Glasovalna številka: PR153

Nik Breznikar

SKRIVNOST ŠTIRIH PRIJATELJEV

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Nik, Žan, Jan in Rok so prijatelji. Zelo razigrani in radovedni. Bosi so se odpravili po kamniti plaži. Ko so se bližali veliki skali, so nenadoma opazili majhen čoln, ki se je približeval obali. Vsi štirje so obstali, se skrili med skale, sklenili so, da bodo opazovali dogajanje. In res.

Iz čolna so skočili trije brkati možje. Pograbili so velike vreče in jih odnesli na obalo. Prijatelji so se odločili, da jih zasledujejo in morda odkrijejo, kaj se dogaja. Sledili so jim skozi goščavo in poskušali biti čim bolj tihi in neopazni. Držali so se na varni razdalji. Nekaj časa so jim tako sledili, nato pa so jih izgubili izpred oči. Ustavili so se in se odločili, da jim ne bodo sledili več, saj niso vedeli, v katero smer naj grejo. Vrnili so se na obalo in se zmenili, da bodo naslednji večer taborili na plaži in čakali na može. Odločili so se, da bo to njihova skrivna detektivska naloga. Ker je bilo pozno, so se vrnili domov, da starše ne bi skrbelo.

Naslednji večer so doma povedali, da bodo taborili na plaži. Starši so jim dovolili ostati do enajste ure. Postavili so si šotor in čakali na čoln. Dolgo časa se ni zgodilo nič in mislili so, da jih to noč ne bo. Nenadoma pa so zaslišali glasove in vsi štirje so stekli za skalo in opazovali. Zagledali so tiste tri brkate može, ki so zopet prenašali vrečke nekam na obalo. Niso se upali preveč približati, da jih ne bi opazili. Rok je stopil na palico, ki se je z glasnim pokom prelomila. Fantje so obstali kot okamneli. Niso se upali niti dihati. Možaki pa so se ustavili, prisluhnili, se začeli ozirati naokoli in se pomikati proti skalam, ko je eden izmed njih rekel, da je verjetno bila kakšna žival. Druga dva sta mu prikimala, vsi so se obrnili in nadaljevali svojo pot. Fantje so še malo počakali, preden so se oddahnili. Rok je rekel, da bo bolje, če se vrnejo domov. Ker je bila ura že skoraj enajst, so se vsi strinjali. Odpravili so se nazaj na plažo in pospravili šotor. Na poti domov so ugibali, kaj bi lahko bilo v vrečah. Ali so možje nosili ribe? Toda kam bi jih nosili in zakaj, so se spraševali. Vedeli so namreč, da tam ni hiš niti trgovine, samo borov gozdič in skale.

Naslednji dan so se odšli kopat in kmalu jim je postalo dolgčas. Odločili so se, da raziščejo skrivnostno dogajanje v gozdičku. Preiskali so gozd in prišli do votline z ozko odprtino. Zlezli so v odprtino in začeli raziskovati. Bilo je temno in dolgo so hodili, saj je bila votlina kar globoka. Na koncu votline je bila jama. V njej so zagledali vrečke. Planili so tja in jih začeli odpirati. Bili so tako razburjeni, da niso slišali, da se jim nekdo približuje. Ko so odvezali vrečke in jih razprli, so obstali. Kaj bi lahko bilo v vrečkah, so ugibali. Niti v sanjah si niso predstavljali, da je v njih zlato. Nenadoma so za sabo zaslišali glasove. Obračali so se in iskali drug izhod iz votline. Od strahu so se jim tresle noge. Drugega izhoda ni, so si mislili.

Možje so se jim hitro približevali. Panično so se ozirali okoli sebe. Nik je v daljavi zagledal žarek svetlobe in stekel pogledat, ali je špranja dovolj velika za pobeg iz jame. Žan mu je sledil tik za petami. Videla sta, da je špranja zelo ozka, vendar bi bilo možno, da jim uspe preriniti se skoznjo. Jan in Rok sta pritekla do njiju in začeli so se riniti skozi ozko špranjo. Prvi je pot na svobodo preizkusil Nik in s težko muko mu je uspelo. Nato se je začel skoznjo riniti Žan. Nik mu je pomagal in ga začel vleči. Sledila sta jima še Jan in Rok. Vsi štirje so bili popraskani do krvi, vendar jih to ni skrbelo, samo da so se rešili.

Tekli so vso pot do obale in se tam vrgli po tleh. Bili so izčrpani. Vsi so globoko dihali. Rok je rekel, da so imeli srečo, da jim je uspelo pobegniti brkačem. Rok je izvlekel palico zlata iz žepa in ga pokazal druščini. V tisti paniki jo je namreč pozabil vrniti v vrečko in jo je dal v žep. Začeli so se spraševati, ali bodo možje opazili, da ena manjka. Bali so se komu povedati za to, da jih ne obtožijo kraje. Sklenili so, da jo skrijejo.

Vzeli so lopate in začeli kopati luknjo. Kmalu se jim je pri delu pridružil tudi Rokov pes Runo. Ko so jo izkopali, so vanjo položili zlato in začeli zakrivati. Delo so končali in se utrujeni sesedli na tla, toda Runo ni želel odnehati s tako zabavno igro. Začel jo je nazaj odkrivati. Fantje so ga komaj ustavili.

K njim so prišli brkači in jih pozdravili. Fantje so skočili na noge in jih prijazno pozdravili. Bali so se, da so jih prej videli in prepoznali. Možje so jih spraševali, ali se igrajo v pesku in vsi so vneto kimali in komaj čakali, da odidejo. Runo se med tem ni pustil motiti in je veselo kopal luknjo, kjer so skrili zlato. Fantje so ga odrivali in ga lovili ter poskušali zakriti luknjo. Brkačem se je zdelo zabavno, kako jim pes nagaja, in so se smejali. Fantom pa ni bilo do smeha. Nato se je Žan spomnil rešitve in Runu vrgel palico daleč stran. Runo je takoj stekel za njo. Brkači so nadaljevali svojo pot, fantje pa so si oddahnili.

Odločili so se, da s tem nočejo več imeti opravka in da je najbolje, da vso zadevo pustijo čisto pri miru. Dali so si obljubo, da bo vse to za vedno ostala njihova skrivnost. Na kraj, kjer so zakopali zlato, so pririnili veliko skalo in se zmenili, da se čez deset let na isti datum ob polnoči zberejo in zlato izkopljejo. Takrat bodo starejši, modrejši, močnejši in bolj pripravljeni na reševanje skrivnostne pustolovščine.