Kako dolgo traja. Vožnja, mislim. Iz
Ženeve do mesta Stein am Rhein. Kar štiri ure in 324
kilometrov. Menda je mestece lepo, saj bi morala vedeti,
če sem v njem nekoč živela. Moje ime je Brie. Brie
Gisler. Ne razumem, kako more moja mlajša sestrica
Evelina govoriti s starši, ki jo bodo zapustili. Odšli
bodo v Bosno, kjer divja vojna. Grozna vojna. V njej so
žrtve ubogi civilisti, preprosti ljudje brez orožja.
Nedolžni, krivi so le-tega, da pripadajo narodu, ki ga
nekdo sovraži. Moja starša delata za OZN –
Organizacijo združenih narodov, zato greva sedaj s
sestrico k babici v mestece Stein am Rhein. Spomnim se,
da je moja babica Johana Gisler prijazna in dobra ter da
zelo dobro kuha. Hišo ima v središču mesta, ki leži
na severu Švice, ob meji z Nemčijo. O, le zakaj moja
starša ne moreta iti tja – v Nemčijo? Saj je vendar
berlinski zid pred štirimi leti padel. Očitno smo
prispeli v mestece. Še vožnja čez most, pod katerim
vijuga Rhein, pa bomo prispeli. Babica nas že
pričakuje. Stoji pred vrati. Iz kuhinje pa prihaja
omamen vonj po njenih odličnih piškotih. Če je Evelina
babici takoj stekla v objem, ji jaz nisem. Morda sem ji
zamerila, ker je rekla, da bo pazila na naju. Kljub temu
sem jo na hitro objela in stekla za Evelino v kuhinjo, k
piškotom, seveda. »Paul, Aveline, kako lepo vaju je
videti,« sem slišala babičine besede za sabo. Očitno
je zelo vesela, da nas vidi, sem si mislila. Potem pa sem
se spomnila, da nas ni videla že več kot štiri mesece.
Evelina pa je medtem že začela jesti piškote, jaz pa
sem se ji obotavljaje pridružila. Potem, ko sta mama in
oče popila kavo, midve pa pojedli piškote, sva odšli
gledat televizijo v dnevno sobo. Slišala sem, da je
babica vprašala mamo in očeta, če res želita iti.
Mama je odgovorila, da je to njuna službena dolžnost in
da uslužbenci OZN niso ogroženi. »Vsaj tam, kamor
greva,« je tiho pripomnila. Potem sta se odpravila, se
poslovila od naju, babici še enkrat povedala o najinih
navadah in odšla. Z Evelino sva ju gledali skozi okno in
skoraj začeli jokati. Babica se nama je približala in
naju povabila na ogled mesta. Za začetek nama je
povedala, da mesto izvira že iz časov rimske naselbine,
Tasgetium, iz tretjega stoletja našega štetja. Pokazala
je na neko cerkev in povedala, da je najstarejša v
kantonu Schauffhausen. Leta 1225 so zgradili še eno
izmed pomembnih zgradb v mestu; grad Hohenklingen, ki še
danes kraljuje nad mestom. Obljubila nama je, da si ga
bomo nekoč ogledale. Mesto pa so leta 1944, natančneje
22. februarja, po pomoti bombardirala zavezniška letala,
za kar so se zavezniki seveda tudi opravičili. Med vojno
je bila namreč Švica nevtralna. Mesto pa slovi tudi po
tem, da se v bližini mesta Rhein izliva v Bodensko
jezero. Vsak turist pa si mora ogledati tudi stari del
mesta, saj so tam stene hiš še vedno poslikane tako kot
v srednjem veku – s freskami, za ohranjanje slednjih pa
je mesto leta 1972 prejelo tudi Wakkerjevo nagrado.
Seveda pa ne smemo pozabiti na samostan svetega Jurija,
zelo dobro ohranjeno mestno obzidje in mestna vrata ter
muzej Lindwurm, ki prikazuje, kako so v 19. stoletju
živeli meščani. Muzej smo obiskale tudi me.
Potem pa je bil že čas za večerjo, ki
jo je babica odlično pripravila. Zgodaj sva morali iti
spat, saj sva zjutraj šli v šolo. Starši namreč niso
želeli, da bi zamudili preveč pouka, čeprav sva se
pravkar priselili v mesto. Naslednje jutro nama je babica
pripravila zajtrk in naju pospremila do šole. Mene so
lepo sprejeli, devetletno Evelino pa tudi. No, razen
tega, da se je nek deček norčeval iz njenih bujnih las,
ki jih je babica spletla v dve kitki. Našla sem si
prijateljico, v bistvu je bila Sofija moja prijateljica
že v vrtcu. Kot sem že omenila, smo najprej živeli v
tem mestu, potem pa smo se preselili v Ženevo. Kljub
temu pa sem včasih pogrešala svojo najboljšo
prijateljico Klaro. Včasih pa se mi je stožilo tudi po
Ženevi. Spomnim se zelo stare stavbe, mama mi je
povedala, da je to Univerza, ki je odprla svoja vrata že
davnega leta 1559, v njej pa je danes diplomatska šola.
V Ženevi pa ima sedež tudi mnogo mednarodnih
organizacij. Med njimi so: sedež Združenih narodov,
Organizacija združenih narodov za človekove pravice
(UNHCHR), Organizacija združenih narodov za begunce
(UNHCR), Urad združenih narodov za urejanje humanitarnih
zadev (OCHA), sedež Organizacije rdečega križa, ki jo
je ustanovil ženevski trgovec. Tukaj pa je imelo sedež
tudi Društvo narodov, ki je predhodnik Združenih
narodov. Društvo narodov je nastalo po prvi svetovni
vojni, Združeni narodi pa po drugi svetovni vojni. Sicer
pa je Ženevo kot rimsko naselbino opisoval že Julij
Cezar, del švicarske konfederacije pa je od leta 1815.
Prvi šolski dan v novi šoli, se je
torej, razen hrepenenj, dobro zaključil. Ko sva prišli
domov, naju je babica najprej vprašala, če sva se imeli
lepo in če sva imeli težave z jezikom. V Ženevi se
namreč pretežno uporablja francoski jezik, tu pa
nemški. Vendar sva z Evelino govorili oba jezika, res pa
je, da sva bili bolj navajeni francoščine. Potem pa
nama je zaupala še dve dobri novici: mama in oče sta
prispela v Sarajevo, ki je zdaj sicer uničeno mesto,
druga novica pa je bila ta, da se naslednji teden
pričnejo enotedenske šolske počitnice, kar pa sva tako
že vedeli. Kmalu sem odšla v svojo sobo, Evelina pa je
ostala z babico. Razmišljala sem, zakaj sta se starša
odločila prav za ta poklic. Tudi če bi bila zdravnika
ali odvetnika bi lahko pomagala ljudem, ki trpijo v
različnih nesrečah. Njun poklic in vsa potovanja sem
sovražila, sicer ne od nekdaj, ampak … Zakaj ne
ostaneta doma in ne skrbita za naju s sestro? Potem pa je
napočil čas za večerjo.
Naslednji dan sem končno slišala
starša! Povedala sta, da je Sarajevo popolnoma uničeno,
ljudje pa se bojijo, so lačni, bolni, počutijo pa se
izigrane in pozabljene. Uspela sta nam celo poslati nekaj
slik. Nenadoma pa je Evelina vprašala: »Zakaj pride do
vojn?« Nihče ji ni hotel odgovoriti neposredno in ko je
to videla, se je vdala. Po končanem pogovoru, sem
začela razmišljati o Evelininih besedah; zakaj res
pride do vojne? Vem, da je do vojne v Bosni in
Hercegovini prišlo, ker se je hotela osamosvojiti, ker
tam ne živijo le muslimanski Bošnjaki, temveč tudi
Srbi in Hrvati, vsi pa si tam želijo svojo državo.
Torej zaradi napetosti med različnimi narodi in zato,
ker nimajo svoje države, lahko pride do vojne. Zakaj pa
se narodi ne strinjajo in dogovorijo? Verjetno zaradi
različnih interesov; kot je dejala mama, to je zelo
težko vprašanje. Kmalu po večerji sem zaspala. Ker sva
naslednji dan prej zaključili s poukom, sva si bolje
ogledali Stein am Rhein. Ko sva prišli domov, nama je
babica povedala, da naju nekaj dni mama in oče ne bosta
mogla poklicati in naj se zato ne vznemirjava. Lahko pa
sem poklicala Klaro in tako sva si odtlej enkrat tedensko
telefonirali in si pripovedovali, kaj je novega. Bližale
so se enotedenske počitnice in upala sem, da bo Sofija
lahko prišla k meni. Babica pa se je medtem trudila, da
bi naju zamotila, da ne bi tako skrbeli zaradi staršev.
Z babico in Evelino smo šle iz mesta na podeželje za
dva dni. Vseeno pa je ostal čas tudi za to, da je Sofija
prišla k meni. Kmalu sta nas tudi starša lahko
poklicala, čeprav je zveza prekinjala, smo bili zelo
veseli, da se slišimo. Povedala sta nam, da sta bila v
Mostarju, ki ga oblegajo Hrvati, čeprav nekaj Hrvatov
živi tudi v tem mestu. Porušili so tudi znameniti most,
zgrajen še v osmanskih časih. Kmalu smo morali končati
pogovor, saj kot sem že omenila, zveza ni bila dobra. V
Švici je vse mirno teklo dalje. Ne vemo pa, kako je bilo
v Bosni in Hercegovini. Čeprav smo se slišali bolj
slabo, sva bili z Evelino hvaležni za vsak stik s
starši.
Starša se nista mogla pogosto javiti,
včasih so minili tudi trije tedni, preden sta poklicala.
Tokrat pa ni bilo nobenega glasu že skoraj štiri tedne.
Bile smo pošteno na trnih. Potem pa sta prispeli dve
pismi. Eno pismo je bilo izpred desetih dni, drugo pa
izpred sedmih. Pismo, ki je bilo poslano najprej, je bilo
od mame. Napisala je, da naj nas ne skrbi, vendar so vse
telefonske povezave prekinjene, tudi z očetom sedaj ne
delata v isti skupini, ker imajo precej obveznosti. Če
ne bo šlo drugače, nam bosta napisala še kakšno
pismo. Drugo pismo pa nam je poslal oče, opisal je
podobne reči kot mama. Obeh pisem smo bile zelo vesele,
saj nas je sedaj manj skrbelo. Minilo je še deset dni,
potem pa sta nas poklicala. Bili smo presrečni. Povedala
sta, da sta vedela, da bosta pismi prispeli z zamudo,
toda druge poti ni bilo.
V šoli je vse normalno teklo naprej, z
Evelino sva dobili tudi prve ocene. Med vikendom sem šla
tudi k Sofiji domov, kjer sva se skupaj učili, spoznala
pa sem tudi njenega bratca Lukasa, ki bo naslednje leto
šel v šolo. Pripovedovala sem ji tudi o Ženevi in o
moji najboljši prijateljici Klari in obe sva se
strinjali, da se morata nekoč spoznati. Vse je bilo
lepo, le starše sem močno pogrešala.
Tokrat pa pisma kar ni in ni bilo.
Starša nam prej nista nič sporočila, da pisem morda ne
bomo dobile. Bile smo prestrašene. V šoli se sploh
nisem mogla zbrati. Bilo je grozno, ker nisem vedela, kaj
doživljata moja starša in ali sta sploh še živa. To
je bilo… zelo mučno. Pa saj sta le odposlanca
Združenih narodov, ki opazujeta dogajanje, nista vojaka!
Potem pa, bil je četrtek…. Z babico se nisva več
toliko pogovarjali, tudi ona je bila nekam tiha. Verjetno
si je vsaka od nas predstavljala drugačno grozoto.
Babica je poklicala celo k Združenim narodom, če kaj
vedo. A so jo poskušali pomiriti z besedami, da se tudi
oni trudijo, da bi vzpostavili stik. Babica naju je
poskušala na vse načine pomiriti in zamotiti. Torej, ko
naju je tisti četrtek poskušala pomiriti, sem njej in
Evelini zabrusila nekaj strašnega; dejala sem, da sta
verjetno že mrtva, zato tudi pisma več ne prihajajo.
Nato sem odvihrala v sobo, babica je bila zaprepadena,
Evelina pa je planila v jok. Ko jo je babica pomirila, je
prišla še k meni, da bi me prav tako poskušala
pomiriti. Po odvetniško, saj je bila nekoč odvetnica,
me je vprašala, zakaj sem tako zelo vznemirila sestro.
Planila sem v jok, ona pa me je stisnila k sebi. Potem pa
mi je rekla, da smo vse pod zelo velikim pritiskom in naj
drugič te strahove raje zaupam le njej, da se ne bo
Evelina še bolj prestrašila. Naslednje jutro Evelina ni
hotela govoriti z mano, niti sprejeti mojega iskrenega
opravičila, imela je solzne oči. Babica je oznanila, da
ima presenečenje za naju. Ko sva prišli iz šole, smo
se tako odpravile na grad Hohenklingen nad Steinom am
Rheinom. Evelina še vedno ni hotela govoriti z mano.
Verjetno je mislila, da se bo zgodilo kaj hudega, le zato
ker sem jaz povedala svoje strahove na glas. Babica je
pripomnila, da je mestece zelo lepo okrašeno tudi v
času božiča. Na gradu smo za nekaj trenutkov odrinile
skrbi in Evelina se je celo začela pogovarjati z mano.
Toda pisem ali kakršnegakoli glasu od
staršev še vedno ni bilo. Bile smo vedno bolj tesnobne.
Imelo me je celo, da bi odšla tja – ko bi le lahko,
toda saj sem le otrok. Spraševala sem se: »Ali ju bom
sploh še kdaj videla?« Vendar pa sta se mama in očka
po dolgem, skoraj dvomesečnem premoru končno oglasila
preko telefona. Naša sreča je bila neizmerna. Toda v
njunem glasu je bilo čutiti, da je nekaj hudo narobe.
Povedala sta nam le, da prihajata domov in naj nič ne
skrbimo. Tako sta čez dva tedna končno le prispela,
bila sta utrujena, vendar vesela, da sta nazaj. Opazila
sem, da je imel oče povito roko. Povedal je, da je v
bližini njihovega štaba razneslo granato, pri tem pa je
drobec priletel v njegovo roko.
Mama in oče nista želela govoriti o
delu v Bosni. Povedala sta, da bomo vsi skupaj ostali pri
babici, sčasoma pa bi se preselili v svoje stanovanje,
blizu njene hiše. Odločila sta se tudi, da nekaj časa
ne bosta več delala kot opazovalca. To sem želela, a za
kakšno ceno se je uresničilo? Če samo pomislim, da so
padale granate, kaj bi se lahko njima zgodilo. Njun dober
prijatelj, fotograf in novinar Markus Felber, je tako v
obleganem Sarajevu zato tudi umrl.
Zdaj je že božič. Seveda je bila ena
od naših božičnih želja, da se vojna v Bosni in tudi
druge vojne čim prej končajo. Sicer pa sem za božično
darilo dobila knjigo Zlatin dnevnik, ki govori o Zlati,
deklici mojih let, ki živi v obleganem Sarajevu. Upam,
da nekoč pobegne. Sama si takega življenja ne
predstavljam. Ta knjiga je sedaj moja najljubša, pa
čeprav je žalostna. Zaradi nje pa tudi bolje razumem
delo svojih staršev. Tako sem se odločila, da želim
njuno delo opravljati tudi sama.
Upamo, da bodo vsi krivci kaznovani za
trpljenje teh ubogih ljudi. Vendar pa se sprašujem: ali
bi ljudje, ki so sprožili to vojno, danes, ko vidijo
katastrofalne posledice tega dejanja, sprejeli drugačno
odločitev, če bi imeli še eno možnost?! Torej, ali
voditelji razumejo, da morajo reševati konflikte tako,
da se iz njih ne rojevajo vojne, ampak vzbrsti mir?
Zaključim
pa naj s citatom Nobelovega nagrajenca za mir in
tibetanskega dalajlame Tenzina Gytsa: »Če želiš
izkusiti mir, zagotovi mir drugim.«
