Sem Bor. Hodim v 6. razred OŠ Učenjaki.
Bližal se je božič in imel sem željo,
da bi bil pes.
Ko je bil božič, sem bil rahlo
razočaran, kajti vedel sem, da ne morem biti pes. Ko smo
odpirali darila, sem dobil večinoma vse, kar sem si
želel, razen tega, da bi bil pes. Naslednji dan sem šel
v gozd na sprehod. Šel sem po potki in razmišljal o
želji, da bi bil pes. Čez kakšnih sedemsto prehojenih
metrov sem zagledal nekakšno hišo. Bila je zelo skrita,
napol zakopana v zemlji in prekrita z listi. Povsod sem
iskal vhod in nato sem ga vendarle našel. Ko sem
vstopil, je bilo povsod polno računalnikov. Po nekaj
korakih sem zagledal nekakšen stroj. Na njem je pisalo:
"Žival - pes, Pasma - irski volčji hrt, Dni -
10." Približal sem se mu, se po pomoti spotaknil in
stroj se je vklopil. Počutil sem se nenavadno majhnega.
Pogledal sem v tla in opazil, da sem pes. Bil sem zelo
vesel, kajti odlično sem slišal, imel odličen vonj in
čut. Odhitel sem domov in si mislil, kaj vse bom počel
kot pes.
Ko me je družina videla, me je takoj
vzela k sebi, kajti zdel sem se jim zelo lep. Poimenovali
so me Bern. Nato so kupili še enega psa, meni za
družbo. Ime mu je bilo Pluto. Bil je irski volčji hrt
kot jaz. S Plutom sva se odlično razumela. Rad naju je
imel tudi brat Gaj. Družina me je pogrešala kot
človeka, kajti iz gozda se nisem vrnil več ur. Zato so
me prijavili kot pogrešanega. To me je užalostilo.
Minila sta dva dneva in družina me je vedno bolj
pogrešala. A z nama s Plutom so se igrali, naju hranili,
šli na sprehode, celo nogomet sva igrala z Gajem.
Četrti dan je družina že nekoliko obupala nad mano,
kajti vsi vemo, da človek brez vode zdrži samo tri dni.
Zato sem celotno družino odpeljal v stavbo, kjer sem
postal pes. Gaju je hitro postalo vse jasno, zato je to
razložil še staršema. Starši so bili šokirani in
niso hoteli verjeti, da sem pes. Gaj je stroj podrobneje
pogledal in ugotovil, da bom pes še šest dni.
Naslednji dan sem moral v šolo z Gajem
in vsi so se čudili. Ko sem končal pouk, sem
razmišljal: "Še pet dni in zopet bom
človek." Doma sem se naučil pisati, da bi lažje
sodeloval pri pouku. Naslednji dan sem v šoli pisal, kot
da ne bi bil pes. Vsi so se čudili. Pri matematiki sem
prišel naloge reševat na tablo. Naslednje jutro sem
padel po stopnicah in dva dni nisem mogel iti v šolo.
Doma mi ni bilo dolgčas, kajti bil sem s Plutom. Igrala
sva se, kopala luknje, jedla in pila. Zadnji dan pa sem
se poslovil od Pluta ter vseh psov v ulici.
Naslednje jutro sem se zbudil kot
človek.
Razmišljal sem, kaj vse sem počel kot
pes. Zavedal sem se, da sem najsrečnejši človek na
svetu. Stroj je bil na koncu v moji lasti, saj sta mi ga
starša kupila.
To
je bilo najboljših deset dni v mojem življenju.
