Glasovalna številka: PR148

Jernejj Hodnik

STARINARNICA OB SAMOTNEM JEZERU

OŠ Ob Rinži Kočevje

 

Pogled na temno vodo umazanega pristanišča, močan naliv ter grmenje in zarjavele barke, so naredile dokaj boren vtis na profesorja Betelgezo. Njegov obraz se je še bolj pomračil. Tragični konec, ki ga je iz neznanih razlogov požara pred nekaj tedni doživela njegova vila na podeželju, ga je močno potrl. Preseliti se je moral v majhno starinarnico tete Rozalije ob osamljenem jezeru. O ljudeh, ki naj bi živeli v majhnih kolibah, ni bilo ne duha ne sluha. Profesor je z vzdihom sedel za pisalno mizo v njegovi majhni podstrešni sobici in čakal na navdih za njegovo naslednjo knjigo. Iz razmišljanja ga je iztrgala teta Rozalija, ki je potrkala na vrata. Vrata so hudo zacvilila, ko jih je odprla ter se skozi okno kritično zazrla v temo pristanišča. Na mizo je odložila skodelico vročega šipkovega čaja in spregovorila z vedrim žarom v očeh: »Zares sem vesela, da si tu.« Profesorju se je zdelo, da je to ponovila že stokrat. Segla je v žep predpasnika in na dan potegnila pisemsko ovojnico: »Dobil si pismo. Od neke Matilde.« »Amande, Roza. Moje…znanke.« jo je osorno popravil Betelgeza. Preletel ga je, nato pa rekel: »Tako, teta, na pot moram.« Pograbil je suknjič in usnjeno torbo ter zdrvel v dež. Teta mu je osupla mahala skozi okno. Po razmočenih tlakovcih je tekel do železniške postaje. Sprevodnik je že piskal v piščalko in vlak se je že zateglo oglašal. Profesor je zadnji trenutek s težavo zlezel skozi vrata, ta pa so se le hip zatem s treskom zaprla.  Težke dežne kaplje so udarjale po strehi brzečega vlaka. Ura vožnje je zaradi profesorjeve zamišljenosti hitro minevala. Škripanje zavor ga je opozorilo, da se pot približuje koncu. Vstal je ter pohitel skozi majava vrata. Betelgeza se je ozrl naokrog in s pogledom iskal bujne kodre Amandinih las. Tam je bila. Stala je kak meter od gruče ljudi, ki jih v malem mestecu ob jezeru ni bil vajen. Z obotavljivimi koraki se je napotil k njej. Amanda ga je opazila in mu stekla naproti. »Končno! Že celo večnost te čakam!« je vzkliknila. Profesor Batelgeza je še pozdraviti ni utegnil, ko mu je že hitela razlagati: »Hišo ti je zažgala tvoja teta Rozalija. V času požara se je hotela priplaziti v hišo in vzeti tvoje knjige. Hotela jih je prodati, da bi se lahko izselila iz tega zakotja, vendar se je stvar izjalovila in zažgala je vso hišo.« Začudeni profesor jo je vprašal: »Kako si vedela, da sedaj prebivam v starinarnici? In kako veš, da je za požar kriva Roza…?« Ni še končal, ko ga je ustavila: »Zanesljivi viri pač. Zdaj pa me zanima, kam greva na počitnice? Maldivi, Sejšeli, ne, že vem, vedno sem si želela na Havaje!« Profesor je zavzdihnil, kodrolaska pa je pleteničila dalje: »Po vsem tem bi se ti razkošen eksotičen dopust zagotovo prilegel, mar ne? S tvojim premoženjem bi si zlahka privoščila karkoli!« »S tabo že ne, Amanda. Skozi tvoje besede govori pohlep po mojem bogastvu. Prav ničesar ti ne verjamem! Zbogom, Amanda!« je pribil profesor, se obrnil na peti in odvihral proti taksijem, ki so čakali v vrsti na nasprotni strani razmočene ceste. Siv plašč je zavihral za njim, Amanda pa je odprtih ust ostala sama. Profesor je jezno sedel v prvi taksi in zaloputnil z vrati. »Domov!« je vzkliknil. »Že, že gospod, vendar jaz ne vem, kje ste doma,« se je oglasil prijeten ženski glas z voznikovega sedeža. Betelgeza in taksistka sta se spogledala v vzvratnem ogledalu »Ime mi je Vilma,« je prijazno dejala. Imela je iskrive zelene oči in profesorju je bila takoj všeč. Tudi njena prijaznost in dobrodušnost sta kmalu omilili Betelgezino jezo in razočaranje nad oholo in pohlepno nekdanjo ljubeznijo Amando. Pot do male tetine starinarnice, ki jo je začenjal imenovati dom, še nikoli ni bila tako prijetna. Ko je zapeljala na gramozni privoz in skoraj podrla vrtnega palčka, ki je tičal v grmu tetinih ljubih hortenzij, je bilo profesorju skoraj žal, da je vožnje konec. Oba vidno razočarana sta se nasmehnila drug drugemu. Voznica mu je pomežiknila in rekla: »Upam, da se kmalu vidiva, gospod Betelgeza.« »Oh, kakšen gospod neki!« je zardel profesor, »Lahko mi rečeš Artur. Ja, tudi jaz upam, da se kmalu vidiva, Vilma!« Ganjena Vilma mu pomahala, ko je odpeljala po tlakovcih, ki so se zaradi nenadnega sonca posušili. Profesor ni niti slekel plašča, ko se je mimo začudene tete pognal po stopnicah v svojo sobo. Zazrl se je v prazen okvir, ki ga je nekoč krasila slika domišljave Amande. Okvir je bil prazen, vendar profesorjeva domišljija je v njem risala neke iskrive zelene oči… Sedel je za pisalno mizo, prijel nalivno pero in začel pisati: »Pogled na temno vodo umazanega pristanišča…«