Živela je
majhna, drobcena miška Klara, ki je imela velika ušesa.
Odraščala je
z mamo, očetom in dvema sestrama. Prvi je bilo ime Nika,
drugi pa Mika.
Klara se ni
zmenila za velikost svojih ušes, toda »prijatelji« so
se. Poniževali so jo vsak dan in povsod, kamor je šla.
Ker ji to ni bilo všeč, ni hodila v šolo. Igrala se je
samo doma in z nikomer se ni pogovarjala.
Takšno je
bilo njeno življenje, dokler ni dopolnila šest let.
Zasmehovanja je imela dovolj. Odločila se je, da gre na
potovanje. Postavila si je visok cilj z veliko ovirami in
nevarnostmi.
Šla bo
pokukat na Luno.
Vsi v vasi so
ji rekli, da je to nemogoče. Klara pa je verjela, da
nič ni nemogoče.
Ko je svojo
odločitev povedala družini, jih je zaskrbelo in ji niso
dovolili oditi.
A miška je
vztrajala pri svojem. Tako niso imeli izbire. Napolnili
so ji nahrbtnik z nekaj hrane in pijače.
Poslovili so
se, se še zadnjič objeli in je odšla.
Najprej je
morala priti na goro. Mislila je namreč, da bo tako
mnogo bližje Luni. Hotela je izvedeti, kako je v
vesolju. Je Luna zares iz sira? Ali so tam vesoljci,
miši ali nič?
Počasi se je
začelo temniti. Klara pa ni prišla niti do vznožja
gore. Zanjo je bil to naporen dan.
Nebo je bilo
jasno in polo zvezd. Zagledala je Luno in vso noč
sanjala o njej.
Ko se je
zjutraj zbudila, je pojedla zajtrk in se napotila proti
gozdu. Ni dolgo hodila, ko je zagledala ranjenega
kačjega pastirja. Imel je preluknjano krilo. Hotela mu
je pomagati, a ni vedela kako.
Razmišljala
je, razmišljala in se nenadoma domislila. S tal je
pobrala paličico, ki je imela luknjo, odtrgala nit s
svoje obleke in z nizkega drevesa vzela list. Tega je s
paličico in z nitjo prišila na luknjo in mu tako
zakrpala krilo.
Kačji pastir
je poletel v zrak in nato spet pristal. Vprašal jo je,
kam je namenjena in Klara mu je povedala svojo zgodbo.
Nato ga je
prosila, ali jo popelje na vrh gore. Ko sta pristala, se
mu je zahvalila in vsak se je odpravil svojo pot.
Miška je bila
utrujena, zato je legla in zaspala. V sanjah jo je
obiskalo čudno bitje iz vesolja. Povedalo ji je, da je v
nevarnosti in ji dalo Lunin prah, saj bo z njim lahko
prišla na svoj cilj. Prestrašena se je zbudila. V roki
je imela Lunin prah. Posula ga je po sebi in letela je
vedno višje. Deloval je zelo hitro, zato je v nekaj
minutah prispela na Luno.
Bila je
osupla. Tla so bila iz sira, mrgolelo je vesoljcev in
bilo je veliko raket. Skoraj si je odtrgala kos sira, ko
se je spomnila vesoljca. Zaslišala je glas in stekla
proti njemu. Zagledala je kletko in v njej vesoljca.
Splazila se je skozi rešetke in s paličico odklenila
vrata kletke. Vesoljec se ji je zahvalil, ker ga je
rešila. Predstavil se je. Ime mu je bilo Cak in povedal
je, da ima brata Cika. Prav brat ga je zaklenil v kletko
zaradi rdečega prahu, ki spremeni vse vesoljce v zlobe.
Nato se je
predstavila še Klara. Skupaj sta se odpravila v raketo,
da bi odpotovala na Mars, kjer je bil Cik.
Pristala sta
ob veliki graščini poglavarja rdečega prahu, ki je
imel še mnogo drugih čarobnih praškov. Ob vhodu je
stalo pet stražarjev in Cak je mislil, da bo lahko tekel
mimo njih. A se je spomnil, da brez brata tega ne more
storiti.
Poiskala sta
stranski vhod ter se zmuznila noter. Znašla sta se v
sobi s praški, ki je izgledala kot velika knjižnica.
Začela sta iskati zlati prah, ker bi iz njega lahko
zmešala protistrup. Klara ga je zagledala na najvišji
polici. Cak je bil prevelik, da bi zlezel tja, zato je
miška poletela s svojimi velikimi ušesi. Prašek je
vzela s seboj.
V sobo je
prišel Cak in miška je prašek hitro posula po njem.
Spet je postal normalen in Cak ga je objel.
Skupaj so
stekli mimo stražarjev do rakete. Odpeljali so se domov.
Drug drugemu
so se zahvalili za pomoč. Klari so podarili Lunin prah
in velik kos sira. Tako je s praškom odletela nazaj
domov na Zemljo.
Ko je pristala
v svoji vasi, so jo že vsi nestrpno pričakovali. Bili
so je zelo veseli, prav tako so se razveselili velikega
kosa sira.
Jedli so ga
sedem dni in sedem noči.
Klara pa se je
iz pustolovščine naučila, da ni pomembno, kako velik
si, pomembno je le, kako veliko je tvoje srce.
