Glasovalna številka: PR157

Lana Oberč

PRIMER MIHAEL

OŠ Stopiče

 

ZAČEL BOM JAZ! MI BOŠ SLEDIL?

»Miha, vesela novica!« je kar naenkrat pridivjala mama v mojo sobo s kupom papirja v rokah in kar preveč nalezljivim nasmehom. Le kaj bi bilo lahko tako veselo zanjo, ko pa cele dneve le dela, pospravlja po domovih drugih, se mrko, tiho drži … »Kaj pa je?« sem dejal. »Oče je končno dobil službo.« Ko je to povedala, so se ji iskrice v očeh svetile kakor zvezda na vrhu novoletne smrekice. Nasmeh na mojem obrazu je kar žarel, očka je že leto dni brezposeln, kar je za moškega precej neobičajno. »Ampak.« Spet ta ampak, nikoli ne izreče stavka brez besede AMPAK, vedno je v dobri stvari tudi nekaj negativnega. »Je majhna težavica.« Sem vedel, ampak kako je lahko tukaj tudi negativna plat, saj je vendar oče dobil službo. »Vem, da je Francija daleč, a to je naša edina možnost …« Ja, Francija je daleč, a kaj ima to veze s trenutno temo najinega pogovora? V istem hipu sem dojel. Preselili se bomo v tako oddaljeno deželo, ki se mi že od daleč poredno nasmiha. Nasmeh je kar izpuhtel, obraz je bil mrk in tih kot mesto, na katerega ne bo nikoli več posijal niti en sam žarek svetlobe, toplote.

Odšla je, kot da se to nje sploh ne tiče, solze so mi počasi povzele po licu in padale na belo srajco, kjer so se mokri madeži kar vrstili. »Jutri odpotujemo,« mi je v ušesa po pomoti zašel znan glas, bil je tako tih, neslišen. Ko so moji možgani končno dojeli ta stavek in poskušali najti rešitev, je bilo že prepozno. Jutri odpotujemo! Solze so se mi iz oči ulile kakor dež in lahko bi se utopil v lastnem obupu.

Tako prazna je bila hiša brez vseh stvari, nič ni več ostalo, le lepi spomini preteklih let. Stene, ki so se jih dotikali vsi moji sorodniki, so sedaj prazne. Takšna je bila hiša, ko smo se vselili vanjo - bela, brezbarvna, stroga, brez kakršne koli ljubezni. Čudno, kako lahko nekatere stvari tako hitro potekajo, druge pa se vlečejo v nedogled in morda jih nikoli ne dočakaš. Včeraj smo izvedeli, da je očka dobil službo, danes ima vsak svojo letalsko karto in imamo kupca za hišo. Ta noče živeti ob NAŠIH stvareh, noče NAŠIH spominov, NAŠIH besed, gibov, strahu, ničesar, kot bi hotel izbrisati preteklost, kot da nismo nikoli obstajali, kot da smo bili le duhovi v človeku.

Najraje bi se pogreznil v zemljo ob misli, da bom čez nekaj ur že na letališču, ob misli, da se morda nikoli več ne vrnem v Slovenijo, ob misli, da bom za moje težko najdene prijatelje potreboval zamenjavo, ki je pa morda sploh ne bom našel.

Sploh ni udobno na tem trdem sedežu vlaka, vedno sem mislil, da je to velik užitek, ko pa se ljudje tako radi prevažajo z njim. Peljemo se šele nekaj minut, meni pa se zdi, kot da je minila že cela večnost. Še dobro, da imamo hišo minuto stran, le kako bi drugače prišli do postaje z vso to težko prtljago. Vsak dan sem poslušal lokomotive, ki so drvele mimo naše hiše, boljšega mesta se za nas, revne, pač ni našlo. Kot pokvarjena kaseta se tu odvija življenje. Večkrat sem prihajal do postaje, se usedel na klopco in opazoval ljudi, prav vsak je zgodba zase. Veseli pogledi ob snidenju in jokave oči ob slovesu. Prav za vsakogar se je našel nekdo, ki je za njim jokal in z mokrim robčkom mahal, a za nas se ni našel nihče, nihče, ki bi obžaloval naš obhod. Kako krut je ta svet za revne.

Pokrajina se je pred mojimi očmi odvijala kakor na novo posnet film. Še nikoli v življenju nisem videl česa tako lepega, tako zelenega. Vsi govorijo, kako je Slovenija lepa dežela, polna barv, gora in gozdov. Lahko je reči tistemu, ki je to videl, moje oči so videle le sivino, stolpnice, sive ceste in železniške tire, pa avtomobile – kot velike čebele, ki hitijo vsaka v drugo smer. Pred menoj se je odvijal čisto nov nepoznan svet, tako očiten, a ga nikoli poprej nisem opazil.

Kot noč in dan se je pred mojimi očmi spet zasivilo, spet se je svet odvijal kakor poprej, nič več lepe narave, videl sem le še hiše, tire in … letališče. Uau, kako velikanske stvari so to, letala, mogoče nas bo pa prav ena iz med teh stvari odnesla visoko v nebo, da bom lahko za sekundo ali dve brezskrben.

Vlak se je ustavil. Po vrsti smo odkorakali iz njega, odšli na letališče, se sprehodili skozi malo morje takšnih in drugačnih naprav, ura ali dve in trenutek mojega življenja, končno bom lahko letel. Od nekdaj sem si želel leteti kakor ptica. Če bi znal leteti, bi poletel nad oblake, preletel obup tega sveta, bil svoboden, drugačen. Ne bi imel več omejitev, usodo bi si krojil sam in užival lepe dni življenja.

Še par sekund do vzleta in … Kar naenkrat sem počasi začel zapuščati tla, bitje srca je postalo vse hitrejše, počutil sem se, kod da lebdim. Letel sem!  Nenadoma me je obšel strah. V mislih so se vrstila poročila o letalskih nesrečah in varnosti poletov. Moje veselje do letenja se je začelo mešati z obupom. V trenutku sem si želel iti na zemljo. Če bi imel močno in veliko roko, bi se stegnil skozi okno, prijel najbližje drevo in se potegnil na tla. Možgani so mi ukazali, naj se osredotočim na kaj drugega. Pogledal sem skozi okno. Svet okoli mene je bil majhen, nepomemben. Pot se mi je vlekla kljub temu, da je trajala le dobro uro in pol. Kmalu sem pod sabo zagledal obrise polj in nato morje hiš, stavb. Spoznal sem, da letimo nad Parizom in se približujemo letališču. Počasi smo se začeli spuščati, vse se je srečno končalo.

Letališče je bilo večje kot v Ljubljani. Povsod polno ljudi. »Bonjour.« Do nas je stopila neka gospa. Seveda nas je ogovorila v francoščini. Očka se je z njo nekako pogovoril, nekoliko si je pomagal tudi z rokami. Francoščina bo jezik, v katerem bom komuniciral. To je lep jezik, jezik ljubezni, od nekdaj sem si ga želel učiti. V trenutku sem spoznal, da bom potreboval kar veliko truda, da ga bom obvladal.

Pred letališčem nas je že čakal taxi, da nas popelje do domovanja. Hiša, ki naj bi postala naš dom, je bila obupna, popisana je bila z grafiti, zgledala je zanemarjeno in potrebna obnove. Notranjost se je skladala z zunanjostjo. Škripajoče stopnice, medla svetloba stenskih luči, umazani hodniki so napovedovali, da življenje tu ne bo ravno prijetno. Stopili smo v stanovanje, kjer naj bi živeli. Bilo je temačno. Stopil sem do svoje sobe in zagledal okno ter ga odprl, zapihal je svež veter, nova moč, novo upanje za novo življenje. Kako sem sploh lahko pričakoval kaj boljšega? »Ko bomo imeli več denarja, si bomo privoščili lepši dom,« je s kančkom upanja dejala mama. Ampak kdaj bo to? Nobena ljubezni ni bilo v hiši, še slabše kot v Ljubljani in bili smo tujci. Prišli smo na tuje po boljše življenje. Pa bo res? Zložili smo svoje stvari in nekaj malega pojedli. Mama se je lotila čiščenja našega stanovanja. Sam sem moral ven na zrak, na sonce. Vzel sem svoje prihranke in odhitel v trgovino na koncu ulice. Opazil sem, da so vse hiše identične naši, sive, turobne, nisem se počutil prijetno.

Stopil sem v trgovino, zmedeno sem gledal okoli sebe in iskal primerne besede. Nato sem zagledal, kar sem iskal. Zidno barvo, s katero si bom polepšal sobo. Blagajničarka je uživala ob moji zadregi in polomljeni francoščini. Ponovno sem bil na ulici, od nekod je pritekel neki deček, se zaletel vame in mi izbil posodo z barvo na tla, brez opravičila je stekel naprej. Pobral sem pločevinko in preveril morebitne poškodbe, bilo je v redu.

»Dobro jutro, Miha,« me je naslednji dan pozdravila mama. »V šolo bo treba.« Kaj, v šolo? Kdaj? Zakaj? Odšla sva. Njej je zagotovo lažje, tu bo, kot doma, skrbela za gospodinjstvo. Avto se je ustavil pred neko stavbo. Bila je šola. Na prvi pogled taka, kot vse šole, nič drugačna. Previdno sem izstopil iz avta in skupaj z mamo sva stopila skozi vrata. Notri so otroci tekali sem in tja, bilo je živahno. Želel sem biti neopazen, a edini sem bil z mamo, nekaj na meni jih je pritegnilo, vedeli so, da sem »nov«.

Ravnatelj šole me je popeljal do učilnice, v kateri je bil moj razred. Odprl sem vrata in vstopil. Vame so se zazrli radovedni pogledi novih sošolcev, nastala je smrtna tišina. »Bonjeur,« beseda se je v mojem grlu zataknila kot ribja koščica. Usedel sem se na prazen stol ravno v sredino razreda. Pozdravljen, Michael, se je slišalo iz grl okoli mene. Kdo je Michael? Zmedeno sem gledal okoli sebe. Smeh se je razširil po razredu, le kaj je tako smešno. Morda se tukaj Miha reče Michael? »Ja,« sem tiho odgovoril. Učiteljica mi je rekla, naj se z njo pogovarjam angleško, dokler ne bom za silo znal francosko. Še dobro, da mi angleščina v šoli tam daleč v Sloveniji ni delala težav. Po razredu so si sošolci pošiljali listke. Slišalo se je šepetanje in nenehno sem na sebi čutil radovedne poglede, ki so me merili od nog do glave.

Pouk je potekal približno tako kot doma. Na začetku si vesele volje, zadnjih deset minut si še čisto malo odziven do končne svobode, ko je ure konec, in potem spet pritisk, domače naloge.

Dnevi so bili v dolgočasni, vsak dan ista zgodba. Našemu stanovanju sem že dodelil naziv dom. Prijateljev v šoli še nisem dobil, v glavnem sem, predvsem zaradi jezika, ki mi je še delal težave, za vrstniki še vedno zaostajal. Poti iz doma do šole in nazaj so bile neprijetne. Večkrat sem opazil v zakotnih in skritih ulicah pretepanje in kri, strah me je bilo, da se kaj takega ne pripeti še meni. Večkrat sem opazil sovražne in mrke poglede, imel sem občutek, da sem izrinjen na rob družbe, zame in mojo družino življenje ni bilo prijetno.

Nekega dne sem skoraj zamudil pouk, zadnji sem pridrvel v razred. Bila je ura matematike, predmeta, ki ga zares obožujem, v katerem sem boljši od sošolcev. Bila je tiha in mirna ura, dokler se ni skupina fantov dvignila iz klopi in pet minut pred zvonjenjem brez dovoljenja učitelja, kot je bilo za njih značilno, odšla iz razreda. Ure je bilo konec, prvi sem se pognal skozi vrata. Nekaj me je udarilo v glavo, padel sem na tla. Nos me je bolel, dotaknil sem se ga in na roki opazil kri. To je bila prva klofuta v mojem življenju. Nato je padla še ena in še ena. Nisem več štel. Bolečina se je mešala z obupom. Telo je postalo mehko, nisem mogel več premakniti niti rok niti nog, počasi sem se pogrezal globlje in globlje.

Prebudil sem se šele v bolnišnici. Bele stene so bile tako žareče bele, da sem potreboval kar nekaj časa, da so se moje oči navadile na to belino. Izvedel sem, da sem bil v nezavesti, da sem imel zlomljen nos in da imam tudi sicer glavo v modricah. Nekaj dni sem preživel v bolnišnici.

Ljudje so tako brezčutni in svet je poln krivic. Toliko nas je v razredu, a nihče se ni ustavil in mi pomagal. Nikomur nisem storil nič žalega. Vedel sem, kdo so bili krivci. Skupina fantov, ki je odšla predčasno iz razreda. Že večkrat pred tem so me porivali, me spotikali in me napadali z žaljivkami. A česa takega od njih vseeno nisem pričakoval.

Bal sem se dneva, ko je bilo potrebno ponovno k pouku. Od nekdaj sem rad hodil v šolo, bil sem v varnem zavetju znanja, užival sem v spoznavanju nečesa novega. Ta dan pa si tega preprosto nisem želel. Bilo me je strah. Lahko bi si izmislil, da mi je slabo ali kaj podobnega in ostal doma, a laži ne maram. Oče mi je večkrat dejal: »Glavno pravilo je – ne laži,« mi pomežiknil in v smehu dejal, »razen če je to res nujno.« A v tem primeru to ni bilo.

Hitro sem se oblekel in odhitel v šolo. Med glavnim odmorom se je iz avle zaslišal grozeč krik bolečine. Od strahu sem se stisnil v prvi kot, ki sem ga opazil. Tam sem kar čepel. Nisem hotel vstati. Bilo je preveč udobno in toplo. Počutil sem se kot v mrzlih zimskem dneh, ko skupaj z družino sediš pred toplim kaminom. Res da tukaj ni bilo hude zime in kamina, a vseeno se mi je zdelo toplo. Objel sem svoja kolena in glavo zaril med njiju, da bi preprečil dotok zvoka v moja ušesa. Preveč me je vse skupaj spominjalo na mojo zgodbo.

Čez nekaj časa sem vstal in se odpravil za glasnim stokanjem. Približal sem se gruči otrok. Pogledal sem in ga videl. Ležal je na tleh in tiho jokal. Imel je kri na puloverju, nekdo mu je zapičil oster predmet v predel trebuha. Prihiteli so učitelji in zdravnik ter ga odpeljali.

Zanimalo me je, kdo je on. Zasmilil se mi je, zdel se je podoben meni. Odšel sem do socialne delavke, ki mi je povedala, da mu je ime Alex in da ima poškodovano trebušno votlino in bo potreboval operacijo.

Starši so ga pred kratkim vpisali na našo šolo. Imel je kar nekaj učnih težav. Nova šola, novi sošolci naj bi bili zanj kar velik šok. Z očetom nimata najboljšega odnosa. Oče, ki je vpliven in premožen mož, se ga na nek način sramuje, ker ni tako uspešen kot njegov brat, ki je umrl v prometni nesreči. Alexa zasmehuje in ponižuje, tudi pretepa, ker želi na tak način ublažiti žalost za umrlim otrokom. 

Sem mislil, da sem najbolj nesrečno bitje v mestu, pa očitno ni tako. Moj dom ni razkošen, kot je verjetno Alexov, vendar je pa varen in obdan s toplino, ki mi jo nudijo starši.

Ko sem živel v Ljubljani, nisem opazil nasilja na ulicah niti v šoli. Tukaj je bil to del vsakdana. Mogoče zaradi ljudi različnih kultur ali velikega mesta, kdo bi vedel. Kako je človek lahko tako brezčuten do soljudi? Tako nečloveški. Ubogi Alex je bil nasilja deležen tudi doma s strani lastnega očeta. In vsi mirno gledajo. Verjetno tudi zato, ker ima tako vplivnega očeta.

Odkorakal sem iz šole. Nisem odšel nazaj k pouku, ne, glava je bila polna vsega, zdelo se mi je, da jo bo razneslo. Ne vem, zakaj, ampak začel sem razmišljati o prijateljstvu. Nikoli nisem imel pravega prijatelja, samo znance. Ne poznam občutka, ko imaš nekoga, ki mu lahko vse zaupaš. Z vrstniki se nisem veliko družil, mogoče zato, ker se mi je zdelo, da me ne bodo sprejeli medse, ker smo bili doma revni. Vendar so me pustili na miru, zanje preprosto nisem obstajal. Mogoče sem si tega celo želel. Rad sem bil sam, samo jaz in okolica. Rad sem sam sedel na avtobusu in gledal mesto. Če prijatelj sedi zraven tebe, si se prisiljen z njim pogovarjati, moraš biti tudi zanimiv, sicer se bo prijatelj usedel drugam. Ljubil sem tišino in temo. Nikoli se nisem bal molka in črno obarvanega prostora. Užival sem v trenutkih tišine, ko sem bil sam s sabo in nisem mogel ničesar slišati, razen bitja svojega srca. Morda se večina ljudi boji tišine, ker je preprosto niso vajeni.

Zunaj je padal dež, nisem se zmenil zanj, ko mi je pral lase. Ne maram dežnikov. Dež je kot dar z neba, to je naravno sredstvo, ki ti očisti dušo. Pustil sem mu, da mi pada čez obraz, naj izpere vse skrbi in težave.

Doma je bil mir, nikogar ni bilo, mama je delala, oče pa tudi. Končno je dosegel, kar je želel, kar je hotel. Odšel sem v svojo sobo, ki mi je počasi prirastla k srcu, kar dobro sem se počutil v njej in se ponovno prepustil mislim.

O nasilju nisem nikoli razmišljal, to je bila tema, ki me preprosto ni zanimala. Nikoli nisem tega občutil na lastni koži, do sedaj. Zdaj vem, kako se ljudje počutijo, ko so žrtve trpinčenja različnih oblik. Upam, da vrstniki, ki so prizadeli mene in Alexa, ne bodo ostali brez kazni, predvsem pa upam, da bo imel Alex pravi dom, dom, ki mu bo nudil zavetje.

Verjetno je najhujša oblika nasilja nasilje v družini, kakršnega doživlja Alex. Človek se po izkušnji s tem kar zapre vase, molči, se dela nevidnega, brez čustev, kot nema lutka. Naredila bo vse, kar ji boš rekel, bo tiho, v srcu pa bo kričala in prosila, da ji ne bi storil nič žalega, da ne bi sama koga razjezila. Kaj ima tak človek sploh od življenja? Nima prijateljev, boji se iti domov. Živi v nenehnem strahu.

Pogosto razmišljam, kaj bi rad postal v življenju in to je tudi najpogostejše vprašanje današnje mladine, a imam srečo, saj približno vem, kaj bi rad postal. Nekdo, ki bo ''večen'', ne do konca sveta, ampak večen v spominu ljudi. Na primer pisatelj, umetnik, mogoče znanstvenik. Le kdo ne pozna Einsteina ali pa Da Vincia. Sicer ne želim biti tako znan, ampak toliko, da bo neki osnovnošolec nekoč rekel. »Ej ,lej, tu je pa ta, k je napisu …« To so moje slepe sanje in vse bom storil, da jih dosežem. Drugače me bodo poznali le vnuki, moje ime pravnuki, potem pa bom iz sveta dejansko izpuhtel, kot da nikoli nisem obstajal. Saj tudi sam ne vem, kako je bilo ime mojemu pradedku, prababici, vem pa našteti kar nekaj slovenskih pisateljev. Ampak biti pisatelj je videti nekaj vsakdanjega, čisto običajnega, sicer pa je zelo težko delo. Najtežje je pisati svoje življenje. Vsak piše samo svojo neskončno dolgo zgodbo in jo dopolnjuje drugemu. Z vsakim korakom, ki ga narediš, oblikuješ neskončno veliko črko in teh črk je nešteto, še več pa je nepopisanih listov. Vsak si svojo usodo kroji sam, nič ti ni potrebno početi, če res nočeš, nihče te ne more prisiliti. V današnjih časih je obvezno hoditi v osnovno šolo, ampak to je le beseda, le nekaj, kar je treba upoštevati. Saj ti ni potrebno, če ne želiš, a utrpel boš hude kazni, posledice. Zjutraj lahko brez zadržkov splezaš na drevo in z njega ne greš in ne greš. Vsi te bodo prosili, da prideš z njega, ti pa ga lahko le trdno objameš in ne splezaš dol. Pa bi to res naredil? Tako žive so misli, v njih si tako zelo pogumen, a ko nastopi ta trenutek, ga vseeno opustiš. Taki smo ljudje, za nič na svetu si ne bi nakopali težav in si znižali ugleda.

Zgodba nekaterih se prej konča od zgodbe drugih, a bistvena ni dolžina, ampak kakovost, napetost, dramatičnost zgodbe in doseženega cilja - živeti življenje v pravem pomenu besede, z vsem žarom, ali pa le nemo strmeti, kako teče mimo. Tako se je nekdo (narava) že v naprej odločil, komu dati več črnila v nalivnik in komu manj. Čas pa neusmiljeno teče, prostora na svetu je vse manj. Nekateri si črnilo prej, kot bi bilo potrebno, odlijejo sami in oddajo svoj nepopisani list, kot da bi oddali polovično rešeno kontrolno nalogo, pač nisi znal, nisi vedel, prazen list pa je posledica tega, da ne veš, kaj bi s svojim življenjem počel, ali pa se je le to že preveč obrnilo na glavo. Lahko ti pa načrte prekriža tudi kdo drug. Življenje ti lahko vzame brez razloga kjer koli, kadar koli in kar koli, tebi nič meni nič.

Milijone kilometrov je dolga stena, na katero narava vsakodnevno marljivo lepi liste, in vsakdo si lahko svojo zgodbo po delu ogleda. A popraviti jo ne more. Tu se napak ne da izbrisati kot v šoli narobe napisano besedo, tu so večne, nanj bi moral misliti med pisanjem. A tako kratek je ta čas pisanja. Kam pa greš potem? Greš sploh kam? Malo čudno, da smo na ta svet prišli le za tako malo časa.

Dan je bil dolg kot vsi ostali v Franciji, a nimam se kaj pritoževati, zdi se mi, da življenje le dobiva pravi smisel. Držim se načela, da če dobiš limone, si iz njih narediš limonado. Tako je, tak je svet. Morda bo moj prvi pravi prijatelj Alex, čutim, da bo, oba sva malo čudna, posebna, prava paša za oči. Oba sva izločena iz družbe, sva nekaj nenavadnega. A kje so meje normalnosti?? Ni jih! Sem le človek, vsakdo bi se navadil takega življenja. Smo kot rastline, če želijo preživeti, se morajo prilagoditi, ali pa za vedno zapustijo svet živih. Navadil sem se na nasilje, nekako živim z njim. Sam lahko le začnem, se mu uprem. Kot vsi ostali sem majhna, nepomembna pikica, a če stopimo skupaj, smo močnejši od nasilja.

ZAČEL BOM JAZ! MI BOŠ SLEDIL?