Glasovalna številka: PR197

Anja Centa

LEJLINA ZGODBA

OŠ Primoža Trubarja Velike Lašče

 

Pri nekaterih stvareh imamo besedo. Pri nekaterih ne. Besedo imamo pri odločanju, kaj bomo oblekli. Ali pa ne. Besedo imamo pri odločitvi ali gremo v šolo ali ne. Ali pa ne. Ta zgodba govori o odločanju in dejstvu, da nekateri posamezniki nimajo besede pri odločanju o majhnih in velikih stvareh.

Ime mi je Lejla. Sem iz Irana. Ko vam nekdo omeni Iran, sem prepričana, da ne pomislite na nič drugega kot muslimane, ženske od nog do glave pokrite z oblačili in na arabski jezik. Na žalost je res tako.

Ne maram svoje domovine. Ne maram svoje vere. Ne maram dejstva, da se vsak dan zbujam v svet, v katerem so moški pomembnejši od žensk. Ne maram tega, da moram vsako jutro obleči in vsak večer sleči to obleko, bolj znano kot burko. Ne živim za to. A žal moram.

To mi do zdaj ni rojilo po glavi, a ko je prišel on, me je zadelo. Ime mu je bilo Nejc. Malce smešno za Arabca, kaj? Bil je Slovenec, na izmenjavi v moji šoli. Takoj sva postala prijatelja. Govoril mi je o sebi, svoji državi, veri in življenju. Zavidala sem mu. Zavidala sem mu dejstvo, da je svoboden in lahko počne kar želi. Meni so starši ukazovali o vsem. O tem, s kom se bom poročila, s kom se bom družila, kaj bom oblekla. Potem pa me je prešinilo. Zbežala bom z Nejcem. Bil je za, čez mesec dni sva pobegnila. V slovo sem staršem napisala pismo.

Draga mati in oče!

Ne morem več tako živeti. Rada vaju imam z vsem srcem, a v njem nikoli ni bilo prostora za svobodo. Šla sem proč, nekam, kjer bom svobodna in ne bom več neenakovredna. Tole pismo je kratko, a iskreno. Upam, da sta vesela in me še zmeraj ljubita, do mene čutita isto. A morala sem to storiti. Bodita zdrava in vesela.

Vedno vajina, Lejla

A ta svoboda, ki sem je bila deležna v Sloveniji, ni trajala dolgo. Oče je pome poslal nekaj mož in kmalu bi me dobili. Bežala sem in bežala, a mojemu begu ni bilo konca. Ujeli so me. Stala sem na robu prepada, oni pa za menoj. Izbirala sem med življenjem in smrtjo. Slednja možnost je bila moja končna izbira. Ko sem padala na tla, sem se spraševala, zakaj sem to storila, a je bilo to zame veliko boljše kot življenje, ki sem mu pobegnila.

 Smrt ni bolela, tako kot sem mislila, da bo. Najbolj je bilo pomembno, da sem končno imela besedo pri odločanju.