Glasovalna številka: PR182

Nea Zajc

TISTI TRENUTEK

OŠ Kidričevo

 

Sem Aneja, hodim v 8. razred. Že od malega si želim svojega konja, in to svojega lastnega, ne takšnega, ki ga imajo v jahalni šoli, ki ga jahajo vsi jahači. V jahalni šoli jaham konja Valcerja. Je rjave barve in z njim sem že bila na nekaj tekmovanjih. Še celo sobo imam napolnjeno s konji. In nekega jutra je bila želja po konju še večja, ker je moja bivša prijateljica Nell dobila konja. Bili sva prijateljici, najboljši, dokler nisem jaz zmagala na tekmovanju v dresuri in prevzela njeno prvo mesto. Sploh ne vem, zakaj je bila tako jezna, saj se ne vrti vse okoli zmage in pomembno je namreč sodelovanje! Ker ona je že tako velikokrat zmagala in zdaj nisva več prijateljici kakšni dve leti, včasih me pozdravi, drugače pa se do mene obnaša kot do neznanca!

Nato sem šla v kuhinjo, kjer je mama pripravljala zajtrk in mi povedala, da je klicala moja inštruktorica jahanja, naj pridem v jahalno šolo. Hitro sem pozajtrkovala in nato me je očka peljal tja. Ko sem vstopila v garderobo oz. do svoje omarice, je zraven nje stala Nell. Gledala me je s hladnimi rjavimi očmi, na obrazu pa se ji je delal zloben nasmešek. Obstala sem in ji dejala: »Se lahko prosim umakneš od moje omarice?« Ona pa me je samo gledala, nato pa rekla: »Si slišala, da sem dobila konja?« »Hmmm,« hotela sem ji odgovoriti, a me je spet prekinila: »Kot vidiš, še nisem končala, zato me ne prekinjaj! In zato ker sem dobila konja, samo mojega, se bom uvrstila na tekmovanje v preskakovanju ovir. In izzivam te, da se mi pridružiš!« Ne morem verjeti, zdaj pa se bo važila še v preskakovanju ovir?! Jezno sem jo pogledala in ji jezno odvrnila: »Dogovorjeno, sicer se nimam ničesar bati, ker je preskakovanje ovir moje področje!« »Veš, mislim, da tega ne bo mogoče početi z Valcerjem, ker smo ga mi pravkar kupili. »Joj, saj ne more biti res! Nekaj časa sva se jezno gledali, nato pa je prišla učiteljica jahanja in nama ukazala, da se nehava prepirati. Prišla sem v manežo in videla Nell, ki jaha Valcerja. Preskakovala sta ovire, zelo dobra sta bila! Takrat sem rekla: »Zelo dobra sta!« In se je spet začela važiti!« Ne rabiš mi praviti, ker vem, da sva najboljša!« mi je prevzetno odgovorila. In odšla sem.

Nato sem šla v hlev in videla mojo sestrico Enejo. Hodi v 5. razred. Tudi ona ima rada konje, zato tudi ona jaha - na konju Evinu. Tudi ona tekmuje na tekmovanjih za mlajše. Hotela sem oditi v garderobo in nato me je Eneja ustavila: »Žal mi je, da je dobila konja!« In jaz sem se začudila: »Zakaj ti je žal, saj ti nisi ničesar kriva!?« In otožno je dejala: »Ja, jaz sem kriva, ker je Nell prišla do mene in mi rekla, če ji predlagam kakšnega konja, ki dobro preskakuje ovire, bom za nagrado dobila Evina, da bo samo moj! In jaz sem ji povedala, Evina pa še zdaj nisem dobila!« In jaz sem jezno odgovorila: »Kako si ji lahko verjela, saj ti dobro veš, da bi Nell vse naredila, samo da me premaga.« In Eneja je žalostna stekla v garderobo. Jaz je nisem mogla kar pustiti, zato sem stekla za njo. Sedela je na klopi in jaz sem se ji opravičila. Tedaj je dejala: »Nisi ti kriva, meni je žal!" Z Enejo sva odšli do Nell. In sva jo vprašali, zakaj je Eneji nekaj obljubila, potem pa obljube ni izpolnila! In spet je važno dejala: »Ja, saj vem, da obljuba dela dolg, ampak sem se hecala.« Joj, tako sem bila besna, da sem ji skoraj vse povedala, kar si mislim o njej! Ampak ji nisem, ker me je Eneja zadržala! Nato sva odšli v hlev, kjer je Eneja pripravljala Evina za učno uro jahanja. Ko sem pogledala proti garderobi, je iz nje prišla učiteljica in dejala: »Aneja , zdaj ko ne boš več jahala Valcerja, boš jahala Tarko!« Ne, samo nje ne, saj je dober konj, samo z njo ne bom mogla preskakovati ovir! »No, Aneja, kaj misliš?« Bila sem tiho. Nato pa: »Hmmm ... Tarka je dober konj, ampak z njo ne bom mogla preskakovati ovir,« sem jecljala.« Ja, saj vem, samo ti si zelo dobra jahačica in boš lahko Tarko spravila v dobro kondicijo,« je dejala učiteljica in jaz sem premislila ter se strinjala. »In še to, pojdi pripravit Tarko, ker bomo imeli vajo.« »Čakajte, vajo bom imela z Nell!?« sem skoraj že kričala. »Zelo mi je žal, ampak lažje je seveda, če ste vse jahačice za preskakovanje ovir zbrane skupaj oz. imate skupen trening.« »Ampak ...« sem spet dejala.« »Pojdi pripravljat konja in brez ampak!« Šla sem do Tarkinega boksa in sem jo začela pripravljati. Ko sem odšla v manežo, so bili že vsi zbrani! Torej sem že vedela, da zamujam. »Zamujaššš!« je zakričala Nell.« »Daj no, Nell, ne obnašaj se tako!« me je učiteljica branila. »Oh, upsss, sem pozabila, da ima najpočasnejšega konja na ranču, hahaha,« me je zlobno pogledala.« »Dobro, dovolj je bilo, gremo se ogret in nato čez ovire,« je rekla učiteljica. Pravkar sem hotela iti čez oviro, a mi je Nell grdo zabrusila: »V tej ekipi sem jaz vedno prva in tudi zdaj bom!« Nato sem se ji umaknila s poti. V sebi sem bila besna, a tega nisem pokazala. Nato je bilo konec treninga, odšla sem v hlev, kjer sem poskrbela za Tarko. Nato sem v hlevu zaslišala nekakšen hrup, ki je prihajal od zunaj.

Bila sem seveda radovedna, zato sem šla na parkirišče in videla avto s prikolico, v kateri je bil lep, močan, siv konj. Upiral se je in ni hotel iz prikolice. Šla sem do gospoda, ki ga je vlekel za povodec. In rekla sem: »Dober dan, sem Aneja, tukajšnja jahačica, vam lahko pomagam?« Pogledal me je, nato pa rekel: »Ja, seveda mi lahko,« je odgovoril in se mi nasmejal. Pomagala sem mu s konjem, ki se mu je res videlo, da je divji in da ni naučen. Zdelo se mi je, da se je čas ustavil in da je bil to res tisti trenutek, tisti najposebnejši trenutek. Konja sem odpeljala v boks. »Hvala, da si mi pomagala,« se mi je zahvalil. »Kako to, da je tale lepotec tukaj?« sem vprašala, gledajoč konja. »Hmmm ... tale konj je prišel iz divjine in ima velik potencial za preskakovanje ovir!« ga je pohvalil gospod. Hotela sem ga še vprašati veliko o njem, ampak ga že ni bilo v bližini. Stekla sem v manežo, v kateri je jahala Eneja. Zadihana sem dejala: »Ali si videla gospoda tu okrog?« Nekaj časa je bila tiho, nato pa: »Ja, videla sem, da je šel v pisarno lastnika, gospoda Milana.« Gospod Milan je lastnik, je zelo prijazen, poznamo se že dolgo, mislim, poznajo se moji starši, zato smo tudi izbrali to jahalno šolo. »Hvala,« sem dodala in stekla naprej. Torej, ustavila sem se pred pisarno, iz katere je pravkar stopil, šel proti avtomobilu in se odpeljal. Šla sem v hlev in začela krtačiti Flicka. Mimo je šla učiteljica in se ustavila pri meni. Pogledala me je in dejala: »Veš, razmišljala sem, da bi lahko na tekmovanju jahala tega konja, saj vidim, koliko ti pomeni. Kaj praviš?« In jaz sem bila vsa vznemirjena od veselja. »Ja, seveda se strinjam«. »Ampak ne pozabi, da je jutri tekmovanje, zato se dobro naspi! Pa nasvidenje in lahko noč.« »Nasvidenje!« in nato je odšla. Poklicala sem domov, da pridejo pome. Legla sem na posteljo in premišljevala o jutrišnjem dnevu.

Bilo je jutro in napetost sem že čutila v sebi. Mama je mene in Enejo odpeljala v jahalno šolo in nama zaželela veliko sreče. Najprej so bili na vrsti mlajši jahači, zato sem imela čas, da uredim Flicka. Zelo hitro je minilo in že smo bili na vrsti mi, večji jahači. Prva je šla Nell, ki je podrla tri ovire, in to jo bo veliko stalo. In na koncu sem bila na vrsti tudi jaz. Flicko je bil fantastičen, saj nisva podrla nobene ovire! Bila sva na prvem mestu, to je bil zelo dober občutek! Nell pa na drugem, in takrat je prišla do mene in rekla: »Čestitam za zmago!« To me je zelo presenetilo in tudi jaz sem ji čestitala. Takrat sva rešili vse svoje spore, ki sva jih imeli. Znova sva postali prijateljici. Do mene pa je prišel lastnik Flicka, čestital je za zmago in rekel: »Žal mi je, Aneja, ampak zaradi finančnih težav ne morem obdržati Flicka, zato ga bom s težkim srcem prodal.« Temu nisem mogla verjeti. Prišla sem domov in vsa zajokana mamo prosila: »Mami, gospod ima finančne težave in zaradi njih bo prodal Flicka, tega ne morem pustiti! A ga lahko mi kupimo?« Ta mamina tišina me je ubijala. Nato je končno rekla: »Glej, Aneja, konja si ne moremo privoščiti, tudi mi imamo finančne težave, kljub temu pa imaš šolo, ki je na prvem mestu, osmi razred si in veliko učenja te še čaka!« Bila sem zelo razočarana in zaželela sem si, da bi imela kdaj jaz besedo o odločanju.

Stekla sem v sobo in do večera nisem prišla iz nje. Prišla je moja sestra. Pripovedovala mi je vse mogoče. Zazdelo se mi je, da je ta pogovor nepotreben in da se vleče v nedogled. Enejo sem prosila, da me pusti malo samo. Zjutraj sem se zbudila in odšla v kuhinjo. Na hladilniku sem zagledala listek, na katerem je pisalo: »Aneja! Oče je v službi. Jaz sem Enejo odpeljala v jahalno šolo. Tebe pa nisem budila, ker si spala. Jaz sem v trgovini. Pozna bom, zato zajtrkuj in pojdi v jahalno šolo. « Vzela sem kolo in se odpeljala. Ko sem vstopila v hlev, je bila nenavadna tišina. Šla sem do Flickovega boksa in iz njega so skočili vsi moji znanci, prijatelji, lastnik Flicka in zavpili: »Presenečenje!!!« Tega nisem pričakovala in pozabila sem, da imam rojstni dan. Vsi so mi čestitali, nato pa mi pojasnili, da so mi kupili konja, in to je Flicko. To je bil najboljši rojstni dan mojega življenja, ker se mi je uresničila največja želja. Uresničila pa se mi je, ker sem vztrajala in verjela v to.