Glasovalna številka: PR170

Ana Vogrin

ZOJINA SKRIVNOST

OŠ Rače

 

Živjo. Moje ime je Zoja. Stara sem 15 let. Živim povsem normalno najstniško življenje. No, vsaj uradno. A za zaprtimi vrati, proč od ljudi, se dogaja skrivnost. Mislim, da je čas, da se stvari razpletejo. Dovolj mi je.

Vse se je začelo z mojim rojstvom. Nisem bila zaželena, nisem bila načrtovana, nisem bila spočeta iz čiste ljubezni... Nisem sama kriva. Moj oče je bil takrat zelo pijan, mama pa je ravno tisto noč delala v klubu. Oče ji je takoj »padel« v oči, zato se je opogumila in šla do njega. On, ki je ni niti razločno videl, se je ni branil. In tisto noč sta me spočela… Lahko bi rekli, da ta skrivnost obstaja zaradi mene. Velikokrat krivim sebe. Včasih si želim, da me ne bi bilo. Ko se moje prijateljice pogovarjajo o družini, sklonim glavo, odidem in velikokrat jočem. Saj ne vedo, kako me boli, saj ne vedo, kako si želim, da bi jim bila podobna. Jaz, »nebodigatreba«, spodrsljaj, slaba vest…

Ko je mama izvedela, da me nosi pod srcem, je bila obupana. Izgubila je službo in njeno življenje se je obrnilo na glavo. Jaz, ki bi ji morala polepšati življenje, sem ga pokvarila. Tudi za to pogosto krivim sebe, a to ni največja skrivnost.

Očetov odziv, ko je izvedel, da bo postal oče, je bil presenetljiv. Mamo je povabil k sebi. Ker je bila mama brez denarja, službe in brez volje do življenja, je šla.

Tako sta me po devetih mesecih dočakala. Vsaj takrat sem jima narisala nasmeh na obraz. V trenutkih sreče sta se starša odločila za poroko in si čez mesec dni obljubila večno zvestobo. Babica pravi, da ni bilo iskrice v njunih očeh, tistih iskric, ki naredi zaljubljence srečne. A ona ne pozna njune skrivnosti.

Vse to mi je povedala mama, ki je, kadar je bila obupana in na tleh, vedno želela, da jo poslušam. Sama pa je govorila, govorila, bruhala besede gneva in žalosti.

Kmalu sem se začela zavedati življenja okoli sebe in resnico o naši družinski idili sem skrivala, skrivala, skrivala. Bolelo je, peklensko bolelo in še vedno boli… Dovolj imam.

Oče še vedno pije. Naši že tako majhni prihodki se porabijo za pijačo. Mama je brezposelna, brez pravice do svojega jaza, služkinja njemu, ki jo vzdržuje.

 Če bi bilo to vse, bi bila srečna. Ampak ne. Dovolj mi je! Razkrila bom skrivnost.

Moj oče me pretepa. Z lasmi prikrivam vrat, pomodrel od močnih prijemov očetove roke, roke, ki bi me morala peljati v lepši svet in me varovati. Tudi mamo pretepa. Vsak večer vidim, kako jo ob steni davi in jo vrže na tla. Nato se vrata zaprejo. Ne vidim, ampak slišim… Mama je srečna, ko oče odide v gostilno.

Vsak dan jo sprašujem, zakaj ne pokličeva pomoči. Pravi, da se boji. Živi v stalnem strahu za svoje življenje in morda tudi za moje. Ženska, ki bi mi morala dajati zgled samostojnosti in

neodvisnosti, živi v strahu. To me boli. Ne želim več tega. To je moje življenje. Vem, da lahko nekaj spremenim. Dovolj imam pretvarjanja, skrivanja, strahu, bolečin. Imam pravico, da živim kot moji vrstniki brezskrbno in predvsem varno. Mama ne zmore. Oče utaplja svoje razočaranje v pijači. Pijan ne čuti, predvsem pa takrat pozabi. Jaz ne pozabim. Tudi jaz imam pravico reči: »Dovolj mi je.«

In tudi ti, ki si sedaj izvedel to skrivnost, lahko nekaj spremeniš. Nihče te ne more ovirati. Tudi meni ni lahko, mogoče bom vse poslabšala, a vem, da bo sčasoma bolje. Mora biti.

Moja skrivnost je razkrita.