Glasovalna številka: PR177

Tamara Ciglarič

MIJA NA SKRIVNOSTNI SLEDI

OŠ Mladika

 

Mija, ki obiskuje 5. b razred, je za svoja leta prava mala pustolovska. Rada ima akcijo ali kakršnokoli napeto dogajanje, a kljub temu se rada igra z njenimi punčkami, ki jih pridno hrani v roza škatli. Šola se ji zdi zanimiva samo takrat, ko govorijo o dinozavrih in berejo pravljice, tiste bolj napete. Ko pa pozvoni šolski zvonec in se pravljica zaključi, pa Mija postane nejevoljna, saj se ji zdi, da se nič ne dogaja.

Nekega ponedeljka se ji je zazdelo, da se na šoli dogaja nekaj nenavadnega. S prijateljico Katko sta hodili po dolgem hodniku, ki je vodil do vrat, za katerimi se je nahajala učilnica za učence, ki imajo prosto učno uro. Tam lahko učenci dokončajo naloge, ki jih niso uspeli dokončati pri pouku. Ko sta hodili po hodniku, sta videli učiteljico Sanjo, kako je naenkrat izginila, čeprav ni odprla nobenih vrat. Pomislila je, da ni prav videla.

Ko je Mija prišla domov, ji nenadno izginotje učiteljice Sanje ni dalo miru. Spraševala se je, kako je lahko izginila iz hodnika, kjer so samo ena vrata v katera sploh ni vstopila. Razbijala si je glavo z vprašanji, kam je izginila in kako se je lahko to zgodilo, če se je to v resnici zgodilo. Odločila se je, da bo jutri v šoli poizkusila izvedeti več. V roke je vzela knjigo Dogodivščine Alfreda in Agathe in brala.

Drugi dan v šoli se je med glavnim odmorom odpravila do hodnika, in sicer do mesta, kjer je učiteljica Sanja prejšnji dan izginila. Med hojo po hodniku se ji ni nič zdelo nenavadno ali sumljivo. Ko je prišla do konca hodnika in pogledala vrata, je bila besna. Na tleh pred vrati je našla list s seznamom domačega branja. Učenci, ki so izgubljali stvari, so se ji zdeli zelo malomarni. Želela je pobrati list, ko se je v steni na njeni desni nekaj zasvetlikalo. Odšla je proti steni. Natančno si je ogledala steno, nato še tipala in iskala kakšne sledi. Zdaj se je počutila kot pravi detektiv. Vendar na steni ni bilo nič, niti majhne praske ne.

»Mogoče pa preveč berem detektivke,« si je mislila sama pri sebi. Zaslišala je klepet dveh učiteljev, zato se je hitro skrila v učilnico in pustila priprta vrata, da bi lahko videla, kaj se dogaja. Pokukala je izza vrat in videla učitelja, ki je imel okoli vratu srebrno verižico na njej pa neke vrste pisalo prav tako narejeno iz srebra. To pisalo je vtaknil v majhno luknjico na steni in že so se prikazale stopnice, ki so vodile navzdol. Mija najprej ni mogla verjeti svojim očem, potem pa se je odločila, da to ostane to njena skrivnost. Ker je že minilo pet minut pouka, se je Mija raje odpravila v razred.

Naslednji dan je bila bolj pozorna na verižice, ki so jih okrog vratu nosili učitelji na šoli. Ponovno se je postavila v vlogo detektivke in se lotila problema. Za začetek si je postavila naslednja vprašanja: »Ali ima vsak učitelj takšno verižico?«

»Kaj pa čistilke?«

Njena prva naloga je bila poiskati vse ljudi na šoli s takšno verižico. Kmalu je ugotovila, da ima vsak učitelj verižico, le čistilke ne. Torej prvi korak je storjen, drugi pride na vrsto naslednji dan.

Mija je dobro premislila, kako priti do verižice. Priložnost je prišla samo od sebe. Med odmorom je učiteljici Vesni vzela iz peresnice srebrno verižico in pohitela z njo do hodnika. Na srečo tam ni bilo nobenega učitelja, ki bi jo poslal nazaj v razred. Stala je pred steno in iskala majhno luknjico, ki odpira vrata do velike skrivnosti. Ko je tako stala pri steni, jo je neka magnetna sila vlekla bliže in bliže. In jo pripeljala do luknjice. Ko je verižico rahlo pomaknila proti luknji, so se ji odprla vrata in pred seboj je videla stopnice, ki so vodile navzdol. Pohitela je po stopnicah in prišla do še enih vrat. Vrata so bila velika, lesena in tudi zelo prašna. Odprla jih je in poglej. Za vrati se je skrivala učilnica. Po izgledu je bila učilnica že zelo stara. Bilo je deset miz in za vsako mizo dva stola. Tabla je bila majhna in temne barve. Na mizah so bile majhne tablice in še manjše krede in goba. Klopi so bile tako stare in prašne, imele so že luknje od lesnih črvičkov, ki so se naselili vanje. Na nizkem odru pa je stala ena miza s predali in z bolj udobnim stolom. Mija je predvidevala, da je to bila nekoč učiteljeva miza. Učilnica sploh ni bila nič podobna današnjim. Ozirala in čudila se je stvarem v prostoru. Želela je zvedeti kaj več o tej stari učilnici. To pa v tem trenutku ni bilo mogoče, saj je čas prehitro bežal in morala se je vrniti k pouku. Ni želela, da učiteljica Vesna izve, da nima verižice. Pa tudi v težave ni želela zaiti. Zdaj ji je bilo vse malo bolj jasno.

Ko je prišla iz šole, je naredila nalogo in hitro odšla k babici, da jo povpraša o šolanju nekoč.

Babica se je Mije zelo razveselila.

»Babi, a te lahko nekaj vprašam?« previdno vpraša Mija.

»Seveda ljubica, kar povej,« odvrne babica.

»No, ko si ti hodila v šolo, kako je to izgledalo?« je zanimalo Mijo.

»Veš, ni bilo tako kot zdaj. Imeli smo samo majhne tablice namesto zvezkov in kredo namesto pisal, gobico pa namesto radirk. Nismo imeli malice tako kot vi, mi smo si malico prinesli od doma. Bolj revni učenci so si v šolo prinašali samo jabolko in kruh, tisti ta bogatejši pa so imeli tudi klobaso ali kos potice,« je povedala babica.

»Pa še nekaj Mija, v šoli smo učitelje spoštovali in bili smo veseli, da smo si lahko pridobili znanje. Še danes je mnogo otrok, ki nimajo možnosti hoditi v šolo,« je modro povedala babica.

V šoli se Mija nikakor ni morala skoncentrirati in poslušati brez da bi mislila na včerajšnji dogodek – obisk stare učilnice. Opazila pa je tudi, kako se učitelji skrivnostno pogovarjajo in gledajo njo.

Ker med vikendom čistilke čistijo šolo do dvanajstih, se je Mija nečesa domislila. Bilo je lepo sobotno jutro in Mija in njena babi sta se odpravili do šole. Neopazno sta odšli mimo čistilk. Včeraj je Mija iz aluminijaste folije naredila predmet podoben verižici in ga vtaknila v luknjo. Kot po navadi je šla najprej po stopnicah navzdol in prišla do velikih lesenih prašnih vrat, jih odprla in za njimi, za njimi so se skrivali njeni starši, prijatelji, učitelji. Mija je obstala kot vkopana in nič ji ni bilo več jasno. Vsi v en glas so se zapeli: »Vse najboljše Mija!« Potem se ji je komaj zasvetilo, kaj se dogaja. Babica je pristopila k njej in ji povedala: «O Mija, vemo kako zelo imaš rada pustolovščine, zato smo ti to vse pripravili. Ker si bila tako zelo zavzeta z iskanjem in raziskovanjem, si pozabila, da je danes tvoj rojstni dan!«

»Hvala za takšno presenečenje,« vsa vesela odvrne Mija. Čeprav je Mijina skrivnost prišla na dan in sploh ni bila skrivnost, je bila Mija vesela za podarjen detektivsko in skrivnostno obarvan teden in rojstni dan.