Glasovalna številka: PR199

Rina Medjić

ŽIVLJENJE NI VEDNO PRAVLJICA, ZATO NE OBUPAJ!

OŠ Primoža Trubarja Laško, POŠ Debro

 

Ponedeljek, 25. 11. 2012

Pa je spet ta nadležen ponedeljek, ko sem morala v šolo. Nisem ljubiteljica šole, čeprav imam same dobre ocene. Ne maram je zaradi ljudi, ki so v njej, saj se nihče ne mara in vsi so si najhujši sovražniki. Moja najboljša prijateljica Mia je edina, s katero se razumem. Skupaj sva nepremagljivi in se znava upreti prav vsakomur. Tudi ostali so na trenutke prijatelji, takoj ko pa se kaj zgodi, pa se sovražijo. Ravno danes sva z Mio odšli k pouku in dokler učiteljice ni bilo v razred, sta se moja sošolca Jaka in Miha stepla, tako da je Mihi tekla kri iz nosa. Učiteljica je oba poslala k ravnateljici na pogovor. Stepla pa sta se brez kakršnega koli razloga. Res pa je, da sta bila najboljša prijatelja, ko pa je se je Miha začel družiti z Anžetom, je Jaka znorel in Miho poimenoval kot izdajalca in ničvredneža. Od takrat naprej pa se ne marata več. Upam, da bo jutri kaj boljše in da ne bo nobenega pretepa. Čeprav je to navada in očitno si ljudje v naši šoli pač radi nagajajo.

Sreda, 27. 11. 2012

Včeraj  je učiteljica mojo simpatijo Davida poslala iz razreda in se drla nanj najmanj 15 minut. To mi je bilo zelo grozno poslušati. Zgodilo pa se ni nič kaj takega. Moji sošolki Maji je vzel svinčnik, ona pa je iz muhe naredila slona, saj je kraljica drame. Res ne vem, kaj je narobe z njo. Če bi meni vzel svinčnik, bi bila celo vesela, da mi je namenil vsaj malo pozornosti (ker me ponavadi ignorira) in bi mu pustila tisti svinčnik, saj ni nič posebnega, pa še ni tako drag, da si ne bi mogla kupiti novega.

Sobota, 30. 11. 2012

Res ne vem, kaj sem zagrešila, da se mi to dogaja. Preostanek prejšnjega tedna je potekal še kar mirno, če izpustimo nekaj manjših sporov med razredi, pa tudi doma je bilo vse v redu. Danes pa sta se moja starša tako skregala, da je oči odšel v gostilno in ga že ure in ure ni nazaj. Mami pa sama, zaklenjena čepi v spalnici, še kosila mi ni skuhala, tako da si ga moram zdaj sama. Pa saj jo razumem, gotovo ji ni lahko. To je res grozno. Ne vem, ali se bosta sploh lahko pobotala in ali se bo oči sploh vrnil domov, še vedno pa upam, da bo vse v redu.

Nedelja, 1. 12. 2012

Danes je vse še huje. Oči se je vrnil domov pijan. Mama se je z njim želela lepo pogovoriti, vendar je ni poslušal. Znorel je in jo začel pretepati. Poskušala sem ju spraviti narazen pa me je odrinil in udaril po obrazu. Zdaj imava obe z mamo na licu veliko modrico.

Ponedeljek, 2.1 2. 2012

Res ne vem, ali je lahko moje življenje še hujše. Ko sem prišla v šolo, so se mi vsi smejali zaradi modrice, najbolj pa Mia in David. To me je res prizadelo in nisem več vedela, kaj naj storim, zato sem med vsakim odmorom stekla na WC in se zaklenila. Tam se mi vsaj ni mogel vsak smejati in me zafrkavati. Povrh vsega pa sem še izvedela, da sta Mia (moja bivša prijateljica) in David (moja bivša ljubezen) par. Jooooojjjjjjj! Svet se mi podira! Zdaj res nimam nikogar več. Nikoli nočem nikamor več. Rada bi ostala sama zaklenjena v svoji sobi, stran od vseh ljudi. Tu se počutim najbolj varna.

Sobota, 7. 12. 2012

Žal se mi to, da bi ostala v svoji sobi, ni uresničilo. Morala sem v šolo in grozno je bilo gledati, kako se Mia in David objemata in poljubljata pred vsemi. Poleg tega pa sem dobila slabo oceno pri fiziki in med odmori sem bila ves čas sama. Bilo mi je tako dolgčas. Počutila sem se res grozno. Zdaj pa nisem nič boljše, čeprav sem doma. Skregala sem se z mamo, s katero sva se vedno dobro razumeli. Zdaj pa se je razjezila zaradi dvojke pri fiziki in me nadrla, ker se nisem dovolj učila. Oče pa me je zaradi tega spet pretepel. To je zdaj postala njegova navada. Vsak dan je moral koga pretepsti. Po navadi sva to bili midve z mamo ali pa kdo iz gostilne. Zaradi vsega tega sem odšla v mesto, ker doma nisem več zdržala. Sprehajala sem se po parku in poskušala uživati v mojem brezsmiselnem življenju. Vse je postalo še huje, ko me je ustavila neka tolpa fantov, starih med 18 in 20 leti. Od mene so zahtevali denar. Njihov vodja je bil zelo močan in velik. Čisto vsi so se ga bali in ga ubogali. Priznam, tudi jaz sem se ga zelo bala. Spravili so me v kot in mi grozili, da mi bodo ubili mamo, če jim naslednji dan ob isti uri na istem kraju ne prinesem 200 evrov. Govorila sem, da tega ne bom in ne morem storiti, saj nimam toliko denarja. Eden od njih me je povlekel za lase in me vrgel pa tleh. Izjavil je še: »Ti, punčka iz 9. razreda, zelo dobro te poznam in tvojo družino tudi, si čisto ničvredna in nihče te ne mara. Jutri moraš prinesti 200 evrov. Si razumela? In me sploh ne zanima, kako jih boš dobila. Veš, kakšne so posledice, če te ne bo. Lahko se kar posloviš od mame.« Ko so odšli, sem vsa objokana sedela na tleh in pomislila, kako bi bilo lepo, če si skrajšam te muke in se uležem na tirnice železnice ter počakam na vlak. Rešena bi bila vseh muk. Res sem odšla na železniško postajo, vendar nisem šla delat samomora, ampak sem kupila vozovnico za iz Celja v Ljubljano. Vlak je prišel čez kakšnih pet minut. Sedla sem nanj in vso pot v Ljubljano razmišljala o svojem zanič življenju. Ko sem prispela, sem točno vedela, na kateri naslov moram. Odšla sem k svoji teti Mojci, ki je sestra moje mame. Ko me je zagledala pri vratih, je bila zelo presenečena, takoj me je vprašala, kaj me je prineslo k njej. Vse sem ji razložila in jo prosila, naj ne pokliče staršev. Naredila mi je večerjo in me poslala v posteljo, da si odpočijem. Posodila mi je svojo pižamo in mi odstopila svojo spalnico. Tako zdaj sedim v njeni postelji in tole pišem. Pravkar sem dala telefon na tiho, če bi me slučajno kdo poklical. To je bila res najbolj grozna sobota v mojem življenju. Kaj pa bom naredila jutri, pa ne vem, niti ne morem o tem razmišl,jati saj nimam več moči.

Nedelja, 8. 12. 2012

Zjutraj sem se zbudila in na telefonu zagledala 5 neodgovorjenih klicev moje mame. To me je zelo presenetilo, ker si nisem mislila, da ji je še sploh mar zame. Takoj za tem sem se spomnila na tiste izsiljevalce, ki želijo ubiti mamo. Tako me je stisnilo pri srcu kot še nikoli. Še kar nisem vedela, od kod naj dobim teh 200 evrov, saj žepnine ne dobivam, tisto, kar pa dobim za rojstni dan, zelo hitro porabim. Teti pa ne morem reči za toliko denarja, saj je to res zelo veliko. Pri zajtrku sva se pogovarjali in predlagala mi je, da pokličem policijo. Privolila sem. Skupaj sva jo poklicali in rekli so, da bodo tolpo počakali na tistem mestu, kjer so me včeraj dobili ter jih aretirali. Glede tega sem bila zelo srečna. Telefon pa mi zvoni že celo jutro, saj me kliče mami. Nočem se ji oglasiti, saj me bo okregala, zakaj me ni doma in gotovo bo našla še več stvari, da se razjezi name. Poklicala jo je teta Mojca in ji vse razložila. Takoj po kosilu sem na vratih zagledala svojo mamo. Ko sem ji odprla, me je začela objemati in jokala je od sreče, da me spet vidi. Rekla je, da ne more opisati, kako je vesela, ker se mi ni nič zgodilo, ter kako ji je žal zaradi tistega spora. Povedala sem ji za tisto tolpo in bila je zelo presenečena. Strinjala pa se je s tem, da sva s teto o tem obvestili policijo. Mama je predlagala, da bi lahko očeta poslali na odvajanje od alkohola, saj je tudi njej bilo zelo težko gledati, kako prihaja ob dveh zjutraj iz gostilne pijan in naju pretepa. Poslovili sva se od tete in se ji zahvalili za vse, kar je storila zame. Res sem ji zelo hvaležna. Zdaj končno spet sedim v svoji topli in varni sobi. Oči pa se jutri odpelje v Maribor na odvajanje. Upam, da bo vse v redu.

Ponedeljek, 9. 12. 2012

Joj. Še en grozen dan. V šoli se je očitno že razvedelo, da je moj oče alkoholik in vsi so me začeli zbadati in se norčevati. Nisem vedela, kaj naj naredim, komaj sem čakala, da pridem domov. Izvedela pa sem tudi, da Mia in David nista več skupaj. To me je zelo presenetilo in pretreslo. Malo prej sem dobila tale SMS od Mie: »Draga Ana, zelo mi je žal za to, kar sem naredila. Res bi rada, da bi bilo vse tako kot prej. Verjemi mi, da tega, kar se je zgodilo, nisem želela, v to me je prisilil David. Upam, da mi boš nekega dne lahko oprostila vse to in da bova spet tako dobri prijateljici kot prej.« Odpisala ji nisem ničesar, ker res ne vem, kako naj ji sploh verjamem in kako ji odpustiti.

Sreda, 11. 12. 2012

Včeraj nisem imela časa pisati v dnevnik, saj sva z mamo takoj po pouku odšli v Maribor na obisk k očetu, nato pa še po nakupih. Tako je minil ves dan. V šoli pa se je zgodilo marsikaj. Mia mi od sramu ni mogla pogledati v oči, ves čas je buljila v tla in se ni pogovarjala z nikomer. Ugotovila pa sem tudi, da je David en velik bedak. Bila sem na šolskem dvorišču in čakala mamo, da pride pome. Videla sem ga, kako objema Nino iz prvega letnika, ki je veljala za najlepšo. On je očitno vsak teden z drugo. Res je kreten in vesela sem, da nisem več zaljubljena vanj. Danes zjutraj pa je Mia pristopila k meni in se mi opravičila. Opravičilo sem sprejela in dogovorili sva se, da začneva znova in se delava, kot da se to sploh ni zgodilo. Med odmori in še po pouku sva se toliko pogovarjali, kot še nikoli do zdaj, saj se je v tem času, ko sva bili skregani, zgodilo res veliko stvari. Veliko časa sva se smejali, malo pa tudi jokali zaradi žalostnih prigod, ki so se nama zgodile. Tole je res super nov začetek za naju.

Ponedeljek, 23. 2. 2012

Danes se je oči vrnil iz Maribora čisto drugačen. Veliko bolj prijazen. Ves dan se je opravičeval meni in mami za to, kar je storil, ter obljubil, da ne bo nikoli več popil niti kaplje alkohola. Zelo sem srečna, da se je tako odločil in verjamem, da se bo tega tudi držal. V šoli pa je bilo do zdaj kar v redu, če izpustim nekaj pretepov in zafrkavanja drug drugega. Sicer pa je jutri božični večer in verjamem, da bo božič prinesel same lepe stvari.

Sreda, 25. 12. 2012

Jej, božič je. Za darilo sem dobila nekaj sladkarij in pa najboljše, čisto nov telefon. Juhu! Mia me je zjutraj poklicala in mi zaželela srečen božič. Vesela sem, da sva spet tako dobri prijateljici. Po božičnem kosilu sta mi mami in oči povedala novico, ki me je zelo šokirala. Oba v en glas sta izjavila: »Preselili se bomo!« Razložila sta mi, da gremo v Ljubljano. Živeli bomo čisto blizu tete Mojce. Po eni strani sem vesela, da grem končno iz te šole, ki mi gre res že zelo na živce. Po drugi strani pa sem žalostna, ker se z Mio končno razumeva in zdaj bova spet narazen. Mami je rekla, da sta mi ravno zaradi tega razloga kupila nov telefon, da bi se lahko z Mio še večkrat slišali. Mami je v Ljubljani dobila službo v kozmetičnem salonu, ki ga je hotela odpreti v Celju, vendar ji to nikoli ni uspelo. Tudi oči je dobil boljšo službo v nekem velikem podjetju. Vse to sem povedala Mii, ki ji prav tako ni bilo vseeno. Rekla sem ji, da se bomo preselili šele po novoletnih počitnicah in da lahko te počitnice dobro izkoristiva za druženje. Tudi Mia se je s tem strinjala in je že komaj čakala to druženje prav tako kot jaz. Zdaj mi je ta preselitev že bolj všeč, saj bova z Mio ohranjali stike. Itak pa greva naslednje leto obe v srednjo šolo in se prav tako ne bi več videvali tako pogosto. Ona bi šla na gimnazijo, jaz pa na zdravstveno šolo. V Ljubljani bom imela super možnosti za to. Med počitnicami verjetno ne bom imela veliko časa za pisanje dnevnika, saj si bomo ogledovali veliko hiš v Ljubljani in izbrali tisto, ki nam bo najbolj všeč. Nato pa se gremo smučat v Avstrijo, med prostim časom pa se bom družila z Mio.

Sobota, 6. 2. 2013

Zdaj že živimo v Ljubljani in tukaj mi je zelo všeč. Šola je prekrasna in imam kar nekaj prijateljic. Vsi so tako prijazni. In še nekaj, kar še sama ne morem verjeti, da je res. Imam fanta Jakoba. To je najboljša oseba, kar sem jih kdaj spoznala, poleg mojih družinskih članov seveda. On je tako prijazen in pozoren do mene, res ne vem, ali je lahko še boljši. Tako sem srečna, kot da bi se ponovno rodila. To leto je novo poglavje v mojem življenju in verjamem, da bo od zdaj naprej življenje veliko lepše. Tudi z Mio se slišiva vsaj dvakrat na teden in v kratkem bo prišla k nam na obisk. Tudi njej gre kar dobro. Dobili so novo sošolko, s katero se zelo dobro razume. Mami in oči pa sta z novima službama zelo zadovoljna. Končno tudi jaz vidim smisel svojega življenja in v njem zelo uživam.