1. poglavje: NEKOČ SO BILI
Po temačnih ulicah Brightona se
premikajo, ta nevarna bitja. Vsi so hitri, gibčni,
MRZLI. Med njimi je eden, ki izstopa. Ime mu je Jakob
Lychan.
Šele ko stopi pod staro, napol delujočo
ulično svetilko, ga lahko prepoznamo. Njegove obleke so
moderne in oprijete. Njegovi rjavi lasje mu padajo na
bled obraz. Skrivnostno se nasmehne in s tem pokaže dva
ostra, snežno bela sekalca. S svojo družino so edina
vampirska družina, ki ne napada ljudi, ampak živali.
»Jacob, tukaj si.« Pod luč pride
dekle, ki je še ne poznamo. To je Ashley, Jacobova
sestra. Je nizke rasti in ima kratke rdeče lase.
Pridruži se jima še visok, temnolas fant. »Živijo
Ashley, Cedrik,« ju pozdravi Jacob. »Jacob, Hilary te išče,«
mu reče brat. Hilary je še ena sestra družine Lychan.
Je visoka, samozavestna blondinka, ki vedno išče
pozornost in prezira navadne ljudi. Kmalu prihiti k njim.
»Pohitite, domov moramo. Andrew nas kliče,« še
zakliče, potem pa s svojo nadnaravno hitrostjo steče
proti gozdu. Tudi ostali se odpravijo, ampak proti
svojemu avtu in se odpeljejo domov.
Ko se že več kot pol ure vozijo po
stari poti sredi gozda, končno prispejo do fantastične
gozdne hiše – njihovega doma. Je velika, moderna in iz
sob vodi veliko vrvi, povezanih z drevesi. Pred hišo jih
čakata dva človeka. Ena je Hilary, ki ni bila videti
čisti nič utrujena od teka po gozdu do doma. Drugi je
moški. Je visok in svetlolas. Ime mu je Andrew Lychan in
je Jacobov, Hilaryin in Cedrikov oče. Ashley in David
sta posvojena. Kmalu pride tudi ta iz hiše, a ne skozi
vrata. Z vrha hiše se spusti po vrvi, naredi dvojni
salto in mehko pristane zraven Hilary in Andrewa. Je
visok, svetlolas in zelo močan. »Zdravo družba,« reče.
»Andrew, si nas klical?« ga vpraša Jacob in z drugimi
oddide v hišo.
V veliki in prostorni dnevni sobi se
posedejo. »Ja, pravzaprav sem vas,« jim reče Andrew.
»Slišal sem, da ste bili danes na lovu. Je to res?«
Ker mu nobeden ne odgovori, ogovori najbližjo Hilary: »Če
mi poveš, se ne bo zgodilo nič takega, veš?« Hilary
prhne: »Z mano govoriš, kot da bi bila še otrok ...
Ja, šli smo na lov! Pa kaj potem!?« »No, to je zelo
pomembno,« se je začel jeziti še Andrew. »Sezona lova
je in vi to dobro veste! Kaj če bi vas kakšen človek
videl loviti?! Bil bi naš konec! Ujeli bi nas, ubili! Se
zavedate tega?!« Zdaj je že kričal. »Pha, ja
seveda,« je znova prhnila Hilary. »Kdo pa bi, vsi
ostali so nesposobni na tem področju!« se je zadrla
nazaj in se pokroviteljsko razgledala po ostalih.
»Hilary Lychan, prepoved nakupovanja imaš za en teden!«
ji je že malo bolj umirjeno zagrozil Andrew.
»Ka-a-aj!? A-a-a-ampak...joj!« se je
razjezila in odvihrala v svojo sobo, Andrew pa je samo
zavzdihnil in odšel po svoje.
2. poglavje: KLAN LAČNIH
Seveda pa svetu grozi zlo in želi
zavzeti svet. So vampirji, a lačni človeške krvi.
Napadejo ljudi, ki jih srečajo... ali najdejo. Izpijejo
jim kri, ubijejo... skratka, zlobni so.
V Brightonu jih je samo pet. To so Max,
Alice, Vicky, Martha, Andy in Sasha. Oblečene imajo
kratke hlače in raztrgane majice, lase imajo skuštrane
in jim prosto padajo na telo. Koža se jim privlačno
blešči in po bledi bradi jim polzijo kapljice svetleče
se krvi, ki jim kaplja z ogromnih in ostrih sekalcev.
Hitri so in močni kot volk. Kogarkoli
lahko izsledijo že samo po odtisu čevljev v svežem
blatu. So kruti in neusmiljeni. NIKOMUR ne prizanesejo. A
imajo šibko točko ...
To je Galactuposovo oko, ki ima moč, da
uniči zlobno kardelo vampirjev. Pravzaprav je to
bleščeč, okrogel kamen, ki oddaja florescentno
svetlobo. Pred davnimi leti sta ga ustvarili obe krdeli
vampirjev, sodelujoči skupaj. Skrili sta ga na otok
Walton, to je skriti otoček nekje na severu Rokavskega
preliva. Pravijo, da se prikaže le izbranim junakom, ki
jim je usojeno, da rešijo svet pred zlobnim kardelom
vampirjev. Morda bo to ravno nekdo od Lychanov. Kdo bi
vedel ...
3. poglavje: NOVINKA
Bil je deževen septembrski dan, ko so se
otroci družine Lychan vozili proti šoli. Vsi so bili
čemerni, le Andrew se je smehljal. Užival je, ko se je
lahko otrok znebil za cel dan. Lenobno so stopili v šolo
in poiskali svoje razrede: Ashley in Cedrik sta šla v
matematiko, David in Hilary v kemijo, Jacob pa v fiziko.
Tam se je usedel za samotno mizo in kmalu je v razred
prišel tudi učitelj. Ampak nekoga je pripeljal s sabo
...
»Razred, to je Kyra. Vaša nova
sošolka. Zaradi očeta se je preselila v bližnjo vasico
Soyalt in to iz Londona. Bi rada kaj pripomnila?« jo je
prijazno vprašal učitelj. Je nizka rjavolaska, prijazna
na pogled in videti je pogumna in samozavestna. Dekle
odkima. »Dobro, potem se pa kar usedi zraven Jacoba,
tistega fanta tamle.« Nerodno je stopila do mize in se
usedla. Jacob se je začel tresti in postalo mu je
vroče. Pogledal jo je in ona ga je pogledala nazaj.
Nasmehnila sta se. »Živijo, jaz sem Kyra,« se je prva
opogumila. Jacob ji je pokimal. »In ti si ...?«, jo je
zanimalo. »Ha? Kaj...Jacob. Jacob Lychan,« je hitro
rekel in zardel, a na njegovi bledi, skoraj beli koži se
je to videlo kakor rahel sijaj. Tako se je začelo njuno
prijateljstvo.
Skupaj sta hodila v šolo, na sprehode,
po mestu in kmalu je med njima začela rasti nezlomljiva
ljubezen in začela sta hoditi. Skupaj sta hodila iz
šole, v kino, po nakupih in na zmenke. A medtem ko sta
se tako zabavala, je Jacobu bilo vseeno težko pri srcu,
Kyri namreč še ni povedal, da je vampir.
»Veliko časa sem razmišljal o tem in
mislim, da je čas, da veš,« ji je nekega dne rekel.
»Jaz sem...« »Vampir,« ga je dopolnila Kyra. Jacob jo
je začudeno pogledal. »Kako..?« Kyra je zavila z očmi.
»Bled si, zelo mrzle roke imaš, si skrivnosten, zelo
hiter, tukaj nič ne ješ in vsi tvoji bratje in sestre
imajo tudi vse te lastnosti, neumna pa tudi nisem. In
mimogrede: uporabljam tudi Google,« mu še nazadnje
reče. »Misliš, da še kdo ve?« jo počasi vpraša.
»Nee, z nikomur drugim se ne družiš, da bi to spoznal.
Ne skrbi,« mu odgovori. »Kaj pa ti? Kaj si ti misliš o
tem?« jo Jacob počasi vpraša. »No, strah me je, a ti
zaupam,« mu potiho reče in ga pogleda v oči. »Dobro.
Andrew že ve o tebi in zdaj ga lahko neha skrbeti zate.«
Prijela sta se za roke in zakorakala v tišino.
3. poglavje: LUČ NA SVETU
Naslednji dan je šla družina Lychan v
gozd blizu Londona, v katerem je živel vampirski prerok.
Vsakih deset lun naj bi se srečali in enemu družinskemu
članu napovedali usodo. Prerok je bil star, moder
vampir, ki je spoštoval tako dober kot slab klan
vampirjev. Z njimi je šla tudi Kyra.
Prerok je stanoval v starem šotoru, iz
katerega se je vil dim. Ko so stopili vanj, so zavohali
čuden vonj zelišč. Posedli so se v krog. »Jacob
Lychan,« je začel prerok. Prijel ga je za roko. »Si
pameten in skrivnosten fant, naj pogledam ... Ja! V tebi
vidim svetlo prihodnost. Našel boš otok Waldon in
Galactuposovo oko. Premagal boš zlobno kardelo,« mu je
trdno določil prihodnost.
»N-ne razumem. Torej sem jaz
izbrani?« ga je vprašal Jacob. »Ja, ti si tisti
'pravi',« mu je odkrito rekel prerok. »Cool,« je rekla
Kyra in se pogreznila v tišino. Še nekaj časa so
razpravljali in Jacobu je bilo vedno bolj jasno bistvo:
rešil bo svet.
Naenkrat prerok reče:»Dobro, dovolj bo.
Moje nslednje stranke pridejo, zato vas moram na žalost
napoditi«. Andrew mu odgovori: »V redu je. Tako ali
tako se moramo odpraviti. Moramo še na lov.«
V tistem trenutku so skozi vrata prišle
'naslednje stranke' ali bolje rečeno: zlobni klan.
Sovražno so se spogledali, a Vicky je hitro dvignila
glavo in začela vohati. Naenkrat se je ustavila,
pogledala v Kyro in ostro rekla: »Človek!« Lychanovi
so se hitro postavili okoli Kyre. Prvi se je oglasil
David: »Kako si jo drzneš primerjati s človekom!« je
hitro bleknil. Naslednja je spregovorila Alice: »Ne vem,
voham človeški vonj in ona je edina, ki je poznam.«
Max ji je pokimal: »Prav imaš, a je mešanica vonjev,
tako da ne morem določiti.« »Jaz mislim, da je ena od
njih. Ni človek,« je prikimal tudi Andy. Tudi Martha se
je strinjala. Edino Sasha, vodja klana, je bil tiho in
zrl v Kyrine oči. Ta je pogled odmikala in se poskusila
pomiriti. Končno so se odločili odditi. Za konec je
prerok zaklical Jacobu: »Ne pozabi, si luč na svetu.«
5. poglavje : IZGUBLJENA KYRA
»Kako lepo je tu!« je vzkliknila Kyra,
ko sta z Jacobom prilezla na visoko goro, na kateri bosta
imela piknik. »Ja, prečudovito je,« se ji je ta
nasmehnil. Stopila sta na razgledno točko in se vsedla.
Nekaj časa sta se pogovarjala, nato pa se je Jacob
spomnil in rekel: »Počakaj tukaj! Nekaj imam zate!«
Stekel je v gozd. Kyra se je nasmehnila in vstala, da bi
se pretegnila. Toda ni vedela, da jo nekdo opazuje.
Bil je Sasha, v trenutku je skočil
nadnjo in jo vgrabil. Kyra je omedlela od šoka, tako da
ni imel toliko težav z njo, poleg tega je bil močan za
tri. Vzdignil jo je ter z njo zdirjal v gozd. Kmalu je iz
gozda prišel Jacob s šopkom rož, ko je zagledal, da
Kyre ni nikjer. Rože je vrgel po tleh, nato pa začel
teči okoli, iskati sledi in jo klicati. Kmalu je na tleh
našel stopinjo Sashe, zato je hitro odhitel domov k
ostalim.
Medtem je Sasha s temnim klanom pripeljal
Kyro na otok Waldon, ker se jim je zdel najvarnejši kraj
za skrivališče. S telefonom so posneli video, ki je
pravil: »Imamo Kyro in ne bo se ji zgodilo nič žalega,
če pride Jacob Lychan na otok Waldon na spopad z mano!«
poslali so ga Lychanovim. Ashley ga je s krikom prebrala.
Pokazala ga je ostalim in Jacob je bil odločen, da gre
na otok.
6. poglavje : ISKANJE
Še tistega popoldneva je Jacob odšel iz
Brightona na lov za otokom s čolnom. Kakšne pol ure je
plul, ko je naletel na kopno, ki ga ni na nobenem
zemljevidu: otok Waldon.
To je majhen, skrivnosten otoček, poln
čudnih zvokov in živali. Jacob se je zapodil nanj in
začel iskati. Kmalu je našel staro majsko piramido in
na vrhu se je nekaj svetilo : Galactuposovo oko! Začel
je plezati in popolnoma je pozabil na Kyro. Do vrha so
vodile tri naloge.
Prva naloga je bila še na tleh. Po njih
so gomazele kače, ki so se pozibavale v ritmu glavne
kače na čelu skupine. Ritem je bil zalo počasen in
Jacob je začel zehati ter postajati zaspan. Že se je
vlegel med kače, ne da bi vedel, kaj počne in tonil v
globok spanec brez konca. Seveda se ni zavedal, da so se
kače zavile okoli njega in ga začele objemati veliko
premočno, želele so mu vzeti zadnji dih. Jakob se je
kmalu prebudil in videl, da gre za življenje ali smrt.
Hitro se je otresel kač in vstal. Hitro je pomislil:
»Vse se premikajo v ritmu glavne kače, saj je
največja, torej jim ona ukazuje kaj naj delajo ... Že
vem!« je našel rešitev in v enem skoku preletel tri
metre, naravnost do velikanske kače. Z eno potezo ji je
neusmiljeno zavil vrat in kače so se presenečeno
spogledale ter se razbežale.
Naslednja naloga je bila na drugi
stopnici piramide. Tam je stala mogočna sfinga s svojo
uganko, ki je bila po pričakovanjih zelo težka. Rekla
mu je: »Na uganko lahko odgovoriš trikrat. Če ti ne
uspe uganiti, te ubijem. Boš prenesel pritisk?« Jacob
je požrl slino in pokimal. »Dobro. Poslušaj: V srcu
piramide je največja knjižnjica sveta in je polna
zaprašenih angleških knjig. Koliko je črk v vseh
knjigah?« je zapredla in si začela brusiti kremplje.
»Dobro, em ... Dober sem v ugibanju ... Mogoče ...
48732?« je negotovo rekel. »Narobe! Še dva odgovora!«
se je zlobno zasmejala. »Hmm ... mogoče je malo manjša
številka ... 1948?« je spet poskusil. »Je bilo za pričakovati,
da boš tako neumen! Bi malo pohitel, lačna sem žeee,«
je dolgo zapredla. »Dobro, Jacob! Zberi se! Gotovo je
kakšna ukana, naj pomislim... Ja! Že vem, odgovor je
11!« se je nasmehnil. » Kaj?! Nemogoče! Še nihče ni
rešil moje uganke! Neeeeeeee!« je še kriknila, preden
se je razblinila. Jacob se je samo zadovoljno nasmehnil
in odhitel naprej.
Zadnja naloga na sredini stopnišča in
Jacob lahko že vidi oko. Ko steče, pa se komaj ustavi
pred velikansko rastlino, ki se je vila po tleh. Ker je
pa bolj nerodne vrste, je hitro padel noter. Rastlina ga
je vlekla v podzemlje, a on se ni dal! Otepal je rastlino
od sebe in se močno upiral. Vedel je, da je to njegov
konec in da se ne bo mogel rešiti kot iz ostalih nalog.
Naenkrat pa se mu je utrnila neverjetna ideja, za katero
ni vedel, ali je realna. Andrew mu je nekoč povedal, da
je pri magičnih rastlinah skrivnost to, da se ne
upiraš, ampak se prepustiš, saj te bo ponesla v
podzemlje, od boš zagotovo našel izhod. Ubogal je
njegov ukaz ter se prepustil toku. Padel je v mračno
sobo, iz katere so vodile stopnice na prostost. Splezal
je ven in do Galactuposovega očesa ga je ločilo le pet
metrov. Naenkrat je zaslišal dekliški krik in na travi
zagledal zvezano Kyro.
7. poglavje: BOJ ZA ŽIVLJENJE
Jacob se je pognal proti tlom in s skokom
priletel nad Sasho ter ga podrl na tla. Valjela sta se in
borila do konca. Grizla sta se, praskala, si lomila kosti
s svojo neznansko močjo ter se metala po travi. Kyra ju
je v joku gledala ter ju prosila naj nehata, a bila sta
brez milosti. Metala sta se metre daleč, da si lahko
slišal, kako se jima lomijo kosti. Kmalu je Sasha
ponesreči prerezal vrvi na Kyri, da je bila rešena, a
se jima ni upala približati. Bilo ji je jasno, da gre za
življenje ali smrt. Jacob je postavil Sasha na hrbet ter
ga držal za vrat. Sasha ga je z nogami odrinil, da je
trdo padel na hrbet. Pognaln se je nanj ter ga s kremplji
usekal po vratu. Jacob je zavpil od bolečine ter se ga
začel otepati, a bilo je prepozno. To je bil njegov
smrtni udarec. Kmalu je Jacob za vedno zaprl oči ter
izdihnil poslednji dih. »NEEE!« je Kyra zavpila ter se
pognala proti Jacobu. Vrgla se je na kolena ter začela
jokati. Naenkrat je v hrbtu začutila ostro bolečino ter
se pridružila Jacobu v spanju brez konca. Sasha se je
zlobno zasmejal ter ju pustil v travi. »Sta resno
mislila, da nas lahko premagata? No, pomislita znova!«
se jima je zlobno nasmehnil ter odkorakal z otoka. Tam so
ju našli tudi Lychanovi, ter povedali Kyrinim staršem
resnico o vampirjih in o tragični smrti njune hčerke.
Žalostno so ju pokopali v veličastnem grobu ter ju
pustili na otoku.
8. poglavje: V MIRU
Danes lahko obiščeš njun otok ter
grob, saj še zmeraj stoji. Na njem so napisane zlate
črke: »Drznila sta si upati in poskusila spremeniti
svet. Zdaj naj počivata v miru.« Njuni duši sta
zapustili svet ter se prepustili božanstvu božnje roke.
Kmalu po smrti so Lychanovi premagali klan ter rešili
ljudi sveta pred njihovim koncem. Zdaj tudi oni
počivajo, daleč od Jacoba in Kyre – na celini, na
čisto običajnih gobovih, s svežimi šopki rož, od
njihovih najbljižjih. A lahko so blizu Jacobu in Kyri,
tudi ti si lahko, le drzniti si moraš.
