Glasovalna številka: PR152

Denis Lokar Klančar

SKRIVNOST ODRAŠČANJA

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Star sem dvanajst let in moje življenje se je prevesilo v zanimivo obdobje. Moja mama mu reče puberteta. Sam sem bil sprva prepričan, da mene še ni doletela, jo pa dan za dnem opažam pri svoji sestrici, ki je že močno zakorakala v to obdobje. Kot družina smo bili vedno povezani in nismo imeli skrivnosti drug pred drugim. Sam sem staršem zaupal vse svoje težave, strahove, pričakovanja. Veliko smo se pogovarjali, skupaj reševali težave in iskali prave poti. In potem nastopi ona. Puberteta. Spremenilo se je. Sestra je najraje zaprta v svoji sobi in kadarkoli se mama želi o čemerkoli pogovoriti, nastopi prepir.

Dolgo časa sem opazoval sestro in se ji čudil. Nisem mogel razumeti, zakaj se je tako oddaljila od nas, zakaj se enkrat smeje in naslednji trenutek že joka, zakaj nihče ne sme biti zraven, ko gleda televizijo, zakaj nihče ne sme niti pogledati njenega telefona. Dostikrat vzroji že ob nedolžnem vprašanju. Nikakor nisem mogel razumeti, zakaj se razburi vedno, kadar ji mama ali oče rečeta, da je lepa. Nekaj časa sem vse le opazoval, se čudil in bil žalosten, kaj se dogaja. Kmalu pa sem začel opazovati, da se tudi sam spreminjam. O določenih temah se nisem več želel pogovarjati s starši, skrival sem telefon, čeprav ni bilo ničesar za skrivati. Nisem želel razlagati o svojih prijateljih, o tem, kako sem preživel dan … Vse je bila ena velika skrivnost, ki je nisem želel deliti z nikomer. Opazil sem, da tudi jaz rad preživljam prosti čas sam, zaprt v svoji sobi, kjer me nihče ne moti. Razburil sem se vsakokrat, kadar me je oče vprašal, katera sošolka mi je všeč. Ja, očitno je tudi mene obiskala puberteta. Ugotovil sem, da mojo pozornost pritegne le redkokatera stvar in še to ne za dolgo. Enostavno se mi ni dalo več nič, najbolje je bilo, ko so me vsi pustili pri miru in sem lahko počel, kar mi je pač tisti trenutek ustrezalo. Ja, ni lahko živeti z nešteto skrivnostmi.

V različnih življenjskih obdobjih imamo ljudje različne skrivnosti. Živo se še spominjam, kako sem bil navdušen pred vsakim rojstnim dnem. Starša in sestrica so do zadnjega trenutka skrbno varovali skrivnost o darilu. Kako sem bil neučakan in kako sem si želel vedeti, s čim me bodo obdarili. Enako je bilo ob Miklavžu, Božičku, novem letu. Lepo zavita darila pod jelko, v katera nisem smel niti malo pokukati. Spomnim se, kako težko je bilo varovati skrivnost o darilu za starše ali za sestrico. Kadar za obdarovanje nisem bil na vrsti jaz, sem seveda sodeloval pri izboru in zavijanju darila, vendar le pod pogojem, da nisem predčasno izdal, kaj se v darilu skriva. Uf, kako je bilo to včasih težko, hkrati pa tudi prijetno. Vse otroštvo me je begal skrivnostni obisk dobrih mož. Večkrat sem staršem zastavljal vprašanja, kako se bradati Božiček skobaca skozi naš ne ravno velik dimnik. Vedno sem ob teh vprašanjih naletel na nejasne, skrivnostne odgovore.

Moj nečak, ki šteje malo več kot dvajset let, ima tudi kup skrivnosti. Kadar noč ne preživi doma in ga vprašam, kje je bil, je seveda njegov odgovor poln skrivnosti. Ne zvem ničesar. Ponavadi mi odgovori s šalo. Joj, kako to sovražim. Res me zanima in res želim vedeti. Dolgo je tudi skrbno čuval skrivnost o svoji punci. Bolj sem ga spraševal, kakšna je, od kod je, bolj je molčal. Kako sem bil vesel, ko sem jo končno spoznal.

Tudi starši imajo skrivnosti. Včasih vstopim v prostor in se pogovor nenadoma konča ali spremeni in takrat vem, da sem prišel na območje skrivnosti. Seveda takoj vprašam, o čem sta se pogovarjala. Včasih me njun odgovor prepriča, včasih tudi ne.

Dedek in babica. Ja, tudi onadva imata skrivnosti. Kadar mi razlagata o svojih mladih dneh, o dneh, ko sta se spoznala, se včasih v njune stavke prikrade skrivnost. Samo nasmehneta se in vem, da o tistem delu več ne bom izvedel.

Obstajajo pa tudi neprijetne skrivnosti. Spomnim se, ko je moja babica, ki sem jo imel zelo rad, nepričakovano zbolela. Starši mi niso prikrivali bolezni, do zadnjega trenutka pa nisem dojel, kako resno je njeno stanje. Kadar sem mamo vprašal, ali bo babica umrla, mi je negotovo odgovorila, da ne bo še. Bil sem pomirjen in vesel takega odgovora.

Včasih pa je skrivnost lahko tudi škodljiva. Slišim zgodbe o mladostnikih, ki so imeli težave in jih niso zaupali nikomur in tako zašli v velike težave.

Naše življenje je polno skrivnosti. Rad imam skrivnosti, ki niso škodljive nikomur. Nekatere delimo le z izbranimi ljudmi, nekaterih pa sploh ne zaupamo nikomur. Tudi jaz imam tako skrivnost. In ne, ne povem je niti vam.