Glasovalna številka: PR169

Ruda Kramarić

NEUNIČLJIVO PRIJATELJSTVO

OŠ Majde Vrhovnik

 

Prolog

V davni preteklosti, ko še ni bilo vesolja, se je v temi rodilo seme. V njem so bili majhni in veliki delci. Ko je dovolj zraslo, se je razpočilo. Malim delcem danes rečemo zvezde, velikim planeti.

Tisti, na katerem živiš ti, se imenuje Zemlja. Na njej je tisoče in tisoče prebivalcev, za katere veš, in tisoče prebivalcev, katerih obstoj je zate skrivnost. To so vilinci, čarovniki, škratje, palčki, vile, pač vsa magična bitja. In na teh straneh se bo govorilo o škratih. Bolj natančno, o škratih rodu Tolmuncev. In še bolj natančno – o škratih Robertu, Nilsu in Larsu ter škraticah Dini, Karli in Kim. Robert in Dina sta brat in sestra, Nils in Lars dvojčka, Karla in Kim pa dvojčici. Njihova vas leži na robu neke dežele (ne izdam katere) in sestavljajo jo trg in hiše. Hiše so zgrajene le na dveh straneh, južni in severni.

Naši junaki so sosedje. Njihove hiše povezuje skrivni rov, v katerem je vse res zelo urejeno. Stene so podložene z lubjem, razsvetljujejo ga bakle, razporejene po celem rovu, na nekaterih mestih pa so celo preproge, spletene iz listnatih žil. Njihov rod se imenuje po tolmunih, v katerih nekoč živeli.

Toda pred četrt stoletja je vodo razburkal orkan, ki ga je povzročil črni škrat Nox. Želel je pomoriti Tolmunce, saj oni niso bili pripravljeni sodelovati z njim. Znani so bili po svoji odločnosti in pogumu, zato jih je hotel imeti na svoji strani. Njegov načrt je bil, da se polasti vseh širnih dežel. Toda načrt mu ni povsem uspel. In tega se je sramoval.

Škrate hitro postane sram in povrh tega se to še kako opazno vidi. Njihova špičasta ušesa se povesijo in obraz postane pikast. Nekateri škratje se učijo prazgodovinske škratovske vede sitinije in se naučijo skriti dokaze sramu. Prepričan, da mu bo načrt povsem uspel, se Nox tega ni naučil. In ker se mu je zgodilo prav to, kar se zgodi, ko škrate postane sram, se je skril. Že četrt stoletja ga ni nihče videl. V želji po vladanju je hotel pobiti tudi vsa nečarobna bitja in rastline spremeniti v črne bojevnike titanise. Odločen je bil, da postane gospodar celega sveta.

A na njegovo žalost so bili ljudje močnejši od njega, pa čeprav je imel na svoji strani čarobne sile, ki jih je med strahotnim orkanom ukradel Tolmuncem. Ljudje so Noxa in njegove kar številne pajdaše izgnali. Tolmunci so dolgo in globoko žalovali za umrlimi v orkanu, ki je razdejal njihove tolmune. Tako se je njihovo število hitro zmanjšalo in se še naprej zmanjševalo, saj se brez čarobnih sil niso mogli hitro in uspešno zdraviti.

1. poglavje

»Dinaaa! Dinaaa!«

Nekdo me je klical in izgledal je kot bi začel gniti. Bil je čisto črn in na obrazu je imel sledi rdečih pik. Za hip me je obšla grozna misel, da je to sam Nox.

Ko sem bila še čisto majhna, so me pred Noxom vedno svarili in mi govorili, naj se ga izogibam, saj je ubil mojega očeta. Nikoli nisem ugotovila, zakaj naj bi se ga izogibala prav zaradi tega, kajti bilo je svetovno znano, da z Noxom ni fino češenj zobati.

Pogledala sem malo bolje in ugotovila, da je to Robert, ki je imel prejšnji teden norice.

»Dina, si pozabila, da gremo danes, pravzaprav zdajle, na ogled naših tolmunov?«

»O, ne! Mislim … ja, pozabila sem.«

Robert me je nejevoljno pogledal. »Ti vedno na vse pozabiš. Vsi te že čakamo.«

Hitro sem se oblekla in stekla ven. Z glasom, ki je izdajal krivdo, sem se začela opravičevati. Poslušal me je le Robert. Nils in Lars sta se ruvala in zbadala, Karla si je popravljala lase in gledala, ali si je v redu namazala puder iz zdrobljenega lubja, Kim pa je gledala mravlje, ki so korakale čez pot.

»Fino bi bilo, če bi se odpravili, saj do tolmunov potrebujemo dobrih šest ur,« je pripomnil Robert.

Na moje začudenje so vsi štirje pustili svoje delo in začeli hoditi. Pogledala sem Roberta, saj njega ponavadi nihče ne uboga, razen mene, ker sem pač njegova sestra. Prav tako običajno ne gre brez zapletov med Karlo in Kim. Tokrat je Karla stopila na Kimino najljubšo mravljo Anito in Kim jo je nujno morala odnesti teti Krescenciji, ki je zdravila vse, kar je bilo potrebno zdravljenja.

Ko se je Kim vrnila, smo se odpravili. Tokrat čisto zares. Hodili smo kakšno uro in pol, ko je Karla začela tarnati, da je lačna. Nils je zavil z očmi, kajti bil je velik športnik in zelo vzdržljiv. Karlo sem prepričala, da lahko zdrži vsaj še pol ure, in ker je bila pot lepa, je pozabila na lakoto in je ni omenila celo uro. Ko pa je spet začela, sem se strinjala z njo, saj sem tudi jaz postala lačna. Tega dne namreč nisem vstala dovolj zgodaj, da bi pojedla zajtrk. Pomalicali smo na Virusovi skali (imenuje se po pogumnem popotniku, ki je na tej skali premagal pravega človeka) in pot nadaljevali po stranski poti, na katero zaide le malo bitij. Dlje ko smo hodili, bolj blatna so bila tla in vedno več je bilo kostojedih blatnih zaplat. Postali smo zaskrbljeni, saj smo vedeli, da če se jih dotakneš, ti na tistem delu telesa izgine kost. Ko smo nazadnje le prišli do mesta, kjer naj bi bili naši tolmuni, smo tam našli le ogromno blatno lužo.

Sedaj sem jaz lahko nejevoljno pogledala Roberta, saj se je on javil, da bo poskrbel za zemljevid do tolmunov.

»No, hm, očitno sem dobil napačen zemljevid …« je jecljal Robert.

Očitno res, so govorili naši jezni pogledi.

»Gremo lahko domov? Temniti se začenja.« Lars je strahoma pogledoval naokoli.

Potrti smo se obrnili in krenili proti domu, a po nekaj minutah hoje smo nenadoma zaslišali Larsov krik. In takoj zatem še Nilsovega.

2. poglavje

Od našega izleta je minil že teden dni. Ko smo se vračali domov, je Lars stopil na blatno zaplato in v levi nogi so mu izginile kosti. Nils, ki je hodil zraven njega, je videl, kam je stopil Lars, in je enako storil s svojo desno nogo, saj je bil zelo navezan na svojega dvojčka in ni želel, da bi trpel le on. Pomagali smo jima odšepati do glavne poti in čakali na morebiten prevoz.

Čez štiri ure smo prispeli do vasi. Bila že trda tema. Najprej smo odšli do Krescencije in odprl nam je njen krt Ciril. Lepo nas je sprejela, čeprav je bilo sredi noči. Larsu in Nilsu je v nogo dala lesene palice, ki bodo nadomeščale kosti. Prespali smo kar pri njej, saj smo bili preutrujeni, da bi se še kam premaknili. Zjutraj nam je za zajtrk pripravila spečeno listnato kašo (vi bi tej jedi rekli palačinke, le da so naše narejene iz listov).

Lars in Nils sta ostala pri Krescenciji do konca tedna in se šele nato vrnila v domačo hišo. Še ves mesec pa sta bila obsojena na ležanje v postelji. Izginotje kosti je huda poškodba in če želiš, da ti lesen nadomestek deluje skoraj tako kot prava kost, moraš dati lesu čas, da se vraste v nogo. Kim, Karla, Robert in jaz smo ju vsak dan obiskovali ter jima pripovedovali zgodbe.

Kim je začela pripovedovati zgodbo o Noxovi vrnitvi. Karla se je ob tem močno razburila in rekla, da to ni res in da so takšne zgodbe lahko zelo nevarne. Vnel se je prepir, čeprav smo se zmenili, da so lahko zgodbe kakršnekoli. Vem, zakaj je Kim začela govoriti o Noxu. Pred dnevi sva namreč mojo teto Diano slišali govoriti o njem.

Prepir se je polegel in vsi skupaj smo užaljeno molčali ter gledali v tla. Tišino je motilo le Larsovo glasno smrčanje. Prav kmalu pa se je temu pridružil še hrup zunaj na ulici. Vsi smo naenkrat pogledali skozi okno, razen seveda Nilsa in Larsa. Na ulici je divjala strašna zmeda. Škrati so tekali sem in tja, grabili svoje otroke in kričali. Zmedi sta prispevala tudi Nils in Lars, kajti z rokami sta mahala na vse strani in se drla, da naj jima povemo, kaj se dogaja. V tem je prišla tudi njuna mama Sofija in nam panično začela razlagati, da moramo nujno zbežati iz vasi in da jo strašno skrbi, kaj bo z Nilsom in Larsom. Medtem smo mi že sestavljali nosilnico iz dolgih lesenih palic, ki sta jih Nils in Lars uporabljala kot sablje. Čez deset, petnajst minut je bila nosilnica sestavljena. Bila je sicer zelo majava in ne ravno stabilna, a je bila zadosti dobra za hitro evakuacijo iz vasi. Ko smo stopili iz hiše, ni bilo videti skoraj nobenega škrata več.

Šele ko smo bili "na varnem", smo se vprašali, zakaj smo pravzaprav bežali. Sofija nas je zaskrbljeno pogledala. »No, hm, vse kaže na to, da se je Nox vrnil.«

»Torej se bo spet spravil na nas ali na koga drugega?« je vprašala Karla, ki je dajala vtis, kot da se je to prav nič ne tiče, in si zraven pilila nohte. Jaz sem le zaprepadeno gledala v Sofijo in zmajevala z glavo. Kako se je to lahko zgodilo? Še danes zjutraj se je napovedoval povsem običajen dan. Pa saj se ni mogel vrniti kar tako nenadoma? Še vedno nisem mogla verjeti. Pogledala sem ostale in vsi razen Karle so izgledali tako zaprepadeni kakor jaz.

Ko sem se ozrla naokoli, sem ugotovila, da nismo sami. Ves okoliš je bil poln škratov. Veliko sem jih prepoznala, tiste iz naše vasi, a naša vas je majhna in povedali so mi, da jih je večina iz vasi Burnish, ki leži severovzhodno od nas. Sofija nas je peljala do luknje v zemlji in skočila vanjo. Za njo smo poskakali še ostali, tudi Nils in Lars, ki se sploh nista zavedala, da se jima lahko pri pristanku v nogi kaj premakne. Na srečo smo vsi pristali brez težav, saj je nekdo spodaj postlal z mahom. Sofija nas je peljala do skupine odraslih iz naše vasi in povedali so nam, da bomo zbežali proti sredini dežele, kjer je kraljestvo kralja Benedika III.

V hudi zmedi, ki se je dogajala v vasi, smo vsi samo bežali in nismo mislili na sorodnike ali ljubljene stvari. Žal nismo mogli spati vsi skupaj, saj si se ulegel tja, kamor si se lahko, in lahko si bil vesel, če si našel prazen prostor. Čeprav sem bila zelo zaspana, sem razmišljala o Noxu in njegovi vrnitvi.

3. poglavje

Zjutraj me je nekdo močno stresal in okoli sebe sem zaslišala hitre korake ter otroški jok. Skozi priprte veke sem videla, da je ta nekdo moja mama. Videti je bila izjemno utrujena in preplašena, zraven nje pa je stal Robert.

»Pridi, hitro, zbežati moramo. Nox in titanisi so ugotovili, kje se skrivamo.«

Sedaj sem najbrž prestrašeno izgledala tudi jaz. Ko smo prišli iz jame, sem videla Karlo in Kim. Hotela sem zaviti k njima, a me je mama potegnila za roko. »Ne, ne zdaj, Dina.«

Nisem vedela, zakaj mi je to rekla, saj smo navajeni, da gremo vedno in povsod skupaj, in ne vem, zakaj bi bilo tokrat na begu drugače. Sploh pa bi ju šla lahko tudi samo pozdravit. To najbrž ni prav nič hudega. Pogledala sem Roberta, a bil je tako zaspan, da najbrž sploh ni videl Karle in Kim.

Mama naju je začela priganjati in kljub temu, da sem komaj hodila, sem začela teči. Nisem mogla drugače, saj je za nami tekla še cela truma škratov. Zvečer smo prišli do novega tabora, ki je bil postavljen na drevesu. Z zadnjimi močmi sem se privlekla do vrha in mama me je morala držati, da od utrujenosti nisem padla dol. Počasi se je cela vrsta škratov pomikala v staro kukavičje gnezdo, v katerem naj bi spali. Dolgo je trajalo, preden smo našli prostor za vse tri. Takoj ko sem se ulegla, sem zaprla oči in zaspala.

Tako smo hodili teden dni in vsak dan prenočevali v drugem taboru. Nato pa smo prispeli do lisičje votline, v kateri je prebivala lisica s tremi mladiči. Nekdo se je dogovoril z njo, da lahko škratje spimo pri njej. Tako smo bili bolj varni, saj so vse živali proti Noxu. Lisičja votlina je velika in v njej lahko prespi kakih dvesto škratov. Mama se je odločila, da bomo tukaj ostali dva dni, nato pa se bomo odpravili dalje.

Z Robertom sva šla raziskovat votlino. Hodila sva med ležišči in za trenutek se mi je zazdelo, da vidim Larsovo ali pa Nilsovo glavo. A ko sva prišla do mesta, kjer bi lahko bila, sva tam našla le starega spečega škrata. Bila sem razočarana, saj sem upala, da bom spet s svojimi prijatelji. Prehodila sva celo votlino in se skoraj zgubila. Vsa ležišča so bila čisto enaka in tudi med škrati ni bilo opaziti večjih razlik. Vsi so imeli izčrpane in prazne poglede. Da se nisva zgubila, je poskrbel majhen otrok, ki se je drl na ves glas. Jaz bi se tudi, če bi imela tako razparano nogo, kot jo je imel on. Vse okoli njega je bilo krvavo in nevede so mi v oči prišle solze. Robert je to videl in me takoj odvedel stran. Izraz na njegovem obrazu mi je govoril, da je to pretreslo tudi njega. Vrnila sva se k mami, ki je spala. Bila sva zelo utrujena, zato sva zaspala tudi midva.

Ko sem se zjutraj zbudila, sem najprej pomislila na to, kako se mi ne da vstati in hoditi. Potem sem se spomnila, da bomo ostali še en dan in bila sem presrečna, kajti najbolj sovražim vstajanje, kadar vem, da bom morala početi nekaj, česar ne maram. Pogledala sem naokoli in videla, da Robert še spi, mame pa ni bilo na svojem ležišču. Pomislila sem, da se je najbrž šla sprehodit ali pa se pogovarja s kakšno škratinjo, ki jo je spoznala včeraj. Vstala sem, da jo poiščem, saj sem bila že pošteno lačna. Že od včeraj nisem ne videla ne jedla nobene hrane.

Sprehodila sem se po votlini in opazila, da je danes tu veliko manj škratov, kot jih je bilo včeraj. Hodila sem kakih petnajst minut, ko me je obsijal pramen svetlobe. Stopila sem iz votline in potrebovala sem kar nekaj časa, da so se moje oči privadile svetlobi. Potem sem zagledala nekaj, kar je Nilsu in Larsu spremenilo celo življenje.

4. poglavje

Želim si, da se moje oči nikoli ne bi privadile svetlobi, kajti videla sem titanise in ostro puščico, ki je letela proti Nilsu, ter Sofijo, ki ji je na obrazu pisalo, da razmišlja o nečem pomembnem. Zdelo se mi je, da je razmišljala o tem, da se lahko vrže pred puščico in reši Nilsa. Toda Sofija je bila pomembna v boju proti Noxu in je lahko rešila veliko ljudi, kajti poznala je veliko skrivnih jam in je bila zelo dobra vohunka. Torej, če bi pustila, da Nils umre, bi preživelo veliko drugih, a njena ljubezen do sinov je bila večja kot karkoli drugega in tako je Sofija mrtva padla k Nilsovim nogam. V trenutku sem začutila tako grozo, da sem se obrnila in zbežala v votlino.

V tem času sem se spomnila, da bi nas lahko lisica branila pred titanisi. Torej, kje je potem bila? Pomislila sem, da so jo titanisi vseeno ujeli in mogoče sedaj s svojimi mladiči nekje leži mrtva. Ob misli na to me je spreletela še večja groza, saj je mogoče umrla zaradi nas. Na slepo sem tekla do Roberta in bila sem presenečena, da se nisem izgubila. Robert je še spal in zraven njega je sedela mama in jokala. Torej je tudi ona videla, kako je Sofija umrla. Dvignila je glavo in ko me je zagledala, se je njen obraz spremenil. Vstala je in me prižela k sebi.

»Dina, a veš, kako me je skrbelo? Mislila sem, da so te vzeli titanisi.«

Čudno sem jo pogledala. Titanisi? Ali za Sofijo še ne ve? »Mama, Sofija je … no, em, titanisi so jo ubili.«

Mama me je prav nič žalostno, če že, prej grdo pogledala. »Sofija? No, zaradi nje pa res ni treba biti žalosten.«

Kaj? Sofija je bila vendar mamina najboljša prijateljica! »Mami, prosim, mi lahko razložiš, kaj se dogaja?«

»Aha, torej še nič ne veš o Sofiji in njenih pajdaših? No, začelo se je tako … Ko je Sofija videla, da se bo začela vojna med nami in Noxom, se ji je zdelo, da je Nox tokrat dobro pripravljen, in ker si ni želela umreti, je začela delati zanj. To sem izvedela danes zjutraj in verjemi, ko te ni bilo, sem skoraj ves čas prejokala. Pravzaprav sem veliko jokala tudi zaradi tebe, saj sem mislila, da so te vzeli titanisi.«

V moji glavi je nastala velika zmešnjava in polovici stvari nisem mogla docela verjeti.

»O čem se pogovarjata?« To je bil Robert, ki se je očitno zbudil.

Potem mu je mama razložila vse, kar je malo prej razložila meni. Med njenim pripovedovanjem sem se spomnila, da titanisi ubijejo vsakogar, ki jim pride pred oči. Zakaj je torej tukaj še vse polno škratov in zakaj smo vsi še živi?

Mama je uganila moje misli in mi nanje tudi odgovorila: »To očitno ni bil pravi napad titanisov, ampak se je nekaj škratov obleklo v njihove uniforme, da bi preverili, ali ni mogoče tukaj kakšen zakrinkan titanis ali Noxov vohun. Sofija je malce pozabila, da jo je "strah" titanisov, in se tako izdala. Ker bojna puščica sledi mislim tistega, ki jo izstreli, je bilo sicer videti, kot da cilja Nilsa, a v vsakem primeru bi zadela Sofijo.«

»Kaj pa Nils in Lars?« je vprašal Robert.

»Se bo že našel kdo, ki bo poskrbel zanju,« je rekla mama.

»Ali ne bi mogli…?« sem poskušala jaz.

»Ne.«

Nekaj minut je vladala tišina.

»No, mogoče.«

Kadar mami reče mogoče, to pomeni ja. Z Robertom sva takoj skočila na noge z namenom, da ju poiščeva, a sva se spomnila, da sploh ne veva, kje sta. Potem je vstala še mama in skupaj smo ju šli iskat. Našli smo ju v središču votline, kjer sta sedela kot dva kupčka nesreče. Že sam pogled nanju je bil žalosten, a če si vedel, kaj se jima je zgodilo, je bilo vse skupaj še bolj žalostno.

Navkljub vsej tej žalosti sem se nasmehnila. Zasmejala sem se zato, ker sta izgledala točno tako kot takrat, ko sta pred leti poskusila naenkrat pojesti zadnji kos spečene listnate kaše, pa jima je padla v naročje, in sicer s tisto stranjo, ki je bila na debelo namazana s sokom aloe vere.

Oba sta naenkrat dvignila glavo in ko sta nas zagledala sta skočila pokonci in nam stekla nasproti. Potem je bilo vzklikanja, objemanja in govorjenja dovolj za celo leto. Mama je šla medtem iskat hrano, midva z Robertom pa sva Nilsa in Larsa peljala do naših ležišč. Po bolj skromni večerji smo med šepetanjem zaspali, kajti če se s svojima najboljšima prijateljema tako dolgo ne vidiš, si imaš veliko povedati.

5. poglavje

Zjutraj nas je mama zbudila zgodaj in odpravili smo se na pot. Z Nilsom in Larsom je bila pot veliko bolj zabavna, saj sta ves čas igrala dvorna norčka. Še mamo sem včasih videla, kako se je iz srca nasmejala.

Hodili smo tedne in tedne in vsako drugo noč smo se ustavili v kakšnem taboru. Tabori so bili grozni. Mrtvi škratje so ležali vsepovsod, preživeli pa so bili videti kot okostnjaki. No, saj ne rečem, da jim nismo bili tudi sami podobni, ampak vseeno smo izgledali malenkost bolje. Nox je titanisom naročil, da poberejo vse pridelke, pokradejo vso muhovino (vi ji pravite živina, mi pa muhovina, ker redimo muhe) in mu jo prinesejo. Meni se to zdi grozljivo kruto, kajti te hrane sploh ni pojedel, ampak jo je pustil gniti, in sicer samo zato, da bi se mi mučili. Zato smo se v taborih ustavljali vsako drugo noč, kajti samo tam si lahko dobil hrano. Skoraj vsak dan smo hodili čez gore in bilo je tako lepo, da sploh nismo mogli verjeti, da je vojna.

Po enem mesecu so nam v nekem taboru povedali, da je samo še kak teden hoje do kraljestva kralja Benedika III. Hodili smo tri dni, ko smo začeli opažati, da po zraku letajo muhe, pridelki so rasli in ni bilo opaziti, da bi jih kdo pobiral. Tako se  nismo več ustavljali v taborih, saj je bila zdaj hrana na dosegu roke.

V nekaj dneh smo prispeli do kraljestva. Že ob prihodu smo ga prepoznali po njegovi urejenosti. Zemlja je bila poravnana, trava je rasla v vrstah in rože so bile prelepe. Ko smo prišli do kraljeve palače, smo videli škrate, ki so odhajali. Njihovi obrazi niso bili žalostni, kot bi bili, če bi jih naprimer kralj izgnal ali kaj podobnega. Bili so zelo veseli, nekateri so vriskali, drugi so skakali od sreče in vse naokoli je vladalo veselje.

Mama je vprašala neko škratinjo, kaj se dogaja, in odgovorila ji je, da je pred enim tednom Nox umrl od starosti. No, saj, če pomislimo, je moral biti kar precej star. Ko je prvič napadel, je bil star trideset let, potem ga kakih petindvajset let ni bilo na spregled in sedaj, ko se je vnovič prikazal, je bil star petinpetdeset let. Povprečna škratja življenjska doba pa je pol stoletja.

To, da je umrl, še preden nam je naredil kaj hujšega, je gromozanska sreča. Sicer je umrlo vsaj šeststo škratov, a zemlja je še rodovitna, muhe se naprej razmnožujejo in, kar je najbolj pomembno, nazaj smo dobili naše čarobne sile. Sedaj je tudi mene prijelo, da bi skakala in vriskala od same sreče. In točno to sem naredila, saj mi nihče ni branil.

Epilog

»Mami, a mi lahko prineseš kozarec vode?« To je bil moj sin Hubert, ki je ravnokar legel v posteljo, da bi zaspal.

Zdi se mi, da to počne nalašč. Namreč gre v posteljo, potem pa mi reče, naj mu prinesem kozarec vode. Lahko bi si bi si ga prej vzel sam, ampak on mi seveda mora malo nagajati. Seveda mu ustrežem. Ob njem počakam, da zaspi, potem pa stopim na ulico in stečem čez cesto.

Pozvonim pri Nilsu in Larsu. Vsako noč se namreč preko strjene čarobne vode, ki ji rečemo govoreče zrcalo, pogovarjamo s Karlo in Kim, ki sedaj živita v neki drugi deželi. Z družino sta tja pobegnili v času, ko je tu razsajal Nox. Po Noxovi smrti sta tam ostali, saj sta se vanjo takorekoč zaljubili. Čeprav smo ju prepričevali, da naj se vrneta, saj imata tu prijatelje, se njune odločitve ni dalo spremeniti. Tako smo našli rešitev in zdaj se pogovarjamo preko govorečega zrcala. Zgodnja noč je zaradi časovne razlike za to najprimernejša, v njuni deželi se namreč takrat prebudi dan.

Tako lahko še zmeraj ohranimo stike in smo še vedno najboljši prijatelji. Pogovor nikoli ne mine brez zabave, pri tem pa tudi kaj malega pojemo, saj smo kot otroci oboževali polnočne prigrizke.

In tako je, kljub Noxu, ki je uničil eno leto našega otroštva, naše življenje lepo.