1. POGLAVJE
Končno petek!
Torbo sem vrgla v kot ter se zleknila na posteljo.
Začela sem premišljati, kaj bom počela med
počitnicami, ki se približujejo. V šoli imamo samo še
en teden pouka, no, bolje rečeno dva dni. V ponedeljek
imamo športni dan, v torek zaključno ekskurzijo, v
petek pa zaključno prireditev pred počitnicami.
Joj, zdaj sem
se spomnila, da sem se pozabila predstaviti. No, sem
Maša Novak, stara sem dvanajst let in obiskujem šesti
razred osnovne šole. Živim v hiši sredi majhne
podeželske vasi v Sloveniji.
Zdaj veste,
kdo sem. Ker bo ura deset, se bom počasi odpravila spat.
Hitro sem
utonila v spanec in se podala v deželo sanj. Imela sem
meglene sanje. Nisem najbolje razločila, za kaj gre.
Naposled sem le ugotovila, da so te sanje grozne in
mračne, saj so se v njih dogajali umori. Zjutraj sem se
vsa prepotena zbudila. Odločila sem se, da bom še nekaj
časa poležala. Ni minilo petnajst minut, nakar je v
sobo prišla moja mama in me okregala, naj že končno
vstanem, saj imamo ob sobotah čiščenje hiše. Počasi
sem se odvlekla do kopalnice, si umila zobe ter se
preoblekla. Odpravila sem se v kuhinjo in tam
pozajtrkovala. Nato pa se je začelo mučenje -
čiščenje. Ni mi preostalo drugega, kot da sčistim to,
kar mi je naročila mama. Tako je sobota minila predvsem
v znamenju čiščenja. V nedeljo pa sem lahko uživala
in počela to, kar sem hotela. Prišel je ponedeljek.
Pohod je bil zelo naporen. V torek pa smo imeli
zaključno ekskurzijo, ki je bila zelo zanimiva. Sreda in
četrtek sta se vlekla, kot sem tudi pričakovala. Pouku
ni in ni bilo videti konca, ko pa je končno zazvonil
zvonec, sem oddirjala domov. Zadnji dan šole je minil
zelo hitro. Poslovila sem se od sošolk in se odpeljala
domov. Srečna sem bila, ker so se začele počitnice.
Prišla sem domov, se vrgla na fotelj in zaspala.
2. POGLAVJE
Zbudilo me je
glasno pogovarjanje. Do mene sta prišla moja mama in
ati. Bila sta oblečena v črnino. Vsa začudena sem ju
gledala. Nakar oče reče: »Maša, z mamo sva ti prišla
povedat slabo novico. Tvojo babi in dedija so v njunem
stanovanju našla mrtva.« Misli so mi začele begati po
glavi. Nisem in nisem mogla verjeti njunim besedam. Nakar
končno spregovorim: »Kdaj pa bo pogreb«? Vem, da je
bilo to butasto vprašanje, a drugega nisem mogla
izgovoriti. Mama je povedala, da bodo v hišo najprej
poslali policiste, da bodo ugotovili, ali gre za umor ali
naravno smrt. Pokopali ju bodo konec naslednjega tedna.
Ko so v hišo
prišli policisti, so preučili tudi trupli. Ugotovili
so, da gre verjetno za umor. Imeli so teorijo, da je moj
dedi umoril babi, sebe pa ustrelil s pištolo, ki je
ležala zraven njega. Jaz jim nisem verjela, ker vem, da
tega dedi ne bi storil. Hotela sem prepričati
preiskovalce, da nimajo prav, a so me imeli samo za
majhno punčko, ki nič ne zna. Policisti so tako
končali s preiskavo. V petek smo imeli pogreb. Bilo je
grozno, saj si sploh nisem mogla predstavljati, da mojih
starih staršev ni več na tem svetu.
3. POGLVJE
Počitnice so
hitro minevale, jaz pa sem počasi pozabljala na babi in
dedija. S sošolkami sem šla velikokrat na sladoled ali
v toplice. Kar naenkrat pa je prišel zadnji dan
počitnic. Zvečer sem si pripravila stvari, odšla v
sobo ter se odpravila v posteljo. Hitro sem zaspala. Ko
sem se zjutraj zbudila, sem hitro pozajtrkovala, nato pa
odhitela v šolo. Vstopila sem v sedmi razred. Dan je
hitro minil. V šoli se je začel pravi pouk. Snov je
bila težka in nova za vse. Prišel je oktober in v šoli
so se začela spraševanja. Dobro mi je šlo, imela sem
same dobre ocene.
Dnevi, tedni
in meseci so hitro minevali. Šolsko leto se je iztekalo.
Ocene so bile že zaključene. Na vrsti so bili samo še
zaključni izleti. Napočil je zadnji šolski dan.
Ponovila se je lanska zgodba, le da sta to leto umrli moj
stric, teta, ter bratranec in sestrična.
Nekaj se mi je
tukaj zdelo čudno. Nisem vedela, zakaj se umori dogajajo
vedno ob istih dnevih. Slutila sem, da gre za naključne
umore. Ves čas pa se mi je postavljalo eno in isto
vprašanje, zakaj jaz, zakaj je morilec izbral mojo
družino.
4. POGLAVJE
Tudi te počitnice
so zelo hitro minile. Bila sem že osmem razredu. Moje
ocene so bile kar dobre. Dnevi so hitro minevali. Letos
je bila snov v šoli še težja in bolj zapletena. A
vseeno mi je šlo dobro. Tako kot prejšnje leto je tudi
to leto hitro minevalo. Minilo je prvo polletje, kar
hitro za njim pa še drugo. Nato pa so zopet napočile
poletne počitnice.
Bil je prvi
dan počitnic. Vračala sem se domov. Ko sem stopila pred
hišo, se mi je zazdelo, da nekaj ne bo v redu. In res ni
bilo. Ograja je bila odprta, avtomobilov ni bilo pred
hišo. Vse skupaj se mi je zdelo zelo čudno in sumljivo.
Ko sem se vzpenjala po stopnicah do hiše, sem za
trenutek uzrla temno postavo, ki je švignila mimo mene.
Opogumila sem se in vstopila v hišo. Skoraj sem
omedlela. Nisem mogla verjeti svojim očem. Dopovedovala
sem si, da to ni res, a na žalost je bilo. Tam, na tleh
sta ležala onadva, onadva, ki sta me varovala celo
življenje, onadva, ki sta me vzgajala, a zdaj ju več ni
bilo na tem svetu. Moja starša sta mrtva ležala na
tleh. Ne da bi se zavedela, sem na ves glas zavpila:
»Kakaj jaz? Zakaj je svet tako nepravičen? Zakaj?«
Nato se mi je stemnilo pred očmi in padla sem na tla.
Zbudila sem se
na mehki postelji. Počasi sem odpirala oči. Pred mano
je stal nekdo v belih oblačilih. Ugotovila sem, da sem v
bolnišnici. Ko sem se dobro počutila, so mi razložili,
kaj se je zgodilo. Povedali so mi, da bom od smrti mojih
staršev dalje živela pri nadomestnih starših. Ko sem
okrevala, sem lahko šla v svoj novi dom. Spoznala sem
svoje nove starše. V družini je bil tudi fant. Lepo so
me sprejeli.
Počitnice so
minile, jaz pa sem vstopila v deveti razred. Tudi tega
sem uspešno opravila. Odločila sem se, da bom šolanje
nadaljevala v šoli, v kateri se lahko učim za
kriminalistko. To pa zaradi edinega razloga, da bom
ugotovila, kdo je krivec za vse smrti mojih družinskih
članov.
5. POGLAVJE
Dnevi v šoli
so hitro minevali, jaz pa sem preiskovala vzrok vseh
smrti. Vedno boljše mi je šlo. Tudi deček iz rejniške
družine mi je pomagal pri tem.
Po treh letih
šolanja sem ugotovila, kdo je krivec. To sem povedala
policiji, a so me zopet imeli za nepoučeno. Ko sem jim
opisala ves postopek, kako sem prišla do odkritja
morilca, so me začeli jemati resno. Obljubili so mi, da
ga bodo poiskali. Na koncu pogovora me je eden izmed
delavcev celo vprašal, ali pridem po opravljenem
šolanju k njim v službo. Zavrnila sem ga, saj sem imela
druge načrte. Zdaj sem vedela, kdo je morilec, zakaj je
izbral mojo družino … Od takrat naprej bi lahko
živela srečno življenje, vendar nisem čutila tako.
Zame življenje brez biološke družine ni bilo polno
življenje, pa čeprav so rejniki zelo lepo skrbeli zame.
Odločila sem
se za naslednji korak v življenju.
Prišla sem v
svojo sobo, vzela list papirja ter nalivno pero. Pisala
sem poslovilno pismo. Svoji nadomestni družini sem v
njem napisala, da jih spoštujem, da jih imam rada, da se
jim zahvaljujem, da so tako lepo skrbeli zame, da so me
spoštovali … Sporočila sem jim, da zame življenje
brez biološke družine ni polno življenje. »Našli me
boste tam nekje na jasi, ob bližjem potoku.«
Iz predala sem
vzela pest tablet ter se napotila do potoka. Sedla sem
pod drevo in jih pogoltnila. Zaspala sem. Odpotovala sem
iz tega nepravičnega sveta in pripotovala v
pravičnejšo deželo. Ob obrobju potoka me je z odprtimi
rokami pričakala moja družina. Z nasmehom na ustih in
iskrico v očeh sem stekla k njim in skupaj smo se
odpravili v onstranstvo.
Začela se
je naša nova pot …
