11. 10. 2016
Dragi dnevnik!
Za mano je beden dan. Ne vem, kaj je
bilo, morda je krivo vreme ali kaj drugega. Ponavadi mi
spanec pomaga, ampak danes nisem mogla zaspati. Ves čas
mislim na svojo teto. Zelo jo pogrešam. Ne spomnim se je
prav dobro, ampak vem, da ima kostanjeve ravne lase. Oči
ima podobne barve. Ima lepo postavo. Pravijo, da sem ji
podobna. Ne vem, no, po slikah sodeč se meni prav nič
ne zdi. To opazijo samo starejši. Pa saj ni važno.
Spomnim se, kako sva se igrali. Bila sem
še majhna. Edini spomin nanjo so slike, darila, ki mi
jih pošilja za rojstni dan. Spomini so nekakšna čudna
sestavljanka, ki ni sestavljena.
Veš, že dolgo je tega, kar se je Mojca
preselila v Ameriko. Ima službo, za katero v Sloveniji
ni bilo prihodnosti. Dolgo je razmišljala, preden se je
odločila. Saj jo razumem. Samo zakaj se ni preselila kam
bliže. Zaposlena je kot avtoličarka. Vem, smešna
služba za žensko, ampak že kot majhno dekletce se je
navduševala nad avtomobili. Kocke in barbike je niso
zanimale. V šoli je spoznala, da ji gre pri likovni
vzgoji delo dobro od rok. In kaj dobiš, ko združiš
umetnost in avtomobile? Sanjski poklic za mojo teto
Mojco. Videvava se samo na nekaj let, slišiva pa
večkrat. Po spletnih omrežjih. Hvala Skypu in
Facebooku! Pa govorijo, da je vse to slabo. Sploh ni res.
Če tega ne bi bilo, bi jaz propadla. V šoli bi
pogrnila, doma bi bila pa čisto nejevoljna. Letos pa si
jo želim videti še toliko bolj, ker je pred dobrim
letom postala mamica. Vsi jih že nestrpno pričakujemo,
njo, njenega partnerja Dejana in njunega sinčka
Benjamina. Najbrž se jih jaz najbolj veselim. Mojci
imama toliko povedati. Zanimivih stvari, ki so se mi
zgodile. Vmes je tudi nekaj skrivnosti, ki jih nisem
nikomur zaupala. Mislim, da mi bo prisluhnila in mi
pomagala. Da pa ne pozabim na darila! Pripravila sem cel
kup igrač. Od avtov do kred pa knjig in polno drugih
stvari. Najbolj se veselim branja slikanic temu malemu
prijateljčku. Mislim, da bo tako zabavno in da bo
užival. Pa kako bo reagiral njegov bratranček, ko ga bo
videl. To bo prava smešnica. Star je samo dve leti.
Mislim, da se ne bo zavedal, kaj se dogaja in da bo
gledal kot tele v nova vrata. Na dojenčkih so mi pa
najbolj všeč prstki. Ko so še majhni, so tako zabuhli,
potem pa to vse mine. Na žalost. Nestrpna sem že, komaj
že čakam, da jim skočim v objem. Si lahko sploh
predstavljaš, kako se počutim. Kako pogosto se spomnim
dneva, ko je letalo poletelo z letališča Jožeta
Pučnika. V Ameriko! Takrat sem bila še majhna. Najbrž
se že sprašuješ, zakaj se tako veselim. Dobra novica!
Danes prileti družinica v domovino. Vsa sem že na
trnih. V šoli sem cel dan razmišljala o tem. Ne vem,
kaj bom naredila, ko jih bom videla izstopiti iz letala.
Ali se bom zjokala ali zasmejala. Mogoče oboje. Potok
solz na nasmejanem obrazu. Kako bo pa to videti?
Predvidevam, da zelo čudno.
Ura je že sedem, njih pa še kar ni.
Babi sem videla jokati. Nekaj čudnega se dogaja. Me prav
zanima, kaj se je pripetilo. Ali je babi v skrbeh? Bom
šla raje vprašat starše, da ne bom kot kak detektiv
raziskovala vse to, čeprav bi mi bilo všeč, ampak
danes to raje pustim. Težave? Menda ne. No, sicer se mi
svita, verjetno jih ne bo. Ne vem, no, bomo videli …
12. 10. 2016
Dragi dnevnik, moj zaupnik!
Niso prišli in najbrž tudi ne bodo.
Ampak zakaj? Ne vem, kaj se je zgodilo, zato se pa zdajle
sprašujem, če smo se jim kaj zamerili. Upam le, da so
vsi trije v redu. Kaj pa če se jim je res kaj zgodilo?
To bi bila katastrofa. Mogoče je bilo pa vreme slabo, pa
niso mogli vzleteti. Mogoče pa pridejo danes. Verjetno
bi nam sporočili, novice pa nobene … Prepričana sem,
da je krivo vreme. Danes sem v šoli mislila samo na to.
Še dobro, da nisem bila ničesar vprašana, ker če bi
bila, bi se pred tablo zmedla in spet bi v redovalnici
pristala kaka trojka. No, saj so učitelji to opazili že
pri pouku.
Slaba novica. Zelo slaba novica. Gledala
sem poročila in bilo je govora o strmoglavljenem letalu.
In to iz Amerike. Zdajle se počutim, kot da bi na meni
preizkušali akupunkturo. V moji glavi trenutno divja
milijon vprašanj. Menda niso bili na tem letalu.
Preiskovalci še ne vedo, koliko ljudi je preživelo. Če
sploh je kdo. Kako hitro se vse lahko spremeni.
Najslabše pa je, da se nam še niso javili. Spet sem v
negotovosti! Bom raje kar vprašala.
Tudi drugi niso vedeli, kje so, vendar pa
to tudi ni več pomembno, ker me je po dolgem nestrpnem
čakanju Mojca le poklicala. Takoj mi je odleglo. Sem že
mislila, da se je kaj slabega pripetilo. Oh, hvala bogu,
da so v redu.
NASVET: V takih primerih je najbolje, da
ostaneš pozitiven. Smej se. Čeprav vem, da je težko,
samo potrudi se. Kakšen smešen film si poglej. Poskusi
ostati čim boljše volje. Pa veš zakaj? Če te žalost
ne pokoplje, te pa dehidracija, ker toliko jokaš …
Samo hecam se. Umrl ne boš, ampak počutil se pa tudi ne
boš dobro. Pri meni je le problem, da sem realist. Vsaj
tako mislim. Nikoli ne mislim na najboljše in tudi ne na
najslabše. Tokrat sem pa boga prosila, pa se to ne zgodi
velikokrat. Zdaj si pa predstavljaj, kako sem bila
prestrašena.
No, sem pa babi vprašala, zakaj je
včeraj jokala in mi je odgovorila: »Zaradi sreče in
žalosti.« To mi nič ne pomeni, ampak nisem je več
spraševala, ker mislim, da je to občutljiva tema. Ah,
pustimo to. Važno je samo to, da so živi in zdravi.
15. 11. 2016
Dragi prijateljček!
Imam dobro novico. V vezi Mojce. Dobila
sem odgovor na svoje vprašanje.Sicer nisem kaj dosti
spraševala. Vse do danes. Babica in dedek sta prišla na
obisk in babi sem vprašala, zakaj vendar niso prišli.
Začudeno me je pogledala in rekla: »Ne veš?« Odkimala
sem, takrat pa je kar butnilo iz njenih ust: »Mojca ima
spet dojenčka, hčerkico Patricijo.« To je bil namreč
vzrok, da niso prišli. Za nosečnice menda ni dobro, da
gredo na letalo. Smiselno? Vesela sem, da ima spet malo
štručko – punčko, hkrati pa tudi žalostna, saj se
vsaj še leto in pol ne bomo videli. Je podobno kot tisti
rek: »Sreča v nesreči.« Bom že nekako. Itak pa bom
zaposlena s to šolo. Bo vsaj hitreje mineval čas …
Ali pač.
Zdaj se pa spomnim. Tisti večer, ko naj
bi prišli v domovino, so oči, mami, babi in dedi imeli
dolgo debato. Nisem se vključevala v njihov pogovor,
sploh me pa ni zanimalo, kaj odrasli razpredajo, morda
spet o politiki.
Zdaj vem, da je bila tema pogovora
Mojčina družinica.
Poleg
presenečenja, ki sem ga doživela, je očitno to zame
ostalo skrivnost.
