Glasovalna številka: PR167

Svit Stramšak

MISEL, UP IN SMRT

OŠ Pohorskega odreda Slov. Bistrica

 

19 dni od bratove smrti, 1752 dni v službi. V službi kot pisatelj. Živiš v navadni soseski. V navadni hiši. Doživljaš pa nenavadne stvari. Že 19 dni nisi dobil ideje za knjigo. V soseski stoji cerkev. 9 dni ni več cela. Danes je le še stavba, v katero že 21 let ni vstopil nihče. Ali pač? O tem nehaš razmišljati in odideš na podstrešje. Tam so pisalna miza, papir, pero … Usedeš se za mizo. Razmišljaš o ideji za knjigo. Nič. Večeri se že. Zgodaj moraš vstati. Zaspiš.

Le nekaj časa mine in že si buden. Boli te glava, ničesar drugega ne čutiš. Niti rok niti nog, še dihanja ne. Vse je temno, le nekaj rahlih lučk žari. Greš bliže. Naenkrat opaziš, da so to besede. Žarijo. Iz pisane v črnino. To so besede smrt, up, misel in žalost. Dotakneš se besede misel. Pogled se ti zamegli. Ne vidiš. V hipu pa postane spet vse jasno. Si v stavbi. Kdo ve, kateri. Vidiš sliko svojega brata. Nato tema … potem vidiš, sicer megleno, a razpoznavno, sliko vrat. Veš, da si jih že videl, a si nočeš povedati, kje. Tema, spet. Slišiš odpiranje vrat. Spet lahko vidiš, in sicer vidiš megleno sliko lestenca, prepredenega s pajčevino in spiralne stopnice, ki vodijo v vrh stolpa. Očitno gledaš gor. Dozdeva se ti, da veš, kje si. Tema. Ko spet vidiš, vidiš jamo. Vidiš svojo hišo. Potem spet tema.

Nato se zbudiš. Veš, kje si bil. V cerkvi. Kmalu na vratih pozvoni Gregor. Prišel ti je izreči sožalje. Ko je tvoj brat umrl, nihče ni vedel, zakaj, niti kdo, če je, ga je ubil. Večeri se. Komaj čakaš, da se zvečeri.

Kmalu si spet v sanjah. V cerkvi. Tokrat imaš svetilko. Misliš, da moraš poiskati kraje, ki si jih videl ponoči. Prvi je naravnost pred tabo. Vrata. Vstopiš. Cerkev je bila ogromna. Večja, kot bi morala biti. Vzameš vžigalnik. Vse je svetlo. Takoj začneš iskati drugi del cerkve, torej stolp. Zdaj se spomniš, v cerkvi ni lestencev, stolpa pa tudi ne, porušila ga je nevihta na dan, ko je tvoj brat umrl. Isti dan je šel k vragu stolp. Naenkrat opaziš luknjo. Jamo. Pogledaš vanjo. Spiralno stopnišče, kot da bi vodilo v stolp. Spustiš se. Na dnu je lestenec, zraven najdeš kos papirja. Sporočilo. Na njem piše: »To sem bil jaz.« Kdo? Za kaj gre? Je ta Jaz ubil mojega brata? To so pomenile besede. Misel, ko si mislil, kje si. Zdaj upaš, da boš rešil uganko. Sledi smrt. Vzpneš se po stopnicah, iščeš balkon. V cerkvi je veliko balkonov. A le eden gleda na tvojo hišo. Tisti, pod katerim so našli tvojega brata. Odpraviš se pogledat. Balkon nima ograje. Na poti je v tla zasekana sekira. Pobereš jo, morda ti utegne koristiti. Prideš do balkona, tam stoji tvoj brat. Gleda v nebo. Potem se obrne, opazi te. Reče: »Veš, zakaj sem tu. Bil sem ob tebi, a nisi opazil moje žalosti. No, od zdaj naprej boš ti žalosten, jaz pa tega ne bom opazil. Adijo, brat.« S temi besedami se je vrgel z balkona. Tu je smrt, si rečeš. Pogledaš čez rob balkona, nenadoma se sam od sebe vržeš čez.

Vse obda svetloba.

Vidiš sebe in svojega brata, ko sta bila oba še majhna. Igrala sta se. Se učila.

Na bratovem obrazu se z leti vidi razlika.

Žalost ga je zdelala. Ni je več prenašal.

Zato je umrl.

Ko se zbudiš, opaziš, da imaš mokre noge. Vlažne. Na nočni omarici je svetilka. Bil si v cerkvi. Oblečeš se in obuješ, pograbiš svetilko in greš. V cerkev. Podnevi. Vrata so priprta. Najdeš jamo. Stopnice. Na dnu je sporočilo. Na njem piše: »Živel v tesnobi, umrl v gnilobi.«

Tvoj brat je naredil samomor. S sekiro je načel les. Tako je uničil stolp, sebe in tvoje življenje. Ne bo utonil v pozabo. Nikoli. A če ne bi nihče, bi bil svet preobremenjen. Kot računalnik. Kot da ne boš ti. Ali pač? Misliš, da ne boš? Jaz bom. Ti morda celo ne. Jaz pa nisem poseben. Sem le eden izmed milijard. Nesmrten še ni nihče. Tudi jaz ne. Lahko le upamo, da boš živel dlje. Vendar to ne pomaga. Zato živi! Ne končaj, če ni treba. Jaz moram. Ti pa ne!

Zaslišiš sirene. Policija je spet tu. Pokažeš jim list. Pravijo, da ne vedo, kaj se je zgodilo. Ti pa veš. Moraš jim povedati za sekiro, jamo in bratov samomor. Vendar ne. Osovražili bi ga. Zato ne rečeš nič.

Odideš spat. Spet si pri cerkvi. Vstopiš, najdeš list, na katerem piše: »Zadnjič.« Pomisliš in greš v jamo. Še en list. Piše: »Si.« Greš naprej po stopnišču, ki je vodilo v stolp. Še en list: »Tu.«

Sem zadnjič tukaj? O, ne! To pomeni, da je danes zadnji dan v cerkvi.

Medtem ko sanjaš, najdeš še en list. Na njem piše: »Nikomur ne povej, da bo ta kraj moj grob.« Na njem je podpisan tvoj brat.

Očitno je, ne bo se vrnil. To bo njegov grob.

Ne boš povedal nikomur. To je bil tvoj brat. Od njega so ostali le misel, up in smrt.