Glasovalna številka: PR171

Maja Podbojec

KDO SEM V RESNICI

OŠ Rače

 

Mislila sem, da je moje življenje popolno. Imela sem vse, kar sem si želela: veliko sobo, ogromno oblačil, lepe ocene v šoli, dobre prijatelje itd. Najraje na svetu pa sem imela svojo družino. Čeprav sem bila edinka, smo se vedno zelo zabavali. Vendar se mi je velikokrat zazdelo, da ne sodim v to družino. Moja mama in oče imata svetle lase, moji pa so rdeče-oranžni. Premišljevala sem o teh stvareh, a sem vedno prišla do sklepa, da sem pač drugačna. Moje življenje je bilo takorekoč pravljica, ki se je čez noč spremenila v nočno moro.

Bil je ponedeljek. V šoli smo ta dan dobili pri zgodovini nalogo. Narediti bom morala plakat in na njem predstaviti svojo družino. Zelo sem se veselila tega projekta, saj bom lahko raziskala svoje družinsko drevo. Doma smo zelo redko govorili o tem. Kadarkoli sem postavila kakšno vprašanje, sta starša spremenila temo pogovora. Tokrat pa je bilo drugače! Sedli smo za mizo, mama pa je začela govoriti. Povedala mi je, da sem posvojena. Nekaj časa je vladala smrtna tišina, nakar je oče pripomnil, da sta mi velikokrat to želela povedati, vendar nista vedela kako. »Vzgajala sva te kot svojo. Od trenutka, ko sva te zagledala v sirotišnici, si postala najina hčerkica«, sta mi govorila. Bila sem gluha za njune besede. Moj razum ni mogel sprejeti dejstva, da človeka, ki sedita zraven mene, nista moja starša. Stekla sem v svojo sobo. Vrgla sem se na posteljo ter se razjokala. Jokala sem dolgo v noč, dokler nisem izmučena zaspala.

Naslednji dan nisem šla v šolo. Tudi starša sta me pustila na miru. Ležala sem na postelji in se spraševala: kdo sta moja biološka starša? Zakaj sta me zapustila? Vprašanja mi niso dala miru, zato sem prosila, naj mi pove, kdo so moji pravi starši. Bala sem se, da jih ne pozna, a me je presenetila. Brez odlašanja mi je prinesla list z imenom. Dolgo sem gledala v list in razmišljala, kaj naj naredim. Ali si to res želim?

Iskala sem ju na družbenem omrežju in našla. Beseda je dala besedo in pogovor je stekel. Čez čas smo se dogovorili za srečanje. Povabila sta me, da ju obiščem. Doma sem povedala, da sem se odločila, da bi rada spoznala svoje prave starše.

Naslednji večer sem se odpravila tja. Živela sta na obrobju mesta. Ulice so bile ozke in temne. Pravo presenečenje pa me je pričakalo pred hišo, v katero sem bila namenjena. Pravzprav to ni bila hiša, bila je le stara prikolica, okolica pa ni bila ravno urejena. Potrkala sem na vrata. Odprla mi je ženska srednjih let. V prikolici je bilo vse lepo pospravljeno. Tam je bil tudi moški star okoli štirideset let. Po toliko letih sem končno spoznala svoje starše. Nista bila popolna, vendar sta bila iskrena. Povedala sta mi, da sem prišla na svet nenačrtovano. »Takrat nisva bila pripravljena na otroka, tudi zdaj nisva, predvsem zaradi denarnih težav,« je rekel moški. Kmalu nam je začelo zmanjkovati tem za pogovor. Bili smo si neznanci. Poslovila sem se in odšla nazaj domov. Tam sta me že čakala starša. Ugotovila sem, da sta to moja starša, četudi nista moja »prava«, sta pa moja družina in za nič na svetu ju ne bi zamenjala.