Glasovalna številka: PR155

Alja Sirk

METULJČKI V TREBUHU

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Se ti kdaj zazdi, da si zaljubljen? Če ne veš, kako je biti zaljubljen, ti bom povedala svojo zgodbo.

Dopolnila sem komaj devet  let, ko sem začutila, kako je ljubiti nekoga. Ta nekdo je bil … O, tega vam še ne izdam.

Bilo je 6. novembra, in v šoli se je ravnokar začela ura matematike. S tistim fantom sva se gledala skoraj celo  šolsko uro. Ko je bilo konec ure, smo vsi stekli v učilnico, razen ta fant je šel drugam. Ker sem videla, da gre stran od drugih sošolcev, sem hitro, a tiho odšla za njim. Krenil je proti šolski knjižnici. Sprehajal se je med knjižnimi policami, izbiral knjige, jih listal, naenkrat se je odločil in že je bil s knjigo v rokah pri knjižničarki. Ves čas sem opazovala dogajanje, zato sem vedela, katero knjigo si je izposodil. To knjigo sem vzela tudi sama. Prelistala sem jo in ugotovila, da  govori  o tem, kaj narediš, ko ti je všeč punca. Povsem prepričana sem bila, da sem mu všeč.

Potem se je začela ura angleščine. Vsa srečna sem sedla na stol in opazovala sošolca. Zdaj pa je napočil čas, da izdam njegovo ime. Jošt.

Ko sem ga zaljubljeno pogledala, me je grdo pogledal in se obrnil k učiteljici. Povesila sem žalostne oči, najraje bi kar zajokala. Tako me Jošt nekaj časa ni hotel niti pogledati.

Že sem praznovala deseti rojstni dan. Všeč mi je postal Matic, sicer iz druge šole. Spoznala sva se, ko sva šla  po prehodu za pešce. Pogledala sva se in iskrice v očeh so se obema prižgale.  Izmenjala sva si  telefonski številki. Že po nekaj pogovorih me je povabil k sebi domov. V njegovi lepo opremljeni sobi sva klepetala dolgo v noč, dokler me niso prišli iskat starši. Po tej fantastični  zabavi sem odšla domov in se vrgla na posteljo. Dolgo nisem mogla zaspati.  Naslednje jutro me je zbudil  telefon. Oglasila sem se. Zaslišala sem: « Hej, kako si?« Prepoznala  sem Joštov glas. Malo sem povesila obraz, ko je rekel, da mu je žal zaradi grdega vedenja. Nato pa je rekel: »Videl sem tisti pogled, ki si mi ga podarila takrat …  Veš, tudi jaz mislim, da sva za skupaj.«

Hitro sem prekinila, saj sem ugotovila, da sem zaljubljena v dva fanta. Drugi dan sem cel pouk razmišljala, kdo mi je bolj pri srcu. Le kako naj se odločim? Oba imata dobre in slabe lastnosti. Jošta sem lahko vsak dan videla, slabost pa je, da bi me vsi sošolci zafrkavali. Pri Maticu je dobra stvar to, da je zelo prijazen in se vidi, da je zaljubljen samo vame, res pa je, da ne živi v našem kraju. Oba sta me razveseljevala z rožami, z darilci in pisemci.  Ampak to, da bi imela dva fanta,  se ni izšlo.

In kaj se je zgodilo?  Nekega dne me je Jošt povabil ven, tudi Matic je to storil. Jošt je že sedel na klopi in me čakal. Kot da bi se zmenili, smo se srečali. Jošt in Matic sta se čudno gledala. Kot pes in mačka. Začel se je prepir dveh petelinčkov. Nato sem zavpila: »Vse vama bom razložila, samo pomirita se!« Pogledala sta me in utihnila. Vse sem jima razložila. Ko sem končala, je Jošt odločno dejal: »Konec je med nama!« Ko je odkorakal, sem imela biserčke v očeh, vendar me je Matic potolažil. Tako je minil prvi zmenek.

Prišel je december, s starši sva odšla v Ljubljano gledat lučke. Takrat sva prosila starše, če se lahko sama sprehodiva ob Ljubljanici in se čez eno uro vrneva na Tromostovje. Starši so se strinjali, nama dali malo denarja, in že sva odhitela. Najprej sva si kupila pijačo, sladkorno peno in odšla na ladjico, kjer sva prisluhnila prijetni glasbi.  Nisva veliko govorila, le pogledala sva se, si padla v objem. In … Prvi poljub! Ko so to videli glasbeniki, so hitro začeli igrati ljubezensko pesem. Pogledala sva se in se še enkrat poljubila. Zatem sva odšla na stransko ulico, kjer je bila tišina. Ko sva malo tavala med ulicami, se mi je zazdelo, da naju nekdo zasleduje. Hodila sva hitreje in hitreje. Zasledovalec je izginil v drugo ulico. Verjetno se mu je le kam mudilo. Nato sva zaslišala glas harmonike. Pot sva nadaljevala proti zvoku. Zagledala sva fantiča, ki je veselo igral na harmoniko, in podarila sva mu pet evrov.  Šla sva dalje, se držala za roke in se veselila. Kmalu sva spoznala, da se oddaljujeva od središča mesta.  Spraševala sva ljudi, kako se pride do Tromostovja, vendar nama nihče ni povedal, vsi so hiteli po svoje. Za pomoč sva prosila prodajalca balonov. Rekel nama je, da če kupiva balon, nama bo pokazal pravo pot. Drugega nama ni preostalo, izbrala sva balon, plačala  in že tekla v pravo smer. Starši so bili že malo v skrbeh. Odpeljali smo se k Maticu domov. V njegovi sobi sva predrla balon in vdihavala helij. Zelo sva se zabavala.

In tako sva se z Maticem videla skoraj vsak dan. Na Jošta nisem pomislila nikoli več, saj sem ugotovila, da mi je z Maticem zelo lepo …