Glasovalna številka: PR162

Lara Fortunat

TRI ŽIVLJENJA

OŠ Dušana Muniha Most na Soči

 

11. oktober  

V ušesu mi odmevajo mamine zadnje besede: »Pojdi, Maomi!« V glavi vidim njeno sliko, kako nežno me gleda z njenimi temnorjavimi očmi. Slišim njen nežen glas in čutim njen topel ter varen objem, poln ljubezni, sreče, toplote. V mislih še vedno vidim plešastega očeta, ki me zmeraj spravi v smeh. Pogrešam starejša brata Mohameda in Rema, čeprav sta me zadnje mesece velikokrat spravila ob živce. V srcu čutim domotožje po svoji stari leseni bajtici, v kateri sem preživljala svoj prosti čas. Da ne pozabim omeniti stanovanja, v katerem smo živeli. A zdaj je vsega konec.

Začelo se je pred tednom dni. S prijatelji sem se igrala skrivalnice, našo najljubšo igro. Kar naenkrat je počilo in prijatelj Fredi se je zgrudil po tleh. Iz noge mu je krvavelo in komaj je dihal. Nisem ga več videla in ne vem, kaj se je z njim zgodilo, a za naše mestece je bil to opozorilni znak. Začela se je vojna.

Stekla sem domov. Starša sta metala stvari v vreče ter potovalke. Brata sta gledala skozi okno na ulico. Stopila sem k njima. Ljudje so bežali v svoje domove, jokali, se držali za glave. Nekateri so prijeli za orožje, drugi so bežali, kdo ve kam. Iz daljave se je zaslišal strel, po cesti so se vozili tanki ter oklepna vozila. Krogle so zadele nekatere hiše, ki so se zdaj rušile. Občutila sem strah. Strah pred vojno. Kako lepo je bilo, ko smo živeli v miru. Ali bo tu po vojni sploh še kdaj tako lepo, kot je bilo prej? Tega nihče ni vedel.

Čez uro in pol sem že stala na meji s svojo družino, obdajala nas je gruča ljudi. Imeli smo isti cilj. Beg pred vojno v razvitejše, svobodne in varne dežele. Poiskati pot do svobode.

Morali smo se ločiti. Takrat sem zadnjič videla očeta in brata. Z mamo sem odšla na pot. Verjela sem, da smo blizu našega cilja, blizu obljubljene dežele. Vendar se človek v življenju velikokrat zmoti in takrat sem se motila. Noge so me bolele, potrebovala sem spanec. Mama me je ves čas spodbujala, da bomo kmalu na cilju, a poti ni bilo konec.

Pot nas je peljala čez potoke, reke, hribe in doline, a v srcu sem še vedno hrepenela po sreči. Z vsakim naslednjim korakom se mi je želja oddaljila in kmalu je postala nemogoča. Nisem verjela, da obljubljene dežele sploh obstajajo, saj nas je steza vodila mimo porušenih mest, kjer prebivajo samo še duhovi. Mar je sploh mogoče, da se za ovinkom skriva prelepo neporušeno mestece? V daljavi se je svetlikalo morje, ki bi ga brez pomoči prijaznih ljudi težko prečkali. Ponudili so nam dva čolna.

V množici ljudi sem za hip izgubila stik z mamo. Iskala sem jo in iskala, a je nisem več našla. Ostala sem sama. Želela sem uzreti kakšen znan obraz. Mogoče strica, teto ali babico, a želja je kmalu izpuhtela. Prerinila sem se na čoln in odplula z neznanci.

In zdaj sem tu, sredi oceana. Plujemo v tišini. Sliši se le šumenje valov, petje ptic in kruljenje mojega želodca. Ne vem, kaj naj storim. Kaj sploh je svoboda? Mislim, da tega ne vem. Ko bom starejša si bom kupila slovar in prebrala, kaj to je. Svoboda je svoboda. Pojem ali čustvo. Vsakemu pomeni nekaj drugega. Enim to, da jih rešijo iz ječe, drugim to, da imajo na tone denarja. Bojim se, da padem v vodo ter utonem. Plavati ne znam najbolje, saj imam komaj deset let!

Je v obljubljeni deželi res tako lepo kot pravijo vsi? So to le izmišljene pravljice, kot jih berejo malčkom pred spanjem? Kje so te dežele? Bom tam sploh srečna? Me bodo tamkajšnji ljudje sprejeli, čeprav imam temnejšo kožo in prihajam iz Sirije? Ne vem, kako naj odgovorim na ta vprašanja. Potrebovala bi nekoga, ki bi mu vse to zaupala. Sredi razmišljanja zaspim.

Sanjam, da sem na plaži. Ne taki, polni smeti, temveč na prelepi rajski plaži, kjer te greje toplo tropsko sonce in se hladiš pod palmami. Gledam za bratoma, kako se potapljata v morju. Mama bere njeno najljubšo knjigo. Na glavi ima slamnik, ki ji ga je podaril oče, ko sta bila še mlada. Oče se hladi v senci in je čokoladni sladoled. Ko bi bilo vse to resnično!

12. oktober

Zbudila sem se ob petih zjutraj. Noč je bila hladna. Še vedno potujem na čolnu. V daljavi se svetlikajo luči nekega mesta. Upam, da je to naš cilj. Sonce pravkar vzhaja izza morja. Morje je mirno, jata ptic leta čez nebo v toplejše kraje. Nežen vetrič mi pihlja v goste lase, sonce me boža po licu. Končno nekaj prijetnih občutkov po včerajšnjem napornem dnevu.

S čolnom kmalu pristanemo v zalivu. Sprejme me starejši mož, ki me ogrne v toplo odejo. Končno je nekomu mar zame! Ponudi mi nekaj hrane, ki jo z veseljem pojem. Vljudno se mu zahvaljujem, vendar me ne razume, saj govori drugačen jezik.

Oziram se okoli sebe. Med množico ljudi ne opazim mame, očeta ali drugega sorodnika. So že mrtvi? Najbrž niso imeli takšne sreče, da so varno prečkali morje.

Je zdaj, ko sem sama, sploh še vredno živeti? Kdo bi žaloval za menoj, če bi umrla? Kdo bi me pogrešal, če bi se mi srce zaustavilo? Je sploh na svetu še kdo, ki me ima rad? Najbrž ne. No, če mama, oče, Mohamed ali Rem še živijo, potem so oni tisti, ki bi me ob srečanju objeli. Kaj če so jih vojaki ujeli, mogoče so jih ubili, se skrivajo pred nevarnostjo ali so že na varnem pod zemljo.

Stopim na rob skale, kjer se pot konča. Od tam se mi odpira lep razgled na razburkano morje, galebi nežno čivkajo, na plaži je kup ljudi, ki se sonči. Pod skalo raste bujno grmičevje, ki si skozi skale utira pot proti svetlobi. Odločitev je sprejeta. Tu želim, da se zaustavi moje življenje. In to kar zdaj.

En korak me loči od življenja in smrti. Z levo nogo stopim naprej v prepad, potegne me proti smrti in kmalu lebdim v zraku ter padam proti morju, ki je trenutno pod mano. No, naslednji trenutek sem že v vodi. Uživam zadnje trenutke življenja.

13. oktober

Zbudim se. Preplavijo me čudni občutki. Lahko premaknem roki in nogi. Na kolenu me skeli, najbrž rana. Kako da živim, če sem padla s skale?

»Sem ti rekel, da bo prišla sem,« izjavi rumen okostnjak, ki ga vidim pred očmi. Mogoče se mi blede.

»Saj to sem tudi jaz rekel,« mu odvrne bitje, sestavljeno iz modrih kosti.

»Wal, ti si trdil, da bo prišla h Gwernu,« odvrne rumenko.

»Ne. Jaz sem vedel, da bo tukaj. Samo nisem znal povedati. Sploh me nisi poslušal, Wel,« prepir konča modrikasti stvor.

Pri zavesti sem, vendar ne vem, ali sta okostnjaka prava, ne vem, kje sploh sem. Kmalu mi je vse jasno.

»Nehajta, ničvredneža ali pa bosta en teden čistila iztrebke,« zakriči duh, ki se je pravkar pojavil poleg mene. Okostnjaka pri priči utihneta. Mislim, da sem priča prepiru Nezemljanov.

Duh prileti k meni in me z globokim ter prijaznim glasom vpraša: »Maomi, si v redu? Vem, da ti ni nič jasno, zato ti bom vse razložil.« Začudeno ga gledam. Kako je mogoče, da lahko ve moje ime, če pa še niti črke nisem izgovorila.

»Si v deželi Toki, na skrivnostnem kraju, ki ga poznajo le redki. In ti si trenutna Izbranka vladarjev tega sveta. Imaš možnost živeti dvesto let, Izbranec ima namreč tri življenja. Prvo si že izgubila s tem, ko si skočila s skale. Zdaj te ne bi bilo več, če te ne bi izbrali. Mi slediš?« me vpraša, medtem ko z zavzetostjo poslušam. Prikimam, vendar nič ne izgovorim, saj duhcu še ne zaupam.

»Vsi Izbranci imamo svoja skrivna imena, ki jih uporabljamo na tem svetu. Tako na primer tebe ne bodo imenovali Maomi, ampak 210e. Jaz sem 088m.«

»Ampak zakaj 210e? Kaj ima to opraviti z menoj?« vprašam duha 088m, kakor se mi je predstavil.

»Glej,« mi duh začne pripovedovati. »210e je kratica, ki ti pove o življenjskem preostanku. Vzemiva za primer tvoje ime. Število dva predstavlja še preostali dve življenji, ki sta ti na voljo. Prvo življenje si porabila pri desetih letih, zato je 10 v tvojem imenu. E pa predstavlja srečo, meni M pa to, da sem mrtev. Vsaka črka ima svoj pomen. A je veselje, b je nesreča, c je žalost, d bolezen …«

»Pa se imena spreminjajo?« mu zastavim naslednje vprašanje.

»Da. Vsakokrat, ko izgubiš življenje ali pa se rodiš, se tvoje ime spremeni. Tvoje prvo ime je bilo 300b. Imela si še tri življenja, usojena ti je bila nesreča. To je sporočilo tvojega prvotnega imena.«

»Kaj se pa z Izbrancem zgodi, ko resnično umre?« ga vprašam.

»O, takrat pride v deželo Taki ter se spremeni v okostnjaka ali duha. Tako kot jaz.«

088m me popelje na ogled dežele, kjer bom čez dvesto let živela v podobi duha ali okostnjaka (upam, da zelene barve). No, dežela je lepa. Ptice prepevajo na drevesih, po cestah se vozijo vozila, podobna konzervam za fižol, prebivalci živijo v polomljenih kočah. Na vzpetini pa se vzpenja mogočen grad. Duh me popelje prav k njemu, tako imenovani zgradbi Gwern.

V gradu  me prijazno sprejme bel duh, najbrž vladar tega ozemlja. Ob njem na vsaki strani stojita moder okostnjak Wel in rumen Wal, ki sem ju pred časom že srečala.

»Dobrodošla v Taki!« me prijazno pozdravi kralj. »Mislim, da ti je 088m že vse razložil in si pripravljena na vrnitev v svet.«

»Kakšen svet?« kralja začudeno vprašam.

» Čas je za vrnitev nazaj v resnični svet. Kar tukaj pojdi … in srečno!«

Kralj me napoti skozi ozek hodnik. Na koncu hodnika so vrata, ki naj bi vodila nazaj v svet. Odprem jih in vstopim v svetel prostor. Na drugem koncu prostora je dvoje vrat, med njimi pa sedi starček s sivo brado.

»O, pozdravljena!« me že od daleč nagovori. »Kam želiš? Nazaj v resnični svet ali v pogubo?«

Odločim se za svet. Preden stopim skozi vrata, me starček prime za rokav.

»Počakaj,« mi reče. »Nekaj ti moram povedati!«

Prisedem k njemu. Začne mi pripovedovati.

»Naj ti ne pride na misel, da bi še enkrat padla s skale. Veš, to ni bila najbolj pametna rešitev. Pa tudi če ti gre vse narobe, ne obupaj. Glej!«

Iz žepa potegne smrdljivo, gnilo jabolko. Položi ga predse.

»To je gnilo jabolko. Predstavljaj si, da si star, slaboten črv, ki mu že mesece kruli v želodcu. Prideš do jabolka in pred tabo je odločitev: poješ gnilo jabolko ali umreš od lakote.«

Nič mi ni jasno, zato pripovedovalca vprašam: »In kakšen je nauk te zgodbe?«

»Jabolko ponazarja tvoje zagrenjeno, žalostno življenje in ti si obupan črv. Prišla si do skale ter se odločila, da boš umrla od lakote, namesto da bi pojedla svoje zagrenjeno življenje. To jabolko ti podarjam, da se boš vedno spomnila name. Nikoli ne bo zgnilo, ker je čarobno. Trava!«

Poslovim se od starčka in nadaljujem pot nazaj na svet. Ne vem, zakaj se je poslovil z besedo trava. Upam, da ima to kakšno zvezo z jabolkom.

Za vrati, ki vodijo v svet se odpira kratek, a širok hodnik. Konča se z velikimi vrati. Odprem jih. Pristanem na mokri, mehki travi sredi gozda. Obdajajo me drevesa srednjih velikosti, polna mahu in lišajev. Okrog glave mi letajo metulji pisanih barv, ki posedajo na marjeticah. Vse se mi zdi prečudovito. Kar sredi gozdne jase zaspim.

Trava, trava, trava … mi odmeva v glavi. Kaj bi to pomenilo? Pristala sem na travi. Je to mislil starček? Mora biti nekaj bolj skrivnostnega …

14. oktober

Bum! Nekaj je priletelo v mojo glavo. Odprem oči in vstanem. Na robu gozdne jase leži  temnolas deček v modrih oblačilih. Videti je prestrašen. Stopim k njemu in mu podam roko. Pomagam mu vstati. Velik je približno toliko kot jaz, obraz ima bolj okrogel. Na roki ima rano.

»Živijo, jaz sem Maomi,« mu podam roko v pozdrav.

»Jaz sem Sven,« mi odgovori.

»Od kje si prišel?« ga vprašam.

»Hm … Še sam ne vem. Mislim, da iz dežele Toki. Živim pa v Siriji.«

»Jaz bi zase lahko trdila enako. Si tudi ti v deželi Toki spoznal okostnjake in duhove?«

»Sem. Moje ime je 210n. Si tudi ti Izbranka?« mi zastavi vprašanje Sven.

»Seveda sem Izbranka. Moje ime je 210e. E pomeni srečo. Kaj pa tebi n?« dečka vprašam.

»To, da bom spoznal ljubezen mojega življenja. In mislim, da sem jo ravnokar.«

Zardim. Takega odgovora nisem pričakovala. Tudi meni je Sven všeč, a mu tega ne bom še povedala.

Veliko sva se še cel dan pogovarjala. Izvedela sem, da je umrl v prometni nesreči, medtem ko je bežal pred vojno. Mama, oče, brata in sestra so umrli, on pa zdaj živi. Namerava oditi na Finsko k babici in dedku. Pripravljen me je vzeti s seboj.

15. oktober

S Svenom gradiva bajtico. Tukaj nameravava ostati dolgo časa. Zgradila jo bova ob potočku, da bova imela pitno vodo. Kamnite temelje sva že postavila, zdaj nabirava veje za zgornji del. Streha bo najbrž iz slame, če jo bova dovolj nabrala. Jaz urejam notranjost. Nabiram glino ob potoku. Iz nje izdelujem posodo, vrče, skodelice, žlice … Sven je raziskal okolico. Ugotovil je, da sva na otoku. Če sezidava most čez prepad, ki je na sredini otoka, lahko prideva do prebivalcev otoka. Ali pa si zgradiva splav in obplujeva otok. Upam, da prebivalci niso ljudožerci.

Otok je porasel z grmičevjem in drevesi. Dolg je približno slab kilometer ter prav toliko širok. Prepad ga deli na dve polovici. Na eni so prebivalci otoka, na drugi pa midva. Tu prebivajo srne, ježi, polhi, volkovi, divjad … po zraku pa letajo čebele, metulji, ptice in sitne muhe.

Zvečer gledava sončni zahod. Na nebu se prižigajo zvezde. Sediva drug ob drugem pred najino na pol zgrajeno bajtico. Sven me prime za roko. Pogleda me in jaz se mu nasmehnem. Tako sediva cel večer ter se pogovarjava o načrtu za jutrišnji dan.

17. oktober

Hiška je že skoraj dokončana. Manjka le še pohištvo, ki ga izdelujem iz lesa in gline. Ležišča imava iz slame, miza je kamnita. Vse kar najdem, mi pride prav. Sven medtem izdeluje splav. Jutri nameravava k domačinom. Želiva izvedeti, kje se otok sploh nahaja, kaj otočani jedo, ali je tu internetna povezava (Sven ima namreč s seboj svoj pametni telefon). Trenutno sva zelo lačna, saj ne veva, katere rastline so užitne, zastrupiti se pač nočeva. Opazila sem, da so prebivalci udomačili ovce. Upam, da nama bodo eno podarili.  

18. oktober

Zgodaj zjutraj sva se odpravila proti drugemu delu otoka. Po morju, na splavu, seveda. Zdaj pristajava v zaliv. Splav skrijeva v skalno razpoko, da je prebivalci ne bi našli. Kdove, morda naju bodo hoteli pojesti! Takrat je dobro, da ne najdejo najinega čolna, saj tako ostaja možnost izhoda.

Napotiva se proti vasici na vzpetini. Ljudje so že budni, nekateri naju celo pozdravijo.

»Hm, dober dan,« pozdravi Sven enega od prebivalcev, »kje bi našel poglavarja?«

Otočan s prstom pokaže proti kolibi z oranžnim vzorcem na strehi. Ne preostane nama drugega, kot da slediva napotkom. Poglavar naju lepo sprejme in nama ponudi nekaj hrane. Pijeva topel zeliščni čaj z medom, jeva pečen rman, kuhane kamilice ter dušeno ovco. Starešina nama ponudi drobnico, ki jo z veseljem vzameva s seboj.

Mislim, da zdaj veva, kako preživeti na tem otoku. Poglavarju se zahvaliva, odideva iz koče ter se odpraviva proti zalivu. A glej ga zlomka! V skalni razpoki ni več najinega splava! Hitro se lotiva delati novega. Ko sva na polovici gradnje, zaslišiva hrup. Prebivalci naselja tečejo proti nama s puščicami v roki. Sven splav porine v vodo, jaz pa hitro pograbim šop rmana v bližini. S seboj vzamem še ovco. Tako odideva na pol polomljenem splavu.

Tok naju zanese stran od otoka. Žejna sva, nimava pitne vode. Ovce na moreva pojesti, ker nimava ognja. Veslava lahko le z rokami. Kamorkoli se obrnem, vidim morje. Nikjer kopnega.

Kar naenkrat v daljavi zaslišim piskanje. Obrnem se in kakšno milijo od naju zagledam ladjo. S Svenom vstaneva in začneva mahati ter vpiti. Začuda se ladja obrne proti nama. Ko prispe k nama, pomorščaki vržejo vrv čez krov. Spretno se povzpneva po njej in pristaneva na ladji.

»Sta lačna? Kuhar! Pripravi govejo juho!« zakliče kapitan.

»Nimamo govejega mesa!« mu odgovori kuhar.

»Tepec! Pripravi jo pa brez mesa!« ukaže poveljnik.

Ogrnejo naju v tople odeje in ponudijo ležišče. Ko pojeva govejo juho, pri priči zaspiva.    

Sredi noči se zbudim. No, ne vem, ali to vidim ali le sanjam. Ni važno kako, ampak videla sem tole.

Bila sem v palači Gwern v deželi Toki. Pred mano je stal kralj, ob strani pa Wel in Wal. Kralj je govoril s starcem, ki mi je podaril jabolko.

»Starec, si Maomi povedal za travo?« ga kralj zvito vpraša.

»Seveda sem,« prepričano reče starček.

»Upam, da je pametna in bo vedela, kaj to pomeni.« kralj glasno razmišlja.

»Kaj pa to pomeni?« se oglasi Wel, ki mu ni nič jasno.

»Trava povezuje resnični svet in našo deželo. Če jo stisneš v pest in pomisliš na svoje ime ter na našo deželo, se lahko pojaviš tukaj. Vendar ostaneš neviden. Če bi izbranec prišel s travo v našo deželo, ga nihče ne bi videl.«

Sanje izginejo. Čeprav je zgodaj zjutraj, hitim pripovedovat Svenu. Začuden je, saj je tudi on to doživel. Spala sva na travi. Najbrž ima tudi to nek učinek povezanosti med dvema deželama.

29. oktober

Sanje se niso ponovile. Z ladjo smo prispeli na Dansko. Samo še lužo preletiva in sva pri Svenovih starih starših.

Zdaj sva na letališču in kupujeva vozovnice za let. Denar so nama poklonili pomorščaki, ko so slišali za najino preteklost in kam nameravava oditi. Zelo se jim zahvaljujem, da imajo tako ljubeznivo srce. Sven me vodi po letališču, saj jaz še nikoli nisem letela z letalom. Imava sedeža na letalu. Tam sva kar uro prej, da slučajno ne zamudiva. Stevardese so nama prinesle pijačo in obilo hrane. Komaj čakam, da vzletimo.

Let je prijeten in traja približno eno uro. S Svenom gledava na zemljevid, kje bomo pristali, kam morava iti … Res se spozna na te stvari. Ostalo nama je še nekaj denarja, ki ga bova porabila za taksi.

Pristanek je bil trd, a vsaj strmoglavili nismo. Zdaj na avtobusni postaji čakava avtomobil, ki ga je Sven preko telefona poklical. Ustavi nama rumen avtomobil, ki nama zatrobi. Voznik je smešen in zabaven, tako da nama pot hitro mine. Na koncu poti pa nama zaračuna še popust, ker sva mlada in nimava še toliko denarja, da bi plačala pot.

Izkrcava se na pločnik pred veliko stolpnico, ki jo Sven že prav dobro pozna. Pritisne na gumb na domofonu in oglasi se nama glas moškega.

»Dedek, spusti me notri,« Sven mirno reče v napravo.

»Sven! Ali nisi že mrtev?« dedek skoraj poči od veselja.

»Najbrž že ne, če sem tukaj.«

Babica in dedek naju veselo sprejmeta.

»To je Maomi,« me Sven predstavi družini.

Nato pripovedujeva svojo življenjsko zgodbo: od begunstva do dežele Toki in kako sva prišla sem. Dedek in babica sta nad zgodbo navdušena. Najeva se do sitega in greva spat.

Petnajst let kasneje

Sedim na postelji v hotelu na otoku sredi Filipinov. Tukaj sem s svojim možem Svenom. Pravkar sva se namreč poročila. Šla sva na oddih, ki so nama ga plačali Svenovi sorodniki. Končala sem študij, prav tako Sven. Postala sem učiteljica matematike. Prejšnji teden sem vzpostavila stik z mojo družino, ki je zbežala v Ameriko. Veseli so, da sem živa. Zgradili so si hišo, imajo se lepo, zadovoljni so. Naslednje leto jih grem obiskat. A vojna je postila svoje posledice. Mohamed je mrtev, naša hiša porušena, denarja ni na pretek …

Med šolanjem se nisem počutila odlično. Sošolci so me ob vsaki priložnosti zmerjali s kakavom, ker imam temnejšo kožo. No, par prijateljic imam. Saj ne rečem, da so vsi Finci zlobni. Zdaj znam govoriti svoj materni jezik, poleg tega pa še finsko, angleško, nemško in francosko. Toliko jezikov ne zna govoriti vsak.

S Svenom živiva v Franciji. Imava dva otroka, Martina in Eli, ki sta dvojčka. Stara sta pet let. Mislim, da sta kar ubogljiva. Oba igrata violino in sta odličnjaka, poleg tega se ukvarjata še z nogometom.

Na poročnem potovanju je lepo. Filipini so prelepi. Morje je vroče v primerjavi z morjem ob Finski. Tam je ledeno! Plaža je podobna tisti, ki se mi je pojavila v sanjah, ko sem potovala čez morje. Tisto noč, ko sem izgubila družino.

Enkrat na mesec s pomočjo trave potujem v deželo Toki. Ljudje oz. duhovi in okostnjaki so srečni, nič jim ne primanjkuje. Wel in Wal še zmeraj ubogljivo strežeta prijaznemu kralju. 088m še naprej sprejema Izbrance ter jim razkazuje deželo. Vse je v najlepšem redu, ampak …

Figuli so zasedli del mesta, kjer zdaj gradijo dvorec zlobnega kralja Pora. On hoče osvojiti mesto, vendar se okostnjaki in duhovi ne bodo kar tako predali.

Figuli so majhna okrogla bitjeca črne ali rdeče barve. Na trebuhu imajo krvavo oko, s katerim gledajo okoli sebe. Iz glave jim štrli par rok, iz trebuha pa tri drobcene noge. Če bitje presekaš na dva dela, vsak del postane eden figul. So podložniki kralja Pora.

36 let kasneje

Ne morem dihati. V pljučih me davi. Zdravniki mi ne morejo pomagati. Pravijo, da imam neozdravljivo bolezen. Ampak meni ni tako hudo. Vem, da bom umrla za kratek hip in se spet nazaj prebudila. Otroka in mož mi ves čas stojijo ob strani. Komaj čakam, da končam te muke in vstanem iz smrtne postelje. Takrat ne bom več 210e, ampak bom vstala z drugim imenom.

Bum! Spet zagledam duhca 088m.

»Maomi! Postala si 171s! Uživaj v svobodi!« mi zaželi prijatelj.

Prečkam mesto, ki se bojuje proti Figulam, obiščem starca z jabolkom. Naslednji trenutek se zbudim na postelji v bolnišnici.

»Babica!« zakriči vnuk Edi, ko se zbudim.

In tako sem začela poslednje življenje. Vedela sem, da se bo končalo s pravo smrtjo. To me je skrbelo celo življenje. S Svenom sem res živela svobodno, kakor je govorilo moje ime. Sven je pri osemdesetih letih spremenil svoje izbransko ime, a to naju ni zmotilo. Imela sva dva otroka in osem vnukov ter enajst pravnukov. Z mojo družino v Ameriki sem se večkrat srečala. Zadovoljna sem z življenjem. Sven mi je zmeraj stal ob strani in jaz tudi njemu. Življenje sva končala oba na isti večer. Prav takrat, ko sem bila stara 150 let. Izbranci imamo res srečo.

Postala sem zeleni okostnjak v deželi Toki. Sven se sprehaja po mestu kot oranžni duh. Spet stanujeva skupaj. Srečna sva, čeprav se še vedno borimo proti Figulam in kralju Poru. Vsaj umreti ne moreva. 088m, Wel in Wal so nama zvesti prijatelji. Pomagajo nama pri vsem. Z veseljem obiščem starca, ki mi vedno pove, kaj se dogaja na Zemlji, kako so sorodniki, družina, znanci.

Zahvaljujem se mami in očetu, ki sta mi pomagala pri odraščanju, Mohamedu in Remu, ki sta me naučila loviti ribe, učiteljem, ki so me potrpežljivo učili jezike, vsem ljudem, ki so mi kadarkoli priskočili na pomoč. Zahvala pomorščakom, ki so nama poklonili denar za letalske karte. In končno zahvala vladarjem te dežele, ki so me izbrali in mi omogočili tri življenja in tri smrti. Hvala, da sem spoznala Svena in hvala za dolgo in čudovito življenje, ki se ni začelo najlepše.