Ime mi je Arnezka Vasilevsky.
Umrla sem
za mir
in
pravičnost na svetu.
2016
1.
poglavje: OTROK
V temačni,
odročni mali ulici v Rusiji se je sprehajala mlada
rjavolaska, videti je bila prestrašena in zaskrbljena,
kot da bi jo kdo zasledoval. Hitro je skakljala po
kamnitih tleh, nad katerimi so rastli visoki stari
zidovi, na njih pa so se vrstila temno zelena vrata,
okrašena s pozlačenimi črkami, ki so bile stare in
povešene. Mlado damo je nekdo potegnil za suknjič in
zgrmela je po kamnitih tleh. Naslednjo sekundo je
začutila vlažen robec na ustnicah in že je bila
omamljena. Zjutraj se je zbudila premražena na mrzlih
tleh, v zmedi je spoznala, da je bila posiljena. Vsa
objokana je odhitela do svojega majhnega stanovanja. Čez
nekaj mesecev se je mladenka zavedala, da je noseča. To
ni povedala nikomur, pustila je službo in se izolirala
od sveta. Po devetih mesecih je rodila zdravo deklico s
sijočimi modrimi očmi in gostimi rjavimi lasmi. A
vedela je, da bo deklici bolje brez nje, saj ni imela
denarja, da bi preživljala obe. Utopljena v žalosti je
deklico položila v košaro in jo nesla do male
sirotišnice v obrobju Moskve. Pustila jo je na pragu
sirotišnice v upanju, da bo živela boljše življenje.
Poleg košare je položila list, na katerem je pisalo:
Ime mi je Arnezka Vasilevsky.
Deklico so
našli in sprejeli v sirotišnico, kjer je bivala šest
let. Tam je spoznala mladega fantka z imenom Grisha,
postala sta najboljša prijatelja. Vedno sta bila skupaj
in si pomagala kot brat in sestra. Rada sta imela živali
in včasih so otrokom dopustili igranje z njimi na
sosednji kmetiji. Kmalu pa je prišla bolezen, ki se je
širila čez mesto in pomorila veliko majhnih otrok.
Arnezka, ki je bila rahlo starejša od Grisha, je bolezni
z lahkoto premagala, Grisha pa je hudo zbolel in kljub
Arnezkinem naporu, da ga obdrži pri življenju, umrl.
Arnezka se je zaprla vase in ni hotela novih prijateljev.
2.
poglavje: USMILJENJE
V ZDA je
bil minister za zunanje zadeve Austen Chamberlain na
konferenci, kjer so politiki govorili o epidemiji, ki se
širi čez Rusijo. Takratni predsednik William Clinton je
poslal Austena v Rusijo, da bi bil ta prisoten na
njihovem sestanku, na katerem bi Austen podpisal listine,
ki bi pomagale Rusiji odkriti zdravilo. Austen je takoj
sedel na letalo in se odpravil v Rusijo, kjer ga je že
čakal ruski predsednik Boris Jelcin. Ko je podpisal
listine, sta se Austen in Jelcin odpravila na ogled
trdnjave svetega Petra in Pavla, Kremelj, Rdeči trg. Na
koncu sta odšla v sirotišnico na obrobju Moskve, ki je
že skoraj razpadla in je tu in tam imela luknjo v
strehi.
V
sirotišnici je Austen zagledal ljubko deklico Arnezko,
ki je sedela v kotu dvorišča pod velikim hrastom in se
igrala s punčko. Pristopil je do nje in ji v roko
stisnil dolar ter sladkorček, a deklica ju je brž
vrnila nazaj. Austen je bil ganjen, vzhičen je stopil do
Jelcina in ga vprašal, ali lahko on posvoji katerega od
otrok iz sirotišnice. Jelcin mu je takoj predlagal nekaj
zdravih starejših dečkov, a Austin je hotel le tisto
malo osamljeno deklico. In ker je bil Jelcin dobrega
srca, mu je v nekaj minutah pogovora z ravnateljem
prinesel vse, kar je potreboval za posvojitev deklice.
Še isti dan je Austin s seboj v ZDA pripeljal malo
deklico, ki jo je preimenoval v Elizabeth.
3.
poglavje: ODRAŠČANJE
Deklico so
najboljši prevajalci učili angleščino in že po dveh
letih učenja je deklica tekoče govorila angleško.
Velika hiša in moderna oprema ji nista bili pri srcu,
saj je raje pomagala na njihovem ranču skrbeti za
živali. Izšolala se je za veterinarko in si prizadevala
za enakopravnost vseh na svetu. Sovražila je ljudi, ki
so škodili živalim in naravi, a Austen tega ni
odobraval, saj se je družil s pomembnimi ljudmi, ki jih
Elizabeth ni podpirala. Vseeno se je držala vseh
bontonov in predpisov, saj ni hotela razočarati Austena,
ki ji je nudil vse, kar si je zaželela. Očeta je
ljubila z vsem srcem in ga spoštovala, kot ga ni nihče
drug. Ubogala ga je in naredila vse, kar ji je naročil
in še več, v njihovi hiši je pomagala služkinjam, ki
so jim služile. Vsi so jo imeli radi, celo stari
zagrenjeni vrtnar, ki ni ljubil nikogar.
A kmalu se
je vse spremenilo, saj je Austen kandidiral za
predsednika in kaj kmalu so ga ljudje vzljubili in
izvolili. Preselili so se v Belo hišo, kjer je bil
velikanski vrt in mnogo različnih živali. Elizabeth je
oboževala stari ranč, a se je veselila novih
dogodivščin in prijateljev (živali). Elizabeth je tako
odraščala v družbi živali in pomembnih vplivnih
ljudi. Tam je začela spoznavati vse, kar se zares dogaja
v svetu, a tega nihče ne ve.
4.
poglavje: UPOR
Elizabeth
je z dvajsetimi leti postala bolj spoštovana in ugledna.
Veliko ljudi jo je imelo raje od predsednika Austena, saj
je bila skromna in prijazna z vsemi. V teh letih je
spoznala, kaj se zares dogaja v svetu in za vrati
očetove pisarne. Skrivno je vodila proteste proti vladi
in potihoma predstavljala svoje ideje svetu, ki jo je
podpiral. Ljudem je povedala, da jih vlada izkorišča in
jim razkrila očetove načrte, kako bi on pridobil
milijarde na račun revnih. Ljudje so bili zgroženi nad
vlado in so zahtevali njen odstop, medtem ko bi jih
vodila Elizabeth v svetlejšo prihodnost. Austen je bil
jezen nanjo in ji je prepovedal javno izražanje in stike
z javnostjo.
Elizabeth
je imela tega vrh glave in je očetu napovedala
maščevanje. V nočeh se je odtihotapila ven in
organizirala proteste. Kmalu po tem ko je prišla domov,
jo je oče zasačil in bil razočaran nad njo. Napotil jo
je v klet, kjer je bila zaprta nekaj dni. In ko je
prišla ven, se je povzpela na predsedniški balkon ter
se ustrelila. Priteklo je ducat stražarjev in odnesli so
jo v zdravniško sobo ter jo tam poskušali oživeti, a
zaman. Elizabethina smrt je spremenila Austena in
odstopil je s predsedniškega mesta, spremenila je tudi
ljudi, ki so žalovali za ljubljenko. Njen pogreb je bil
skromen in zaprt pred javnostjo zaradi Austinove
žalosti. Kmalu po njeni smrti so objavili: Poleg nje
našli listek z napisom »Ime mi je Arnezka Vasilevsky.
Umrla sem za mir in pravičnost na svetu.«
