Glasovalna številka: PR165

Ela Visočnik

IZGUBLJENA PRINCESKA

OŠ Pohorskega odreda Slov. Bistrica

 

»V redu, ponoviva vajo še enkrat. Predstavljaj si vse, kot je bilo tistega dne in razloži mi, kaj se je zgodilo … počasi, nihče te ne preganja. Začni, ko boš pripravljena.«

»Ahm … v redu … Sedim na stolu. Obrnjena sem proti oknu. Zelo je temno. Vidim lahko obrise ljudi, ki hodijo pred blokom. V naročju držim svojega medvedka. Ime mu je Tedi. Dobila sem ga za rojstni dan od staršev in je moj najboljši prijatelj … Nekaj se zdi narobe. Iz kuhinje slišim glasove. Nekdo zakriči. Nekaj se razbije. Nekdo stoka. Nekdo pade po tleh. Še en krik …Vse je tiho. Stisnem Tedija k sebi in se odpravim h kuhinjskim vratom. Slišim lahko le svoje korake. Ko pridem do sobe, so vrata že odprta. Vidim očeta stati na drugem koncu sobe. Vidim mamo, ki kleči na tleh in joka. Nihče me ne opazi. Počasi se jima približam. Na tleh opazim rdečo barvo. Mogoče pa ni rdeča barva. Mogoče je kečap. Ampak že dolgo nismo kupili kečapa in dvomim, da bi ga s seboj prinesla teta Maja. Mogoče je kri? Oče me je opazil in nekaj rekel mami, pa nisem razumela, kaj. Gledala sem teto Majo. Ležala je na tleh, z obrazom obrnjena k tlom. Zakaj bi ležala na kuhinjskih tleh? Mogoče je zaspala? Mama me potegne v naročje in me želi spraviti iz sobe. Pogledam njen objokani obraz in vprašam …

 »Mami, ali teta spi?« Nič mi ne odgovori, komaj da me pogleda. »Zakaj se ne zbudi? Mogoče nas ne sliši? Zakaj je ne zbudimo?« se nisem pustila. »Ljubica, ne zdaj,« mi odgovori s tresočim se glasom. Takrat je moja majhna otroška glavica zaznala, da nekaj ni v redu. Nisem se več upirala. Pustila sem ji, da me odpelje ven iz tiste zadušljive sobe, v katero nisem po tistem dnevu hotela več vstopiti in posede na kavč. Pogladila me je po obrazu in mi rekla »Vse bo v redu, Neli, vse bo v redu.« Ne spomnim se, ali sem jokala. Spomnim se le, da vsi okoli mene so. Trenutke za tem so prišli policaji. Prepoznala sem jih po njihovih uniformah in avtomobilu. Ne vem točno, kaj vse se je zgodilo tistega dne. Videla sem veliko ljudi, ki so spraševali veliko stvari. Nekatera vprašanja so bila zelo nesmiselna. Veliko ljudi me je vprašalo tudi, ali mislim, da sta mami in oči nesramna, kar se mi je zdelo popolnoma neverjetno. Zakaj bi nekdo to mislil? A sem dojela. Čez teden, ko smo bili na tetinem pogrebu. Vsi so bili oblečeni v črno in bili zelo potrti. Nekateri so jokali, nekateri so le strmeli nekam daleč v daljave. Takrat sem spoznala, da tete ni več. Da je umrla. Da je ne bom več videla. Bilo je precej žalostno za majhno deklico, kot sem bila. Čeprav še nisem razumela vsega, kar so si tistega dne odrasli govorili drug drugem, sem dojela, da ni bil lep čas za nikogar. Nekaj ljudi je prišlo do mene in me pobožalo po glavi ter se mi nasmehnilo. Veliko ljudi je še dejalo »boga mala deklica« tako potiho, kot da so govorili sami sebi. Mogoče so. Mogoče so se zatem počutili bolje. Mogoče niso bili tako žalostni. Vsekakor me je celotni pogreb zelo utrudil, zato sva z mamo šli domov. Mislim, da tudi ona ni preveč uživala. Doma sva se uredili za spanje in se zleknili na njeno posteljo. Tisti večer mi je izjemoma dovolila, da jem piškote pred spanjem. Ko sva se posladkali, mi je prebrala eno izmed knjig iz njene lepe lesene omare. Naslov ji je bilo Izgubljena princeska. Še danes se spomnim vsake besede. Tako hudo mi je bilo, ko sem izgubila tisto knjigo. Mislim, da smo jo pustili v hiši, ko smo se čez teden dni selili iz nje. Preselili smo se bliže k mestu, v dvonadstropno stanovanje. Bilo je veliko manjše in starejše kot naša prejšnja hiša, a starša sta rekla, da bo boljše za nas. Zato sem jima verjela. Moja soba je bila v zgornjem nadstropju na zadnji strani hiše. Čez okno sem lahko videla sosedovo dvorišče in ostale na kup nametane hiše. Mama se je vedno pritoževala, da nimamo dvorišča. V prejšnji hiši smo ga imeli veliko in je vedno pravila, da nima dovolj časa poleg službe, da bi skrbela še za vrt. Me zanima, zakaj si je premislila. Nova hiša je bila dlje od šole. Prej me je mami pospremila peš, preden je šla v službo, sedaj pa me je oči peljal z avtomobilom. Na srečo je bila šola na njegovi poti v službo. Enkrat sem ga vprašala, koliko časa potrebujeva, da prideva do šole in se je obrnil k meni in rekel: »Vidiš številke, ki so izpisane tukaj. Te kažejo uro. Ko sva se odpravila, je bila ura 7.15, sedaj pa je 7.32. Torej sva se vozila 17 minut. Danes ni bilo prometa, zato sva prišla prej, če pa bi bili zastoji, bi potrebovala kakšno minuto dlje. Zato da odgovorim na tvoje vprašanje, se voziva do šole okoli 20 minut.« Seveda mi takrat še ni bilo jasno, kaj mi razlaga, a sem ga natančno z vsem zanimanjem poslušala. Od tistega dne sem vsakič, ko smo se vozili z avtom, pogledala na uro in ko sem že znala, sem si izračunala čas vožnje. Še vedno to počnem. Naša navadna jutra so bila zelo raztresena. Vedno se nam je mudilo. Po navadi me je zbudil oči, v kuhinji me je čakal zajtrk, moji najljubši so bili čokoladni kosmiči, katerih škatla je bila okrašena z lisičko. Medtem ko sem jedla, sta se mami in oči že pripravila za službo, jaz pa sem skočila v svojo sobo in v omari poiskala svoja oblačila. Najraje sem nosila modro obleko z belimi rožicami. Oblečeno sem jo imela povsod. Nekega dne, bila je zima, skoraj 3 mesece odkar smo se preselili, sem v omari našla belega plišastega zajčka. Ležal je v zaprašenem kotu omare za kupom oblačil. Čudno se mi je zdelo, da ga do tedaj nisem opazila, a omara je pripadala prejšnjim lastnikom in po vsej verjetnosti so ga pozabili tukaj. Postavila sem ga ob rob postelje, pograbila svoj šolski nahrbtnik in pohitela v avto, v katerem je že sedel oče. Pogledala sem mimo sedežev, ura je bila 7.19. »Si pripasana?« me je še vprašal oči, preden sva se odpravila. Tistega dne je bila na cesti gneča, zato sem iz svojega nahrbtnika vzela svojo modro beležko. Bila je prekrita s svetlečimi zlatimi zvezdami. V njo pa sem zapisovala vse, kar sem lahko videla. Od oblakov, do avtomobilov, ljudi, zavitih v debele plašče, vse, kar sem uspela opaziti. Še sedaj ne vem, kaj je bil namen te moje knjižice, ampak takrat je bilo zapisovanje za mene ena najpomembnejših stvari, ki sem jih počela. Tudi ko sva se popoldan vozila domov, sem jo odprla, da bi zapisala svoja opazovanja. Takrat je bilo manj prometa kot zjutraj, zato sva bila doma zelo hitro. Takoj ko sva prispela, sem pohitela do mami in ji prebrala vse, kar sem zapisala. Zasmejala se je in me objela. »Pridna punca.« Nato sem skočila v svojo sobo in tam me je čakal na posteljo naslonjen beli zajček, takšen, kot sem ga posadila zjutraj. Ne vem, zakaj me je to presenetilo, saj ne da bi lahko pobegnil. Vzela sem ga v roke in ga posedla tokrat na posteljo, poleg njega pa medvedka Tedija. »Potrebuješ ime,« sem dejala zajčku in začela razmišljati, kakšno je lepo ime za zajčka. Na koncu sem se odločila za Samija. »Živijo, Sami!« sem ga pozdravila. »Pozdravljena, Neli!« mi je odgovoril ta. Za 6-letnico ni bilo presenečenje, da so se plišasti zajci pogovarjali z njo. Imela sem le novega prijatelja. Ko pa sem pri večerji omenila, da sem našla starega zaprašenega plišastega zajčka, ki se pogovarja z mano, pa reakcija mojih staršev ni bilo tako navdušenje, kot sem pričakovala. Oče je zmajal z glavo, mama pa se je zasmejala. »Igrače ne govorijo, sem ti že povedal, Neli,« je naveličano dejal oče. »Saj je šele otrok, pusti jo naj uživa,« me je zagovarjala mama. »Ne moreva pustiti, da se to nadaljuje, kaj si bodo mislile učiteljice?« je še rekel oče in naredil požirek iz kozarca, v katerem zagotovo ni bil sok. »Nehaj, no. In ne pij pri večerji,« sem še slišala reči mamo, preden sem se odpravila nazaj v svojo sobo. Nikoli nisem marala, ko sta se starša prepirala. Vedno sem raje pobegnila v svojo sobo in se pretvarjala, da ju ne morem slišati. Tokrat sta na mene čakala Tedi in Sami. »Torej, kje smo ostali …o tej hiši si pravila, kjer ste včasih živeli,« se mi je nasmehnil zajček, ko sem sedla na posteljo. »Jo bomo šli kdaj pogledat?« ga je zanimalo. »Ni daleč od šole, le par minut …in tudi mene zanima, kdo sedaj živi tam,« sem na glas razmišljala. »Torej smo dogovorjeni,« je bil navdušen medvedek. In smo šli. Zjutraj sem v nahrbtnik stlačila še obe svoji igrački in takoj po končanem pouku sem se odpravila po že znani poti. No, nauk zgodbe je tak: Ne poslušajte, kaj vam govorijo plišaste živalce! Ko smo prišli do hiše, je imela na vrtu velik znak ''Na prodaj'', kar mi je povedalo, da hišo še vedno prodajajo. Vrta si nisem mogla ogledati brez ključa, a koliko sem lahko videla, so vse rože, ki sva jih z mami nasadili, uvenele. Malo sem se še sprehajala sem pa tja ob ograji in ugotavljala, kako naj pridem noter, ko me je zagledala soseda. Njeno ime je bilo Danijela in živela je čisto ob naši hiši. Preden smo se preselili, sta z mami velikokrat pili kavo na našem vrtu in se pogovarjali cele ure. Od selitve pa je nisem srečala. »Živijo, Neli! Kaj pa ti delaš tukaj?« me je navdušeno objela. »Zdravo, teta Danijela. Hišo sem prišla pogledat,« sem ji odgovorila. »Lepo, ampak postaja mrzlo. Pridi z mano noter, ti bom skuhala čaj,« me je povabila. V hiši sva sedli na njen veliki beli kavč in spili čaj ter pojedli nekaj piškotov. »Sedaj pa je čas, da pokličem tvoje starše, zagotovo te že iščejo,« je dejala in pograbila telefon. Slišala sem mami, ko se je javila na telefon, slišala sem njen prestrašen glas za trenutek, nato pa njen topel smeh. »Tukaj bo čez nekaj minut,« mi je sporočila rdečelasa gospa, ko je prekinila klic. »Vprašanje, Neli, preden greš … em …vem, da je to zelo težko za tebe, ampak misliš, da bi mi lahko povedala, kdo je ubil Majo, mislim tvojo teto …vem, da ni preveč lepo vprašanje in da nisi oseba, katero bi to vprašala, ampak … saj veš, da sem novinarka v lokalnem časopisu …« mi je dejala. Vprašanje me je presenetilo. Nekako sem že pozabila na to. Spomnila sem se tudi, zakaj ne govorimo več z njo. Spomnim se, kako sta se starša jezila nad člankom, ki ga je napisala. Očitno nobene lepe stvari. »Saj je v redu. Oprosti, da sem vprašala,« je tišino prekinila Danijela. Več si nisva imeli za povedati. Nerodno si je popravila lase in nekaj časa še sedela z menoj v zadušljivi tišini, nato pa se je zaposlila z nečim v kuhinji. Čez par trenutkov je po mene prišla mama in ko mi je v avtu razlagala, kaj je prav in kaj ne, sem še zadnjič pogledala hiše na ulici. To je bilo zadnjič, da sem jih kadarkoli videla. Dnevi, ki so prihajali za tem, so postajali slabši. Ozračje v naši hiši se je spremenilo. Že do tedaj ni bilo posebno veselo, a tisti teden se je še poslabšalo. Mama je začela ostajati doma. Bila je doma, ko sva z očetom odšla v šolo in službo ter bila je doma, ko sva prišla nazaj. To se je začelo dogajati vedno bolj pogosto, dokler naenkrat ni več hodila nikamor. Čez vikend sta starša odpotovala. Mene je prišla pazit babica, ki je tudi nisem videla vse od pogreba. Tudi ona ni bila najboljše volje. Ko je v petek prišla, sta z mamo komaj da spregovorili, očeta pa še pogledati ni mogla. Jaz sem bila vesela, da spet vidim babico. Zanimalo me je tudi, če je ona tudi tako črnogleda do mame in očeta kot Danijela. Svoj odgovor sem dobila že v petek zvečer. Za večerjo sva si pripravili palačinke. Po navadi je peka palačink zelo zabavna, a ne tokrat. Babi se ni znašla v naši kuhinji, kako bi se le, saj je prvič tu. Vsakič ko česa ni našla, se je začela pritoževati nad mamo in očetom, nad novo hišo, nad vsem. In ko je končala, se je vsakič obrnila h meni in dejala: »Ti nisi nič kriva, ljubica.«. Hotela sem jo vprašati, kdo potem pa je kriv in kaj je naredil, a je nisem hotela še bolj jeziti. Naslednji dan sva šli na kosilo v picerijo, ki stoji na koncu naše ulice. Včasih smo ob vikendih hodili tja jest. Babici ni bila všeč. Že ko sva vstopili not, je začela: »Kakšni ljudje, pa daj, no, res sta si tvoja starša izbrala dobro lokacijo. Prosim te no lepo, tu pa že ne morava jesti. Poglej te ljudi.« Na koncu sva le ostali in pojedli pico, ki ni bila tako slaba. Sicer sem slišala babi reči tudi nekaj stvari čez ceno, ampak se ne splača ponavljati. Popoldan sem se igrala v svoji sobi, a sem se hitro naveličala. Pogrešala sem starše. Odločila sem se, da bom šla pogledat, kaj dela babica. Našla sem jo v jedilnici, obkroženo s kupi papirja. »Kaj si sploh mislita? A sta normalna? Kaj pa se gresta?« je skoraj že kričala. Hotela sem že oditi, pa me je opazila. »Neli, kaj se tvoja dva gresta? Kaj se z vami dogaja?« me je vprašala. »Ne vem,« sem ji prestrašeno odgovorila. »Seveda ne veš, ubogi otrok …« je zmajala z glavo. »Mami in ati nista nesramna,« ji povem. »Ljubica, veliko stvari ne veš. Pojdi se igrat, prosim,« mi je odsotno rekla in se še enkrat poglobila v papirje. Odpravila sem se nazaj v sobo. Pograbila sem nahrbtnik in svoji plišasti igrački ter si oblekla deževni plašč. Potiho sem se odpravila do vhodnih vrat, si tam obula čevlje in obstala. Kaj pravzaprav počnem? Prepričala sem se, da grem samo na sprehod ter se čisto potiho izmuznila ven. Počakala sem trenutek. Mislim, da me babica ni slišala. Obrnila sem se proti cesti. Dežuje. Morala bi vzeti dežnik, sem pomislila. Čez glavo sem si potegnila kapuco in se odpravila po pločniku. Gledala sem velike sive stavbe, mimo katerih sem hodila in si predstavljala, kako lepo se imajo. Šla sem mimo picerije, v kateri sva bili z babi, mimo nekaj trgovin in na koncu ulice sem se ustavila pod streho neke slaščičarne. Usedla sem se na klop in v nahrbtniku poiskala svojo beležko. Začela sem si zapisovati stvari, ki sem jih videla: dežne kaplje, gospa s psom, srebrni avtomobil, delavca na malici … kmalu sem postala zelo utrujena, zato sem pospravila zvezek in se naslonila na klopco. K sebi sem stisnila svoji dve igrački. Oči so se mi počasi zapirale. »Ne skrbi, odrasli naj imajo svoje skrivnosti,« je dejal ljubki glas. Poleg mene je sedela vila. Prava pravcata vila. No skoraj … Prava je bila le v mojih mislih. Imela je dolge temne lase, ki so ji plapolali v vetru, njene zelene oči so se skoraj da svetile in njen hrbet so krasila prekrasna bela krila. »Jaz sem Lila,« se je predstavila. Nekaj časa sem le strmela v njo. »Te ne zebe?« sem jo vprašala in pri tem pogledala na njeno oblekico. »Ne skrbi, vilam ni nikoli mrzlo,« se mi je nasmehnila. Nekako me ni zanimalo, kaj ima vila še za povedati, zato sem se ulegla nazaj in čez nekaj trenutkov zaspala. Preden pa sem se potopila v svet sanj, pa sem slišala Lilo še reči: »Naj te ne skrbi, kakšne skrivnosti imajo odrasli, boš že ugotovila.« Lila me je za tistim dnem obiskala še nekajkrat in mi povedala nekaj spodbudnih besed, za njo pa ni vedel popolnoma nihče. Bila je moja vila, zakaj bi jo morala deliti? No, tistega večera, ko me je babica našla spati na klopci pred slaščičarno, ni rekla ničesar. Odpeljala me je domov, mi pripravila kakav in me pustila spati. Naslednjega dne je že ni bilo več. Mami in oči sta se že vrnila in občutek sem imela, da bo spet vse po starem. Pa ni bilo. Že po treh dneh, v sredo zvečer, je prišla mama v mojo sobo in sedla zraven mene na posteljo. »Hej, Neli, pogovoriti se morava,« je začela. Odložila sem knjigo, ki sem jo brala in jo pogledala. Njene oči so bile čisto rdeče. Po vsej verjetnosti je spet jokala. »Spakirala sem ti stvari. Seliva se,« mi je tiho dejala. »Preselili se bova v novo mesto, v novo hišo, ne da bi naju kdo poznal in brez očeta.« Moji možgani niso razumeli vseh informacij, ki sem jih slišala tisti trenutek. Nič mi ni bilo jasno. »Hodila boš v novo šolo, spoznala nove prijatelje, jaz bom spet hodila v službo, vse se bo uredilo,« je sanjala. »Ampak zakaj ne more oči z nama?« sem jo vprašala. Pogledala me je globoko v oči. »Nekaterih stvari še ne moreš razumeti.« Poljubila me je na čelo in odšla iz sobe. Spet sem ostala sama. Zavila sem se v odejo in poskusila ne jokati. Pa so mi solze vseeno spolzele po licih. Nočem oditi, sem pomislila. Nočem. Pa sva vseeno šli. Zjutraj je oče odšel v službo. Mama mu je dejala, da imam vročino. Ko je šel, je počakala nekaj minut, nato pa začela pakirati stvari v avto. Ob 10.06 sva se odpravili. Vozili sva se čez vse mesto. Mimo poznanih stavb, pa takih, ki jih še v življenju nisem videla. Vozili sva se že skoraj 2 uri, ko me je mami vprašala, če sem lačna. Tiho sem prikimala in v trenutku sva speljali s ceste in se ustavili v restavraciji. Pojedli sva kosilo v tišini in hitro nadaljevali pot. Le redko sva na poti kaj spregovorili. Čeprav se je mama pretvarjala, da je vse v redu, ni bilo. Ura je kazala 15.46, ko sva se pripeljali pred stanovanjski blok. Mama je od navdušenja poskakovala, jaz pa sem le razmišljala o starem domu. Stanovanje je bilo še manjše od prejšnjega. Vsaka je imela majhno sobico, imeli sva kopalnico, kuhinjo, v kateri sva tudi jedli in nekaj malega predprostora, ki sva ga uporabljali kot dnevno sobo. Moja soba ni bila zelo opremljena. Ob steni je stala postelja z nočno omarico, kateri je manjkala noga, v kotu je stala majhna omarica, soba pa je imela tudi strešno okno. Stvari nisem imela veliko, zato sem vse spravila v omarico. Razen seveda Tedija in Samija, ki sta noč in dan potrpežljivo čakala na nočni omarici. Nekako sem se sprijaznila. Sprijaznila sem se z majhnim stanovanjem, z novo šolo, s tem, da sva z mami sami. Čeprav nisem mogla zaspati brez solz, sem popolnoma sprejela najino življenje. Po nekaj tednih je postalo prav zabavno. Nihče naju ni poznal, kar pomeni, da naju nihče ni ustavljal, ko sva šli nakupovat, da bi nama izkazal sožalje, spoznala sem nove, tokrat resnične, prijatelje in mami se je več smejala. Že naslednji teden je našla službo v lokalnem supermarketu, kjer je spoznala nekaj prijaznih ljudi, ki so nama podarili nekaj pohištva. Tako da je moja soba postala malce bolj podobna sobi. Tudi Tedi in Sami sta se privadila, čeprav je Sami še vedno koval zamero proti mami, odkar ga je oprala, pri čemer je zgubil svoje desno oko. Soseda Manca, ki je bila veliko prijaznejša od tiste Danijele, mi je pomagala prišiti oko nazaj. Manca me je pazila po šoli, ko mame še ni bilo doma. Bila je komaj da starejša od moje babice in njeni vnuki so živeli izven mesta. Prišli so jo obiskat vsaki drugi vikend. Nekajkrat sva se jim z mami pridružili na večerji. Pogrešala sem staro mesto in očeta ter babico, prav tako jih je pogrešala mami. Nekaj noči sem jo slišala jokati. Mislim, da jo je slišala tudi Manca, saj me je vprašala, ali je vse v redu. Vse je delovalo mirno, dokler po skoraj mesecu in pol najinega bivanja v novem mestu ni prekinil oče. Nekako naju je našel. Bilo je popoldne, mami mi je pomagala z domačo nalogo, ko je nekdo potrkal na vrata. Šla sem pogledat, kdo je, ko sem pred vrati našla očeta. Spremenil se je. Rasti mu je začela brada in izgledal je starejši. Vsekakor ni bil takšen kot po navadi. Bila sem zelo vesela, ko sem ga videla in sem se mu vrgla v objem. Potreboval je trenutek, da je zaznal, kaj se dogaja, nato pa me je še močneje stisnil in se zasmejal: »Končno te vidim, srček moj.« Pri vratih se je pojavila mama, ki je od presenečenja pozabila zapreti usta. Ko sta se pogleda staršev srečala, se je veselje skrilo. Oče me je izpustil iz objema in me pogledal. »Pojdi iskat svoje stvari, odhajava,« je dejal z resnim glasom. »Nikamor ne gre. Ostajava!« se je pred mano postavila mama. »Nikamor ne gre, sploh pa ne s teboj,« je ponovila. »S tabo tudi ne ostaja, kako si drzneš kar oditi in mi odpeljati hčer?!« je začel kričati oče. Mamo je to čisto spravilo iz tira. Tako se nista prepirala še nikoli. Obtoževala sta se, da nihče ne skrbi zame, da oče preveč pije, mamo je oče poklical morilka, mama ga je obtožila netreznega razmišljanja, vmes so letele tudi besede, ki mi jih je prepovedano ponavljati in prepir so slišali vsi. Preden bi se kaj hujšega zgodilo, je na hodnik stopila Manca in zagrozila očetu s policijo. Takrat je oče odšel. Niti poslovil se ni. Le obrnil se je in odkorakal stran. Od takrat ga nikoli več nisem videla. Mama mi je sporočila čez nekaj dni, da so ga zaprli. Nikoli ni povedala, zakaj. Z mamo sva se počasi spet spravili na noge, a nekaj se je dogajalo. Nenehno je dobivala klice in sporočila ter pisma, vsak teden več. Nekajkrat sem opazila ime Jasmina, pa se nisem spomnila na nikogar. Nekega dne sem pri kosilu mamo vprašala, kdo je ona, Jasmina. Dejala je, da ne ve, o čem govorim. Nato pa se je za trenutek zamislila in rekla: »Tvoja teta. Jasmina je tvoja teta, še ena moja sestra.«. Nikoli nisem vedela, da je mama imela še eno sestro, poleg tete Maje. Niti babica je ni omenila. Ko pa sem povprašala še o tem, me je zavrnila, da mi pove celotno zgodbo in dejala le, da ni govorila z njo, že odkar se je teta preselila nekam daleč stran, takoj po srednji šoli. Celo noč sem premišljevala o tej skrivnostni teti. Spomnila sem se tudi tete Maje, ki je bila pri nas včasih skoraj vsak dan. Saj veste, preden smo jo našli na tleh. Od tega je že več kot leto, pa se še vsako noč spominjam krvi, policistov in pogreba. V enem dnevu se je moje življenje preobrnilo na glavo. Nikoli se nisem preveč spraševala o tistem dnevu, saj sta mi starša zatrjevala, da je vse v redu in da je za vse poskrbljeno. Pa so se časi takrat malce spremenili. Lahko vidim, da stvari niso bile tako popolne, kot so vsi trdili. Nikoli! Vprašanja so me ponoči budila, niso mi pustila zaspati. Začelo se mi je dozdevati, da mi mama veliko stvari prikriva. Tako zares veliko. Skoraj kot bi živela z neznancem. Tudi malce se je začela oddaljevati od mene. Nisva več preživljali toliko časa skupaj, ni mi več pomagala z domačimi nalogami, jaz je več nisem obiskovala v službi in na zgodbice za lahko noč je že zdavnaj pozabila. Napetost med nama je naraščala. Nekega popoldneva, ko sem bila popoldne sama doma, ker je bila Manca na potovanju, je nekdo pozvonil pri vratih. Malce sem se prestrašila, saj nisem nikogar pričakovala in večinoma ljudje ne pridejo kar tako, ne da se najavijo. Spomnila sem se tudi tistega večera, ko sem vrata odprla očetu in ob misli na to me je zmrazilo. Ampak sedaj sem bila starejša in bi lahko sama povedala očetu, da hočem ostati tukaj in če bi glasno zakričala, bi me zagotovo kakšen sosed slišal. Previdno sem odprla vrata, kjer je malce nestrpno čakala mlada ženska. Bila je zelo podobna babici, le veliko mlajša. Ko me je zagledala, se je široko nasmehnila. »Živijo, jaz sem Jasmina. Ti si Neli, a ne?« me je vprašala in ponudila roko. »Ja,« sem ji odgovorila z nasmehom na obrazu in ji stisnila roko. Bila sem tako navdušena, da sem jo pozabila povabiti naprej. »Je tvoja mama doma?« me je vprašala. Odkimala sem ji in ji ponudila, da vstopi. Pripravila sem ji lipov čaj in sedla z njo k mizi. »Lepo imata tukaj,« je rekla, ko je pogledovala naokoli. Spregovorili sva nekaj besed, nato pa je odložila skodelico in me resno pogledala. »Neli, tukaj sem z razlogom. Žal mi je, da se nisva spoznali prej ali v lepših okoliščinah, a nekaj ti moram povedati …« je začela pripovedovati z resnim glasom. Videla sem, da so se ji roke začele malce tresti in v očeh so se ji nabirale solze. Naredila je nekaj globokih vdihov in me pogledala v oči. Kar mi je nato povedala, me je popolnoma šokiralo. Pozabila sem na svet okoli sebe, pozabila sem na vse, moja glava je bila prazna. Počasi sem se naslonila nazaj, da bi predelala besede. Moja mama je morilka. M-o—r-i-l-k-a! Besede so mi odmevale v glavi, oči pa so mi zapolnile solze. »To ne more biti res! Moja mama ni … takšna … nikoli ne bi storila česa takšnega!« Vstala sem in hotela zbežati. Oditi. Pa me je teta zaustavila. Potegnila me je v objem. Bila sem preveč nemočna, da bi se upirala. »Kako … je … lahko …« sem zahlipala na Jasminino uho. »Je že v redu. Tukaj sem.« me je z nežnim glasom pomirjala Jasmina. Tistega dne sem spet videla policiste in detektive in spet je veliko ljudi spraševalo veliko stvari. K sebi sem stiskala Tedija in Samija, vilo Lilo pa je nadomestila teta. Nekaj časa je bila okoli mene sama zmeda. Pa se je sčasoma popravilo. Na bolje.

 »V redu, Neli. Ne skrbi, bova nadaljevali naslednji teden. Vem, da je težko,« reče psihologinja. Pokimam. »Ne bom te več zadrževala, lahko greš,« mi še reče z nasmehom na obrazu. Vstanem in poberem svojo torbo. »Nasvidenje. Lep dan želim,« se še poslovim, preden zapustim pisarno. Ko stopam po praznih hodnikih, razmišljam. Vsak teden je enako. Vsak teden ji začnem pripovedovati, pa dlje od dneva, ko je teta umrla, ne zmorem. Kot da ne morem stvari ubesediti. Saj ji ne morem reči, da sem se pogovarjala z nevidnimi vilami in da sta bili moji najboljši prijateljici dolgo časa le plišasti živalici. Kaj si bo mislila o meni? Pa čeprav sem ji povedala do sedaj samo nekaj besed, še vedno ni obupala nad mano. Preden stopim v dvigalo, pogledam po hodniku do pisarne. Se vidiva čez teden, pomislim. V tišini se odpravim ven iz sive stavbe, kjer me na parkirišču čaka teta Jasmina. »Kako si?« me vpraša in me objame. »Dobro,« se ji nasmehnem. »Dobro? Slabo dobro ali dobro dobro?« me nasmejano vpraša. »Dobro dobro,« ji v smehu odgovorim. »Si za to, da greva še na en sladoled, preden greva domov?« ponudi. »Z veseljem!« ji pritrdim. V smehu sedem na sopotniški sedež. Pogledam številke, ura je 14.57.