1. poglavje
Bilo je popoldne, ne bom rekla, da lepo,
ker so bili oblaki in je padal dež. Tu in tam je kakšna
strela udarila v bližnje drevo. Tega sem že navajena.
Živeli smo v hribih, kjer je skoraj celo leto padal dež
in je bilo mrzlo. Sicer pa ni bilo tako grozno. Veliko
otrok, starih toliko kot jaz, je živelo tukaj. Skupaj
smo se hodili zabavat, imeli smo celo skrivni kraj pod
mostom. Torej, to popoldne je bilo grozno, kar se tiče
vremena. Oči in mami sta odšla k prijateljem, jaz in
sestra pa sva doma gledali grozljivke.
Moji sestri je ime Tina, meni pa July.
Vedno sem se spraševala, zakaj ima sestra slovensko ime,
jaz pa angleško. No, mogoče pa mi je ime Julija, a je
to ime preveč pusto ime za mami in očija, zato me
kličeta July. Moja oči in mami rada eksperimentirata z
imeni. Našemu psu sta dala ime Susinček, ampak jaz ga
kličem kar Suši, saj se mi zdi bolj normalno.
Torej s sestro sva komaj pogledali dva
filma, ko je Tini zazvonil telefon. Ko se je oglasila, je
bilo vse normalno, a ko je na drugi strani začela
govoriti mama, je bila Tina nekaj časa tiho, v slušalki
pa se je slišalo: »Halo, halo, HALO!!!«
Sestra pa je bila še kar tiho. Vzela sem
telefon in se s prestrašenim glasom oglasila.
2. poglavje
»Mami je že prekinila,« je žalostno
rekla Tina. Vprašala sem jo, kaj se je zgodilo, a mi ni
hotela povedati. Tekla je v sobo po denarnico, po izpit
za kolo in rekla, da morava tja. Nič mi ni bilo jasno,
zato sem jo vprašala, zakaj se ne bi peljali z
avtomobilom. Odgovorila mi je, da sedaj ne more. Tina ni
marala voziti, vedno ji je več pomenilo gibanje, zato je
tudi hodila v fitnes. V garaži sva vzeli najini dve
kolesi in se zapeljale proti 500 m oddaljeni hiši od
prijateljev. Šele lani sem začela spet voziti kolo.
Prej ga nisem smela, saj sem imela raka.
3. poglavje
Predlansko poletje na počitnicah je mami
opazila nekaj čudnega, a mi ni hotela povedati. Moja
družina je bila zelo skrivnostna. Vseh podrobnost o
bolezni mi niso nikoli povedali. Po počitnicah me je
mami odpeljala k zdravniku. Med pregledom so ugotovili,
da z mano nekaj ni v redu in kmalu so odkrili, da imam
raka. Mami so to povedali na skrivaj, meni pa je mami
povedala dva dni pozneje.
Ko sva prišli k prijateljem, sem najprej
videla rešilni avto. Vedel sem, da gre za nekaj resnega.
Mami je vsa objokana sedela na tleh in opazovala rešilni
avto, ki je ravnokar odšel. Ona je bila človek, ki ni
skoraj nikoli jokala. Niti ko je umrl njen oče, se ni
jokala. Bila je močna, a tokrat je bilo res zelo hudo. Z
očmi sem iskala očija, a ga nisem našla, zato sem
vedela, da gre zanj.
Tina je tekla do mame in ona jo je
vprašala, če mi je že povedala. Odkimala je. »No, ji
bom pa jaz!« je rekla mama. Vedela sem, da je to
trenutek resnice. Prestrašena sem jo gledala.
4. poglavje
Mami ni nikakor mogla izgovoriti. To me
je delalo še bolj živčno. Na koncu je le izdavila, da
je oče padel iz mize in si zlomil hrbtenico ter
poškodovala vrat.
Brez zavedanja sem spustila solzico.
Imela sem občutek, da se bo zgodilo nekaj groznega, zato
sem stekla na stranišče in se zaklenila. Takoj sem
poklicala Kordija. Kordi je bil moj fant. No, njemu je
bilo to všeč, a meni ne ravno. Še vedno me je mučila
vest za tisto, kar se je zgodilo včeraj.
Ob devetih me je nekdo pogledal. Bil je
popoln fant. Imel je modre oči in blond lase. Nalašč
sem se zaletela vanj. Skoraj bi padel, a sem ga ujela.
Bilo je kot iz pravljice. Ta je bil pravi fant. Začutila
sem metuljčke v trebuhu. Močno sem ga stisnila. Želela
sem si njegove bližine.
Hitro sva se drug drugemu opravičila in
nato se je zgodilo - vprašal me je za telefonsko
številko. Zgodilo se je pod mostom, nikoli si nisem
mislila, da bo to postal najbolj romantični kraj. Kot
vsak dan je tudi včeraj padal dež. Oba mokra sva se
poljubila.
5.poglavje
Domov sem prišla ponoči, vsa mokra in
umazana in kot pričakovano me je mami nadrla, češ
zakaj sem bila tako dolgo zunaj, sem vsa mokra in imam
razmazano šminko.
Vsa objokana sem tekla po stopnicah in se
zaklenila v sobo. Od mene je tekla voda in celo
stanovanje je bilo mokro. Čez nekaj časa sem zaslišala
trkanje, brž sem se čez glavo pokrila z odejo in si na
ušesa nataknila slušalke.
Trkanje pa ni in ni ponehalo. Na koncu
sem le odprla vrata. Videla sem Tino. Tina je od mene
starejša 4 leta. Stara je 21 let in sprašujem se, zakaj
še ni odšla od doma. Sploh pa sem vesela, da ni še
odšla. Zmeraj me potolaži in zmeraj drži z mano. Ni je
sram, da ima mlajšo sestro, ki ravno dobra v šoli, prav
nasprotno, rada mi pomaga. Sama je doživela podobne
izkušnje kot jaz.
No, torej ne morem si priznati, da ljubim
drugega in ne Kordija. Strah me je, da mi bo Kordi storil
kaj hudega. Bil je močan in zaščitniški do mene in ni
pustil drugim fantom, da me pogledajo. Pa vendar mu ni
bilo mar za šolo, imel je same cveke in razred je
ponavljal že trikrat.
Zaklenila sem se v kopalnico, poklicala
Kordija in mu vse povedala. Seveda mu ni bilo mar za
nič, zato je kar prekinil. Tolažba pa taka, ko jo
potrebuješ. Odklenila sem kopalnico in Ančka, ki je
bila hčerka prijateljev, je stala pred vrati, uho pa je
imela prislonjeno k vratom in veselo je poslušala moj
jok in pogovarjanje same s seboj o včerajšnjem poljubu.
Potegnila sem jo v kopalnico in ji rekla,
naj ne pove mami. Ona namreč ni vedela za Kordija in
tako mora tudi ostati. Obljubila mi je, da ne bo, a je
čez pet minut že vse veselo čvekala. Mami na srečo ni
ničesar dojela zaradi šoka, Tina pa ravno tako ne. Mami
nama je sporočila, da gre prespat k teti, ki živi blizu
bolnišnice, in da naj greva jutri v šolo.
Domov se je vrnila šele čez 5 dni,
očija pa sva lahko videli šele čez 1 teden. Povedal
nama je, da bo vse v redu z njim in da bo kmalu vse po
starem.
Še vedno sem imela slabo vest zaradi
poljuba.
Sicer pa je Kordiju ime Andrej. Njemu je
to ime preveč ''luzersko'', zato nam je ukazal, naj ga
kličemo Kordi.
6. poglavje
Normalno sem hodila v šolo, ker sem
vedela, da bo vse v redu z očijem. Medtem pa je Ančka
začela govoriti po šoli, da ljubim drugega. Novica se
je razširila po celotni šoli - tudi do Kordija. K meni
je pristopil z močnimi koraki.
Povlekel me je za majico in me potegnil v
moško stranišče. Vprašal me je, če sem res poljubila
drugega. Nič mu nisem odgovorila, zato me je udaril po
licu. Tako je bilo cel odmor. Odločila sem se, da bom
močna, pobrala sem torbo in odšla iz stranišča, a
Kordi me je spotaknil, da sem padla in si razbila brado.
Kordi je končno odšel, jaz pa za njim.
Ko sem prišla v razred, so me vsi
pogledali, jaz pa sem rekla, da sem padla na hodniku.
Tako sem dan za dnem domov prihajala vsa
obtolčena. Mami se je zazdelo čudno in je zato odšla
do učiteljice. Tam sta obe rinili vame in želeli
izvedeti, kaj se dogaja, zato sem končno izdavila, da me
Kordi tepe. Odpeljali so ga v poboljševalni center.
Muk s trpljenjem je bilo konec, za hrbtom
pa se je dogajala večja grozota.
Za to sem izvedela šele naslednji dan,
ko sem prišla domov. Poskušala sem prestrašiti mamo, v
tistem pa mi je zazvonil telefon. Klical je oči, povedal
mi je, da ni važno, kolikokrat padeš, ampak kolikokrat
se pobereš. Vedela sem, da mu je mami povedala za zadevo
s Kordijem.
7. poglavje
Naslednji dan je bil strašen. Mama me je
prišla iskat v šolo. Kar sredi pouka. Razložila mi je,
da je oče zelo šibek in da ima pred sabo le še nekaj
dni življenja, zato jih bomo preživeli skupaj.
Jokala sem in se zaprla v sobo. Kmalu je
nekdo potrkal, bila je sestra.
Prišla je k meni in rekla: »Če
si premagala raka, potem boš tudi to. Jaz bom držala s
tabo in mama tudi, skupaj bomo premagale to.« Tako smo
odšle k očetu. Ko sem prispele, je oči že umrl.
Spomnila sem se njegovih besed, da ni važno, kolikokrat
padeš, važno je, da se vedno pobereš.
