Glasovalna številka: PR186

Teja Palčar

IZDANA SKRIVNOST

OŠ Kidričevo

 

Sem Kayli, stara sem 14 let in hodim v deveti razred. V šoli mi ni zabavno, saj moram sedem ur na dan sedeti na tistem stolu, poslušati, kaj govorijo učitelji, si zapisovati snov v zvezek in tako dalje. Po resnici - šole res ne maram. Moram pa povedati, da mi sploh ni problem hoditi v šolo, ko nimamo pouka.

No, bližal se je konec tedna. Torej vikend. Vikende imam v tednu najrajši, zato se jih vsak petek veselim.

Ta vikend bo na obisk prišla tudi moja najboljša prijateljica Ema.

Komaj sem čakala, da pride sobota in da se bo pripeljala s svojim kolesom pred naš vhod. In res je prišla. Hitro sva odšli v mojo sobo. Na začetku nisva vedeli, kaj bi počeli, a nato sem rekla, da se greva igrat resnice in laži. Ema je izbrala resnico, zato sem jo brez premišljevanja vprašala, v koga je zaljubljena. Povedala mi je, da je zaljubljena v mojega sošolca Miha. Za nekaj časa sem obstala, nato pa sem planila v smeh. Emo sem užalila, zato je vstala in odšla proti izhodu. Hotela sem se ji opravičiti, a nisem se mogla, saj sem se znova začela na glas smejati.

Odšla je. Bilo mi je vseeno, saj sem vedela za eno izmed najbolj smešnih skrivnosti.

Čez en dan je bilo konec vikenda in znova sem morala oditi v šolo. Ta dan se Ema ni hotela pogovarjati z menoj. Zato sem jo morala ogovoriti jaz. Hotela sem jo pozdraviti, ampak je mimo mene prišel moj sošolec Miha. Na glas sem začela govoriti: «No, tukaj ga imaš. Ema, pojdi k njemu.« Miha se je samo začudil, Ema pa se je razjezila. Potisnila me je, nato pa odšla. Pobrala sem se s tal in odšla proti razredu. Tam so bili zbrani vsi moji sošolci. Ker me je Ema ponižala, sem hotela celemu razredu povedati , v koga je zaljubljena, a sem se za nekaj časa zadržala. Čez nekaj časa je prišla učiteljica in odšli smo v razred. Med uro nisem poslušala, saj sem razmišljala, ali naj povem, v koga je zaljubljena ali ne. Odločila sem se, da bom, ampak samo zato, ker me je potisnila. Ko sem se odločila, sem imela v mislih, da bom začela poslušati učiteljico, kaj govori, a ravno takrat se je ura končala. Odšli smo iz razreda, pred vrati me je čakala Ema. Rekla mi je: «Če komu poveš, v koga sem zaljubljena, ti bo žal.« Za te besede se sploh nisem zmenila. Nato sem odšla do drugega razreda. Ko sem odšla v razred, sem se pripravila za naslednjo uro. Sredi ure je učiteljica odšla iz razreda. Takrat sem imela priložnost, da izdam skrivnost. Prosila sem za malo pozornosti in v tistem trenutku je ves razred utihnil. Začela sem govoriti: «Moram vam povedati, v koga je zaljubljena Ema.« Vsi so poslušali. Nadaljevala sem: «V… Miha.« Ves razred se je začel na glas smejati. Hotela sem še nekaj povedati, a je v razred prišla učiteljica. Po koncu ure sta sledila glavni odmor in kosilo. Medtem sem opazila, da se moji sošolci smejijo Emi. Počutila sem se krivo, a bilo mi je vseeno. Po koncu kosila je Ema prišla do mene. Rekla mi je: «Ali si morala povedati vsem, v koga sem zaljubljena?« Jaz sem se samo začudila. Obrnila sem se in odšla. Po kosilu sem končala s poukom in odšla domov. Med hojo sem imela slab občutek. Vedela sem, da ne bi smela povedati , v koga je zaljubljena Ema. Razmišljala sem, kaj naj storim, da Ema ne bi bila tako jezna, ko ji bom povedala, da sem jaz izdala to skrivnost. Nisem vedela, kako bi uredila, a sčasoma sem se sprijaznila, da ji bom morala povedati resnico.

Naslednji dan v šoli sem ves dan zbirala pogum, da bi ji povedala, ko sem opazila, da po šoli hitijo reševalci. Vsi smo samo gledali, kaj se dogaja. Naenkrat sem videla, da reševalci nesejo Emo. Nosili so jo proti rešilnemu avtu. Začela sem teči za njimi, a v vozilo nisem smela vstopiti. Usedla sem se pred vhod v šolo in jokala.

Čez nekaj časa je do mene prišla učiteljica. Tolažila me je. Nekaj časa sva sedeli pred šolo, nato sva odšli nazaj k pouku. Ko sem prišla v razred, so me začeli vsi grdo gledati. Strah me je bilo, kaj se bo zgodilo. Usedla sem se in začela prepisovati snov. Ko je bilo konec ure, je sledil odmor. Vsi sošolci so mi začeli govoriti, da sem jaz kriva, da je Ema zdaj v bolnici in začeli so me zbadati. In med besedami sem zaslišala tudi: »Koza pokvarjena, ti boš od danes naprej naša črna ovca.«

Te besede so me prizadele. Tako dolgo so me zmerjali z grdimi besedami, dokler ni prišla učiteljica. Odšli smo v razred. Hotela sem se usesti zraven moje sošolke, a mi je na stol položila svojo torbo. Odšla sem do druge sošolke. Ona mi je rekla, da se tam ne morem usesti. Zato sem šla v zadnjo vrsto, v kateri ni sedel nihče. Po končanem pouku smo se odpravili na kosilo. Za mizo sem sedela sama in vsi so me zelo čudno in grdo gledali. Hitro sem pojedla kosilo in se odpravila proti domu.

Iste zgodbe so se dogajale dneve in noči, vsak dan isto. Tega enostavno nisem več prenesla. Vse dni me je bilo v šoli strah; strah me je bilo, kaj je z Emo, saj o njej nisem prav nič izvedela. V šoli nisem imela nobenega prijatelja.

Zakaj sem morala izdati to neumno skrivnost? V tem primeru ni šlo toliko zame, ampak za mojo prijateljico Emo, ki verjetno ni več moja prijateljica, kaj šele najboljša prijateljica.

Zato sem se odločila, da se bom kaznovala. Najprej sem vzela škarje in si začela risati črte. Najprej sem se potegnila po roki, čisto na rahlo, nato pa kolikor sem lahko. To sem ponovila še nekajkrat, ko sem zaslišala, da se dvigujejo garažna vrata. Hitro sem stekla v kopalnico. S škarij sem sprala kri, si oblekla jopico, da starša ne bi opazila mojih ureznin. Šla sem do staršev in se obnašala tako, kot da se nič ni zgodilo. A mama je nekaj opazila. Rokav je bil čisto rdeč. To je bilo zelo nenavadno. Vprašala me je, kaj imam na rokavu. Odgovorila sem ji, da sem se samo malo urezala s papirjem, a mama je na vsak način zahtevala, da ji rano pokažem, saj je glede na moj rokav bila to zelo velika ureznina. Neumorno je vztrajala. A jaz ji nisem hotela pokazati. Mama je začela kričati, a naenkrat je postalo vse tiho. Začela sem jokati in odšla sem v svojo sobo. Vzela sem robčke, ki sem jih položila na moje ureznine. Sčasoma kri ni več tekla.

Tega dne se nisem več prikazala iz sobe. Zgodaj zvečer sem odšla spat, saj sem hotela, da ta dan čim hitreje mine. Naslednji dan smo v šoli imeli na urniku moj najljubši predmet. To je likovna vzgoja in ravno ta dan smo risali, koga najbolj pogrešamo in kako se je to zgodilo. Risala sem Emo in rešilce ter sebe in moje sošolce, ki poslušajo, ko sem izdala Emino skrivnost. Ko sem risala, sem vmes jokala, zato sem sredi pouka odšla iz razreda. Za nekaj časa sem se skrila na stranišče. Učiteljica me je iskala vsepovsod , a me ni našla. Čez nekaj časa sem se vrnila v učilnico. Naenkrat sem opazila, da so vsi zbrani okoli moje slike. Odšla sem do njih. Ko sem prišla bližje, so se vsi umaknili. Na sliki je pisalo: ČE TE KAJ MUČI, SI TEGA NE JEMLJI K SRCU. ŽIVI NAPREJ TAKO, KOT SI PREJ.

Te besede so mi pomagale. Zato sem se malo umirila. Naslednji odmor sem pričakovala zbadanje sošolcev, a tega ni bilo.Pri naslednji uri smo delali v skupinah, le jaz sem delala sama, saj nisem hotela biti v nobeni skupini. V učilnici je bilo zelo vroče, zato sem si zavihala rokave. V tistem trenutku sem pozabila na moje ureznine. Učiteljica je začela hoditi po razredu. Najprej je prišla do mene. Najprej je gledala v plakat, nato je začela gledati drugam. Najprej sem pogledala učiteljico, nato mojo roko, v katero je strmela. Hitro sem si z drugo dlanjo pokrila ureznine, nato pa dala roko pod mizo. Učiteljica se je samo obrnila s čudnim pogledom in odšla do druge skupine. Po koncu te ure sem videla, da se učiteljica pogovarja z mojo razredničarko. Nekaj časa sem ju opazovala. Videla sem, da ji učiteljica nekaj kaže po roki, zato sem takoj vedela, da »se gre o meni«. Kasneje se jima je pridružila še učiteljica za likovno vzgojo, ki je s seboj prinesla mojo sliko, ki sem jo narisala. Nekaj so začele povezovati, ko so me videle, da jih opazujem. Hitro sem se obrnila in odšla. Ko smo čakali pred učilnico za novo uro, sem opazila, da se tam zbirala vedno več učiteljev. Videla sem tudi, da moja razredničarka vpisuje telefonsko številko. Domnevala sem, da bo poklicala moje starše. Čez nekaj časa je učiteljica prišla do razreda. Začeli smo s poukom. Po končani uri sem hotela oditi iz razreda, ampak me je učiteljica ustavila. Rekla mi je, da naj vzamem stol, da se bom usedla, saj bo ta pogovor trajal zelo dolgo. Postajalo me je strah, a sem vseeno storila to, kar mi je naročila.

Začela je s pogovorom. Najprej me je prosila, da ji povem, kaj se dogaja. Zagotavljala sem ji, da je z mano vse dobro. Vedela je, da ji ne bom povedala po resnici, zato je začela z drugim vprašanjem. Rekla mi je, ali ji lahko pokažem mojo roko. Tega nisem hotela, zato sem vstala in ji rekla, da se je to nič ne tiče in odšla iz razreda. Malo sem zamudila k naslednji uri, ampak ni bilo nobenega problema. Ko je bilo konec ure, je sledil glavni odmor in spet se je začelo zbadanje učencev. Začeli so mi govoriti: če ne znam priti pravočasno k uri in če ne znam brati, koliko je ura, da ne bi zamenjala, kdaj je odmor in kdaj ni in če vem, kdaj se začnejo šolske ure in zakaj učitelji kličejo moje starše in zakaj me učitelji toliko potrebujejo. Nisem jim odgovarjala, zato so me še bolj zbadali. Res mi ni bilo prijetno, zato sem čim prej hotela oditi domov. Med potjo me je bilo strah, kaj bodo rekli starši. Ko sem prišla domov, jih še ni bilo, a kmalu so prišli.

Delovala sta, kot da ne vesta ničesar. Malo mi je odleglo, a me je mama začela gledati. Veš čas me je gledala. In to res ni bilo prijetno. Postajalo me je strah. In ko sem se umivala, je mama vstopila v kopalnico. Ampak moje roke ni videla, saj sem jo zelo dobro skrivala. Ta dan starši niso izvedeli ničesar, zato mi je močno odleglo.

Naslednji dan so v šoli že vsi vedeli za moje ureznine, zato so mi govorili, da sem sama kriva, da si zdaj prizadejam bolečinein da jim je čisto vseeno, če umrem. Te besede so me zelo prizadele. Ta dan sem pobegnila iz šole, saj sem imela vsega dovolj.

Zraven šole se nahaja gozd, zato sem se skrila vanj. Zašla sem daleč v gozd in čez nekaj časa ugotovila, da sem se izgubila. Postalo me je strah in nisem vedela, kaj bi storila. Hotela sem poklicati starše, a ni bilo signala. Sčasoma sem zaslišala neke glasove, ki so me prestrašili. Zdelo se mi je, da slišim dva moška, zato sem se hotela nekam skriti. Nisem vedela kam, ampak ker sta bila že zelo blizu, nisem hotela, da me vidita, zato sem splezala na drevo. Ko sta bila dovolj daleč stran, sem skočila z drevesa. Začela sem jima slediti, saj sem vedela, da bosta odšla ven iz gozda. Sploh ni bilo pomembno kam bi prišla, samo signal sem potrebovala. In res, prišla sem v našo vas. Vedela sem, kje sem.

Ko sem prišla domov, sem zagledala starše, ki so sedeli pri mizi z mojo razredničarko. Ob mojem vstopu v stanovanje so me bili vsi veseli. Začeli so me spraševati, zakaj sem zbežala, a jaz jim nisem hotela povedati. Rekla sem samo, da bi bili verjetno vsi srečni, če me ne bi bilo več na tem svetu. Samo čudno so me gledali. Jaz pa sem začela jokati. Ko sem odšla v sobo, sem začela razmišljati o teh besedah, ki sem jih izrekla. In odločila sem se, da bom to tudi storila, da bodo drugi srečni. Naslednji dan, ko so starši odšli od doma, sem šla v klet. Tam sem poiskala močno vrv. Vzela sem jo. Poiskala sem tudi stol. Ko sem imela vse potrebno, sem se odpravila v gozd. V gozdu sem poiskala močno vejo. Nanjo sem zavezala vrv. Pod vejo sem dala stol. Stopila sem na stol in si vrv navezala okoli vratu.

Ravno sem hotela skočiti s stola, ko sem zagledala starše. Pritekli so do mene in odstranili vrv. Vedeli so, da mi nekaj leži na duši, ampak niso vedeli kaj.

Ker nisem hotela povedati njim, so me odpeljali k psihiatru, da bi mu povedala, kaj je narobe z menoj in da bi mi pomagal iz težav.

Čez dober mesec dni je bilo mojih težav konec, zato smo bili vsi srečni. Z družino smo se odločili, da bom še dalje obiskovala to šolo, če bo konec z zbadanjem.

Ko sem prišla v šolo, so me bili vsi veseli, in tudi Ema.

Z vsemi sošolci sem se dobro razumela in tudi z Emo sva znova postali zelo dobri prijateljici.

Odločila pa sem se tudi, da bom vsako skrivnost obdržala v sebi in da je nikomur ne bom izdala.