Glasovalna številka: PR158

Jana Kulovic

NE OBUPAJ

OŠ Stopiče

 

»Vsakič isto! Vedno do potankosti enako. Vsako noč me prebudi ista, sedaj že prav neumna mora. Spet najprej v sanjah mirno spim, nakar se prebudim, saj po sobi odmeva hladen in globok glas, ki me nagovarja, naj mu sledim. In jaz mu seveda kot trapa v transu sledim. Vedno najprej hodiva po gozdni poti in na koncu prispeva do jase, na sredini pa stoji star in razpadajoč vodnjak. Ko počasi stopam da njega, opazim, da tista nejasna in zaprašena postava za menoj zaostaja. Ko prispem do vodnjaka in se sklonim, da bi si ogledala njegovo notranjost, med nogami začutim neprijeten mraz in se prevrnem v vodnjak, kot da bi me nevidna sila pahnila v njegovo globino. V vodnjaku grem vedno čez tri ''faze'' sanj. V prvem delu padam čez sivino in čistost. Potem padam čez grozovito nevihto in valove, ki nevarno in pogubno tolčejo in se zaletavajo ob mogočne klife, vmes pa vso to temačnost povezuje smrtonosen veter, ki deluje kot taktičen povezovalni ritem. Na koncu pa pridem v tretjo fazo. V njej pristanem na mehkih in toplih tleh. Obdana sem z lepotami gozda. Vame se vpija prijetna in nadvse prijetna toplota sončnih žarkov. Toda ko se končno sprostim, izza grma za menoj skoči tista zaprašena postava, le da sedaj nikakor ni zaprašena ampak še kako jasna! To je moj oče! Vso to trpljenje in grozoto mi kot vedno povzroča moj oče. In naposled se prebudim.«

  »Hmm, to se ti je že večkrat sanjalo in menim, da je to zaradi tega, ker si njega in njegovih dejanj ne moreš pregnati iz misli in še zmeraj živiš v strahu, čeprav ne bi smela, ker ti ne more več škoditi. Poskušaj čim manj razmišljati o teh stvareh. Res da bo dolgo trajalo, da se bo kaj spremenilo, ampak ne smeš nikoli obupati, vedno se bori do konca! Vedno pred spanjem poskušaj umiriti svoje misli, da boš lažje zaspala. Sedaj pa bi te prosila, če mi še enkrat opišeš tisti ključni dogodek tvoje zgodbe. Če boš mogla seveda.«

  To je moja psihologinja Katja, pri kateri se že pol leta zdravim. Odkar je oče začel izvajati nasilje nad menoj in materjo, sem postala zelo depresivna, zaprta vase, razmišljala sem celo o samomoru. Toda ona mi vse to pomaga prebroditi in res ji uspeva. Katja je že zelo stara, verjetno bi morala biti že kar nekaj let v pokoju, in najverjetneje samska, saj na njenem prstancu nisem opazila prstana in tudi ne daje mi takšnega občutka, da ima partnerja. Včasih pa imam kljub njeni pomoči občutek, da samo ''pametuje'' in me sploh ne razume. Vendar sem z njeno pomočjo bolj prijazna do sebe, več si toliko ne ''razbijam glave'' in ne krivim več sebe za vse, kar se je zgodilo, ter se počasi spet vključujem v svojo najstniško družbo.

  »Bil je hladen decembrski večer, z mami sva pekli pecivo in lahko se je čutilo prijetno božično vzdušje. Veselila sem bila preživljanja takih lepih trenutkov z mami, saj sva se v njih res povezali in za hip sva pozabili na vse. Nato pa je iznenada čez vrata stopil oče, zaloputni z njimi, prihitel v kuhinjo. Mami ga je nagovorila in vprašala, kaj je z njim narobe in kaj se gre. Bil je vidno vinjen. Obe sva bili zelo prestrašeni. Stopil je k mami, jo močno prijel za zapestje in jo porinil na tla. Medtem pa jo je zmerjal in vpil nanjo. Poskušala sem jo braniti, ampak mi ni uspelo, saj je bil on v primerjavi z menoj pravi bik, zato sem tudi jaz zletela po tleh. Nisem ji mogla pomagati. V glavi mi je razbijalo. Imela sem dovolj trpinčenja in strahu, zaradi česar sem zbrala vse moči, da sem se dvignila in odhitela v svojo sobo poklicat policijo. Povedala sem jim vse, kar sem morala, toda bila sem v šoku in tako nezbrana, saj so iz pritličja prihajali srhljivi mamini kriki in ledeno očetovo kričanje. Upala sem, da so me razumeli, saj sem ves čas pogovora jokala.

  Spet sem stekla dol, da bi ustavila očeta, toda znova mi ni uspelo, saj me je zaustavil in porinil od steno, da sem boleče padla na tla. Začutila sem neznosno bolečino v desnem gležnju in prepričana sem bila, da mi ga je zlomil. Tako sem nemočno in jokaje opazovala, kako velik in močan lev napada majhno in šibko gazelo. Čez nekaj minut pa sem zaslišala sireno.

  Ko jo je tudi oče zaslišal, je hotel zbežati, toda bil je prepočasen, saj so ga policisti že podrli na tla in ga aretirali. S policijo pa so prišli tudi reševalci, ki so naju z materjo pregledali in odpeljali v bolnišnico, ker sva bili obe v modricah. V bolnišnici pa sva se ločili, saj sva šli vsaka v svojo ambulanto. Jaz sem šla na slikanje gležnja in res sem ga imela zlomljenega. Z mavcem na nogi sem dobila pomirjevala in utonila v globok spanec brez sanj. Od tega trenutka naprej se ne spominjam ničesar. Ko sem se zbudila, sem izvedela, da z mamo na srečo ni nič hujšega in da očeta ne bom nikoli več videla, saj je dobil pripoved približevanja in mu grozi dolga zaporna kazen. Bila sem rahlo zmedena, da sem na enkrat dobila ogromno pomembnih informacij, toda vesela, da bova z mami končno lahko zadihali in zaživeli mirno in normalno življenje. S tem, kar se je dogajalo kasneje, pa ste se že seznanili.«

  »Da, s tem sem že seznanila,« je odgovorila psihologinja. »Sedaj vidim, kaj si morala vse dati skozi zaradi očeta, da si morala biti močna za obe z materjo in kako si bila pogumna, da si poklicala pomoč ter se zoperstavila očetu. Zanima pa me, kaj sedaj čutiš do očeta?«

  »Do očeta še vedno čutim sovraštvo in gnus – ničesar drugega, čeprav mi vi govorite, da ni dobro, da imam take negativne občutke in vse to, ampak ob takem človeku kaj drugega ni sprejemljivo,« sem jezno in razdraženo odgovorila nazaj.

  »Dobro, o tem se bova še pogovarjali. Zdaj pa mi prosim povej svoje mnenje o nasilju na splošno.«

  »Je nekaj, kar na svetu sploh ne bi smelo obstajati! Je trpljenje in vsakemu povzroča žalost in bolečino. Na lastni koži vem, da ne bi smel nihče občutiti in izvedeti, kaj to pomeni. Najbolj pa mi je grozno, da je največ nasilnih moških - očetov, ki bi morali biti v zgled svoji družini in vsem nasploh. Strašno je dejstvo, da se velikokrat spravljajo na šibkejše - na svoje otroke in žene, ki najbolj trpijo in si ne upajo povedati, kaj se v resnici dogaja. Velika večina nasilnežev pa je imela slabo izkušnjo že v mladosti in je to zelo močno vplivalo nanje. Od vseh najbolj preziram prav njih. Odločila sem se tudi, da bom z vsemi mojimi močmi sodelovala v organizacijah proti vsem vrstam nasilja! Tega si res ne zasluži nihče!«

  »Zelo mi je všeč, da se želiš boriti proti temu, da želiš temu narediti konec. Še posebej sedaj, ko si vsa mlada in zagreta, saj veš kako pravijo: Na mladih svet stoji! Toda nikar se ne ustraši in ne imej občutka, da je vse odvisno od tebe, saj ni. Kot se ti že večkrat rekla - ne obupaj. Nikoli si ne nehaj prizadevati za boljši svet, v katerem bodo nato živeli naši nasledniki. Ne izgubi vere v ljudi, posebej pa ne v moške, saj niso vsi moški takšni kot tvoj oče in njemu podobni,« je razložila Katja

  Svet stoji na mladih ... Saj na nek način to drži, ker smo mladi polni energije in smo načeloma zelo inovativni in polni idej, toda menim, da je realno stanje mladih v sodobnem času malo drugačno. Veliko najstnikov ne skrbi njihova prihodnost, gledajo le na sedanjost in to nikakor ni v redu.

  »Poskušala bom, toda ne bom trdila, da mi bo uspelo, saj me čaka še dolga pot, polna preprek. Poskušala bom osebo najprej spoznati, preden jo bom začela obsojati, in ji dovolila, da se izkaže in se dokaže v najboljši luči. Nikakor pa ne bom nikoli več dovolila, da je nasilje še kdaj del mojega vsakdana!«

»Verjamem in zaupam vate, da ti bo uspelo, saj si močna punca. Menim, da te ta grozna preizkušnja ni oslabila, ampak te je samo naredila močnejšo in boš iz tega izhodišča pomagala vsem nemočnim, ki se spopadajo s podobnimi težavami.«

  Nato pa je zazvonil zvonček in najina ura se je tako končala. Bila mi je v veliko pomoč in sedaj sem prepričana, da ne bom nikoli obupala.