Glasovalna številka: PR168

Gaja Mikec

SKRITA LJUBEZEN

OŠ Pohorskega odreda Slov. Bistrica

 

V mesto se je iz manjše vasi preselila nova družina. Mama, oče in hči po imenu Ana, stara 15 let. Pravkar se je vpisala na gimnazijo.

Bil je prvi šolski dan. Ana se je zgodaj zjutraj peš odpravila v šolo. Zamišljeno je hodila in ni bila pozorna na udrtine v pločniku. Kar naenkrat se je spotaknila in padla na cesto. Počasi je poskušala vstati. V tem trenutku se je mimo pripeljal velik črn avto in Ano zbil s ceste. Voznik namreč Ane na cesti ni opazil. Fant, ki je vozil avto, je prestrašen izstopil iz avta in stekel k Ani ter jo privzdignil k sebi, da bi začutil njeno dihanje. Ana se ni premaknila, celo njeno dihanje je bilo neopazno. Bila je v nezavesti. Fant je prestrašen poklical reševalce in jim opisal nezgodo. Reševalci so Ano oskrbeli z nujno zdravstveno pomočjo in jo nemudoma odpeljali v bolnišnico.

Čez nekaj ur se je Ana zbudila in pred sabo zagledala neznanega fanta. Ta se ji ves prestrašen opravičeval in jo spraševal, kako se počuti. Ana se mu je nasmehne, ga prijela za roko in rekla: «Saj je bila nesreča, z mano je vse v redu, malo me boli glava. Ni se ti treba opravičevati. Hvala, da si mi pomagal.« Fant si je oddahnil, se ji globoko nasmehnil in jo previdno vprašal, kako ji je ime. Ana mu je zaupala svoje ime. Tudi sam ji je povedal njegovega. Izvedela je, da je fantu ime Martin. Nekaj sekund sta se spogledavala, nakar sta v bolniško sobo vstopila zaskrbljena starša. Oče nad Martinovo prisotnostjo ni bil navdušen. Z jeznim pogledom mu je jasno nakazal, da naj nemudoma zapusti sobo. Dejal mu je, da ni primeren za voznika. Martin se je Ani in staršema opravičil za napako, a oče opravičila ni sprejel. Ana je skušala pomiriti očeta in braniti Martina, saj ji je postal všeč. Očetu je skušala dopovedati, da je za nesrečo kriva tudi sama, saj je bila nepazljiva. Oče je preslišal njene besede in Martinu s stegnjeno roko pokazal vrata. Martin je s sklonjeno glavo odšel iz sobe. Ana je očetu še enkrat povedala, kaj se je zgodilo, a očeta ni prepričala njena zgodba o nesreči.

Martin je Ano redno na skrivaj obiskoval v bolnišnici.

Ko je Ana po 14 dneh zapustila bolnišnico, sta se z Martinom srečevala v šoli. Martin je bil zelo dober v matematiki in je Ano inštruiral. Ana mu je zelo prirasla k srcu in čustva do nje so postajala vedno močnejša. Nekega dne se je Martin opogumil in Ani zaupal njegova čustva. Ana se je njegovih besed razveselila, saj je tudi ona čutila enako. Poljubila sta se in tako pričela z njuno skrito zvezo. Večino časa sta skupaj preživela v učilnicah, a srečevala sta se tudi v kavarnah ter zahajala v kino.

Neke noči pa se je Martin odločil, da bo Ano presenetil z obiskom na domu. S šopkom rdečih vrtnic se je odpravil k Ani. Pozvonil je. Ana mu je odprla vrata in skočila v objem. Bila je sama doma. Šopka se je zelo razveselila. Povabila ga je v hišo v svojo sobo, kjer sta se pogovarja in smejala šalam. Martin je poljubil Ano in naenkrat vstopi oče. Jezen, ves rdeč v obraz Martina nažene iz hiše ter okara Ano. Martin je močno zaloputnil z vrati in jezen odšel, Ana je s solzami v očeh pogledala očeta in ga vprašala, zakaj tako sovraži Martina, saj ni nesreče storil nalašč. Povedala mu je, da sta z Martinom že dober mesec par in da se ljubita. Očeta so Anine besede še bolj razjezile, ker je vse to skrivala pred njim in mamo. Rekel ji je, da se bodo preselili, saj bo v kratkem menjal službo. Ana je v solzah odšla iz hiše in odhitela za Martinom. Zagledala ga odhajati v bližnjo gostilno. Dohitela ga je in mu povedala, kaj se dogaja. Martin jo je ves obupan objel Ano in ji rekel: »To je očitno najino slovo.« Spogledala sta se in Ana je v solzah odšla domov. Oče jo je čakal pred vrati in ji povedal, da se selijo čez dva dni. Ana mu je pokimala in pričela pakirati stvari. Ob pogledu na šopek rdečih vrtnic se je spomnila na vsa lepa doživetja z Martinom.

Čez dva dni je nastopil dan selitve. Oče je v avtomobil zložil vso prtljago, prižgal avto. Vsi so sedli vanj in se odpeljali. Za avtom so ostajale sledi prahu. Na robu pločnika je stal Martin in Ani pomahal v slovo. Ana je s solzami v očeh poslala Martinu še zadnji poljub. Pisala sta si pisma in se klicala. Čeprav se nista več videla, sta se srečevala v njunih srcih.