Glasovalna številka: PR149

Nina Kukec

ALI TI POVEM SKRIVNOST

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Sem Eva Fabian. Stara sem 14 let. Živim z mamo na Seidlovi ulici v Novem mestu. Moj oče je umrl v prometni nesreči. Zelo ga pogrešam. Vedno mi je stal ob strani, ko mi je bilo najbolj hudo. Najbrž se vam bo zdelo čudno, ampak od takrat naprej večkrat dobivam izpade jeze, postanem nestrpna, nemirna, včasih se preteklih dogodkov sploh ne spominjam.

V šoli sem pogostokrat tarča posmeha, še posebej za dekleta, ki me večkrat zafrkavajo, da se čudno obnašam. Zato sem se začela družiti s fanti in postali smo dobri prijatelji. Med njimi je tudi Alex. Pri slovenščini smo imeli govorni nastop To sem jaz … in sem kot zanimivost povedala te lastnosti. Na koncu so si dekleta šepetala čudne stvari in Aljo sem celo slišala govoriti: »Kot sem predvidevala, iz vesolja je priletela.«

»Sovražim jo, ne maram je. Všeč ji je Alex, tako kot meni.« Postalo mi je nerodno, zato sem učiteljico prosila, če lahko za minuto stopim iz razreda. Za mano je prišel Alex in me vprašal, če sem v redu, pa sem mu zaradi izpada jeze zavpila v obraz: »Ni ti treba skrbeti zame, nisem več majhna punčka!«

Zvonec je naznanil konec šolske ure. »Oprosti!« sem mu rekla. Stekel je v razred. Užalila sem ga. Zatem se dva tedna nisva pogovarjala, dokler me ni obiskal na domu. Povabila sem ga v svojo sobo. Dolgo sva klepetala. Tudi tišina je govorila. Kar naenkrat pa …

Moj panični napad. Odpeljali so me v bolnišnico, kjer sem ostala en mesec. Sošolci so me obiskovali enkrat na teden, ampak Alexa ni bilo. Ko so me končno odpustili iz bolnišnice, sem mu poslala SMS, v katerem sem ga povabila na obisk. Čez pol ure je pozvonilo pri vhodnih vratih in obiskovalec se je bližal vratom moje sobe. »Prišel je!« sem se veselila. Odprla sem vrata, še preden je lahko potrkal nanje. Objela sem ga z vso močjo. Kako sem se ga razveselila. Stal je kot kip, nato pa je rekel: »Vem, kakšen problem imaš.«

Čudno sem ga pogledala in ga vprašala: »Kako to misliš?« Oči so se mu orosile. »Imaš bolezen,« je začel, »ki se imenuje Alzheimerjeva.«

Vprašala sem ga: »Kako to veš?«

Rekel mi je, da je raziskal na internetu. »Tudi moj oče ima to bolezen. Tepe me. Jezen je name brez razloga,« je rekel.

Najraje bi se zjokala. Rekla sem mu vsa v solzah: »Moj je pa umrl. V prometni nesreči.«

Objel me je. Začutila sem, da mu ni vseeno zame. Njegove oči so se zazrle v moje in zašepetal mi je: »Ali ti povem skrivnost?«