Glasovalna številka: PR194

Neja Kupčič

ZAKAJ ONA

OŠ Kidričevo

 

»O moj bog, ta Manca! Misli, da nas lahko s tem butastim strašenjem z Blody Mary prestraši!« sva se kot po navadi pogovarjali z mojo najboljšo prijateljico Ivo o sošolkah. »Ja! Grem stavit, da se nič od tega ne more zares zgoditi. Da bi jo zagledala v ogledalu in da bi me strašila? Ne, to zagotovo ni res.« »Se strinjam. No … kaj pa če bi to midve malo preizkusili? Veš, da bi imeli nekakšen pižama party.« »Ja! Pa da vidiva, kaj od tega je res. No, bi ti prišla prespat k meni? V petek, kar po šoli. Bi šlo? Halo Teja? Si tam?« »Ja, ja, tu sem! Sori, veš težave imam s Tevžem. Te potem pokličem. Adijo.« »Ja. Ok. Čao.«

Tako nekako se odvija najin vsakodnevni dvourni pogovor. Načneva temo, se o njej pogovarjava, dokler naju ne prekine moja mala tečnoba Tevž. Tevž je moj mlajši bratec. Lahko je angelček, a večino časa oziroma skoraj vedno, je pravi mali hudiček. Prva stvar, ki jo naredim, ko se ga končno znebim, je, da vzamem telefon, grem v sobo in hitro pokličem Ivo. » Hej, Iva. Ali najin načrt še velja?« » Ja.« »Edino, če … veš, mojih ta starih in Tevža ni doma, pa bi lahko ti prišla k meni. To bi šlo?« »Ja, ok, lahko, ja.« »O super. No, Iva, kako pa gre s čednim plavolascem?« »Kaj? Ne vem, o čem govoriš.« »Seveda veš. Videla sem, kako ga gledaš. Verjemi, ta pogled dobro poznam.« »Ja, pa si me dobila, no. Super je. Ime mu je Mark in vsak dan se pogovarjava preko telefona. Kaj misliš? Ali mu naj povem, da mi je všeč?« »Ja, itak! Samo ovinkari. Nikoli ne povej direktno.« »Hvala, Teja. Mogoče res nisi matematični genij, si pa zagotovo najboljši ljubezenski svetovalec daleč naokrog.« »Hvala. Oprosti, moram prekiniti. Mama zopet kriči. Lahko noč.« »Dobro lahko noč.«

S težavo sem prekinila ta pogovor, saj sva prišli na meni najljubšo temo. Ivino ljubezen. A kar se mora, se mora. Tako ali tako je bila ura že enajst in če sem se hotela naslednje jutro zbuditi, sem morala iti spat. In res. Malo po tem, ko sem odložila telefon, sem zaspala. In sanjala sem. Sanjala sem o princu na belem konju, ki je jahal proti meni. Imel je čelado, zato nisem mogla videti njegovega obraza. A vendar se je pred mano ustavil in si počasi želel sneti čelado in potem … me zbudi mama. Tako sem bila jezna nanjo, ker me mora zbuditi sredi odločilnega trenutka! A nič več nisem mogla storiti; bila sem že zbujena. Ura je bila sedem. Pouk se začne ob pol devetih. Tako hitro se moram zbuditi zato, da se lahko v miru pripravim. To pri meni pomeni dolgotrajen proces, saj se vsaj petkrat preoblečem. Ko končno izberem oblačila, se odpravim v šolo.

Pri vratih me pričaka Iva. Vedno je zelo hitro v šoli, saj pravi, da so zjutraj po večini v šoli le fantje. No, že od daleč se je videlo, da je zelo vznemirjena. Pove mi, da je Mark zaljubljen vanjo. Nato mi še pove veliko stvari o njem, a imam dobro izurjeno funkcijo, da lahko izklopim ušesa in je ne poslušam. Le kimala sem. Slišala sem le to, da ima brata dvojčka, po imenu Miha. Povedala je tudi, da se dobi z njim na igrišču. Seveda sem morala iti z njo. Spoznala sem Miha in zdel se je kar prijeten. Jaz in Miha sva si izmenjala telefonski številki in obljubili smo si, da se bomo še srečali.

No, zvečer pa me sredi noči zbudi sporočilo od … Marka?! Odprla sem ga in pisalo je o tem, kako me ima rad in zraven je dodal kup srčkov. Odločila sem se, da to novico takoj sporočim Ivi. »Halo, Iva?« »Teja? Kaj pa je, da kličeš sredi noči? Se je kaj zgodilo?« »No, pravzaprav, ja. Mark mi je povedal,da te je le zafrkaval in da ni zares zaljubljen vate.« Iva se je nepričakovano zelo razjezila in me prekinila.

Strah me je bilo, da sem izgubila prijateljico. Drugo jutro v šoli se mi je opravičila, saj ji je tudi on povedal to, kar je meni. Odločili sva se, da čim prej pozabiva nanju. In res. Blokirali sva ju in problem je bil rešen.

Dnevi do petka so zelo počasi minevali. En dan se je vlekel kar v cel teden. In končno je prišel petek. Prišla je. Najprej sva pogledali nekaj grozljivk za več adrenalina, nato pa sva izvedli najin majcen poskus. Pred ogledalo v kopalnici sva postavili nekaj sveč in trikrat rekli:« Blody Mary.« Nič se ni zgodilo. Nekaj sva še pojedli in nato sva se odpravili v posteljo. Ker nisem mogla zaspati, sem se odločila, da malo prestrašim Ivo, da se bo zbudila in da mi več ne bo dolgčas. Malo sem si »natupirala« lase in vklopila svetilko. Dregnila sem jo, da se je obrnila proti meni, nato pa sem se obrnila in ker sem izgledala kot lik, ki sva ga malo prej priklicovali, se je zelo ustrašila.

Zadela jo je kap. Dolgo sem jo prebujala, a ni se zbudila. Celo noč sem bila pokonci in jokala v kotu, dokler ni prišla domov moja družina. Peljali smo jo v bolnišnico. Vsak dan sem jo obiskovala in ji govorila najine lepe spomine, da bi se le zbudila. Komaj po petih dneh se je prebudila. A ni se spomnila ne mene ne koga drugega.

Bila je sama v tem svetu. Tako se je vsaj počutila. Ker je bila žalostna, je zašla v slabo družbo. Ponujali so ji bombone za umiritev živcev. Vzela jih je. Vsak dan jih je dobivala in nekega dne je moški, ki jih ji je dajal, zato zahteval plačilo. A spoznala je, da ji je dajal mamila. Postala je odvisna od teh tablet. Vsak dan pa je gospod zahteval večje plačilo.

Ko sem to opazila, sem novico takoj posredovala njenim staršem. Poslali so jo na preiskave. In v njeni krvi so zares odkrili mamila. Poslali so jo na dolgoletno zdravljene. Še zdaj, po desetih letih, ni povsem v redu. In za to krivim sebe. Tudi moje življenje je zato postalo brez smisla, saj se je ta zgodba v trenutku razširila in vsi so imeli do mene predsodke.

Pišem vam pismo kot slovo od tega sveta. Lepo je bilo, a prevzemam to krivdo. Ne vidim več svetle luči na koncu tunela. Adijo, življenje, adijo, družina.