Glasovalna številka: PR174

Nuša Ačko

MOJA ZGODBA

OŠ Fram

 

Hey, to je beseda, ki je spremenila mene in vso mojo mladost. Vse se je začelo zjutraj, ko sem kot vsak običajen dan prišla v kuhinjo, spila kakav, nastavljen na pultu v kuhinji ter se odpravila v šolo.

Bila sem povprečna srednješolska dijakinja gimnazije po imenu Katarina, klicali pa so me Katri. Šola, ki sem jo obiskovala, je veljala za eno izmed težjih, prav zaradi tega se velikokrat nisem počutila, da spadam tja, kjer je bila tekmovalnost med dijaki zelo pogosta. Pa vendar, bila sem del nekakšne razredne manjšine, ki nam ocene niso pomenile toliko, kljub temu pa nisem bila med slabšimi. Z najboljšo prijateljico Aniko sva si bili v tem zelo podobni. Na to šolo sva prišli predvsem iz istega razloga, ker nisva vedeli, kam drugam. Anika je moja sorodna duša, skratka moja najboljša prijateljica. Druživa se že celo življenje, zato me pozna bolje, kot pa poznam jaz sama sebe.

Tako je tudi tisto jutro takoj vedela, da ni povsem enako kot po navadi. Bila sem neobičajno dobre volje, čeprav me je 4. uro čakal test iz matematike, ki je bila moja velika šibka točka.

Ko sem odšla domov, sem na telefonu zagledala sporočilo neznane osebe. Bil je fant z nenavadnim imenom ter priimkom. Ker sem med vožnjo proti domu imela čas, sem pogledala pravzaprav, kdo je v resnici. Fant po imenu Danny je prihajal z Irske. Ker sem v fantovski družbi po navadi zelo sramežljiva mu nisem nameravala odpisati. Odmislila sem sporočilo, in pomagala mami pripraviti kosilo.

Moja družina je precej nenavadna. Z mamo, očimom ter z mlajšo polsestro živim na obrobju mesta. Pri mojih osmih letih sta se mami in očka ločila. Kar hitro po tem se je oče preselil na sever Nemčije, zato ga nisem videla več. Tam ima novo družino, službo in dom. Včasih me pokliče zato, da ohranjava stike. Kadar primerjam svojo družino z Anikino, velikokrat razmišljam o tem, kako smo si ljudje različni, saj je njena družina povsem nasprotna moji.

Tudi tistega dne sem razmišljala o tem, spomnila sem se na tisto sporočilo in sem Dannyju napisala Hey. Začela sva pogovor v angleščini, v resnici je zelo prijazen. Tega nisem nameravala povedati nobenemu, in tudi nisem. Za nekaj časa je bila to moja velika skrivnost, vse do petka.

V petek sem prišla v šolo in prva ura nam je odpadla zaradi tega, ker je učitelj zbolel. Bili smo na telefonih, izmenjavali smo si jih. Tudi jaz in Anika sva si ga, nakar je Anika na mojem telefonu zagledala Dannyjevo sporočilo. Jezna je bila, saj si, odkar se poznava, vse poveva.

Naslednji teden se ni pogovarjala z mano, razen ko naju je učitelj dal v par pa še takrat ni bila najbolj komunikativna. Moje ocene so čez čas postale kot športna napoved za nogomet. Mami se je iz dneva v dan bolj jezila, s kakšnimi ocenami prihajam domov. Nihče me ni razumel, razen Danny. Ko sem še jaz dojela, da tako ne,bo več šlo naprej, sem si nehala dopisovati z Dannyjom. Življenje gre naprej, pobotala sem se z Aniko in spet sva bili najboljši prijateljici. Mami pa je tudi bila vesela, saj so se moje ocene popravile.

Minila so leta, leta moje srednje šole. »Treba se bo odločiti, kam naprej,« sem si rekla. Šla sem na računalnik in raziskala vse fakultete. Najbolj mi je bila všeč fakulteta za psihologijo. Tja grem, sem si rekla, res je, da moraš biti za to fakulteto zelo dober dijak, pa nič za to, poskusiti ni greh.

Bil je deveti julij, kar je bil zame velik in pomemben dan, saj sem na ta dan dobila pismo, v pismu pa, da sem sprejeta na fakulteto za psihologijo. Bila sem vesela, kljub temu da Anika ne gre z mano. Bivala bom v študentskem domu v Ljubljani, seveda bom ob vikendih prišla domov.

Med počitnicami sva jaz in Anika skupaj šli na morje, to je bilo sanjsko, spali sva do desetih zjutraj, se najedli in šli na plažo. Po enem tednu bivanju na morju sva zdravi in srečni prišli domov. Tako kot pravijo: vsepovsod je lepo, ampak doma je najlepše. In kaj hitro je bilo konec počitnic.

In res, v torek sem šla na pot v Ljubljano, takoj v sredo pa je že bil pouk. Na fakulteti mi je bilo všeč. Popoldan, ko mi je bilo dolgčas, sem vzela telefon in gledala stara sporočila in sem se spomnila na Dannyja. Ja, to je tisti fant z Irske. Spet sem mu napisala hey. Čez deset minut mi je odgovoril in še on napisal hey. Pogovarjala sva se o tem, da hodim na fakulteto za psihologijo in, da on hodi na fakulteto za veterino, da je že v zadnjem letniku. Spet sva se začela pogovarjati, vendar se mi v tem primeru ocene niso poslabšale, mogoče prej poboljšale.

Zaljubila sem se v Dannyja in on vame. Med poletnimi počitnicami sem šla na Irsko v Dublin in sem ga spoznala. Med letom me je bilo malo strah. Ko sem videla Dannyja, sem takoj vedela, da je to on. Na Irskem sem bila en mesec in to je bil najlepši mesec. Z Dannyjom sva se vedno bolj spoznavala. Prišel je tisti dan, ko sem odšla domov, ampak ne sama, domov sem prišla z dnevnikom, za katerega sem obljubila, da bom pisala vanj.

Drugo leto je prišel k meni v Slovenijo, pa ne za en mesec, ampak za celo življenje. Naučil se je govoriti slovensko in dobil službo v veterinarski postaji. Čez nekaj let sva dobila lepo hčerkico Leno. Skupaj živimo v hiši na koncu ulice. Z očkom sem se srečala lani, ko smo kot družina šli na potovanje v  Nemčijo. Šele zdaj razmišljam: »Mladost je nekaj, kar imajo mladi, cenijo pa samo starejši.«