Neee, prosim ne. Sanjala sem, da sva se
skregali z mojo najboljšo prijateljico Nejo. Ona je bila
prijazna, sočutna, hitro vzkipljiva in pa tudi
samozavestna v mejah normale. Le ta razlika je bila med
nama, da sem bila jaz bolj tiha in pa preveč
samokritična do sebe. Zdelo se mi je, da vsako stvar, ki
sem se je lotila, naredim grozno. Vsi so me pregovarjali,
naj ne bom tako samokritična. Neja pa je lahko komurkoli
kadarkoli povedala, ker mu gre.
Odprla sem oči, bilo je zelo svetlo,
budilka pa je neusmiljeno zvonila. V sobi je stala mami s
prekrižanimi rokami in videti je bilo, kot bi jo nekdo
vrgel s postelje. Pomela sem si oči in ugasnila budilko,
ki je še kar naprej neusmiljeno zvonila. »Že petič ti
je zvonila budilka, ura je šest zjutraj, vstani, saj
imaš danes verouk,« je rekla z malo bolj nežnim
glasom, kot sem pričakovala. »Ja, saj že grem,« sem
zagodrnjala. »Joj, ti bi res potrebovala budilko, ki te
bi zjutraj udarila po glavi, da se bi zbudila,« je še
naprej godrnjala in odšla iz moje sobe. Očitno je danes
vstala z levo nogo, sem pomislila. Vstala sem se iz
tople, mehke postelje. Tako zelo me je mikalo, da bi še
malce zaprla oči, a zdaj to ni bilo mogoče. Zato sem si
obula copate, ki so bile zložene ob postelji. Preden sem
odšla spat, sem si pospravila sobo, saj nisem marala
spati v razmetani sobi. Odšla sem v kopalnico in si
umila obraz ter odšla v jedilnico. Odprla sem hladilnik.
»Nič več mleka ni!« sem zavpila čez stanovanje, kot
da je mami kriva, da ga je zmanjkalo. V roke sem vzela
kos kruha in ponev, saj sem si nameravala speči jajce na
oko.
Napiknila sem kos beljaka na vilico in se
zamislila. Očitno so bile tisto prej, ko sva se skregali
z Nejo, le sanje. Huh, sem si oddahnila, hvala Bogu,
kajti če ne bi bile le, sanje ne bi imela več
najboljše prijateljice. Pred kakim tednom dni smo se
namreč preselili v Ljubljano. Moram priznati, da se
počutim grozno, tega pa si ne upam povedati mami. V
Piranu sem imela namreč kup prijateljic, ki so mi vedno
stale ob strani in zame bi dale tudi roko v ogenj, če bi
bilo potrebno. Tam pa sem imela tudi nekaj, kar mi tukaj
zelo manjka, imela se prečudovit razgled na morje in
celotno Piransko obalo ob sončne zahodu. In to iz okna
moje zlate in čudovite sobe.
Moja mami je umetnica, oči pa je
zdravnik in to zelo dober zdravnik. Oči je dobil super
ponudbo za službo v Ljubljani, ki je seveda ni mogel
zavrniti, saj so se mu odprla vsa vrata, da postane zelo
cenjen zdravnik. In ker se ne bi mogel vsak dan peljati z
našo »staro kripo« v Ljubljano, smo se preselili. V
Piranu smo namreč živeli zdravo in smo imeli vse na
dosegu roke. Zato smo otroci hodili v šolo peš ali pa
se peljali s kolesom prav tako kot odrasli. Preselili smo
se, čeprav sem bila jaz odločno proti. A kaj naj?
Današnja mladina sploh nimamo nobene pravice, da bi se
kaj sami odločili ali pa bi vsaj pomagali pri
odločitvi. Saj starši mislijo, da smo premladi, da bi
sprejemali tako pomembne odločitve za življenje. Oh,
čisto brez veze če vprašate mene. Če bi se lahko
odločila jaz, se ne bi nikoli preselili iz najlepših
krajev na svetu, kjer se vsako jutro zbudiš v sončnem
vzhodu, ki se že navsezgodaj razprostira po širnem
morju, polnem morskih skrivnosti. Očija so že takoj
povabili na predavanje za zdravnike v Španijo in to kar
za cel mesec. Tako sva zdaj z mami sami in ''gnijeva'' v
tem starem stanovanju v bloku na Tržaški cesti v
Ljubljani. S sosedo Kristino se ne razumeva najbolje. Ves
čas se obnaša, kot da je najpomembnejša oseba na celi
šoli. Zato se druži samo s pomembnimi - z maščevalno
Izo in zelo brihtno Mojco. Jaz pa sem zanjo kot
nepomemben kupček »gnoja« v kotu. »Rebeka, ali si že
pojedla zajtrk?« me je neučakano spraševala mami.
»Ja, sem,« sem ji odgovorila. Svoj krožnik sem
zložila v pomivalni stroj, si po hitrem postopku
naredila rep in se oblekla. Seveda pa si nisem pozabila
skrbno skrtačiti zob. Stekla sem po stopnicah. Ko sem
stopila ven, me je rahlo zazeblo, a ni bilo večjih
težav, zapela sem si gumbe na prečudoviti sinje modri
jakni. Mami je bila že v avtu, roke si je tlačila v
žepe. Svojo torbo na kolesa sem položila na zadnji
sedež in se usedla spredaj poleg mami. Prižgala sem
telefon, pogledala na uro in ga ugasnila. V šoli so bili
sicer telefoni strogo prepovedani, ampak danes popoldne
imam trening rokometa, počakala bom v šoli. Pogosto se
je kaj zgodilo, da sem morala poklicati mami, ali me
pride iskat ali moram iti peš. Prišle smo do veroučne
učilnice. Ko smo se peljale po Ljubljanskih cestah, sem
najraje gledala v telefon, saj nisem marala opazovati
Ljubljane. Sama sivina jo je, sem si mislila sama pri
sebi. Kamor koli sem pogledala, sem videla samo bloke,
visoke nebotičnike, sive podjetne stavbe ... Jaz pa sem
bila človek, ki mu je narava pomenila zelo veliko, rada
sem se sprehajala bosa po peščeni obali Pirana in
razmišljala o svojih problemih. Meni so bili všeč
zeleni griči, morje in pesek med prsti na nogah. Sploh
se nisem nikoli spraševala o tem, kako bi bilo, če bi
se preselili. Nikoli nisem hotela slišati niti besede
preseliti se. Morda smo se preselili prav zato, ker
nikoli nisem razmišljala o tem.
»Rebeka,« me je opomnil katehet, »ali
sanjaš?« Celoten razred se mi je zasmejal, jaz pa se bi
najraje vdrla v zemljo. »Ne, samo…,« sem hotela reči
sebi v bran, a to je bilo vse, kar sem lahko spravila iz
sebe. Kje je bila zdaj Neja, ko sem jo potrebovala? Bi
sploh kadarkoli dala roko v ogenj zame? Bi me pustila in
bi mi obrnila hrbet, ko bi jo zares potrebovala? Dvomi so
drug za drugim prihajali v moje misli. Kmalu se je verouk
končal in sem se pridno odpravila k pouku. Prva in druga
ura zgodovine sta se vlekli v neskončnost. Mislim, da
smo vsi v razredu odštevali minute in bili na trnih,
kdaj se bo oglasil šolski zvonec, da bi vsi zbežali iz
razreda, preden bi učiteljica omenila domačo nalogo.
Bila sem v 7. razredu in moram priznati, da nisem imela
niti malo pojma, kaj bi se odločila, kaj bi postala, ko
bi bila velika. A imela sem štiri večje želje, da bi
postala novinarka, umetnica, slaščičarka ali
pisateljica. Mislim, da mi je bilo najbolj všeč, da bi
postala pisateljica. Res si želim postati pisateljica.
Samo kako? Kako, ko pa imam disleksijo? To je bila tudi
moja največja skrivnost. Zato sem tudi tako čakala na
konec zgodovine, ker je bila naslednja ura slovenščina.
Vedno sem si govorila, da moram dobro poslušati, kajti
le tako bi se naučila tudi za v naprej. Če bi bila
pisateljica, bi odšla v manjši hribček nad Piranom. Se
usedla pod drevo v nežno, mehko travo in opazovala cel
Piran, obalo in čudoviti sončni zahod, ki se bi
razprostiral nad širnim morjem, in začela pisati vse
mogoče knjige. A Neja ni hotela, da bi bila pisateljica,
mami pa tudi ne, saj bi bila preveč ves čas napeta in
bi morda, ker bi imela preveč teže na srcu, tudi umrla.
Čista domišljija, pravim jaz. Končno se je začela
slovenščina. Moj najljubši predmet zadnjih let, če se
drugače izrazim. In ravno slovenščina hitro mine, prav
tako kot danes. Če bi mi kdo pred petimi leti povedal,
da dobro pišem, bi ga imela za čudaka. Zdi se mi, kot
da je bil pisanje skriti talent, ki sem ga našla šele v
šestem razredu. A meni se nikoli ni zdelo in se mi tudi
sedaj ne zdi, da pišem dobro. Vedno imam slabo oceno o
sebi, preprosto nič na meni mi ni všeč in zdi se mi,
da enostavno ne pišem dobro. Po uri me je poklicala
učiteljica, če želim kaj napisati za nek literarni
natečaj. Seveda sem rekla ja, saj rada pišem. Samo ali
pišem tudi dobro? To je bilo zdaj največje vprašanje,
ki me je že kar nekaj časa tlačilo. Zadnji dve uri sta
hitro minili. Kmalu je prišel avtobus, ki nas je varno
pripeljal domov. V avtobusu je bil sedež poleg mene
vedno prazen. Nekateri so se zaradi tega norčevali iz
mene. Čeprav sem se zelo močno trudila, da me te
žaljivke ne bi prizadele, so me vsakič kot žebelj
zabile v srce. Tudi danes je bil sedež poleg mene kot po
navadi prazen, a danes mi je pot zelo hitro minila, hitro
sem izstopila, saj nisem hotela poslušati še več
žaljivk o meni. Zunaj je bilo mrzlo in malce me je
zazeblo, ko sem izstopila. Z mano je izstopila tudi
Kristina, ki se je slikala, da bi lahko spet vsem
sošolcem povedala, kako je lepa. Jaz pa sem se odpravila
do prehoda za pešce. Spomnila sem se na zebro. Enkrat
smo s prijateljicami iz Pirana odšle v živalski vrt.
Mislim, da so bile vsem najbolj všeč zebre. Oči so se
mi malce orosile in sama pri sebi sem si nasmehnila.
Spomini še ostajajo, sem pomislila. Zaprla sem oči in
se spomnila tistih nekaj prečudovitih let, ki so minila
hitreje, kot bi mignil s prstom. »Ko bi bila lahko še
vedno v Piranu,« sem svojo željo izgovorila kar naglas.
Popoldne sem imela trening, trener je bil
zelo jezen name, ker se nikakor nisem mogla zbrat in
igrati tako, kakor jaz znam. Postalo me je zelo sram,
zato sem čutila, da so se mi lica obarvala na rdeče kot
paradižnik. Kmalu sem bila doma in ležala na svoji
postelji, prebrala sem že skoraj celo knjigo. Knjigo sem
spustila z rok in se zazrla v strop, tako sem ostala kar
nekaj časa, niti malo se mi ni sanjalo, koliko je ura,
najbrž je že zdavnaj odbila deset. Razmišljala se o
današnjem dnevu, najbrž sem se neštetokrat ponižala.
Kako je to možno? Kako se lahko to dogaja samo meni?
Končno sem zaspala, zjutraj je bila
sobota in ko sem se zbudila, je bila lučka za branje še
vedno prižgana. In knjiga Harry Potter, ki sem jo brala
pred deveto uro zvečer, je bila odprta. Vstala sem in se
umila ter pojedla zajtrk. Najprej sem morala hitro
posesati stanovanje in skuhati kosilo, saj je bila mami
do dvanajstih v službi. Nato sem se usedla za svojo
pisalno mizo, odprla beležko ter zavzdihnila. Imela sem
namreč toliko domače naloge, da nisem vedela, kje
začeti. Odprla sem zvezek za matematiko in začela
računati. Ko sem končala, sem zaprla zvezek in se
spomnila, da moramo za slovenščino napisati krajši
roman. Samo kje začeti? Kako naj ga sploh napišem? O
čem naj pišem? Res da sem rada pisala, saj sem hotela
postati pisateljica, ampak nisem znala, imela sem premalo
znanja. Aha, zdaj pa razumem, zakaj moram v šolo hoditi
kar dolgih devet let. Da bom osvojila vse potrebno
znanje! Vsako učiteljičino besedo pri urah
slovenščine sem natančno poslušala, ampak imam še
vedno težave. Prijela sem nalivnik v roko in ta se je
že skoraj dotaknil papirja. »Ne, raje ne tako,« sem
rekla. Pomislila sem, da ne morem začeti z nekoč, saj
ne pišem pravljice. »Ja, pa jo imam,« sem skoraj
najglasneje zakričala. Moj pisateljski gumb za pisanje
se je prižgal, dobila sem morje idej. In končno sem
začela: »Nekega dne …« A ne vem, če sem napisala
polovico uvoda, že sem strgala list iz zvezka. »Morda
bi bila boljša tista ideja z zjutraj,« sem si rekla ter
začela vse na novo. Tokrat mi je uspelo, razpisala sem
se in sploh nisem mogla nehati. Imela sem preveč idej,
da bi končala. No, ampak enkrat sem morala seveda
končati. Ko sem porabila pet strani v zvezku, se mi je
zazdelo, da bo dovolj. Učiteljica bo moj roman
popravljala do naslednjega leta, če ne bom nehala, sem
pomislila. Roman je bil napisan, stanovanje posesano in
počiščeno (tako da se je že kar bleščalo), kosilo
spečeno (no, skoraj), le še mami je manjkala. Prišla
je ravno takrat, ko sem krompir vzela iz pečice. Moram
priznati, da ne bi mogla priti bolj točno.
Pojedli sva kosilo in se nato odpravili
po sobotnih nakupih - to je bil moj najljubši del. Vedno
je namreč ostalo nekaj denarja zame. Hodili sva iz
trgovine v trgovino in marsikje me je mami prosila, da si
kupim kakšno obleko. Jaz pa sem jo odločno zavračala,
pa ne zato, da mi ne bi bila všeč. Vedno sem si želela
kupiti kakšno knjigo, saj so mi knjige pomenile veliko
več kot tisoč oblek. Mami se je to zdelo nepomembno,
zato je nasprotovala temu, da si kupim knjigo. To me je
zelo jezilo, saj se mi je zdelo, da moramo veliko brati
in negovati ljubezen do knjig. Danes sem si kupila tretji
del knjige Harry Potter. Zdelo se mi je, da kadar sem
imela težavo, sem enostavno odprla knjigo in jo začela
brati. Marsikdaj sem svoj odgovor na vprašanje našla
prav v knjigi. Menim, da so knjige največji sopotnik in
prijatelj vsakega človeka, le da nekateri ne odprejo
oči, da bi prišli do tega spoznanja.
Najino nakupovanje z mami se je končalo
in odpravili sva se domov, saj so naju noge že tako
močno bolele, da sva se lahko odpravili samo še domov.
»O, ne!« sem sama pri sebi zagodrnjala.
V mojo omaro s knjigami ni šla niti ena samcata knjiga
več. Vrgla sem se na posteljo, vzela knjigo v roke in
začela brati. Ure so švigale mimo in ko sem končno
uspela prebrati knjigo, je bila ura že deset zvečer,
saj sem pri branju zaradi disleksije imela velike
težave. Odšla sem v kopalnico, da bi si umila lase, da
bi bila lepa, čista in »sveža«.
Naslednji dan je bila nedelja, ki je
minila zelo hitro.
In že sem se zbudila v ponedeljkovem
jutru. Kmalu sem bila že v šoli, čeprav bi se najraje
samo zvila pod toplo mehko odejo. Prijela sem Nejo za
roko in jo zvlekla v garderobo. Pogledala sem po
garderobi, če je morda še kdo od sošolcev v njej, a
bile smo same. Nejo sem najmanj desetkrat vprašala, če
nikomur ne bo povedala moje skrivnosti, ki sem ji jo
nameravala povedati. Še enkrat sem na hitro z očmi
švignila po garderobi, a vseeno sem moja usta prislonila
k njenemu ušesu. »Imam disleksijo,« sem ji po tiho zašepetala
na uho. Obrnila se je k meni in se zasmejala: »Ti,
nemogoče!« je bilo vse, kar je lahko spravila iz sebe
poleg groznega krohotanja, ki je odmevalo po celotni
garderobi. Oči so se mi v trenutku orosile in po licih
so mi spolzele prav zares iskrene in razočarane solze.
Vstala sem in se s sklonjeno glavo odpravila proti
razredu. Obrnila sem se nazaj proti garderobi, počutila
sem se grozno. Grozno je bilo poslušati, kako se mi nova
najboljša prijateljica smeje, ker imam disleksijo, moje
prijateljice iz Pirana pa so to sprejele. Stekla sem v
razred in se opravičila, ker sem malce zamudila. Gledala
sem v tla in upala, da učiteljica ne bo opazila, kako mi
po licih polzijo debele solze razočaranja. Učiteljica
je stopila do moje mize. »O, ne,« sem pomislila, »zdaj
me bo pa osramotila pred celim razredom, ko me bo vprašala,
zakaj jokam.« Ugriznila sem se v ustnico, da bi se
nehala jokati, a ni pomagalo. Zdaj je pa po meni, sem
pomislila, in si zatisnila oči. Huh, sem si oddahnila,
nič takega se ni zgodilo, le prosila me je za roman.
Oddala sem ji roman in pogledala me je v oči ter
opazila, da jočem. »Rebeka, po pouku ostani v moji učilnici,«
je rekla z odločnim glasom, kakor da se ni zgodilo nič.
Trudila sem se, da bi pozabila na Nejo, a ni šlo. Ure je
bilo kmalu konec. Ko so vsi odšli iz razreda, je k meni
pristopila učiteljica. »Vem, da si jokala, Rebeka. Kaj
se je zgodilo?« me je vprašala z nežnim glasom. »Nič,
samo…,« sem začela in začutila, da spet jokam. V
učilnico je vstopil Timotej, moj sošolec, me čudno
pogledal, se zasmejal ter zaloputnil vrata. Zbežal je k
ostalim, da bi povedal, kaj se je zgodilo. »To moram
sama urediti,« sem povedala učiteljici. »Če me boš
rabila za pogovor, le pridi do mene,« je še pripomnila.
»Mimogrede, preletela sem tvoj roman in po prvih ocenah
se mi zdi najboljši v razredu,« me je pohvalila. Odšla
sem do naslednje učilnice in na hodniku so vsi bučno
vzklikali: »Jokica, jokica!« Pred očmi se mi je
prikazala tema. Slišala sem neke nežne zvoke nekje
daleč v daljavi. Stemnilo se mi je pred očmi in čez
nekaj časa sem jih počasi odprla. Zagledala sem
učiteljico in mami, koko sta stali poleg mene. »Si v
redu?« sta me vprašali. »Kje sem? In kaj se je
zgodilo?« sem vprašala, saj se nisem spomnila ničesar.
»Ko si odšla iz učilnice, sem nato odšla za tabo in
te videla ležati na tleh, drugi učenci pa so se
pogovarjali, kot da se ni zgodilo nič. Klicala sem te in
klicala, a nisi mi odgovorila, zato sem poklicala
reševalce. In povedali so, da si za nekaj sekund
izgubila zavest,« je povedala učiteljica. Mami me je
objela in se začela jokati. Čutila sem, da jo je na
smrt strah zame. Take pač so mame, rade imajo svoje
otroke, pa čeprav so še tako čudni. Mama bi naredila
vse za svojega otroka, tudi umrla bi zanj. To je bil nek
ganljiv trenutek, ki je še mene spravil do solz. »Nič
mi ni hudega,« sem ji rekla v tolažbo. Ja, današnji
dan je bil res grozen. Zdravnik mi je povedal, da bom
morala v bolnišnici ostati še en teden.
»Končno spet šola,« sem rekla mami
čez en teden, ko me je peljala v šolo. Zavzdihnila sem,
ko sem stala na šolski ploščadi, in se zazrla v šolo.
Ta stavba je bila zame kot stavba skrivnosti, v kateri
kar mrgoli otrok, ki se vsak dan znova in znova učijo
osnovne stvari za življenje, ki ga igrajo sami brez
ljudi, ki bi jim šepetali tekst izza zaodrja. Ugotovila
sem, da v resnici večkrat svoj »jaz« oblikujem po
svoje zato, da bi bili drugi zadovoljni. Ampak zakaj jim
lažem? Ne vem, mogoče se bojim, da bi izgubila še
tiste prijatelje, ki jih imam. Samo če bi bil to pravi
prijatelj, najbrž ne bi bil razočaran nad mano. Počasi
sem hodila proti vratom šole in razmišljala, kaj se mi
lahko danes sploh še zgodi. Odprla sem vrata in pred
mano je skočil sošolec, ki me je ogovoril. »Živijo,
vem, da imaš disleksijo,« je rekel in se nato zasmejal
na ves glas. Vrgla sem torbo na tla in stekla na žensko
stranišče. Vzdihnila sem in nato izdihnila. Jezno sem
stopala proti garderobi. »Pa kaj naj, če imam
disleksijo? Trudim se vsak dan, berem in želim si
postati pisateljica. Kako bi se pa ti počutil, če bi te
drugi zbadali zaradi tega? Najbrž bi se počutil grozno
in to zelo!« sem mu zabrusila. Ne vem, kako je sploh prišlo
to iz mene, po navadi si tega sploh nisem upala. Bila sem
kot neka »boječka«, vsega me je bilo strah. Enkrat sem
imela slabo vest, ko sem nekomu rekla nekaj. In potem sem
bila jaz kriva, pa še sram me je bilo. Ta stavek sem
morala danes še večkrat uporabiti za obrambo pred
drugimi sošolci. Neja pa se je do mene obnašala zelo
grdo, saj sem jo prvo uro vsa besna vprašala, zakaj je
prelomila obljubo, da ne bo nikomur povedala o moji
skrivnosti. In Neja je povedala celemu razredu o moji
skrivnosti, zdaj me jezno gleda, kot da sem jaz kriva.
Jaz sem si predstavljala svojo najboljšo prijateljico
čisto drugače, mislila sem, da tega nikoli nikomur ne
bo povedala. Res me je razočarala. To sem kot mlinček
premlevala cel pouk in nato tudi na avtobusu. Ko sva s
Kristino izstopili iz avtobusa, je ona v roki spet
držala telefon in me nato pogledala. »Ali imaš
facebook?« me je vprašala. A celo govori z mano, pa
čeprav se je ves dan družila z Nejo in verjetno ji je
Neja vse povedala. »No, ali ne veš, kaj je facebook?
Ali boš jutri povedala odgovor?« mi je nesramno
zabrusila v obraz. »No, hja, nimam gan a morda ga bom
imelan ko bom starejša,« sem si hitro nekaj izmislilan
saj nisem hotela, da izve, da ga nočem imeti. Kristina
me je čudno pogledala in mi zabrusila: »Kdor danes nima
facebooka je čuden in ne more imeti prijateljev, ni
čudno, da Neja ni več tvoja prijateljica.« Nič nisem
reklan samo usedla sem se na klopco, globoko vzdihnila,
vstala in se nasmehnila: »Adijo, Kristina, se vidiva
jutri v šoli,« sem umirjeno rekla, kot da se ne bi
zgodilo nič. Ta tema je bila trenutno preveč
občutljiva zame in prizadela me je skoraj vsaka beseda.
Hitro sem stekla čez prehod za pešce, nato po stopnicah
do našega stanovanja v bloku, odklenila sem vrata, jih
zaprla in se usedla na sedežno. Vzela sem moj
skrivnostni dnevnik v roke, pišem ga, že od kar smo se
priselili v Ljubljano.
Dragi dnevnik! 23.
9. 2016
Danes je bil v šoli zelo grozen dan! Ko
sem končno mislila, da bom tu sredi Ljubljane našla
novo najboljšo prijateljico, se je vse obrnilo na glavo.
Neji sem minuli teden povedala mojo največjo skrivnost.
Danes sem prišla v šolo celo malce nasmejana, a ta
nasmešek je hitro zbledel, saj sem izvedela, da je Neja
mojo skrivnost delila še z drugimi sošolci. POČUTIM SE
GROZNO!!!!! Kristina pa me je na avtobusni postaji
vprašala, če imam facebook. Pravi, da kdor dandanes
nima facebooka, ne more imeti prijateljev.
Rebeka
»Din, don,« se je zaslišalo po celem
stanovanju. Nekdo je pozvonil in hitro sem zaprla dnevnik
ter ga skrila v omaro. Ko sem odprla vrata, me je tam
čakalo veliko presenečenje. Pred vrati je namreč stala
Kristina vsa žalostna in z mojimi najljubšimi
bonbonierami v roki. Debelo sem pogledala njo in
bonboniere. »Oprosti za tisto prej, veš včasih rečem
kaj, kar sploh nočem,« je rekla in mi ponudila
bonboniere. »Vstopi in ja, saj ni nič hudega,« sem
rekla zelo nežnim glasom. Kristina se je usedla na
sedežno, ponudila sem ji sok. »Izvoli, sprejmi to
bonboniero kot opravičilo za to, kar sem ti storila,«
je rekla. »Saj ti bi opravičila tudi brez tega, jih
bova pa zdaj pojedli,« sem ji odgovorila ter začela
odvijati čokoladice. »Moje najljubše so, res hvala,
kako si vedela?« sem jo vprašala. »Ah, Neja mi je
povedala,« se je zasmejala. »Kaj ko ti bi naredili
facebook?« me je vprašala. Nič nisem imela proti, zato
sem stekla v svojo sobo po telefon. Pokazala mi je čisto
vse. Skoraj dve uri sva sedeli na sedežni s telefonom v
roki. Pojedli sva že vse bonboniere in popili ves sok,
seveda pa nisva pozabili na smeh, ves čas sva se
smejali, saj je smeh pol zdravja. »Tako, zdaj pa sva končali,
zdaj lahko objaviš nekaj svojih fotografij,« je rekla
Kristina po dveh urah. Naredili sva nekaj skupnih
fotografij in nato sem se tudi sama fotografirala.
Fotografije sem hitro kot formula objavila na facebooku.
Kristina se je kmalu za tem morala posloviti. ''Buljila''
sem v telefon vse do štirih, ko je skozi vrata vsa
premočena vstopila mami. Zunaj je namreč lilo kot iz
škafa, jaz pa nisem ničesar opazila. Mami je odšla v
spalnico, da bi se preoblekla, jaz pa sem še vedno
nepremično sedela na sedežni in gledala v telefon. Mami
je opazila, da sem še vedno na telefonu, zato je ponovno
še glasneje pozdravila: »Dober dan, ljubica.« »Dan,
dan, dan,« sem zamrmrala nazaj. Zraven pa sem še vedno
''buljila'' v telefon. »In kako je bilo v šoli?« jo je
zanimalo. »Ja, saj že grem,« sem normalno napačno
odgovorila. V tistem trenutku je mami stopila do mene in
mi iz rok povlekla telefon. »Rebeka, ali me ti sploh
poslušaš?« me je vprašala z visokim tonom. »Samo …
malo sem na telefonu, pa že vpiješ, ocene so lepe, v
redovalnici imam petice in štirice, ti pa vpiješ, ko
sem pet minut na telefonu,« sem povedala sebi v bran.
»Jaz bom spravila telefon in dobila ga boš šele jutri,
no zdaj pa takoj v svojo sobo in zvezke v roke,« je odločno
mami izvedla kazenski ukrep. Odšla sem v svojo sobo in
se vrgla na svojo posteljo. V roko sem vzela kos papirja
in začela pisati. Pisala sem vse mogoče o facebooku in
o dobrih in slabih straneh facebooka. Ne vem, zdelo se mi
je, da lahko vedno vsa svoja čustva spravim na čisto
navaden bel list papirja. Zato nisem potrebovala nič
posebnega, le svinčnik, bel list papirja in
najpomembnejše - moje mišljenje o določenem momentu.
Ne vem, ampak moja mišljenja in skrivnosti mi je bilo
lažje dati na papir, kot pa nekomu povedati. Povedati
nekomu nekaj sem sicer želela, samo večkrat je bilo to
veliko hujše, kot pa sem mislila.
Mami je čez kakih deset minut dobesedno
vdrla v mojo sobo. V roki je držala telefon imela namrščen
obraz. »Ta stvar ti je že tolikokrat zazvonila, da bi
se mi skoraj zmešalo,« je rekla in pokazala na telefon.
Telefon sem vzela, ga prižgala in pogledala na facebook,
res sem imela kar 56 sporočil. Če ne bi mami še vedno
stala pred vrati, bi bila na telefonu še najmanj dve
uri. Izklopila sem telefon in ga izročila mami. Naredila
sem domačo nalogo, se učila geografijo, napisala neko
zgodbo za literarni natečaj, skratka pridno sem delala.
In čez kaki dve uri je v sobo vstopila mami, jaz pa sem
ravno ležala na postelji in pisala dnevnik. Priznam,
imela sem malce rosne oči, vsak trenutek bi se lahko
zjokala in solze bi tekle v potokih. Danes sem imela slab
dan, a kaj naj, pri meni vedno za dežjem posije sonce.
Ko imaš še tako slab dan in misliš, da bo vse slabo in
črno, se zgodi nekaj čarobnega, posije sonce in vse je
v redu, ti pa se počutiš super. Morda bom jutri na
današnji dan gledala bolj belo kot sedaj. »Večerja je
na mizi,« je rekla mami z ljubečim glasom. »Nisem lačna,«
sem odvrnila in se obrnila na drugo stran postelje. Mami
se je usedla na rob postelje in vzdihnila. »Ljubica,
vem, da si zdaj v nekem takem obdobju, ko se počutiš
samostojno in misliš, da je telefon vse. Ampak moraš
ločiti facebook in druga družabna omrežja od
realnosti. No, katera sošolka te je prepričala, da
imaš facebook?« mi je poskušala razložiti svoje
stališče in čakala na odgovor. »Nobena,« sem kratko
in jedrnato odgovorila in se ji pri tem zlagala. »No,
pridi, greva pojest večerjo, spekla sem tvoje najljubše
palačinke z borovničevo marmelado.«
» No, prav,« sem odgovorila ter se
vstala in se odpravila proti jedilnici. Takoj ko sem
odprla vrata svoje sobe, sem zavohala slastne palačinke.
Slina se mi je cedila po ustih in stekla sem do mize, tam
je bil vonj še močnejši, na krožnik sem si zložila
tri palačinke. Uživala sem, ko sem jedla slastne
palačinke. Ko sem pojedla večerjo, sem odšla v
kopalnico, da bi se umila. Danes nisem nameravala ostati
dolgo pokonci, nič nisem več hotela. Edino kar sem si
zares želela, je bila topla postelja, v katero bi legla,
zaprla oči in razmišljala o današnjem groznem dnevu.
Ja, res je, najraje sem samo premišljevala in premlevala
nek dogodek. Ulegla sem se na posteljo, zaprla oči in
začela razmišljevati. V glavi se mi je porodilo celo
morje vprašanj. Kako čudno, da me je Kristina obiskala,
kako to, da mi je pomagala narediti facebook? V glavi sem
imela toliko vprašanj, nanje pa sploh nisem znala
odgovoriti. Čez nekaj časa sem končno zaspala.
Naslednje jutro sem se zbudila, odšla v
jedilnico, kjer so me čakali zajtrk, telefon in
sporočilo. Draga ljubica, najprej DOBRO JUTRO! Na mizi
imaš zajtrk in telefon, oprosti, danes sem morala oditi
malo prej v službo. Upam, da ne boš spet preveč časa
preživela na telefonu. Tisoč poljubčkov! MAMI
Zavzdihnila sem, se usedla na stol ter v
roke vzela telefon. Pogledala sem na facebook, 350 sporočil.
»Groza!« sem zavpila čez stanovanje. »O, kaj je pa
to?« sem si sama pri sebi postavila vprašanje. Nek fant
star 13 let me je včeraj dodal za prijatelja in sedaj mi
je napisal sporočilo: »Hej! Kako si? Kaj delaš? V
soboto zvečer je žurka, a prideš? Se vidiva. Čao!«
Globoko sem zavzdihnila. Napisala sem
nazaj, da ne pridem in se odpravila v šolo. Cel dan sem
razmišljala. Kdo bi bil ta fant? Po pouku sem s torbo
že hitro švigala po ozkih hodnikih do garderobe, da ne
bi zamudila avtobusa. Tako se mi je mudilo, da sem se po
nesreči zaletela v sošolca Timoteja. Iz torbe je
švignilo nekaj zvezkov. Sklonila sem se do tal, da bi
pobrala zvezke. Tudi Timotej se je sklonil, pomagal mi je
pobrati zvezke. Oba sva se zravnala, pri tem pa sva se
zaljubljeno gledala v oči. »Oprosti,« se mi je sramežljivo
opravičil. »Ne, ne opravičuj se, jaz sem kriva, jaz
sem se zaletela vate. Oprosti, samo nisem hotela zamuditi
avtobusa.« Timotej mi je pokril usta z roko in nehala
sem govoriti. »Je že v redu,« je rekel in mi ponudil
zvezek. »Se vidiva jutri,« je še dodal in stekel
naprej po hodniku. Nekaj minut sem nepremično stala
sredi hodnika. Končno sem začela dojemati, kaj se je
sploh zgodilo. Stekla sem proti garderobi in se sama pri
sebi nasmehnila. Pohitela sem, da ne bi zamudila
avtobusa. V avtobusu sem se usedla na prazen sedež. Nato
je do mene pristopila Kristina. »Živijo, lahko
prisedem?« me je vprašala. »Ja, seveda,« sem
odgovorila. Danes se je prvič zgodilo, da je nekdo sedel
poleg mene. Kdo bi si misli, da se bova s Kristino dobro
razumeli. Vedno je bila tako vzvišena, zdaj, ko sem
ugotovila, kakšna je v resnici, ker sem jo bolje
spoznala, je moje mnenje o njej zelo drugačno. Ne sodi
knjige po platnici, sem pomislila. Morda sem jaz naredila
ravno to napako. Kristino sem sodila po platnici, pa je
še dobro nisem spoznala. Pomislila sem, kako se je
počutila Kristina in ugotovila, da sva obe sodili druga
drugo po platnici. Kristina se je nato začela
pogovarjati o facebooku. Pogovarjali sva se in
pogovarjali, ko sva prišli vsaka do svojih vrat
stanovanja. Kristina se je spomnila, da mi mora nekaj
pokazati, zato me je povabila v njihovo stanovanje.
Vstopila sem, Kristina mi je ponudila sok. »Ne, ni
treba, ne bom, se mi mudi, veš,« sem ji rekla, ko mi je
hotela natočiti sok v kozarec. »No, pridi, hočem ti
pokazati svojo sobo,« je prijazno odvrnila Kristina. Odšla
sem za njo po hodniku do njene sobe. Ko je odprla vrata,
sem zavzdihnila. Soba je bila majhna in ljubka. Stene so
bile obarvane na vijolično in v kotu je bil fotelj sinje
modre barve. S Kristino sva se še nekaj časa
pogovarjali, nato pa sem se poslovila in se odpravila v
naše stanovanje. V roke sem vzela svoj telefon, 93
sporočil. Pogledala sem in vsa sporočila so bila od
tistega fanta. Pisal mi je, kako sem lepa in da se je
zelo močno zaljubil vame. Nasmehnila sem se, češ saj
to ni res, no, nemogoče je. Ponovno me je vprašal, če
grem v soboto na zabavo. Telefon sem vrgla na posteljo in
se usedla za pisalno mizo. Odprla sem zvezek za
matematiko in naredila prvo nalogo.
Ostala mi je še polovica strani in
pogled sem obrnila stran od zvezka. Zamislila sem se,
kako lepo je bilo danes s Timotejem. Razmišljala sem
samo še o njem. Ta teden je zaradi vseh obveznosti minil
zelo hitro. Zbudila sem se v svežem jesensko obarvanem
jutru. Prvo vprašanje je bilo seveda, ali naj grem na
zabavo. Hmm, o tem sem razmišljala že ves teden. Stekla
sem v dnevno sobo, kjer je mami sedela pred televizorjem
in pila kavo. Želim si iti na zabavo, zato je
najboljše, da grem, sem pomislila. Samo mami še prosim
za dovoljenje, pa bom lahko preživela čudovit večer,
poln dogodivščin. »Mami, ali bi lahko zvečer odšla
na zabavo? Prosim!« sem jo prosila in nato naredila
proseč obraz. »Kaj ti pa je? Saj si vendar še otrok,
kam bi pa ti že hodila ponoči?« se je začela dreti
name. »Prosim …!« sem poskusila še enkrat. »Mislim,
da je bil moj odgovor še kako jasen, sem odločno proti,
zato NE, smeš na zabavo,« je rekla odločno. Zacepetala
sem z nogami in odšla v svojo sobo, pri tem pa tako
močno zaloputnila z vrati, da se je zatresel cel blok.
Jezno sem skočila na posteljo in se začela trmati. »To
res ni pravično,« sem rekla z jeznim glasom. Hmm, če
mi mami ne dovoli oditi na zabavo, si bom pa sama
dovolila. Popoldne je minilo, kot bi mignil, in že je na
Ljubljanske ulice padel mrak. Ura je odbila pol sedmih,
mami je gledala televizijo, jaz pa sem skočila v
kopalnico, da bi se uredila. Nališpala sem se tako, da
sem izgledala popolno. Odšla sem nazaj v svojo sobo in v
roke vzela torbico, v njej je bilo vse pripravljeno za
zabavo. Odprla sem okno svoje sobe in sporočilo, na
katerem je pisalo, da sem odšla na zabavo, položila na
mizo. No, skratka, ker smo bili v prvem nadstropju, me do
tal ni ločilo veliko, zato sem skočila skozi okno. Pri
tem sem se malce opraskala, a ni bilo večjih težav.
Stekla sem po poti do kluba za mlade. Pri vhodu me je
čakala Kristina, ki je neučakano pogledovala na uro.
»Zamujaš in to kar 5 minut,« me je opozorila.
»Oprosti, imela sem težave,« sem se ji opravičila.
Vstopile smo v temnejši prostor, ki je bil močno
osvetljen z barvnimi lučmi, opremljen pa je bil z
velikimi zvočniki, iz katerih je bobnela glasba. Na
sredini prostora je visela disko krogla, ki se je svetila
in vrtela v vsej svoji veličini. S Kristino sva se
približali odru in začeli plesati. Kmalu je do mene
prišel nek tip, ki me popeljal v nekoliko svetlejši
prostor. Za mizo je sedel moški, star približno 30 let.
Pokazal je na stol, ki je stal nasproti njemu. Usedla sem
se na stol, on pa je začel govoriti. »To mi dolguješ,
Rebeka, vse samo zaradi tvojega očeta. Vem, da si
zaslužiš boljše življenje in si želim, da bi bila
skupaj kot punca in fant. A še prej si želim, da
zaplešeš z mano.« Pripovedoval je še, kako močno se
je zaljubil vame, meni pa se je vse zdelo, kot da igra.
Odšla sva plesat, nekaj časa sva mirno plesala na divjo
glasbo, nato pa je on spet začel z vprašanjem, če bi
bila skupaj. Odločno sem mu dala vedeti, da je moj
odgovor NE. Nato pa me je z vso močjo udaril po licu,
zelo me je bolelo, zato sem zbežala, a on me je hitro
dohitel. Porinil me je na tla in me začel noro
poljubljati, jaz pa sem ga z vso silo odrivala stran od
sebe. Njegov obraz se je dvignil in vprašal me je, če
mi je všeč. Jaz pa sem mu z vso močjo pljunila v
obraz, to ga je tako razjezilo, da me je posilil.
Kričala sem na vso moč in mu poskušala zbežati.
Končno mi je uspelo, da sem mu zbežala. Zbežala sem v
našo ulico, ena od uličnih svetilk je utripala, saj je
bila pokvarjena. Ob poti so bile posajene visoke ciprese.
V nočnem miru in tišini se ni slišalo nič drugega kot
moje hitro utripanje srca in hitro dihanje. Po licih so
mi tekle solze, pomešane z maskaro. Živo rdeča šminka
je bila zaradi poljubov razmazana vsepovsod okoli ustnic.
Tresla sem se in imela oči na pecljih, da se moški
slučajno ne bi kje prikazal. Z roko sem si obrisala
šminko in debele solze. Na vso moč sem se tresla, saj
me je bilo strah kot še nikoli. Nenadoma me je nekdo
potrepljal po rami, trznila sem in kmalu bi me kap. Bila
je le mami: »Živijo, pa te imam! Sem vedela, da se
potikaš tu nekje, kaj delaš in poglej, kakšna si, kaj
se je zgodilo?« jo je zanimalo. »Nič, imeli smo se
super,« sem si hitro izmislila. »No, pridi, greva
domov,« je rekla in me prijela za roko na mestu, kjer me
je prej moški udaril. »Av,« sem zavpila na ves glas.
Mami me je spraševala, kaj me boli in mi zavihal rokav.
Na mestu, kjer sem čutila bolečino, je bila velika
modrica. Mami me je spraševala, kaj sem si naredila.
»Nič kaj takega, samo roko sem si priprla,« sem si
hitro nekaj izmislila, da ne bi izvedela. Odpravili sva
se domov in ura je odbila tri zjutraj. Ulegla sem se na
posteljo, počutila sem se grozno, saj me je moški pri
rosnih trinajstih spolno zlorabil. Počutila sem se
neuporabno in kot da sem nekaj, kar lahko kdorkoli
kadarkoli uporabi. Nisem zaprla oči, jokala sem in si
močno želela, da bi me kdo razumel. Bilo me je strah in
še vedno sem se tresla, pa čeprav je najhujše že
minilo. Nato je nekaj zaropotalo in zaslišali so se
koraki, ki so bili napoteni do moje sobe. Najprej sem se
prestrašila, nato pa sem se obrnila na bok in zaprla
oči, da bi izgledalo, kot da spim. V sobo je vstopila
mami. Ko je videla, da je vse tiho, je zaprla vrata in odšla
v svojo sobo, jaz pa sem zavzdihnila in se obrnila na
drugo stran postelje. Ura je bila že šest zjutraj in
morala sem vse odmisliti, da bi lahko zaspala. Čez nekaj
časa mi je le uspelo zaspati. Zjutraj, ne, kje pa, bilo
je že popoldne, me je zbudil glasen zvonec, ki je
zadonel po celotnem stanovanju, tako da me je kar vrgel
iz postelje. Čez nekaj časa sem vstala in odšla v
kuhinjo, odprla sem hladilnik, medtem ko je mami že
pridno sekljala korenček. »Kaj pa kuhaš že
navsezgodaj?« sem jo vprašala, ko sem na štedilniku
opazila lonec z vodo. »Ljubica moja, ja kaj ti pa je,
ura je že krepko čez dvanajst?« me je vprašala in me
nato objela. »Veš, nisem te hotela zbuditi, zdelo se mi
je, da moraš malce dlje spati zaradi včerajšnje
zabave,« je rekla prijazno, mi pomežiknila in se mi
prijazno zasmejala. »Bi lahko, prosim, odšla po hlebec
kruha v pekarno?« me je prosila. »Seveda, ni
problema,« svež zrak mi bo dobro del in imela bom
dovolj časa za razmišljanje o včerajšnjem večeru.
Obula sem si čevlje in oblekla sinje modro jakno ter
odšla do pekarne. Sprehajala sem se mimo igrišča, kjer
so se otroci veselo igrali skrivalnice. Oh, kako so brez
skrbi, sem pomislila, njihovo življenje je sama zabava
.Nato me je nekdo potrepljal po rami, hitro sem se
obrnila in zagledala moškega od včeraj. Hotela sem že
zbežati, a ta me je udaril po licu, da sem se hitro
obrnila in tekla do pekarne, ki je bila za vogalom.
Prodajalka me je spraševala, kaj se dogaja, ko sem hitro
dihala in ves čas gledala, kje je moški. Prodajalka me
je namreč že zelo dobro poznala, vedela je, da nekaj ni
v redu, saj sem skoraj vsak dan hodila po svež kruh.
Zato sem si morala izmisliti zelo prepričljiv izgovor,
da sem lahko odšla. Hitro sem zbežala domov v varno
zavetje. Zaprla sem vrata stanovanja in dvakrat zaklenila
ključavnico, da res ne bi mogel nihče vstopiti. Začela
sem se tresti, mami pa se je to zelo čudno zdelo in me
je zasliševala, češ kaj se dogaja z mano. Ko sem jo
imela že vrh glave, sem odšla v svojo sobo. Ulegla sem
se na posteljo in globoko zavzdihnila, v sobo pa je
vstopila mami, usedla se je na rob postelje in me prijela
za nogo. »Avči,« sem zavpila. »Kaj pa te boli?« me
je vprašala in mi zavihala hlačnico. Kjer me je
prijela, je bila zdaj samo še ena velika modrica. »Kje
si se pa udarila?« me je spraševala, ko je zagledala
velikansko modrico. »Ah, saj ni nič takega, padla sem
po stopnicah,« sem si hitro izmislila, saj nisem hotela
povedati, kaj se je v resnici zgodilo. Bilo me je preveč
strah in sram, povrhu vsega pa sploh nisem mogla govoriti
o čem tako groznem. Nedelja je hitro minila, no, saj sem
jo skoraj pol prespala. In že sem se v ponedeljkovem
jutru s torbo na ramah sprehajala po Ljubljanskih
pločnikih. Nenadoma sem zagledala, kako je na drugi
strani ceste nek moški udaril neko dekle mojih let. Ko
sem to zagledala, sem takoj vrgla torbo na tla in stekla
čez cesto. »Takoj jo pustite pri miru!« sem zavpila in
se postavila pred njo. Hotela sem jo namreč rešiti, saj
sem poznala občutek, kako je, če te kdo udari. Čeprav
dekleta nisem poznala, sem se vseeno postavila na njeno
stran. Nato me je punca porinila na tla in moški me je z
vso silo začel brcati. Deklica pa je zbežala stran in
niti enkrat se ni ozrla nazaj, kaj šele da bi se mi
zahvalila, da sem jo rešila. Ne, ona se je brigala samo
zase. Ko sem se moškemu končno izmuznila, je bila ura
že pol devetih in zamudila sem že deset minut pouka.
Potrebovala sem kakih petnajst minut peš do šole. Zato
sem hitro stekla, celo pot pa sem razmišljala o tem,
kako naj se izmuznem temu, da mami izve, da sem zamudila
pouk. Razmišljala sem o punci, ki sem ji pomagala, ona
je poskrbela, da se je lahko izmuznila, nato pa zbežala
brez besed. Potrkala sem na vrata učilnice, vstopila in
se opravičila, da sem zamudila šolski avtobus, a ker je
bila ravno ura zgodovine, učiteljica zgodovine pa me je
sovražila, sem dobila neopravičeno uro, kar se je
celemu razredu zdelo zelo smešno. Kmalu je prišla na
vrsto ura slovenščine in pogovarjali smo se o nasilju .
Počutila sem se grozno, saj je učiteljica najmanj
petnajstkrat ponovila, da ne smemo takih groznih stvari
zadrževati v srcu, ampak moramo to nekomu povedati. To
se me je tako močno dotaknilo, da sem se odločila, da
bom poskusila razložiti svoji mami. Pouk je kmalu minil
in že sem se mirno sprehajala po pločniku. Ko sem
prišla domov, sem najprej malce razmišljala, kako naj
vse to razložim mami, potem sem pojedla kosilo in čez
vrata je vstopila mami, ravno ko sem pridno pomivala
posodo. Hitro sem si obrisala roke v kuhinjsko krpo in
stekla po hodniku za mami. »Mami, mami, mami a bi se
lahko pogovorili?« sem jo vprašala. »Seveda, samo malo
počakaj, imam preveč dela s službo, saj nisi
središče sveta,« je rekla malce jezno. Zavzdihnila
sem, kako je mogoče, da me mami v odločilnem trenutku
zavrne. Čutila sem, da mi je po licu zdrsnila prva
solza. Ležala sem na postelji in solze so lile po licih.
Nikoli mi nihče ne prisluhne, sem pomislila. Nato pa v
sobo vstopi mami in me vpraša, če imam kaj umazanega
perila, saj bo oblačila dala oprat. Nato pa zagleda moje
solze, ki so tekle po licih in me vpraša: »Kaj se je
zgodilo, Rebeka?« »Nič,« sem ji kratko in jedrnato
odgovorila. Nekaj časa me je še zasliševala, ko pa je
opazila, da iz mene ne bo spravila niti besede, je
končala. Kmalu se je dan prevesil v noč in nato spet v
nov, svež dan. Takoj zjutraj, ko sem se zbudila, sem v
roke vzela telefon, dve sporočili sem dobila iz neke
neznane telefonske številke.
»Živo! Kako si kaj? Kaj ko bi se jutri
dobila pred kinom in bi šla pogledat kak dober film?«
Timotej
»Kaj praviš? Čakam na tvoj odgovor.«
Timotej
Moja usta so postala široko odprta.
»Kaj, kaj se to res dogaja?« sem se naglas vprašala.
Res, pisalo je Timotej in nihče drug kot le on. Hitro
sem mu nazaj odpisala.
»Seveda lahko, kaj praviš ob 18.00?«
Rebeka
Cel dan sem razmišljala samo še o
jutrišnjem dnevu. Timoteja raje nisem spraševala še
kakih podrobnosti o jutrišnjem dnevu, saj me je bilo
preveč sram, bolj mi je bilo všeč, da sva se
pogovarjala po telefonu. Zdelo se mi je, da se v meni
pojavi čisto drug človek, ko me pred pogovorom postane
sram. Komaj sem dočakala torek, za katerega sem si
želela, da pride čim prej. Kmalu sem stala pred kinom
in gledala, kdaj bo prišel Timotej. Zagledala sem
moškega, ki me je zlorabil, z dvema moškima, ki se mi
nista zdela znana, in hitro sem se skrila za veliko drevo
poleg stavbe. »Pa kje je zdaj ta punca, ta Rebeka?« je
spraševal ostala moška.« Kaj se dogaja tu?« sem
stopila izza drevesa in vprašala moškega. »O, tukaj
si, presenečenje, jaz sem tvoj Timotej, izgleda da si se
zares zatrapala vanj,« me je začel dražiti in me nato
porinil na tla in vsi trije moški so me začeli z vso
silo brcati. Ko se mi je končno uspelo izmuzniti, sem
zbežala domov, noge so me nesle tako hitro, da bi pri
športni vzgoji brez težav dobila petico pri teku. Kako
ta moški sploh ve, da sem se zaljubila v Timoteja? To
sem namreč povedala samo Kristini, saj sem začutila, da
ji lahko veliko stvari zaupam. Neja je šla po gobe in od
nje ne morem pričakovat, da bova sploh še prijateljici.
Sonce na nebu je kmalu zamenjala luna in potem sonce
luno. Zjutraj sem kot po navadi odšla v šolo, le ena
stvar je bila dobra v tem, da je bil danes moj najljubši
dan, saj je bila danes sreda. Pouk je hitro minil in
čakala sem, da bo prišel avtobus. Nenadoma je do mene
pristopila Kristina in me vprašala ali bi bili
najboljši prijateljici. Kaj takega, sem pomislila.
»Seveda, to sem si zelo želela, saj mislim, da v tem
času res potrebujem najboljšo prijateljico,« sem ji
veselo odgovorila. Tako sva skupaj sedeli na avtobusu in
se veselili, da sva postali najboljši prijateljici.
1 mesec pozneje (za dežjem posije
sonce, za soncem pa začne deževati)
Po licih so mi spolzele debele solze,
pravzaprav sploh nisem vedela, zakaj jokam. Pri pouku smo
se pogovarjali o nasilju, po mesecu pretepanja, brcanja
in žaljivk sem imela nasilja že vrh glave. Počutila
sem se grozno, kot da me lahko vsak vzame, če si to
zaželi. Ta tema o nasilju je bila zame še kako
občutljiva, saj sem jo ravno zdajle doživljala na svoji
lastni koži. Pred mano je stala učiteljica, ki me je
znova in znova spraševala, zakaj jokam in vsakič znova
in znova si je zaželela, da bi ji iz mene uspelo dobiti
odgovor, kot iz limone stisniti sok. »Dring, dring,« se
je oglasil šolski zvonec, ki je zaznamoval konec ure.
»Prav, če mi nočeš odgovoriti na vprašanje, pa pridi
danes popoldne na govorilne ure z mami in se bomo tam
pogovorile,« se je odločila in mi svojo odločitev
odločno predlagala.
Popoldne sva z mami prišli na govorilne
ure in se usedli na stole pred vrati učilnice. Morali
sva malce počakati, saj je bil pred nama nekdo vpisan.
Mami je imela milijon vprašanj, zakaj je učiteljica
rekla, da mora priti. Nenadoma je skozi vrata izstopil
moški, ja, prav tisti moški. S široko odprtimi usti
sem stala pred njim nekaj sekund, nato pa sem zbežala
stran in se skrila za mami. »Kaj pa ti je, Rebeka?« me
je spraševala mami. »Pojdiva hitro, najbrž naju
učiteljica že čaka,« sem rekla mami in jo porinila v
razred ter hitro zaprla vrata. Z mami sva se usedli
nasproti učiteljice. Ona pa je takoj začela temo, ki je
med poukom ni dokončala. Jaz pa sem se odločila, da vse
povem, zato sem namreč porabila veliko poguma. Mami in učiteljici
sem povedala vse o tem, kako me je moški spolno
zlorabil, kako me je pretepal zaradi tega, ker nisem
hotela biti z njim in pa da je rekel, da je vse to samo
zaradi mojega očija. Nato se je vmešala mami, ki je
povedala, da se je za očijevo mesto na oddelku za
kirurgijo potegoval še nek drug moški, ki ni dobil
službe in je bil nanj zelo jezen. Tako so se delčki
sestavljanke skoraj sestavili. Še vedno ni nihče vedel,
kdo je ta moški, jaz pa sem ga poznala po videzu ne pa
po imenu. Nato sem učiteljici in mami povedala, da je ta
moški tisti, ki je imel govorilne ure pred mojo mami.
Učiteljica je povedala, da je to Kristinin oči, tako mi
je postalo vse jasno. Njen oči je bil jezen na mojega,
ker ni dobil službe, zato se mi je Kristina poskušala
približati in še uspelo ji je. Joj, kako sem bila tako
slepa, da so me vsi vlekli za nos. Sestavljenka je bila
zdaj sestavljena. Učiteljica je vedela, da bom vse
priznala na pogovoru pred njo in mami in to ji je tudi
uspelo. Počutila sem se, kot da se mi je kamen odvalil
od srca, enostavno lažje sem zadihala. Pri mami in
učiteljici pa ni izgledalo ravno tako, ko sem namreč
končala, sta obe z odprtimi usti ''buljili'' vame.
Mamino prvo vprašanje je bilo seveda, zakaj ji nisem
tega že prej povedala. Bila je jezna, ob enem pa tudi
zelo začudena, kako sem lahko vse to sama preživela
brez besed. Mami me je objela in mi obljubila, da mi bo
pomagala rešiti to težavo do konca. Učiteljica pa je
bila ravno tako zelo presenečena, vprašala pa me je,
če potrebujem koga za pogovor, češ da bi lahko
povedala vse, kar me teži, saj je to zelo težka stvar.
»Najlepša Vam hvala, res ste najboljša učiteljica,
kar jih poznam, vsi učitelji se bi morali zgledovati po
vas. Nisem namreč se srečala učiteljice, ki bi ji
služba predstavljala tako pomemben del življenja,« sem
izjavila in vse tri smo se malce nasmehnile.
Dva meseca pozneje (vse se obrne na
boljše)
»Pozor, pozor, pozor, pozorno poslušajte
učenci - na šoli iščemo novega urednika šolskega
časopisa, ki bi pomagal urejati šolsko glasilo
učiteljici slovenščine. Prijavite se lahko vsi učenci
in vsi lahko pridete na predavanje z znanim novinarjem,
ki bo naslednjo sredo v učilnici slovenščine,« je
odmevalo po šolskem radiu. Lahko bi se prijavila, sem
pomislila, samo … težavo imam … disleksijo. »Kako
mi lahko to vse uspe, ko pa imam disleksijo?« sem se
spraševala.
Kmalu je prišla na vrsto sreda, odšla
sem v učilnico za slovenščino, kjer je sedelo že
kakih deset učencev. Med predavanjem smo se pogovarjali
o tem, kaj vse mora vsebovati dober članek in kako
narediti časopis bolj zanimiv, da bi ga radi brali vsi
starejši in mlajši učenci. Učiteljica je predlagala,
naj vsak napiše krajši časopis in izbrali bi
najboljšega, njegovega avtorja pa razglasili za novega
urednika šolskega časopisa.
Čez dva dni
In pošlji! Zaprla sem oči in pritisnila
tipko pošlji. Tako sem učiteljici poslala svoje osnutke
za šolski časopis.
Naslednji dan sem hitro stekla v šolo in
se po pomoti zaletela v Timoteja. »Hej,« je rekel s
sramežljivimn glasom. »Jutri te povabim na pico v
picerijo, če si za, seveda.« »Seveda, zelo rada.«
Bila sem presrečna, saj so na moje življenje po dolgem
času spet posijali sončni žarki.
Že sva sedela z Timotejem v piceriji in
se gledala iz oči v oči, pico sva že zdavnaj pojedla
in soka je zmanjkalo kdaj že. Gledala sva se iz oči v
oči, nenadoma sem njegove ustnice začutila na svojih,
ni me bilo sram, če drugi obiskovalci picerije gledajo v
naju. Nastal je namreč prvi poljub in to z osebo, v
katero sem se noro zaljubila in si z njo od tega trenutka
želim preživeti celo življenje.
Naslednji dan v šoli (korak za
korakom na poti do vrha)
»Nova šolska urednica jeeee Rebeka,«
je odmevalo po šolskem radiu. Jaz pa nisem rekla
ničesar, saj še vedno nisem dojela, kaj se je v resnici
zgodilo. Postala sem nova šolska urednica, zdaj sem na
poti proti svojim velikim ciljem in sanjam obenem.
Neverjetno, kako se je to zgodilo, pa čeprav imam
disleksijo. Po pouku sem odšla do učiteljice za
slovenščino, ta pa mi je z nasmeškom do ušes
čestitala, saj sem zmagala na literarnem natečaju, za
katerega sem napisala spis v začetku šolskega leta.
Zdaj mi ne preostane nič drugega, kot da
zmagoslavno, kot dokaz, da se vedno vse dobro konča,
močno, ponosno in mogočno stopim na pot do svojega
cilja in prevzamem nagrado za natečaj.
Življenje
je res črno-belo kot zebra, saj za dežjem vedno (ampak
res vedno) posije sonce, to vam povem iz lastnih
izkušenj. In nikoli se ne oziraj na preteklost, saj je
pomembno le to, da zaradi premlevanja dogodkov iz
preteklosti ne uničiš tega, kar bi se ti lepega lahko
zgodilo ta trenutek.
