Glasovalna številka: PR178

Oriana Bračko

SKRIVNOSTNA BARKA

OŠ Mladika

 

Legenda pravi, da vsakdo, ki vidi skrivnostno barko, se mu nasmehne sreča. Anja, Teodora in Tania so bile prijateljice že vse od otroštva. Zadnje čase je bila tema njihovega pogovora starodavna legenda o skrivnostni barki.

Tokrat so se Anja, Teodora in Tania odločile, da je napočil čas za iskanje te barke. Za začetek so se dogovorile, da bo Anja pobrskala po knjigah v knjižnici in skušala pridobiti čim več informacij o barki oziroma o legendi. Teodora bo povprašala dedka in babico, ki rada pripovedujeta zgodbice in legende. Tania pa bo pobrskala po spletu. Zmenile so se, da bodo pridobljene podatke predstavile v Teodorini drevesni hišici ob koncu tedna.

Teden se je hitro bližal h koncu in napočila je sobota. Dekleta so se v soboto ponovno srečala, tokrat v drevesni hišici. Vsaka od njih je povedla, kakšno informacijo ji je uspelo izbrskati. Jasno je bilo, da obstaja dežela, kjer je ta legenda še kako živa. Ker pa se je bližal čas počitnic, so se odločile, da bodo odšle na pot proti morju in skušale poiskati barko. Doma bodo rekle, da grejo na taborjenje. Mogoče jih pa najde sreča kar sama.

Začele so se šolske počitnice in dekleta so skovala načrt. Odšle so k staršem in jim povedale, da se skupaj odpravljajo na taborjenje. Na skrivaj so kupile vozovnice za ladjo, ki jih bo pripeljala do skrivnostnega otoka.

V nahrbtnik so dale hrano, vodo, en velik šotor, tri dežne plašče in tri debele puloverje. Čeprav je bilo poletje, so bile noči zelo mrzle. Nato so pripravile še pripomočke za osebno higieno in prihranke iz pujska.

Končno je napočila težko pričakovana sobota in dekleta so se odpravila do pristanišča. Vkrcale so se na potniško ladjo in po večurnem čakanju so odpluli na odprto morje. Plovba je trajala cel dan in celo noč. Naslednji dan ob 12. uri pa so le prispele na cilj.

Sodeč po zemljevidu, ki ga je našla Anja v knjižnici, so se nahajale na pravem mestu. Bile so v majhnem otočku, kjer je bilo veliko peska in morja. Legenda pravi, da je vsakdo pogubljen, če najde skrivnostno jamo, v kateri se nahaja skrivnostna barka.

Vendar ni bilo tako. Ko so punce prišle do otoka Hobotnice Mala, tako se je namreč imenoval otok, so mislile, da sanjajo. Videle so velike zelene palme, ki so segale do neba. Ampak kar jih je najbolj osupnilo, so bili slapovi, oblaki iz katerih je tekla mavrica in pa sladkorna pena, ki je ležala ob potki. Vendar nekaj ni bilo prav. Začele so stopati po poti in srečale starega palčka. Ta jim je povedal, da na tem otoku prebiva neke vrste čarovnik. Do sedaj še nihče ni odkril njegove jame v kateri živi. Vsako leto, ko je sonce na najvišji točki otoka, spremeni prebivalce tega otoka v palčke. Če ga pa uspeš najti, bo izničil urok, vendar bo v zameno nekaj zahteval.

Punce so se odločile, da bodo poiskale čarovnika in rešile nedolžne ljudi. Ampak se niso zavedale, da so govorile s čarovnikom. Da jim bi bilo lepše, so si začele prepevati pesmi. Ker niso vedele, kam se naj napotijo, so povprašale palčka. Ta jim je prijazno povedal, da naj poiščejo najlepšo in najbolj strmo pot na otoku. Pot je bila tako strma in strašljiva, da jih je zvilo v želodcu. Kadar so slišale kakšen krik, so se skrile druga za drugo. Bilo je hladno in temačno. Večkrat so se skrile v kakšno grmovje in prisluškovale nenavadnim zvokom.

Prišle so do globoke jame. Sklepale so, da je to jama čarovnikova. Imele so občutek, da so zelo blizu smrti. Previdno so vstopile v jamo. Čarovnik se je ravno pripravljal na svojo pojedino. Ko so pobližje pogledale obraz čarovnika, so zagledale v njem Taniinega dedka, za katerega so vsi mislili, da je mrtev. Dedek je namreč pred enim letom šel na potovanje in se ni več vrnil. Spominjale so se njegovih besed, ki jih je izrekel pred odhodom: »Grem pogledat, kaj delajo moji palčki. Ve ste pa brihtne glavce, zato vam uganka ne bo delala težav. Zbogom dekleta!«

Tania in dekleti so ostale brez besed. Potem pa so spoznale, da si je v resnici Taniin dedek izmislil legendo o skrivnostni barki in o palčkih. Dedka so dekleta prepričala, da odpro potovalno agencijo in mu obljubile, da bodo pridno delale.

Tako so lahko vsi ljudje odpluli brezplačno na otok, kjer so si ogledovali različne slapove in uživali na peščenih plažah. Izdelale pa so tudi jamo, v kateri se je nahajala barka s kristali. Tako si je vsak obiskovalec, ki je našel barko, lahko odnesel en kristal s seboj domov. Včasih je sreča tudi majhen kristal.