Glasovalna številka: PR161

Ines Kokošin

HIJENA

OŠ Dušana Muniha Most na Soči

 

Bil je sončen, a vetroven dan. Veter se je ujel v visoko travo ter se igral z bilkami, da so valovale in se upogibale. Nenadoma se je zaslišal šibek pok, kot da bi nekdo stopil na vejico in jo zlomil. V visoki travi se je premikalo še nekaj. Prihuljeno se je plazilo po tleh, oprezno in tiho. Postalo je in pozorno prisluhnilo; obrisi nestvora so se videli nekoliko jasneje. Končno se je prikazalo izza trave. Bila je velika, kaj velika, naravnost ogromna hijena. Merila je dvakrat ali štirikrat več kot danes povprečno merijo te živali. Z majhnimi rdečimi očmi je motrila manjšo čredo srebrnih gazel, ki so se pasle v bližini. Veter ji je bil naklonjen. Pihal je proti njej, gazele je zato niso mogle zavohati.

Pripravila se je na skok. Z mogočnimi tacami se je odrinila ... in zavreščala. A to ni bil krik zmagoslavja ob ubiti gazeli, temveč krik groze, kajti v njenem trebuhu je tičala puščica. Žival se je prestrašeno opotekla in v obupu še enkrat stekla za gazelami, ki so se ob kriku razbežale na vse strani. Toda kmalu se je hijena vdala smrtni rani, ki ji jo je zadala druga puščica, enaka prvi.

Ko je hijena obležala, je izza malo nižje trave stekla okretna drobna postavica in se skrila za bližnje posušeno grmičevje. Izza grma je pokukalo nebesno modro oko. Postava se je počasi približala plenu in začela mrmrati, najverjetneje negodovati. Bila je to deklica, na oko stara 15 ali 16 let, zagorele polti in kot plamen rdečih las. Za njo se je prizibala senca; njen jahanec.

»Atsila, če bi počakala še nekaj trenutkov, bi Sovragov služabnik ujel gazelo, ti pa bi potem mela dve krzni! Včasih si res nepremišljena!« Atsila ni z ničemer pokazala, da je slišala konja, a pri sebi je preklinjala, ker se že prej ni ravnala po prijateljevem nasvetu. Krzno srebrne gazele bi jo pozimi varovalo pred mrazom in spomladi pred letnimi nalivi. Sedaj je imela pred sabo le smrdljivo staro hijeno, ki je bila vrh vsega še Sovragov vohun in služabnik. Kakšna nesreča! Ko bi se le ravnala po konjevem nasvetu! A sedaj je bilo, kar je bilo. Deklica je začela odirati hijeno s kratkim lovskim nožem. Konj ji jo je pomagal odvleči do tabora. Ko sta prispela, je dekle zamišljeno vprašalo konja: "Amory, koliko let je tega, odkar sva zapustila tabor?" "Sedem, če se še prav spomnim," je našpičeno odvrnil Amory. Atsila je odsotno pokimala in zrla v oblake. Bilo je vroče in soparno, pripravljalo se je na nevihto. Ravno je premišljevala, ali bi bilo pametno postaviti šotor, ko se je ulilo. Hitro je pokrila ulov in se zavila v obleko, ki jo je nosila. Amory je legel k njej. Izgledal je precej poklapano, najbrž zato, ker je dež preprosto sovražil.

Kmalu sta bila oba premočena do kože in precej čemerna. Atsila je ljubila vročino, a mraz je le stežka prenašala. Na srečo je bilo v Travnatem morju le redkokdaj mrzlo. Nebo se je razjasnilo in dež se je unesel. Atsilini strahovi pred nevihto se niso uresničili. Nevihta je preprosto šla mimo, to ni bilo nič nenavadnega. Večkrat se je tako ulilo, a kaj več ni bilo pričakovati, razen spomladi, med letnimi nalivi.

Naslednje jutro je Atsila vstala že pred svitom. Amory je še vedno spal, ko je potihoma pospravila tabor in se umila v bližnjem potoku. Med umivanjem je imela časa na pretek. Posvetila ga je razmišljanju o hijeni. Do zdaj si Sovragovi vohuni niso drznili priti tako blizu človeškim bivališčem. Le kaj bi lahko to pomenilo? Dekle je zmajalo z glavo in se odpravilo h konju. Ta je že veselo mulil travo in odganjal nadležne muhe. Amory ni bil navaden konj. Bil je eden izmed rodu Prvih konj, od tod mu tudi dar govora in razumnega razmišljanja.

Prvi konji so bili dar bogov ljudem, preden so se njihova pota odtujila, preden so se človeška srca spridila. Sedaj je ta rod skoraj izumrl, Amory je bil eden izmed zadnjih predstavnikov. Kljub dolgemu življenju, ki jim je bilo naklonjeno, se je njihovo potomstvo zmanjševalo.

Atsila je izvirala iz enega izmed številnih nomadskih plemen, ki so živela v Travnatem morju. Matere in očeta ni poznala, vzgajalo jo je celotno pleme. A pred nekaj leti jo je pleme izobčilo. Nikoli ni izvedela razloga. Skupaj z Amoryjem, ki ni bil takrat nič več kot mlad žrebec, sta odpotovala in od takrat vandrata po svetu, gresta, kamor jima srce poželi.
Konj si je srčno želel, da bi našel družico. Pa ne kakšno navadno topoumno kobilo; ne, želel si je kobilo iz svojega rodu.

Dekle nikoli ni imelo nobene posebne želje. A danes se je to spremenilo.

Ko je Atsila dospela do tabora, ji je Amory razigrano voščil dobro jutro. "Danes si pa nekam zgodnja. Ko sem se zbudil, je bil tabor že pospravljen. Vedno spiš dlje, kot bi bilo zdravo zate. Le kaj te je danes premotilo?" "Amory, ne tečnari. Boš že izvedel. Vse ob svojem času. Sedaj pa pridi sem, danes naju čaka še dolga ježa." Povzpela se mu je na hrbet. V culi je nosila ostanke njunega tabora; bakren lonec, nekaj kresilnih kamnov, da sta lažje zakurila ogenj ter glineno posodico, kamor sta nalivala vodo. Hijenino krzno je vrgla čez Amoryjev hrbet, lovski nož si je zataknila za pas. Čez ramo je imela obešen tul s puščicami. V rokah je držala lok. Konja je jezdila brez uzde ali sedla. Pripadniki njenega rodu so sicer jahali z majhnimi sedli ter uzdami, spletenimi iz trave, a ona je Amoryju toliko zaupala, da ga ni dodatno obremenjevala z opremo.

"Kam greva danes, mlada gospodarica? Na sever, v gore, h kamnitim velikanom, ali na jug, k zmajem in drugim pošastim? Ali pa morda v deželo, kjer sonce vzhaja?"

"Še nikoli se nisem vprašala, zakaj vedno izpustiš zahod. Pa saj ni bi imelo nobenega smisla spraševati. A danes in vse dni, ki še pridejo, se bova odpravljala tja. Proti Deželi teme, dokler ne prideva tja."

"Danes je res čuden dan. Le zakaj pri bogovih bi silila tja? Si mar izgubila razum, da te vleče proti hudobijam in temi? To me prav zares zanima." Na Atsilinem obrazu se je prikazal polovični nasmešek, ki si ga je nadela samo takrat, kadar je bila močno skrivnostna. "Očitno si boš moral ta svoja vprašanja močno vtisniti v spomin. Zagotavljam ti, da boš nekoč dobil odgovore nanja. A danes ni ta dan. Sedaj pa se obrniva proti zahodu. Do večera bo treba narediti še veliko milj. "Amory je zaprhal in zmajal z glavo. "Če ne bi poznal tvoje trdoglavosti in neomajnosti, se ne bi premaknil niti za en korak. A kaj, ko bi se nato odpravil na pot peš. Bolje v dvoje, sploh če ti lahko kako pomagam, mlada gospodarica. "Po teh besedah je odskočil in se v silnem diru pognal na zahod. Prvi konji so lahko dolge ure galopirali s polno hitrostjo, nato pa so tudi oni potrebovali predah.

Atsila je vedno uživala v ježi. Veter ji je mršil ognjene lase in jo božal po obrazu. Veselo je kriknila in se zasmejala. Vedno se je ravnala po Amoryju, glede na to, kako dolgo je lahko tekel in nikoli ga ni priganjala. Spomnila se je, kako so se moški iz njenega ljudstva nad živalmi znašali s pretepanjem in bičanjem, da so se dokazovali pred ženami. Nikoli niso ugotovili, da jih te zaradi njihovega okrutnega ravnanja prezirajo.

Proti poldnevu sta se ustavila, da se je Amory nadihal. Spotoma sta ujela par mladih zajcev in dekle ju je že peklo na nabodalu. Ko je pojedla, je za nekaj ur zadremala. Prvo uro je miže razmišljala, da konj ne bi česa posumil, potem pa jo je premagal spanec.

Ko se je zbudila, je bilo sonce že nizko na obzorju. Atsila je nežno okarala Amoryja, češ da je ni zbudil. Odločila se je, da bosta naredila še nekaj milj, dokler sonce ne zaide za obzorje.

Ustavila sta se ob hitri rečici. Dekle se je na hitro okopalo in spilo skodelico vode. Tudi zaradi tega je bila nekoliko drugačna od drugih pripadnikov svojega rodu. Večina je vodo mrzila in se je izogibala, Atsila pa je v plavanju naravnost uživala.

Ko je legla, se je zazrla v zvezde. To jo je sproščalo in ji pomagalo, kadar je bila zmedena.

Prebudila se je uro ali dve pred svitom. Z glavo je bila obrnjena proti tlom, bilke so jo žgečkale po nosu. Obrnila se je in se razgledala, da bi ugotovila, kaj jo je vrglo pokonci. V daljavi je zagledala rahel soj svetlobe."Nenavadno," je pomislila, "zore ne bo še nekaj časa, svetloba pa prihaja z juga? Le kaj bi to bilo?" Atsila je prislonila uho k tlom. Začutila in zaslišala je hrup. Bobnenje. To je lahko pomenilo le eno. Nek tuj klan ju je opazil in ju sedaj lovi!

Dekle je skočilo pokonci. Amoryja ni bilo nikjer. V paniki je tabor pustila tak, kot je bil. Preskočila je bakreni lonec ... Nenadoma se je nekaj zataknilo za njeno nogo. Padla je po tleh in na čelu začutila pekočo bolečino. Ko se je dotaknila rane, je na rokah začutila toplo kri. Ta ji je sedaj lila po obrazu v manjšem potočku, a Atsila se za to ni zmenila. Pobegniti mora, je vedela, in to hitro!

A kje je Amory? Tovariša v stiski vendar ne more pustiti samega. Zagledala se je na jug; sedaj je lahko razločila posamezne obrise in število klanovcev, v roke je vzela lok. Puščico je imela nastavljeno na tetivi. Če mora umreti, bo umrla na nogah, z orožjem v rokah in se borila do zadnjega diha, je bila odločena. Zaslišala je kričanje v grobem jeziku, ki ga ni razumela.

Klanovci so pridrli kot slap in jo obkolili. Ob tem so grleno peli, se krohotali in kričali. Po obrazih so imeli z rdečo in modro barvo narisane oznake. Las niso imeli, bili so pobriti do golega. Njihova polt je bila peščeno rdeča. Na rokah so imeli vrezane in zabrazgotinjene okraske.

Atsila klana ni prepoznala. Po Travnatem morju se je potikalo veliko takih rodov. Klanovci so obstali. Proti njej je stopil največji mož, ki ga je kdajkoli videla. Okraskov ni imel le na rokah, temveč tudi na obrazu; okoli oči ter po nosu. To je kazalo na njegovo veljavo. Njegove oznake niso bile le rdeče in modre, temveč tudi svetlo zelene. Jezdil je konja peščene barve, iskro kobilo s sijem v očeh. Dekle je potrebovalo le trenutek, da je prepoznala Prvega konja.

Le kako se je taka sijajna žival pustila jezditi z uzdo in sedlom? In to nekemu umazanemu, smrdečemu in nepomembnemu klanovcu!

Nenadoma pa se je iz ozadja prizibala še ena oseba. Atsili je zastal dih. V krog je prijahal fant. Atsila je ocenila, da je star okoli 17 ali 18 let. Bil je visokorasel, višji od vseh klanovcev, tudi od vodje. Nikoli se ne bi mogel bolj razlikovati od mož v krogu. Njegova polt je bila bleda, ne nezdrave barve sesirjenega mleka, temveč bela kot kost. Za razliko od drugih je imel lase, rdeče kot plamen, malo temnejšega odtenka kot ona. V celoti ji je bil zelo podoben, razen oči. Njegove oči so bile kostanjevo rjave, tople in prijazne. Deklica je v njih zapazila začudenost in vznemirjenost.

Le kaj bi moški, ki ji je tako podoben, delal v tako drugačnem rodu? In še bolj pomembno, imel je konja! Torej ni ujetnik! Ali je morda obstajala kakšna možnost, da bodo tudi njo tako počastili?

Fant je pognal konja proti njej. Na ustih se mu je risal polovični nasmešek. Atsila je začutila, kako ji je vsa kri bušnila v obraz. Plaho se mu je nasmehnila. Nekaj je zamrmral vodji. Ta je rodu zakričal ukaz in ta je obrnil konje in brez besed odjahal nazaj, od koder je prišel. Deklici se je odvalil kamen od srca. Morda jo bodo vendarle spustili! Na Amoryja je preprosto pozabila.

Ko jo je mladi moški obkrožil s konjem, se je počutila tako majceno, tako samo. A spet je ugledala njegov lepi obraz in to ji je vlilo moči. Zbrala je pogum in se mu znova nasmehnila, tokrat ne tako plaho.

Fant je skočil s konja in počasi stopil do nje. Ko sta bila le še nekaj centimetrov narazen, je videla, kako visok je. Pel se je nad njo, tako da je morala glavo kar visoko dvigniti, da ga je gledala naravnost v oči. Spregovoril je v tihem melodičnem jeziku, ki ga dekle ni razumelo. A bilo ji je vseeno. Njegov glas je bil kot med, omamil jo je.

Šele ko je utihnil, je Atsila ugotovila, da strmi vanj z odprtimi usti in velikimi očmi. Zardela je in usta hitro zaprla. Zasmejal se je. Tudi njegov smeh je bil prijeten. »Le kaj taka osamljena krhka punčka počne sredi tega velikega sveta? Najbrž bi se razbila, če bi se te dotaknil.«

To je Atsilo močno razjezilo. Le kako si upa njo, ki je preživela toliko let sama s konjem v neusmiljeni divjini, imenovati krhka deklica! Mu bo že pokazala! »Le kaj bi takle golobrad deček, ki so mu najbrž celo življenje stregli, vedel o življenju v divjini! Najbrž bi te že prvi dan razcefrale vse mogoče zveri!« mu je zabrusila. Njegova usta so se spet ukrivila v tisti njegov polovični nasmeh. Sedaj se Atsili ni več zdel božanski, temveč ostuden, najraje bi mu nasmešek izbrisala z obraza. Kar kuhalo jo je od jeze!

»No, če bi pogled lahko ubijal, bi sedaj najbrž mrtev obležal na tleh, nevihtno dekle,« se je zasmejal. »Nikakršno nevihtno dekle nisem, moje ime je Atsila. In če bi ti imel vsaj za vinar vljudnosti, bi se tudi predstavil.« »Seveda, na to sem popolnoma pozabil.« Gledal jo je začudeno in navdušeno hkrati. Glavo je rahlo upogibal v desno. Kot da bi opazoval kakšno novo, čudaško žival, ki je še ni videl, je zlovoljno pomislilo dekle.

»Moje ime je Diawal,« je začel. »Kot vidiš nisem iz tega klana obritoglavcev, temveč z zahoda.« Besedo zahod je izpljunil, kot bi bila strupena. Atsila je predvidevala, da zaradi temačnega slovesa, ki se je je držal. »Moja mati je bila Lanna iz nekega nepomembnega klana in moj oče… No, najbrž te moje sorodstvo ne zanima. Želela si vedeti le moje ime.« Čakal je, da bo spregovorila.

»Sedaj sva se oba predstavila,« Atsila je besede izbirala previdno, »me boš izpustil?«

»O ne, to pa ne gre tako. Z menoj greš, nevihtno dekle.« Atsila se ni upirala, temveč se je vdala v usodo. Iz izkušenj je vedela, da je to v nekaterih primerih bolje. Diawal jo je posadil na konja, nato pa sedel za njo. Jahanca je pognal v močan galop.

»Diawal, zakaj si me prej poklical nevihtno dekle?« »No, ko se razjeziš, izgleda, kot da bi privršala huda nevihta, če dobro prisluhneš, celo slišiš grmenje.« Dekle se je nasmehnilo.