1.
poglavje: SOPHIE
Končno sem
prišla domov, sem si mislila. Čez nekaj trenutkov pa
tega nisem več mogla zadrževati v sebi, zato sem
zaklicala: »Doma sem!« Vem, da so me po tem kriku
sosedi čudno gledali, a nisem si mogla pomagati, saj so
jutri krompirjeve počitnice!
Ko sem prišla
do vhodnih vrat, sem si mislila, da je mami Johana že
doma, saj vedno pride iz službe ob štirih, ker dela pri
časopisu Boston Globe. Oče Peter prihaja okoli
osmih zvečer in je direktor v tovarni YAHOO. Jaz
pa kot 16-letnica hodim okoli s prijatelji, sploh s svojo
najboljšo prijateljico Terry; tudi v mesto hodim z
avtobusom ter v srednjo šolo tudi.
V glavnem, ko
sem prišla domov, me je presenetilo, da sem slišala
očka in mamo. Ker sem po naravi radovedna, sem seveda
hotela prisluškovati. Slišala sem samo glasnejše
besede, zato sem stopila bližje.
Očka je rekel: »Ni tako, kot izgleda,
draga!« »Ti si meni drzneš reči draga? Potem ko me
varaš z neko manekenko iz službe? Veš kaj, bodi s to
svojo ljubico, naj se preseli sem, če želiš, ampak jaz
s tabo nočem imeti nič več. Takoj danes bova s Sophie
spakirali in odšli drugam!« je kriknila mama.
Zaloputnila sem vrata, da se ne bi več zmerjala. Ko sta
me slišala, sta takoj utihnila. Mami je začela:
»Sophie, vem, da je to nepričakovano, ampak z očetom
se bova ločila in jutri greva ...« »Si me sploh vprašala,
če jaz to želim? Jaz nočem iti drugam!« sem ji jezno
odvrnila. »Šli bova in basta! Do jutri imaš čas, da
spakiraš stvari, ki jih misliš vzeti s seboj, drugače
greš brez njih!« je rekla, se obrnila in šla. Očka pa
je izginil v drugo smer.
Čez nekaj časa sem pomislila. Ostala
sem sama. Brez doma, brez očeta, brez prijateljev ...
skratka, brez vsega. Ker nisem imela izbire, sem šla
pakirat. Medtem sem vsem prijateljem, vključno s Terry,
povedala, da jutri greva. Ko sem si hotela umiti zobe,
sem slišala mami, kako se z nekom pogovarja po telefonu.
Rekla je: »Ja, ja, to stanovanje bo
super. Koliko ste že rekli, da stane centralna? Ja ...
aha ... seveda ... razumem, ja. No, hvala, nasvidenje!«
ter odložila slušalko. Že sem hotela nehati
prisluškovati, ko je spet dvignila slušalko in rekla
vanjo: »Dober dan! Johana Cheer pri telefonu, sem dobila
gospoda McCountryja? Aha ... ja, ja ... ja, midva sva se
že srečala ... jutri? Prav, zmenjeno! Hvala, na
svidenje!« ter končno končala klic.
Nato sem si šla umit zobe. Še pozno v
noč sem pakirala, da le ne bi česa tu pozabila. Ko sem
pakirala, pa sem tudi opazila, da bo mami spala v dnevni
sobi na kavču, očka pa v sobi za goste. Verjetno sta si
izbrala ti dve sobi zaradi oddaljenosti med njima, ker je
dnevna soba na enem, soba za goste pa na drugem koncu hiše.
Bila sem pa po pravici povedano
žalostna, saj sem se v srednji šoli tista meseca,
kolikor sem hodila nanjo, zelo dobro ujela, dobila sem
tudi (kot že veste) najboljšo prijateljico, dobila sem
že štiri petke in dve štirki. Vedela sem, da bom
pogrešala tudi hišo.
Ponoči nisem mogla spati, zato sem se
odločila, da bom gledala TV. Najrajši sem gledala
nadaljevanke in nanizanke ter akcijske filme. Na programu
ni bilo nič drugega, kar bi jaz gledala, kot James
Bond, zato sem pritisnila na play. Ko sem bila že na
polovici filma, je nekdo potrkal na vrata. Obrnila sem se
in na vratih je ždel moj oče Peter. Film sem dala na
stop in ga vprašala: »Hej očka, kaj delaš tu?«
»Isto sem mislil jaz vprašati tebe,« mi je rekel in
nadaljeval: »Ne morem spati. Poglej, žal mi je, da se
je zgodilo to, kar se je, in upam, da mi bosta vidve z
mamo kdaj oprostili. Upam tudi, da me boš kdaj pa kdaj
še obiskala.«
Ko je to rekel, sem se skoraj zjokala od
ganjenosti in ker nisem mogla nič reči, sem ga objela.
Po tem mi ni bilo več do Jamesa Bonda.
2. poglavje: SOPHIE
Zjutraj sem se zbudila ob šestih zaradi
budilke. Nastavila pa sem jo zato, da bi spakirala do
konca. Še preden sem šla pakirat, sem hotela mami
zaželeti dobro jutro, a je ni bilo na kavču. Tudi vse
njene obleke so izginile, vključno z njenimi kovčki.
Hitro sem skočila pogledat, če je vsaj očka še doma.
In res je bil. Takoj ko me je videl, mi je začel
govoriti: »Zdravo, Sophie! Pripravi se, mislim, da bo
tvoja mama vsak čas tukaj, da te pobere in gresta v novo
stanovanje!« »Kje pa je to novo stanovanje?« sem ga
vprašala. »Saj veš, da mami meni ne bi povedala, kje
zdaj stanuje. O, in saj veš, da si tu vedno dobrodošla,
mogoče se bodo stvari spremenile, ampak tvoja soba bo
še vedno tvoja soba,« mi je rekel. »Hvala, očka! To
mi je res pomagalo.« Nato pa sem poleg njega zagledala
papirje. Po navadi me kakšni papirji pri starših niso
zanimali, a ker sta se nameravala ločiti, sem menila, da
je bolje, da sem bila seznanjena z vsem, kar je bilo
povezano s tem.
Naenkrat sem zaslišala hupo od avta.
Vedela sem, da je bila mami, zato sem na hitro objela
očka in šla proti avtu. Zunaj me je že čakala mami z
odprtim prtljažnikom. Prtljažnik ni bil velik, saj je
imela mami clia, zato je bilo pol prtljage naložene na
zadnjih sedežih. Ko sva se že peljali nekaj minut, sem
vprašala: »Kje je sploh najino stanovanje?« »V New
Yorku, uro in pol stran od tu.«
Peljali sva se točno eno uro in 37
minut, ker sva se po poti še ustavljali. Nato pa je mama
končno ustavila avto in izstopila sem. Pred sabo sem
zagledala blok. Bil je srednje velik, imel je majhna,
napol razbita okna, fasado sivo zažgane barve, strehi je
manjkalo nekaj strešnikov, en dimnik je bil odkrušen,
videla pa sem tudi, da na vhodnih vratih manjka kljuka.
Mami je zmotila moje razmišljanje, ko je rekla: »Poglej
tisto okno,« ter pokazala na okno, peto po vrsti in v
četrtem stolpcu: »To je najino novo stanovanje!« Nato
je odprla prtljažnik in zložila kovčke iz avta.
Priskočila sem ji na pomoč, tako da sva
nesli deset kovčkov po stopnicah. Zdelo se mi je, da sva
hodili do četrtega nadstropja že vsaj pol ure, ko pa
sem se že mislila vdati, se je mami ustavila. Ustavila
se je pred odkrušenimi in zarjavelimi vrati. S ključem,
starim vsaj sto let. Ko sem prišla v stanovanje, je bilo
tako vlažno, da me je spominjalo na jamo.
V stanovanju je bilo po moje že vso
pohištvo. V moji novi sobi je bila majcena postelja,
izgledala je kot 90×200, v sobi je bila tudi majhna
omara, pisalna miza in mala komoda. Kjer pa naj bi bila
mamina soba, je bila zakonska postelja, srednje velika
omara in en majhen stolček. V majhnem prostoru, kjer naj
bi bila kuhinja, jedilnica in dnevna soba, so bili:
majcena kuhinja, jedilna miza, sedežna, TV in mala
komoda. V kopalnici je bilo stranišče, umivalnik,
kopalna kad in omara. Približno tako je izgledalo vso
stanovanje. Bilo je veliko manjše od prejšnjega, a vem,
da si mami ni mogla privoščiti boljšega, in tudi vem,
da več kot pol pohištva ni kupila, ampak prosila zanj.
Takoj ko sva prišli noter, mi je rekla,
da moram razpakirati. Pozno v noč sem praznila kovčke,
stanovanje mi ni bilo niti najmanj všeč, a zdaj res ni
bil pravi trenutek za to. Mami je pred spanjem še
prišla k meni ter me vprašala: »Sophie, si zato, da
greva jutri malo pogledat najin nov kraj? In ti greva
potem še kaj kupit? Pa cel dan bi preživeli tam. Jedli
bi tam in vse bi delali tam! Ha, kaj praviš?« »Ne vem,
no. Mislim, da je bolje, da sva nekaj dni doma,« ji
odgovorim. »Ne, ne, jutri morava iti v mesto! Nekaj svežega
zraka rabiva!« mi hitro reče. »Prav, potem pa grem!
Zadovoljna?« »Ja, boš videla, kako se bova zabavali!«
je rekla in skoraj odskakljala ven od veselja. Jaz pa sem
si morala pospraviti svoje stvari za osebno higieno v
kopalnico. Vse sem vzela s sabo, ker sem vedela, da bo
mami pozabila vzeti lončke za zobne ščetke. Potem pa
mi je bilo že dolgčas, zato se poklicala Terry. Čudno
je bilo to, da se mi ni javila, saj je zvonilo in ona ima
vedno napolnjen telefon, tudi takrat, ko nima elektrike
za polnjenje, razumela bi, da se mi ne bi javila, če bi
imela izklopljen telefon, ampak ker je zvonil, je bilo to
nenavadno, saj ima telefon vedno ob sebi. V glavnem, to
je bilo čudno. In verjetno tudi zato, ker sem se z njo
vedno dobro razumela. Ja, res, včasih sva se malo sprli,
a sva se pobotali v teh dveh mesecih. Potem pa sem dobila
sporočilo. Upala sem, da je od Terry; in ko sem
pogledala, od koga je, je bilo od Terry! Pisalo pa je:
Sophie, vem, da si me klicala, a se ti nalašč nisem
oglasila, ker (sprva sem mislila, da zato, ker me je
hotela zafrkavati, dokler nisem brala naprej) nočem
biti več tvoja prijateljica. Zdaj si nimam kaj začeti s
tabo, ko si odšla nekam s svojo neumno mamico! In
totalno nekul si! Vedno želiš pomagati tistim, ki
nimajo toliko pogojev in toliko denarja in ugani kaj!?
Zdaj si ti ena izmed njih!!! Ha ha ha! Ni to smešno? In
spremenila si bom številko, tako da me ne boš mogla
več klicati! In da ti ne pride na misel, da bi se midve
še kdaj videli! S tabo sem opravila!
Lp,
tvoja sovražnica Terry
Ko sem to prebrala, se nisem najbolje
počutila. Po tem pa sem še enkrat premislila o tem in
ko sem dojela, da sem ostala brez najboljše
prijateljice, mi je bilo tako slabo, da sem šla takoj
bruhat v kopalnico. Sploh nisem mogla verjeti, da lahko
zaradi žalosti bruhaš. Takoj ko je mami slišala, da
bruham, je prihitela k meni in mi pomagala. Nehala sem
bruhati komaj po nekaj urah, tako da je bila zunaj že
dolgo trda tema. Skratka, ko sem prišla k sebi, me je
mami položila v posteljo in mi pripravila zeliščni
čaj. Ko sem ga odklonila, jo je zanimalo: »Dragica,
zakaj si bruhala? Ti je bilo slabo ali kaj drugega?«
Nisem ji hotela povedati, zato sem bila tiho. Po mojem
molku je očitno razbrala, da gre za Terry, zato me je
spet vprašala: »Gre za Terry, kajne? Ampak zaradi
vajinih prepirov še nikoli nisi bruhala. Za kaj torej
gre?« »Prav, če že moraš vedeti: prek SMS-a mi je
napisala, da noče biti moja prijateljica in druge grde
stvari,« sem ji odgovorila.
»Če si zaradi tega bruhala, moram
poklicati njeno mamo in se pogovoriti z njo!« mi je
rekla. »Vsekakor ne! Ni potrebno! Saj to ne bo
pomagalo!« »Kaj ne bo pomagalo? Seveda bo! Takoj zdaj
jo grem poklicat!« mi je rekla. »Ne, mami! Prosim, ne!
Saj ni vredna tega!« »Mogoče imaš prav. Ampak če te
bo samo še enkrat užalila, naj se me pazi!« je še
rekla in odšla iz moje sobe.
Ko je odšla, sem odklenila telefon in
zbrisala Terryino številko. Nato sem zaradi utrujenosti
in bruhanja zaspala.
3. poglavje: SOPHIE
Zjutraj sem se zbudila z zajtrkom v
postelji. Na pladnju je bil svež rogljiček, domač
pomarančni sok in kava brez kofeina. Vse to sem pojedla
skoraj v sekundi, ker sem včeraj izpraznila ves svoj
želodec. Pladenj sem nato nesla v kuhinjo in tam
zagledala mami. Rekla sem ji dobro jutro, ona pa meni
nazaj. Potem me je vprašala: »Kako si? Si dobro spala?
Ti je teknilo?« »Ja, dobro sem, v redu sem spala in
spet, ja, teknilo mi je,« sem ji začudena odgovorila.
»Pa si dovolj dobra, da greš z mano v mesto?« jo je
zanimalo. »Ja, mislim, da ja.« «No potem pa se počeši,
obleci, umij zobe in greva!« je vzkliknila.
Ubogala sem jo, se oblekla, poskrbela za
svoj videz in za svojo osebno higieno ter hitro z mamo
skočila v avto in se odpeljala v mesto. Sprva sva z
avtom samo obkrožili mesto in videla sem razne hiše,
bile so večje in bolj premožne, pa tudi napol podrte.
Nato je mami parkirala avto na nekem parkirišču in
mesto sva si ogledali peš. Potem sva postali lačni in
šli sva jest v restavracijo. Nato pa sva šli še v
velik nakupovalni center. Tam sva kupili moja oblačila
in še ličila. Kupili sva tudi nekakšne majhne okraske
za sobe. Ko sva nehali nakupovati, sva se odpravili proti
avtu. Vmes pa sva tudi gledali izložbe in nekakšne
kipe. Čez nekaj časa sva končno prišli do avta. Moram
reči, da bi mi bilo žal, če ne bi šla. Videla pa sem
tudi najbolj prikupne kužke na svetu, pa še prodajajo
jih! Mami sem prosila, če lahko za rojstni dan, ki ga
imam en dan po novem letu, dobim kužka, pa je rekla, da
je s tem samo delo in da naj ne pomislim na to. In to je
bil moj drugi dan v novem domu.
Naslednje jutro me je vse bolelo od
pešačenja, zato se mi ni dalo nič delati. Ves dan sem
preživela v stanovanju, pred televizijo in svojim
računalnikom, mami pa sploh ni opazila, ker je imela
toliko dela z ločitvijo in tistimi papirji ... Rekla je
tudi, da se bosta že naslednji ločila.
No, v glavnem, zdaj sem v postelji in
berem knjigo, mami pa se še vedno pogovarja z nekim
odvetnikom za ločitve. Jaz pa grem čez natanko šest
dni v novo šolo. Ravnateljica že ve, da pridem, zato ni
glede šole nobene krize. Urnik že imam, tako da sem v
bistvu glede tega že skoraj pripravljena. In po mojem
šola ne bo tako težka, našla si bom nove prijatelje in
uspešna bom v šoli. Upam. Zdaj grem spat.
»Dan se po jutru pozna, zato pazi, da
tega ne boš uničila!« mi reče znan glas pri vratih,
ko se zbujam. Pri vratih me čaka moja mama. »Dobro
jutro, Sophie! Si dobro spala?« me vpraša. »Dobro
jutro tudi tebi! Ja, dobro sem spala!« ji odgovorim.
Potem pojem zajtrk. Odločila sem se, da bom bolj zdravo
jedla, kar bi se spodobilo zame, ki sem v prejšnji šoli
trenirala plavanje in karate. Igrala sem tudi kitaro in
vedno, ko sem imela čas, sem šla v bližnji gozd, v
katerem so imeli plezalna igrala na drevesih, visoko,
visoko na drevesih. Tam so me pohvalili, da sem
najboljša in da najbolj redno prihajam tja. No, skratka,
izbrala sem si domač črni kruh in med ter domač
pomarančni sok. Nato sem mamo vprašala: »Mami, a lahko
danes greva izbrat moje nove izvenšolske dejavnosti?
Potem pa še malo v bližnji gozd na plezala? Prosim?«
»Prav, ampak jaz ti tega ne moram več plačevati, zato
se boš morala prej z avtobusom peljati k očku, ker jaz
te ne mislim peljati in če ti obljubi, da ti bo to
plačeval, potem lahko greva in te vključiva v športe!«
mi odgovori nazaj. »Ja, ja, takoj grem! Kje pa je vozni
red avtobusov tu?« »Mislim, da bi moralo biti na
internetu,« mi reče.
Pojem zajtrk in se spravim pogledat na
internet prek računalnika. Avtobus številka 19, ki je
vozil do mojega prejšnjega doma, je ob pol desetih blizu
nas, zato sem se začela pripravljati, saj bo to že čez
pol ure. Hitro sem se uredila in odšla proti avtobusni
postaji. Hodila sem kakih deset minut, čeprav sem malo
pospešila hojo. Ko sem prišla do avtobusne postaje, tam
ni čakalo toliko ljudi, bilo jih je okoli deset,
petnajst. Toda avtobus je bil čisto poln, kar me zelo
čudi, saj se večina vozi vsaj pol ure, jaz na primer
uro in tri četrt, potem pa moram še hitro pešačiti 15
minut. V glavnem, avtobus se je počasi praznil in
mislim, da smo do moje, torej končne postaje ostale samo
še dve punci in jaz.
Ko sem iz avtobusa stopila na poznan
kraj, si ne morete misliti, kako mi je bilo lepo. Imela
sem tako domač občutek. Morala sem pešačiti še do
očka. Ko sem končno prišla do hiše in si mislila,
kako me bo očka vesel, sem videla pri vratih neznan
avto. Mislila sem si, da je samo še kaka poslovna stvar,
ampak bolj kot sem se bližala vratom, bolj sem čutila,
da je notri še nekdo, nekdo, ki ga očka dobro pozna, da
je z nekom, s katerim imata nekaj, nekaj, nekaj ... Ne
znam razložiti. Ampak nekaj je bilo v meni jasno, pri
očku verjetno že živi njegova ljubica. Če jo bom
videla, kako ga osvaja, prisežem, da ji bom odtrgala
glavo! Res me moti, da ima očka novo punco, a ne morem
nič pri tem. Končno sem odprla vhodna vrata in videla
očka na kavču, bil je sam, a se je pogovarjal po
telefonu. Rekel je: »Da, da, zdaj, ko sva se ločila
..., ja, ja. Ne, nič ni šlo nar ..., aja, razen tega,
da nama niso dali takoj papirjev, ampak ... Ja, ja,
razumem. Prav, na svidenje!« Zaloputnila sem vhodna
vrata. Takoj se je obrnil proti meni in se nasmehnil, ko
me je zagledal.
Takoj je rekel: »Zdravo Sophie! Zakaj mi
nisi sporočila, da prideš, da bi naročil pico? Kar
usedi se,« mi reče. »Zdravo! Nisem poklicala, ker sem
tu samo na kratko. In sicer bi rada, če bi mi prosim
plačeval moje športe, ker mami ne more. Prosim?!« mu
rečem.
Nekaj časa je sicer razmišljal, potem
pa vprašal: »Koliko športov pa natančno?« Ampak
potem mi je obljubil, da mi jih bo plačeval. Objamem ga
in prosim, da me pelje nazaj domov. On se seveda strinja.
Med potjo sem mu razlagala o novem kraju, o novem okolju,
o športih, ki jih želim imeti in še prej, kot sem se
zavedala, sva bila že pri bloku. Hvala bogu, da ni
komentiral bloka, ker ne vem, kako bi njegove žalitve
sprejela, saj bi imel verjetno prav. Poslovila sva se in
šla vsak v svojo smer.
Ko sem prišla v stanovanje, sem mami
takoj vprašala: »Mami, zakaj mi nisi povedala, da sta
se danes z očetom ločila?« »Zato, ker sem ti že
včeraj rekla, da se bova danes ločila.« »Ja, a lahko
bi me spomnila!« jo napadem. »Pa saj sem mislila! Samo,
ne še zdaj!« »Prav, no, oče je rekel, da mi bo
plačeval športe,« ji povem. »To je odlično! Kam pa
bi rada hodila, da samo pokličem tiste, ki so glavni pri
športu in te prijavim!« »Rada bi hodila ... hm ...
aha, že vem! Rada bi hodila na plavanje, na jahanje in
na gimnastiko. Za plezanje pa mi naroči samo sezonsko
karto. Prav?« ji naročim. »Prav.«
4. poglavje: SOPHIE
In približno tako so potekale vse moje
počitnice. Zdaj sem tik pred časom za spanje in je
zadnji dan počitnic. Jutri me bo mama peljala v novo
šolo, ker se mora še nekaj dogovoriti z ravnateljico,
drugače bom v šolo hodila sama z avtobusom. Danes sem
si umila lase in si bom zjutraj z likalnikom naredila
kodre za v šolo. Upam, da me bodo v šoli dobro
sprejeli, ker sem slišala, da nove učence ne sprejemajo
lepo, ampak mislim, da jim ne bo šla na živce
povprečna najstnica s 43 kilogrami, dobra v športih, z
rjavimi lasmi, modrimi očmi in belimi zobmi, mislim,
stoprocentno je tam še veliko takih deklet. Moram spat,
če želim jutri imeti čas za lepe kodre.
Zjutraj me je mami zbudila ob pol osmih.
Sestradana sem bila kot volk. Najprej sem se oblekla v
kratko črno oblekico, ki mi je segala do kolen. Po
navadi ne nosim oblek, ampak me je mami milo prosila, če
bi jo nosila samo za novi šolski dan. No, zraven sem
imela še tanke črne dokolenke. Potem sem šla takoj
jest. Vzela sem si mleko in vanj nasipala kosmiče,
navaditi pa se bom morala, da v tej šoli ne bom mogla
imeti malice, imela pa bom kosilo. Zato bom vsak dan pred
šolo pojedla zajtrk doma. In danes pridem tudi sama
domov s šolskim avtobusom. Sedaj pa si moram iti kodrat
lase.
Ura je 10 minut do osmih, zato se z mami
odpraviva. Do šole imava 15 minut, pa še k ravnateljici
moram, da mi vse lepo razloži.
Tako, z mami sva že v šoli in hodiva do
ravnateljičine pisarne. Potrkava na vrata. Močan
ženski glas od znotraj reče: »Kar naprej!« Vstopiva.
Ravnateljica je sedela na pisarniškem stolu.
»Pozdravljeni! Vaju pa še nisem videla! Aja! Ti si
verjetno nova učenka! Sofia, kajne?« me vpraša
ravnateljica. »Ne, jaz sem Sophie,« jo popravim.
»Pozdravljeni!« vskoči mama. Ravnateljica ji seže v
dlan. Nato ravnateljica nadaljuje: »No, Sophie, kot
ravnateljica sem ti dolžna povedati, v katerem razredu
boš in tako. Skratka, ti boš v c razredu. Vaša
matična učilnica je v 4. nadstropju, in sicer učilnica
418. In izvoli ključe. Tvoja omarica je zraven tvoje
matične učilnice. Šolo ti bo razkazal naš starejši
učenec. Ga bom kar poklicala: Ernie!« Ernie je stopil
skozi vrata na drugi strani sobe. Izgledal je preveč
učeno. Bil je suh, nosil je ogromna očala, nosil je
zobni aparat in oblečen je bil v karirast pulover. Rekel
je: »Da, kaj je gospa ravnateljica?« »Želela bi samo,
če bi tej punci razkazal šolo še pred začetkom pouka.
Boš zmogel?« ga je vprašala ravnateljica. »Seveda!«
ji je zagotovil Ernie. Zgrabil me je za roko in me
odvlekel ven. Najprej me je vprašal, kako mi je ime,
potem pa mi je začel razkazovati šolo. Povedal je, kam
lahko grem in kam ne smem iti.
Naenkrat zaslišiva šolski zvonec. Hitro
mi reče: »Zdaj pa pojdi samo tu naravnost in poišči
učilnico 418. In lepo se imej!«
Ubogala sem njegova navodila in res prišla
do učilnice 418. Notri so že bili učenci in tudi
večina je že imela stvari za matematiko na mizah. Svoje
stvari sem položila na prazno mizo. Nato sem slišala
korake. Vsi učenci so utihnili in se hitro posedli. Bila
je visoka stara in suha profesorica. Že takrat mi ni
bila všeč. Začela je kričati: »Pozdravljeni! Ne
briga me, kako ste se imeli med počitnicami. Vsaj upam,
da ste se naučili za test. Vsi ga pišete razen naše
nove učenke Sophie. Ona piše drugačen test čez dva
tedna!« Razdelila je teste na mizo in prišla k meni.
Rekla mi je: »Ti pa si boš morala doma vse prepisati!
Tukaj imaš enak test kot oni, samo da tvojega ne bom
štela za oceno.« Test mi je dala na mizo. Ko sem ga reševala,
sem spoznala, da te snovi sploh še nisem jemala. Na
koncu ure je zakričala: »Da mi to rešite do jutri ali
pa bom napisala ukor za vse!«
Naslednja ura, se mi zdi, je bila drama?
Veste kaj? Kar cel urnik bom prebrala: PONEDELJEK:
matematika, biologija, angleščina, drama, likovna,
fizika, glasba in nemščina. TOREK: zgodovina,
geografija, slovenščina, drama, angleščina, tehnika
in matematika. SREDA: gospodinjstvo, gospodinjstvo,
slovenščina, fizika, matematika, drama, športna in
glasba. ČETRTEK: nemščina, slovenščina, geografija,
zgodovina, drama, tehnika in naravoslovje. PETEK:
matematika biologija, angleščina, gospodinjstvo,
športna, naravoslovje in drama.
Očitno je naslednja biologija. In
mislim, da imamo za ta predmet profesorja. Med odmorom
moram do omarice, ker sem si že dala vanjo knjige.
Čudno je samo to, da se še nobeden ni pogovarjal z
menoj. Tako da ne vem, ali me sprejemajo ali ne. V
glavnem, zdaj sem pri omarici in dajem matematiko noter,
biologijo pa ven. Odmor imam še točno dve minuti, tako
da moram pohiteti. Hitro sem šla v razred. Stvari sem
odložila na mizo in kar naenkrat se je okrog mene zbralo
kakih devet punc iz našega razreda. Videti so bile
hladne. Prva je začela nesramno govoriti:
»Pozdravljena, nova učenka! Kako se imaš v svoji novi
šoli? Oh, sekundo! Pa saj to ni tvoja šola! Ampak
NAŠA!« Besedo naša je zelo poudarila. Potem pa
se je začela smejati. Hotela sem ji kaj reči nazaj, a
me je utišala: »Zakaj pa govoriš? Sem ti slučajno
dala besedo?« In spet se je smejala, tokrat še vse
ostale z njo. »Poglej mala, to je naše mesto in naši
fantje! Ne rabimo lepe svinje, da nam vse pokvari! Ti
suhica, pa je najbolje, da se izpišeš iz šole oziroma
če že moraš ostati, se ne pogovarjaj z nikomer ali pa
te bomo sramotile, vsem povedale grozne stvari o tebi in
tako! In ...« takrat pa je prišel profesor v učilnico.
Mislim, da bi me ta punca še naprej
zmerjala, če ne bi notri prišel profesor. Punci je
zagotovo ime Amily, ker ji piše tako na znački na
majici. Profesor je začel govoriti: »Pozdrav! Danes
imamo novo uče ...« »Dober dan! Se opravičujem, danes
sem bil pri zdravniku!« je rekel zelo prikupen fant, ki
je pravkar vdrl v razred. Bil je srednje visok, blond
las, modrih oči, z majhnimi mišicami in suhim telesom.
Bil je nekaj posebnega. Profesor mu je rekel: »Jack, kar
usedi se. No, kaj sem že govoril? Aja, no hotel sem
predstaviti našo novo učenko. Sophie, kar pridi!«
Vstala sem in odšla do table, kot bi bila v prvem
razredu. Profesor mi je tiho rekel, naj jim povem kaj o
sebi. Zato sem začela govoriti: »Jaz sem Sophie in
preselila sem se iz Bostona v New York. Zelo mi je
všeč to poseljeno mesto. In...« »Povej še kaj, kar
ne vemo!« se je vmešala Amily. »No, no, jaz mislim, da
ima Sophie pravico, da pove, kaj ji je v tej kraju všeč,
kajne Amily?« se vmeša še Jack. Jack je prijazen, na
njegovem mestu, bi tudi jaz tako ocenila situacijo.
Nato se je profesor zadrl: »Stop! Jack,
prav imaš, Amily, ti pa bodi tiho in Sophie, ti prosim
nadaljuj!« »No, zelo sem hvaležna, da lahko delim to
šolo z vami! To je to,« rečem. Profesor pove: »Hvala,
zdaj pa hitro k snovi!« Celo uro nam je razlagal o nekih
snoveh in tako. Sploh ga nisem poslušala, ker sem
razmišljala o dvojem:
1. O tem, kaj mi je rekla Amily, in če naj to povem
mami.
2. O tem, kaj je naredil Jack zame, v tej
šoli je edini učenec, ki se je postavil zame. In to je
bilo zelo nepričakovano. Pa še videla sem, da me je
gledal, ko je mislil, da ga ne vidim.
No, po angleščini in malici je na vrsti
drama. Izbiramo vloge za Romea in Julijo, jaz bi
bila rada Julija, zato sem se postavila v vrsto za vlogo
Julije. To zdaj delamo in bomo tudi vadili, da bomo
pokazali drugim profesorjem in ravnateljici. Končno sem
prišla na vrsto, a imam že veliko konkurenco, ki jih je
profesorica Smith že izbrala za kandidatke za Julijo.
Slišala sem, da je gdč. Smith izgovorila moje ime in mi
rekla, naj začnem. Vadila sem z nekim Bayronom, ki je
bil eden izmed kandidatov za Romea. Ko sem končala z
igranjem, mi je profesorica zaploskala ter rekla, da sem
ena izmed kandidatk za Julijo. Na koncu ure je gdč.
Smith še rekla: »Učenci, vaše vloge bom obesila na
oglasno desko danes ob pol drugi uri. Lepo se imejte!«
Moja peta ura je bila likovna. Izdelovali
smo s črnilom, in sicer smo morali narisati
mravljišče. Učil nas je g. Jordan. Bil je kar zabaven.
Na koncu ure je pohvalil Jacka in mene, da sva zelo lepo
izdelala, drugim pa je rekel, da naj se drugič bolj
potrudijo. Ko sem šla k omarici po zvezke, pa se je moje
veselje do vsega končalo. Amily in njene prijateljice so
prišle k meni in mi grdo zaprle omarico. Nesramno mi je
zabrusila: »Nehaj se prilizovati vsem! Rekla sem ti, da
če že moraš biti tu, da se ne dotikaš naših fantov!
Nisem ti pa rekla, da se lahko igračkaš z Jackom! On je
moj! Ne mara te! Zdaj pa se pazi, ker ti bomo zagrenile
življenje, če narediš samo še eno napako!« Nato je
odšla s kolegicami. Pomislila sem, da Amily morda res
hodi z Jackom. Ampak sigurno ni. A če je, potem ... Prav
zabolelo me je v želodcu in ko sem že mislila, da bom
bruhala, me je začela še zelo boleti glava, kar vrtelo
se mi je. Potem sem izgubila zavest in nimam pojma, kaj
se je dogajalo naprej.
5. poglavje: SOPHIE
Ko sem se čez nekaj minut zbudila, je
bila zraven mene šolska medicinska sestra, moja mama in
ravnateljica. Ko so videle, da imam odprte oči, mi je
medicinska sestra takoj dvignila glavo in me vprašala:
»Si v redu? Kaj se je zgodilo?« »Kje sem?« sem
najprej vprašala. »Si v šolski ambulanti. Zdaj pa mi
odgovori,« reče medicinska sestra. »Ja, v redu sem in
spomnim se samo, da sem omedlela. Au, zakaj me tako boli
glava?!« »Zato, ker si se tako močno udarila vanjo,«
mi reče sestra. «Jo lahko zdaj jaz odpeljem domov?«
vpraša mama sestro. »Jaz mislim, da bi bilo najboljše
to,« ji odvrne medicinska sestra. »Če gresta, potem
bom napisala opravičilo zanjo,« nama pove ravnateljica.
Mama se zahvali ter me počasi dvigne z medicinske
postelje. Posloviva se od ravnateljice in medicinske
sestre ter lepo in počasi korakava proti avtu. Ko sedeva
v avto, me mama vpraša: »Zakaj si padla v nezavest?
Nikoli še nisi in tudi ne poznam razloga, zakaj bi?
Mislim, ne piješ alkohola, nimaš strašnih bolezni ...«
»Ena sošolka je bila malo nesramna do mene,« jo
prekinem. »Ne verjamem ti, da si zaradi majhne
nesramnosti izgubila zavest! Povej mi resnico, Sophie!«
»Prav, resnica je, da me sošolke niso marale in so me
ves čas odrivale. Omedlela sem pa zato, ker so mi rekle,
naj pustim fante tu pri miru, ker sem bila najboljša
zraven enega, v katerega je zaljubljena ta punca, ki me
je zmerjala. Zadovoljna?« ji odgovorim.
Odgovorila je: »Če je pa tako, se bom
pogovorila z ravnateljico in ne moreš me zaustaviti.«
»Ne, ne, se bom jaz pogovorila z njo! Prav?« se ji zlažem.
»Prav.« Sva že doma in jaz ležim v postelji. Nimam
nobenega prijatelja, s katerim bi si SMS-ala in nobenega
ne morem poklicati, pa še mami vsakih pet minut prihaja
v sobo, da preveri, kako sem. Medtem ko je mami nonstop
prihajala v mojo sobo, sem se spomnila, da bo gdč. Smith
ob štirih obesila vloge za Romea in Julija. Moram
tja. Ko je mami naslednjič vstopila v sobo, sem ji hitro
rekla: »Mami, a lahko greva v šolo, ker moram izvedeti,
kakšno vlogo sem dobila pri drami?« »Ne, ne moreš,
ker moraš počivati!« »Ampak moram izvedeti, katero
vlogo sem dobila! Če greva čez deset minut, bova
pravočasno prišli tja!« ji skušam dopovedati. »Ne,
ne, nikakor ne! Potem bi morala nazaj v šolo! In ti nisi
sposobna! Bom jaz lepo prosila učiteljico, da mi pošlje
tisti list za vloge. Bo to v redu?« »Ja!« vzkliknem.
Mami gre iz sobe in začne klicati. Čez deset minut
pride nazaj in mi pove, da ji bo profesorica Smith takoj
poslala. Potem sem pomislila, da bom prva izvedela, kdo
je dobil vloge in ko bom, tega nobenemu prijatelju ne bom
mogla povedati. Zato si moram najti vsaj enega
prijatelja. Takoj sem se lotila te misije. Šla sem na
internet in vtipkala Jack Johnson, ker je to tisti Jack
iz šole, njegov priimek pa vem zato, ker ga je
učiteljica za dramo enkrat poklicala po priimku. No, ko
sem vtipkala, mi je prvo vrglo Facebook, zato
drugega sploh nisem pogledala. In res! Na Facebooku
je imel napisano tudi telefonsko številko! Tisto sekundo
sem si jo shranila na kontakte v telefonu.
Nato pride mami v sobo in mi pove:
»Sophie, gdč. Smith mi je poslala vloge za tvojo
predstavo, jaz pa sem jih skopirala. Izvoli jih,« in mi
jih poda. Na listu je pisalo:
Vloge za Romea in Julijo
Romeo: Jack Johnson Julija: Sophie
Cheer Romeov oče: Bayron Mice Julijin oče ... V
tistem trenutku sem nehala brati. Jaz bom igrala
JULIJO!!! Jack pa Romea!!! To bo odlično, komaj čakam
na naslednjo dramo! (Torej jutri!!!) Mami je rekla:
»Vem, da si dobila vlogo Julije. Čestitam! O, in za
športe so me klicali. Rekli so, da imaš vse športe, in
sicer: v ponedeljek imaš plavanje, jahanje in
gimnastiko, v četrtek imaš plavanje in gimnastiko, v
petek pa jahanje in gimnastiko. Vse ure ti pišejo na tem
listku,« ter mi poda listek. Po maminem odhodu iz sobe
sem poklicala Jacka. Ko sem ga že klicala, sem
ugotovila, da je v šoli in da je končal uro ter da ga
lahko spravim v velike težave, če ga učitelji dobijo.
Sem že mislila prekiniti, ampak je glas rekel:
»Prosim?« Ustrašila sem se, zato nisem rekla ničesar.
»Halo? Kdo je tam? Se zafrkavate?« je bil še dalje
radoveden. Ker sem vedela, da če ne odgovorim, lahko
pridem v velike težave, sem mu rekla nazaj: »Zdravo,
tukaj Sophie, tvoja nova sošolka v razredu.« »O ja,
Sophie! Zakaj pa me kličeš, si dobro, ker sem slišal,
da si omedlela?« je vprašal. »Ja, v redu sem, kličem
pa te zato, ker sem že dobila seznam, katere vloge smo
dobili pri drami in ne sprašuj, vem, da boš to izvedel
čez nekaj minut, ampak vseeno.« »O, super!« mi
odvrne. »No, da boš pripravljen: ti si dobil vlogo
Romea!« »Super! In kdo je Julija?« me vpraša.
»Oprosti, prekinja, o in, da boš vedel, tvojo številko
sem dobila prek Facebooka.« Sicer sem se mu
zlagala, da prekinja, ker bi bilo zelo čudno, če bi ga
klicala, zato da mu povem, da sva Romeo in Julija.
Čez približno kako minuto me je Jack
poklical nazaj. Ko sem dvignila, je rekel: »Sophie,
zakaj mi nisi povedala, da sva glavni osebi pri Romeu
in Juliji?« »Ne vem.« »OK. Hej, jaz sem zato, da
ko dobiva scenarij, bi se lahko kdaj dobila, da bi
vadila. Kaj meniš?« me vpraša. »Ja, lahko.« »Super,
moram it. Adijo!« reče in se poslovi.
Vsa zdrava pamet mi kaže, da moram jutri
v šolo. Komaj čakam na dramo! Zdaj pa moram spat, ker
se mama že jezi.
No, danes zjutraj sem si spet skodrala
lase in poskrbela za svoj videz. Ker pa sem imela še
vedno v mislih svojo predstavo za dramo, sem se oblekla,
kot bi se Julija. Oblekla sem lepo pomladno obleko z
rožicami, spodaj pa sem imela belo majico, tudi pod
obleko sem nosila pajkice. Ko pa sem se že peljala s
šolskim avtobusom, sem se spomnila, da moram narediti
matematiko. Hitro sem jo delala na avtobusu, a mi stvari
niso bile jasne.
Ko sem prišla v šolo, sem se odločila,
da bom vprašala Jacka, če mi lahko kaj razloži. Že
pri omaricah sem ga zagledala. Šla sem do njega in ga
pozdravila. On mi je nazaj odzdravil, potem sem
nadaljevala: »Hm, zanimalo me je ...« Nato sem zraven
njega zagledala Amily. Slinila se je okrog njega, kot bi
bila par. V tistem trenutku sem se počutila slabo, ampak
sem si rekla, da naj spet ne omedlim. Jack me je
vprašal: »Ja, kaj te je zanimalo?« »Hm, nič.«
»Prav. Adijo!« se je poslovil. Amily pa mu je sledila
kot pes. Ko je odhajala, se mi je nesramno nasmehnila.
Zdaj je bil konec tehnike in čaka me
matematika. Glede drame: raje je sploh omenila ne bi.
Ampak moram to spraviti iz sebe. No, ko sem prišla na
pouk drame, so bili tam že vsi in spet sem videla Amily,
kako se slini okoli Jacka. Postalo mi je še bolj slabo.
Dobili smo sezname in začeli igrati Romea in Julijo. Sploh
se nisem mogla skoncentrirati, ker sem nenehno mislila na
Jacka in Amily. Gdč. Smith pa mi je še rekla, da naj se
orientiram na igro, sicer bo vlogo dobil nekdo drug.
V glavnem to je bilo. Upam, da bo zdaj
matematika vsaj malo boljša, in upam, da ne bo tako
jezna name, ker nimam domače naloge. Bila sem v razredu,
ko sem slišala profesoričine korake, vsi so se takoj
posedli. Vprašala je: »Dober dan! Kdo nima naloge?« In
ko sem dvignila roko, sem videla, da sem edina in vsi so
me osuplo pogledali, razen Amily in njene prijateljice.
Profesorica je nadaljevala: »Verjetno ti še nihče ni
povedal, kakšno kazen dobi tisti, ki nima naloge? Pa saj
ni pomembno. Saj boš zdaj izvedela. Dobila boš cvek v
redovalnico in naslednji teden popravljaš!« »Kaj??!!«
»Da, tako je!« mi zagotovi učiteljica. Takrat sem
zbežala na stranišče in začela bruhati v straniščno
školjko. Profesorica je šla za menoj in ko je videla,
da bruham, je poklicala ravnateljico, ona pa mojo mamo.
Tako da zdaj že drugi šolski dan ležim
v postelji in pijem juho. Mami sem že povedala za slabo
oceno, povedala sem tudi, zakaj sem jo dobila. Ni bila
vesela, a ker je to moja prva ocena, mi je oprostila,
rekla pa je tudi, da jutri ne grem v šolo.
6. poglavje: SOPHIE
Danes je že četrtek in je drama.
Profesorica mi je rekla, da vedno slabše igram in da bo
mojo vlogo dodelila Amily. To me je zelo prizadelo. A
odločila sem se, da ne bom več bruhala, ampak se bom s
čim potolažila.
Zdaj je že naravoslovje, torej zadnja
ura. Profesor je rekel, da vsi pišemo jutri test. Ne
vem, zakaj je to komaj danes povedal, ampak se moram
sprijazniti s tem.
Konec pouka je in spomnila sem se, da mi
je mama rekla, naj grem v trgovino kupit vse, kar
potrebujemo. V trgovini ni bilo veliko kupcev, zato sem
lahko šla mimo vseh polic, brez da bi me ruknil kak
bedak. Vse, kar potrebujemo doma, sem nakupila zelo
hitro, ko pa sem že hotela k blagajni, sem na polici
zagledala cigarete. Na njih je bil napis: Škoduje
zdravju. Vedela sem, da četudi bi jih hotela, jih ne
bi prodali mladoletnici. Ko pa sem te cigarete dolgo
gledala, se je prikazal zraven mene gospod, ki me je
vprašal: »So ti všeč cigarete?« Sploh mi ni pustil,
da odgovorim, nadaljeval je: »Ne bodo ti jih prodali.
Če jih močno želiš, me lahko pokličeš na tole
številko na kartici, a naj te opozorim, veliko dražji
so!« ter izginil iz trgovine, ampak prej mi je dal
kartico s številko. Kartico sem za vsak primer
obdržala.
Danes je že mesec december. Razložila
bom vse, kar se je novega zgodilo.
1.Amily mi je rekla, da z Jackom hodita,
ampak se ne morem prepričati, če je to res, ker se v
Jackove zadeve ne bom vmešavala.
2.Pisala sem že deset testov in samo en
je bil pozitiven, to pa samo zato, ker ves čas mislim na
Jacka in Amily. Mami še tudi nisem nič povedala in
prepričujem jo, da ne hodi na sestanke z razredničarko.
Počutim se res slabo in rabim nekaj
močnega, da me spravi v red. Aha! Že vem! Poklicala bom
tistega tipa s cigaretami. Kartico sem imela še vedno
pri sebi. Takoj je dvignil slušalko in rekel vanjo:
»Kdo ste? In kaj želite od mene?« »Pozdravljeni,
verjetno se me ne spomnite, jaz sem punca iz trgovine.
Pred enim mesecem ste mi dali vašo vizitko za cigarete.«
»O, ja! Spomnim se te! No, in želiš cigarete?« me
vpraša. »V bistvu ne. Rada bi nekaj veliko močnejšega.«
»Čakaj, čakaj! Ti namiguješ na droge?« ga je
zanimalo. Na to vprašanje nisem hotela odgovoriti.
Moški je očitno razbral iz mojega molka, da je to ja.
Zato mi je rekel: »Če želiš droge, boš morala veliko
plačati in če jih boš hotela še več, boš še več
plačala, to pa samo zato, da vem, da si odgovorna in da
ne boš nikomur povedala. Sva si na jasnem?« »Da,« mu
nestrpno odvrnem. »Prav, droge dobiš jutri! Kam ti jih
pripeljem?« je vprašal skoraj s neslišnim glasom.
»Jutri imam šolo ... Ampak lahko mi jih prinesete po
koncu pouka, ta pa se konča ob 13.20, ker je jutri
petek.« »Prav, tam bom, ti pa me že čakaj pri vratih.
OK?« me vpraša. Jaz se strinjam. Mogoče je to
absurdno, a res verjamem v to.
Naslednje jutro se nisem počutila nič
bolje kot včeraj. Nato pa mi šine v glavo, da pride
danes tisti tip v šolo, da mi da droge. Oblekla sem se
bolj na črno, imela sem črne ozke kavbojke in črno
majico, na kateri je s tiskanimi rdečimi črkami pisalo:
Hate Love. Upam, da se ne vidi preveč, da sem
bolj zagrenjena, saj nočem, da me vsi sprašujejo:
Sophie tisto, Sophie ono ... To mi gre prav na živce.
Sem že v šoli in zdaj je že peta ura.
Je naravoslovje. Smo v parih, ker delamo poskuse.
Profesorica nam je rekla, naj si sami izberemo partnerja.
Na koncu sem pristala z Bayronom. Jack in Amily pa sta
bila skupaj. Na koncu ure mi je Bayron pomežiknil. Upam,
da ne misli, da mi je všeč! Skratka, zdaj je drama, vsi
so že na svojih položajih, jaz malo zamujam,
profesorica pa reče čez cel razred: »Sophie, ne
zamujaj več, če ne boš dobila neopravičeno uro! Zdaj
pa na mesta in začnimo igrati Romea in Julijo na
pamet brez besedil!« Ojoj! Nisem se naučila! Ampak bilo
je prepozno, že smo morali igrati. Ko je profesorica
videla, da ne znam, se je razjezila: »Sophie! Zakaj ne
znaš? Sem ti zabičala, da moraš znati do danes! Veš
kaj? Če to tako neresno jemlješ, potem pa je najbolje,
da tvojo vlogo dodelimo Amily!« »Ampak gdč. Smith ...«
»Nič ampak! Tako bo, pa basta!« se razjezi. Zato sem
ostanek ure samo gledala, kako Amily igra mojo vlogo.
Tako dobro sta igrala, da ju je profesorica pohvalila!
Komaj sem čakala, da je te ure konec in da me bo čakal
tisti tip.
Končno je konec te grozne ure! Stekla
sem k vratom, tam me je že čakal on. Predal mi je
droge, bile so v plastični vrečki, takoj potem je
izginil. S plastično vrečko sem pohitela do prvega
stranišča, sploh mi ni bilo mar, ali je moški ali je
ženski, samo da se pomirim. Že sem hotela odpreti vrata
od prve kabine, ampak sem videla, da je zasedena, zato
sem skočila do druge kabine, druge kabine pa so bile
prazne in ne bom se sekirala zaradi nekega človeka. No,
v glavnem, jaz sem si že pripravila, da bom pojedla
tableto kot drogo, nato pa se spomnim, da nisem vzela
kozarca za vodo, zato grem iz kabine. Ko pa odpiram vrata
od kabine, nekdo v prvi kabini potegne vodo in izstopi iz
kabine. Zagledala sem ga. Bil je Jack! Torej sem na
moškem stranišču. Ojoj! Jack me že vpraša: »Kaj pa
ti delaš tu? Nisi šla že domov?« »Kaj pa ti? Se ne
bi mogel zdaj dobiti z Amily? Ha?« »Ne! Zakaj pa bi se
dobil z njo?« me zgroženo vpraša. »Zato, ker sta par!
Nehaj se delati neumnega! Veš kaj? Odhajam!« Že sem
hotela iti, on pa me je prijel za roko in me vprašal:
»Kdo ti je nakladal, da sva z Amily par in zakaj si na
moškem stranišču in kaj imaš v plastični vrečki?«
Samo vzdihnila sem in mu povedala, kako je Amily rekla,
da sta par in do tega, zakaj sem tu in povedala sem mu
vse o tistem tipu z drogami. Na koncu je bil zelo presenečen
in ga je zelo skrbelo zaradi drog. Ampak sem mu morala
obljubiti, da tega nikoli več ne bom naredila. Ne morem
verjeti, kako mi je to spremenilo počutje. Počutila sem
se odlično. Nobena Amily me ni več zmotila in odločila
sem se, da ji bom jutri povedala svoje. Komaj čakam
izraz na njenem obrazu, ko bo dobila svoje!
7. poglavje: SOPHIE
Od zdaj naprej sva jaz in Jack najboljša
prijatelja. V bistvu že en mesec vse delava skupaj! Tudi
drsava najraje skupaj. Po navadi sem hitrejša od njega.
Drugače pa je on bolj za kakšno psihično stvar, je pa
res, da obožuje plezanje, smučanje in plavanje. Drugih
športov nima preveč rad, a je zadovoljen. No, tudi
veliko se druživa, pa ne greva nikamor. Npr. velikokrat
se druživa pri meni ali pri njemu. Tako kot včeraj.
Bila sva pri njem in njegova mama je spekla ogromno
reči. In ker se nisem mogla zaustaviti pri žvečenju
hrane, še danes ne morem nič pojesti. Amily naju pusti
čisto pri miru, zdaj je sicer jezna na mene, zato ker se
toliko družim z njim in vedno, ko ima priložnost, si
izmisli neko grozno zgodbico o meni in ko ji že vsi
verjamejo, je tukaj Jack, ki vsem pove, da to sploh ni
res, zato imajo vsi Amily za lažnivko. Če zdaj
pomislim, mi je ta šola fenomenalna. Zdaj, ko se razumem
z Jackom in mi Amily več ne teži, je veliko bolje.
V glavnem, sedaj sem doma in jem
večerjo. Za večerjo je mama spekla palačinke. Jaz si
jih vedno namažem z nutelo. Zraven pijem jabolčni sok.
Mami me zmoti in pravi: »Sophie, tvoja bivša
prijateljica Terry bi rada govorila s teboj.« Mislim, da
se mi želi opravičiti, zato bom sprejela njen klic.
Reče mi: »Hej, Sophie! Kot prvo, oprosti. Kot drugo,
kdo je tisti srčkan tip zraven tebe na sliki na facebooku?«
»Ni pomembno, kdo je in vem, da imaš nekaj za bregom!
Saj vedno, ko se mi opravičiš, želiš nekaj od mene in
naj ti že v naprej povem, da ne bom nasedla tvojim
traparijam!« »Prav imaš, res želim nekaj. Želim ...,«
takoj jo prekinem in skočim v njeno besedo: »Terry, kar
koli že misliš, pozabi! Nič več nočem imeti s teboj!«
»Kako si drzneš tako govoriti! Prav, če je tako, pa se
me pazi! Maščevala se ti bom, še žal ti bo zato,
Sophie!!!« Nato je prekinila.
Jacku sem naslednji dan v šoli povedala
za to, rekel je, naj se ne zmenim zanjo in to mi je
pomagalo. Kar pa se mami tiče, ji ni bilo všeč, da me
je Terry klicala. Danes je bila sreda, čez dva tedna so
novoletne počitnice! Komaj čakam, da se bova z Jackom
obmetavala s kepami. In da vidim očka! Pa še Jack bi ga
moral spoznati! Ja, ta vikend bova šla z Jackom k mojemu
očetu, da ga spozna. To bo odlično!
Danes je sobota in z Jackom čakava na
avtobusni postaji, da naju odpelje do očeta. On se že
veseli, da bo videl naše prejšnje stanovanje! Očku še
nisem povedala, da prideva, ker upam, da bo to zanj
presenečenje. Že vem, kaj vse bom pokazala Jacku!
Pokazala mu bom svojo sobo in vse druge sobe, pa moram mu
pokazati mojo prejšnjo srednjo šolo.
Avtobus me je zmotil, ko je pridirkal na
avtobusno postajo. Z Jackom sva vstopila. Danes me
preseneča, ker je bilo skoraj vse prazno. Zadnjič ko
sem se peljala do očka, ni bilo tako prazno. Saj je
vseeno. Komaj čakam, da me oče vidi in sploh še zdaj,
ko sem se končno sprijaznila z njegovo punco. Zelo pa
sem bila vesela zaradi tega, ker je Jacka to vse
zanimalo. Takega občutka od prijatelja še nisem dobila.
No, zdaj sem pri vhodnih vratih, pri moji
stari hiši. Jack si jo je neprestano ogledoval in jo
hvalil. Oče je ravnokar odprl vrata in ko je zagledal
Jacka, se je namrščil.
8. poglavje: JACK
V njeni hiši je bilo zelo lepo in tudi
zgledalo je zelo razkošno. Bilo pa je tudi zelo prijazno
od nje, da mi to vse razkaže, še nobeni punci nisem
tako zaupal! Sophie mi je všeč. A še vedno ne vem,
kako jo naj povabim na ples, ki bo naslednji teden. To
zdaj v bistvu sploh ni tako pomembno. Komaj zdaj sem
opazil, da me njen oče grdo gleda. Samo nerodno sem
pogoltnil slino. Sophie je rekla svojemu očetu: »Hej oči!
To je moj najboljši prijatelj iz moje nove srednje
šole,« in pokaže name. Oče odvrne: »Zdravo Sophie!
Me veseli, da si prišla z novim prijateljem.« To besedo
prijatelj je zelo grdo poudaril. Ni mi bil všeč, ampak
naju je potem spustil noter. Sophie je predlagala: »Jaz
grem po potico, pa bomo malo poklepetali. Prav?« Obadva
pokimava. Ona se odpravi. Njen oče me zvleče v neko
shrambo in mi nestrpno ter jezno zabiča: »Ti mali klatež!
Kako si drzneš sliniti se okrog Sophie! Zelo slaba
družba si zanjo in kot oče ti prepovedujem stike z njo
ali pa se bo preselila nekam, kjer je nikoli več ne boš
mogel videti!« »Prav, prav, ampak zakaj ...« me je že
prekinil, ko je rekel: »Tiho bodi, če želiš, da je
Sophie daleč stran od tebe! Jasno?« Prikimal sem.
Ko sva prišla iz kleti, naju je že
čakala potica na mizi. Njen oče me je pogledal, češ
naj že grem. Sophie sem takoj rekel: »Moram iti,
adijo!« »Ampak, če še ...« Takrat sem zaloputnil z
vrati. Sploh si ne morem predstavljati, kako je Sophie
žalostna. Ne morem verjeti, da se z njo ne bom mogel
več videti! To je grozno in tudi pomeni, da je ne smem
peljati na ples! Ojoj!
SOPHIE
»Oči, jaz grem domov k mami. Prav?« mu
rečem. On se strinja in me pelje k mami. Ona vidi, da
sem žalostna, zato me neguje. Spat grem, ker sem grozno
utrujena.
Zdaj sem v šoli. Je četrtek in iščem
Jacka. Nikjer ga ni! O, tam je. Hitro moram do njega. In
ko sem prišla, je rekel: »Sophie, ni mi žal za
včeraj, ker sem opravil s tabo in- in no-čem t-e ve-č
vi-videti. Pro-prosim, da-da me ne kli- kličeš več!«
Nato je odšel.
Sedaj sem doma in bruham kot nora, saj me
je to, kar je rekel, zelo prizadelo, mami sem tudi morala
kar nekaj razložiti, zato sem se vdala in ji povedala,
kaj mi je rekel Jack.
Že cel teden ne morem iz postelje, čez
dva dni so že novoletne počitnice. To bodo najhujše
počitnice na svetu! Sovražim jih! Ampak danes sem se
odločila, da ne bom več jokala za Jackom in da se bom
postavila na noge. Sicer še ne grem v šolo, ampak bom
poklicala tistega tipa s cigaretami, da mi prinese pivo
in konjak in take alkoholne pijače, da malo pozabim na
to, kar je bilo.
Ko sem tistega tipa poklicala, je rekel:
»Pozdravljena punca iz trgovine, shranil sem si tvojo
telefonsko, no, kakšne so bile droge? Jih želiš še
več?« »Ne, ne, sploh ne gre za to, in drog sploh nisem
poskusila, pa brez skrbi glede tega. Kličem zato, ker bi
rada alkohol. Ga imate?« »Seveda ga imam! Kaj če bi
tako naredila: ti mi plačaš dvajset evrov, za prvič
seveda, in jaz ti v desetih minutah prinesem deset litrov
alkohola. Prav?« me vpraša. »Prav, pridite na moj
naslov. Sigurno veste, kje je Cesta na avenijo pet? Ja
no, tam greste levo in potem desno in še enkrat levo in
ste tu! Zunaj vas bom čakala.« »Zmenjeno!« mi
zagotovi in prekine. Imam pa res srečo, saj bo mama
danes prišla bolj ponoči.
Sedaj zunaj čakam nanj, o, je že
prispel! Ustavi se pred mano in mi da alkohol, jaz pa
njemu denar, takoj z motorjem odide. Jaz potem stečem po
stopnicah v stanovanje in skočim na posteljo. Hitro
popijem malo šnopsa, potem še malo piva in to delam ves
večer, dokler se močno ne udarim v glavo. Od takrat
naprej se ne spomnim ničesar.
9. poglavje: SOPHIE
Zbudila sem se v bolnici, zraven mene je
bil policaj, zdravnik in moja mama. Zdravnik je, takoj ko
je videl, da sem budna, vprašal: »Sophie, veš, kdo si
in kje si?« »Ja, vem, kdo sem in vem, da sem v bolnici,
ampak kaj počnem tukaj?« jih vprašam. »Tukaj si, ker
si po naših izsledkih pila ogromne količine alkohola in
si se potem tudi močno udarila v glavo. Zaradi tega je
tu policij!« mi odgovori zdravnik. Policaj nadaljuje:
»Pozdravljena, nas pa zanima samo, če vas je kdo
prisilil v pitje oziroma kdo vam je dal toliko alkohola?«
»Nobeden me ni prisilil v to in ne spomnim se, kje sem
ga dobila,« sem se zlagala. Policaj reče mami: »Prav,
gospa Cheer, dobili boste kazen zaradi pitja mladoletne
osebe, ki jo zastopate vi.« »Da, kar pokličite me na
mojo telefonsko številko,« reče mama. Potem vsi gredo
ven, vključno z mamo.
TERRY
Zdaj sem v bolnici pri Sophie in verjetno
jo bo hotel tisti srčkan tip obiskati. Zato sem naredila
to: ko bo prišel, mu bom sporočila, da je Sophie rekla,
da ima novega fanta in da on ne sme noter. Popoln načrt!
Ojoj! Prihaja srčkan tip po imenu Jack,
saj je Sophie na facebooku objavila, da mu je ime
Jack. Ko je že mislil iti k Sophie, sem ga zaustavila in
mu rekla: »Oprosti, ampak Sophie mi je rekla, da ne smeš
noter samo ti, ker si zelo ogaben in da naj ti povem, da
ima fanta, tako da izgini od nje.« »Kdo pa si ti?«
»Jaz sem njena najboljša prijateljica iz prejšnje
srednje šole!« mu rečem. »Nikoli ni govorila o tebi,
ampak verjetno je res, kaj praviš, saj me verjetno
sovraži.« »Nič hudega! Lahko pa greva midva kdaj ven?«
ga vprašam. »Ne bi ti morala ostati tukaj?« »Ne, ne,
samo dokler ti ne prideš, je rekla,« mu zagotovim. On
prikima in greva. Ha, ha, ha, ha! Moj je!
SOPHIE
Ko sem prišla iz bolnice, sem ugotovila,
da sem ostala brez najboljšega prijatelja, ki pa zdaj
hodi z mojo bivšo najboljšo prijateljico. Za moj
rojstni dan so me izključili iz šole zaradi Amilyine
spletke. Na koncu sem se morala vpisati v šolo, ki mi
sploh ni bila všeč. Sem pa dobila fanta, ki je bil zelo
prijeten. Poročila sva se pred enim letom, ampak nikoli
ga nisem imela tako rada kot Jacka. Zdaj sem notarka in
moje življenje, še zdaleč ni urejeno, upam, da bom s
svojim možem lahko shajala. Mama je tudi že slabotna,
očeta pa je pustila tista njegova ljubica, ravno potem,
ko ji je dal veliko gotovine. Jaz živim v majhni hiši
ob gozdu in imam daleč do službe ter če sem iskrena,
bi raje šla po drugi poti življenja, a kaj moremo.
Skratka, kot nasvet: borite se za to, kar imate radi, če
ne, to izgubite.
Sedaj pa moram iti, ker moram narediti
tabelo za svojega moža. »Že delam!« zakričim možu.
