Glasovalna številka: PR147

Timotej Hodnik

ČE SE KARAMELA NE BI SKRIVALA NA PODSTREŠJU

OŠ Ob Rinži Kočevje

 

»Kje praviš, da si bil?« se je začudil pisatelj Vilijem Kindoh. Raziskovalec, doktor Turmalin, se mu je globoko zazrl v oči in šepnil: »To naj ostane skrivnost…« Pisatelj je razočarano ugriznil v piškot. Drobtine so tiho padle na lesen pod verande. Razgledal se je okoli sebe. Z doktorjem Turmalinom sta sedela na verandi, polni najrazličnejših stvari, ki bi zlahka našle mesto v muzeju. Vilijem, ki je v nekem časopisu prebral članek o skoraj neverjetnem raziskovalčevem odkritju, je pomislil, da bi bila to dobra snov za njegovo knjigo. »Prepričan sem, da te bo moja zgodba navdušila, zato nič ne vzdihuj,« je pisateljeve misli pretrgal stari pustolovec. Poslušalec mu je spodbudno pokimal, prvi pa je nadaljeval: »Torej, preden je babica odšla, mi je rekla, da je na podstrešju. Niti sanjalo se mi ni, kaj je s tem mislila, a ko sem čez nekaj let na podstrešju iskal svojo mačko Karamelo, sem ga odkril…« Gospod Kindoh je poln pričakovanja globoko vdihnil. »V zakotni omarici je sameval prepognjen star list. Vedel sem, da je to, to. Pismo.« Vilijem je začudeno dvignil obrvi: »Govori!«. Turmalin je nadaljeval pripoved: »Našel sem pismo pratete Anabele. V njem opisuje globoko votlino v deželi, ki ti je ne izdam. V votlini naj bi bilo spravljeno bogastvo tamkajšnje kraljeve družine. Tja so ga skrili med vojno.« Doktor Turmalin je srknil požirek zelena čaja, nato pa rekel: »Takoj naslednji dan sem šel na urad ter jim vse to povedal. No, nihče mi ni verjel. Označili so me za domišljavega pustolovca, a to me ni ustavilo. Odločen sem bil najti to zapuščino. Tako sem spakiral svoj stari nahrbtnik in odrinil na pot.« Poslušalec je bil vse bolj nestrpen: »In potem? Si našel zaklad?« »Ne bodi neučakan. Poslušaj, da povem do konca in ne prekinjaj me kar naprej!« je odločno odvrnil pripovedovalec. »Vedel sem, v kateri deželi je, vendar njegovo natančno nahajališče mi ni bilo znano. Po dolgem brezuspešnem tavanju sem končno prišel do točke, kjer se je pred mano odprl pogled, skoraj identičen sliki iz pisma. In res. Za veliko skalo je dobro skrit sameval majhen vhod. Za njim se je vil črn hodnik, ki je se je vil v neskončnost. Zbral sem pogum in začel hoditi. Kmalu je bila tema tako gosta, da nisem videl niti svojega nosu. Še dobro, da sem imel s seboj petrolejko! Zdelo se mi je, da se črn predor ne bo nikoli končal. A se je. V nekem trenutku sem naletel na prepreko. Pot je bila zasuta.« »Ojoj, to pa ni dobro,« je zletelo iz Vilijemovih ust. »Prav to sem si tudi sam mislil,« je odvrnil Turmalin ter nadaljeval, »zaradi vsega vloženega truda v to odpravo, sem začel kopati. Kopal sem in kopal. Končno sem spoznal, da se bližam koncu mukotrpnega dela, saj se je v zemeljski prepreki pojavila luknja. To mi je dalo dodaten zagon in ko je bila nastala luknja dovolj velika, sem se zrinil skozi. Tistega…tistega pogleda na… ne, …ne bom pozabil svoj živ dan. Še sedaj prav živo vidim vse  tisto, čeprav si želim, da bi odšlo izpred mojih oči nekam daleč stran od mene. Ah, vedno znova me zmrazi, ko pomislim na to, kar sem videl. Na pol odprte krste in kosti razmetane po vsej votlini. Videl sem razbite nagrobnike, povsem pred menoj pa je bilo nekaj ovitega v razpadajočo tkanino. Nočem vedeti, kaj je bilo tam notri. Vzdušje v votlini je bilo z eno besedo –  grozljivo.« Gospodu Kindohu so se naježile kocine in po hrbtu mu je stekel mrzel pot, doktor pa je nadaljeval: »Kljub strahu, ki me je navdajal zaradi srhljive okolice in vetra, ki je vlekel skozi hodnik ter povzročal strašljive glasove, me je radovednost gnala dalje. Zdelo se mi je, da to ne more biti vse, kar se skriva v votlini. Skozi režo ene od malce odprtih krst je v soju moje svetilke nekaj poblisnilo. Stopil sem bližje in preveril, kaj bi to lahko bilo. Le s težavo sem odrinil težek kamnit pokrov , da je z zamolklim pokom padel po tleh. Na dnu  je ob okostju ležal čisto prav srebrn meč. Bil je veličasten. Velik in njegov ročaj je bil okrašen z modrimi safirji. Nisem dolgo premišljeval, pograbil sem ga ter se podvizal proti izhodu, saj je v moji svetilki že zmanjkovalo petroleja. Še dobro, saj se je na zemljo že spuščal mrak, pot čez tiste hribe pa bi ponoči le s težavo našel.« Vilijem je zvesto sledil pripovedi in na koncu vprašal: »In, kje je sedaj ta meč?« Doktor je pojasnil: »Po dolgem raziskovanju sem ugotovil, da je meč pripadal mogočnemu poglavarju iz 12. stoletja, ta ga je dal svojemu sinu in od takrat prehaja iz roda v rod. Okostje v krsti, kjer sem našel meč, pripada Ludviku Turmalinu II., našemu zadnjemu kralju. Se ti že kaj svita?« »Doktor Turmalin, mislim, da te moram začeti imenovati Plemeniti Doktor Turmalin… ali pa si morda vitez? Grof? Na koncu boš rekel, da si še kralj!« je vznemirjeno vzkliknil Vilijem in nadaljeval: »Še vedno pa ne vem, kje je ta slavni meč zdaj?« Pustolovec je bil kratek: »Na varnem, kjer ga nihče ne bo nikoli našel. Meč namreč ni tako nedolžen, kot se zdi na prvi pogled.« Vilijem je zazeval in utrnilo se mu je tisoč idej: »Kaj?« Turmalin pa je le zamahnil z roko in izpil zadnji požirek čaja: »Drugič, prijatelj. Drugič.«