Glasovalna številka: PR180

Sara Pišek

MOJ SKRIVNI DEDEK

OŠ Kidričevo

 

Nekega jutra, ko sem se zbudila, je bila še trdna tema. Morala sem iti v šolo, pa tudi, če nisem hotela, nisem jaz odločala, ampak mama. Nato sem se spomnila, da sem pozabila narediti domačo nalogo. Hitro sem se oblekla, stekla po stopnicah v kuhinjo, vzela torbo in jo odprla. Bila sem prestrašena od groze, ki sem jo zagledala v torbi. Vsi zvezki so bili razcefrani, raztrgani in pogrizeni. Takoj sem vedela, kdo je bil. Bila je moja psička Lili. Zelo sem bila jezna in prestrašena, saj nisem vedela, kaj bo rekla učiteljica v šoli. Sem pa bila tudi jaz kriva, če ne bi pustila torbe v kuhinji, in še odprte, se to ne bi zgodilo. Ura je odbila osem. Hitro sem vzela torbo, si obula nove čevlje in stekla na avtobusno postajo. Tam me je že vsa prestrašena čakala moja najboljša prijateljica, Sabrina. Ko me je zagledala, se je nasmejala in pritekla do mene, prijateljsko me je objela. Kmalu za tem je pripeljal avtobus. Vstopili sva v avtobus in sedli na zadnji sedež. Vso pot do šole mi je Sabrina neprestano govorila o svoji nesreči. Nisem je poslušala. Obrnila sem se k oknu in razmišljala, kaj bom rekla učiteljici o zgodbi z zvezki. Seveda Lili ne bi izdala, saj je moja psička in jo imam najraje. Nato pa me je prešinila zamisel. Rekla bom, da sem pustila torbo v kuhinji in jo je našel mlajši bratec, nato se je spravil nad zvezke s škarjami. Ja, to bo pojasnilo vse. Nenadoma me je nekdo prijel za ramo. Bila je Sabrina. Avtobus je že bil pred šolo, če me ne bi Sabrina dregnila, bi ostala na avtobusu. Imela sem veliko srečo. Komaj sva prišli z avtobusa, sva že zagledali Patrika. Bil je najin sošolec, ampak zelo nesramen sošolec. Bil je zelo poreden! Stopil je do naju. Nesramno se je zahihital. Hoteli sva oditi okrog njega, ampak nama je prestregel pot. »Umakni se!« je zakričala Sabrina. Patrik se je zahihital. »A me nisi slišal?« »Sem, sem, saj nisem gluh!« se ji je zoperstavil Patrik. Nenadoma je stegnil roko in udaril Sabrino po licu. »Aaaau!« je zakričala. Stopila sem pred Patrika in rekla: »Da si ne bi drznil tega ponoviti, kar boj se, saj bo vse izvedela učiteljica!« »Bomo še videli!« je rekel Patrik, se obrnil in odšel k šoli. »Sabrina, a si v redu?« Sabrina me je vsa prestrašena pogledala in rekla: »Ja, v redu sem.«

Nato sva odšli k šoli. Ko sva prišli v šolo, naju je tam čakala učiteljica. »Kaj se je dogajalo zunaj?« je vprašala. Nisva vedeli, kaj naj rečeva. Nato sva se opogumili in povedali resnico. Učiteljica je takoj odšla iskat Patrika, da bi mu dala kazen. Kmalu ga je našla in z njim odšla k ravnateljici, s Sabrino pa sva odšli v razred. Po pouku sva srečali Patrika, zelo naju je presenetil, saj se je opravičil! Nikdar se še nikomur ni opravičil. Nato je odšel ven in zunaj ga je čakal nekdo s črnim cliom. Prvič sva videli ta avto pred šolo. Obrnili sva se in odšli na avtobusno postajo. Pred avtobusno postajo so se ostali učenci razen naju obmetavali z listjem. Izgledalo je zabavno, zato sva se tudi midve s Sabrino pridružili. Pripeljal je avtobus, danes je bil zelo zgoden, saj ponavadi vedno pripelje pet minut pozneje. Ampak saj je vseeno. S Sabrino sva odšli na avtobus. Ko sva prišli na postajo, sva se poslovili z najinim pozdravom oz. s slovesom in odšli vsaka svojo pot.

Ko sem prišla domov, sem srečala mamo v kuhinji, jokala je, kar me je zelo presenetilo, saj je še nikdar nisem videla jokati. Odšla sem do nje in jo vprašala: »Mama, ali je vse v redu?« Ničesar ni rekla. Povlekla sem stol in sedla zraven nje. »Kaj je narobe?« »Oh, tvoja psička Lili … medtem ko si bila danes v šoli, jo je zbil avto, takoj ko sem opazila, sem jo vzela in jo odpeljala k veterinarju, zdaj čakam na klic veterinarja, kako je z njo,« je rekla mama v joku. Zatem sem še jaz začela jokati in stokati. »Zakaj, zakaj, samo Lili ne!« sem zaklicala v joku.

Nato je zazvonil telefon, odhitela sem in dvignila telefon. Bil je veterinar. Kako sem si oddahnila, da je z Lili vse v redu! Samo nekaj dni še in jo bodo izpustili iz bolnice za male živali. Tako sem bila vesela, da sem odšla v sobo in zakričala od veselja, tako srečna še nisem bila nikoli! Bilo je že pozno zvečer, zato sem se odpravila spat. Ko sem se zjutraj zbudila, sem začutila močne bolečine v trebuhu. Vzela sem tableto proti bolečini v trebuhu in čez pol ure je že bilo bolje. Tisti dan je bila sobota, zato sem odšla še malo spat. Zbudila sem se ob 9:00, zunaj je že sijalo sonce. Oblekla sem se in odšla pojest v kuhinjo zajtrk. Ko sem se najedla, sem odšla pomagat mami skuhat kosilo. Skuhali sva juho in čufte. Bili so zelo dobri. Zelo sem se veselila jutrišnjega dne, saj pride nazaj domov Lili! Vzela sem telefon in poklicala Sabrino. Vse sem ji povedala oz. razložila, bila je vsa presenečena glede včerajšnjega dne. Zelo čudno pa se nama je zdelo, kako je Lili prišla na cesto, saj je vsepovsod ograja. »Seveda, Patrik ima prste vmes, hoče se maščevati, ker sva ga zatožili učiteljici!« je ponosno rekla Sabrina, češ da je prišla do prave ugotovitve. Ampak mogoče pa ima Sabrina prav. »Mogoče je res bil kriv Patrik, ampak to bomo ugotovili v ponedeljek v šoli!« sem rekla, se poslovila in prekinila. Kmalu za tem sva z mamo odšli v trgovino kupit nove zvezke, saj so bili prejšnji vsi raztrgani. Ti novi so bili še lepši kot prejšnji! Ko sem prišla domov, sem poklicala Sabrino, če gre z mano na sladoled. Seveda je rekla, da gre zraven, imava si še veliko povedati. Ob štirih sva se dobili pri sladoledarni. Veliko sva si povedali. Ko sva pojedli sladoled, sva se poslovili in odšli domov. Bilo je pozno zvečer, ura je že bila 23:00, zato sem odšla spat.

Zjutraj, ko sem se zbudila, sem se takoj oblekla in odšla v kuhinjo pojest zajtrk. Danes je bil dan, ko pride Lili domov. Kupila sem ji igračko za dobrodošlico. Prišla je mama, sedli sva v avto in se odpeljali v bolnico za male živali. Ko sva vstopili v bolnico, naju je tam že čakala Lili z veterinarjem. Spustil jo je in stekla je k meni. Zelo močno sem jo objela od veselja, zato je malce zacvilila. Zelo sem se prestrašila, saj sem mislila, da sem ji kaj naredila. »Joj, ali sem ji kaj naredila?« sem vprašala veterinarja. »Ne, samo en teden se še ne sme veliko gibati, ker si lahko kaj naredi, samo vseeno je ne stiskaj tako močno!« mi je zabrusil. Vzeli sva Lili in jo odnesli v avto, nato se je začela vožnja proti domu. Ko smo prišle domov, sem Lili dala novo igračko. Zelo je je bila vesela. Ko je bil večer in sem se odpravljala spat, je Lili skočila na mojo posteljo. »Okej, Lili, danes lahko spiš zraven mene na postelji!« sem odvrnila. Lili me je pogledala in se ulegla. Tudi jaz sem odšla spat.

Naslednje jutro sem se morala zgodaj vstati, saj je bila šola. Res nisem hotela iti v šolo oz. se mi ni dalo. Zato sem hitro odšla v kuhinjo in si skuhala čaj ter si ga odnesla v sobo. Ko je prišla mama, me je vprašala: »A je vse v redu s tabo?« »Ne, mislim, da imam vročino,« sem se ji zlagala, samo da ne bi rabila iti v šolo. Odšla je po termometer. Dala mi ga je, da si izmerim vročino, in je odšla po mrzlo vodo, da bi mi poskusila zbiti vročino. Ko je ni bilo več, sem termometer namočila v vroč čaj. Temperatura je bila takoj 40 stopinj Celzija. Ko je mama prišla nazaj, sem ji pokazala temperaturo. Bila je vsa presenečena, dala mi je obkladek, vzela je telefon in poklicala zdravnico. »Mami, saj ni treba poklicati zdravnice, samo vročina je!« sem ji zaklicala. »Moraš iti k zdravniku, da ti bo dal zdravilo,« mi je pojasnila. Bila sem vsa prestrašena, nisem vedela, kaj naj naredim. Nisem hotela iti, zato me je mama na silo zvlekla v avto. Ko sva prispeli, sva izstopili iz avtomobila in odšli v ambulanto. Ko me je v ambulanti zdravnica pregledala, je ugotovila, da z mano ni nič narobe oz. da nimam vročine. »Ampak, kako nima vročine, doma je termometer kazal 40 stopinj Celzija in še rekla je, da se slabo počuti?« se je čudila mama. »Kot zgleda, je lagala,« je odgovorila zdravnica. Mama me je zgroženo in jezno pogledala. Prijela me je za roko in odvlekla ven v avto. Vso pot do doma je bila tiho, tudi jaz sem bila tiho, ničesar nisem upala reči.

Prišli sva domov. Ko sva vstopili v hišo, je mama takoj sedla za mizo. »Prisedi,« je rekla. Sedla sem na stol zraven nje. »Ali je res, da si se mi zlagala?« me je vprašala. »Oprosti, res nisem želela, ampak nisem hotela iti v šolo, prosim, ne bodi jezna,« sem ji odgovorila. »Nisem jezna! Besna sem!« se je zadrla. »Pozabi, imaš teden dni pripora in brez ampak in opravičevanja, to je šlo čez mejo, zdaj pa pojdi v sobo in razmisli, kaj si naredila!« je jezna zagodrnjala.

Odšla sem v sobo in sedla na stol. Bila sem jezna na sebe in na mamo. Vzela sem telefon in poklicala Sabrino. Ko se je oglasila, me je takoj vprašala, kaj je z mano, zakaj me ni bilo v šolo. Vse sem ji razložila, kaj se je zgodilo in da imam pripor. Ko sva prekinili, sem razmislila. K meni je prihitela Lili in mi skočila na noge. Spet sem jo malo preveč stisnila zaradi jeze, zato je malo zacvilila. Skočila mi je z nog in me začela vleči za hlačnico. Kmalu sem ugotovila, da mi hoče nekaj pokazati, vstala sem in odšla za njo. Prišli sva do stene, tam ni bilo ničesar. Lili je skočila na steno in praskala. »Lili, nehaj! Mama bo jezna, če bo videla praske na steni." Nato sem zagledala luč. Prvič sem jo videla na tej steni, prijela sem jo in potegnila za ročaj. Luč ni začela svetiti, temveč se je začela odpirati kakor vrata stene. Vsa prestrašena sem gledala v tunel v steni. Lili je stekla vanj, jaz pa sem ji sledila. Vzela sem vžigalico in jo prižgala. V tunelu na praznih stenah sem zagledala sliko. Na njej je bil naslikan moški z mojo mamo. Najprej sem mislila, da je moj oče, ki je umrl pred tremi leti v letalski nesreči, ampak nato sem prepoznala obraz. Bil je moj dedek. Z njim se že leta mama ne pogovarja in nima z njim stikov. Začudila sem se, nenadoma sem zaslišala korake, hitro sem se skrila za najbližjo omarico ter čakala, kaj se bo zgodilo. Zaslišala sem glas, bila je mama, ampak ne samo ona, z nekom se je pogovarjala, kar me je presenetilo, saj sem slišala samo ene korake. Nenadoma je mimo mene prihitela miška, od strahu sem trčila v omarico in se je premaknila. »Auuu!« sem šepnila.

Ko sem pogledala navzgor, je nad mano stala mama. »Kaj počneš tukaj!?« mi je zabrusila. »Kaj je to tukaj, od kdaj imamo v hiši skrivni tunel? S kom si se pogovarjala? Zakaj so tukaj slike tebe in dedka? To so vprašanja!« sem ji zabrusila nazaj. Mama me je jezno pogledala in me trdno prijela za roko. Potegnila me je izza omarice in me izvlekla iz tunela. »Spusti me!« sem zakričala. »Kaj si delala tam, kako si sploh prišla tja?« me je jezno vprašala. Obrnila sem se in stekla v sobo. »Ja, kar pojdi se mulit v sobo in zdaj imaš še dva tedna pripora«. Ko sem prišla v sobo, sem sedla na posteljo ter začela jokati. »To ni pravično!« sem kričala. Nato sem se nekaj odločila. Hotela sem spoznati dedka in pobegniti. Odločila sem se, da bom pobegnila k svojemu edinemu dedku. Samo, imela sem en velik problem! Kje je dedek doma?

Nato sem se spomnila, da je spodaj pod sliko pisalo »New York«. »Seveda je tam doma, ampak kako bom prišla v New York?« sem se spraševala. Odhitela sem do svoje police. Pod njo je bil majhen rjav predal, kjer sem hranila hranilnik. Vzela sem ga iz predalčka in pogledala vanj. Moj nasmeh je bil vedno večji, saj sem imela dovolj denarja za vstopnico na letalo. Nato pa sem se spomnila: »Kdo je bil tisti gospod z mamo? Kaj, če je bil dedek in ni v New Yorku?« sem se spraševala. Čez trenutek sem se odločila, da bom odšla še enkrat v tunel in raziskala, kdo je ta gospod. Odšla sem iz sobe do prazne stene. Potegnila sem ročaj na luči in stena se je začela odpirati. V tunelu je spet bila čista tema. Vzela sem vžigalico in jo prižgala. Spet sem prišla do slike, kjer sta bila naslikana dedek in mama. In ja, res je pod sliko pisalo »New York«. Odšla sem naprej po potki. Tako daleč po tunelu še nisem prišla, saj me je prej zalotila mama. Nenadoma sem slišala glasove. Nekdo si je pel pesem, ki je bila enaka kot tista, ki mi jo je pela mama, ko sem bila še majhna. Nenadoma sem prišla do vogala. Čisto malo sem pogledala. Videla sem starčka na stolu pri kaminu. Kadil je pipo in bral časopis. Stopila sem korak naprej. In se je zgodilo. Stopila sem na majhno vejico, ki je počila. »Kdo je tukaj!?« je zakričal starček. »Takoj se prikaži, kjerkoli že si!« se je spet oglasil. Stopila sem korak naprej, da me je lahko videl. »Kdo pa si ti?« me je vprašal. »Jaz sem Nina, tukaj živim v tej hiši. Kdo pa si ti?« sem ga previdno vprašala. »Ooo, tako torej, ti si moja vnukinja Nina. Tvoja mama je ves čas govorila o tebi,« je skrivnostno spregovoril. »Res?« sem ga vprašala. »Ja, seveda. Govorila je same lepe stvari o tebi. Ooo, in jaz sem tvoj skrivni dedek. Ali me je mama kdaj omenila?« je vprašal in se nasmehnil. Res je bil vesel, zato mu nisem hotela veselja pokvariti s tem, da ga nikdar ni omenila, zato sem se morala malo zlagati. »Ja, seveda je govorila o tebi, in to zelo veliko. Samo da ni rekla, da živiš tukaj v tem tunelu, ampak da živiš v New Yorku oz. jaz sploh nisem vedela za ta tunel!« sem se malo zlagala. »A, tako torej,« se je malo namrščil. Malo sva se še pogovarjala, nato pa sem morala oditi, preden bi mama ugotovila, da me ni nikjer. Hitro sem stekla ven iz tunela, zaprla steno in stekla v sobo. Kmalu sem zaslišala tihe korake, ki so se vedno bolj bližali moji sobi. V sobo je vstopila mama. »No, si razmislila?« me je jezno vprašala. »Ja!« sem ji jezno oz. strogo odgovorila. »Super! Pridi dol, ker bo večerja kmalu gotova!« me je še opomnila in odšla iz sobe. Preoblekla sem si hlače, če ne bi mama ugotovila, da sem bila v tunelu, ker sem imela umazane. Ko sem se preoblekla, sem stekla po stopnicah dol v kuhinjo.

Bratec in mama sta že sedela za mizo. »Pridi, usedi se«. Sedla sem za mizo zraven bratca. Ker smo bili vsi, smo zmolili molitev. Po večerji sem spet odšla v tunel obiskat dedka, seveda ne da bi mama vedela. Naslednje jutro sem se zelo zgodaj zbudila, saj so me zbudile glasne sirene. Pogledala sem skozi okno in videla rešilni avto pred našo hišo. Prestrašila sem se! Hitro sem se preoblekla, se obula in stekla ven. Zunaj so v rešilca nesli dedka. »Mama, kaj se je zgodilo? Dedek …« sem hitro utihnila, preden sem kaj izrekla, in nato vprašala: »Kdo je to, mama?« Mama se je obrnila, me žalostno pogledala in planila v jok. Vse mi je povedala, kdo je to, da mi je lagala, da je on živel v skrivnem tunelu … Nisem bila preveč presenečena, saj sem vse to že vedela. Ampak vseeno sem jo žalostno, obupano pogledala in jo objela. Dedek je imel veliko nesrečo, saj je hudo padel po stopnicah. Čez dva tedna so nas klicali iz bolnice. Dedek je po nekaj terapijah in operaciji umrl. Obe sva planili v jok.

Res je hudo, ko komaj spoznaš dedka in čez nekaj tednov umre!