zelo slabo se spomni tega obdobja ali pa enostavno o tem ne želi veliko govoriti.

 »Zanima me, kakšna je naša hiša v Afriki. Se je tam veliko spremenilo v dvanajstih letih?« je na letalu vprašala mamo, ki je zrla skozi okno.

 »Pravzaprav veliko, zelo veliko,« jo je na kratko obvestila mati.

 »Kako pa je z mojo afriško družino?«

 »Dobro se imajo, tudi oni te že pogrešajo in se te veselijo.«

 »Boš v Afriki opravljala svojo službo, mati?« je zanimalo Emelin.  

Mater je le redko spraševala o službi, saj je bila že navajena, da glede tega ne dobi ustreznega odgovora. Mati je velikokrat prihajala domov pozno, sedela je za svojo mizo in ob kupu dokumentov tuhtala še pozno v noč. Emelin jo je večkrat opazovala in si le v mislih postavljala najbolj nenavadna vprašanja o njenem delu.

»Le nekaj časa bom v Afriki, nato se vrnem v Evropo,« jo je obvestila mati.

»In kje bom jaz? Kdaj se bom jaz vrnila v Evropo? Toliko sem stara, da bi lahko začela živeti sama.«

Emelin ni imela normalnega najstništva, nikoli ni poznala ljubezni, čeprav so ji njene prijateljice, katere je lahko enkrat na mesec povabila na dom, pripovedovale, kako močno so zaljubljene. Tega Emelin ni poznala. Tudi žalosti ne. Mnogi poznani ljudje so umrli med njenim odraščanjem, vendar jo je mama tolažila z mislijo, da je to nekaj povsem normalnega in človeškega. Emelin ne zna preklinjati in nikoli ni mogla početi stvari, ki si jih je zares želela. Veliko stvari je zamudila in tega se je zavedala. »Emelin, poslušaj. Res je, da si dovolj stara, ampak Evropa je prenevarna zate. Tam je preveč dvoličnosti. Ne želim, da živiš tako življenje, ne želim, da postaneš evropski človek,« je odvrnila mati. »Zakaj imaš takšno predstavo o Evropi? Je vzrok tvoja služba? Kaj je takega?« »Dejanja, besede in vso zlo. V našem mestu se je pred kratkim zgodil grozen umor, to se dogaja in to se bo še dogajalo, vedno več in v še hujši obliki.«

»Zakaj ljudje to počnejo? Si bila takrat glavna pri preiskavi?«

»Bila sem, to je bil moj primer. Zakaj se to dogaja, je vprašanje mnogih. Nekaterim se zdi vredno iz takšnih in drugačnih razlogov.«

»Ali vam koga ni uspelo dobiti? Je kdo zbežal? Se še kdo tak potika po svetu?« je postavljala vprašanja Emelin. Vesela je bila, da mati končno govori o svojem službenem življenju, ki je tudi del njenega vsakdana.

»Mnogi so ušli roki pravice, mnogi vedo, kdo sem jaz in kdo si ti … Človek ne ve, kako dolgo bo ostal neopažen.«

Emelin tokrat matere ni dobro razumela, a vseeno ni čutila nikakršnega strahu pred tem, da jo kdo išče in opazuje, čeprav vse skupaj ni bilo daleč od resnice.

Štirinajst ur potovanja z letalom je bilo zelo napornih. Vmes so imeli sicer dva krajša postanka za potrebe dobrodelne organizacije.

Porto Novo je glavno mesto države Benin. Republika Benin je obmorska država v Zahodni Afriki, nekdaj znana kot Dahomej. Na vzhodu meji na Nigerijo, na severu na Niger in Burkino Faso, kjer se je rodil Emelinin oče, ter na Togo na zahodu. Glavni jezik v uradih je francoščina. Nacionalno geslo je: »Fraternite, Justice, Travail.« V prevodu se to glasi: »Tovarištvo, pravica in delo.«

Emelin, njena mati ter oče so se iz letališča podali z avtobusom na pot v povsem drugačno pokrajino, kot je bilo letališče in bližnje mesto. Potovali so v Borgou. Tukaj je odraščal njen oče Ba Zawadi Qaahar, po katerem je Emelin prevzela priimek in narodnost. Njen oče je izjemno velik mož, meri skoraj dva metra v višino, je dokaj suhljat, zaradi česar so dobro vidne njegove obrazne poteze. Obraz ima poslikan z zeleno, rdečo in rumeno barvo, kakršne so na zastavi njegove države. Oblečeno ima krilo, ki mu sega do kolen, čez pa ima zavezano ruto. Na sebi ima različne okraske, ki jih je izdelal sam. Mnogi ljudje so se mu na evropskih tleh nesramno nasmihali, kar je opazila tudi Emelin. Njej se pa oče zdi povsem normalen in tak tudi je. Živel je v drugem okolju, zato je drugačen, kar Emelin vedno spoštuje.

Po dvourni vožnji z avtobusom so izstopili in pot nekaj časa nadaljevali peš. Med hojo je Emelin opazovala svoja starša, kako resno in zavzeto sta hodila, črhnila pa nista niti besedice. Svoja starša ima neizmerno rada. Njena mati Edmee Pierre Qaahar, katera je z njenim očetom poročena štiri leta, je pravkar spregovorila: »Si utrujena?« Emelin je odkimala. Mati je odložila potovalki in si obrisala pot ter z vlažilnim robcem osvežila obraz. Sonce je močno pripekalo, zato je nosila slamnik. Oče in Emelin ga nista potrebovala. Sonce ju ni toliko motilo, ker sta temne kože. Emelin je mulatka, na kar je ponosna. Vztrajno je nosila potovalko, oče pa je tovoril kar tri.

Že skoraj uro so hodili po žgočem soncu, po slabo porasli pokrajini, brez večjih dreves. Ustavili so se pri prav čudni klopi, kjer je bilo spet postajališče. Odložili so potovalke, ki so bile v večini napolnjene s stvarmi od Emelin.

»Vroče, prevroče je,« se je nakremžila mati, kot da priznava šibkost, ki se je sramuje.

»Ni hudo. Pa tebi, Ba Zawadi?« je rekla Emelin. Oče jo je pogledal ter se ji nasmehnil. Svoje črne roke je položil Emelin na ramena in na glas izgovarjal njeno ime. Gledal jo je v oči in ji podarjal iskren nasmešek. Videti je bil srečen in ponosen na svojo odraslo punco. Iz bakrene posode je dal piti kokosovo vodo. »Prihaja vozilo. Vstanimo!« je oznanila mati. Vozilo se je počasi približevalo in ustavilo. Oče Zawadi je nagovoril voznika, mu povedal, kam so namenjeni, in ga prosil, da jih odpelje do kraja Kalale v pokrajini Borgou.

Vozili so se po zelo slabih makadamskih cestah, pa še srečo so imeli, da ni deževalo, ker bi potem bila ta pot neprevozna in bi morali po drugi strani, za kar pa bi porabili veliko več časa in kilometrov. Zdaj do cilja niso imeli več daleč.

Izstopili so, poprijeli svojo prtljago in spet nadaljevali peš. O kakšnem naselju in hišah v bližini ni bilo niti sledu. Mati ter hči sta korak za korakom tiho sledili očetu. Hodili so po blatu, ki jim je segalo že krepko čez gležnje. Emelin in mati sta kar nekajkrat obtičali, posebno Emelin je pot že precej utrudila.

»Še en manjši vzpon, pa pridemo do naše hiške,« je dejal oče, ko so prišli iz blata, da bi spodbudil ženo in hči, ki sta že skoraj omagali. Zbirali sta še zadnje moči, da sta dohajali očeta, in se razveselili, ko se je naposled pred očmi prikazala čudovita pokrajina.

»Tukaj smo!« je vsa vesela zaklicala Emelin, ko so premagali vzpon.

»Res je, tukaj smo in vsak čas bomo pri svoji hiški!« je potrdila mati.

Emelin je bila srečna, ovila se je okrog očeta, ki jo je stisnil v objem.

Pod visokimi gorami so bile male hiše iz blata s slamnatimi strehami. To so afriške tradicionalne hiške ali bivalne celice. Tiste od premožnejših imajo streho iz aluminija. Od daleč se je videla tudi živina na osušenih tratah in ljudje, ki so opravljali dela na zemlji. Do njihovega doma so jih spremljale koze, ki se prosto pasejo in potikajo po pokrajini. Ljudje so jih pozdravljali, nasproti jim je pritekla gruča otrok, bosih, v zamazanih in raztrganih oblačilih. Končno so se prebili do njihovega novega doma, hiške s slamnato streho. Oče je veselo naznanil prihod. Pozdravit so jih prišli domačini, sestre usmiljenke iz Bocvane so naredile cel obred in peli so hvalno pesem, preden so lahko vstopili v njihov dom.

»Bodi prva,« je mati prijazno rekla hčeri. Emelin se je pripognila in vstopila. Bilo je nekoliko temno, saj je njihov dom imel le eno odprtino, skozi katero je prihajala svetloba. Vstopili so v »kuhinjo«, ki je imela odprto kurišče, nad njim je posoda, podprta s kovinskimi palicami, zraven je naložen les za kurjavo. Na edini polici so bile začimbe, nad njo pa obešeno kozje meso. Naprej je prostor, namenjen počitku, na tleh pa tri podlage iz ovčje volne ter pregrinjala. V njihovem domu, ki mu pravijo koliba, je bil le en sam kos pohištva, še najbolj podoben je bil predalniku.

»Poglej, le poglej, kar odpri ga …,« je rekla mati. Emelin je odprla, z začudenjem opazovala knjige in druge pripomočke, s katerimi bo lahko nadgrajevala svoje znanje.

»Mama, hvala,« se je zahvalila Emelin.

Zunaj je bilo vedno glasneje in veselo. Zbrala se je že cela množica ljudi, ki je plesala in pela, vmes so se slišali tudi vzkliki: »Edmee, Emelin!«  Družili so se še dolgo.

Proti večeru se je vse umirilo, ljudje so odšli v svoje domove.  

Emelin in njena mati sta zvečer še malo posedeli pred kolibo.

»Emelin, življenje tukaj zna biti kar težko, ampak mislim, da je tu tvoj pravi dom,« je menila mati.

»In kje je zdaj moja afriška družina?« je zanimalo Emelin.

»Živijo malo dlje, danes je prepozno, da bi odšli do njih, in tudi prenevarno.«  

Ljudje tukaj hodijo spat ob prvem mraku, vstajajo pa že zelo zgodaj. Takoj, ko se naredi dan, gredo na delo, ker je čez dan prevroče, saj se temperature povzpnejo tudi do 40 stopinj.

»Afrika je čudovita, ampak nekaj me vleče nazaj. Rada bi živele in delala v Evropi,« sem zaupala materi. »Kar odmisli. Povedala sem ti, da nate v Evropi preži še veliko več nevarnosti.«

Mati se je res bala, da bi kdorkoli njenemu otroku povzročil kakršno koli zlo. Iz leta v leto je to postajalo bolj nevarno, posledično je bila za to kriva tudi njena služba.

»Ampak zakaj, zakaj? Kaj je tako strašansko nevarnega?« Emelin ni prenehala spraševati.

»Dovolj, Emelin! Oče Zawadi že počiva, tudi za naju je že čas, da se odpraviva k počitku.«

Emelin se je zavila v odejico, ki si jo je prinesla iz Evrope, legla na ovčjo podlago in skozi luknjo na vrhu kolibe opazovala zvezdnato nebo, kakršnega v Evropi ni videla ali pa nikoli ni bila nanj tako pozorna. Zdelo se ji je čudovito in hitro se je pogreznila v miren spanec.

Jutro je bilo prekrasno, a že navsezgodaj zelo vroče. Zrak sam je že suh, poleg tega pa povzroča na teh območjih tudi močno evaporacijo.

Emelin se zbudi in opazi, da matere ter očeta več ni. Glavo potisne ven in v njene oči vstopi udar močne sončne svetlobe. Zunaj ženske pregledujejo začimbe in jih razvrščajo v določene košare. Otroci se podijo za živalmi. Emelin si okrog telesa zaveže veliko svileno ogrinjalo, saj je vročina neznosna in bi ji bilo v evropskih oblačilih prevroče. Pohiti iz kolibe, da poišče mater in očeta.

»Sopa! Sopa!« jo pozdravljajo ljudje. Emelin je trenutno preveč zaposlena z iskanjem staršev. Hodi med kolibami, njen obraz je videti zelo zaskrbljen in počasi jo postaja strah.

»Mati!« kliče, medtem ko stopa po vročem pesku in razbeljenih kamnih. Nikjer nobenega odgovora. Kmalu zaide s poti, ne vidi več kolib, tudi pred sabo ničesar več ne razloči, saj je vročina naredila sloj megle, skozi katero se ne vidi niti postave človeka. Obupana sede pod drevo, ki ga najde ob poti. Vrste takih dreves, imenovanih ako, so redko videne v savanah, saj potrebujejo veliko vode.

»Sopa,« jo pozdravi nekdo. Emelin se zdrzne.

»Epa,« odgovori v pozdrav.

Pred njo stoji fant, približno njenih let, mogoče malce starejši.

»Kajingwa?« jo vpraša. Vprašal jo je, od kod prihaja. Emelin mu razloži, da je iz Evrope.

»Rolangai?« »Kdo je tvoj oče?«

»Zawadi Qaahar,« odgovori.

Fant odide, pa se kar hitro vrne z neko žensko, verjetno s svojo materjo. Ženska stopi do Emelin in ji položi mokro krpo na čelo. Zbralo se je še nekaj ljudi. Emelin sliši, da se pogovarjajo o njenem očetu.

Fant, ki je pripeljal žensko, se ji predstavi kot Arshad Waahid in se ji prikloni, kar pomeni, da jo spoštuje. »Emelin Qaahar,« reče dekle, se še tesneje ovije v svileno ogrinjalo in kmalu iz obupa ali utrujenosti zaspi pod majhno senco, ki jo daje drevo.

Zbudi jo nežen znan glas. Emelin zagleda mater.

»Prišla si pome!« se razveseli in jo objame. Mati jo prime za ramena in jo resno pogleda v oči:

»Nikamor več! Cel čas sem te iskala! Oče je že čisto obupan!«

»Oprosti, nisem vedela kje sta, nisem vedela, kje vaju najdem …,« se opravičuje Emelin.  

Med pogovorom ju ves čas opazuje Arshad, fant, ki ji je poiskal pomoč.

»To ni opravičilo, da si odšla od doma. Pojdi nazaj domov, oče te čaka.«

»Kaj pa ti, mati? Ti ne greš domov, mati?« začudeno vpraša hči in si otresa pesek iz ogrinjala.

»Delo imam, odhajam v mesto, nemirno je, dogajajo se čudne reči.«

»Kdaj se boš vrnila?«

»Ne vem. Emelin, karkoli se zgodi, pazi se, predvsem sumljivih ljudi se pazi. Vedo, kdo si. Bodi previdna, sama se moraš paziti …,« strogo zapove mati svoji hčeri, pograbi posodo z vodo in s hitrimi koraki odide. »Kako naj pridem nazaj? Kako naj pridem v našo kolibo, mati?« zastoka pretresena Emelin, pa jo že Arshad zgrabi za roko in jo silovito povleče za njim, tako da komaj dohaja njegove korake.

»Kanji llo?« »Kam greš?«

Emelin postaja vse manj jasno in okoliščine ter ljudje ji kar naenkrat niso več tako všeč kot prejšnji večer. Iztrga se iz rok fanta ter sede. Njena lica postanejo zaripla od joka. Tokrat v sebi čuti močno navezanost in željo za vrnitev v Evropo. Fant jo gleda in ne reče niti besede. Utrga del Emelininega ogrinjala in ji obriše solze. Ko vidi, da več ne joče, jo spet zgrabi za roko in silovito vleče, ker se Emelin upira. Deček ne kaže več tistega spoštovanja, ki ji ga je pokazal s priklonom, ko sta se spoznala. Po poti Emelin stežka sledi hitrim korakom fanta. Pred njihovim domom jo fant spusti in si v pesek obriše roke. Še enkrat pogleda Emelin, se ji nasmehne, nato se spet zresni, obrne ter odide. Dekle si prime svoje boleče zapestje, na katerem se pokažeta odrgnina in kri.

Pred kolibo se pojavi oče, ki opazi njeno zapestje, in jo takoj odpelje v kolibo. Odrgnjeno zapestje ji polije z zeliščno raztopino in kri se hitro ustavi. Ko na hčerinem obrazu opazi sledove solz, jo začne kregati, saj afriške punce vendar ne smejo jokati.

»Hočem v Evropo!« skoraj zakriči Emelin.  

Oče jo začudeno pogleda in jezno odgovori: »Afrika!« Na silo jo potisne na njeno ležišče, na zapestje ji položi mokro krpo, nato pa odide.

Emelin razmišlja o svoji prihodnosti. Razmišlja o maminih besedah. Začne se zavedati, da je v nevarnosti zaradi materine službe in očetovih odnosov z beninsko politiko. Pogleda se v majhno ogledalo, ki si ga je prinesla iz Evrope, in opazuje svoj obraz. Iz velikih ustnic ji teče kri, saj so zelo suha in z globokimi razjedami. Obraz ima umazan, na licih se vidijo sledovi solz. Lase ima spete s sponko, ki si jo je prinesla od doma. Njeni temni kodrasti lasje so zelo dolgi, občuduje jih. Rahlo se prime za zapestje in razmišlja o materinih besedah. Naenkrat je Emelin začelo skrbeti za njihovo družino, za ljudi, ne more dojeti, kaj se dogaja na svetu.

Že drugo jutro v Afriki. Samotno jutro. Nobenega žvrgolenja ptic, niti šuma dreves ali vode, ki se pretaka v rečnem kanalu ob njenem prejšnjem domu. Ničesar, kar bi jo razveselilo, vse je tako pusto, tudi očeta nikjer. S posodo, v kateri ima mleko ter koruzni zdrob, sedi pred kolibo in z leseno žlico zajema hrano, ki jo je jedla tudi v Evropi, le da je bila gostejša. Doma je pojedla še kako sadje z domačega vrta, tukaj pa še travice ob hiši ni videti. Izpred nosu si spiha lase, ko sliši korake. Nenadoma se je pojavil oče Zawadi, ki je prinesel kos svežega kozjega mesa in ga obesil v kolibo.

Oče je prisedel k Emelin. Povprašal jo je o njenem počutju ter pregledal njena zapestja. Prinesel ji je še več zdroba. Tej hrani pravijo »pap«, v Zambiji »nšima« in v Ugandi je to »ugali«. Hrana je skoraj brez okusa, za kosilo jo Afričani kombinirajo s kozjim mesom in zelenjavo. Slično kot evropska polenta. Ko se je Emelin najedla in pospravila svojo posodo, ji je oče povedal, kaj bo njeno delo. Ni bila začudena, saj je pomagala tudi doma v Evropi. Z materjo je neštetokrat sodelovala pri pregledovanju dokumentov, ker dobro obvlada afriški jezik. Očetu je pletla zapestnice, za prodajo v njihovi trgovinici in doma opravljala druga hišna dela. Njihova koliba pa je tako majhna, tako slabo opremljena, da tukaj hišnega dela ne bo prav veliko.

Oče Zawadi jo je odpeljal do dober kilometer oddaljene reke, v kateri je bilo več blata kot vode. Pokazal ji je, kaj mora početi, in jo pri delu tudi nekaj časa še nadzoroval in usmerjal. Emelin je z veliko lopato iz reke pobirala blato, ki je bilo zelo gosto in težko. Opazila je, da to počnejo le dekleta in žene. Spraševala se je, zakaj tega ne dela njen oče, saj je bilo delo naporno. Gledala je prepotene obraze žensk. Nekatere so nosile na hrbtu v rutah zvezane še svoje dojenčke. Emelin so že bolele roke, vendar je vztrajno nadaljevala z delom, ki je trajalo približno dve uri. Ko je ena od žensk vzkliknila, so vse odložile lopate in poiskale svoje posode za vodo. V kratkem času se je voda zbistrila, žene so napolnile posode in si jih posadile na glavo. Emelin je zgrabila posodo in si jo ravno tako želela dati na glavo, vendar je zgubila ravnotežje in padla v reko. Udarila se je v hrbet, vendar se ni zmenila za bolečino. Poskušala je znova, dokler ji ni uspelo. Sledila je ženskam, ves čas gledala v tla, da ne bi nerodno stopila in zvrnila posodo z vodo. Bila je izmučena, bolel jo je hrbet, ramena, roke in vrat, vendar je bila ponosna sama na sebe, ko je pred očeta, ki je sedel ob kolibi, položila posodo z vodo. Oče jo je pohvalil ter se spet zatopil v momljanje nekih nerazumljivih besed. To je počel tudi v Evropi. Mati je Emelin velikokrat govorila, da je oče zvest navadam in kulturi svojega naroda in naj je to na moti. Dekle je zato odšlo v kolibo. Slekla si je prepoteno in od padca premočeno majico in si nadela obleko, ki jo je nosila tudi v Evropi. Ko je želela vse skupaj obesiti na vrv, je zagledala kri. Z roko je segla na hrbet in jo občutila tudi na obleki. Bila je tiho, ni hotela pokazati očetu, ker je še vedno bil zatopljen v svoje delo – zdaj je zamahoval z rokami, kot bi iz sebe nekaj metal. Mati je rekla, da se tako odstranjuje slaba energija. Emelin sploh ni opazil, ko je oprala svojo majico, jo namočila z zeliščno raztopino, kot je to videla narediti očeta, in si jo z ruto pritrdila na hrbet. Legla je, zaradi utrujenosti in bolečine je hitro zaspala.

Emelin je spala do popoldneva. Bolečina je pojenjala. Oprala je majico, ki si jo je zvezala na hrbet in obesila pred kolibo. Očeta ni bilo doma, tudi zunaj kolibe ga ni opazila. V želodcu je čutila neznansko lakoto. V kolibi je viselo surovo meso, ampak tega že ne bo jedla. V taki kuhinji še nikoli ni kuhala. Bala se je kuhati na odprtem ognju, zato si še čaja ni mogla pripraviti. Nekaj časa je še posedala pred kolibo, vedno močneje ji je krulilo v želodcu, spila je še zadnje požirke vode, ki so ostali. Vstala je, ni več mogla čakati očeta. Na noge si je nataknila natikače in se po ozki peščeni stezici odpravila mimo kolib. Srečevala se je z ljudmi, ki so bili nasmejani in se prijazno pogovarjali z njo. To ji je bilo všeč, to jo je polnilo s pozitivno energijo. Vročina ni bila več tako močna, tudi na lakoto več ni mislila. Zaslišala je petje. Na jasi za kolibami je zagledala nekaj mladih moških, ki so plesali in si prepevali. Preletela je vsak obraz, saj je upala, da bo med njimi našla očeta. Bilo je zaman.

»Emelin!« je slišala glas za seboj.

Bil je Arshad, oblečen v čudno afriško opravo z belimi črtami.

»Sopa! Arshad!« se ga je razveselila Emelin.

Arshad je zdravilec oziroma se zanj še uri. Zdravilci so moški, ki plešejo in so zelo dovzetni za energijo, le-ta pa je lahko tudi nevarna. Medtem ne smejo s prsti kazati na ostale ljudi, sploh pa ne na otroke, saj verjamejo, da jih to lahko ubije. Da lahko zdravijo, pa morajo najprej prebuditi svoje srce, kar dosežejo s posebno transformacijo, iz katere nato črpajo svojo moč in energijo. O tem je Emelin že pripovedoval njen oče Zawadi.

Arshad se je odpravljal proti svoji kolibi, prej je tudi on sodeloval pri obredu. Povabil je Emelin, da se mu pridruži. Ni se nič obotavljala, med potjo mu je potožila, da je zelo lačna, ker si ne upa kuriti v kolibi. Arshad jo je le potrepljal po ramenu in ji zagotovil, da bo dobila hrano. Stopila je za njim v kolibo, kjer je ob ognju kuhala njegova mati. Vljudno sta jo pozdravila. Vprašal je, če se še spomni Emelin. Veselo je prikimala in jo objela. Arshad se je z mamo pogovarjal v jeziku, ki ga Emelin ni razumela. Govoril je zelo zanimivo, saj so bile besede sestavljene kot iz klikov.

Fantova mati ji je ponudila pečeno kozje meso, ki ga je z veseljem vzela in se iskreno zahvalila. Arshad je z njo sedel pred kolibo, a sam ni jedel, čeprav se je tudi njemu slišalo kruljenje v trebuhu. Ponujala mu je svojo hrano, pa je ni hotel. Emelin ga je spraševala, zakaj noče jesti, in ga še naprej silila s hrano. Arshad najprej ni želel govoriti in se je umikal vprašanju, potem pa je le spregovoril in povedal, da moški pred ženskami ne smejo jesti. To je del njihove kulture in tradicije, ki jo Afričani uporabljajo že od nekdaj. Emelin se ni začudila. Mislila si je, da jim tako izkazujejo vljudnost, čeprav pa po drugi strani ne razume, zakaj moški ne opravljajo vseh del kot ženske. S tem bi jim tudi pokazali vljudnost in spoštovanje. Ni več vrtala vanj z vprašanji, raje je do konca pojedla svojo hrano, ki je bila odlična.

Arshad jo je pospremil domov. Pred kolibo sta se poslovila z rokovanjem, fant se ji je priklonil in ji zaželel dober počitek. Emelin se je splazila v kolibo, v kateri je sedel oče Zawadi. Pozdravila ga je, ničesar ni rekel, hčeri je namenil le oster pogled, nato pa legel na svoje ležišče. Emelin je naredila še nekaj korakov do svojega ležišča, kjer je tudi sama legla. Ob dotiku s tlemi je spet začutila rahlo bolečino na hrbtu. Ni se menila za to, brez razmišljanja je kaj hitro zaspala.

Oče ji je zgodaj zjutraj, ker se je prebudila, ko je odhajal, povedal, da gre na lov.

Jutro je bilo vetrovno. Pihal je rahel suh veter, v katerem je Emelin zelo uživala.

Preko steze so ob jašku ljudje plesali in prepevali. Stopila je bližje, saj ni vedela, kaj se dogaja. Ženske so krožile okrog ognja, ki je izgubljal plamen. Na hrbtu so imele privezane otroke. Moški so drug za drugim hodili z dolgimi koraki in zraven ploskali po melodiji, ki so jo pele ženske. Vse skupaj je spremljal močan zvok tolkal, na katera so igrali otroci. Emelin je stopila do glasbil in opazovala ljudi, ki so plesali. Kmalu je ujela ritem in začela tudi sama ploskati in poskakovati. Dekle njenih let jo je povabilo medse in tako je Emelin plesala in se veselila z ostalimi. Bila je srečna, da so jo sprejeli. Uživala je med plesom in potem ob pogovoru z različnimi ljudmi, med njimi je bil tudi Arshad, ki se ji je ves čas nasmihal in ji kazal, v kakšno čast mu je, da je tukaj. Ta čas se je počutila kot prava Afričanka. Imela je občutek, da je zares zaželena med temi črnimi ljudmi, to pa ji je vlivalo pozitivno energijo. Pozabila je na nesporazum v prvem dnevu in na mučno delo ob reki. Zavedala se je, da je tukaj življenje pač takšno, drugačno od tistega, ki ga je poznala, in da ga ne more več med sabo primerjati.

Po končanem plesu oziroma obredu so prišli moški, ki so prinesli plen. Med njimi je bil oče Zawadi, ki je pomagal nositi mrtvo antilopo. Pred vsemi navzočimi so živali sneli kožo in jo obesili nad eno od kolib. Ženske so spet zanetile ogenj, nad katerega so dali antilopo. Vsi so z zanimanjem opazovali, kako se žival peče. Emelin je stopila do očeta, ki jo je prijazno pozdravil in ni več kazal tistega strogega obraza kot večer pred tem. Vsi so se posedli na peščena tla in se med seboj pogovarjali in čakali, da bo žival pečena. Antilopa je bila kmalu rjavkaste barve in moški so jo pričeli rezati. Odstranjevali so kos za kosom in meso podajali ženskam. Sami niso jedli. Emelin je za to navado že vedela. Antilopa je imela dober okus, okus po navadnem mesu, ki so ga jedli že v Evropi. Emelin je meso jedla z velikim užitkom, zelo všeč ji je bilo. Arshad jo je pri tem opazoval. Ljubkovalno jo je gledal in se ji nasmihal. Ko je Emelin pojedla svoj obrok, sta se odpravila do reke, kjer sta se umila. Bila sta sproščena, kot da se že poznata zelo dolgo. Smejala sta se, lovila, igrala in škropila z vodo tako dolgo, dokler nista bila popolnoma premočena. Kričala sta kot majhna otroka, ki si noro želita igranja. Ko sta zagledala nasproti prihajajoči ženski, sta se umirila, sedla na veliko skalo ob reki, tako da sta v vodo namakala noge. Arshad je pobožal Emelin po njenih gostih, dolgih laseh in ji povedal, da je vesel, ker lahko preživlja čas z njo. Tudi Emelin je bila vesela njegove družbe. Čutila je kar neko navezanost do Arshada. Mogoče le zato, ker se z drugimi ljudmi še ni tako dobro razumela. Sklenila sta, da se pred večerom spet dobita.

Emelin se je zadovoljna odpravila proti svoji kolibi. Pred njo sta na lesenih pručkah sedela oče in mati. »Končno, mati!« se je razveselila, jo pozdravljala že od daleč, ko je videla doma svojo mater. Oblečena je bila v temno, službeno opravo. Objeli sta se.

»Raje mi povej, kako se imaš,« je zanimalo mater.

»Dobro sem. Kako si ti? Prav zares sem te pogrešala. Zakaj ne moremo biti skupaj?«

»Delo imam in seveda s tem služim denar, saj to menda razumeš, dovolj si velika. Potem si bomo lahko privoščili še kaj več kot le meso, ki ga je na srečo dovolj.«

»Lahko grem kdaj s tabo v mesto? Zanima me, kako je tam, kakšno je tam življenje.«

»Tega ne moreš, ti ne greš nikamor! Šla boš, ko boš starejša, zdaj pa ne. Takrat boš pa že dojela določene stvari,« je pojasnjevala mati.

»Dovolj sem stara, mati. Lahko mi poveš te določene stvari že zdaj. Če mi ne poveš zdaj, bom pa sama odšla v mesto.« Zgodilo se je prvič, da bi Emelin materi postavila pogoj. In bilo je prvič, da se je počutila tako pogumno ter radovedno.

»Emelin, ali nisva o tem že govorili? Nevarnost nate preži povsod.« Oče je zakašljal. Verjetno ni želel, da mati nadaljuje, a to je ni ustavilo. Hčeri bo odkrito povedala, kaj se zares dogaja po svetu in kar vpliva tudi na njo.

»Zaradi mene, Emelin, zaradi moje službe, zaradi mojega dela lahko tebi kdorkoli od pobeglih stori kaj žalega. In zaradi očeta, saj veš, on se bori za pravice in za normalno življenje njegovega ljudstva in zato ima v mestu tudi mnogo sovražnikov.«

»Potem bom za vedno tukaj? Ali nikoli ne bom videla pravega sveta in se normalno družila z ljudmi v mestu?«

»Zaenkrat boš ostala tukaj, z mano in očetom, tu ti ne bo hudega. Imela boš čudovito družino in nekoč boš tudi sama postala kriminalistka. Reševala boš primere v tej pokrajini in ne v Evropi,« je hčeri povedala mati. Emelin se je obrnila. Ni se zavedala, kaj se dogaja in v kakšni nevarnosti je. V glavi so se ji ponavljale mamine besede. Ni bila pripravljena, da bo svoje življenje za vedno namenila le Afriki in da Evrope več ne bo nikoli videla. Pri srcu jo je bolelo in občutila je popolno bedo. Ni se več veselila srečanja z njeno afriško družino, niti ponovnega snidenja z Arshadom. Popolnoma razočarana se je zavlekla v kot kolibe in tam obsedela. Mati in oče je nista prišla iskat, vedela sta, da sta naredila naslednji in odločilni korak v njenem življenju. Želela sta, da se pripravi na resnično Afriko.    

Emelin je prišla k sebi, ko je sonce že zahajalo. Pomislila je na Arshada, ki jo verjetno že čaka. Vstala je in si ogrnila materino ogrinjalo, ki ji je bilo malo dolgo. Matere in očeta ni videla vse od popoldanskega pogovora. Hitela je in si prepevala:

»Hodim, hodim po Beninu, sprašujem se, kdaj bo to minilo.

Pogrešam vonj Evrope, v mislih čutim kanček zmote.«

Tu in tam je slišala hrušč iz grmovja, zato se je nekajkrat malo zdrznila. Oči je imela na pecljih. Slišala je glasove divjih živali in bala se je kač, ki so se še grele v vročem pesku. Bila je zelo previdna, da ne bi na katero stopila. Kmalu se je približala reki, kjer ji je Arshad obljubil, da se srečata. Sedla je na skalo in čakala, čakala, a Arshada ni bilo od nikoder. Ozirala se je na vse strani, če bi mogoče prihajal po drugi poti. Vse je bilo zaman. Ni ga bilo. Ni se prikazal, zato se je besna odpravila v kolibo. Prišla je, ko se je že stemnilo, legla je in trdno zaspala, tako da ni slišala, kdaj sta prišla v kolibo oče in mati. V sanjah je videla le belo svetlobo in upanje, ki ji je dalo čakati do naslednjega jutra.    

Jutro je bilo malce hladnejše od prejšnjega. Za Evropejce bi bilo v vsakem primeru prevroče. Emelin je takoj po obroku mleka in koruznega zdroba odšla z očetom. Pustil jo je z ostalimi ženskami in tako je delala z njimi na polju skoraj celo dopoldne. Prekopavale so tla, odstranjevale kamenje, pripravljale zemljo za setev in zasaditev novih rastlin. Dvakrat se je z nekaj odraslimi, malo starejšimi ženskami, podala do reke, kjer so zajele vodo in jo na glavah odnesle do polja, da so zalile pred kratkim posajene sadike zelenjave. Emelin je bilo delo zelo mučno in niti najmanj ji ni bilo všeč, da prisotni moški sploh ni delal, ampak le opazoval njihovo garanje. To je kasneje omenila tudi očetu, ki ji na pritožbo ni odgovoril ničesar.

Mati je za kosilo prinesla sadje iz tržnice: avokado, mango in banane. Boljšega si skoraj ni bilo moč želeti. Emelin je to pojedla z največjim veseljem.

»Obožujem eksotično sadje. Zares dobro je, veliko bolj sočno in okusno od tistega v Evropi.«

»Se strinjam, saj to je zraslo v vroči Afriki. Me veseli, da ti je všeč,« je dejala mati svoji hčeri, ko je opazovala, s kakšnim veseljem je jedla.

»Veš, kmalu bom morala spet v mesto. Ne vem, kdaj se vrnem, tokrat bo trajalo nekaj dni,« je nadaljevala mati.

»Ali te spet čaka delo? Kakšen primer zdaj rešuješ?«

»Preiskujemo nerazrešen poskus umora, ki ga je zagrešil mlad afriški fant.«

»Pogrešala te bom, čeprav odhajaš samo za nekaj dni,« je dejala Emelin.

Mati jo je prijela za ramena in ji zrla v temne oči, ki so kar zažarele od iskrenosti, ljubezni in dobrote.

»Rada te imam, Emelin, najraje na svetu,« je rekla mati.

»Tudi jaz te imam. Ampak mati, nečesa še vedno ne razumem ...«

»Povej, poslušam.«

Mati je ponudila hčeri še kos avokada. Emelin ga je zagrizla, še preden je nadaljevala pogovor.

»Govoriš o nevarnostih, ki prežijo name. Kdaj? Kje? Zakaj?«

»Emelin, govorili sva o tem. Povedala sem ti že. Zgodi se lahko kadarkoli, kjerkoli, dokler ne bo končano …«

»Končano … Kdaj bo končano? Kaj mora biti končano, mati?« je vrtala Emelin.

»Dokler ne bo končan boj za ljudi, ki nikoli ne bodo zreli.«

»Mar je to vojna? Zakaj bi mi pobegli zaporniki radi škodovali in zakaj bi ljudje, ki ne marajo mojega očeta, hoteli narediti žalega ravno meni?«

»Ker vedo, kdo si! Vedo, da je tvoja mati Edemee Pierre Qaahar in da je tvoj oče Zawadi Qaahar.  To je dovolj, Emelin. Želim, da prenehaš s temi vprašanji. Verjemi, zaupaj mi, želim ti le dobro, zdaj pa se najej,« je bila že besna mati. Odrezala je kos manga od koščice in se po nesreči vrezala z nožem. Videti je bilo boleče. Emelin se je namrščila, kot da bi zabolelo njo. Mati pa se ni zmenila za vreznino, nanjo je položila le olupek avokada.

»Ali te nič ne boli?« je vprašala hči.

»Boli, boli, Emelin, vendar so v življenju še hujše bolečine. V življenju se je potrebno nenehno boriti. Včasih se je treba boriti za golo življenje in premagati tudi najhujše bolečine.« Mati je po teh besedah vstala, na hitro objela hčer in se odpravila iz kolibe. Njeni trdni koraki so se kmalu oddaljili.

Emelin je ostala sama. Da se ne bi počutila tako osamljeno, si je spet prepevala pesem o Beninu, ki jo je sproti pesnila in besedilo zapisovala.

Nekdo je potrkal na lesena vrata njihove kolibe.

»Kdo je?« je vprašala Emelin.

»Arshad,« se je slišal glas od zunaj.

Emelin ni vedela, kaj naj stori. Bila je malce razočarana od prejšnjega večera, ko ga je čakala in ga ni bilo od nikoder.

»Ira Supat?« je vprašal Arshad. To pomeni, ali si dobro.

»Ee,« je odgovorila, s čimer je potrdila, da je dobro. Za strinjanja Afričani v različnih delih uporabljajo tudi »pi«. »Sidai Oleng.« »Zelo dobro.«

Arshad je kar brez povabila vstopil v kolibo. Emelin je sedela na tleh, še z nekaj koščki avokada in manga pred sabo. Ne preveč veselo je gledala Arshada, ki je prihajal proti njej. Sedel je na tla. Nepremično je zrl v sadje, kot da je božje poslanstvo. Videlo se je, s kakšnim veseljem bi ga pojedel, ampak ne sme. Pred ženskami enostavno ne sme jesti. Emelin mu je ponudila sadje in predlagala, da se umakne in ga zunaj poje. Zavedala se je, da je tudi njegova mati nahranila njo, ko je bila še kako lačna. Arshad sadja ni sprejel, Emelin ga je pospravila.

V kolibo je stopil besen oče, za njegovim hrbtom je bila mati, ki se ji je videlo, da je jokala.

»Kaj se dogaja? Mati, se je kaj slabega zgodilo?« je začudena vprašala Emelin.

»Nič ni, nič, vse je v redu,« je govorila mati ter objemala svojo hčer, ki še vedno ni razumela, kaj se dogaja.

Arshad je vstal in se poslovil.

»Ne odidi še, lahko še ostaneš,« je v njegovem jeziku dejala Emelin.

Arshad je ni poslušal. Vzel je svojo sulico in odšel. Ostali so sami. Oče je bil videti zelo slabe volje. »Emelin, jutri gresta z očetom k tvoji afriški družini. Na pot se odpravita ob zori. Pripravi si stvari, ker boš ostala tam nekaj dni,« je ukazala mati.

»Kaj? Zakaj ne greš zraven? Kje boš ti? Ali res ne moreš z nama?«

»Ni dobro, da grem zraven, pa saj veš, na delo grem, v mesto, povedala sem ti, saj veš ...«

»Praviš, da ni dobro. Zakaj ni dobro? Mati, brez tebe ne želim nikamor,« je bila odločena Emelin.

»Tokrat nimaš izbire. Ubogaj, ne spravljaj v slabo voljo očeta. Čez nekaj dni se vidiva, prav?«

»Prav! Zakaj si potem jokala? Zakaj je tvoj obraz objokan?«

Emelin je obrisala solze, ki so spet spolzele po maminem licu, in jo objela.

»Oče Zawadi ti bo vse razložil. Dovolj si stara, Emelin, vem, da boš razumela. Čas je, da grem.  Moram iti. Pohiteti moram,« je govorila mati nekam zbegano, pobrala svoje stvari in brez slovesa odšla.

Oče je sedel na pručki, ni se zmenil za odhod svoje žene.

»Kaj se dogaja Ba Zawadi?« je Emelin vprašala očeta.

»Emelin, ne vem ... Veš ...,« se je trudil oče.

»Govori z menoj! Nekaj ni v redu! Povej! Zakaj mati ne želi z nama?« Emelinin glas je bil vznemirjen, že bolj kričeč in malo grob.

Oče Zawadi je vstal, ni odgovoril ničesar, zaloputnil je z vrati kolibe in odšel. Slišati je bilo le še njegovo preklinjanje.

NANU – 2. del

Emelin se je zbudila zelo zgodaj. Ni ji bilo jasno, kaj se je dogajalo prejšnji večer. Njenega očeta ni bilo v kolibi, tudi zunaj ga ni videla. Vse je pripravila za odhod, da je oče ne bi čakal. Stekla je še do Arshadove kolibe. Morala je povedati, da odhaja na obisk k očetovi družini. Fant je priznal, da je tudi on vesel, ker bo spoznala svojo afriško družino, kar je razveselilo tudi Emelin, saj so njeni spomini nanjo že zbledeli. Na Arshada pa se je v teh prvih dneh življenja v Afriki že tudi močno navezala, pa čeprav ga je spoznala mimogrede. Sama verjame v usodo, mogoče je v tej njeni usodi zapisan tudi Arshad. Kdo ve?!

Oče je prišel domov šele skoraj sredi dneva, ko je Emelin pripravila že drugi dnevni obrok hrane.

»Maape,« je rekel Ba, ko je vstopil v hišo. Emelin je očetu začela govoriti Ba, ko je bila še čisto majhna deklica. Tudi mater bi morala klicati umi, kar po afriško pomeni mati, a je ni. Enostavno se ni mogla privaditi na umi. Beseda Ba pa se ji je zdela preprosta in spominjala jo je na samega očeta. »Seveda greva. Pripravljena sem!« je odgovorila Emelin očetu. »Bova hodila daleč?« je vprašala.

Oče je le pokimal in odšel iz kolibe.

Emelin je obula pohodne čevlje, ki jih je prinesla iz Evrope, in pograbila vrečo, v kateri je bil pred tem krompir, potem pa je vanj spravila nekaj svojih oblačil, ki jih bo vzela s sabo. Stopila je na prosto, oče je prihajal iz ograde in imel ob sebi na povodcu kozo.

»Kaj boš s kozo? Ali gre koza z nama?«

Oče Zawadi je povedal, da je koza za Nanu.

Emelin ni vedela, kdo je Nanu in zakaj njen Ba potrebuje kozo za to osebo. Pa ravno to, ki ji je bila najbolj všeč. Zdela se ji je posebna, ker je imela na levi sprednji nogi veliko temno liso – po tej jo je poznala. Zraven tega pa je ta koza dajala veliko mleka, ki je bilo Emelin zares dobro in najlažje jo je bilo molsti.

Po nekaj urah hoje je Emelin začutila bolečino v hrbtu, ki je izvirala od tistega padca v reki. Bilo je vražje vroče in Emelin je pot kar curljal po čelu. Koza se je ustavila, dalje ni hotela narediti več niti koraka. Oče in Emelin sta se osvežila in napila vode, potem si je oče kozo posadil na hrbet in nadaljevala sta pot.

»Ali je še daleč? Kako dolgo še?« je zanimalo že popolnoma izčrpano Emelin.

»Oldoinyio,« je odgovoril oče Zawadi. To je pomenilo, da čez goro.

Emelin je zbrala še zadnje moči in se za očetom začela vzpenjati v skalnato gorovje. Videla je, da je tudi očetu postalo vse težje, zraven vsega je na ramenih nosil še kozo. Ni se predala. Vročina je že pojenjala, vsaj to je bila olajševalna okoliščina na njuni poti.

»Sva prispela?« je vprašala Emelin, ko je pred seboj zagledala čudovito pokrajino in kolibe, ki pa niso bile iz blata, temveč iz betona, strehe pa slamnate ali iz nekih stebel in listov rastlin. Začela sta srečevati ljudi, ki so se pozdravljali z očetom. Oblečeni so bili drugače kot oče. Njihova oblačila so bila temnejša, ne tako pisana, vsi pa so imeli na koži vrisane geometrijske like. Oče Zawadi je hčeri razložil, da jim to naredijo, ko so še čisto majhni, že dojenčkom vrišejo na kožo vzorce in jih tako označijo za pripadnike njihove kulture. Tudi očetov hrbet je bil takole okrašen. Emelin je vedno mislila, da si oče to riše vsak dan, kot svoj obraz, ki si ga poslika z naravnimi rastlinskimi barvami.

»To mora strašno boleti, ko vrisujejo na kožo!« je glasno razmišljala Emelin.

Oče Zawadi je le pokimal. Začela sta se približevati kolibi, ki je bila med večjimi v vasi. Iz nje je pritekla deklica.

»Zawadi! Zawadi! Oou Ene!« Stekla je očetu v naročje, ki jo je veselo sprejel v objem. Iz kolibe je pridirjalo še nekaj otrok in za njimi dva odrasla moška, ki sta se očeta prav tako razveselila. Emelin ni bilo jasno, kdo so ti ljudje, nobenega ni poznala. Poskusila je ostati blizu očeta, ki se je z neznanci kar objemal. »Olchore Ali,« je rekel oče in objel še vrsto ljudi, ki so se zbrali. Vedeti je dal, da so njegovi prijatelji. Potem sta odšla v kolibo.

»Moj sin!« je rekla stara gospa, ki je sedela ob ugaslem ognjišču, vstala in se objela z očetom.

»Ali je to moja vnukinja? Je mogoče, da je tako zrastla?« je vprašala in si ogledovala Emelin, ki se je držala očeta in ni vedela, kaj naj odgovori.

»To je moja sestrična?« je vprašala ženska. Videti je bila veliko mlajša od očeta.

 »Eee,« je govoril Zawadi njemu znanim ženskam in s tem vse pritrjeval.

 »Kako ti je ime, sestrica?« je vprašalo dekle, ki bi naj bila Emelinina sestrična.

 »Emelin sem,« še vedno malo v zadregi odgovori Emelin.

 »Pozdravljena med nami! Sem tvoja stara mati,« se je pridružila stara ženica in dekletu podala roko. Emelin je vsakemu od svojih sorodnikov podala roko ter še enkrat glasno povedala svoje ime. Njena babica je za dobrodošlico najprej ponudila ingverjev čaj, nato pa z Zawadijem stopila iz kolibe. Emelin je ostala v kolibi.

 »Sem Xolani, sestrica,« se je predstavila Emelinina sestrična. Xolani pomeni mir. Afričani velikokrat poimenujejo svoje otroke po pojmih, ki jim nekaj pomenijo. Očitno je pri Xolanini družini bil to mir. »Veseli me, da sem vas končno spoznala.«

 »Tudi mene, sestrica.« Afriški otroci se v nekaterih kulturah med seboj kličejo, kot da bi bili bratje in sestre. S tem pokažejo spoštovanje in enakost med seboj.

 »Zakaj nisi oblečena v naša tradicionalna oblačila?« je v afriškem jeziku vprašala Xolani.

 »Živela sem v Evropi. Moja mati je Evropejka,« je pojasnila Emelin. Xolani ji ni odgovorila, saj ni vedela, kje je Evropa ali da Evropa sploh obstaja. Božala se je po glavi, kot da si češe lase, ki pa so se komaj videli, saj je očitno imela pobrito glavo.

 »Lepe lase imaš. Tudi jaz bi rada nekoč imela take,« je dejala Xolani. Emelin je vedela, da si v tej kulturi morajo vse ženske postriči lase, ni nujno, da čisto na golo. Pomembno je, da niso daljši od moških. Takšen je običaj, kot je v očetovem plemenu, da morajo imeti poslikane obraze.

 »Si prišla na poroko?« Emelin je osuplo pogledala Xolani.

 »Kakšna poroka? Kdo se poroči?« je bila začudena. Emelin ni namreč vedela za nobeno poroko.

 »Zawadi in Nanu se bosta poročila,« je čisto preprosto in veselo povedala Xolani.

Emelin je zastal dih. Sedaj je vedela, kdo je Nanu, ki dobi kozo. Vedela je, da se moški lahko poročijo večkrat, a nikoli si ni mislila, da bo to naredil njen oče. Srce ji je kar podivjalo. Sedaj ji je bilo jasno, zakaj je mati jokala in zakaj ni smela priti zraven.

 »Emelin, si v redu?« je vprašala Xolani, ki je verjetno opazila, da se je Emelin vznemirila.

Dekletu se je v grlu naredil cmok, zato je le prikimala in odložila skodelico s čajem. Stopila je iz kolibe. Zunaj so sedeli njen oče, njegov brat, stara mama in bratranci, ki se jim je pred nekaj minutami predstavila.

 »Ne morem verjeti! Kako si lahko to naredil? Prizadel si me! Kako si lahko to naredil? Kako si kaj takega lahko naredil materi?« je Emelin nekontrolirano vpila.

Tokrat se ji je njena mati zares zasmilila. Emelin je vedela, da je mati očeta zares ljubila, mu bila zvesta in se celo preselila v njegovo Afriko, kjer je sprejela zelo nevarno službo.

 »Imaning! Imaning!« »Ne razumem, ne razumem«, je govoril oče Zawadi.

 »Tudi jaz ne razumem, ne razumem te oče, ne, ne razumem, kaj si storil!« je odgovorila ogorčena Emelin, začela jokati in hitela vstran od kolibe. Še sama ni vedela, kam gre, samo, da odide od očeta. Tudi Nanu si ne želi srečati, ne želi je videti, ne želi je poznati.

Oče Zawadi je pritekel za Emelin, ki je neutolažljivo jokala. Tako žalostna ni bila še nikoli.

»Odpelji me v Evropo, živela bom sama. Pomagala bom materi pri njenem delu,« je hlipala.

 »Emelin, to je moja kultura. Tudi ti si moja kultura. Mati Edmee je moja kultura in tudi Nanu bo. Vsi bomo srečni kot ena družina. Mati to razume. Mati je jokala, ker ji je bilo hudo zaradi tebe. Vedela je, da bo to za tebe udarec, da ti tega ne boš sprejela, da ti bo hudo,« je pojasnjeval oče in za kratek čas obmolknil.

»Emelin, poslušaj me, prosim, pojutrišnjem bo poroka. Oprosti Emelin!« je po afriško povedal oče Zawadi. V očeh močnega bojevnika se je videla žalost in radost hkrati in iskrenost, ki jo je v tistem trenutku čutil do hčere.

 »Ne razumem, ne razumem Afrike, prav zares je ne, pa tako bi nam lahko bilo lepo,« toži  Emelin, ki je bila vidno prizadeta.

 »Afrika je tvoj dom, Emelin, Benin je tvoj dom. Srečna boš v Afriki. Z mano, materjo in Nanu bomo srečna družina,« je pojasnjeval oče Zawadi.

Emelin se je malo pomirila. Zdelo se ji je, kot da je prazna, kot bi ji nekdo izropal vso njeno notranjost. Kot bi ji ukradel srce, upanje in radost. Ni vedela, kaj ji sploh še preostane. Oče jo je božal, ji mršil lase in jo tesno objel.

 »Prav, Ba,« je globoko zavzdihnila Emelin in si zaželela, da bi res bili vsi skupaj srečna družina, čeprav si tega ni mogla predstavljati.

»Emelin, kmalu pride Nanu. Povej, si jo pripravljena spoznati? Ali moraš o tem še premisliti?« je razumevajoče vprašal oče svojo hčer.

 »Da, želim jo spoznati, želim vedeti, s kom se poroči moj Ba,« je odgovorila Emelin po krajšem molku in pogledala očeta naravnost v oči.

Skupaj sta se odpravila nazaj proti kolibi, kjer je bila zbrana družina.

 »Utrujena sem, rada bi zaspala.« Emelin je bila res utrujena. Poleg poti jo je utrudila in potrla novica o poroki – na to res ni bila pripravljena, tega si še v sanjah ni upala predstavljati.

»Kako? Saj nisi še nič jedla? Nisi lačna?« se začudi babica.

Emelin odkimava. Stara mati jo je pospremila na žimnico na drugem koncu kolibe. Dokler ni zaspala, je sedela ob njej, jo božala po laseh in ji tiho pela pesem o mami Afriki.

 

Emelin se je zbudila. Vse je bilo popolnoma mirno. Vstala je in se razgledala po neznanem prostoru. V kolibi ni bilo nikogar. Odprla je vrata in stopila v vroč dan. Sonce je že na vso moč pripekalo, tako slepeče je bilo, da je na drugi strani ceste komaj prepoznala Xolani, ki ji je mahala.

 »Pridi sem, Emelin, pridi takoj!« je klicala.

 Emelin je pohitela h Xolani na cesto.

 »Ali sem dolgo spala? Kako dolgo sem spala?« je v afriškem jeziku vprašala Xolano, ki je v dolgi, lepi obleki stala pred njo. V laseh, ki so bili kratki, le komaj vidni, je imela trak s kovinskimi sponkami, okrašenimi z različnimi vzorci.

 »Ne skrbi, utrujena si bila. Poglej, Emelin, poglej, avtomobil prihaja.«

Xolani je prijela Emelin za roko in tekli sta do kolibe, ki je bila že kar lepa hiška, saj je bila zidana iz opeke in krita z aluminijasto streho. Tam je avto ustavil, nekaj ljudi je bilo zunaj.

»Sopa!« je pozdravila mlajša ženska, ki je stopila iz džipa in v pozdrav dvignila še roko.

 »Epa!« so odgovorili vsi prisotni.

»Kdo je to?« je zanimalo Emelin.

 »To je Nanu, očetova Nanu!« je povedala Xolani.

S pogledi je iskala očeta Zawadija, vendar ga ni videla nikjer. Skoraj ni verjela svojim očem. Nanu, ki je zaročenka njenega očeta, je videti le nekaj let starejša od nje. Bila je izjemno lepa, kot princesa iz pravljice je izgledala. Oblečena je bila v dolgo svetlo obleko z visokim pasom, obuta pa v rimljanske sandale. Bila je skoraj brez las. Tako se je dobro videla njena lepo oblikovana glava.

Emelin je nestrpno čakala, da se spoznata.

Nanu je pristopila k Emelin in ji položila roki na ramena. Dekle si ni predstavljajo, da bo Nanu tako prijazna do nje.

»Emelin?« je vprašala prelepa mlada žena, ko se ji je približala.

Očitno je Zawadi svojo hčer že večkrat omenil in opisal. Emelin je prikimala, ni si predstavljala tako prijazne očetove neveste.

 »Me veseli, da sem te spoznala, Emelin. Jaz sem pa Nanu Rahim.«

Tudi mene veseli, gospa Rahim,« je iskreno povedala Emelin.

 »Prosim, kliči me Nanu, samo Nanu,« je v afriškem jeziku prijazno povedala gospa Rahim.

Svojo bodočo krušno hčer je vodila v hišo. Tam je bil oče Zawadi in z velikim nasmeškom je sprejel Nanu. Prijel jo je za roko, z drugo pa ji pokazal prostor za mizo, na kateri je čakala prava pojedina. Kozje meso, zelenjava in obilo krompirja je kar vabilo za mizo. Emelin je tako obloženo mizo videla le v Evropi. »Prosim, sedite,« je rekla ženska, ki je bila nevestina mati, ob njej je bil tudi nevestin oče.

Sedli so za mizo in začeli z molitvijo, ki je Emelin ni razumela. Oče Zawadi je dal povod, da začnejo jesti. Emelin se je pošteno najedla. Čas je ob pogovoru z Nanu in njeno družino hitro minil.

 

»O čem ste se pogovarjali?« je vprašala Xolani, ko se je Emelin vrnila domov v kolibo. Emelin je afriški jezik govorila vedno bolj tekoče, saj se je tega učila že v Evropi.

 »Hmm, predvsem o mojem počutju v Beninu, o pripravah na poroko, o obleki …«

 »In kako se ti zdi Nanu?«

 »Prijazna in ljubeča je, a če povem po pravici, še vseeno ne razumem nekaterih stvari,« je menila Emelin in stopila do majhnega okna in se zazrla v naravo. Njene misli so gotovo bile povezane z mamo. »Sestrica, ne bodi žalostna. Tukaj sem zate, da ti pomagam.«

 »Hvala, Xolani, res si prijazna, kot sestra si mi. Vem, da mi boš pomagala.«

Emelin in Xolani sta pomolzli koze, odšli za babico na njivo, kjer sta pobrali dozoreli paradižnik in druge pridelke in jih odnesli v majhno trgovinico, ki jo je imela Xolanina mama. S prodajo mleka, zelenjave, sadja in nekaj drugih najnujnejših stvari za kuhanje si je služila denar, da je lahko plačevala šolanje Xolani in njenim starejšim bratom.

»Ali boš hodila na našo šolo? Lahko bi bile skupaj! Veš, to si zelo želim!« je glasno razmišljala Xolani, ko sta se vračali domov.

 »Nisem še čisto prepričana. Pogovorila se bom z materjo. Mati je hotela, da se izobražujem doma in potem odidem na visoko šolo v mesto, vendar bi tudi jaz rada hodila v šolo s tabo.«

 »Mislim, da bi ti bila ta šola všeč. Tukaj smo vsi enaki, med dijaki ne delajo razlik.«

»Obljubim, da še bom danes povprašala mojega Ba, kaj poreče on na ta predlog.«

Zvečer, ko je oče sedel ob ognjišču, je Emelin načela pogovor. Najprej sta govorila o Nanu in poroki, kmalu pa je Emelin prišla do bistva in očeta povprašala o šoli.

 »Si prepričana, da bi rada hodila v eno od naših pokrajinskih šol? Materi to ne bo všeč. Dobro veš, kakšne načrte ima mati.«

 »Želim si v šolo s Xolano! Rada bi bila s Xolano,« je priznala Emelin očetu.

 »Ampak to ne bo mogoče. Ti se boš vrnila, k materi moraš. Obljubil sem, da boš ostala z materjo!« je bil strog Zawadi in naredil

požirek žganja.

 »Ne, če boš ostal tukaj ti, bom tudi jaz. Mati je veliko odsotna, veliko časa je v službi, brez tebe ne grem nikamor, Ba!« Emelin je bolelo v srcu, saj je vedela, da je pravkar užalila mamo in da bi bila prizadeta, če bi bila zraven.

 »Emelin, ne boš mogla ostati tukaj z mano. Prosim, razumi!«

 »Zakaj si me pa potem sploh vzel s seboj? Zakaj sem morala s tabo? Samo zato, da spoznam Nanu?« »Želela si spoznati družino in tudi jaz sem si to želel. Spoznati te je želela tudi moja družina. Lahko me boš obiskovala, kadar boš hotela, in tudi jaz bom zelo pogosto zahajal k vama z materjo,« je oče pojasnil hčeri. »Niti najmanj mi ni všeč, da bom ostala brez tebe, Ba. Nisem si tako predstavljala naše srečne družine.« Emelin je zalil val solz, ki jih ni mogla skriti.

 »Ne skrbi, Emelin, vedno vaju bom z materjo imel rad. Ti boš ostala moja prva in najstarejša hči!«

Emelin je prosila očeta, če lahko prespi pri Xolani. Potihoma se je splazila v kolibo h Xolani, ki je že trdno spala, zato se je le tesno privila k njej. Tako srečna je bila, da je spoznala Xolano. Dobro sta se razumeli in v teh parih dneh navezali pristno prijateljstvo, zato si ni predstavljala, da jo bo morala zapustiti.

Danes je dan, ko se bosta poročila oče Zawadi in Nanu. Emelin je oblekla čudovito belo obleko, ki jo je prinesla iz Evrope. Stara mati ji je v lase pripela rožice, ki so krasile njene že tako lepe, temne lase. Okrog pasu je imela zavezano ruto v oranžni, zeleni in rdeči barvi. To so tudi barve beninske zastave. Z očetom in njegovim bratom so družini njegove zaročenke odpeljali kozo. Takšna je tradicija v Afriki, da bodoči mož v zameno, da se lahko poroči, ženini družini podari kozo. »Zbegana sem. Ne vem, kako bo po poroki. Le kako se bo življenje po tem spremenilo?« je Emelin zaskrbljeno vprašala Xolani, ko so zbrani čakali na travniku, da se začne obred poroke.

 »Ne skrbi. Vse bo v redu, Emelin. Danes ne misli na to, danes je dan za veselje, danes moramo biti srečni skupaj s tvojim očetom in Nanu,« je prigovarjala Xolani.

 »Vem, vem, vendar jaz bi najraje odšla nazaj v Evropo in se nikoli več vrnila,« je povedala Emelin.

 

Na leseno pručko stopi eden od prijateljev očeta Zawadija in začne peti. Prepevanju njihove tradicionalne pesmi se pridružijo še ostali. Emelin ne zna besedila, zato ne poje. Zdelo se ji je, da ljudje strmijo vanjo, pa ne ve zakaj. Stoji z očetovo družino. Ko utihne petje, zagleda nevesto Nanu, ki se počasi približuje očetu in njegovi družini. Oblečena je v belo obleko z modrim ogrinjalom, ki tudi spada med staro tradicijo Afričanov v Beninu. Stopa z zibajočimi koraki proti očetu, ki je nasmejan in srečen. Oče ji že od daleč ponudi roko in skupaj stopita do velikanske mize, kjer se začne obred. Izmenjata si bakreni kroni in na koncu za potrditev njune poroke nazdravita s kozarec medenega piva. Oče Zawadi obredniku, ki ju je poročil, predstavi svojo evropsko hči Emelin.

Svatje se odpravijo proti kolibi, kjer se bo slavje nadaljevalo.

Emelin ostane še pri obredniku. Gospod je Anglež, a vseeno razume afriško govorico, v kateri se pogovarjata.

 »Si vesela za očeta?« jo vpraša, medtem ko pospravlja obredno mizo.

 »Vsekakor! Vesela sem, rada ga imam!«

 »Pa Nanu?«

 »Tudi. Nanu je dobra ženska. Vesela sem, da se je oče odločil zanjo, če se je že želel še enkrat poročiti.« Obrednik je pospravil in z Emelin še poklepetal na klopi ob obredni mizi.

 »Ti je všeč Afrika? Ali veš, zakaj Afriko kličejo »mama Afrika«?« vpraša gospod.

 »Vem,« ponosno prizna Emelin. Nato pojasni: »Tako je velika, da bi bila lahko mati vsem celinam.« Obrednik se nasmehne in jo potreplja po ramenu.

 »Vidim, da si pametna punca, ampak Afrika je drugačna in tvoje življenje ...«

 »Tudi to vem. Ba Zawadi se še vedno trudi za svobodo ljudstva v Beninu in mama opravlja nevarno delo …« Obrednik jo prekine.

»Emelin!« reče in jo pogleda globoko v oči.

»Ne gre se samo za politiko, tudi za tvoje življenje gre, za to, kako boš tukaj živela.«

 »Oprostite, gospod, toda ne razumem, kaj mi želite povedati.«

 »Tvoje življenje je tukaj v Afriki  v rokah drugih ljudi. Želim ti povedati, da se boš kmalu morala poročiti, veliko delati in imeti otroke. In glede obrezovanja ...«

 »Kaj? Poročiti? Pa saj še polnoletna nisem, še celo leto mi manjka. Kakšno obrezovanje? Prosim vas, da me ne strašite! Ničesar od tega ne bo. Dokončala bom šolo, se preselila v mesto in postala kriminalistka kot moja mati!« obupano in prestrašeno razloži Emelin.

Obrednik se nasmehne in odkima. Vstane, dekletu nameni iskren pogled in reče: »Žal mi je, Emelin, usode ne boš mogla spremeniti.«

Emelin oblijejo solze. Čuti se prevarano. Srce se ji para. Nobeden od staršev ji tega ni nikoli omenil. Rekla sta samo, da bo v Afriki varna. To je bilo vse, o čem sta spregovorila!

 »Počakajte, prosim! Kam greste? Prosim vas, vrnite se! Rada bi se še pogovarjala z vami!« hlipa Emelin in hiti za obrednikom. Obrednik sede v avto, ki je edini registriran, kar seveda pomeni, da gre v mesto. »Počakajte! Z vami grem, ne pustite me tukaj! Prosim, lepo prosim!« začne kričati dekle.

Obrednik sede v avto in se odpelje, za njim ostane le oblak prahu.

 Ob Emelin se pojavi oče Zawadi, ki prestrašeno sprašuje hčer, kaj se dogaja.

»Ira supat?« vpraša Zawadi. V prevodu to pomeni, če je v redu.

 »V redu? Kako bi lahko bila v redu? Odidi, prosim, odidi, vsi odidite! Pustite me, nobenega ne želim več videti! Lagala sta mi. Z materjo sta mi lagala! Grozna starša imam! Tega si nisem nikoli mislila, nikoli!« zabrusi očetu in odteče proč. Zawadi se ne poda za njo, saj mu je očitno vse jasno. Zavedal se je, da njegova hči odrašča, da je zvedela stvari, ki so ji bile vse do zdaj prikrite. Huduje se na obrednika, a obenem upa, da mu bo Emelin oprostila.

 

Ljudje se zabavajo in veselijo na pogostitvi zakoncev, Zawadi pa obupano sedi in čaka Emelin, ki jo pogreša že nekaj ur. Emelin pa sedi na skali ob reki in še vedno jo oblivajo solze žalosti. Neznansko močno si želi vrnitve v Evropo, spet si želi, da bi bila pri družini svoje matere, pri evropski babici in dedku, pri teti in stricu. Tam ni bila nikoli v nevarnosti, tam ji nikoli ni bilo dolgčas. Pisala je pesmi, se učila, crkljala sosedove mačke. Če so bili doma vsi, so se veliko pogovarjali, smejali, skupaj pospravljali, kuhali in igrali družabne igre. Emelin je bila zelo dobra v šahu, ki ga tukaj ne igrajo. Niti ena njihova igra ni primerljiva s šahom. Afrika se ji naenkrat zdi osamljena.

Pošteno lakoto je že čutila, ko se je odpravila nazaj v vas, saj ji drugega ni preostalo. Sledila je svojim stopinjam na poti do reke. Ponovno jo je spremljala njena pesem:

»Hodim, hodim po Beninu,

sprašujem se, kdaj bo to minilo.

Pogrešam vonj Evrope,

v mislih čutim kanček zmote.

Solz zatreti se ne da,

čeprav oziram se vse do neba.

Moje srce krvavi,

moja bolečina se krepi.«

 

 »Emelin je tukaj! Vse je v redu. Z njo je vse v redu!« je zakričala Xolani in ji tekla nasproti.

Oče Zawadi si je oddahnil in se počasi približal hčeri. Dekle je ponižno stalo in razočarano strmelo v očeta, ki si je oddahnil in se ji tolažilno nasmehnil.

»Jameer!« reče Zawadi in prime hčerino roko. Opravičil se ji je.

 »Oleng,« reče Emelin, kar je pomenilo, da je v redu.

Z očetom se objameta, čeprav tega prikrivanja ne bo pozabila. Mislila je, da sta ji oče in mati povedala vse, a očitno se je motila. Ker je dobra punca in ker so jo tako vzgojili, je seveda lastnemu očetu oprostila in se poskusila vesti tako, kot da se ni nič zgodilo. Ni želela pokvariti čudovitega vzdušja, ki ga je naredila poroka. Vsi so plesali in prepevali. V tistem trenutku se je počutila kot doma v Evropi. »Zelo sem lačna,« pove očetu, ki ji prav hitro prinese mesno omako s koščki avokada in krompirjem.

Xolana samo opazuje, s kakšnim apetitom je, medtem se ji veselo nasmiha.

Vse dokler Emelin ne izprazni krožnika, sta bili popolnoma tiho.

 »Zdaj sem se pa res pošteno najedla!« prizna dekle.

 »Dobra je naša hrana! Emelin, kakšna je pa hrana v Evropi? Zanima me, če se kaj razlikuje od naše hrane. Kaj jeste pri vas?« zanima Xolano.

   

Emelin pomisli, kaj naj ji reče, saj ji ne more govoriti o razkošni hrani, ki ji ni konca, in o ljudeh, ki hrane ne znajo ceniti. Prav tako ji ne more povedati, da v Evropi mečejo hrano v smetnjake. Le kako bi ji opisala naše hladilnike in zamrzovalne skrinje, pa shrambe in kleti z vso hrano, ki se kopiči in ni strahu, da bi je zmanjkalo?! Naj ji pove, da ljudje dostikrat ne vedo, kaj bi izbrali za obrok – kakšen kruh, kakšen namaz, kakšno juho, prilogo, meso, kaj bi za sladico, katero pijačo? Res je, v Evropi je ljudem predobro. Vsak bi si enkrat moral izkusiti življenje v Afriki – pa ne v mestih, kjer so tovarne, delo in zaslužek, ampak na vasi, med revnim ljudstvom, ki jih pestijo lakota, bolezni, pomanjkanje rodovitne prsti, kjer bi lahko pridelali hrano za golo preživetje.

»V Evropi je hrana podobna, le pripravlja se na drugačne načine,« odgovori Emelin.

 »Želim si, da bi nekoč lahko odpotovala v Evropo. Je tam veliko živali?«

 »Zelo veliko, vendar so drugačne kot tukaj v Afriki.«

 »Ali so tudi v Evropi tako velike hiše?« vpraša Xolani.

Emelin za trenutek obstane, na vprašanje ne odgovori. Dobro se zaveda, da Afričani sploh ne vedo, kakšne so evropske živali, hiše in hrana. O tem ne bo govorila.

 »Afrika je mnogo lepša,« odgovori Emelin.

S pogledom se vrne na ljudi, ki še vedno veselo plešejo in poskakujejo ob ritmu glasbil. Tudi Emelin in Xolani se zabavata. Veselijo se še pozno v noč.

 

ŠOLA – 3. del

 

Minili so trije meseci Emelininega življenja v Afriki. Po vseh spoznanjih, ki jih je dojela v prvih tednih, se je pomirila in zbrala pogum za novo življenje. Po očetovi poroki ji je čas začel minevati hitreje. Nekaj dni po velikem dogodku se je skupaj z Nanu in očetom preselila nazaj v svojo prvotno kolibo na jugu. Od Xolani se je zelo težko poslovila, a v upanju, da se bosta videvali vsaj enkrat na mesec. Dela je bilo ves čas veliko, zato se ni imela časa dolgočasiti ali poležavati v kolibi. Njeno telo je postalo veliko bolj čvrsto in močno, tako da brez težav prinaša polne posode vode iz reke. Ob dneh, ko imajo Afričani molitve, Emelin v roke vzame zvezke in knjige ter se za nekaj dni odpravi v šolo. Tam živi pri svoji materi v veliki betonski hiši s pravimi steklenimi okni in zavesami. Ima tudi mizo ter stol, kjer se lahko uči, in čisto pravo lepilo, s katerim lepi raztrgane platnice zvezkov. In danes je prišel dan, ko bo že tretjič odšla k svoji preljubi materi.

 

»Ba Zawadi, odhajam! Arshad je že tukaj,« reče Emelin.

Na sebi ima povsem novo obleko, ki jo je dobila po pošti. Njena stric in teta ji iz Evrope večkrat pošljeta kakšno oblačilo. Tudi prijateljice niso pozabile nanjo. Pred nekaj tedni je dobila sliko, ki so jo posnele pred dobrim letom na smučišču v Franciji. Ko si je dekle ogledovalo sliko, je čisto pozabilo, da je sedaj v Evropi zima in da je temperatura v minusu. Tukaj je najnižja temperatura ob dežju, in to je dobrih 21 stopinj.

 »Dobro, lepo se imej in pozdravi mater!« pripomni oče Zawadi.

Emelin se s culo na hrbtu odpravi do Arshadove kolibe, kjer počakata na avtomobil, na terensko vozilo, s katerim se brez težav lahko peljejo po blatnih poteh.

 »Se veseliš šole?« vpraša Arshad.

V treh mesecih sta Emelin in Arshad postala zelo dobra prijatelja. Skupaj sta skoraj vse dneve, razen, kadar ima Arshad opravila v vlogi zdravilca. Njegov oče se nikakor ne strinja, da se druži z Emelin, a se nobeden od njiju ne zmeni za to. Ob deževnih dneh se skupaj kopata v reki ali pa se podita za divjimi živalmi. »Sidai!« odgovori Emelin, kar pomeni, da se zelo veseli.

V tistem trenutku se iz vročinske megle prikaže avtomobil, ki je brez strehe. Arshad prime dekle za roko in ji pomaga v vozilo, v katerem že sedi nekaj ljudi, ki so prav tako namenjeni v mesto. V tišini ostaneta tako dobro uro, dokler se pred njimi ne prikaže veliko mesto.

 »Kmalu bom izstopil,« pove Arshad.

Fant namreč ne obiskuje enake šole kot Emelin. Drug od drugega sta oddaljena dobrih deset kilometrov. »Se vidiva čez štiri dni, prav?«

 »Pogrešala te bom!«

 »Jaz bom pogrešal tebe!« Poljubita se na lica.

 »Ole Sere, Emelin.« »Adijo, Emelin.«

 »Ole Sere, Arshad!« »Adijo, Arshad.«

Tako ostane dekle samo. Obrača se nazaj in si ogleduje njegovo visoko postavo, ki se vedno bolj oddaljuje. Ljudje v avtomobilu si kot vedno ogledujejo njeno barvo kože, na kar se je Emelin že popolnoma navadila. V tem trenutku bi si najbolj želela steči nazaj k Arshadu, ga še enkrat objeti in mu povedati, kako rada ga ima. Še sama ne ve, da to prijateljstvo ni več samo prijateljstvo, a o ljubezni ne ve ničesar.

 

Po nekaj minutah iz avtomobila izstopi tudi ona. Presrečna, da bo lahko spet videla mamo, teče po ulici do materinega stanovanja. Trikrat potrka po vratih in čaka.

 »Emelin?«

 »Da, mati! Jaz sem!«

Mati odpre vrata in vsa vesela objame hčer

 »Končno si spet tukaj! Pravkar pečem piškote. Mi boš pomagala?«

 »Seveda! Z veseljem!«

Emelin odloži stvari ob svoji sobi. Z mamo se odpravita v kuhinjo, kjer ob predalniku za krožnike stoji majhna pečica. Ta pečica in prijetne vonjave ob pečenju peciva jo odpeljejo nazaj v Evropo, ko so pekli božične piškotke in prepevali pesmi.

 »Čez dober mesec je božič? Torej je zima?« presenečeno razmišlja Emelin in se ozira skozi okno.

 »Ja, res je. Z leti se boš privadila. Še sploh veš, kako je čutiti mraz?« Emelin odkima.

 »Tudi jaz ne! Ampak kot sem rekla, saj se bova privadili.«

Dekle previdno sede na okensko polico, ki je zelo krhka in zgleda, kot da bo vsak trenutek odpadla. »Mati, ali tebi res ni dolgčas? Ko ne delaš, si v tej luknji, in kadar nisi tukaj, spet delaš.«

 »Kaj pa vem, pa saj nisem nikoli brez dela. Ne vem, kaj je to dolgčas!« pove mati.

 »Tudi meni ni dolgčas. Če sem brez dela, mi pa Arshad krajša čas. Ampak kadar ga ni, bi najraje umrla.« »Vidim, da ti Arshad veliko pomeni!« se zasmeje mati in odpre pečico, iz katere zadiši po cimetovih piškotih.

 »Ali bova Arshada nekoč odpeljali v Evropo? Želim, da spozna mojo državo.«

 »Emelin, povedala sem ti že velikokrat, da Evrope več ne boš videla. Misliš, da se bi Arshad počutil dobro, ko bi videl, v kakšnem razkošju živijo ljudje v Evropi?«

 »Prav imaš, morala bi prej misliti,« reče Emelin in mami iz rok vzame piškot.

 »Torej? So dobri? Imajo okus po Evropi?«

 »Mmm, izvrstni so. Lahko še enega?«

In tako mati in hči preživita ostanek večera. Ob čaju in piškotih na mizi se pogovarjata in spominjata časa, ko sta še bili v Evropi.

 

Emelin se pripravi za spanje. Splakne si obraz in si z vlažno krpo umije telo. Obleče se v dišečo bombažno majico z vonjem po sivki, ki jo je oprala, preden je pred dobrima dvema tednoma odšla od tukaj. V njeni sobi gori majhna lučka, ki osvetli prostor. Dekle se skobaca na posteljo in se pokrije s svilenim pregrinjalom.

 »Lepo spi!« ji pride zaželet mati. Poljubi jo na lica.

 »Hvala, mati. Tudi tebi lahko noč,« odgovori.

Mati jo poboža po laseh ter se odpravi proti izhodu.

 »Mati!« jo ustavi nežen glas.

 »Želiš?« se mati spet obrne k Emelin.

 »Ali veš, kako priti do Arshadovega naselja?«

 »Dovolj o Arshadu. Lahko noč, Emelin!«

Mati ugasne luči, v stanovanju nastaneta popolna tema in tišina. Emelin se na postelji zvije v klobčič in svojo molitev nameni Arshadu in sorodnikom v Evropi. Z mislijo nanje tudi zaspi.

 

Emelin se zbudi, vstane ter takoj postelje posteljo. Jutro je še nekoliko sveže. Mati že pripravlja zajtrk v kuhinji.

 »Dobro jutro!« pozdravi hči.

 »Dobro jutro! Kako si spala?«

 »Zelo dobro!« odgovori Emelin.

Preden sede za mizo, se pogleda v majhno ogledalo in si popravi razmršene lase, ki so iz leta v leto bolj skodrani. Rahlo se poboža po obrazu ter ogledalo odloži nazaj na polico.

 »Avokado, sveže mleko in kruh!« reče mati ter na mizo položi zajtrk.

 »Spet bom dobro napolnila trebuh!« reče in že naredi požirek kozjega mleka.

 »Čeprav se mi malce mudi, te pospremim do šole,« reče mati in seže po narezanem avokadu.

 »Je že v redu. Ni potrebno, bom šla sama.«

 »Gospe Halim povej, da bom šolnino poravnala malce prej.

Gospa Halim je Emelinina paznica. V Afriki ni profesorjev, temveč jih imenujejo pazniki. Glede pravil na šolah so zelo strogi in zahtevajo red ter disciplino takoj, ko oseba vstopi v ustanovo. Dekleta morajo imeti spete lase, bele srajce ter temnejša krila. Obutev ni tako pomembna. Pri moških je ravno obratno. Ne smejo kazati prstov na nogah, zato nosijo zaprte sandale ali navadne čevlje, če si jih lahko privoščijo. »Bom jaz pospravila. Pojdi se pripravit!« je rekla mati, ko je videla, da je Emelin začela pospravljati svoj krožnik.

Odšla je v sobo in se oblekla v šolska oblačila, zvezke je zložila v torbo iz blaga ter si spela lase. Pri tem ji je pomagala mati.

 »Mislim, da sem pripravljena!«

»Seveda. Čudovita si. Bodi pridna v šoli!«

 »Mati, nisem več otrok. Vem, kaj delam,« je Emelin popravila mater.

 »Res je, ampak zame si še vedno majhna punčka. No, sedaj pa pojdi, da ne boš pozna.«

 »Prav! Zbogom, mati!«

 

Šola ni bila tako daleč, zato je Emelin hodila počasi in si medtem prepevala svojo pesem:

»Hodim, hodim po Beninu,

sprašujem se, kdaj bo to minilo.

Pogrešam vonj Evrope,

v mislih čutim kanček zmote.

Solz zatreti se ne da,

oziram se vse do neba.

Moje noge krvavijo,

bolečine se krepijo.

Arshad, povej mi, kje si zdaj,

zares pogrešam skupni raj.

Zakaj ne vidim v prihodnost?

Raje videla bi spet sodobnost.«

 

Kmalu je prišla do šole »Akademi Wetenskap« (Akademija znanosti). Popravila si je lase, si poravnala krilo in srajco, globoko vdihnila in popolnoma sproščeno vstopila v stavbo, kjer je ob vhodu že stal paznik. »Goeie dag!« »Dober dan!«

Tukaj je morala uporabljati slovnično pravilne afriške besede, kar ji je delalo malo težav. Čisto se je navadila na neke vrste narečne besede, ki jih uporabljajo v pokrajini Borgou. Tako je pozdravljala vse paznike, dokler ni prišla do učilnice. To ni bila ravno učilnica, saj ni imela vrat niti oken. Bilo je le sedem majhnih lukenj, skozi katere je prihajal zrak. Sicer so v samem prostoru bile mize in tudi klopi, a nekaj ljudi je moralo sedeti na tleh. Emelin tega ni rada gledala, zato je vedno odstopila svoj prostor in sama sedla na hladna kamnita tla. Ko je v prostor vstopila gospa Halim, so vsi vstali. »Goeie dag, Mev Halim!« »Dober dan, gospa Halim!«

Nato so lahko sedli. Prvi del pouka je trajal dve uri skupaj. Imeli so matematiko, računali z algebrskimi ulomki, kasneje pa prešli na geometrijo. Odmor je bil dolg eno uro. Medtem so se morali preseliti na travnik ob stavbi, kjer so imeli telovadbo. Igrali so kriket ter nogomet z napol prazno žogo. Razgibavanju je spet sledil pouk, zadnja ura pa je bila namenjena druženju. V Afriki so ljudje zelo dobrega srca in prijazni, zato veliko namenijo medsebojnemu sporazumevanju. Emelin se je pogovarjala z dvema mlajšima dekletoma, ki ju je zanimalo, kako je prišla v Afriko. Emelin je povedala celotno zgodbo.

 

Ko je prišla nazaj v stanovanje, matere še ni bilo doma. Preoblekla se je, da ne bi umazala šolskih oblačil, saj jih mora jutri ponovno obleči, in začela pripravljati kosilo.  Medtem ko je pripravljala jed, je razmišljala o Arshadu in se spraševala, ali tudi on misli nanjo.

 »Doma sem!« se je oglasila mati, ko je vstopila v stanovanje.

 »Odlično! Kosilo je pripravljeno!«

Sedli sta za mizo, kosilo je bilo skromno. Koruzni zdrob, nekoliko bolj redek, zraven pa krompir in nasekljan paradižnik. Za posladek piškoti, materi pa je skuhala še kavo, medtem pa pospravila posodo. »Emelin, nekaj se morava pogovoriti.« Mati je bila videti resna.

»Želiš?«

 »Do sedaj si živela pri očetu, ker je pač tak zakon v Afriki, da otrok vedno ostane pri očetu. Ampak ker imam takšno službo, sem na urad poslala prošnjo, da se o tem odločiš sama. Kmalu boš postala popolnoma samostojna in zato je odločitev tvoja,« je povedala mati.

 »To pomeni, da lahko od zdaj živim pri tebi? Kaj pa Ba Zawadi?«

 »Oče bo to sprejel, tako kot sem jaz. Govorila sva in naj te ne skrbi za očeta. Ob

iščeš ga lahko, kadar želiš.« Emelin si je tako močno želela reči, da bo ostala. Tudi življenje tukaj bi bilo veliko lažje, pa še redno bi lahko hodila v šolo, ampak takoj je pomislila na Arshada.

 »Ne morem ostati tukaj,« je dejala.

 »Oprosti?« je bila začudena mati.

 »Na Ba Zawadija ter Nanu sem se zelo navezala, pa tudi Arshada bi pogrešala. Res sva dobra prijatelja,« je iskreno povedala hči.

 »Ne bom te silila, ampak takega odgovora nisem pričakovala. Veliko sem naredila, da bi ti lahko imela boljše pogoje za življenje. Ti pa začneš spet omenjati tega Arshada,« je postala besna mati.

 »Arshad je moj najboljši prijatelj. Razumi me, prosim!«

 »Očitno ti on pomeni več kot mati!«

 »O tem ne bom govorila. Dobro veš, da mi je veliko pomagal, in preprosto povedano, rada ga imam!« je postajala glasna Emelin.

 »Umiri svoj ton glasu, z materjo se pogovarjaš! In v bodoče, Arshada mi ne omenjaj več!« Mati je zgrabila skodelico s kavo in jezna odšla v drugo sobo.

 »Naredi šolo, šola je na prvem mestu, ljubezen naj počaka!« je čez nekaj trenutkov zavpila.

Emelin je tiho obstala. Tako kot kapljica dežja na oknu, ki ne more spolzeti, pa čeprav piha veter in je pritisk vse močnejši. V mislih je ponavljala besedo – ljubezen, ljubezen …

 »Mati, ali sem mar zaljubljena?« je še enkrat ponovila vprašanje.

Mati je spet prišla v kuhinjo, pomirjena se je naslonila na steno.

 »Zaljubljena, preveč zaljubljena, preveč!« se je nasmehnila hčeri.

 »Ali je to slabo? Ali ne bi smela biti zaljubljena? Lahko to tudi boli? Kaj naj storim, mati? Res imam rada Arshada.« Mati jo je prekinila, jo prijela za ramena in se ji zazrla globoko v oči ter dejala: »Prišel je čas, ko boš sama odločala. Prepričati se moraš, ali je ljubezen prava, drugače lahko res boli.«

»Kako pa to izvem? Kje naj dobim odgovor? Naj vprašam Arshada?«

 »Oh, tepka! Ne morem verjeti, da jih imaš sedemnajst, pa si tako nevešča o tem,« se je nasmehnila mati in dregnila hčer.

 »Bi mi pa prej povedala o teh zadevah ...«

 »Saj bi ti, ampak me nisi hotela poslušati. Bila si preveč igriva in poskočna. Vidi se, da se ti po telesu pretaka afriška kri,« je povedala mati.

 »Torej, kako naj vem, da je ljubezen prava?« je bila vse bolj nestrpna Emelin.

 »Vidi se že s pogledom, z dotikom in načinom pogovarjanja.«

 »Na to nisem bila nikoli pozorna,« z razočaranjem pove Emelin.

 »Saj v tem ni nič narobe! Lepo je, če stvari tečejo počasi. Sama boš spoznala, če je naklonjenost do Arshada tudi ljubezen, če je ljubezen obojestranska, če tudi Arshad čuti, tako kot čutiš ti.«

 »Dobro, če že praviš tako.«

 »Sedaj pa bi lahko naredila nalogo, jaz pa imam še opravek v mestu,« predlaga mati.

Emelin samo prikima in se odpravi v svojo sobo. Iz torbe potegne zvezek ter pisalo in sede na posteljo.

Ne more delati, njene misli so pri Arshadu. Mogoče je res zaljubljena, ampak še sama ne ve, kam bi jo ta ljubezen lahko pripeljala. Arshada silno pogreša, želi se le pogovarjati z njim, želi biti ob njem. Obriše si solze, ki so napolnile njene oči, čeprav ne želi jokati. »Afriška dekleta ne smejo jokati,« ji je velikokrat govoril oče. Odloči se, da bo to željo pustila rasti, da se razvije, da se opre nanjo in jo pusti čakati do naslednjega snidenja z Arhsadom. Ko se pomiri, dokonča naloge.

 

V kuhinji zaropota stol. Mati je doma in začela je pripravljati večerjo. Emelin pospravi šolske stvari in pripravi torbo za naslednji dan. Materi se pridruži v kuhinji.

 »Kje si bila?« jo vpraša hči.

 »V trgovini. Tam sem prosila tudi za telefon in poklicala v Evropo.«

 »Zakaj nisem smela zraven? Rada bi spet slišala ljube glasove!« potarna Emelin.

 »Vem, ampak mislim, da je za to še čas. Stric in teta sta dobila novo službo, zelo sta zaposlena, veliko imata obveznosti,« pove mati.

 »Misliš, da me ne bi imela časa pozdraviti?« obstane Emelin.

 »Emelin, pogovori v Evropo niso poceni. Ko boš zaslužila in imela svoj denar, boš lahko z njim ravnala po svoje. Sicer pa dobiš včasih denar tudi od strica in tete, bi ju pa ti kdaj poklicala,« zamrmra mati in hčeri v roke potisne listek, na katerem je telefonska številka.

»Hvala,« iskreno reče Emelin.

»Naredila bom narastek. Čez slabo uro bo pečen. Si zelo lačna?«

»Ne, lahko potrpim.«

»Ta čas mi lahko poveš kaj zanimivega,« predlaga mati.

»Rada bi šla k Arshadu.«

»Spet smo tukaj,« zavzdihne mati.

»Ja, pa kaj,« pobledi Emelin.

Vidi, da mati ni preveč vesela, kadar se pogovarjata o Arshadu, zato popolnoma spremeni temo.

 »Misliš, da mi je življenje v Afriki usojeno?« vpraša Emelin.

»Mar ni tvoj oče Afričan?«

»Seveda je.«

»Torej, ne sprašuj bedarij, Emelin!« nejevoljno pripomni mati in nadaljuje s pripravo narastka.

 »Zakaj se nikoli ne želiš pogovarjati z mano?« vpraša hči in se obupano nasloni na rob stola.

»Da se ne pogovarjam? Ali sem mar ves čas tiho, odkar si tukaj?«

»Saj se ... Ampak nikoli ne poveš mnenja, govoriš: ti veš, ti boš, dovolj si stara ...«

»Emelin, kaj ti je? Kaj je s tabo? Dovolj!«

Materi na tla pade lonec. Začne preklinjati po francosko in hči napodi iz kuhinje. Obupana sede na stol in začne glasno jokati. Hoče, da bi se vse skupaj nehalo. Za trenutek si zaželi, da ne bi bila na tem svetu ne ona in ne njena hči. Emelin se odpravi pred stavbo, v kateri živita z mamo, in sede na staro leseno stopnišče ob vhodu ter se nasloni na majavo ograjo.

»Goeie dag,« jo pozdravi neka gospa.

Emelin se pomakne na stran stopnišča in gospe poda prostor.

»Ek weet?« vpraša gospa in se ustavi pred dekletom. Gospa jo vpraša, če se poznata. Emelin šele zdaj, ko gospo pogleda v obraz, opazi, da je tudi ta ženska belka.

»Nie,« odgovori oz. zanika.

»Kaj počneš tukaj?« vpraša gospa.

»Pri materi sem, vendar ni dobre volje, zato bom do večerje počakala tukaj.«

»Saj se že vendar mrači. Prideš k meni?« vljudno in prijazno vpraša gospa.

»Oprostite, vendar vas ne poznam.«

»Emelin si, kajne?«

»Kako vendar poznate moje ime?« začudeno vpraša dekle.

»Poznam tvojo mamo. Večkrat se obiščeva,« povzame gospa in stopi stopnico višje.

»Ampak na začetku ste me vprašali ...«

»Pridi k meni, temno je,« gospa prekine Emelin in ji poda prijazen nasmešek.

Dekle ji sledi do vrat, ki so nasproti materinega stanovanja. Ko vstopi v sobo, vidi, da ima gospa le eno sobo, v kateri je postelja, torej je spalnica hkrati kuhinja in obratno.

»Sedi, skuhala bom čaj,« prijazno reče gospa in se ljubeče smehlja.

»Hvala, čeprav še vedno ne vem ničesar o vas ...«

Gospa pripravi skodelici za čaj, nato pa sede k Emelin in si popravi čudovite lase, dolge in temne.

»Sem Zahra,« se predstavi, kar po afriško pomeni lepa, sijoča.

»Pred davnimi leti sem živela v Evropi,« nadaljuje Zahra.

»Počakajte! Pravite, da ste iz Evrope?« kar v svojem jeziku vpraša Emelin.

Gospa je tiho. Očitno ne pozna francoskega jezika ali pa je iz katere od drugih držav.

»Afričanka sem. Evropo sem zapustila zaradi svojega moža. Takrat me je družina zasovražila. Odšla sem brez slovesa in se nikoli več vrnila. Tukaj sem si spremenila ime in se popolnoma predala afriški kulturi. Imam pet otrok, ki živijo pri očetu s svojimi drugimi sestrami in brati,« izdavi Zahra ter si oddahne. Njen glas je bil poln otožnosti. Čutilo se je, da je to želela nekomu povedati.

»Oprostite, zmedena sem. Kje je sedaj vaš mož?« vsa iz sebe vpraša Emelin.

»Preselil se je v Nigerijo z mojimi otroki, ko so bili stari komaj od pet do deset let. Sedem let jih že nisem videla. Najstarejša hči jih ima zdaj že sedemnajst!«

»Tudi jaz sem stara sedemnajst,« pove Emelin.

Zahra je postregla s čajem in nadaljevala s svojo zgodbo. Dekletu je opisala vse trenutke, ki jih obžaluje, in se ji obenem opravičila, da o tem govori ravno njej.

Emelin je zgodba segla do srca. V grlu se ji je naredil cmok, ki jo je tiščal, da je komaj spregovorila.

»Ne skrbite, z veseljem vas poslušam, čeprav je vaša zgodba prav zares žalostna,« iskreno pove Emelin.

»To je očitno moja usoda. Zaslužila sem si jo, enostavno povedano.«

»Gospa, ne govorite tega, dobra ženska ste. Mislim, da Afrika spremeni vse ljudi. Tukaj v Beninu sem postala veliko boljši in odgovornejši človek. Tudi drugi ljudje so me sprejeli, čeprav se še z nobenim nisem pogovarjala tako iskreno kot sedaj z vami.«

»Mlada si, tudi jaz sem bila stara toliko, ko sem prišla, vendar sem bila brez staršev. Poslušaj mater, ubogaj jo, drugače je Benin lahko pekel. Verjemi, veliko sem že skusila v življenju,« strogo in resno pove Zahra. Njen glas je bil v tistem trenutku kot rezilo noža.

Emelin pokima ter vstane.

»Hvala za čaj. Sedaj pa moram iti, da ne bo mati še bolj jezna,« pove v opravičilo.

»Veselilo me je, Emelin.« Zahra ji ponudi roko v slovo.

»Tudi mene.«

»Če kdaj ne boš vedela, kaj početi, pridi k meni. Vedno ti bom na voljo.«

»Hvala, gospa, zelo ste prijazni!«

»Kliči me Zahra. Dobro dekle si, Emelin, naj tako ostane,« prepričano pove gospa.

Emelin se še enkrat zahvali, nato pa s polno glavo vprašanj in misli oddirja v materino stanovanje.

 

Po večerji, ko z materjo pospravita posodo in počistita ostale predele stanovanja, ponovno sedeta za mizo. Emelin pove, kje je bila in kaj je slišala od prijazne gospe Zahre.

»Torej si bila ves čas pri Zahri?« se še enkrat prepriča mati.

»Ja,« pritrdi.

»Povem ti, da sem vesela, da si navezala stik s to gospo,« se zasmeje mati.

»Tudi jaz! Zahra je tako dobra in njena zgodba mi je segla globoko do srca in na koncu mi je rekla, naj te poslušam in ubogam, saj je Benin lahko pravi pekel. Mati, oprosti, oprosti za prej ...«

»No, se kar strinjam, čeprav ne vem točno, kaj je hotela povedati s peklom.« Mati za kratek čas obmolkne, nato pa nadaljuje: »Saj je vseeno. Pojdi se umit, pa lepo spat, tudi jaz sem zelo utrujena. Lahko noč!« se poslovi mati in se napoti v svojo spalnico. Emelin se hitro pripravi za spanje. Imela je zanimiv dan in prav zares se veseli naslednjega dne.

 

Emelin se je zjutraj zbudila veliko hitreje kot mati. Stopila je k oknu in pomislila, da se jutri ponovno sreča z Arshadom in Ba Zawadijem. Medtem ko je gledala, kako se za hiškami dviguje sonce, je puščala svojim mislim, da uhajajo iz tega prostora in se zgubijo tukaj, v Afriki. Z zaspanim, a dokaj veselim obrazom se je počasi splazila do kuhinje, kjer je sedla na stol. Glavo je položila na mizo in s prsti trkala po mizi ter ustvarjala melodije na različne skladbe.

 »Ne moreš spati, kajne?« Iz spalnice je prišla mati.

 »Res je ...«

 »Lahko bi še spala, saj se šele sonce prebuja.«

 »Ne morem spati, mati, zato sem prišla v kuhinjo,« razloži Emelin.

 »Kaj bi jedla?«

Emelin samo skomigne z rameni ter se nasloni na roko.

 »Kaj je narobe?« vljudno vpraša mati in obupano pogleda hči.

 »Nič. Nič ni narobe.«

 »Si prepričana?«

»Ne vem, zakaj bi bilo kaj narobe, samo spati ne morem,« nejevoljno odgovori Emelin.

»Verjetno obstaja razlog, da ne moreš spati, glede na to, da je še tako zgodnja ura.«

»Nič ni narobe, lahko greš nazaj spat.«

»Vzemi mleko, skuhaj si zdrob, jaz grem nazaj v posteljo.«

»Prav, hvala mati.«

Medtem ko je mama spala, je Emelin v miru pojedla svoj zajtrk ter počistila za seboj. Ura je bila komaj 5.30. V roke je vzela knjige in jih prebirala, dokler se ni zbudila mati.

»Tako! Sedaj pa sem spočita!« je bila prijazna mati, ko je prišla iz spalnice.

Emelin je bila še vedno bedne volje, zato materi ni podarila niti nasmeška.

»Prej bom šla v šolo. Malo se bom še sprehodila, nadihala svežega zraka, ne da bi se mi mudilo.«

»Prav, kakor želiš, Emelin,« prikima mati.

Dekle se hitro preobleče v šolsko uniformo in si ogrne jopo, saj se je ponoči temperatura malo spustila. Pripravi si torbo, se obuje, v roke vzame še košček ananasa, ki ga je narezala mati.

»Se vidiva!« reče Emelin in za seboj takoj zapre vrata.

Preden se napoti po stopnicah navzdol, pogleda, ali je gospa Zahra že budna. Očitno je, da še spi, saj so vrata zaklenjena in zavese zagrnjene. Počasi se napoti v šolo in medtem znova poje svojo pesem:

»Hodim, hodim po Beninu,

sprašujem se, kdaj bo to minilo.

Pogrešam vonj Evrope,

v mislih čutim kanček zmote.

Solz zatreti se ne da,

oziram se vse do neba.

Moje noge krvavijo,

bolečine se krepijo.

Arshad, povej mi, kje si zdaj,

zares pogrešam skupni raj.

Zakaj ne vidim v prihodnost?

Raje videla bi spet sodobnost.

Na nebu vidim spet letalo,

daj, da v Evropo bi me popeljalo.«

 

V šoli je pravočasno. Pouk ponovno vodi gospa Halim. Začnejo z matematiko in fiziko, kasneje pa gredo na šolski vrt, kjer spoznavajo različne afriške rastline. Naredijo nekaj poskusov, kakršne so v Evropi delali, ko so bili še manjši. Emelin se ob tem zabava, saj vse to že dobro pozna in tako pomaga tudi drugim učencem. Še manj težav ima pri umetnosti. Navajena je risati z ogljem, v bistvu z njim riše najraje. Gospa Halim in njena pomočnica sta na sredino postavili kip. Mladostniki so se okrog njega posedli in njihova naloga je skicirati realno osebo. Kip jim bi naj bil le v pomoč. V teh treh urah umetnosti so imeli nekaj minut prostih, da so lahko pojedli malico. To je bil košček avokada in kozje mleko. Emelin v želodcu ni bilo preveč dobro, zato je prosila, ali lahko gre domov. Gospa Halim je seveda dovolila, saj je bil pouk že skoraj pri koncu.

 

Emelin je prišla domov. Pripravljeno je že bilo kosilo, ki se ga ni niti dotaknila, saj ji je bilo zelo slabo.

»Domnevam, da ti ni bolje,« je dejala mati, ko je pojedla svoj obrok.

Emelin je pokimala. Ležala je, pokrita z debelo odejo, pa kljub temu jo je še zeblo.

»Mislim, da vem, zakaj nisem spala.«

»Ali ti je bilo že zjutraj slabo?«

»Ne, ni mi bilo slabo, čeprav se nisem počutila ravno najbolje.«

»Imaš ženske težave?«

»Ne, prejšnji teden se je že končalo.«

»Prav. Skuhala ti bom čaj, le počivaj,« je mati pomirila hčer.

Emelin je bila bleda in vse bolj se je začela potiti in drhteti. Vse bolj jo je zeblo.

»Pa saj to ne more biti res! Grozno si videti!« je tarnala mati in živčna hodila po kuhinji.

»Zebe me.«

»Vidim! Nimam več odej, vse imaš že na sebi!«

»Jutri moram v šolo mati, ozdravi me.«

»Emelin, k zdravniku morava!« je rekla mati.

»Ne, prosim, ne! Sovražim zdravnike, prosim, ne!« je moledovala Emelin.

»Ne moreva več čakati. Boš lahko hodila? Skoraj dva kilometra imava do zdravnika?« je zaskrbljeno vprašala mati.

»Ne, nikamor ne grem.«

»Bi rada ozdravela?«
»Saj nisem bolna!«

»Ne mislim se prerekati, Emelin! Vstani, greva!«

»Malo bom zaspala, mogoče bo čez uro bolje! Prosim, samo malo bi zaspala!«

Mati je popustila. Čakala je natanko eno uro in nič več. Ta čas je Emelin trdno zaspala, a njeno stanje se ni spremenilo. Še vedno se je tresla, zeblo jo je. Mati jo je zavila v volnena oblačila, čeprav je bilo zunaj prijetno toplo. Gospa Zahra je pomagala pospremiti Emelin v bolnišnico. Dekle se medtem skoraj ni zavedalo, kje je in kako hodi. Bila je kot v sanjah, mati in gospa Zahra pa sta jo komaj privlekli do bolnišnice.

Obupana mati in gospa Zahra čakata v stari čakalnici že dobri dve uri. Očitno je moralo biti nekaj resno narobe. V tistem trenutku postane hudo pri srcu tudi materi. Očetu bi morala povedati, da hčere jutri ne bo domov. Kaj si bo mislil? Da sta odpotovali v Evropo? Naredil bo cel cirkus! Ne prenese, da svoje hčere ne vidi več dni. Počuti se, kot da manjka delček v njem.

»Mev! Mev!« »Gospa! Gospa!« kliče eden od zdravnikov. Mati se takoj zdrami.

»Želite?« poskuša povedati v afriškem jeziku.

»Stanje vaše hčere je stabilno, mrzlica jo daje, poskrbeli bomo zanjo.«

Ker mati vseh besed ni natančno razumela, ji pri tem pomaga gospa Zahra.

»Ali jo lahko gospa vidi? Njena mati je,« vpraša Zahra.

»Seveda, soba 16. Lahko vprašam za ime in priimek?«

»Edmee Pierre Qaahar,« se predstavi mati.

Z očmi že nestrpno išče sobo, v kateri leži njena hči. Zdravnik ju napoti na drugo stran in za lesenimi vrati, v majhni ozki sobici, res leži Emelin. Oči ima zaprte in v žilo ji po plastični cevki teče zdravilo. Zahra počaka zunaj, vstopi lahko le mati, ki od daleč opazuje hčer. Ob njej je bolniška sestra. Popravlja ji vzglavnik.

»Bi skodelico čaja?« jo v afriškem jeziku vpraša sestra.

Emelin odkima in premakne glavo na drugo stran ter gleda naravnost skozi veliko stekleno okno.

Bolniška sestra vseeno pristavi čajnik na polico ob postelji.

»Potrebuješ tekočino?« jo je vprašala, v roke pa vzela krpo in jo namočila v vedro z vodo.

»Ničesar ne potrebujem,« je rekla Emelin in pogledala od strani.

Bolniška sestra je ožela krpo in jo želela položiti dekletu na čelo.

»Bom jaz, dovolite prosim,« je k postelji pristopila mati.

Emelin se je hitro obrnila, ker je prepoznala materin glas.

Matere je bila neznansko vesela, pa čeprav je komaj gledala in videti je bila resnično bolno ter še vedno jo je močno mrazilo, kljub temu da se je potila.

»Končno, mati! Greva domov!«

»Emelin, ljubica moja, danes še ne boš mogla domov.«

»Kaj? Ne, tukaj ne bom ostala! Nisem bolna, nisem bolna, le zebe me, zebe ...«

»Nehaj in se že enkrat zavedaj, kaj govoriš.«

»Kaj je sploh narobe z menoj? Ne bi smela zboleti, v Evropi so me cepili najmanj desetkrat!« je panično govorila Emelin.

»V redu, Emelin, pomiri se, nisi ti kriva. Mogoče je kriv zrak, mogoče je kriva sprememba. Mestni zrak je popolnoma drugačen od zraka v očetovi pokrajini. Niti enega samega dima iz kakšne tovarne ali avtomobila …«

»Mogoče imaš prav, ampak res si ne želim ostati tukaj,« milo gleda Emelin.

»Daj no, končaj že enkrat s tem. Daj si dopovedati, da taka ne moreš domov,« odločno reče mati.

Stopi na drugo stran velike lesene postelje in pokuka skozi okno. Zunaj je bilo videti nekaj belcev, turistov, ki so z velikim nasmehom hodili po ulicah. Materin obraz pa je bil otožen in resen.

»Kaj gledaš?« vpraša Emelin.

»Ah nič, spodaj so le neke trgovine.«

»Lahko pogledam?«

»Ne, bolje je, da počivaš, potem boš prej ozdravela.«

»Jutri moram k očetu,« pove Emelin in si na čelo položi mokro krpo.

»Mislim, da to ne bo mogoče.«
»Kako naj potem sporočim Ba-ju, da me ne bo? In Arshad, Arshad me bo čakal.«

»Ne vem, Emelin, ampak tokrat je tvoje zdravje bolj pomembno kot vse drugo.«

»Moram iti domov!« Bilo je prvič, da je Emelin omenila besedo dom v tej ogromni Afriki.

»Ne vem, Emelin, poskusila se bom pogovoriti z zdravniki. Zdaj spij čaj in vzemi zdravila, ki so pripravljena.«

Emelin je ubogala in v enem samem požirku zaužila obe tableti.

Zdravnica se je čez nekaj časa vrnila z izvidi: «Bolje je ... Ampak nisi še povsem zdrava,« je povedala.

»Ali bom lahko šla jutri domov k očetu?« je z navdušenjem vprašala Emelin.

»Bilo bi tvegano. To ne bi bila pametna odločitev.«

»Kako dolgo bom morala ostati tukaj?«

»Dokler ne ozdraviš. Sedaj pa dovolj, Emelin!« jezno odgovori mati in se besna nasloni na okensko polico.

Nekaj časa gleda v belo steno in strop ter potihoma tuhta. Emelin jo nepremično opazuje in zaradi mrzlice trza s koleni. Želi vstati, a kaj hitro ugotovi, da ni pri moči. Obsedi na robu postelje in se z rokami dvigne malce višje. Vidi le strehe stavb.

»Na kateri šoli je Arshad?« naenkrat vpraša mati.

Emelin začudeno pogleda mater ter ji pove naslov njegove šole.

»Zakaj te zanima?« A preden dobi odgovor, se mati obrne proti vratom.

»V dobrih dveh urah bom nazaj!« sliši mater, ki je že na hodniku.

»Počakaj! Ali greš k Arshadu? Mati! Mati! Počakaj!« Bila je prepozna.

Emelin je žalostno legla nazaj na posteljo in se obrnila proti oknu. Ko so ji sestre prinesle hrano, jo je zavrnila in se ponovno zatopila v strmenje puhastih oblakov. Čutila je, da bolezen odteka iz nje, vendar se je v hipu spet vse spremenilo. Kakor plimni val poplavi obalo, jo je spet oblila mrzlica. Začela se je tresti, tresti in hkrati zvijati zaradi močne bolečine v predelu trebuha.

»Boli, boli!« je kričala.

Pritekla je sestra in jo mirila, zdravnica je spet odredila infuzijo.

»Vse bo dobro,« ji je ves čas govorila ena od sester.

»Kaj če se bi mi to zgodilo v Borgou pri očetu?«

»Zato pa ostani tukaj in se dokončno pozdravi.«

»Mogoče veste, kam je odšla mati?« je vprašala Emelin, ko so sestre odhajale iz sobe.

»Ne, ničesar nam ni rekla.«

In ponovno je ostala sama. Čutila je bolečine, ampak kmalu spet veliko olajšanje, ko so zdravila začela delovati. Zaspala je.

Ko se je zbudila, je bila zunaj in v sobi trda tema. Še vedno se je počutila slabo. Zdelo se ji je, da jo boli vso telo, pa tudi žejna je bila.

»Žejna sem. Lahko prosim dobim nekaj za pit? je dejala bolj sama sebi, saj je bila vse okrog popolna tišina.

Po nekaj minutah se je na hodniku prižgala luč. V sobo je vstopila bolničarka s kozarcem v roki.

»Izvoli,« je dejala ter se napotila iz sobe.

»Počakajte, prosim, počakajte!«

»Želiš še kaj?« Bolničarka se je spet obrnila.

»Prav vse kosti me bolijo. Lahko dobim še kaj proti bolečinam?«

»Protibolečinske tablete imaš na mizi.«

»Ni jih več,« pove Emelin.

»Potem jih boš dobila zjutraj, sedaj pa zaspi.« Bolničarka je že želela zapreti vrata sobe.

»Zakaj jih ne morem dobiti sedaj? Zares močno me boli.«

»V Beninu si, takšna so pravila, nismo restavracija.«

BUM! Vrata so se zaprla in luč na hodniku se je kmalu ugasnila. Emelin od bolečin ni zaspala vse do jutranjih ur. Zdaj je vedela, da se je pravilno odločila, da ostane v bolnišnici, saj je po nekaj urah spet čutila olajšanje zaradi infuzije. Še vedno ji ni bilo jasno, kje je mati. Ali jo je obiskala, medtem ko je spala? Je odšla do Arshada? Ta vprašanja ji niso dala miru, vse dokler ni zares trdno zaspala.

 

POBEG – 4. DEL

 

Zbudila jo je hladna roka na obrazu in vonj, ki bi ga prepoznala kjerkoli. Počasi je odprla oči in močna svetloba jo je za trenutek oslepila. Kmalu pa je slika postajala vse bolj jasna in pred seboj je zagledala to, kar si je najbolj želela.

»Arshad! Ne morem verjeti!«

»Pssst!« je pokazal in ji zaprl usta.

Emelin je z vsemi močmi poskušala vstati, a ji ni uspelo. Kot da jo je nekaj zaviralo in ji dalo vedeti, da še z njo ni vse v redu.

»Kako sem te vesela! Kako si prišel? Kje je mati? Je bila pri tebi?« je hitela spraševati Emelin.

»Prosim, poslušaj! Tvoja mati ne ve, da sem tukaj.«

»Kaj? Ampak ...«

»Prišla je do mene in me prosila, če lahko tvojemu očetu povem, da te še nekaj časa ne bo, ker si bolna in ležiš v bolnišnici. Ko sem hotel izvedeti, v kateri bolnišnici si, mi tvoja mati ni hotela povedati. Pa vidiš, našel sem te. Taksistu, ki me je pripeljal, sem prodal dve porcelanasti skodeli. Nimam veliko časa, tudi tvoja mati bo jezna, če me vidi.«

Emelin ga je zaljubljeno gledala in vse bolj dojemala, kako rada ga ima. Močno je stisnila njegove črne roke in ga pobožala po obrazu.

»Ne morem verjeti, da si to naredil zame, da bi me videl.«

»Tvoje stanje je na srečo dobro, kar pomeni, da boš kmalu doma. Ampak ne v Borgou.«

»Kaj?« je začudeno pogledala Emelin in izbuljila oči.

»Tvoja mati mi je rekla, naj te ne pričakujem, saj bo tvoj dom pri njej. To mi je še bolj strlo srce.«

Emelin je po licu spolzela solza.

»Kaj je narobe?« je vprašal Arshad in ji obrisal solze.

»Obljubila mi je, da ne bom prisiljena živeti pri njej, da se lahko sama odločim, zdaj pa slišim drugače. Saj ne morem verjeti ...« je hlipala.

»Pogrešal te bom ...«

»Ne boš!« je odločno rekla Emelin ter se z vso silo vstala iz postelje.

»Kaj počneš? Počivati moraš!«

»Ne bom, Arshad, s teboj grem!«

»Si nora? Emilija, ti še nisi okrevala. Kaj če se ti stanje spet poslabša? Kriv bom, če te takšno pripeljem k očetu!«

»Ne bova šla k očetu, Arshad, lahko greva drugam,« je vsa v solzah govorila Emelin.

»Ne poznam te takšne in sanja se mi ne, kaj načrtuješ! Nikakor ne bom zapustil svoje družine samo zato, da bova skupaj! Rad te imam, zelo te imam rad. Kako bova živela, kje bova živela in kaj, če me nekoč zapustiš? Družina me nikoli ne bo sprejela nazaj!«

Emelin ga je obupano pogledala in prikimala.

»Sita sem takšnega življenja, laži in ukazov. Arshad, ti pa vedi, da te ne bom nikoli zapustila. Ti bi mene zapustil? Vidim, da si ostal brez besed. Ti bi se torej zlahka poročil s kakšno drugo žensko in to …«

»Emelin dovolj! Rad te imam, vendar mislim, da bi raje živela normalno življenje, da …«

»Oprosti, ampak to zame ni več normalno.«

Emelin je vzela culo in v njo zložila nekaj predmetov s polic v sobi bolnišnice.

»Nora si! Emelin, kaj vendar delaš? Počakaj ...«

Ni se zmenila za to. Vsa svoja oblačila, tudi tablete, je spravila v culo in jo skrila pod posteljo.

»Ob dvanajstih pobegnem. Oprosti mi, ne rabiš z menoj, a vedi, da te imam neizmerno in resnično rada. Zbogom, Arshad!«

Po licu so ji polzele solze velike žalosti in olajšanja, da bo poiskala svobodo za svojo dušo.

Arshad jo je le gledal in odkimaval.

»Ne morem te pustiti same.«

»Lahko. Pojdi in tvoje življenje naj spet teče po ustaljenem tiru.«

»Raje umrem! S teboj grem, Emelin, a vedi, da je to moja najslabša odločitev v življenju.«

»Potem ne pojdi, raje se vrni v Borgou k svoji družini. Prosim, ne delaj nekaj proti svoji volji, ne počni tega, kar si ne želiš!«

»Tam ne bi mogel več mirno spati. Sanjal bi te in se dneve in noči spraševal, kje si, kako je s teboj.«

»Arshad,« je rekla in mu padla v objem.

Stisnila ga je tako močno, da je bilo obema topleje kot v najhujši afriški vročini.

»Imam še nekaj denarja,« reče Arshad in roko potisne v žep.

»Emelin, zadnjič te vprašam. Ali si vendar raje ne bi premislila? Ali si res prepričana v pobeg?«

»Nikoli nisem bila bolj prepričana! Nikoli!« odločno pove.

Zvon je zapel, ura je bila dvanajst in bolničarke imajo malico.

»Čez eno uro pa je že čas obiskov, zato greva, Arshad!«

In res. Emelin je zbrala vse svoje moči, se prijela Arshada, ki je čez rame vrgel culo, in skupaj sta odšla proti izhodu, nato pa stekla po ulici in se pomešala v množici ljudi. Medtem ko sta hodila in se vedno bolj oddaljevala od bolnišnice, sta se spogledovala in se drug drugemu nasmihala.

»Zbogom, mati!« je zakričala Emelin.

Po licu so ji spolzele solze, solze žalosti, ki so izhajale iz srca. A v glavi je občutila svobodo in željo biti to, kar želi. Ni občutila krivde do matere in očeta, čeprav so se ji rahlo tresle roke.

 

»Arshad, kam greva?« je vprašala zadihana Emelin, ki mu je sledila neznano kam.

»Hodi, ujeti morava taksi,« pove Arshad in začne hoditi še hitreje. Emelin je popolnoma zmedena. Povleče jo v vozilo, ki hitro spelje.

»Kam greva, Arshad, kam se peljeva?«

»Na varno.«

»Povej!«

»Povedal sem ti, da na varno. Ti se samo pomiri,« odgovori Arshad, ki je bil videti popolnoma miren.

»Nisva se zmenila tako. Hočem odgovor. Rada bi vedela, kam greva. Saj si ne želiš, da skočim iz avtomobila?«

Arshad prime Emelin za roko in jo stisne k sebi.

»V Dongo greva.«

Donga je pokrajina, podobna Borgou, v kateri je živela Emelin s svojim očetom, le da v tej pokrajini ni večjih mest in skoraj celotna pokrajina je pokrita z gozdovi, katerih v Borgou niso vajeni.

»Na zahod Benina?«

»Tako je,« v narečnem afriškem jeziku pove Arshad.

»Je pokrajina drugačna kot v Borgou? Veš, v tej polovici leta sem se močno navezala na domačo pokrajino.«

»Emelin, tukaj boš vonjala Evropo. Se spomniš, ko si mi govorila, kako gozdnata je Evropa?«

»Seveda se spomnim,« potrdi Emelin in zapre oči.

Spomin je takoj odplaval nazaj, v čase, ko je živela v Evropi. Ponovno pomisli na to, kako zasnežen je njen kraj in kako mrzlo je tam. Strese jo.

»Si dobro?« zaskrbljeno vpraša Arshad.

»Včasih si želim nazaj, nazaj v Evropo.«

»Afrika je tvoj dom in ljudje tukaj ...« Emelin s prstom prekrije Arshadova usta.

»Tudi ti si moj dom, moj prijatelj,« reče in ga objame.

V trebuhu začuti podobno bolečino kot v bolnišnici, vendar ostane tiho, da ne bi prestrašila prijatelja.

Taksist pove, da so prispeli v Dongo in da ju bo odložil v najbližjem mestu. Arshad se zahvali in iz žepa potegne še nekaj denarja.

»Bo dovolj?« vpraša in stegne roko proti volanu, kjer sedi gospod. Ta prikima in vzame denar.

»Goeie dag,« reče taksist, ko izstopita. Zaželi jima lep dan, onadva pa se zahvalita.

 

Emelin se presrečna zavrti v krogu s culo v roki in navdušena zmaja z glavo.

»Zelenje! Čaščeno naj bo zelenje, ki ga v Borgou ni bilo!«

Ljudje strmijo vanjo in jo začudeno gledajo, tudi njena bela polt je zanimiva, saj tega niso navajeni.

»Emelin, ljudje te opazujejo,« pove Arshad in se prerine pred množico.

Dekle začne plesati tradicionalni afriški ples in ob tem prepeva njihovo pesem – pozna jo večina Afričanov. »Dans, mense, dans!« »Plešite, ljudje, plešite!«

Pridružijo se ji otroci in v naslednji minuti je ozračje veliko lepše in zabavnejše. Iz popolnega miru je Emelin gručo ljudi pripravila do tega, da plešejo. Arshad je stal pri miru in z iskrami v očeh opazoval prijateljico, ki je zabavala njegove ljudi, Afričane. Široko se je nasmihal in njegova črna koža je poudarila bele zobe, ki so bili videti kot biseri. Emelin se mu je smehljala in kljub vse močnejšim bolečinam poskušala ohranjati vesel obraz. Srečna je bila, da bo njeno bodoče življenje bivanje z Arshadom, a vseeno jo bodo določena dejstva še vedno spominjala na starše in življenje z njimi.

»Mislim, da bi morala poiskati prenočišče,« reče Arshad in povleče Emelin za roko.

»Ampak poglej, otroci še vedno plešejo!« Emelin s prstom pokaže nanje in jim zaploska.

»Waar jy gaan?« vpraša eden od otrok. Zanima ga, kam gre.

»S prijateljem morava poiskati prenočišče,« v afrikanščini odgovori Emelin.

»Wag!« »Počakajta!« zavpije deček in steče do ženske, ki sedi ob vodnjaku. Čez nekaj časa pokaže na njiju in pomaha, naj prideta bliže.

»To je moja mati. Vprašal sem jo, če lahko ostaneta pri nas, ampak za vaju ima nekaj vprašanj. Ne zaupa tujcem. Bi želela prespati pri nas? Prosim, prosim!« reče deček in prime Emelin za roko, ta pa se obrne k Arshadu.

»Mislim, da bi bila dobra izbira.«

»Ne vem, Emelin, ne pozabi, da zaenkrat še ne bova navezovala stika z ljudmi.«

»Daj no, Arshad, ostaniva, rada bi bila z dečkom. Poglej, kako je prijazen in naju vesel.« Deček jo je močno držal in ji poljubljal roko.

»Pogovoril se bom,« reče Arshad in stopi do ženske.

»Hvala,« mu zašepeta Emelin in z dečkom stopi nekaj metrov vstran.

»Wat is jou naam?« »Kako ti je ime?«

»Ek Borna.« »Sem Borna,« pove deček.

»Me veseli, Borna!« seveda v afrikanščini pove Emelin.

»Tudi mene! Zakaj si bela?«

»Takšna sem se rodila. Tudi moja mati je bela.«

Ob besedi mati dobi solzne oči, ki jih takoj obriše, in globoko vdihne.

»Kje pa je tvoja mati? Jaz vidim samo tega človeka,« pokaže deček na Arshada, ki se še vedno pogovarja z dečkovo materjo.

»V Borgou je, na vzhodu Benina.«

»A res? Nikoli še nisem bil tam. Od rojstva živim na zahodu.«

»No, mogoče boš imel kdaj priložnost videti tudi vzhod.«

Arshad se z nasmehom vrne do Emelin in jo prime za ramo.

»Lahko ostaneva!« Objameta se.

»Kaj je zanimalo gospo?«

»Le nekaj vprašanj glede tebe in tvoje barve polti je imela. Daj, stopi do nje,« predlaga Arshad.

Emelin se pomakne do gospe, ki se ji nemudoma nasmehne.

»Emelin si.«

»Res je. Prijatelj mi je povedal, da ste imeli nekaj vprašanj glede moje barve …« Gospa jo prekine.

»Oh, daj! Dobrodošla sta pri nas. Videla sem, da znaš plesati in peti, res si nas razveselila. Poglej, nekateri otroci še vedno plešejo!«

»Hvala, rada imam afriške otroke,« se iskreno zahvali Emelin.

»Borna še ni videl belke. Oprosti, ampak zelo si mu všeč,« se zasmeje gospa.

»Sem opazila in ne skrbite. Kot sem povedala, zares veliko čutim do teh otrok.«

Gospa pokima in vstane ter se tudi sama dotakne Emelin.

»Naša koliba stoji sedem kilometrov vstran.«

Emelin to ne preseneti, saj je navajena hoditi tako dolge poti. Ne bo pozabila, koliko je morala prehoditi, kadar sta z Nanu prenašale vodo v vas. Dela, ki jih je opravljala v Borgou, so ji podala močno in čvrsto telo.

»Poglej, sinovi prihajajo. Podali se bomo do doma.«

Pet visokih dečkov, že skoraj mož, je prihajalo nasproti.

»Kaj pa delajo tukaj vsak dan?« Emelin potihoma vpraša Arshada.

»V službi so. To je kot vojska.«

»Vojska?«

»Da zavarujejo svojo pokrajino.«

»Imate tudi vi vojsko?«

»Da. Naša vojska ni obvezna za vse. Jaz nisem šel v vojsko, ker sem zdravilec.«

Emelin pokima, kot da je vse popolnoma razumela. Borna z nasmehom na obrazu pričaka brate z razprtimi rokami. Objamejo se. Tega prizora ni mogoče opisati. Ljubezen in prijetno vzdušje se kar naenkrat razširi. Arshad položi roko na Emelinino ramo. »A ni lepo videti tega?« vpraša.

»Res je.«

Z roko ga poboža, pred njima pa se pojavi Borna.

»Sta poročena?«

Emelin se nasmehne in prijazno odkima.

»Nisva poročena, prijatelja sva,« razloži dečku.

»Lahko bi se poročila,« predlaga Borna.

Ničesar ne rečeta, le spogledata se in se nasmehneta drug drugemu. Bornova mati predstavi Emelin in Arshada svojim sinovom, ti pa ju lepo sprejmejo. Pove jim, da bosta to noč ostala pri njih. Ko se podajo na pot, se nekaj moških preusmeri v druge smeri, materi le pomahajo.

»Kam pa gredo?« vljudno vpraša Emelin.

»K svojim ženam.«

»Mladi so videti, pa so že poročeni?«

Arshad ji zapre usta in zašepeta, da preveč sprašuje. Mati pa pove, da s tem ni popolnoma nič narobe. Medtem ko pešačijo, večinoma po ravnem terenu, Emelin spet začuti močno bolečino. Ničesar ne naredi, le upočasni svoj tempo hoje.

»Kaj je narobe?« v afrikanščini vpraša eden od sinov.

Arshad, ki je hodil nekoliko spredaj ter komuniciral z ljudmi, se ustavi in počaka, da se skupina, s katero hodi Emelin, približa.

»Kaj ti je? Saj si vendar popolnoma bleda! Ti je slabo?« zaskrbljeno vpraša.

Emelin pokaže na trebuh in sede na tla.

»Emelin, govori. Kaj je s tabo?« še enkrat vpraša Arshad in jo prime za glavo.

Emelin se zvije v bubo, saj ji takšna poza umiri bolečine. Arshad se pripogne, jo dvigne ter jo močno objame z rokami. Glavo ji položi na desno ramo in se počasi prebija naprej.

»Pusti me tukaj! Ne zmorem ...«

»Ne govori bedarij. Najino življenje se šele pričenja.«

Po teh besedah začuti solze.

»Emelin, zakaj jočeš?«

»Srečna sem. Nikoli ne bom obžalovala današnjega dne. Prvič je, da v Beninu jočem od sreče.«

Arshad jo še toliko bolj stisne k sebi.

»Poglej, naselje se že vidi. Še kak kilometer …«

In res, kmalu so bili v manjšem  naselju. Vsepovsod zelenje, oči so kar begale po zaselku.  

»Naš dom je za vogalom!« zakliče Borna.

Arshad je hitro stopal in kmalu je bila pred njimi majhna preprosta hiša iz lesa ter blata, nekoliko bolj obdelana kot kolibe v Borgou. Streha je bila kovinska, kovinska je bila tudi ograja okrog hiše, kjer se je pasla živina. Koze, ovce in nekaj bikov.

»Pridita naprej!« ju je povabila mati.

Borna je prijel Emelin, ki je bila v Arshadovem naročju, in ju pospremil v hišo. Sam prostor se ni veliko razlikoval od njihovih kolib, le da so lahko normalno stali in niso rabili biti sklonjeni. Hiška ni imela le enega velikega prostora, ampak še tri manjše, kar je bilo normalno, saj so velika družina.

»Večerja bo pripravljena čez dobro uro. Za Emelin prinesem čaj,« reče mati ter zapre majava vrata.

Arshad je Emelin previdno spustil na tla, na mehko blazino v kotu.

»Čaj dobiš. Boš vzela zdravila?«

Emelin prikima in s priprtimi očmi želi zagotoviti lep pogled Borni.

»Kaj pa je narobe?« vpraša deček.

»Malo je še bolna, a je že dobro.«

»Zakaj se trese? Jo zebe?«

Arshad prikima. Borna prinese vse odeje in z njimi pokrije Emelin.

»Hvala, Borna.«

Arshad dečka poprosi, naj čuva Emelin, sam pa bo odšel po čaj. Deček vzame delo zelo resno in Emelin ves čas prepeva pesmice in se dotika njene kože na roki, ki gleda izpod odeje. Čez nekaj minut se vrne Arshad in Emelin pomaga sesti.

»Popij in vzemi tableto!«

Emelin naredi požirek in namršči obraz, saj je čaj zeliščen in ima močan okus. Z vso silo požre tableto in na silo spije celo skodelico. Od utrujenosti hitro zaspi v Arshadovem naročju, ta pa je za večerjo ne zbudi, ampak jo odnese na Bornovo blazino v sosednji prostor.

 

Jutro. Deževno, kar se je v Borgou zgodilo le enkrat v polovici leta. Ni ravno lilo, ampak se je kljub temu čutil hladnejši zrak. Emelin se je prepotena zbudila, in to sama. Spomnila se je, kje je in s kom je. Ni pomislila na to, da je čas za šolo ali pomoč očetu. Vedela je, da je vse popolnoma drugače. S krpo si je obrisala obraz in prepoteno telo. Dolgo je spala, saj ni bilo slišati glasov sinov kakor prejšnjo večer. Skobacala se je iz blazine in odšla v skupni prostor, kjer je na tleh sedela Bornova mati.

»Sopa!« je pozdravila.

»Epa!«

»Moram se vam zahvaliti, da sva z Arshadom lahko prenočila. Saj res, kje pa je?«

»Z Borno sta pospremila sinove na delo in se ustavila na trgu. Kmalu bosta nazaj. Prisedi k meni in pojej. Zagotovo si sestradana, saj včeraj nisi imela večerje.«

»Slabo sem se počutila. Vaš čaj mi je odlično del!«

»Spet sem ti ga pripravila. Verjemi, ne boš več bolna!« pove gospa ter ji ponudi skodelico.

Emelin ga z nekaj požirki popije in vzame še košček avokada, česar je za zajtrk navajena jesti. Že dolgo pa ni jedla jedi, ki jih je pripravila gospa. Iz zelja, graha, fižola in krompirja je bila jed, ki jo tukaj jedo za zajtrk. Emelin je začela jesti in ni mogla nehati. Hrana je bila tako okusna in tudi nasitna.

»Odlično, okusno, hvala vam!« se je zahvalila in še grizljala koščke matooke – zelene banane.

Gospa se je le smehljala in občudovala Emelinine kretnje. V hiško sta vstopila Borna in Arshad.

»Tukaj sva!« sta zavpila.

V rokah sta imela vreči s kavo in žiti. Emelin je vstala in oba objela.

»Hvala, da sta včeraj poskrbela zame!« se je zahvalila.

»Si dobro?«

»Sem. Odlično sem in tudi preveč sem se najedla,« v smehu pove dekle.

Gospa pa prikimava z glavo.

»Vesta, razmišljala sem ... Bi še želela ostati nekaj noči?«

Emelin in Arshad se spogledata. V očeh se vidi želja, saj sta se z materjo in njenim sinom povezala.

»Kaj pa vem. Vam nisva v breme? Bi vam to ugajalo?«

»Zato vaju sprašujem. Dajta, ostanita. Obenem bi se rada prepričala, da bo Emelin odšla popolnoma zdrava.«

Arshad se postavi k Emelin in jo prime za pas.

»Ostala bova, hvala,« reče, pogleda Emelin in se stisne k njej.

»Hvala za vašo gostoljubnost,« se zahvali še Emelin.

 »Borna, si za igranje nogometa?« vpraša Emelin.

Začudi se tudi Arshad, a izkaže se, da tudi dekleta obvladajo igranje moških športov, čeprav v Afriki ni določeno, kdo to lahko igra.

In kako potekajo njihovi naslednji dnevi? Zjutraj se osvežijo ob domačem vodnjaku, najejo se okusnega zajtrka, gospe pomagajo na vrtu, hranijo živali, igrajo nogomet in se družijo, zvečer pa se ob ognju pogovarjajo o zanimivih življenjskih dogodkih. Emelin ti pogovori večkrat prikličejo solze, sprašuje se, kje je sedaj njena mati, jo išče, kako močno skrbi njenega očeta, a odločitve ne bo obžalovala. Ko gleda Arshadov vesel obraz, se smehlja. Tudi bolezen je že minila, čeprav se še bolečine v trebuhu tu in tam pojavijo, vendar niso več tako močne, da bi bila zaskrbljena.

»Gospa, kje je najbližja pošta?« vpraša, ko se z Arshadom po enem tednu poslavljata.

»V tem naselju je ni. V mesto morata, kjer so skoraj na vsakem vogalu,« pove gospa.

Emelin se zahvali in še zadnjikrat objame Borno.

»Zakaj ne bosta ostala za vedno?« v solzah vpraša deček.

»Obljubim, da se nekoč vrneva!«

»Zares obljubiš?«

»Prav zares!«

Vsi se še enkrat objamejo. Arshad in Emelin se še enkrat zahvalita, nato pa počasi odkorakata vstran od hiške, naselja, do vodnjaka, kjer so se prvič srečali. Tam se ustavita in se še zadnjič ozreta nazaj.

»Najino življenje se nadaljuje, kajne?« vpraša Emelin.

Arshad izmučeno prikima, saj ima na hrbtu težko culo, v katero je Bornova mati spravila nekaj hrane ter oblačil za na pot. Emelin prime Arshada za roko in tako se skupaj podata novim zmagam naproti. Dve uri hoje in le nekaj požirkov vode in prispeta do naslednjega naselja, skozi katerega se sprehodita in tako spet nadaljujeta svojo pot. Po nekaj urah se začne mračiti.

»Kje bova prespala?« vpraša izmučena Emelin.

»Spala bova v predmestju.«

Prispeta do barakarskega naselja, polnega umazanije in smradu. Povsod sledovi krvi in nekih čudnih gmot, na katerih je polno mušic.

»Pojdiva od tukaj, hitro!« zakliče prestrašena Emelin.

»Kam? Nimava kam!«

»Si nor? Za nič na svetu ne bom prespala tukaj!«

Arshad jo nedolžno pogleda, ko vidi, kako Emelin gleda ljudi, ki jo veselo pozdravljajo.

»Misliš, da sem jaz čist? In ti? Mogoče še danes ne, ampak jutri bova tudi midva smrdela. Sama si se odločila za takšno življenje!« razburjen pove Arshad.

Emelin ni navajena, da se pogovarjata s takim tonom, zato obstane v tišini, še vedno objeta z Arshadom.

»Jaz bom spala tam, pri ograji,« s prstom pokaže na nekaj metrov oddaljeno ograjo.

Arshad zmaje z glavo in jezno odkoraka vstran.

»Kje boš ti?« vpraša Emelin.

»Pri svojih ljudeh,« v besu odgovori.

»Ni ti treba živeti z mano, nisem te prisilila v to!«

»Sama se vrni k družini. Tebe bodo sprejeli, ti si belka. Belci naredijo vse za svoje uboge bogate otročičke, mene moji več ne bodo sprejeli, tega mi ne bodo nikoli oprostili,« pove nekoliko bolj umirjeno Arshad.

V očeh se mu začnejo nabirati solze, ki jih komaj zadrži.

»Sam si se odločil, da boš z menoj.«

»In ne obžalujem, prav? Srečen sem, da sem s tabo, ampak Emelin, navadi se na takšno življenje, to vendar ni Evropa!«

In že izgine med množico ljudi, ki z umazanimi vzglavniki tekajo po obrabljenem asfaltu, se zapirajo v svoje šotore, barake ali pa ležejo kar na trda tla. Emelin se zagleda v ograjo in se med gručo ljudi zrine do nje. Groza jo je in vonj ji ni prijeten. Nikoli še ni videla česa takega. In če dobro pomisli ... Na začetku je mislila, da je Afrika čudežna in prelepa narava, v kateri ljudje živijo v sožitju z živalmi, pa je kmalu ugotovila, da to ni tako. Afriška idila je daleč od tega.

Legla je na tla in poskusila zaspati. Bilo je hrupno, po zraku sta se širila smrad in gost oblak dima. Stiskala je oči, spanca pa od nikoder, kljub temu da je bila utrujena. Zavila se je v svojo volneno jopo, v katero jo je ovila mama, ko jo je peljala v bolnišnico.

»Hodim, hodim po Beninu,

sprašujem se, kdaj bo to minilo.

Pogrešam vonj Evrope,

v mislih čutim kanček zmote.

Solz zatreti se ne da,

oziram se vse do neba.

Moje noge krvavijo,

bolečine se krepijo.

Arshad, povej mi, kje si zdaj,

zares pogrešam skupni raj.

Zakaj ne vidim v prihodnost?

Raje videla bi spet sodobnost.

Na nebu vidim spet letalo,

daj, da v Evropo bi me popeljalo.

Mati, oče, ali sta srečna?

Je taka usoda večna?

Zakaj se ljudje pobijajo

in pri tem oči zapirajo?«

 

Vsa prezebla ne ve, kdaj je trdno zaspala.

 

»Vuur! Vuur!« »Požar! Požar!«

Emelin je odprla oči. Najraje bi jih ponovno zaprla in odšla za vedno, v nočno moro. Gorelo je. Afriško naselje je preplavila množica vojakov. Ni bilo videti, da bi želeli pomagati, saj so naselje polivali z neko tekočino, da je gorelo še močneje. Ljudje so živi goreli in tekali po naselju.  Emelin je začela kričati. Močno, glasno. Videla je, kako policisti grabijo dekleta in jih nekam nosijo. Ženske so vlačili kar po tleh, na silo. Nekatere so zavezovali z verigami ali vrvmi ter jih ugrabljali. Emelin je razumela pogovor dveh moških na drugi strani ograje.

»Poglej, tam je pa belka, dobro bi jo prodali. Pojdiva! Pazi, da naju ne opazijo vojaki.«

Živa groza. Svet je krut. Kdo sploh so ti ljudje? Kaj se dogaja? V tistem hipu si je Emelin zaželela le, da bi poslušala starše, ostala v Borgou in bila kljub temu srečna – z vso družino.

»Arshad! Arshaaaad!« je kričala.

Videla je, da moška plezata preko ograje, zato se je pognala v tek. Kar preko ognja, da so oblačila na njej začela goreti.

»Otroci, pojdite od tukaj, to je nevaren kraj, ta kraj bo uničen!« je govoril eden od policistov.

»Pomagajte! Kje si, Arshad? Arshad? Kam lahko stečem? Kje bom na varnem?«

Odgovora ni bilo. Emelin je od strahu in nervoze ponovno zapeklo v predelu trebuha. V glavi ji je razbijalo. Kričala je kot zmešana. Arshada pa ni bilo od nikoder. Samo množica ljudi, ki so bežali in se prerivali, padali drug preko drugega. Nobenega ni vznemirilo, da je med njimi belka. Vsi so bili enaki. Poraženi.

»Kdo so ti moški? Zakaj jih policija ne prežene?« je spraševala in se ozirala nazaj.

Moška je od daleč videla, kako jo še vedno iščeta med množico.

»Našla me bosta! Pomagajte! Lahko grem z vami?«

Znašla se je v popolni temi. Izklopili so elektriko, zato tudi mestna razsvetljava ni več delovala. Edina luč jim je bil ogenj in videli so le sence ljudi in njihove roke, ki so jih grabile ter lovile. Nek moški je močno zagrabil Emelin, a ga je brcnila in se spet osvobodila. Dekle je teklo do šotorov na drugi strani.

»Arshad! Arshad! Oprosti, kje si?«

Na tleh je ležalo veliko ranjenih moških. V rokah so imeli nože, vrvi in drugo orožje, s katerim bi človeka v enem zamahu ubili. Emelin so solze kar lile. Sploh se ni zavedala, kaj se dogaja. Strah je bil prevelik in premočan, neobvladljiv sovražnik. Ko se je ozrla nazaj, jo je prekrila visoka moška postava. Pomislila je, da je Arshad, a neznan moški jo je že močno držal okrog zapestja.

»Prosim, spustite me! Rada bi stekla na varno!«

Moški se je nasmejal in jo zviška pogledal. Izgovarjal je neke čudne arabske besede, za katere je Emelin slišala prvič. POK! Konec. Tema. Slišala je le glas, ki ji je nekaj govoril.

»Au!« je zakričala.

V roki je čutila še hujšo bolečino, ki ni izginila. In spet ... Kot da bi izginila in zatavala v spanec.

 

PEKEL – 5. del

 

Ko pomisliš na življenje, vidiš barvit svet ali črnino. V tem primeru to ni bilo afriško ljudstvo. Bila je usoda, v kakršno te pripeljejo lastne želje, želje po svobodi. Ni odločitve. Izbereš lahko le pekel.

Emelinine oči so se počasi odpirale. Pred seboj ni zaznala ničesar, videla je le belo svetlobo, ki je žarela vanjo. Priprla je veke, da bi se slika izostrila. Ležala je na čisto pravi postelji, kakršno je imela v Evropi. Mislila je, da so jo odpeljali v rodni kraj.

»Mati?« je komaj slišno vprašala.

Glas se ji je lomil. Zeblo jo je, ampak to ji v tem trenutku ni bilo pomembno.

»Kje sem?« je vprašala.

Spomin se ji je previl nazaj do trenutka, ko jo je nekdo zvlekel iz požara. Na varno? Ali so ji želeli škodovati? Emelin se je predramila. Noge je imela privezane z verigami, zato jih skoraj več ni čutila. Videla je le modrice okrog gležnjev.

»Kje sem?« je že skoraj vpila.

Vrata nekje na drugi strani prostora so zaškripala in se počasi odprla. Sledila je dolga tišina, potem so se približevali koraki. Emelin je ob sebi zagledala voziček s kirurškimi pripomočki, zelene in modre plastične škatle, ki so bile napolnjene s tekočino. Na tleh je bila kri. Spomnila se je prizora, ko je stopila v barakarsko naselje.

»Oprostite? Pomagajte!«

Neka ženska je stopila do nje in preverila, ali je veriga dovolj dobro pritrjena.

»Kje sem?« je panično vprašala Emelin in brcnila z nogo.

Ženska ji ni odgovorila. Pogovarjala se je z moškim, ki je stal ob vratih. Oba sta bila belca.

»Halo? Mi lahko kdo odgovori?« je še vedno govorila v afriškem jeziku.

Moški je odšel in za seboj zaprl vrata. Ženska se je približala Emelin in ji položila roko usta.

»Utihni!« je zašepetala na uho.

»Prosim, povejte, kje sem! Zakaj sem priklenjena?«

»Rekla sem, da utihni!«

»Prosim, gospa ...« je čisto potihoma, v solzah prosila Emelin.

Ženska se še vedno ni zmenila zanjo.

»Bom preživela? Zakaj počnete to? Kako sem sploh prišla sem?« je še vedno šepetaje spraševala Emelin.

»Ugrabili so te Arabci. Afriška vojska jih je pred leti napadla in bilo je veliko žrtev, zato ugrabljajo afriške otroke, jim jemljejo organe in s tem kaznujejo njihove starše in kulturo nasploh.«

Emelin ni mogla verjeti ženskinim besedam. Prijela se je za ramena in začela močno jokati.

»Kdaj sem prišla sem?«

»Pred nekaj tedni.«

Emelin je zastal dih. Pred nekaj tedni? To vendar pomeni, da se nekaj tednov sploh ni zavedala.

»Prosim, pomagajte mi. Spustite me, rada bi odšla nazaj v Borgou. Naredila bom vse. Prosim, prosim, pomagajte mi! Rada bi videla starše!« je rotila.

Ženska se je nesramno nasmejala.

»Čez dva dni odpotujemo iz Benina. Vračamo se v Arabijo. S tvojimi organi.«

Vrata so se odprla in v sobo sta vstopila moška. Žensko sta nekaj spraševala, ta pa jima je smehljaje odgovarjala. Stopila sta do Emelin in jo pobožala po obrazu, dekle pa ju je ugriznilo. Dobila je močan udarec po čeljusti.

»Izpustite me! Zveri ste!« je kričala.

Nobeden od moških se ni zmenil zanjo. Bila sta, kot da bi govorila steni. Eden jo je zgrabil za roko in ji z nožem vrisal križ. Kri je začela teči po beli prevleki.

»Prosim, neeee!« je v bolečinah stokala Emelin.

Moška sta se nasmehnila in dekle še enkrat pobožala po licu in ji obrisala solze z lastno krvjo. Ni mogla verjeti, kaj se dogaja. Bil je dan, ko je za vedno obžalovala preselitev v Afriko in njenih okrutnih dejanj. Žal ji je bilo, da je sploh zbežala.

»V Borgou bi bila srečnejša. Kje si, Arshad?« si je mislila.

Dolgo je jokala, kričala, se zvijala po postelji in preklinjala, kot še nikoli. V sobo je po dobri uri znova prišla ženska. Začela je čistiti tla.

»Spustite me, rotim vas!« je čisto potihoma prosila Emelin.

Njen zabuhli obraz je uvidela tudi ženska.

»Raje me ne prosi tega, ubili bi mene in tebe.«

»Zbeživa skupaj! Si mar ne želite svobode?«

»Svobode? To je vendar moja služba.«

»Temu vi rečete služba? Pravkar čistite kri ljudi, ki so umrli zaradi vas!«

Emelin je hlipajoče z zaprtimi očmi upala, da jo bo ženska uslišala.

»Oprosti, dekle, ne morem ti pomagati,« je rekla ženska in ji namenila prijazen, a obenem zaničljiv pogled.

»Mar nimate družine?«

»Družine? Umrli so na enak način. Bili smo le ...«

Nekaj je zaropotalo in ženska je prekinila z delom. Zvok se je oddaljil.

»Če sem bela, še ne pomeni, da ne spadam v Afriko. Benin je moj dom.«

Emelin so preplavljale solze, ki se niso končale.

»Povedala sem, da ti ne morem pomagati.«

»Obe bi bili rešeni.«

»Nimam več početi ničesar ... Moje življenje se izteka, nekoč bo nas doletela ista usoda – smrt.«

Ženska je vzela krpo in se odpravila proti vratom.

»Življenje ni igra, a vseeno ga lahko začnete ponovno!«

Emelin jo je ustavila.

»Kaj poskušaš doseči?«

»Pravico,« je z mogočnim glasom odgovorila Emelin.

V sobo so stopili moški, ki so ubogo žensko podrli na tla in jo brcali v trebušni predel.

»Barabe! Pustite jo! Zveri ste, kreteni!«

Moški so jo pretepli do onemoglosti. Očitno so slišali, da govori z Emelin. Nato so prišli do Emelin. Na sebi so imeli kirurške halje.

»Ubijte me!« je zakričala Emelin.

Prekrila si je obraz in si obrisala solze. Pritisk ji je narasel in postalo jo je še bolj strah. V glavi je imela le sliko srečne družine in Arshada, ki se je rešil vseh grozot. To je mladenki dalo vedeti, da se ne sme bati smrti.

Moški so ji sneli haljo in jo polili z nekim razkužilom, nato pa odšli v sosednji prostor in za sabo zaprli vrata. Pretolčena ženska, ki jo je Emelin prosila za pomoč, se je priplazila do vrat prostora, kamor so vstopili moški, in jih zaklenila. Odklenila je verigo na mojih nogah.

»Kaj počnete?«

»Teci, za življenje gre. Po hodniku naravnost, pred teboj bo svetloba, ki bo prešla v temo. Uporabi vse moči in z vso silo se zaleti v kovinsko steno, to so vrata ...«

Eden od moških je že prijel za kljuko ter panično zakričal, ko je ugotovil, da so zaklenjena. Emelin je bila rešena verige, skoraj gola, a zdaj, ko bi morala pobegniti, ni imela niti kančka energije.

Prepustila se bom usodi, ne morem ...,« je zamrmrala.

»Naredi to! Za novo življenje! Za ljudi, ki jih imaš rada!« jo je vzpodbujala pretepena ženska.

Arshad je bil Emelinina  trenutna misel.

Moški so se začeli zaganjati v vrata. Ker ni zaleglo, so streljali v ključavnico.

»Zdaj ali nikoli! Teci!« je zakričala ženska.

Emelin je zbrala vse atome v telesu in jih pretvorila v neverjetno moč. Vseeno ji je bilo za trpljenje, tekla je po hodniku. Slišal se je krik ženske, nato pa strel. Ni se ustavila, čeprav ji je zaščemelo v srcu od bolečine in krivde. Slišala je moške glasove za njo. Tekla in tekla je vse hitreje. Ko se je prenehal del svetlobe, je prišla v popolno temo. Od sile je zaprla oči in tekla naravnost, življenju naproti, še nekaj korakov, še malo ... Zaletela se je v steno in jo podrla. Bila je zunaj, zunaj ni bilo nikogar. Praznina.

»Kam zdaj?«

Nek moški je še vedno tekel za njo. Zavila je levo in tekla še hitreje. Prišla je v predmestje in se hitro skrila med množico ljudi. Videla je, kako jo je moški iskal z očmi, potem se obrnil in počasi odšel nazaj. Emelin je bila zadihana, kot še nikoli. Ni mogla verjeti, da je na svobodi. Počutila se je kot zmagovalka v filmu.

»Oprostite! Veste, kje sem?« je vprašala neko žensko.

»V Burkina Fasu.«

Prečkali so mejo. Emelin več ni v Beninu, temveč v sosednji državi. Bila je sama, brez denarja in pojma ni imela, kako naprej. Ne želi v Benin, strah jo je. Tudi meje ne bi smela prečkati, saj je belka. Bose in brez dokumentov je ne bi izpustili. Sedla je na rob pločnika. Še vedno ni mogla verjeti, kaj vse se ji je zgodilo. Po vsem tem je še vedno živa in zdrava. Spomnila se je, da v mestu, imenovanem Dia Pagi, živi očetova družina. Mora jih najti, to mora storiti.

»Kako daleč je do mesta Dia Pagi?« je vprašala naključnega gospoda.

»Saj si že pred mestom. Približno dvajset minut hoje še imaš. Sprehodiš se do klanca za tisto veliko stavbo.«

»Najlepša hvala!«

Emelin je tekla »svoji družini« naproti.

Ni vedela, ali je to naključje ali usoda. Sreča ali past. Pred očmi je imela mesto, kjer bo poiskala sorodnike.

»Oprostite, oprostite! Mogoče veste, kje živijo Quaaharjevi? Prosim, pozna kdo? Pomagajte mi! Prosim!«

Ljudje so odkimavali, Emelin pa je kljub krvavo rdečim stopalom še vedno vztrajala pri tem, da najde družino.

»Prosim! Poznate mogoče Quaaharjeve? Kje so? Kje je njihov dom? V tem mestu so naseljeni od očetove selitve v Benin. Prosim, pomagajte, pomagajte mi najti sorodnike! Quaaharjeve iščem!«

Ljudje ji niso odgovorili. Obupana je sedla pred trgovino in še naprej spraševala.

»Kaj delaš pred mojo trgovino? Izgini, tukaj ne moreš sedeti!« je v čudnem afriškem naglasu Emelin napodil trgovec.

»Oprostite, svojo družino iščem.«

»Kje boš pa našla belce tukaj?« se nesramno nasmeje trgovec.

»Moja družina je črnska in tudi jaz imam črnsko kri,« je ponosno povedala.

Trgovec se je zresnil, mogoče je bil preveč nesramen.

»No, kateri so tvoji?«

»Quaaharjevi. Zawadi Quaahar je moj Ba, moj oče.«

»Pridi!«

»Oprostite?«

»Pridi v trgovino!«

Emelin je vstala in odšla v trgovino s trgovcem. Ta je k sebi poklical uslužbenca in mu nekaj zašepetal.

»Lahko vprašam, zakaj sem tukaj?« je bila začudena Emelin.

»Poznamo Quaaharjeve. Zawadi, praviš?«

»Zawadi je moj oče.«

Emelin se še vedno ni zavedala, kaj se dogaja.

»Uslužbenec te bo odpeljal do njih, prav? Edini v mestu so. Upam, da so ti, ki jih iščeš,« pove trgovec in jo potreplja po rami.

»Gospod, najlepša hvala!«

Emelin hitro odide za uslužbencem. Hodita približno pet minut, le nekaj ovinkov in prideta pred večjo hišo, v kateri živi več družin. Fant vstopi in pove, da je pripeljal dekle, ki jih išče. Družina veselo stopi ven.

»Pozdravljeni! Sem Emelin!« se predstavi in vesela ponudi roko.

»Vaš sin je Zawadi?« vpraša staro gospo.

Gospa odkima.

»Oprosti, dekle, ampak mislim, da nismo pravi.«

»Ne, prosim, to ne more biti res! Zawadi Quaahar, moj oče, živel je tukaj.«

»Oprosti, ne vem, kdo je Zawadi.«

Emelin se zahvali. Razočarana, zlomljena in popolnoma obupana se obrne in odide po ulici. Mrak pada in ne ve, kje bo spala. Lačna je. Predstavlja si prizore, ki jih doživlja kot nočno moro. Želi si, da bi se nekega dne zbudila in bi bilo vse hudo pozabljeno. Nato pomisli na svoje telo. Čuti, kako diha, kako se dotika svojega telesa, rok, nog, obraza. Misli na družino, na dragega Arshada. Ve, da jih ne bo mogla videti, ne danes, ne jutri in ne pojutrišnjem. Obtičala je tukaj, v Dia Pagi. A vseeno je pobegnila najhujšemu peklu – Beninu. Nadaljuje svojo pot in prijazno pozdravlja ljudi. Njen obraz je objokan, bled in izčrpan. Ustavi jo mlada mamica z otrokom in jo nagovori. Emelin ji pove svojo zgodbo in ta jo z veseljem posluša. Poboža njen bel obraz in ji zagotovi prenočišče, zatočišče oziroma življenje. Njene odločitve so ji zagrenile dozdajšnje življenje, naredile so ji nevidne vozle, kateri so nerešljivi primerki. Življenje je res čudno, sestavljeno iz mnogih pojmov, ki nam dan za dnem postavljajo različna vprašanja.

 

6. DEL – ŽIVLJENJE PO PEKLU

 

Trije dolgi meseci so minili. Emelin živi pri prijetni družini in jim pomaga pri vsakdanjih opravilih. Na teden zasluži  nekaj denarja, s katerim kupuje telefonske klice. Že več dni poskuša priklicati mamo. Na dan ima dva do tri obroke skupaj z družino, pri kateri biva. Spi zraven njihovih otrok in tudi šolo obiskuje z njimi. Najstarejša hči je leto mlajša od nje. Emelin pa bo kmalu dopolnila osemnajst let. Počuti se zrelo in odraslo, pripravljena na nove odločitve in novo življenje. Tri mesece že čaka, da ji mati odpiše ali jo pokliče, zato večino dni po več ur stoji pred mestnimi telefoni. Ljudje v mestu jo dobro poznajo in prav zares se dobro razume z vsemi. Dan za dnem sanja, kako jo bo poiskala mati in skupaj z očetom ter Arshadom se bodo preselili v Evropo, tja, kjer jih čaka srečno življenje, ki bo trajalo za vedno. A misli se kmalu postavijo na realna tla, Emelin se zdrami in preneha sanjariti. Vsak dan je bilo enako, mogoče je to njeno edino življenje.

»Emelin, Emelin!« v hišo priteče gospa, njena skrbnica.

»Da?«

»Pismo zate!«

Emelin se glasno razveseli. In čas se ji zavrti nazaj, ko je pred dobrim mesecem pisala svoji materi.

 

Draga mati!

 

Iščem te, potrebujem te in opravičujem se ti, žal mi je za vsak dan. Moje življenje se je obrnilo na glavo. Življenja v Afriki nisem sprejemala in nisem za zavedala, kako prav si imela. Nočem govoriti o tem, kaj sem naredila. Vem, da je bila velika napaka, ki me je pripeljala v pekel, o katerem si mi vsa ta leta govorila. Draga moja mati, potrebujem te! Sem v Dia Pagi. Živim pri dobri in usmiljeni družini, ki me je vzela za svojo. Želim ti povedati vse, te objeti in ti zagotoviti, da te nikoli več ne izpustim iz svojega življenja, da te nikoli več ne zapustim. Mati, ljudje so kruti, imela si prav. Odpeljali so me in moje organe želeli prodati. Moje tople besede, ki si me jih naučila, so me rešile iz pekla. Moje odločitve pa so me odpeljale vstran od vas. Ne krivite Arshada, raje ga objemite. Želel me je rešiti in me je. Rešil je moje srce. Zaradi njega vem, kaj pomeni ljubiti, in vem, kaj pomeni biti ljubljen. Spoštujem ga in pogrešam, tako kot tebe. Pridi pome, draga mati, reši me. Oprosti, moje napake so bile prevelike.

 

S spoštovanjem

 

Tvoja hči Emelin

 

 

 

»Izvoli,« reče gospa in ji v roke poda pismo.

Vsi sedejo okrog mizice in z zanimanjem opazujejo Emelin, ki previdno odpre pismo.

»Od matere je! Ne morem verjeti! Pisala mi je!«

 

 

 

Emelin, preljuba moja hči,

 

upam, da je pismo zares v tvojih rokah. Oprostim ti vse, vsako besedo in tvoja nepremišljena dejanja, saj sem tvoja mati in matere znamo odpuščati. Nikoli si nisem mislila, da mi boš naredila kaj takega, ampak vem, kako je biti drugačen. Vem, kakšno je življenje v popolnoma drugačni državi in biti skoraj odrezan od razvitega sveta. Tisti dan, ko si pobegnila, sem pomislila na smrt. Nisem vedela, kje te naj iščem, kaj naj naredim. Takoj, ko si mi pisala, sem začela poizvedovati o požigu barakarskega naselja. Naredila sem vse, da bi te našla. Ampak nisem našla tebe, temveč Arshada. Tudi on je že bil na robu smrti. V solzah je govoril, da te tudi sam išče in da se ne želi vrniti brez tebe. Čuti se krivega, da te je tisto noč pustil samo. Nisem mu želela škoditi, verjela sem mu vsako besedo. Videla sem, da te ljubi, da živi samo še zate in da mu pomeniš vse. In jaz se nisem predala. Naredila sem vse, kar sem lahko, in pri tem so mi pomagali vsi sodelavci. Vem, kaj so hoteli narediti s tabo. Ti grozni ljudje, ki ubijajo zaradi maščevanja. Sedim na postelji, na katero si bila priklenjena. Voham delčke tvoje krvi, v katerih plavajo tudi delčki moje. Sedaj se bom jaz maščevala njim. Draga moja Emelin, živi življenje, ki si ga želela. Pojdi iz Afrike, pozabi na Benin, pojdi in zaživi tako, kot želiš! Poljubi Arshada in očeta v mojem imenu. Emelin, oprosti za takšno življenje, oprosti, da si trpela. Sedaj imaš prosta pota. Tudi oče ti ne bo nasprotoval. Pametna si in dobrega srca, deli to naprej, deli to z ljudmi, za katere veš, da si zaslužijo tvojo dobroto. Del mene si in jaz sem del tebe. Za vedno.

 

Tvoja mati

 

Emelin so po licu spolzele solze.

»Našla je kraj ... Našla jih je ...«

Jokala je kot dež. Čutila je bolečino v vsakem delu telesa. Bolelo jo je in ni si želela oprostiti, da je krojila usodo svoji materi. Njene besede so jo popolnoma prevzele. Obrnila je kuverto, iz nje so padli njeni dokumenti in kup denarja, priložen je bil listek: »Pol zate in pol za novo življenje.«

»Naredila bom, kar mi je napisala mati. Vračam se,« je dejala in vstala.

Družina je žalostno pokimala. Vsak od njih jo je objel in ji zaželel srečo.

»Ne vem, kako se vam naj oddolžim, ampak tukaj je denar, ki vam ga dolgujem.«

»Ne. Tega ne moremo sprejeti.«

»Naredite to zame. Hvala vam! Najlepša vam hvala, ne bom vas pozabila!«

Emelin je stopila iz hiše in odkorakala Beninu naproti. Vrnila se bo. Vrnila se bo k resnični družini. Spopadla se bo s peklom, ki ji je krojil usodo. Sama ve, da spada v Afriko in ne v Evropo.

 

 

Po dveh dneh je prispela v Benin. V Borgou. Vsak korak bliže njeni kolibi je bil korak bliže njenemu novemu življenju. Mogočna, nova in prerojena Emelin se je vrnila. Od daleč je videla znano postavo, ki jo je pred dvema letoma prvič nagovorila.

»Emelin? Emeliiin?«

Noge so se kar same pognale v tek.

»Arshad! Tukaj sem, živa sem!«

Objem je bil mogočnejši od Boga samega. Emelin ni mogla verjeti, da bo še lahko kdaj čutila, kako je objeti najljubšo bitje na tem svetu, njega – Arshada. Ko se je z ustnicami dotaknila njegovega obraza, je začutila trdo in razpokano kožo. Bila je opeklina.

»Zgodilo se je takrat,« je rekel.

Emelin ga je pogledala v oči in zajokala.

»Ta dan me bo za vedno moril. Kriva sem jaz ...«

Zaprl ji je usta.

»Tukaj si. Z mano si. Srečna bova! Ne spustim te več nikamor!«

Emelin ga je še enkrat močno objela in se dvignila na prste, da so se ustnice dotaknile ušesa.

»Kje je mati?« je vprašala s tresočim glasom.

Odgovor je poznala, a želela ga je slišati še enkrat, poslednjič.

»Odšla je k mogočnim angelom. Zaradi tebe, Emelin. Dan poprej je prišla še v kolibo, kjer te čaka njeno pismo.«

»Ubili so jo?«

Stisnilo jo je pri srcu. Kot da bi ji nekdo tja zarinil nož.

»Žal mi je ...«

Arshad jo je prijel za obraz.

»Imamo njeno truplo?«

»Želi, da izbereš, kje bo pokopana. Prosim, ne reci, da v Evropi!«

»Ne, ne bom. Pokopana bo pred kolibo. Pred našim domom.«

Ostala sta objeta, delila sta solze in si zrla v oči, v katerih je pisalo, da se nikoli ne bosta zapustila, da bosta ostala večno predana drug drugemu.

»Mislim, da je čas, da stopiš do očeta in Nanu.«

»Prav imaš.«

»Si pripravljena, Emelin?«

»Sem.«

»Si pripravljena na življenje? Na nove odločitve, na prave odločitve?«

Pogled je usmerila navzdol. Ni želela odgovoriti.

»Emelin ...«

Arshad jo je poljubil in ji obrisal solze. Glavo ji je usmeril v nebo.

»Daj, reci, da si! S teboj bom!«

Emelin ga je pogledala in na obrazu se ji je po več mesecih ponovno prikazal nasmeh, iskren, kot so bile iskrene njene naslednje besede:

»Ek is gereed!« »Pripravljena sem!«

 

Tisti večer je odprla materino poslednje pismo.

 

Emelin,

če bereš to pismo, boš ostala tukaj. Tukaj me boš tudi pokopala. Vem, da boš naredila tako. Ne joči, prosim. Naredi prostor v srčku tudi zame. Žal mi je za vse, žal mi je za dni, ko nisva bili skupaj, za trenutke, ko se nisva razumeli. Obljubim, da te bom vodila po življenjski poti. Ne čuti se krivo za ničesar. Ljubi življenje in ljubi ljudi. Afrika naj bo ljubezen in ne pekel. Poglej okrog sebe. Želim si, da si srečna med temi ljudmi. Drugačni so, a to zato, ker cenijo življenje. Ceni ga tudi ti. Sovražnike z nasmehom preoblikuj v prijatelje. Pozabi na pekel, Benin naj ti bo večna ljubezen.

PS: Zamudili sva lanski božič, čez nekaj mesecev bo nov. Povedati ti moram, da vas bo obiskala evropska družina. Sprejmi jih in povej, da si srečna! Če nisi, imaš še čas, da postaneš.

 

Z ljubeznijo

Tvoja mati

 

8 MESECEV POZNEJE

 

»Hodim, hodim po Beninu,

sprašujem se, kdaj bo to minilo.

Pogrešam vonj Evrope,

v mislih čutim kanček zmote.

Solz zatreti se ne da,

oziram se vse do neba.

Moje noge krvavijo,

bolečine se krepijo.

Arshad, povej mi, kje si zdaj,

zares pogrešam skupni raj.

Zakaj ne vidim v prihodnost?

Raje videla bi spet sodobnost.

Na nebu vidim spet letalo,

daj, da v Evropo bi me popeljalo.

Mati, oče, ali sta srečna?

Je taka usoda večna?

Benin postal ljubezen je,

moje življenje lepše je.

Upam si sanjati,

dan za dnem se vstajati

in ljubezni klanjati.

Srečna sem s temi ljudmi –

drugačnimi, iskrenimi.

V noči vse lahko se spremeni,

zato živi na polno,

pa naj se vse spremeni.

Vsaka stvar svoj razlog ima

in vem, da srečna sem kljub temu bila.

Jokati več ne želim,

samo življenje živeti si želim.

Pekel je bil in pekel še bo,

a ne skrbi,

nekoč ponovno srečno bo naše nebo.«

 

Afrika zame ni več neznana dežela, temveč je moj dom. V njej bivam s svojo dušo in telesom.   (Emelin)

 

Zaključna misel:

 

Tuja in neznana Afrika se marsikomu zdi nezanimiva. Mediji jo naredijo privlačno predvsem zaradi narave, ki je tudi nevarna. Ampak Afrika ni le revna celina. Je celina, kjer biva srce, kjer bivajo preprosti ljudje, ki znajo z ljudmi. Afrika ima  mnogo lepot – to vem. Želim si, da bi imela kdaj možnost, da jo obiščem in se prelevim v Emelin. Ne želim doživeti pekla, rada pa bi spoznala ljudi, ki so pomagali Emelin. Mogoče pa me ravno v Afriki čaka srce, ki mi bo podarilo nasmešek. Res si želim spoznati življenje v Afriki. Mogoče pa nekje res živi »bela« Emelin, ki je že do potankosti spoznala življenje v Afriki, v Beninu.